Sliši se dosti… Štiri leta in pol. Pa hkrati… Ne. Ampak šele ta teden, ko se nekako spravlja vse skupaj k derbiju, ko pa je »zaj že res cajt, da te enkrat ruknemo Olimpijo«, sem štiri leta in pol postavil v kontekst. Sam sem na tekme začel hoditi tam nekje, star sedem ali osem let. Kar pomeni, da bi recimo bil star že enajst, dvanajst let, znal bi že več kot le osnovne računske operacije, osnove herbarija in abecedo, pa še vedno ne bi bil videl zmage Maribora v Ljudskem vrtu na ligaškem derbiju.
To je bolj razmišljanje o tem, kako dojamemo čas. No, fuzbal čas. Kako? Zelo… No, vsak po svoje. Morda nisem niti pravi za tako razmišljanje, ker novinarji vendarle gledamo ali pa vsaj naj bi na dogajanje bolj celostno. Da ne zapišem tiste zloglasne besede na o (objektivno). Ker že novinarji nasankamo, kadar se prerekamo, če večni derbi sploh še imamo, ko pa je bila večnost pretrgana med leti 2004 in 2009. Ampak dobro. Bo pa derbi, kadarkoli bodo žogo brcali vijolič’ni in zeleno-beli. Maribor in Olimpija.
Bila je dolga era v časih Zlatka Zahovića, ko Maribor res ni imel težav z derbiji. Olimpija je zmagala prvič šele na devetem derbiju ob povratku zmajev v prvo ligo. Na prvo zmago v Ljudskem vrtu so čakali kar debelih pet sezon. Ducat gostovanj, brez zmage. Potem pa je prišel derbi, ki ga Ljubljančani, Damjan Bohar in Ante Šimundža ne bodo nikdar pozabili. 0:3. Bizarno. Prišel je Milan Mandarić in naslov po doooolgih letih vrnil v Ljubljano. Ampak vmes so vijoličasti tolkli svoj niz. V Stožicah. Enajst. Tekem. Brez. Poraza. In to v nizu, ko je Olimpija osvojila dva naslova. Maribor pa se je dvakrat uvrstil v ligo prvakov. Tega epskega niza, ki nikdar ni kdo ve kako izstopal, ni bilo konec še niti takrat, ko je Olimpija začela svojega v Ljudskem vrtu.
In na tej točki se nekako zdi, kakor da porazi bolj zarežejo. Kot zmage. Nenazadnje je bil dotlej le en stari derbi, ki je presegel vse. Ko sta se v zadnjem krogu še za Bežigradom udarila tekmeca. In je bil… No, remi. Dovolj za Maribor, premalo za Olimpijo. Ampak tisti derbi 19. maja 2018? Praktično za naslov, ker sta bila moštvi tako poravnani, da je odločal ne le izkupiček iz tekem, ampak potencialno kar gol razlika? Na štirih tekmah?
Po tistem derbiju, ko je Olimpija osvojila drugi naslov, je nekako obveljalo, da je Darko Milanič dobil svoj odgovor. Proti Igorju Bišćanu je spoznal, da na »kdo da več«… Ni imel dovolj kapitala na igrišču. Ampak derbi je ostal. V spominu. Tudi gol Andresa Vombergarja v izdihljajih tekme. Za 2:3. Za goste. In niz je bil odprt. Za zgodbe. Že na naslednjem derbiju v naslednji sezoni je Tomislav Tomić z granato zabil za zmago. 1:2. In potem še tretji derbi, ob koncu sezone, vse pripravljeno za zgodnje slavje Maribora. Le še vprašanje časa, kdaj bo Maribor petnajstič prvak. No, tisti vikend še ne. Do polčasa je bilo… 0:3. In tako tudi ostalo. Letelo je z vzhodne tribune, mimo glav Zlatka Zahovića in Darka Milaniča, da je sledila bizarna tiskovna konferenca, kjer je Drago Cotar, predsednik NK Maribor, med drugim prijavil, da ni enako, če bakla leti mimo glave recimo golmana, ki da je tega vajena, ali pa klubske legende.
Ampak vsaj porazov Maribora je bilo konec. Trije so bili dovolj. Maribor je resda suvereno odhajal iz Stožic, toda niti v tistem nizu enajstih tekem brez poraza ni nikdar trikrat zapored zmagal. Še več, niti v dominantnih časih v 90. letih in prvi polovici naslednjega desetletja se to ni primerilo. Nikdar. Prav tako ne v času Jugoslavije, ko resda vijoličasti nikdar na desetih tekmah niso slavili za Bežigradom, Olimpija pa zgolj dvakrat v Ljudskem vrtu.
Vem, morda je konfuzno in statistično. Kar se zgodi zlasti z analizo zadnjih petih derbijev v Ljudskem vrtu. 0:0, 1:1, 1:1, 1:1, 0:0. Pet remijev. In vmes tekme, ko so različni trenerji odgovarjali na vprašanje, zakaj smo gledali tako (pod)povprečne derbije. Še zlasti pred praznimi tribunami zaradi koronavirusa. In ko sta naslov osvojila najprej Celje, nato pa lani še Mura. Obisk se posledično do danes ni pobral. Več kot 10.000 ljudi na katerem koli stadionu je bilo nazadnje, ko je Olimpija slavila v Mariboru z 0:3. 11. maja 2019. Skoraj tri leta tega.
Pa tudi zdaj Ljudski vrt ne bo mogel razkazati celotne kapacitete. Ki je po prenovi zahodne tribune tako ali tako manjša. Zdaj bo pa še manjša, ker bo južna tribuna zaprta. Ker… Pač. Saj vemo. Ampak bo pa znova priložnost, da Maribor po 17. novembru 2017 vidijo zmago vijoličastih. Zadnja zmaga je bila minimalna (1:0). Gol je zabil… Jasno. Marcos Tavares. Ima 25 golov na kar 57 derbijih.
Trenutno Maribor že lep čas vodi. In znova ima priložnost, da prav proti Olimpiji naredi bistveni, ne še nujno odločilni korak proti novemu, šestnajstemu naslovu. Radovan Karanović je v Ljudskem vrtu vodil en derbi (0:0) in še enega v Stožicah (poraz 1:0). Pravi, da je to le še ena od tekem, čeprav bo vedno posebna. Da se prvenstvo ne bo odločalo na derbijih. Kar najbrž res drži, celo v štirikrožnem sistemu. V Maribor se bo vrnil Aljoša Matko. Vijolčni bojevnik. Fant, ki mu je klub res šel na roko, mu prisluhnil, stal ob stran ob osebni stiski. Da mu ne bo lahko, verjame Nemanja Mitrović, nekdaj kapetan Olimpije, ki je v Stožicah na svoj račun, ko se je vrnil v vijoličastem, slišal prav tako že marsikaj.
Ne, to ne bo običajna tekma. Ker nikdar ni. Prvenstva se dobivajo z obrambo in na malih tekmah. Ja. Se. Ampak vtis, status, zgodovina, kult, epskost, legendarnost… Prav za to pa so derbiji. Ali pa so vsaj dolgo bili. Ta derbi ne bo takšen, kot bi naj bil. Saj nikdar ne vemo, kaj vse se bo zgodilo. Sam celo na derbiju čutim neko tesnobo, kot da bo nekaj šlo narobe, zdaj zdaj. Potem pa se vedno zgodi nekaj… Ne vem. Nek faktor x. Tisto, zaradi česar je fuzbal, no, fuzbal. Ta derbi, po osmih brez zmage, ni bolj pomemben od naslova. Težko. Je pa derbi za vse tiste, ki so bodisi pozabili, kako je videti zmaga Maribora v Ljudskem vrtu proti Olimpiji. In še bolj za tiste, ki tega še sploh niso videli.
Če že tuhtam bolj o svojem mestu. Tako… Neobjektivno. Ker na dolgi rok… Tisto, kar Maribor dela fuzbal mesto, je tisti občutek, tiste nelagodne face, da saj naslov in vse in prav, ampak če v štirih letih in pol ne »pokneš« Olimpije? Ker derbiji niso zato, da bi se igrali. Ne. So zato, da se dobivajo. Za res pravo zgodbo pa tudi izgubljajo. In potem znova dobivajo.
Žogo je dobil v izdihljajih tekme. In izdihljaljih kariere. Enaindevetdeseta minuta njegove petnajste sezone. Dve minuti do konca tekme Maribora pri Aluminiju, še deset tekem do konca njegove zadnje sezone. Na tistem igrišču, v tej ligi. Tam, kjer so zmage Maribora minimumi, služba, nuja, remiji so resen zdrs, porazi pa katastrofa. Tam, kjer ne zmanjka vstopnic, kjer ni VIP sedežev, kjer ni ne kokic ne burgerjev. Tam. Tam nastanejo in ostanejo legende.
Bila je enaindevetdeseta minuta tekme šestindvajsetega kroga. V izdihljajih zanj dolge, bogate, nore, epske, rekordne kariere. Petnajsta sezona, pa komaj druga tekma. In petnajsta minuta na igrišču na le sedem podlage. On. Sprejel jo je dobrih dvajset metrov od gola. Daleč od njemu ljubega gola. Od mreže, ki mu daje kruh, kariero, smisel. Ampak… Nihče drug ni več vedel, kaj bi storil, da bi se vijoličasti ognili porazu. Nihče drug se ni izpostavil. Nihče drug ni šel na glavo. Nihče drug ni… Ne. On.
Žogo je dobil in z njo takoj krenil. Kot tank. Kot sila. Kot kobra. Čim bolj proti golu. Pritekel je Luka Petek. Trčil vanj. Odbilo ga je. Odbitek od zgodovine. Pomagati je skušal izkušeni Klemen Bolha. Dovolj izkušen, da bi naj bil vedel, kdaj, kako, čemu. Pa je samo odletel. Mimo. Od legende. In v blok je skušal še Tin Martić. Prepozno, žal, prepozno. In prvi in drugi in tretji. Vsi skupaj, vsi zaman.
Edited in Prisma app with Thota Vaikuntam
Ko je zamahnil Marcos Tavares v četrtek, 10. marca 2022, popoldan, v tistem mrazu in vetru, ko je sonce šlo čakat pomlad, na tistem domala kultnem igrišču, kjer je vsakič po svoje drugače, zdaj mehko, zdaj trdo, zdaj lepo, zdaj grdo, je zamahnil po zgodovini. To je bil njegov 158. gol v prvi ligi. Že dolgo je rekorder, prejšnji in dolgoletni Štefan Škaper je postal dokončno anekdota nekih drugih časov. Ampak hkrati je bil to njegov prvi gol letos. Na drugi tekmi. Ja, komaj drugi. Doslej je dočakal eno operacijo in en nastop. In eno knjigo. Marcos Tavares naj bi bil že… Preteklik. Pa ni. Ne še. Zamahnil je tam, kjer je lani zastreljal enajstmetrovko. V ključnem trenutku na koncu neuspešne sezone, povrhu na debiju Simona Rožmana. Zdaj je bilo, kakor da je poravnal račune. Pa ne da bi jih bil moral. Sploh ne.
Marcos Tavares ni dolžen nič. Nikomur. Ta gol je bil… Kvečjemu kot dolg drugih do njega. Samo malo prostora je potreboval. Ampak ta ni prišel sam od sebe. Ne. Prišel je z voljo, fiziko, trudom. Ni pa več kot prej. Bili so goli pred njegovo knjigo Legenda. In ta je prvi po njej. Gol, v katerem je toliko moči. Njegova biografija, zgodba fanta, ki je dal toliko skozi in bi lahko končal vse prej drugje kot tukaj. Na hladen četrtek v Kidričevem. Kjer bi Maribor lahko rutinsko začel zapravljati točke. In naslove. Maribor že dve leti ni odpiral klubskih vitrin. Evropa je vse bolj nekaj, za kar se uporablja preteklik. Večina soigralcev iz lige prvakov je odšlo. V šumi je bil edini z nastopom v ligi prvakov na igrišču. Ja, edini.
Še dvajset dni in star bo 38 let. Spet bodo zaokrožile anekdote, vici, štosi. O tem, koliko je star. Pa saj to je tisto! On in cifre. Koliko golov ima? Ogromno, rekord. Koliko tekem? Ogromno, rekord. Koliko let ima? Ogromno, rekord. Ko je stopil na igrišče, je bil edini, ki je igral v ligi prvakov. Edini.
Ima vse. Ima rekord lige. Ima največ nastopov in golov za klub. Ima rekord evropskih kvalifikacij. Ima, hej, knjigo. Edini v ligi. Iz lige, v ligi, za ligo. Knjigo. Izdana v zadnji sezoni, po kateri se bo lahko bolj ali manj sam odločil, kaj, če sploh, bo še počel v NK Maribor. Vrata so mu odprta. Nekje okrog stadiona, kdo ve, bo najbrž spomenik. Sam sebi bi lahko stisnil petko. Odigral dvojno.
