Kategorija: Čitanje

  • (Ne)Bagolasti Šalehar

    (Ne)Bagolasti Šalehar

    Vedno imaš izbiro. Tako se vsaj reče. Pustimo zdaj, prosto po Renati Salecl, kakšna ta izbira je. Ampak izbira je. Ponavadi takrat, ko veš, da ti ena od opcij ne samo, da ne diši, ampak te lahko (za)duši. Ampak izbira je. Vedno. Kao. In tako lahko zdaj izbiramo tudi med dvema modeloma, em, modelov. Primarno (ne)modeli.

    Če sem zdaj v precepu, kar sem itak stalno, lahko grem v knjigarno in izbiram med dvema tipoma. Med Aljošo Bagolo in Miho Šaleharjem. Izbira je, vsaj zame, jasna. Iz aviona. Najprej, na Aljošo Bagolo sem bil vsaj ljubosumen še preden so bili drugi. Bil sem hip, spredaj, trendy. In sicer, ko ga je dolgoletna neusojena ljubezen, ki je postala ljubezenska usoda, ki bi me domala pokončala, opisovala kot najbolj kul modela, o katerem pač moraš vedeti čimveč. Vedel nisem veliko, premalo, presojal nisem, samo zapomnil sem si čupo, dejstvo, da je zelo uspešen v marketingu oziroma da je uspešen po tistih merilih, da je na Pristopu, bla bla bla. Še pred Donom Draperjem je bil Don Draper za vse nas, ki smo vedeli, da ne bomo nikdar Don Draper.

    Bagola je napisal uspešnico Kako izgoreti in pravkar mu bo izšla že druga knjiga. Prve knjige nisem bral, moral bi jo, ampak zakaj bi bral o izgorelosti uspešnih, če sem sam izgorel, pa povrhu po nekih kriterijih vseeno kar resno neuspešen. S.p., 36 let, praskanje priložnosti, upanje, da bom ulovil neki kao renome… Ja pa ja. Zato Bagole nisem bral, ker ga ne bi bral kot samopriročnik, kot se samopriročnike bere. Najbrž bi vzel dobesedno in izgorel vsaj »Bagola style«.

    In potem je tu Miha Šalehar Mihi. Človek, ki sem ga gledal na Videospotnicah in mi je šel na živce, ker je bil lahko in šminker in rocker in skratka vse. Šalehar je bil Jonas za tiste, ki so verjeli, da bo še kdo lahko Jonas. Šalehar je bil zadnji, ki je z jebivetrstvom še pobral drobtinice in iz njih naredil pica burek. Predvsem na radiu. Tam je nesporni deskar, totalni freerider, človek, ki živi od adrenalina, sproženega od postavljanja vprašanj, na katera lahko dobiš tudi neodobravanje in dretje. Pa mu uspeva, da večinoma tega ni. Kar je, bodimo iskreni, resno frajersko.

    Miha Šalehar je bil tudi tip, ki me je povabil v Spetek, ko sem prvič mislil, da je z novinarstvom konec. Ko sem napisal tudi tekst Zbogom tipkovnica. In večinoma kasiral molk, neodobravanje, sikanje. Kaj da si mislim, da sem. Ko nihče drug ne bi niti povohal neko razvajeno ščene, je Šalehar poklical. V ponedeljek sem napisal tekst, v petek sem bil že na Valu 202. Tistega občutka – in mislim da Maruše Kerec, ki me je sprejela – ne bom nikdar pozabil. Vem, to naj bi bila recenzija knjige in tudi je, pardon, bo. Hočem samo reči, pa ne zaradi osebne izkušnje, čeprav sem z njim naredil za Večer zadnji veliki intervju, ki je tudi deloval kot zadnji tak (vsaj zame), da je Miha Šalehar nekdo, ki je tako prekleto nepreračunčljiv, da bi bilo skoraj fajn, če bi bil.

