Redko se zgodi. Zelo redko. Ampak ko se, tega ne pozabiš. Takrat se zaveš, kako krhka stvar je lahko celo nekaj tako vsakdanjega, postranskega, resno trivialnega, kot je nogomet. In nogometna žoga. Ne vem, kako je s temi dandanašnjimi žogami. Ampak včasih se nam je še zgodilo. Kar naenkrat je padla dol. Z neba. In […]
Tip je celo še prišel nazaj gor po štengah. Pardon, prikričal. Samo zato, da bi mi pokazal, no, bolje povedano, se nekaj kakor pohvalil, postavil, pokazal. Upravičeno. Kazal mi je hrbet, od koder mu je bingljala strgana majica. Še enkrat je razprostrl roke, okajeno in evforično kričal Cele Cele Cele in pokazal velik tatu na […]
Čevlji so še vsaj naslednji dan vedno beli. Ve-dno. Jap. Kadarkoli pridem iz Stožic, imam čevlje povsem bele. No, ne povsem. Spredaj. Ker pač tiščim noge tja, kamor ne bi smel ali kaj. Tja. V podboj, v rob novinarske tribune Stožic. Kakor da bi želel iztegniti noge dol do igrišča. In malo brcniti. Tak. Ker […]
Preberi "Stožice. Beli čevlji in debeli komarji iz ošiljenih blokov."
Napis na stranišču bifeja pod tribuno je povedal vse. Resda v angleščini, pa vseeno. Nasmej se. Ker ne veš, do kdaj boš imel zobe. Ni bila grožnja, prej nasvet. Malo fuzbalski, bolj stomatološki. Si zapomniš. Ker zobe je pač lepo imeti. Na take dni pa sploh. So nasmehi domačinov, ko pride spet taka zmaga, ko […]
Čeprav sem bil tam drugič, ni nič kaj drugače. Še vedno te, no, očara, šarmira, pokne. Gledaš naravnost mimo stranskega sodnika gor na Krvavec, če se malo obrneš, sta tam še vedno Jošt in Šmarjetna. Enako je, kadar grem na Brnik, pa se, ker imaš tam vedno občutek, da si bolj na avtobusni postaji, raje […]