Edited in Prisma app with Thota Vaikuntam
Knjigo že ima, torej. Prebrana, prečitana, prehvaljena. Potem pa to. Eno so knjige, drugo pa zelnica in rezultat v šumi. Gol, ki v živo, na nek četrtek, v zimi kariere pokaže in na zimski dan, ko se pomlad zdi nedosegljiva, le vedno manj tekem v ligi ti daje občutek, da bo enkrat maj, zakaj ima knjigo, rekorde, kapetanski trak. Na tekmi, kjer če Maribor zmaga, je to pač minimum. Če ne zmaga, je drama. Če izgubi, so alarmi.
In potem se je, ko sem ga vprašal, če mu je kaj žal, da je že napisal knjigo, nasmejal. S tistimi neskončno belimi zobmi. Nasmeh, ki je skoraj vedno tam. Ne na silo, ne zato, da bi kaj skrival. Ne. Marcos Tavares se smeji, kadar ima razlog. In zdaj ga je imel. Ne pa za krohot. To vendarle ni mega uspeh. Zanj je to bil gol, ki je bil nujen. Za ekipo, ne zanj.
Ampak vseeno. Marcos. Ni knjiga izšla malo prehitro?
»Ah, ja,« je premislil, »bom napisal drugo.«
Toda še bolj je izstopalo, kaj je dodal malenkost kasneje. Manj kot dvajset sekund. Že pred tem je rekel, kako hvaležen je, da sploh igra. Po operaciji kolena. »Ampak res sem vesel, da lahko igram in rad bi se zahvalil trenerju Radovanu Karanoviću, da vame zaupa, velika stvar je to azme, že proti Radomljam sem se zahvalil, tudi danes se mu zahvaljujem.«
Ponižen je. Prav to ga loči. Tu se lahko začne. Nek mali fant je bojda blizu press tribune rekel, da je Tavares, no, debeli. Saj najbrž ni želel biti žaljiv. Pač ti dresi, sploh pa beli, so oprijeti. Sploh veste, kako tanki, oprijeti, majhni so ti dresi? In kako suhi nogometaši? Ko stojijo skupaj, se poznajo dekagrami. Ko jih vidite vsakega posebej, so… Drobni, suhi, srne, antilope. Tavares še vedno ni daleč od tega. Ni pa v top formi več. Saj sam ve, vsi vemo, jasno je, operacija, leta, vse naredi svoje.
Pa vendar. Do žoge, do nogometa, do športa je tako prekleto ponižen. Še vedno. Prav to ga dela – legendo. »Zelo sem vesel, da lahko po operaciji sploh igram nogomet in zabijem kakšen gol. Zabil sem, ampak škoda, da nismo zmagali,« je pristavil in tako jasno dal vedeti, kaj je cilj. Naslov. Ne njegove številke. Ker ve. Da so tudi sezone brez lovorik. On ima toliko sezon kot ima klub državnih naslov. A ko je prišel, je imel Maribor 7 lovorik. Zato je jasna izjava: »Moramo se izboljšat, trenirat, še več, več, več.«
Je imel občutek, da so soigralci računali, da ga bo prav on zabil? »Na vsaki tekmi sogiralci želijo, da dam kakšen gol. Ker, hvala bogu, dobro treniram. Danes je prišel ta trenutek, ko sem ga zabil. Vedo, da je to moje delo. Zelo vesel sem.«
In to po tekmi, ko se je občutek potencialne rutinirane zmage sprevrgel v muke v šumi. Ko je gladkih in prezgodnjih 0:2 postalo pogrebnih 3:2. Za Aluminij. Za že dolgo zadnjo ekipo lige. In po preobratu so naciljali še v prečko, vohali 4:2 in sploh prvo zmago to pomlad. Še trenerja, za katerega je delovalo, da bo nezamenljiv, so zamenjali. V ponedeljek. Pa saj. Maribor je zanje taka stranka. Že septembra je bil. Sedem tekem, Aluminij brez zmage. Osma tekma? Prišli so vijoličasti. Mislili, da bo 20 minut dovolj. Ali zgolj to, da se bodo pojavili. Nak. Ne tam. V Ljudski vrt so namesto treh točk prinesli tri komade.
Edited in Prisma app with Thota Vaikuntam
Marcos Tavares je pokazal, kaj pomeni biti kapetan, legenda, spomenik. Ta gol, ki sam po sebi ni nujno poseben ali kdo ve kako pretirano lep, je v sebi nosil tisto, kar pri Tavaresu toliko bolj poznamo. Tisti, ki smo tu za take tekme. In na takih tekmah. Ko se resno vprašaš. O smotru. Ampak… Si nagrajen. Ne moreš ceniti gola za ligo prvakov, če ne ceniš gola za 3:3 v šimi. To so goli, kakršen je bil, ko je padel Škaperjev rekord proti Gorici. Ko je preigral vse in še sebe. Ali pa gol izpred dveh let, ko je Maribor izgubljal z Bravom, viole so očitale igralcem premije. Zadnja tekma za Darka Milaniča in Zlatka Zahovića. Narobe je šlo vse, kar je lahko šlo narobe. En manj, dva gola zaostanka. Proti Bravu. Kaos na tribunah. Edina dobra stvar s tiste tekme je bil njegov gol. Pokazal je združljivost brazilskega in mariborskega karakterja. Nepopustljivost. Tavares je vzel žogo in preigral vse. S sabo in fuzbalom in trmo vred. Če je bilo treba kogar odriniti. Karkoli. Samo da je pokazal. Ko bo šlo vse cugrund, bo on še tukaj.
In je zabil gol.
In ga je tudi danes.
V tistem mrazu. V tisti sili. Ne iz obupa, temveč iz ponosa.
Tavares je rešil Maribor poraza. Morda za točko, ki utegne na koncu priti še kako prav. Maribor je v zadnjih štirih sezonah dvakrat imel toliko točk kot prvi, pa ostal brez naslova. Ampak naredil je še več, Tava. Spomnil je hkrati tudi, kaj dela Maribor, no, Maribor. Kot najtrofejnejši slovenski nogometni klub. Kot sinonim za borbo. In ponos. In čast.
So tekme, ki ti spolzijo, zdrsnejo, propadejo. Ko so vijoličasti prišli septembra, ni Aluminij premagal nikogar še v sezoni. Domov so šli z 0:3, poklapani, negotovi, Simon Rožman pa z nogo in pol na poti k nazivu bivšega. Takrat smo špekulirali, kaj bi lahko nastalo iz Ognjena Mudrinskega. Zapravil je dva zicerja. Tretjega ni dočakal. Zdaj pa smo spet ugotovili, kdo, kaj in zakaj je Marcos Tavares. On je takrat tam, ko klubu tudi ne gre.
Zdaj pa to. Maribor je imel 0:2. Po dvajsetih minutah. V šumi. Ampak ta šterntalski veter nekaj nosi. Veter nepredvidljivosti. Maribor je Kidričevu bližje, kot je Kidričevu kateri koli tekmec. Zato pa tako igrajo. V nedeljo niso igrali, propadli so v Stožicah. Šest komadov, abonirani na visoke poraze proti Olimpiji. Ampak čakajo na take tekme. Na tiste, ki se borijo za nekaj povsem drugega. Pač takšni so. Tako to je. Aluminij bo raje šel na glavo in po točke proti (naj)boljšemu Mariboru. Radomlje, konkurent za izpad? Zabili so jim štiri gole. V šumi. Gladko.
Zdaj pa taka tekma. Luka Janžekovič, faktor x, magija od nepredvidljivosti, ultimativni kapetan Aluminija, je podaril prvi gol. Nastavil žogo. Peta minuta. Nato je v 20. minuti gol zabil še Rok Sirk. Nisem njegov pristaš, sploh ne. Ampak gol je bil prekleto lep. Tak. Skoraj v rikverc. Za tak gol rabiš a) občutek in b) jajca. Bam. Dras. Čeprav je Radovan Karanović zamenjal postavo, predvsem predelal obrambo, je kazalo, občutek je bil, da bo dovolj.
Nerad primerjam naš fuzbal s svetovnim. Joj ne. Ampak bilo je kot večer prej v Madridu. Ko je PSG vozil, sankal, nasmodil Real. Dokler… Ni ena poteza, ena napaka vsega obrnila na glavo. Maribor ni imel neposredne napake, čeprav je Ažbe Jug odletel v prazno pri predložku. Ampak vse je storil Martin Šroler. Eden tistih Hrvatov, ki ne govorijo, ampak delajo. Veliko jih je v našem prvenstvu. Čez 40. Ogromno. Za štiri enajsterice. Ampak Šroler je reagiral mojstrsko. Večina igralcev bi tak zdrs golmana nabilo čim prej proti mreži. Ne on. Narolal je, zarolal je in zabil. Ter nato kmalu v
Knjigo je že napisal. In marsikdo jo je že prebral. Pa ni še vse spisano. Ni. Ni v najboljši, optimalni formi. Vse to naj bi bila le še poslovilna turneja. No, turneja. Pač. Čakanje na veliko slovo. Ker to bo epsko slovo. Ampak do tega, da si tak, spomenik v izdelavi, legenda tu in zdaj, se pride točno s takimi goli. Kot je bil ta. Na dan, ki za moštvo ni bil dober. Popoldan, ko lahko skrbi trenerja, ki se sam sprašuje, kako je njegovo moštvo lahko tako razpadlo. Hm. Prišel bo dan, morda zelo kmalu, ko bo moral tudi sam poznati odgovor. Vprašanje bo jasno, kam bo letelo. Do športnega direktorja, ki sestavlja kader, za katerega je že trdil, da je najboljši v ligi. Lestvica ne laže, Maribor je še vedno prvi, ampak prednost je trenutno bolj varna in sigurna kot zaupanje v globino kadra, kjer že ena sprememba povzroči skrbi, več njih pa probleme.
Edited in Prisma app with Thota Vaikuntam
In zato je ta gol toliko bolj izstopajoč. Maribor je rešil poraza. Dal je točko. Ampak prav v tem se skriva ključno vprašanje. Kaj in kakšen bo NK Maribor, ko ne bo več Marcosa Tavaresa? V dveh nastopih si je priigral tri resne priložnosti in zabil en gol. Odstotek je silovit, prezenca tudi.
Ampak če kaj, je lahko Marcos Tavares na ta 158. gol še kako ponosen. Mi, ki smo na ta popoldan bili v Kidričevem, kjer novi trener Robert Pevnik samozavestno verjame, da bo Aluminij zmagal na petih od zadnjih desetih tekem, čeprav so v 26. krogih slavili le štirikrat, tega gola v tisti mrzli sapi sprememb ne bomo pozabili. Ne tako zlahka. Ker je bil gol, ki je pokazal, kaj imajo največji. In zakaj so največji.
Zato je Marcos Tavares to, kar je. In bo ostal. Večni borec. Nepopustljiv. Tava. Tavagol.
Po svoje še dobro, da bomo vedno imeli Antona Borkoviča. Naj komentatorja. No, v narekovajih. Žogo brcno, brcno žogo. Leti naprej, leti. Gremo, gremo. Zaj!Ja, vedno bomo imeli Antona Borkoviča. In zgodbe. Ja, še včeraj sem za enim šankom slučajno ujel spet eno od anekdot. Ki so povedane tako… Doživeto.
Svoj čas sem mislil, da obstaja najboljši komentator. No, da lahko obstaja. Kot neke vrste tv Zevs. Sedi na svojem tronu, nekem posebnem, gotovo mojstrsko oblazinjenem kavču in tam pripoveduje, komentira, spremlja, poroča o fuzbalu. Kot neke vrste polbog. Fuzbal svinga.
Najbrž zato, ker sem se, kot del generacije, ki je bojda vse najboljše zamudila, naposlušal. O Mladenu Deliću. O siru, obrambi, Bolgarih. Pa potem kmalu še tiste, ki so prišli za njim in hvalili vsak svoj vzor. Večinoma iz tujine. To je bil čas, ko so eni gledali HTV, drugi ORF, tretji Italijane. Večina pa, ker so bili taki časi, TV Slovenija. Kolikor in kaj je pač prenašala.
Ker pri nas… Vemo, kako je bilo. Recimo prvo polovico samostojnosti. Andrej Stare in njegova nova očala. Ivo Milovanovič in njegove »igrajo v modrih oziroma temnejših hlačkah«. Potem je prišel sveži Igor Bergant in njegov potres, ki da bi lahko edini preprečil zmago Sloveniji, ki je potem seveda remizirala. In nato so prišle komercialne televizije: prvič se ni najbolje obneslo, čeprav zanosa na SP 2002 mladi generaciji, ki do Kolodvorske ni prišla, na Kanalu A ni šlo očitati. Ko je angleška liga preko, em, Prva TV, počasi prihajala k nam, je prihajal Dejan Obrez. Nato s špansko ligo Goran Obrez. In z italijansko Tomaž Lukač. Takrat smo, no, sem temu še sledil. Potem je prišlo vedno več kanalov, vedno več tekem, vedno več komentatorjev. In nato je prišla še Arena TV ob Sportklubu in Šport TV in zdaj včasih dvakrat premislimo, katera liga je na kateri televiziji. Ali tekma. Ja, velja tudi za slovensko prvo ligo.