    In točno takšna je njegova druga knjiga. Prvo sem si kupil tukaj v Mariboru in jo potem prebral na svojem prvem morju po sto letih, ko sem končno spoznal punco, ki ni bila zaljubljena v Aljošo Bagolo oziroma ji ime Aljoša Bagola ni nič pomenila. Pa nič narobe, če ti ime Aljoša Bagola kaj pomeni. Prva knjiga Duh česa je zbirka kolumn, ki je kazala predvsem na tako buhteč, svojstven, mojstrski, prizadevni, izčiščen, svoboden slog. So pa bile kolumne in tako je knjiga pač delovala kot zbirka, kjer si lahko uvidel, kako je, če z Mihijem preživiš približno toliko časa kot v resnem Toplovodu ob torkih. To je bil Mihi, ki presega vrnite-nam-jo Latrino, občasno ne več tako zabavne Nebuloze in najboljše-sploh-možno Spetke.

    Pustolovec zmote je pa že neka druga mašina. Ni etapno dirkanje. Miha Šalehar se vozi z resnim beciklom. Po resnih ovinkih in resnih klancih. Po čereh, mimo štorov, po blatu lastne preteklosti. Šalehar se, o kako poceni to zveni, odpre. Ampak Šalehar se odpre kakor se opre piksno piva. Nič galantnega ni v tem. Nobenega priročnika, ker za odpiranje piksne ne rabiš navodil. Kar odpiranje piksne vseeno prinaša, je poznavanje reči z imenom sntntn. In Miha Šalehar deluje… Ne, ne kot da si je on zmislil sntntn. Je pa bil zraven, ko je oznaka za tisti aluminij z dvema luknjama dobila svoje legendarno poimenovanje. Kdo drug kot človek, ki stremi k notranjemu piru.

    Šaleharjeva druga knjiga je seveda tudi priročnik. Ima namreč podnaslov: patetični priročnik za razumevanje pritlehnega alfa samca. Šalehar dela samoanalizo z ravno pravšnjo dozo kvazistrokovnosti. Je totalni laik, ne pa analfabet. Ve, kako se napizdit. Najprej in predvsem sebe. Morda je podzgodb res veliko, štirideset, ampak začetek resno zgrabi, ko pove, da se je pač zalotil pri samoanalizi v hipu, ko se je s kilami viška pogledal v špegl in se srečal z lastnim preizpraševanjem, kako je v takem stanju, ko se masovje preriva iz kopalne kadi, ravnal doajen slovenske diplomacije Dimsi Rupsi. Od tu vse štarta. To je knjiga o vstopu v srednja leta, ki niso vstop, ampak proces, vse bolj zamaknjen ali specifičen.

    Kar je meni knjiga dala in bo v meni ostalo, so predvsem poglavja o popivanju. Kjer v nulo zadane, kako se taki dripci, kot smo najbrž mi s to krvno skupino, počutimo in znajdemo v bifeju. Kjer se nalokamo enkrat na teden, še bolje, če med tednom. In ne bi rekli, da se nam je »zalomilo«. Če ne bi vedno obstajal tisti en tip, ki vse zajebe, ker on pa da ima res problem. Za razliko od nas, ki problema seveda nimamo. To je del, ko naenkrat nisi več žejen. Ko parurno popivanje v lokalu, kaj pa vem, sredi Maribora, na koncu ne prinese neke velike zgodbe. Ker tam zgodbe ni. Napreduješ lahko samo, če si kelnar ali šef gostilne. Zdravo.

    Šalehar v Pustolovcu zmote ni šarlatan, čeprav ni daleč od magnifikovanja. Pove, da je totalni luzer, ko gre za računovodske pizdarije, obenem pa mu uspe vedno od nekod in nekako dovolj zaslužit. Si pa zato sposodi marsikaj nematerialnega, začenši z naslovom. Ampak sposoja si celo generacijo, vrstnike, čas, prostor. Noče biti nič posebnega, noče izstopati, v bistvu bi rad bil samo to, kar je. Ampak kaj, ko je to tako prekleto težko. Ker to, kar je, ne more biti tako, kot je včasih bilo. Če bi ta knjiga imela soundtrack, bi itak imela samo en komad. Tistega od Avsenikov. Samo enkrat imaš 50 let. Šalehar se v stilu, ki mu ni para, vsaj mene je imelo, da bi računalnik zabrisal skozi okno in si rekel, vredu, več se ne da, Šalehar je zmagal, najboljši je, čast in slava, motaj kablove, poigrava z resnimi temami. Kar ločitev gotovo je. Starševstvo takisto. Staranje tudi, čeprav to še ni knjiga, kjer bi kdorkoli bil star, vsaj ne, dokler se še prešteva sive lase. Je pa to knjiga, kjer spoznaš, kdaj je bilo “mladosti” zares konec. In kaj ti takrat ostane. Ko so drugi šli, ko ostaneš… Ti.

