»Pojma nimam, kako naj bi se obnašali.« Tomi Meglič je kar direkt priznal. Če ga je pa zanimalo, koliko je ura. »Tolk’, kt’ učeri ob istmu cajtu!« je lahko slišal od kolegov iz banda. Moj bog. Oldie goldie! Ta štos je pa res prekoronski, najbrž še, tam, iz časov španske gripe. Samo tako pač je, […]
Moje ime je … Moje ime ni pomembno. Sem pa leta 1999 bil star štirinajst let. Šti-ri-najst. Šel sem v osmi razred. Osemletke. Dvajset let to pač naredi mlademu človeku. Da že moraš, hudo nerad, kaj pojasnit. Kot da bi biil že imel vnuke. Da smo »nekoč« hodili osem let v osnovno šolo. Nekoč. Ko […]
Tja. Ra. Ri. Zdaj šele vem. Zdaj. Od kod, zakaj in kako. Tjarari. In kaj pomeni. Koliko šteje. Ta. Brezskrbni. Tja. Ra. Ri. Vse, kar potrebuješ, je Žička kartuzija. No, to in dobre ljudi. Bilo je desetletje, ko si ne bi, nikoli, ne gre, ni teorije, predstavljal, da bo Siddharta napisala, kaj šele posnela pesem, […]
Odprite okna ponoči. Dajte. Kar dajte. Tam, v torek in sredo. Sredi noči. Zima gor ali dol. Odprite. Takrat, ko študentarija lazi domov. Ali pa za vikend. Dajte. Aj der ju. Ofnajte. Kar kar. In prisluhnite! Kajti… Na poti domov se bodo zdaj peli drugi komadi. “Morali” bi se. Ja. Morali. O, ja. Bodo bodo. […]
Da. Vem. Vem, kaj boste rekli. Ne, ne tisto, da “ki se ti je te to dalo delat, pa kaj si munjen malo“. Se je dalo. Uf. O, ja. Ampak ne. Mislil sem na nekaj drugega. Da. vem. Maraton je že bil. Vem. Sem bil tam, v Tivoliju. Tiste štiri, pet, šest ur. Tako dolgo so […]