Mogoče je to moja izrazito subjektivna presoja, ampak zdi se mi, da je komentator ravno zaradi eksluzivnosti pravic postal… Ne vem. Se premaknil nekoliko v ozadje. Kakor da pač pride s pravicami. Ker je taka narava poklica in poslovnih praks. Ostaneš tam, kjer si. Ne seliš se s pravicami, ki pa slej ko prej se selijo. Čeprav se tudi komentatorji, kakopak, saj to ni v medijih nobena izjema, seveda selijo. Če je nekako bilo samoumevno, da je Dejan Obrez komentiral angleško ligo, brat Goran pa špansko, je bilo svoj čas za Tomaža Lukača, da komentira italijansko ligo, zdaj pa že lep čas tudi ligo prvakov. Potem ko je res predano tri sezone komentiral slovensko ligo, ko je Pro Plus dvignil renome in nivo ne le medijske obravnave fuzbala, temveč posledično najbrž celo fuzbala. Ker so vzeli nekaj in iz tega naredili, pa naj se sliši še tako biznis profano, produkt.
Na neki točki lahko tudi komentatorji postanejo… No, skoraj produkt. Ko presežejo svojo osnovno vlogo. Učbenika, takega pravega, pri nas ni. Stili so različni. Načeloma pri nas gotovo nihče ne govori premalo. Ali pretiho. Joj ne. Predvsem bi veljalo, tako po dolgem in počez, oceniti komentatorje kot poznavalce, ki v prvi meri jemljejo komentirajo resno. Pripravijo se, spremljajo, pogledajo. Vsaj ko gre za večje lige in tekme. Vse ostalo je potem stvar pristopa, stila, osebnosti. In posledično okusa. Pri Andreju Staretu vemo, kaj bomo dobili. In vemo, da se ne bomo strinjali, kaj je (ne)dopustno. Ker prav tisto, kar dela Stareta posebnega, je spolzko. Podobno velja tudi za druge.
Ampak v tem eseju želim izpostaviti nekaj drugega. Želim izpostaviti Tomaža Lukača. Njegovo komentiranje lige prvakov je z leti postalo… Več kot le prepoznavno. Prav sinoči, ko je Inter grizel, a se samopokopal proti Liverpoolu, je znova pokazal, da lahko približaš vsako tekmo gledalcem. Lukač vselej »pade noter« v tekmo. V fuzbalu preprosto uživa. To se sliši. Kako? Nemogoče je pojasniti, ampak se. Lukačev prodorni glas bi lahko bil njegova hiba, pa ni. Ker ne kriči ali podkrepi vokala samo zato, ker lahko. Ali ker bi bilo prav. Ne, zato ker to začuti. In daje možnost, da gledalec to naredi skupaj z njim. Lukač me tako vsakič znova spomni, zakaj je včasih bolje gledati tekmo – doma. No, tako tekmo, kjer imaš bolj malo možnosti, da boš šel v živo na stadion. Ker se ti zdi, da tekmo bolje začutiš. Akterje, dogodke, zgodbo.
Slovenski film in televizija praktično ne poznata naratorja. Sila redko se ga uporablja, kar je po svoje škoda. Tomaž Lukač pa je neke vrste ta manjkajoči narator. Že v skupinskem delu mu uspeva iz tekem, ki še niso dramatične in nujno odločilne, delati zgodbe. Ko gre na izpadanje, pa dela drame. Take. Napete. Kjer se praviloma ne postavlja na nobeno stran, vsaj sam ne dobivam tega občutka. Lukač ne rabi niti povedati, da mu je »vseeno«, kdo zabije gol. Ker poznam kolege novinarje, ki se pohvalijo, da »niso za nikogar«. Kar ni enako. Predpogoj za dobrega komentatorja takih tekem je nevtralnost, ki sem jo pri Lukaču cenil že v prvi ligi, čeprav vem, da se nihče ni strinjal, je pa imel po svoje tudi to srečo, morda celo privilegij, da je polovica rekla, da je naklonjen Mariboru, polovica pa, da je itak za Olimpijo.
Tomaž Lukač je glasen, včasih tudi preglasen, ampak takrat, kadar je to popolnoma upravičeno. Več kot le dobrodošlo. Komentira za one, ki redno spremljajo fuzbal, in one, ki uživajo bolj ali manj občasno v dobri tekmi velikih klubov. Lukač zajema z mogočnim glasom dogodke, ki so tega vredni. In večinoma deluje predvsem, kar se najbolj ceni, iskreno. Če tekma ne bo najbolj kvalitetna, bo to povedal. Nima česa izgubiti. Morda je drugače v naši ligi, pa vendar. Gledalci čutimo, kadar komentator »drži štango« vsebini samo zato, ker pač mora. Zaradi odkupljenih pravic. Seveda tudi Lukača kdaj zanese, koga pa ne, ampak deluje, kot da mu je, po domače povedano, pol oproščeno.
Vem, da Lukač ni večinsko sprejet za naj komentatorja. Ker nihče ni. Ker nam je to nekako vsajeno. Sploh pa Lukač ne komentira nacionalnih zgodb, ker nas pri ligi prvakov pač ni (več) zraven. Drugače je, denimo, komentiranje košarke na olimpijskih igrah. Uh. Zelo. Ampak tudi tisto ima svojo specifiko in terja neko povsem svojo oceno. Medtem ko sem se včeraj, ko je tekma Liverpoola in Interja šla h koncu in je bilo vse bolj jasno, da je vprašanje samo še, kako bodo Milančani izpadli, vprašal ravno to. Kako. Lukač včasih reče točno tisto, kar se mi zdi, da sam razmišljam. In to tudi pove. Izpade, kot da je tako preprosto. Pa ni. Potrebuješ občutek, znanje, talent.
Zato sem izpostavil Tomaža Lukača. Ne trdim, da je najboljši. Ne. Lahko bi se zatekel k tisti, da je najboljši pač po moji presoji/okusu. Pa ne gre zato. Gre za željo, da bi spet sledil takim tekmam. Ki sploh niso ravno neke klasike. Ko nekdo začuti stvar in je to, kar je. Nič več, nič manj.
Saj zato pa je, na povsem drugem koncu, Anton Borkovič požel svoje warholove minute. Ker je bil iskren, predan, zagnan. Ne primerjam ga z Lukačem. Želim samo povedati, pohvaliti, izpostaviti, da je Tomaž Lukač z leti postal… Liga prvakov. Kot komentator. Ja, zato ker jo pač on komentira, ko ima pravice Kanal A, ki si jih tako ali tako deli s Sportklubom. In marsikoga tudi moti. Ampak upam pa si trditi, da bi redko kdo oporekal mnenju, da je Lukač res predan komentator. Vreden tega, da se to tudi pove. In zapiše.
Mitja Viler je storil tisto, kar Mitja Viler stori najboljše. Naredil je finto. Svojo finto. Na svoj, poseben, mediteranski, igriv, Rulo način. Kot je bila njegova večna finta Rulo. Prepoznana, očitna, prebrana. Pa je vedno delovala. Je. Proti zadnjemu v slovenski ligi in v ligi prvakov. Zdaj je pa na njegovo novo, mnogo bolj improvizacijsko TV finto Rulo padel najprej Darko Čeferin, nekdanji dokaj cenjeni sodnik. In skupaj z njim vsi sodniki. Viler je pokrčil komolec, stisnil pest in si jo nastavil na čelo. In nekje vmes pripomnil: “Penal ko kuća”. Ja, tole je poletelo vsaj tako kot tisti šus. hapoelu. Za ligo prvakov. Bum, dras.
Ko je oddaja Pod prečko prišla na Sportklub šele 15. novembra lani, sem spadal med tiste, ki so jo sicer pozdravili, ampak z dodatkom – ampak. Da je, žal, prišla prepozno. Motil sem se. Ne v tem, da je prišla prepozno. O, ja. Prepozno. Temveč da je prišla vsaj pol desetletja prepozno. Ne bi zaleglo niti, če bi prišla ob začetku za slovensko sojenje prelomno sezono, v kateri smo dobili VAR. Ker se je vmes stanje tako poslabšalo, sodniki tako zakokonili in zabubili v svoj svet, da smo padli v področje večdimenzionalne (nad)realnosti.
Toda Pod prečko, ki iz tedna v teden nabira prvo ligo gostov in drži udaren tempo, je drzno uspela prepričati sodnika ali dva ali tri, da stopijo pred kamero. Z mikrofonom. Da pokomentirajo odločitve mlajših, aktivnih kolegov. Pod prečko je morda še najboljša medijska stvar, ki se je zgodila letos v medijski krajini slovenskega nogometa. Je. Bolje pozno kot nikoli. Voditelja Dejan Obrez in Miha Penko sta postala tandem, vreden pozornosti. Nogomet razumeta in to tako dobro, da znata o njem govoriti dovolj preprosto, pa ne banalno, in hkrati strokovno, ampak ne teoretično. Ker, mimogrede, vse ostalo… Od katastrofalne produkcije, slabe kakovosti slike, zamujanja pri vklopih do prehitevanja zvoka, pa do subjektivnih presoj o komentatorjih in sokomentatorjih še nisem niti prilezel. Je za kakšen drug tekst.
Foto: zajem zaslona / Sportklub
Ampak oddaja Pod prečko je vpeljala sodniški pogled, kar je samo po sebi dobrodošlo, vendar le do določene mere, če tam sodelujoči niso zmožni priznati napake svojih kolegov. In tako je po vroči nedelji prišel ponedeljek in zadnja situacija, ko je v nedeljo v izdihljajih že tako nore tekme Martina Kramariča žoga v kazenskem prostoru Brava zadela v roko.
Meni je na tribuni, ko posnetka še nisem videl, novinarski kolega rekel, da si je Kramarič zaščitil neposredno obraz. Takoj sem se spomnil, kako je, iz precej bližnje situacije, to storil tudi Marcos Tavares leta 2018 v Krškem. Ko si je zaščitil obraz po indirektnem strelu. Če si ga ne bi… Bi končal v bolnici, njegov nos, najbrž pa obraz pa ne bi bila enaka. Če ne verjamete, kako trde so žoge v prvi ligi, kako napumpane… In ne, novinarski kolega ni imel prav. Ne. Se zgodi, vsi se zmotimo lahko v presoji. Tudi zlahka.
Bolj kot sama analiza situacije, kjer ni VAR niti resno preveril, če je šlo za igro z roko, ki bi vodilo do enajstmetrovke, je presodilo nekaj drugega. Zgodilo se je nekaj, česar ponavadi ne vidimo. Zakaj? Ker sodnikov ne vidimo takrat, kadar ne zmorejo niti prisluhniti drugemu mnenju.
In prav to je tisto, kar ponavljamo. O tem pišemo. Zaradi tega so slovenski sodniki, ki imajo neverjetne uspehe v tujini, na tako slabem glasu doma. Ker kot da niso del tega, čemur pravimo nogomet. Prav to je tisto, kar je presodilo v ponedeljkovi oddaji Pod prečko. Ravno razlika v dojemanju, kaj nogomet v osnovi je.
Foto: zajem zaslona / Sportklub
Mitja Viler je bil besen, ampak ni šel predaleč. Bližje mu je humor, zato je ponavljal, da je bilo očitno v VAR sobi vroče. Takšen je. Sporne situacije sprejme pronicljivo. Ima pač takšen karakter, kar je, vsaj za moj okus, dobrodošlo. Morda je bilo drugače, ker je bil za razliko od Oskarja Drobneta, ki je tisto dopoldne uradno izgubil službo pri Aluminiju, v studiu. Drobne, nekdaj odlični strelec, ki je imel die-hard logiko pri »šumarih«, dokler je to pač še šlo, je imel, če bi bil jaz na njegovem mestu, slab dan. Pa se je smejal. Rahlo cinično, kako se pa ne bi, glede nato, da je sam ponavljal in opozarjal na številne sporne odločitve, ki se, kadar si dolgo zadnji v ligi, niti ne prebijejo v forume, oddaje, analize. Ampak Drobne se je Darku Čeferinu smejal. In to iskreno. Ni se mu posmehoval. Ne. Enako Viler.
Skupaj z voditeljema Dejanom Obrezom in Miho Penkom v studiu, ki sta dvignila nivo govorjenja o slovenskem fuzbalu na televiziji na povsem nov nivo, a sta previdno ostajala v ozadju, kakor je tudi prav, sta ostala v domeni – igre. Fuzbal je v osnovi – igra. Nekaj, kar nam je tako dostopno, skupno, dosegljivo. Žogo lahko brcne praktično vsak. Dve torbi po pouku, še s pohojeno piksno se da igrat fuzbal. Bolj vsesplošna je samo še gola atletika. In prav nepredvidljivost nogometa ter njegova izjemna razširjenost je tisto, kar ga dela za, no, nogomet. Najbolj pomembno postransko stvar na svetu. Tako pomembno, da se vsak fant lahko vpraša v malo večjem bloku ali pa kraju, če je v tem bloku ali firtlu kdo boljši od njega. Ali nje.
