Vrgli so jo na tretjega. Na tretji program. In ona? Ah. Nič. Flegma. Je pa še sama vrgla tudi trojko. Tri tekmice. Ena, dve, tri. Do medalje. Potem pa še eno. Za zlato. Za zlato na julijski torek, ki je trajal in trajal in trajal. Zjutraj je bila Andreja Leški judoistka, za katero bi zdaj želeli, da bi bolje vedeli. Za tak nasmeh, nekaj kakor flegmo. Zdaj zanjo vemo. Vsi. Moramo.
Gledati Andreo Leški na tak torek je bilo prenaporno. Judo, kar pozabljamo, traja. Cel dan. Od desetih pa do šestih. Šiht je to, pravzaprav. Gruzijko je dopoldan vrgla na vazari in ippon. In smo mi, ki judu namenimo, kaj, mogoče uro, če sploh, enkrat na štiri leta, že spet bili na veliko pametni. Ja, ja, ippon, čisti, daj, vazari, pa nismo prepričani, če ima ippon dva p. Judo je šport, kjer je sicer repasaž, ampak do tja je daleč. Leški je bila pri drugi tekmeci v težavah, Alžirka je sicer dobila karton, taka taktična finta, potem pa prilepila vazari in čas se je začel drobiti. Ura je bila tam malo čez poldne, v času poletja je to ura, ko ne misliš na medaljo. In Leški? Minuto je še imela, ona pa se ni sekirala. Karakter, kakršnega premorejo res največji. Minuto imaš do tega, da spakiraš in noben ne ve več zate, razen tisti komentatorji, ki ti rečejo, da si turist. Ja, tako je. Leški pa je zgrizla, prilepila Alžirko na tatami. Za 10 sekund. Pa do 20. Hvala, adijo.
Tako dobiš tisti dve uri počitka, poskusiš nekaj naredit, da ne boš imel občutka, kako si zavozil dan. Čakaš in čakaš. Judo je šport, kjer se dolgo ne zgodi nič, dogaja se vmes vse, ampak drugim. Ti pa čakaš. In ko smo čakali, smo slišali. Da bo Leški in celotni judo, z vsemi medaljami vred, šel na trojko. Ne rečem, odbojka je hit, moštveni športi pritegnejo, od odbojkarjev se veliko pričakuje in hvala bogu. Ampak vendarle je šele druga tekma skupinskega dela, ja, vsaka je pomembna, vse razumemo. Toda da ni šlo preklopit? Za tiste štiri minute? Dobro, smo šli na trojko. In kdor je šel, dneva ne bo pozabil. S Kanadčanko ni šlo nikamor, zato je šlo v podaljšek, še enkrat je vrgla tekmico in jo držala deset sekund in, evo, polfinale. To je trenutek, ko se svetijo medalje.
Potem pa smo izvedeli, kdo bo tekmica. O, ne. Clarisse Agbebnenou. Seveda. Ravno ona. Itak. Tekmica Tine Trstenjak, s katero sta se dajali v Riu in Londonu, enkrat slavila ena, drugič druga. Saj smo vedeli, da je Clarisse kao zvezda pa to, ampak v Parizu? Doma? Za polfinale. Ono, blizu in daleč. Clarisse se je vanjo zakadila, letelo je, tolklo. Ne znam si predstavljat. Petkrat sta se pomerili Leški in Clarisse. Petkrat. In vsakič isto. Poraz. Poraz. Poraz. Poraz. Poraz. Potem pa pride še Pariz. Videlo se je, da ima 31-letna Agbebnenou pač leta izkušenj. Neko finto. Nek napad. Nekaj. Je pritisnila, čisto na koncu, se zakadila in vrgla, pa ni šlo. Podaljšek bo. Bo? Bo. Ne, ne bo. Leški je od nekod dobila Agbebnenou in jo zabrisala. Sodniki so šli gledat v ekran. Jo je res? Še mi smo gledali, jo je res? Če pa … Velika Agbebnenou. Zdaj mlada mamica. Je možno? videli smo enko na ekranu. Jaaaa, točka. Pa čakali. Aleš Potočnik, komentator, ki je najbrž letel po tatamiju, je čakal. Ni videl, ni vedel, ne vem. Trajalo je. Kot da ni možno. Pa je bilo. Medalja.
Ostal je le še finale. Z Mehičanko. Zvita, agilna, gimnastičarska. Mehičanka je šla, kakor gremo mi na tekilo. Pardon za stereotip, ampak tako je. Greš, tolčeš, zmahaš. Leški je bila pa tam. Potrpežljivo je prenašala vse, kar je prihajalo. Češ, ti samo daj. In je poletela. nekaj kakor na kolo, doma smo se spogledali, če ni še kdo od nas poletel. In točka. Vazari. 0:1. Bemtiš. Vendar nekje vmes, nekje nekoč se je zgodila prelomnica. Bila so leta in leta, ko nas je kaj takega povozilo. Nas vse ja. Ne pa Leški. Pa kaj. Premeteno je čakala, da Mehičanki postane vodstvo všeč. Da ura začne tečt. Da se zlata lesketa. In potem … Človek pajek. Zasukala je Mehičanko, jo obrnila in položila in smo šteli. 1, 2, 3, 4, 5, daaaaaj, 8 jaaaa, 9 ,,, jaaaaaaa!
Kar naenkrat, na nek torek, je Andreja Leški imela zlato kolajno. Smejala se je. Kot da … ne, ne da je samoumevno ali kaj takega. Smejala se je, ker se takim ljudem smeji. Kot da je vedela, da bi lahko, ne, da bo šlo. Da jaaaaa, kot se je zadrla. Ni jokala, ne v trenerja, ne v kamere, ne v kimono, še med himno ne. Tam sploh ne. Smejala se je, pa ne vem, če se je že kdo med igranjem himne na olimpijskih igrah. In ko smo vmes videli še potrtet Andreje Leški, ki si zasluži vso pohvalo, saj smo videli osebo, ne le športnice, smo ugotovili, da punca igra tri inštrumente, da je doštudirala ekonomijo, da je imela prehranjevalne motnje in, nad vsem, da ima nasmeh, kakršnega ne najdete na sliki nobene zobozdravstvene ordinacije.
Morda bo razlog, ker je s Kopra. Pa ne, da se drugje ne smejimo. Itak, da se. Ampak smeh Andreje Leški je tisto, kar bo ostalo. Ker ji je šlo na smeh tudi, ko ji je šlo za nohte. In je vse to obrnila. Do zlate.
In dala vedeti. Če že mečete na tretjega, medtem ko jaz mečem tekmice za zlato? Zakaj ne bi bil parlamentarni program raje – športni program? Zasluži si. Ona. O, ja.