    Pustolovec zmote ni antipod Bagoli, ker ne, ker to mora sobivati. Brez Šaleharja ni Bagole, brez Bagole ni Šaleharja. Ne v takem smislu. Šalehar nikdar ni postal rock zvezda, kot je mislil, da bo. Babewatch gor ali dol, čeprav sem še vedno totalno paf, da je napisal Slepa sreča od Tinkare Kovač. Postal je ritem kitarist, ki raje dela muziko kot vtis. V tem je razlika. Pustolovec zmote je glasba, ne le en dober riff. Ni še resno dober album, ker niti ni tako nastavljen. Je pa knjiga, ki bi »morala« preseči Duh česa in Šaleharja nastaviti za urbanega misleca, ki mu nikdar ne bo dano, da se bo povsem umaknil.

    Za kaj takega pač predobro piše. Za svoj svet. O svojem svetu. V svojem svetu. Še vedno ni za vsakogar, še vedno so tam zunaj tudi večji presežki, ampak Šaleharjev uspeh je, da deluje, kot da uspeh pride tako… Toplovodarsko samoumevno. Pa ni. Vidi se piljenje, garanje, muka. Napisati tako knjigo? Ni lahko. Napisati dve taki knjigi? Šaleharsko. Za vse nas ostale pa je to knjiga, zaradi katere najprej obupamo, nato pa bi kaj takega napisali še sami.

    Ker zdaj imamo priročnik(a).

  • Buljenje v vsebino

    Buljenje v vsebino

    Gledal sem jo. Pardon, buljil. Ker gledat baje ne znam. Skratka, buljil sem vanjo. Ampak res noter v njo. Ne, ne na tak način. Buljil sem v Laro Paukovič, ki je že izdala dve knjigi. Prvo sem bral, druge nisem, pa bi jo morda še moral. No, moral. To je tako.. Ko slišim, da ti nekdo reče, da »to pa moraš prebrat/pogledat/poslušat« ali, kaj šele tista, »kako pa tega še nisi?«, si zapojem kaj od Rage Against the Machine. Ampak ja. Gledal, buljil sem vanjo, pa so bile na steni slike Marka Jakšeta. Toliko bom samo rekel, ponoči teh slik ne bi imel doma, pregrozljivo. Lara Paukovič je v modri jopici in s pogledom, vedno nekako uprtim na pol v tla, pol pa kdo ve kam, bila motiv, da bi vsak od nas napisal knjigo in imel tak večer.  

    Tole sem sicer ujel povsem slučajno. No, slučajno. Ujel sem, ker spremljam Slavka Rajha, ki spremlja to naše lepo mesto, kakor nihče od nas. Slavko Rajh je institucija. Človek vsak dan napiše, »kaj naj delam danes«. Pri čemer z »delam« misli na, kaj lahko doživim, obiščem, pogledam, prisluhnem. In tako je Rajh imel na četrtkovem (18. november) koledarju tudi Literarni zdaj-trk: Lara Paukovič.

    Ker je bil četrtek dan, ko sem svoj kompletizem potešil z ogledom kar dveh kino predstav, peskasto meditativni Dune ob 16.15 v povsem prazni dvorani 6 in preizprašujočo Inventuro ob 20.00 v sklopu Liffea, sem imel vmes eno uro fraj. Zmanjkalo mi je časa, da bi končno pogledal tiste slike Roka Predina na Glavnem trgu v artKitu, ki ga zaprejo ob sedmih, za kar me je Predin sam potešil z »visijo tam, boš, ko boš«. Bom. Ker za spremembo nisem zavil k Daveu na pivo, kjer Dave vedno kaj novega pove, sem stisnil pico na Poštni, ki je boljša, kadar je mraz, še vedno pa ni huda, kot je bila Huda kava, in odpecikliral v Kiblo. Čisto tako. Ker lahko.