Mitja Viler in Oskar Drobne sta bila takšna, kakršna sta bila kot igralca. In to ne katerakoli. Viler je osemkratni državni prvak z dvema kluboma in s 411 nastopi peti na večni lestvici tistih z največ nastopi v prvi ligi. Oskar Drobne je še vedno med dvajsetimi najboljšimi strelci v zgodovini lige, v kateri je zabil 87 golov. Gre za dva, ki tvorita zgodovino slovenskega nogometa in njune besede ter obnašanje ne le štejejo, ampak legitimno štejejo. Kar pa ne pomeni, da Darko Čeferin v primerjavi z njima nima teže. Seveda jo ima. Ob tem, da je v prvi ligi sodil na 193 tekmah, je trikrat sodil v ligi prvakov, enajst kvalifikacijskih tekem reprezentanc, 26 tekem v ligi Evropa… Tudi njegove besede in obnašanje štejejo.
In prav soočenje v studiu je pokazalo na tisto, kar ponavljamo, opozarjamo, grajamo, kričimo, rohnimo. Nekateri pa, žal, tudi zblaznijo. Darko Čeferin je navzlic svoji ugledni karieri pokazal, kako daleč so slovenski sodnik od preostalih udeležencev. Darko Čeferin se je presedal na sedežu, ko je trdil, da je šlo za »nenadno žogo«. Nekaj, česar v pravilnikih ni. Ja, tam so pravila o tem, da se igralec »naredi večjega« in »nenaravni položaj roke«. Vse to poznamo, sodniki najbolje. Do te mere, da znajo zdrdrati vse alineje in podpičja. V nečem tako osnovnem, kot je nogomet. Kjer so, priznamo, pravila lahko tudi precej zaguljena, še zlasti kadar gre za redke, težke, sporne, nenavadne situacije.
Foto: zajem zaslona / Sportklub
Toda bolj kot samo pravilo in presojanje, ali bi Maribor moral dobiti enajstmetrovko – ja, ker Kramarič je umaknil glavo in iztegnil roko stran od sebe, kar se na posnetku jasno vidi, kar sta poudarila Viler in Drobne -, je štelo obnašanje Čeferina. Gledal je v prazno. Presedal se je. Kot da je imel nek notranji monolog. Seveda je to le gola špekulacija, ampak ni pa daleč od resnice, če zapišem, da mu je bilo vidno nelagodno in neprijetno.
Taka reakcija je človeška. Ampak kar ni človeško, je način, kako je Čeferin gledal mimo vseh. Kot da se ga vse skupaj ne tiče. Jaz sem svoje povedal in – zdravo. »Vi se seveda lahko ne strinjate s tem,« je na koncu vehementno, skoraj oholo pristavil Čeferin. K temu je voditelj Penko briljantno pristavil, da fino, da obstaja oddaja, da sodniki vedo, da se ne strinjajo z njimi. Penku je šlo na smeh. Ker primarno gre za to. Za smeh. Ker to je najprej smešno, potem pa žalostno. Čeferin je ponazoril vso oholost, ošabnost, nesramnost, sektaškost slovenskih nogometnih sodnikov. Ne vseh, ampak gotovo pa tistih, ki jih prenašamo iz vikenda v vikend. Pokazal je, da smo lahko, če povzamem, še srečni, ker se ne strinjamo. Da bo pa sodnikova vedno zadnja.
Ja, bo. Ampak na dolgi rok? Nogomet je šel tako naprej, da so sodniki dobili pomoč. Morali so jo. Da ne bo pomote: sodniki garajo za sojenje v prvi ligi, njihovo znanje je gotovo nesporno, njihov trud in odrekanje takisto. Ampak saj za to so tudi, če so v ožjem krogu, ki veliko sodi, zelo dobro kompenzirani. Sploh, če se prebijejo še do mednarodnih tekem. Toda nič ne odtehta njihovega obnašanja. Damir Skomina je, česar sami ne razumejo, zgradil avtoriteto, ker je tak karakter. In zasluženo prišel do višav sojenja. V njegovi senci pa so tisti, ki bi šli po njegovi poti, pa pač nimajo takšnega karakterja. In takrat nastopi problem. Ko sodnikom zdrsne. Kot je zdrsnilo Čeferinu v Pod prečko, ko je dvema izkušenima nekdanjima igralcema in voditeljema dovolil, da se ne strinjajo.
Načeloma je situacija, ko se strani strinjajo vsaj glede tega, da se ne strinjajo, vsaj znosna. Načelna in spoštljiva. Toda slovenski sodniki še vedno delujejo, kot da so oni tisti, ki bodo določili pogoje za takšen razhod. Ne. Nogomet ni tu zaradi sodnikov. Pa sploh ne govorimo o kriterijih. Ker nima smisla. Ker sodniki ne razumejo, da sami z odločitvami postavljajo kriterije. Živimo v vizualnem času. Času odtisov. Roke na derbiju se ne pozabi. Niti po treh tednih. To ostane. Čeferin in taki pa bi na to radi pozabili in se sploh ne bi resno pogovarjali.
Hvalevredno je, da je Čeferin prišel v studio. Ampak včeraj je obnemoglo in oholo deloval, kakor da ga naslednjič več ne bo. Kakor da mu je taka debata odveč. Debata, ki lahko resno odloča o prihodnjih odločitvah, ki so še bolj resne v tej stvari, ki jo itak jemljemo preveč resno. V fuzbalu.
Toda Mitja Viler in Oskar Drobne sta z voditeljema spomnila, da je fuzbal v osnovi igra. Darko Čeferin pa je bil nelagodni obraz druščine, za katero je to kartel, služba, status, poslanstvo. Seveda je za sodnike drugače. Zanje pač fuzbal ni igriv. Čeprav je seveda tudi lahko. Sodnik ne more biti pretirano kreativen. Ne rabi pa nam dvigovati živcev in nam potem razlagati, pardon, dovoljevati, da se ne strinjamo.
Edited in Prisma app with Gothic
V celotni situaciji, ki jo bo podpisala odločitev disciplinskega sodnika po tekmi Maribora in Brava, je jasno, da je nastal velik problem. Da poti nazaj ne bo več. Ker je nogomet živa stvar. Navade slovenskih sodnikov, da povprek kompenzirajo eno napako z drugo… V času VAR-a tako pač ne gre. Ne moreš dobiti penala na naslednji tekmi. Ne. Ne deluje več tako. Predvsem pa je čas, da se sodniki spomnijo, kaj nogomet v osnovi je. Igra. In da stopijo iz svojih višav, iz svojega sveta, odrezanega od realnosti.
Začnejo lahko pri svojem nekdanjem kolegu. Predsedniku Nogometne zveze Slovenije.
P.S. Mitje Vilerja bi bilo, kot se je govorilo ob njegovem slovesu od igrišč, škoda, če bi bil le »provec« ali klasični marketingar. Ker ti so v našem nogometu daleč od javnosti, včasih tudi od medijev in zlasti navijačev. Mitja Viler je ljudski tip človeka. Za pred kamero. Ne bo vse takoj uspelo, ampak prihodnost je. Ker v primejavi z Andrejem Razdrhom in Matejem Mavričem, ki sta le korak naprej od Branka Zupana, ne pa veliko, je on res lahko pravi strokovni komentator. Ne rabi se udinjati nikomur. In ne rabi paziti na to, kar reče. Zato pa je naredil gesto, ki je ikonična. No, finto.
Na fuzbal tekmo greš iz večih razlogov. No, večina gre za začetek iz enega samega. Ker navija za svoj klub. Katerikoli klub pač že. Pa ker imajo pač radi fuzbal. Razlogov je še seveda malo morje. Fuzbal stadion je (še) vedno marsikaj. Kraj, kjer tradicionalno bolje spoznaš ateja. In, kar je super, ko gledam mlajše generacije, vse bolj tudi mamo. Pa kjer onadva vzgajata in spoznavata tebe. Stadion je Newtonova reakcija. Plac, kjer (za)čutiš pripadnost svojemu kraju in ljudem v njem. Tisto okolje, kjer si. V množini. Kolektivno ogledalo tvoje individualnosti.
Na tekme se hodi službeno, za preganjanje dolgčasa, za popivanje, za navijanje, za razgrajanje, za proslavljanje. Vse to je, saj vemo, fuzbal. Tista… »stvar«. Neoprijemljivo izmuzljiva, pa tako prilepljena v nas. Fuzbal je lepilo. Ko ga pošlataš… Ne moreš spustit. Fuzbal je tista nemogoča trajna zaljubljenost. Brezizhodno dokončna. Zaradi vsega tega gremo tja.
Nihče, ampak res nihče, pa ne gre na tekmo zaradi – sodnika. Greš pa lahko po tekmi z občutkom, da ne bo več šel na fuzbal.
Ker veš, poznaš, spomniš pa se tekme, zaradi katere si tesnobno začutil, da nikdar več ne bi šel na tekmo. Raje ne. Za lastno dobro. Tekma, po kateri… Ne. Ne bom več. Zakaj bi si to delal? Je vredno? Ne, ne zato, ker bi bil fuzbal sam po sebi nepošten. Ni. Nič nepoštenega ni v porazih. Ali zmagah. V osnovi. Se pa lahko zaradi sodnika zgodi, da tekma ni več tekma. Ko ne gre več za žogo. Za gole. Za nas in vas. Ampak za piščalko. Jebeno piščalko.
In žal, žal, žal, se je to spet zgodilo pri nas. Spet zaradi sodnika, ki bo ali pa bi moral postati generična beseda. Zaradi sodnika, ki mu pojejo isto pesem v Ljudskem vrtu in Stožicah. Ja. V Mariboru in Ljubljani. Ista viža, ista kletvica, isti ritem Ni ga nogometaša, ki bi mu to uspelo. Nak- Kar bi skorajda bil ultimativni kompliment. Pa ni. To je vzajemna inahilacija. Vzajemno samouničenje. Nerazumljeno razumevanje.
Tako pa… Pride večer… Ko se v dolgem, predolgem eseju, na večer, ko te čaka delo, predvsem pa negotova prihodnost, vprašaš. Resno vprašaš. O (ne)smislu. O sebi. Zakaj. Bi. Si. To. Delal. Pa si še vedno to delaš. Ure. Za tipkovnico. Ko umirjaš dih, pulz, sebe. Ko umiraš na tipkovnici. Ko prezebel, pozno, prepozno, predolgo… Upaš, da boš rešil. Nerešljivo. Po zadnjem pisku. S tekstom, ki je nekoherenten. Tekst, ki ne bo imel niti 500 klikov. Tekst, ki ga ne bo prebral predsednik NZS. Ali sodnik. Pa ne pišeš zato, sploh ne. Pišeš, v navalu, zato, da bi rešil. Sebe. In svojo zaljubljenost. Da bi še trajala.
Nihče ne gre na tekmo zaradi sodnika, torej. Ne gre. No, razen najbrž po službeni dolžnosti, torej sodniki, kontrolorji, bodoči sodniki. In njihova žlahta, če seveda sploh še hodi na tekme. Najbrž gre enkrat, mogoče dvakrat. Biti sodnik, sploh nogometni… Nihče jim tega ne zavida. Ampak saj tudi sami vedo, da nihče ne hodi na tekme zaradi njih. So sicer primeri, ko si je kak igralec zamenjal dres tudi s sodnikom. Ampak tak sodnik je moral biti… Res izreden. Toda sodnike se bolj ali manj pozablja. So izjeme, seveda. V dobrem in slabem. Ampak ko so zgodba sodniki, je nogometa konec. Izhlapi. Pogrezne se. Prečke, vratnice se pogreznejo v travo.
Parkrat sem kolege novinarje, ko sem še dajal ocene sodnikom v poročilih tekem, ki jih trenutno ne pišem, ker pač nimam tovrstnega angažmaja, bi ga pa rad imel, vprašal nekaj, čemur smo se skupaj smejali. Retorično smejali. Vprašanje je bilo sledeče: če igralci lahko dobijo oceno 10, kar se sicer zgodi sila redko, dobri, izkušeni novinarji iz časov, preden so ocene generirale statistike, še pomnijo svoje »desetke«, kaj bi potem takem moral storiti sodnik, da bi dobil »desetko«?
Sodnik torej že v osnovi ne more izstopati. Do osemke, recimo, kot smo se strinjali, še gre. Saj pač opravlja svoje delo. Sledi pravilom in po njih presoja. S svojo ekipo in, tudi pri nas, s pomočjo tehnologije. Če samo narediš to, kar piše, potem ne moreš biti popoln, ne? Nič popolnega ni v tem, če narediš to, kar bi naj v osnovi. In vse to že vemo in je znano. Ampak zakaj potem ta bolestna želja? Kaj se zgodi, kadar sodnik presodi, deluje, stremi k temu, da je zgodba on? Da deluje, res, kot da smo tam zaradi – njega?
