Slej ko prej padejo vzdevki. In si torej nekdo. Nekdo drug, nekdo večji, ime, faca. Sinonim. Ni ravno, da si nekogaršnje ime, no, priimek, »izposodiš«. Prav zares pa ga tudi ne ukradeš. Je tvoje in ni tvoje. Nekje vmes. Dobro, moje ime je bilo tedaj, ko nas je bilo v Sloveniji s tem imenom za […]
Pa še včeraj, v petek, seveda je bil petek, sem bil tam. Nekaj metrov stran. Lučaj od navad, streljaj od klasike. Misleč, da bo tam, izza varovalne ograje, še vsaj nekaj časa. Da bo… Preživela bo zimo. Bo. Mora. Če je zdržala toliko zim, bo pa ja še to. In zdaj? Je ni več. Pa […]
V Ukrajini sem bil poleti 2007. Za slab mesec. Zakaj? Zakaj pa ne. Časi, ko se je pač potovalo. Ko si pač šel. Kot da bi vrgel kocko na karto. Malo sem, malo tja. Najprej sva s kolegom v Lvivu spala pri neki starejši, molčeči gospe. Nekdo je poznal nekoga, ki je poznal nekoga. In […]
Bila je sobota, 16. februarja 2002. Dvajset let tega. Dvajsetletnice, kot vemo, niso ravno velike obletnice. Nenazadnje, kaj se res kdo spomni svojega dvajsetega rojstnega dne? Najbrž ne, imam prav? Slovo od najstništva ni ceremonialno. Pač je. Bil je pa vsaj zame takrat čas, ko je šlo vse, nekako, gor. Do »naše« Evropske unije sta […]
Deska z ananasi je šla prva skozi. Nato obe roki z belimi rokavicami. Črna čelada, rumeni smučarski čevlji, črn dres. Zaplapolali so njeni črni lasje. Glavo je še zadnjič priklonila. Iz navade. Za zadnje mikrosekunde v športu, ki ji je hudo poškodoval koleno in preizprašal, ali bo kdaj lahko sploh imela družino, ki si jo […]