    Zdaj… Zlate čase Kible sem, kot vse drugo, seveda zamudil. Itak. Kibla je delovala kot neki NLP, kot nekaj, za kar si moral biti tam in takrat, da bi se sploh lahko pogovarjal, sicer je skoraj popkulturni mit. Kot da ne boš nikoli tako kul, kot bi lahko bil takrat, ko je kul še bilo kul. Pa je Kibla vabljiva, odprta, sploh s tistim zvončkom na vratih pa unikatna. In tako sem vletel na Literarni zdaj-trk. Vrata sem odprl, kolikor nalahno je možno, pa še vedno ne dovolj, da bi bil neopažen, kar je pri moji korpulentnostni seveda nemogoče. In tako mi je bil ponujen sedež malo višje, tam, med publiko, pa sem raje sedel nekoliko bolj zadaj, pri mizi, kot nekdo, ki je skoraj na dogodku.

    Tudi prav, je rekla prijazna gospodična in sedla. Prvo, kar sem naredil, je bilo prostaško. Preštel sem, koliko nas je in raje takoj tudi pozabil seštevek. Mogoče za prste dveh rok, v bistvu ne, pa sem kelnarja oziroma onega zadaj tudi štel. Vsekakor je bilo kozarcev, ki so skupaj z dvema buteljkama in sokom in vodo čakali na konec pogovora, več, kakor je bilo grl. Zato nasvet, če bi se ga radi kdaj brezplačno nacuzali, potem so to dogodki za vas. Za hip mi je bilo sicer žal. Ne, ne za štetje kozarcev ali folka. Nisem več v taki kondiciji, da bi na te dogodke hodil redno. V bistvu hodim neredno. Izjemoma. Ne izbiram, nisem izbirčen, ko me prime, zgrabi in premami, pač grem.

    Ampak žal ima lahko obisk takih dogodkov kontraučinek. No, niti ne, ker ne veš, kakšen učinek naj bi imeli, vsekakor to ni 19. stoletje. Nič političnega, narodnega, buditeljskega ni več v tem. Ne pravim, da za to ni možnosti, ampak pač ni. To so dogodki na nivoju, ki pač morajo biti in je dobro, da so, ampak gredo prepogosto tako prekleto mimo. In takrat ne veš, za koga so. Kje so vsi pisatelji? Zakaj ne pridejo poslušati kolegov? V državi, kjer vsak napiše knjigo, vedno manj ljudi pa bere? Saj tako je tudi včasih na koncertih pa na filmskih premierah in še kje. To te kar konkretno razpizdi. Ampak sam imam potem neke vrste izgovor, češ, itak sem novinar, kritik, karkoli pač že, nisem del scene, meni je od zunaj dovoljeno presojat.

    Toda kaj, ko se ti zdi, to je pa drugi šus, da si ti edini, ki še ni napisal knjige. Da bi točno ti moral biti gost, ker ti bi pa ja napisal knjigo in bi bilo nabito in vsi bi brali in ponatisi bi imeli spet petmestne naklade. Ja pa ja. Zato pa pač greš in hodiš na take pogovore, ker se ti zdi, da si knjigo že napisal ali pa da jo boš, če boš pač hodil na te pogovore.

    Ker debata skrbno pripravljene Tonje Jelen in muzaste, suverene, navzvzen prepričljive Lare Paukovič je bila sicer res na nivoju. Mogoče malo preveč tu in tam, vseeno pa zasidrana v sami vsebini. Paukovičeva je izdala dve knjigi, prvenec Poletje v gostilni sem bral in obžaloval, da mi nikdar ni uspelo, da bi mi stregla ali bil njen sodelavec, čeprav bomo kot kaže vsi kelnarili, pa še iščejo ta kader, ter nadaljevanje Malomeščani, ki pa sem ga izpustil, zamudil, prezrl, ker sem naredil tisto najbolj slovensko stvar: poslušal sem pač mnenje nekoga, preden bi si ustvaril svoje.