Ko se zgodi to, kar se je v nedeljo, 6. marca 2022, v Ljudskem vrtu. In vprašanje.
Kamen ali plastenka? Kaj je priletelo v sodnika?
Vprašanje, ki ga nikdar ne bi smelo biti. Še manj odgovora nanj. Pa bo. Oboje. In ko bo, sploh odgovor, bo grdo, hudo, narobe. In predvsem bo škoda. Predvsem in zlasti za nogomet. Ne samo mariborski nogomet. Za vse, kar nogomet predstavlja. In to, kar nogomet je. Čustvo. Prav to, kar fuzbal loči od praktično vsega in dela za to, kar je, je lahko tudi njegova največja poguba. Nogomet imaš lahko tak rad, da se ti zagabi. Nekaj, kar lahko, nekje podzavestno, rad sovražiš. Pa veš, da je vprašanje v kaosu tako ali tako napačno. Ker je zajebal, očitno, komentator. Upam, da nehote. Ko se zgodi… No, to.
Ker pridejo take tekme. Ko več ne veš ne le, kdo in kaj si. Ampak zakaj si. Ja, tudi to ti lahko fuzbal, ta prekleto lepa igra, naredi. Rani te, čeprav se raniš sam. Kot da si si za vse kriv sam. Pa veš, da si nisi. Ti, ti že. Oni okrog tebe ne. Kaj se boš sekiral. Za fuzbal. Za sodnika. Je vredno? Je to – to?
Meni se je zdelo, da ni. Da se kregam, kričim, rohnim? Da mi nabije pulz? Da ne veš več, kaj si. Novinar? Kako, če ne pišeš več o tekmah? Kar si rad počel, leta in leta. In še boš. Boš? Imaš podkast. Imaš ljudi, našel si jih, ki fuzbal res imajo radi. Vsaj tako kot ti. In za vse to je vredno. Ker je toliko smeha. Morda zato, ker je fuzbal tisti redki, če ne edini šport, ki se ne le igra vsepovsod, ampak v skoraj vsakem vremenu. Zdaj, ko nategujem ta tekst, me v prste na roki še vedno zebe.
Tekma Maribora in Brava v nedeljo, 6. marca 2022, naj ne bi bila kaj prida posebna. Vsaj ne taka, da bi bila že vnaprej prelomna. Pa saj tudi tista točno dve leti in še en dan zraven naj ne bi bila. O, pa je bila. Po tisti tekmi, 7. marca 2020, je bilo konec neke ere. Zadnja tekma Darka Milaniča. In kmalu zatem še za Zlatka Zahovića. In za več mesecev zadnja tekma za klub. Za vse klube. Zadnja predkoronska tekma. Zadnja tekma, kjer so tudi viole imele protest, očitale premije, metale papirnate 500-evrske bankovce. Tista tekma je res imela vse, da bo obveljala v marsičem kot zadnja. In tudi na tisti tekmi je Bravo slavil. Prav tako z 1:2. Ja, v Ljudskem vrtu. Tudi takrat so vodili z 0:2. In tudi takrat se je Maribor pozno vračal. Zabil je Marcos Tavares, kakor zabijejo kapetani, kadar se pokaže, zakaj so kapetani. In legende. In tudi takrat je bilo po tekmi zelo pestro. Vse je praktično bolj zanimalo, kaj bo zdaj. Kaj bodo rekle, naredile viole. Kaj bo z Milaničem, kaj z Zahovićem. To je bila tekma, po kateri težko spiš. To je bila tekma, ko je bil nogomet več kot pač le nogomet. To je eksistencializem posebne vrste. Ko se preizprašaš. Zakaj. Čemu. Kako.
In tako je prišla tekma dve leti in dan manj kasneje. Spet je prišel Bravo. Klub, ki je tako, ne vem zakaj, tipično slovenski. V dobrem in slabem. To je priden, marljiv, stabilen klub. Nastal iz ideje, ne potrebe. Bolj želje kot nuje. Kot osebni projekt z občutkom za skupnost. Brez tradicije, toda z občutkom zanjo. In tako kot takrat je Bravo vodil trener Dejan Grabić. Zdaj je z naskokom sam med trenerji z najdaljšim stažem. Prišel je iz druge lige s klubom kot prej Ante Šimundža. In ga vodil, kakor si je sam zadal. Nemogoče je preprosto opisati, kakšen fuzbal igra Bravo. Na ŽAK-u ima itak prednost v tem, da igra na majhnem, težkem, počasnem igrišču. Ampak vseeno presenečajo – tudi ko je čas, da že dolgo naj ne bi bili več presenečenje.
In kot takšen klub, ki jo je zagodel med tednom Olimpiji in ki se drži večji del prvenstva v zgornjem delu lestvice, so prišli v Ljudski vrt. Kot ekipa, ki ve, kako »heknit« ligo. Bravo je ekipa, proti kateremu ne moreš igrati. Ne lepo, ne učinkovito. To so taktične tekme. Bravo je fuzbal, ki ga pozabljaš sproti. Moraš ga. Zanje je to edini način, kar je povsem legitimno. Makiaveli bi bil ponosen.
Matej Jug je izkušen sodnik. Njegov življenjepis je precej ugleden. Štirinajst tekem v ligi prvakov, ogromno kvalifikacij reprezentanc, liga Evropa… Se nabere. Ni pa sodil, še, na velikem prvenstvu. Z Matejem Jugom sem nekje v minulem desetletju delal tudi intervju. Ravno ko se je vzpenjal, na kar smo postali pozorni, ko je meteorne skoke delal Damir Skomina. Nedosegljiv. Pustimo zdaj analizo, kako je to uspelo Skomini. Od anekdot o pretepih, kjer je pokazal, zakaj je lahko imel tako oseben, piker, robusten stil. Pa do tega, kar počne sedaj in kako se je poslovil, ko je svoje slovo izkoristil v relativno osebne namene in izpostavil en klub. In seveda tega, da je imel v Vladu Šajnu zanesljivo in prodorno ter skoraj nujno organizacijsko oporo. Šajn, vsaj kolikor sem se z njim sam enkrat pogovarjal, od tega ni bežal, kolikor vem, tudi ne Skomina. Ki mi je, po evropskem prvenstvu 2008, ko je »zaslovel« že kot četrti sodnik, odgovoril na vprašanje, kako bi pojasnil ofsajd. »Ne bi ga,« je rekel takrat v lokalu v trgovskem centru v Kopru, »narisal bi ga.«
Damir Skomina je bil cenjen do te mere, da je postal občudovan. Da, tudi med igralci, kakor so kdaj rekli tisti, ki so se v slovenski ligi borili za obstanek v ligi. Ali pa vsekakor niso bili vajeni evropskih izzivov. Skomina je postal to, kar beseda z malo pisano črko pravzaprav je. Ima sicer dva pomena, šele druga je »zelo velika želja po čem«. Prva je »kratkotrajen neprijeten občutek vzdraženosti«. In drži oboje. In držalo je. Skomina je doživljal vseeno doma, ko je imel v tujini izjemno prepoznavnost ter sodil finale lige prvakov, še vedno nujno dokazovanje. Kot nogometaši. Kaj ti bo liga prvakov, če ne vidiš roke. In podobno. Skomina je s tem še nekako shajal. Ampak vzpostavil je skorajda kult sodniške osebnosti.
Ampak prav to je tisto, kjer je pri nas skrenilo. Skomina je vzpostavil svoj renome, svoj pristop, svojo karizmo – na podlagi odločitev, dela, dejanj. In ne obratno, četudi se je včasih tako zdelo. In povsem logično je, da so ga kolegi sodniki občudovali. Kdo pa ga ne bi? Skomina je imel že pričesko takšno, da bi jo kdo kopiral. Bil je… Zvezdnik v svetu, kjer naj zvezdnikov ne bi bilo.
Ker, še enkrat, nihče ne gre na tekmo zaradi sodnika.
V Mariboru pa se utegne zgoditi zdaj točno to. Da nihče ne bo šel na tekmo zaradi – sodnika. Ker ne bodo smeli. Ker jim je prekipelo. Ker niso zdržali. Maribor je imel, tako je bilo čutiti tudi med publiko, 2.500 gledalci, pač slab večer. Ni šlo. Tri zmage po porazu na uvodnem derbiju po zimskem premoru niso same po sebi zagotovilo za še četrto. Tudi ne sedem tekem brez prejetega gola v Ljudskem vrtu za še osmo tako tekmo. Ne. Fuzbal nima drobnega tiska. Niti garancije.
Vijoličasti so bili pač… Niso bili. Zastreljali so tisto, kar bi »morali« zabiti. Rok Kronaveter je končno dobil spet resno priložnost. In… Lahko spoznal svoje omejitve, Klub sto (golov) gor ali dol. Ognjen Mudrinski je imel tekmo, kakršne ima. Le da tokrat tretja, četrta, peta priložnost niso prišle. Zbral je asistenco, ampak ko je bilo že zelo pozno. Maribor pač ni znal proti Bravu, ki deluje kot »znanstvena« ekipa.
Nič ne opravičuje tega, da se s predmetom zadane (stranskega) sodnika. Ali kogarkoli. Nič. In ne. Ne bom rekel, ampak… Povem samo, kam stvari vodijo. Nihče ni pizdil, ker je bil Maribor zadaj 0:2 v Ljudskem vrtu. Nihče žvižgal Bravu za slavje po drugem golu. In nihče ni iskal strelovoda. Ta se je naredil sam.
Maribor je bil slab, zasluženo izgubljal. Ampak M.J. iz Tolmina je paral živce in delal napake. Vsi jih. Vredu. Prvi je kratko potegnil njegov pomočnik Tomaž Černe, ki je dobil predmet iz zahodne tribune Ljudskega vrta. Neopravičljivo. Je.
Kazen bo, ugibam, huda.
Ampak potem gre tekma naprej, stranski stisne zobe. Maribor zniža na 1:2. Borba za žogo po golu, Maribor želi naprej, po vsaj točko. Borba, trganje, izzivanje. Kaj stori M.J.? Kljub prerivanju? Da karton samo Žuglju. In potem, ko spet začne leteti iz tribun, se odloči, da je tekma prekinjena. Pokaže proti slačilnicam.
Je šel prvi tja? Ne. Gledal je. Mariborčani so ga prosili, naj vendar dokončajo tekmo. Najprej je bil prepričan v svoj ultimativni narcisoidni prav. Nato pa, ko se je ohladil, premislil še enkrat. In si, ko je videl, da bo moral tudi nekako iz stadiona, premislil.
Kot rečeno… Nič ne opravičuje tega, da se cilja sodnike in meče stvari v igrišče. Nič. Je pa nogomet stvar vseh. Ne le sodnikov. Mene ob takih scenah mine. To nas pelje nekam, kamor noče nihče. Na koncu pa klub plača kazen, sodniki gredo pa dalje. In še najbolj žal mi je stranskega sodnika v celotni zgodbi.
Edino, kar je Mateju Jugu na to hladno, naporno nedeljo uspelo v Ljudskem vrtu, je to, da je izbezljal, da je Maribor čustveno mesto. Ampak vse to smo pa ja že vedeli. Zato ni potreben Matej Jug. In tega ne potrebuje nihče. Ne Ljudski vrt, ne NK Maribor. Ne, ni Matej Jug kriv, da so navijači šli prek meje. Zato so krivi oni sami. In kriv ter kril bo vse to klub. V njihovem imenu. In obratno. Kazen bo. Ker mora biti. Ker tako nogomet deluje. Je in bo. Ampak vedno več je vprašanj, kje so ukrepi za tiste, ki delajo napake? Nogomet je sam sebe začel grizti, kadar ni bil več transparenten. Prav to je naredilo Aleksandra Čeferina. Ampak naš nogomet ni transparenten. Zakaj sodniki ne odgovarjajo za svoje napake? Saj ni, da jih je premalo. Ker jih je več kot zadosti. Že skoraj preveč jih imamo, takih, ki »morajo« soditi, da držijo evropsko formo. Ampak kaj, kadar oni terjajo vse – za lasten obstoj?
Ker najhuje, kar je rekel Matej Jug na tej tekmi, je bilo tisto, kar nam je povedal Radovan Karanović. Da je ob drugi prekinitvi trenerju Maribora povedal, kako se bo tekma nadaljevala samo, če bodo prisotni varnostniki. Ker njega skrbi samo to. Njegova varnost. Kar je razumljivo. Toda kaj, če je sodnik tisti, ki sproži jezo? Kaj potem? Kje je potem vse ostalo? Navijači, nogometaši, vsi?
