Slej ko prej padejo vzdevki. In si torej nekdo. Nekdo drug, nekdo večji, ime, faca. Sinonim. Ni ravno, da si nekogaršnje ime, no, priimek, »izposodiš«. Prav zares pa ga tudi ne ukradeš. Je tvoje in ni tvoje. Nekje vmes. Dobro, moje ime je bilo tedaj, ko nas je bilo v Sloveniji s tem imenom za […]
Pa še včeraj, v petek, seveda je bil petek, sem bil tam. Nekaj metrov stran. Lučaj od navad, streljaj od klasike. Misleč, da bo tam, izza varovalne ograje, še vsaj nekaj časa. Da bo… Preživela bo zimo. Bo. Mora. Če je zdržala toliko zim, bo pa ja še to. In zdaj? Je ni več. Pa […]
V Ukrajini sem bil poleti 2007. Za slab mesec. Zakaj? Zakaj pa ne. Časi, ko se je pač potovalo. Ko si pač šel. Kot da bi vrgel kocko na karto. Malo sem, malo tja. Najprej sva s kolegom v Lvivu spala pri neki starejši, molčeči gospe. Nekdo je poznal nekoga, ki je poznal nekoga. In […]
Najboljše zgodbe nimajo letnic. Ne veš, ne spomniš se. Tako kot se jaz ne spomnim letnice nekega poznojesenskega dneva, ko sem slučajno videl Marcosa Tavaresa. Bilo je tam nekje pri mariborski Astorii. Šel je pač mimo, mislim, da je bil vikend, gotovo pa vem, da takrat še nisem pisal in govoril redno o fuzbalu. Nobenega […]
Ta knjiga ima najbolj epsko kozlanje, kar jih je kadarkoli bilo (o)pisano v slovenskem jeziku. In to ne kozlanje, kjer bi bilo smešno in epsko kozlanje zaradi kozlanja samga. Ne, ni to kozlancalarpurlartizem. Do takega kozlanja moraš prilezt. Kot vemo, Vsak zna, če se tega loti s pijačo, kozlat v pol ure. No, to ni […]