    Kajti pisanje Lare Paukovič, kolikor se spomnim, je bilo… No, bilo je poletno, vzneseno, močno. Ne bom se spuščal v razne feministične teorije in izme, ker o tem nimam pojma in kolikor se poznam, bi izpadel velik bebo, kot takrat, ko sem gostoval v Glavah pri sultan Tomiću in mojstru Pižami ter o filmu Mad Max: Fury Road izjavil, da je Furiosa »pravi ded«. Joj ne. Sem pa knjigo listal in listal, ker me je zanimalo, kako je takim likom, ki bi morale več, pa živimo pač v času Luzerk in Prasic, če si sposodim iz slovenskega filma, kjer znanje, če ni ravno uporabno tu in zdaj, ne šteje več. Poletje v gostilni je bila tako knjiga, ki zagotovo ni bil presežek v klasičnem smislu ali pa takem, kot je bil določen za Čefurji raus, je pa bilo čtivo, v katerem se ti zdi, koooončno, da bereš nekaj pristnega in oprijemljivega. Ne zateženega ali premočnega. nekaj ravno prav… Em… Poletnega, pa ne v slabem smislu, ker na plažah, mimogrede, vidiš, da folk bere res marsikaj.

    Debata Jelenove, ki je imela morda vprašanja za še bolj akademsko debato, in Paukovičeve je razdrla marsikaj tudi o sociolingvistiki ter se preusmerila za začetek k vprašanju čefurstva, pa naj gre za film (Kajmak in marmelada) ali knjigo (Čefurji raus). Ker se mi je nato mudilo na drugi film, sem ujel še osnovno premiso Malomeščanov in napotek avtorice na Srcozlom na Instagramu in njenemu dojemanju novodobnih odnosov. O tem Paukovičeva ne le, da zna pisat, ampak piše tako, da jo v Mladini rad berem, ker zna v portretih zajeti človeka in avtorja. Celokupna izkušnja. Če te pokliče Lara Paukovič in ti reče, da te bo portretirala, potem si nekaj v življenju že naredil prav. In potem to ovekoveči še Uroš Abram.

    Ampak za kaj več pa sem potem itak moral kliznit. Žal. Pogledal sem še enkrat Paukovičevo in zdelo se mi je, da gledam res prepričljivo avtorico, ki je samozaverovana vase. Kar je edini prav. Sploh pred, kaj, petimi, šestimi ljudmi. Ker ima ne le eno, ampak dve knjigi. In ker vnaša tudi v naš medijski prostor prepotreben, fajn, krasen diskurz. Tudi v debati, ki jo je Tonja Jelen zelo ambiciozno zastavila. Se je zgodil trk? Bom moral ostat do konca. Naslednjič.

  • Sfinga, polbog, genij, Clug!

    Sfinga, polbog, genij, Clug!

    Veliki, črni, neskočni krog se je začel dvigovati. Za finale. Za konec sveta. Za svetski konec. Kdor ni molil dotlej, je zdaj fanatično veroval. V karkoli že. Na obodu krožnice življenja sta sedela moški in ženska. On in ona. Brez imena. Brez obrazov. Junaka antijunaške utopije. Pod njima slečeno pleme, ob gležnjih rdeča oblačila črne realnosti. Ubogibali so se. Migetali. Migljali. Kot klobčič sveta. Če je to srednji vek, kaj bo šele v baroku! Ne, srednji vek še nikoli ni bil tako mamljivo sodoben. Brutalen, umazan, nujno grd srednji vek.

    In za konec je šla še v drugo skozi O, Fortuna. Komad, ki je bil še za naciste leta 1936 prehud. Komad, ki je tako prekleto znan, da je prekleto zlajnan. Zlovešče prevelik. Če hočeš koga pretresti, mu zarolaš uvod v Carmino Burano. Pa naj se trese. Kako torej narediti Carmino Burano gigantsko? Še večjo? Kot nadvečji teater sveta? Kako preseči Orffa, ki je skoraj bil presegel Richarda Wagnerja?