Matej Jug je z ekipo v zadnji tekel, ker se je zbal zase. Ne bi se smel. Narobe je. Kot je to, da letijo predmeti. Ampak kar tokrat njemu res škodi, so nasploh reakcije. Nihče ni, še enkrat, šel nikdar na tekmo zaradi sodnika. Nihče v Mariboru ni bil jezen, ker je Bravo zmagal. Delovalo je, kot da rezultat sploh več ni pomemben. Ker je znan vnaprej. Poraz. Za vse nas. Je to še smiselno? Je to še – to?
Zakaj potem hodimo na tekme? Je nogomet… To? Kjer sodnik maha s kamnom, kjer ga je strah, kar ga ne bi smelo biti, pa je bil prej tako prekleto ponosen, aroganten, narcisoiden? Najhujši je ta(k) fatalizem. Nedosegljiv. Sodnik ne bo nikdar kriv. Prav v tem je bistvo. Nikdar. Ne odgovarja nikomur. Razen zaprtim krogom. Ki izstavijo račun. Za sabo puščajo opustelost, razdejanje, armagedon. Misleč, ah, saj nam nihče nič ne more. Če pa jim kdo kaj hoče, pa… Bodo že sankcije. In prav, da so. Morajo biti. Tako ne gre. Nismo barbari.
Ampak prav to je tisti paradoks fuzbala. Vedno bi si lahko rekli, ah, saj je naslednja sezona, kaj se bomo sekirali. Kaj šele za eno tekmo dolgo pred koncem sezone. In zakaj bi ranili nekoga samo zato, ker nam nekaj ne paše? Nič ne opravičuje dejanj v Ljudskem vrtu na to nedeljo. Nič. Ker opravičilo ne bi zaleglo. Ker so tisti, ki niso dolžni opravičevanja nikomur. Sodniki so, bodimo iskreni, dobro plačani. VAR jim je prinesel možnosti, kakršne lahko marsikdo le sanja. Mi, ki take stvari pišemo, zagotovo. Pa nisem favš. O, ne. Niti malo. Naj. Saj garajo, biti uspešen sodnik je dolga pot.
Toda začarani krog je na dolgi rok, ko to spremljaš dovolj dolgo, takšen, da se ti res vse zagabi. Imaš dovolj. Napišeš res dolgi tekst pozno zvečer. Za koga? Za tisto ljubezen do nogometa. Za katero oni vejo, da bo ostala. Za ljubezen, ki je lahko pogubna.
Ampak sam sem predobro izkusil tako ljubezen. In vem, kaj je rešitev.
Mudri, Mudri, Mudri… Tako so mu skandirali. Pred tekmo. Vmes. In po. Ovacije. Mudri. Je kdo že prej dobil nadimek v Ljudskem vrtu? In tako zgodaj tako nagrado? Pred tekmo je dobil sliko, šal, krepak stisk rok in poklon Ljudskega vrta. Vijol’čni bojevnik 2021. Po komaj šestnajstih tekem za klub. Nato je v slabi uri stisnil nemočnemu Taboru dva komada. Enega z glavo, zbran, na mestu, nos za gol. Drugega, ko so ga Kraševci samo gledali, kot da se ga nihče ni želel lotiti. Koliko, trije, štirje? Zunaj kazenskega prostora. Bam. Neubranljivo v kot. Šel je do juga, do viol. Kot ikona. Kot bojevnik. Kot rešitev.
Na svoji komaj sedemnajsti tekmi v vijoličastem.
Še v bližnjem lokalu po tekmi se je govorilo najprej samo o njem. Da takega pa že »dugo ni blo«. Da »smo lahko srečni, da ga mamo.« In predvsem, da »nam neo že poleti pobegno« in »samo da bo zdrav«. Ali kot je nekdo retorično vprašal: »Kaj se kdo spomni, kdaj je imel drugi strelec Maribora po 23. krogih samo tri gole?«
Edited in Prisma app with Curly Hair
Odgovor? Ne. Ampak še bolj pomembno je drugo vprašanje. Je kdo že postal vijol’čni bojevnik, najbolj srčen igralec, ki ga po osnovnem naboru kluba, pri čemer je pogoj vsaj deset tekem v koledarskem letu, izberejo navijači, v tako kratkem času? Ja, nabor je bil letos prvič deležen konkretnih kritik. Nagrado se podeli na prvi domači tekmi v drugem, »spomladanskem« delu sezone. Ampak kaj, ko v zimskem prestopnem roku pride do odhodov. Tudi nosilnih, vidnejših, izjemnih igralec. Nemalo je bilo takih, ki so želeli glasovati za Blaža Vrhovca. Najbrž bi tudi bil najbolj primeren kandidat. Sploh zdaj, ko se je že dolgo uveljavilo, da se izbira res najbolj srčnega, borbenega igralca.
Ampak Ognjen Mudrinski je res izjema. Pa ne taka, ki bi morala potrjevati pravilo. Sploh ne. Prišel je v zadnjih sekundah prestopnega roka. Vsekakor ne kot garancija za gole. Ker tega v fuzbalu pač ni. Prišel je kot veliko upanje Marka Šulerja. Ta je bil po svojem prvem prestopnem letu kot športni direktor zdelan. Zato je najprej upal, da bo Mudrinski pokazal tisto, kar morda manjka. Tisto draž. Tisti šmek. Tisti vic. In je prišla njegova prva tekma v Kidričevem. In že takoj je dobil priložnost. Mimo. Bam. Z leve. Nato še drugo. Z desne. Tudi mimo.
Joj ne. Je to to? Še eno preveliko pričakovanje? Šulerjev veliki feler? Manjkalo je še samo, da bi zastreljal eno z glavo. Da bi bil hat-trick zapravljenih bolj ali manj zicerjev. Nato je prišla še tekma z Muro. In tudi tam je zapravil najlepšo priložnost. Druga ni prišla. Še manj za Simona Rožmana. V dveh tekmah, kar sta sodelovala, Mudrinski ni zabil. Rožman je odšel. Mudrinski se je pa najbrž vprašal, v kakšen Maribor je prišel. Dve tekmi, pet prejetih golov, dva poraza.
Nato je takoj zabil na tretji. Celju. Zatem še Domžalam v remiju. Ter samo nadaljeval. Goli so se začeli seštevati. Resda je imel po prvih dveh tri tekme suše. Ampak ko je Kopru zabil oba gola v tekmi, po kateri je Maribor splezal na vrh, je dobil (samo)potrditev. Pa Bravu. Pa Aluminiju. Pa Celju. Pa Radomljam. In Taboru. Sami taki goli, ko je zabil ali edini ali prvi. Ne nujno vselej, ampak večinoma je prav on tisti, ki ne samo, da naredi razliko. On je ta razlika. Kar drugi nekako skušajo, pa jim zmanjka, on izpelje. Ne nujno iz prve. Četudi ga je Radovan Karanović znova dokaj smiselno predčasno zamenjal, saj v četrtek v Kopru že sledi nova tekma, taka za vrh, povrhu v ritmu dveh medtedenskih dodatnih krogov, bi lahko imel na računu še več golov. Imel je še dve konkretni priložnosti. Prvič bi moral z glavo zaključiti bolje, drugič morda bolje, da ni zadel. Ker bi gol zrušil s tistim močnim, sunkovitim, nepričakovanim strelom. Ampak ko je zgrešil prvo priložnost v 16. minuti, kaj je sledilo? Gol čez manj kot dve minuti.
Edited in Prisma app with Surf
Ampak tudi tako je v soboto že ujel Maksa Barišiča na vrhu te naše nesrečne lestvice strelcev. Lani je bilo za prvega strelca dovolj 14 golov. Ja, štirinajst. Zgolj. V šestiintridesetih krogih. Mudrinski zabija s tempom, ko je že gola statistika impozantna. Šestnajst ligaških tekem, enajst golov. Še malo in bo odgovoren za tretjino golov, pri čemer je, ne pozabimo, prvič zaigral šele v osmem krogu.
Ognjen Mudrinski je predvsem tisti tip igralca, ki igra fuzbal, kakršen se je še nekoč igral. Mudrinski je kot tisti tip iz firtla, ki te je šikal, driblal, kvalitetno maltretiral že na šolskem igrišču. Kot neke vrste uličar. Oni, za katerega si vedel, da nekaj ima, nisi pa mogel staviti, da mu bo ratalo. Če bi mu… Bi verjetno bil pri tridesetih verjetno kje drugje kot v Mariboru. Po mestu se že šušlja, da bi ga Maribor želel obdržati tudi po koncu te sezone in ne vrniti v Jagiellonio, kjer ima pogodbo sicer vse do poletja prihodnje leto. Ampak glede na to, kaj kaže trenutno… Je vreden vsakega evra. In še kakega zraven. Je tam, kadar je res treba. In, še več, začel je predstavljati svojevrstno identiteto kluba. Nekdo je dobro napisal, da take karizme in sprejetja Ljudskega vrta ni imel nihče od Tavaresa in Iličića naprej.
Morda naredita svoje nostalgija in instantno dojemanje dosežkov, ker si danes na vrhu, jutri pa te ni, ampak Mudrinski je vendarle že v tako kratkem času pokazal, kako postati cenjen v Ljudskem vrtu. Najprej dosežki na igrišču. Borba. Tisti trgaj in grizi. Ne samo, ampak tudi, kadar ne gre. Mudrinski bi imel gladko lahko še več golov na računu. Nima jih, ker včasih potrebuje več priložnosti. Ampak ne obupa. Saj ta kvaliteta je cenjena povsod, toda v Mariboru še toliko bolj. Nihče ne zameri, če ne gre. So bili aplavzi tudi ob izpadih. No, evropskih. Ali pa aplavzi za ene, žvižgi za druge. To Ljudski vrt, ki tako čaka na fuzbal, da vseeno na pustno soboto in naposled res mrzel večer pride 3.500 gledalcev, pač ceni in zna. Ker loči.
In Ognjen Mudrinski predvsem dokazuje, da navkljub »novodobnosti« še vedno šteje tisto, kar narediš na terenu. Kaj in koga in kako predstavljaš. Nič ne pomagajo instagram, frizure, tetovaže, obleke, kavice, avti, punce… če potem na igrišču ni všečkov in blišča. Mudrinski deluje, da mu za kaj takega ne bi moglo biti bolj vseeno. Kot je tudi v videu iz Beleka, ko je gostoval in deloval kot res preprost tip. Pač. Napadalec. Ki rad zabija. Kot vsi napadalci. In to iz tekme v tekmo. Ker če kaj, imamo v našem fuzbalu težavo s konstantnostjo. Zato pa imajo prvi strelci na koncu malo golov. Mudrinski je imel tri tekme, ko v ligi ni zabil. Ja, to je najdaljši niz. Ampak ima tudi niz treh tekem, ko je skupaj zabil štiri gole. Kot je ta teden zabil na dveh tekmah po dva komada.
In tako pokazal, kako vijol’čni bojevnik postaneš in ostaneš.
Deska z ananasi je šla prva skozi. Nato obe roki z belimi rokavicami. Črna čelada, rumeni smučarski čevlji, črn dres. Zaplapolali so njeni črni lasje.
Glavo je še zadnjič priklonila. Iz navade. Za zadnje mikrosekunde v športu, ki ji je hudo poškodoval koleno in preizprašal, ali bo kdaj lahko sploh imela družino, ki si jo je tako želela. V športu, kjer ni osvojila še nič omembne vrednega. Tri četrta mesta, tri lesene kolajne.
Zdaj pa… Zakričala je. Z dvignjenimi rokami. Leva, desna, obe, v zrak. Sama je prišla skozi cilj. Na rdeči progi. Pa je kazalo, da ji najbrž modra bolj leži. Zdaj pa… Sama. Nizozemko, ki se je z istim časom prebila skozi preklete kvalifikacije, je tako elegantno prehitela, da se je ta zapletla. Zakričala je. Če bi šlo, bi najbrž kar na deski cepetala. Ker to ne gre, je naredila še zadnji zavoj. V levo, desno, ni pomembno. In padla po snežnih kitajskih tleh. Vrgla se je v objem. Sama sebi. Ko tako objameš samega sebe, si. Bivaš, zmaguješ, živiš. Kamera je iskala njen obraz, našla je nepopisno radost. Včasih te uspeh lahko tudi skoraj nekaj kakor zlomi. Ker te spomni, kaj vse je lahko življenje. Kaj so zmage.
Foto: TV Slovenija / zajem zaslona
Jokala je v cilju. Jokala je, ko je dajala izjavo. Jokala je, ko je prejela pandico. Še njen oče Peter, trener kitajske reprezentance, ki je bil par metrov stran, je imel solze v očeh. Ni prva, gotovo ne bo zadnja. Ampak te solze…? Nekdo je celo na fuzbalskem klubskem forumu zapisal, da že celo dopoldan zaradi Kotnikove reže čebulo. Med njeno izjavo vsaj kako tono. Ne, ne moreš, da se ne bi zjokal. Pa to ni ne solzavo, ne jokavo. Ne gre za to. Gre za zgodbo. Ker Gloria Kotnik, totalno nepopisan list za najširšo slovensko javnost, je zgodba. In to v športu, kjer tisti, ki premaga sebe, lahko premaga vse. Kjer tekmuješ sprva na čas, nato pa proti onemu poleg.
Za Glorio Kotnik, bodimo iskreni, skoraj nihče ni vedel pred igrami v Pekingu. Pred olimpijskimi igrami je bila kvečjemu številka. Ali pa še to ne. Del potencialnega preko prsta žlahtnega paketa. Ko se je, saj vemo, po gostilniško, ulično, preko prsta štelo medalje, je v najboljšem primeru kolektivno padla v kvoto »mogoče še deskarji kako«. Ker deskarji so zahvaljujoč Žanu Koširju (srebro in bron 2014, bron 2018) nekakšen bonus. Za zraven. Ker je tradicija pač na strani alpskega smučanja in smučarskih skokov. Deskarji so vedno bonus, plus, dodatek. Pridejo skoraj od nikoder. Nikoli »zicer«, vedno zraven.
Z deskarji imamo zato upniški odnos. Nikdar dolžniški. Deskarji niso »dolžni« zmagovati, osvajati kolajne. Niti zdaj, ko jim je na na kulturni praznik 2022 kot edinim uspelo na treh zaporednih zimskih igrah osvojiti medaljo za Slovenijo. Ne, to ni uspelo ne alpskim smučarjem in niti skakalcem. Vedno je prišel premor, vselej je nekje nekaj spodletelo ali pa so se menjavale generacije. Je pa deskarjem. 2014, 2018, 2022. In najbrž niti sedaj, ko so pobasali kar dve kolajni na en sam dan, edini dan, ko gre za alpske deskarje, ki imajo tokrat zgolj eno disciplino (veleslalom), ne bodo postali samoumevni. Nekje tam, zase so.
Foto: TV Slovenija / zajem zaslona
Sam sem portret Kotnikove ujel šele pred igrami v portretu na MMC. Pa je šla že na svoje četrte igre! Vem, da se v komentarjih pod članki pogosto najdejo neumnosti, žaljivke, kavčanje. Ampak pogosto se – sploh pri kolesarstvu, tudi pri košarki in smučanju – najdejo domala stručkoti. Izveš zares še marsikaj, kar zmanjka bodisi v članku ali med komentiranjem tekem. Pri Kotnikovi pa so šli nekateri, ne pa vsi, komentarji bolj v tisto drugo smer. Saj vemo, katero. Od tega, da se eni grejo turizem pa do, še bolj bolečih, kot je presojanje njenega videza. Ker kot da je videz kriterij za nastop na olimpijskih igrah.
Ne, simpatičnosti nima prav nič s tem. V nobenem športu, tem s čeladami in kombinezoni pa sploh ne. Vem, da taki komentarji niso omembe vredni, ampak včasih dajo vtis. Žal, ampak ga dajo. In tako je prišel torek, 8. februar 2022. Pol osem zjutraj po našem času. Kvalifikacije je dala skozi. Tekmovalka, ki tekmuje od leta 2005, je v Vancouvru 2010 prehitela le tri tekmovalke in obstala na dnu kvalifikacij. Sedemindvajseto mesto. Štiri leta kasneje je bila v Sočiju komaj kaj boljša. Štiriindvajseta. Prehitela je vsega devet tekmovalk in pospravila spet, še preden je šlo zares. V Pjongčangu, kamor je prišla po hudi poškodbi kolena 2016, se je leta 2018 kot predzadnja končno prebila iz kvalifikacij. In nato takoj izpadla proti kasneje četrti Zavarzini.
In nato je… Rodila. Konec januarja lani. Pri enaintridesetih. Že prej je, kakor je pravila v intervjujih, potrebovala premor. Izgorela je. Poškodbe, utrujenost, zdelanost. In za kaj? Za koga? Zase. Šele koronavirus je stisnil pavzo. Če ne bi… Kdo ve. Ugotovila je, da je to pravi čas za rojstvo otroka. Ko so jo spraševali, če je materinstvo naporno, se je sicer nenavadno čudila. Zanjo so to prej počitncie v primerjavi s tem, kako je živela prej. Drugače kot nekateri športniki. Ne slabše (ali, če želite, bolje). Ampak drugače. Kot je povedala v res toplem, odkritem, redko tako direktnem intervjuju za Mično, je oseba, ki ne zna reči ne. Zato so se kopičile težave. Ker je rinila in rinila, se je bala, da ne bo mogla zanositi. Pestile so jo zdravstvene težave, zdelana je bila fizično in psihično.
Zakaj to tako izstopa? Da lažje razumemo krik in solze. Tekmovalke, ki sama zase pravi, da se je predlani še vlekla na štart tekme kot živi mrtvec. In to tekmovalka, ki je rinila k tridesetim in je imela za pokazati… Kaj? Na svetovnih prvenstvih ni prišla nikoli do izločilnih bojev. Tisti Pjongčang je bil izjema. In to v zimi, ko je končno prišla do polfinala. Trikrat. In trikrat končala kot – četrta. Enkrat tudi na Rogli, kar verjetno še posebej pekli. In ko je prišla domov, mesec dni ni spala. Izgorelost in zrenje v prazen nič. Vedela je, kje so težave. V tehniki gotovo ne. Ker sodeč po videnem v Pekingu, ima Kotnikova video, influenserske vožnje. To je za tečaj. Kot tisti promo videi za skupinsko elegantno smučanje. Če bi želel posneti video in navdušiti koga za tak šport, vzameš kamero, greš do hriba in posnameš – Glorio Kotnik.
Ampak še pred Pekingom so bile prioritete očitno drugje. Doma. Poglejte njen facebook ali instagram profil. Kaj se da videti? Mlado mamico, ki rada deska. In ne obratno. Ampak to, da rada deska, si je morala prigarati. Ne, Gloria Kotnik ni zaposlena v vojski ali policiji, kot je priznala. Zakaj bi bila? Uspehov ni imela. Le tisti prekleti občutek, da si v nečem res dober. Ko veš. Ko trmariš. Da se bo izšlo. Ampak Kotnikova je prišla do zida. Več kot čezse ne gre. Ko je šla na tekme, se je šla tudi biznis in nagovarjala potencialne naročnike za podložne plošče, ki jih uporabljajo deskarji. Ne vem za vas, ampak meni se »združiti prijetno s koristnim« sliši nekoliko drugače. Sploh pa v takem športu, kjer te ena napaka gladko odnese. Adijo, nasvidenje, zdravo.
Kotnikova je vedela, da je dobra, ampak sčasoma je tudi spoznala, da zgolj biti dober ni dovolj. Ne enkrat, niti dvakrat. S tem prideš šele do finala ali malega finala. In vse skupaj traja. In traja. In traja. Vsaj tri ure. »Za cel dan potrebuješ energijo,« je to opisala Gloria Kotnik za Mično. Znašla bi se tudi drugače, če ne bi tudi poslovno prodirala v deskanju. Ker je del družine. Velenjčanki so privzgojili delovne navade in vzgojili v prepričanje, da brez izobrazbe ne gre, tako je tudi študirala menedžment. In še novembra je nato, zdaj tudi kot mama, ki je bila kvečjemu do dva dni zdoma, razlagala, da si želi vrnitve. Da je to lep šport, pa čeprav je zaradi njega trpela. Ampak znala je še v pravočasno stopiti. Ne odstopiti. Stopiti na žogo, desko, sneg.
Ni veliko mladih mamic, ki bi še tik pred odhodom upihnile prvo svečko s svojim otrokom, nato pa odšle na olimpijske igre. Gloria Kotnik se sicer v Peking sploh ni uvrstila. Nak. Tja je bila povabljena. Med 32 najboljših. Dvakrat je bila sicer letos – dvajseta. Hm. Ne zveni znano? Da bo spet eno samo garanje, ena sama muka, eno samo trpljenje, na koncu pa imaš za pokazat – tri lesene kolajne? Pomagalo je najbrž bolj to, da je z očetom hodila na prizorišče iger in tam vpijala olimpijski duh. Gledala priprave in se pripravljala tudi sama.
Ne vem za vas, ampak marsikomu, vsaj meni, bi se strlo srce. Bi, pa ne moreš. Bi, pa nisi. Bi, pa ne gre. Kaj če je to bilo – to? Ker pri 32. letih… Dobro, tudi pri 36. še gre, ampak razmišljati v štiriletnih ciklih… Za kaj takega moraš imeti ne le voljo, temveč jekleno, titanasto voljo ter ogromno poguma in neskončno samozavesti. Živeti štiri leta za en dan? Ha? In milijon stvari lahko gre narobe. Začenši, kaj pa vem, z virusom. In potem oprema, tekmice, vreme, proga… Tri slabe ure za štiri leta truda.
Morda je prav to, da je Gloria Kotnik tik pred rojstnim dnevom sina izvedela, da gre na igre. Kako? Ker je nekdo drug v prvem krogu nekdo vrnil svoj del kvote. Še tu ji ni uspelo v prvo. Ampak v drugo. Odšla je na igre, ker je Sloveniji nenadejano pripadla kvota, se pripravljala na Rogli, pilila kondicijo. Ampak kako? Kako spraviš dve zimi v par tednov? In iz tekme v tekmo ne napreduješ? Vsaj ne s koraki, vrednih, ja, tistih občutkov. Ja, tistih. Da si v nečem prekleto dober.
Foto: TV Slovenija / zajem zaslona
In je prišel dan, ko se vse obrne. To je tisto, zaradi česar je šport lahko tako kruto lep in lepo krut. Tokrat je šlo skozi kvalifikacije…. Ne, skoraj ni šlo. Za 25 stotink… Pa bi šla domov, četrte igre, tretjič obstanek v kvalifikacijah. Dve vožnji, ki bi obstale v vestičkah, ki jih, po našem času, sredi noči ne bi videl nihče. Gloria Kotnik bi bila še naprej mlada mamica, ki rada deska, ker ima deskanje rada.
Ampak nato se je začelo. Njene vožnje so bile tako neverjetno elegantne. Njen spust iz štartne rampe je domala kot počasni posnetek. Kot da ne premore eksplozivnosti tekmic. Kakor da gre preveč previdno. Ampak ne. Po času tretjo Mikijevo v kvalifikacijah je odneslo. Kotnikova je lepo, smelo, preudarno prišla do cilja in se prebila v četrtfinale. Tam je bila morda celo njena najbolj pomembna predstava. Četrtfinala so pač takšna. So in niso. Če greš dalje, so pozabljena, če ne greš dalje, niso niti omenjena. Skoraj v nobenem športu. Še če narediš ekipni presežek… Se počasi pozabi. Proti Langhorstovi je morala pokazati vse, kar zna, pa še vse, česar ne. Njena vožnja ni bila na glavo. Ne, bila je »z glavo«. Nobena ni želela tvegati preveč, zato pa sta bili tako prekleto skupaj. 13 in 15 stotink. In na koncu – 15. Kotnikova se je prijela za glavo. Kako se ne bi. Naredila je dolg zavoj po ciljni areni. Črne hlače, rumena obutev, črna čelada, bele rokavice in – ananas na deski. Naslonila se je na tablo, kjer visijo olimpijski krogi. Nekaj kakor odkimavala z glavo.
Pa je to bilo šele četrtfinale.
V polfinalu je nasprtoti stala Daniela Ulbing. V tem športu edina, ki se jo je dalo premagati. Ker Ester Ledecke, spet zlate, se pač ne da. Ne samo v deskanju, v Pjongčangu je sesula Anno Veith, ko ji je snedla še zmago v superveleslalomu. Ja, alpskem smučanju. Ampak Gloria Kotnik je bila že paf zaradi same sebe. Tako je vsaj bilo videti. En dotik morda preveč z roko na rdeči progi, za katero je delovalo, da je pri najbolj izenačenih vožnjah za stotinko počasnejša, in… Nič od finala.
In potem, ko veš, da si eno možnost za medaljo, fiks medaljo, že izgubil… Moraš še enkrat. Tja gor. Nazaj gor. Po »mogoče pa bo«. Le 21 stotink je bila Ulbingova hitrejša. 21. Človeku bi dalo tuhtat. Kako si blizu in kako daleč. Saj vemo iz Tokia lansko poletje. En prodor, en met, ena banane. Pa si od gotove medalje na koncu… Četrti. Ponosno, veliki četrti. Ko nisi niti verjel, da boš kdaj zraven.
Ampak Gloria Kotnik je šla še enkrat tja gor. Spet na rdečo progo. V mali finale. Malo verjetno je, da se je spomnila na izjavo, kako potrebuješ energijo, moč, zbranost za cel dan. Za vse te ure. Za vso to dramo. Najbrž dvigne adrenalin. Morda tisti občutek, hej, saj nimam česa izgubit. Ali pa, še bolj korajžno, kaj mi pa morejo. Gremo, dajmo, stisni.