    Tako. Tako kot to počne Edward Clug. Renome ga presega, talent nikdar. Človek ni plesalec, plesalec ni človek. Oboje je. Clug je oboje. Sfinga. Polbožanstvo. Nekje med tu in tam, med prej in še bolj prej. Med po tem in še bolj potem. Clug nikdar ni zares tukaj. Saj ni, pleše več ne, v takem nadspektaklu pa sploh ne. Ni tukaj. Pa je. Ko je na koncu, po eni uri, dvignil veliki krog, v katerega so se zvijali, premetavali, ljubili, kregali, spajali plesalci, je zabrisano pokazal vsaj odsev nedosegljive (nad)realnosti.

    Ker za to je šlo pri njegovi Carmini Burani. In za to gre. Za to prekleto krožnico, nedosegljivo popolnost geometrije, poosebljene v človeškem telesu. Krog je toliko, da je vse in nič obenem. Je poroka in pogreb. Je harmonija in ontologija. Je kaj bolj osnovnega za ples kot krog? Plešemo ponavadi najprej nekako krogu, ne? Kolo. Držimo se za roke.

    Tukaj nihče nikogar ne drži za roke. Vsak je sam, šele potem smo skupaj. Carmina Burana je tako stara, takšen giga hit, ki ga je Orff, kakor so nas učili v šoli ali solffeggiu, saj se ne spomnim več, našel na nekem podstrešju, obrisal prah in potem napisal svoje remek delo. Clug je iz tega remek dela šel delati spektakel. Za kaj takega moraš biti… Megalomanski. Predrzen. Nor. Prelesten. Krut. Ego. Super ego. Sfinga.

    Clug je šel tja, kamor redki upajo. Kakšen Kubrick in podobni. Clug je klasik neklasičnih časov. Ni presodoben, pa vendar. Carmina Burana bi lahko bila tudi gladko čisti zicer. In ne bi nihče ugovarjal. Obletnica, priložnosti, čas, prostor. Nihče ne bi nič imel proti, pač. Klasika.

    Ampak ne pri Clugu. O, ne. On je šel molit. Pisat filozofijo. Ta ena ura, ki smo jo gledali v nedeljo zvečer, 16. maja 2021, ko smo še vedno tako omejeni in čakamo, kdaj bomo nehali sanjati o novi normalnosti, ta ena ura je bila skorajda psihadelični trip. Zadetost. Kot resen šus. Taki. Dobra roba, tega ne dobiš kar tak, za tole moraš skoraj imeti veze. Carmina Burana v izvedbi SNG Maribor je bila celo prek tv zaslonov transcendentalna. To je fizika, to so Newtonovi zakoni privlačnosti, nadgrajeni z Einsteinovo relativnostjo teorijo. Upogibanje časa in prostora. Trk delcev, bozonski delček prapočel bistva.

    Saj to, kar so počeli, skoraj ni bil več ples. Saj niso bili skoraj več ljudje. Ne taki, z imeni, priimki, EMŠOM. Bili so… Kot da bi gledal na Zemljo od zunaj. In iz časovno nedoločne perspektive. V bistvu je Clug, medtem ko je posnel vsa bistva tega sveta, skoreografiral še paralelni svet. In ju potem upogibal ter spajal nekako na daljavo. V različnih dimenzijah. Z različno izmerjeno gravitacijo.

    Ampak Carmina Burana, kakršno je kdo ve kje nasanjal Clug, ni le gola, podejstvena in objektivna fizika. Ni. Šele tu se začne. Nad tem je zgodovina človeštva in vseh njegovih lastnosti. Dobrih, slabih in vseh vmes. In kar je najboljše? Clug nikoli, niti za hip, ne da občutka, da Carmine Burane ne moremo razumeti. Saj je ne moremo, niti ni v tem bistvu. Klišejsko bi bilo, da se to čuti. Ne, ne gre samo za čustva. To ni hipni dražljaj. Šele v dobri uri prideš do klimaksa. Kubrick si je recimo Wagnerja sposodil. Clug si Orffa ni, ker si je itak že Orff kodeks sposodil. Našel je zlitje zgodovine. Presek vseh časov. Predprihodnjik je glagol teles, ki se spajajo, migajo, naslanjajo, ogibajo.

    Končno se je na samem koncu drugega lockdowna zgodila predstava, po kateri bi skoraj vsi radi bili celo še malo doma. Živa izkušnja bo vselej nezamenljiva, zlasti ko gre za takšen crescendo in decrescendo, za timpanasto pomendranje vsakega še tako za klasiko neobčutljivega želodca, toda televizijske kamere so ponudile marsikaj, česar iz balkona, tam pri hostesah, izza visokih naslonjal ponavadi ne vidimo. Razen z monolkom.

    Clugova Burana sicer skoraj nima obrazov. Ne rabi filmskega »close upa«. Kajti ne glede nato, kako blizu pridejo kamere, ne gledamo v obraz. Saj se jih je videlo, ampak resnici, tisti pravi, se gleda v čelo, teme, prsa, boke, kolena, kolke, boke. Gre za obličje telesne zgodovine. Spoj teles, ki ne le govorijo in pojejo. Igrajo. Filmska Burana, sodobna, zdaj rdeča, zdaj črna, občasno bela, a v bistvu vselej temna. Upobig glave, tresljaj ramen, skomig medenice – vse to je človeštvo. Gledali smo sebe, kakršni smo bili, smo in bomo.

    Podajanje nog ali objemanje solista. Tiktakanje bokov. Oblčenje in slačenje. Snubljene ali gostilna. Vse to s telesi. Edward Clug je Carmino Burano ne le posodobil. Dvignil jo je. Šel je nazaj na podstrešje z Orffom in začel znova. Prenesel. Iz klasike naredil sodobnost. Novo sodobnost. Saj to ves čas počen, še za nas totalne laike pa je vselej razumljiv. Čeprav ni povsem. Nekako. Najbolje pri Clugu je, da sodobno dopušča možnost lastne reintepreteacije, nikdar, res nikdar, pa te ne pusti ravnodušnega, kaj šele, da bi ti nabil nepoznavalski občutek nevednosti. Nisi butast, ker da ne bi razumel. To ni larpurlatizem. Če verjameš v nekaj, ne moreš biti zabit. Pika.


    Clug je dober, kaj dober, vrhunski v tem, da naredi toliko umetnosti v eni uri. In bolj kot se je potil dirigent Krečič, bolj kot so solisti pazili na vsako noto, bolj se je videlo, kako skušajo slediti tistemu, kar se je dogajalo. Tam na odru. Karkoli pri Clugu že oder je, ker na neki točki, tam, ko je solistka trepetala, šelestela, zdaj živela, zdaj umirala, se je zdelo, da igramo tudi mi. Z očmi ali dihom ali sedenjem ali ležanjem. S čimerkoli že.

    Carmina Burana SNG Maribor je najboljša domača stvar, ki se je zgodila v tem koronavirusu. To je spektakel, pa če si v dvorani, magari v New Yorku ali doma. Na kavču, v postelji, avtu. Da, tole je, blasmefično gor ali dol, bilo prebavljivo celo na mobitelu. Ali računalniku. Ni enako kot v živo, seveda ni. Toda Clugu je uspelo narediti film, tv dserijo. V mega konkurenčnih časih za našo pozornost. So naše oči postale kamere lastne percepcije človeštva.

    Nagnjena realnost se je nagnila v vse smeri, dimenzije so se pomnožile. In ko je prišla ponovitev O, Fortune, so prišli tisti mravljinci. Ko te je strah. Ker je nekaj tako prekleto… Zadelo. In se je dvignila krožnica trenutka, bistva, vsega. Glagol biti je bil tam spodaj v tisti telesih. Plesalci že kake pol ure niso bili več plesalci. Bili so človeštvo. Bili. Eros je bil tanatos, tanatos je bil eros.

    In nekje nad vsemi je bil On. Polbog. Sfinga. Clug.