In Gloria Kotnik je šla še četrtič na torek, 8. februarja 2022, na vrh proge v Džangdžjakovu. Na še sončen, ampak mrzel dan. Na vrhu v senci, nato po soncu. Vrh proge ji je vidno ležal. Spet je vozila kot da vozi za promo vožnjo. Češ, tako se lepo vozi. Tekmica Michelle Dekker, ki je imela v dveh kvalifikacijskih vožnjah identičen čas! Je lahko, gre še bolj na tesno? Prvi vmesni čas: 13 stotink prednosti za Glorio. In še ena krasna vožnja čez prelomnica. Ko se sneg pokadi tekmici v obraz. Z rokami se je ravnotežno poganjala, čop je plapolal.
Leonu Andrejki se je v izvrstnem komentiranju, ki ni bilo ne premalo in ne preveč čustveno, ravno prav, na Televiziji Slovenija trgal glas. Vedel je, kaj gleda. Čudež. Dekkerjevo je premetavalo, kot premetava deskarje, kadar skušajo na vsak način, siloma znižati zaostanek. Drugi vmesni čas? 56 stotink! Še zadnja prelomnica. Še zadnja strmina. Še pet vratnic in… Dekkerjevo odnese! Stran od Kotnikove, ne more je ujeti. Še troje vrat. Še dve. Še ena. Strmina. Priklon. Roka naprej. Ciljna črta. Roke, sklenjeno v zraku. Krik. Zadnji zavoj. Padec na hrbet. Roke na obraz. Solze v rokavice. Nato je sedla, zbrala moč, pa se še enkrat vrgla na tla. Objela sama sebe. Se vlegla na bok. Cel trup se ji je tresel. Iskal kisik, besede, občutke. Ko je vstala, je šla povsem izrčpana s svojo anananasto desko.
Jokat. Jokat. Jokat.
Ko je prišla pred mikrofon in kamero, je komaj kaj izdavila. Kaj naj pa reče. Kako strneš toliko let v nekaj sekund? Ne strneš. Izjočeš. Ko je slišala »iskrene čestitke in globok poklon« od novinarke Televizije Slovenije Maje Hrvatin, ki je že v Tokiu dokazala, v Pekingu pa pokazala, da ve, kaj je zgodba, je zamaknjeno prikimala. Obrisala si je solze. In na vprašanje, če je že zbrala misli, sapo jemajoč izdavila: »Ne… V bistvu… Neverjetno res… Sploh ne morem verjet…« Postala je. Komaj še izdavila. »Vesela sem in to podarjam res tistim, ki so mi ves čas stali ob strani. To je za moje najbližje.«
Foto: TV Slovenija / zajem zaslona
Nato ni zmogla več. Ne moreš. Takrat tudi gledalci ne zmoremo več. To je, po fuzbalsko, rezanje tone čebule. Šport, ki je zlomil koleno in prestavil pred vprašanje, ali bo lahko imela družino, ki si jo je tako želela, kakor je ponavljala v intervjujih, ji je zdal dal vse. In vzel skoraj vse besede. Zmogla pa tiste, ki bodo ali pa bi morale ostati.
»Največji dosežek v življenju me čaka doma.«
Ni mogla verjeti. Le dodala je še, da je ta medalja za ves trud. »Ne morem verjeti, res ne…« se je poglobila sama vase. »Vse, kar se dogaja… Preveč čustev, preveč vsega.« Ostalo ji je le še, da stisne pandico, uradno maskoto, ki jih je bojda na Kitajskem že zmanjkalo, ker da so taki hit. Tudi takrat je jokala. In ko je prejela olimpijski bron kot prva deskarka – in to na dan, ko je Tim Mastnak takoj za njo osvojil srebro, malo pa je manjkalo do zlata – je medaljo poljubljala. In izdihovala. Vse tisto, kar se, ugibam, nakopiči v človeku, ki verjame, da je v nečem dober in v tem vztraja tudi, ko nima za pokazati nič razen tistega prekletega občutka. In imena, ker z imenom Gloria… So kdaj stotinke, sreča, upanje in tisti nori občutek, da si v nečem dober, pač na tvoji strani.
Gloria Kotnik je tip športnice, v katere zgodbo bi se skoraj bilo vredno zaljubiti. Ker je športnica, ki je zaljubljena v šport zdaj, ko ve, kaj je življenja ljubezen. Mi pa, kaj je to, ko verjameš, da si v nečem dober, pa se lahko zanašaš zgolj in samo – nase.
Včasih pač samo greš. Laufaš. In si to, kar si. Nič več, nič manj. Laufaš, še preden sploh veš, če ima laufanje smisel. Laufaš na upanje. Laufaš na zalogo. Laufaš na odprta usta. Laufaš naprej, ko bi bilo bolje, če bi laufal nazaj. Laufaš tja, kamor ne laufa noben. Laufaš zgodovini naproti. Laufaš preko sebe in svojih. Laufaš za stvar, ki ne laufa. Laufaš.
Tako je stekel. Iz svoje polovice. Stekel je, kolikor so ga noge nesle. Stekel je, ne da bi ga brigalo karkoli o ofsajdu. Stekel je, še preden je sploh dobil podajo. Stekel je, kot bi stekel kdorkoli od nas. Stekel je, ker kaj pa naj bi. Stekel je zase, za klub, za regijo, za vse. To je tek, ki ne pride niti enkrat v življenju. Ne pride. Pika. To je več kot šprint kariere. To je šprint upanja, ravnice, okolja, časa, zgodb, življenjepisa. To je nekaj, za kar lahko sanjaš, da bo kdaj prišlo. In skoraj nikdar ne pride. Ampak če pride… Narediš tako, kakor si vedno počel. Nisi nič več, nič manj od tega, kar si. Ker to si. To si ti.
In ko je dobil žogo k nogam, jo je brcnil. Brcnil jo je nagonsko. Brcnil jo je tako, kakor si brcnil žogo že od malega. Na dvorišču, na slabem igrišču, po slabi ali preveliki žogi. Brcnil si jo je tako, da si je dal, no, for. Če ne veste, kaj je for… Če bi prevajal, bi rekel, da je to prednost. Ampak ni, ker pogosto ni. Prednost je zgolj in samo, če si hitrejši od tipa, ki te lovi. In pogosto nisi. For ni znanje. For je upanje. For je totalna naturščik poteza. Nič elegantnega ni v foru. For je podaja samemu sebi. For je kot šolski test. For je golo vprašanje: ali jaz ali ovi poleg. In for je v bistvu udarec, ki se ga ne moreš naučit. For je v tebi. In for je pogosto zadnja opcija in kot taka tudi večinoma spodleti. In tukaj bi skoraj moralo spodleteti. For, ki si ga je dal, je bil skoraj preslab. For, ko komaj zadaneš žogo. For, ko boš spoznal, da so pač hitrejši od tebe. For, ko zdrava kmečka pamet dobi svoje omejitve. For, ki ni for. For, ki ni for, ker ne veš, ali si udaril s špičko, nartom ali z golenico. Gre tudi s kolenom ali z glavo, samo za to moraš biti že kar maher. For, ki je zgolj in samo zate.
Nato je tekel. For. Naprej. Do konca. Tekel je, kakor bi tekel vsak od nas. Ko tečeš na polno, brez pomisleka. Tako tečeš, kadar nimaš več česa izgubit. Tečeš z odprtimi usti. Ni več niti šprint, ni kas, ni galop. To ni atletika. Atletika je trening, je dril, je znanje. To pa ne. To je še en nagon. To je nekaj, kar ponavadi počnemo, kadar, kaj pa vem, bi nam kdo maznil telefon ali torb(ic)o in bi laufali za njim. To je tek za tistim avtobusom, za katerim se še splača laufat. To je tek za v bistvu edinim avtobusom v raj, tek, ki pravzaprav ga nikdar ne odtečemo, ker nikdar ne pride. To je tek, ko verjameš, da boš nekam prišel, pa sploh ne veš, če ta cesta kam pelje in če avtobus tukaj sploh vozi.
Foto: zajem zaslona / Arena
On pa je tekel. Kot da teče sam. Kot da je na polju, v gozdu, nekje. Tekel je, kolikor so ga noge nesle. Po razmočenem, zmučenem, grudastem, luknjastem Ljudskem vrtu, ki že dolgo ni imel tako slabe zelenice pozno novembra. On pa kot riba v vodi ali, bolje rečeno, Prekmurec na ravnici. Saj ga je Davinson Sanchez lovil. On je bil tisti, ki je vse zašuštral. Že pri prvem golu, ko je Tomi Horvat na tisti gol, kamor je Agim Ibraimi leta 2014 proti Chelseaju poslal orgazem mimo Petra Čecha, spražil evrogol, miu je zdrsnilo. Dve leti mlajši Kolumbijec, ki je bil leta 2017, ko je prišel v Tottenham, najdražji nakup v zgodovini kar bogatega kluba, 42 milijonov funtov, ga je začel dohitevati. Neizbežno je bilo tudi, da ga bo prehitel. Fant, ki si je ime naredil v Ajaxu, kjer je bil igralec sezone 2016/17, jasno, da si ga je, ter odigral že 43 tekem za Kolumbijo. Ja, Sanchez je že imel svojo Panini sličico. Igral je v Rusiji na svetovnem prvenstvu. Vse tri tekme skupinskega dela in še osmino finala. Za Tottenham igra peto sezono, finale lige prvakov je sicer presedel na klopi. Kot da je to kritika. Ni.
No, tip, ki je tekel za življenje, svoje panini sličice nima in je skoraj gotovo ne bo imel. Slovenija nima že dolgo več panini sličic na štiri leta. Niti tekme ni začel, vse redkeje jih. Za Muro. V slovenski ligi. In tako sta prihajala skupaj. Kolumbijec, ki je mlad šel v Evropo in si ustvaril ime, kariero, bogastvo. In on. Skoraj vselej bi bil razplet enak: Sanchez bi ali ujel in izbil žogo ali pa bi počakal, da se lastnik žoge z njo zaplete. Ali pa jo nabije čez gol.
Ne tokrat. Zgodila se je finta, kakršne se prodajajo od malega, ampak ne gredo v promet, ker so venomer v akciji in se take akcije sčasoma tudi naveličaš. In nanje pozabiš. To je izdelek, na katerega so vsi pozabili. Kot rum ploščica ali bibita. Ne izgine, ne gre pa v promet. Ampak vsake toliko se zgodi nostalgija. Zakaj pa ne bi spet… Tega. Zakaj ne? In tako je storil, kar se pač stori, če priletiš po desnem robu igrišča. Samo največji vztrajajo po desni. Predpogoji so brutalni. Hitrejši moraš biti vsaj od enega, pogosto dveh branilcev. In pametnejši, bolj premeten od golmana. Če imaš panini sličico, je to možno. Če je nimaš… Ti bi ostalo le upanje. Ampak tega si pokuril že, ko je žoga sploh prišla do tebe.
Kar je storil nato, je dobra, stara, znana, že skoraj preveč znana poezija. Verz, ki je znucan, refren, ki je preveč znan. Žogo si je z eno potezo zavrnil. Z desne na levo. Da je Sanchez odletel. Prehiter je bil. Ni vajen, da nekdo potegne ročno. Da je nekdo naredil, no, to. Si jo tako zavrnil. Z desne, hop, na levo. To je obenem genialno, predrzno in noro. Kajti ni videl, da mu bo zmanjkalo prostora. Prelaufati toliko igrišča? Skoraj pol? Pa četudi si rezerva? Pritekel je še Skipp. Zagotovo bosta dva pa zmogla, ne?
Foto: zajem zaslona / Arena
Ne. Ker nista več poznala, nista se spomnila, kako je, ko igraš kot na dvorišču. Ko reče učitelj »zadnji gol zmaga«, pa ga ne zanima, koliko je bil rezultat prej. Če bentiš, je jasno. Fasal ga boš. Zato uspejo tisti, ki se sprijaznijo. Ki v dani situaciji reagirajo po najboljših močeh. Zveni klišejsko, ja, ampak narediš to, kar pač lahko. Ne nekaj, česar ne moreš. So pa pač razlike. Mile Ačimović je pač verjel, da lahko zabije čez pol Bežigrada. In je. Milan Osterc je verjel, da gredo podaje tudi v gol. In je šla. Ante Šimundža in Stipe Balajić sta vedela, da lahko Lyonu za prvo ligo prvakov zabijeta dva huda štikla precej od gola. In je bilo: bam bam.
Samo verjeti moraš. Zakaj? Kako? Ni pomembno, kako je vse skupaj videti. En lep gol je bil dovolj, Tomi Horvat je zabil klasiko. No, lep. Vsak gol je lahko lep. Subjektivna reč. Ampak on je nato storil še edino možno. Ostala mu je levica. Ostal mu je samo še en dotik žoge. Tretji in zadnji. Kaj več in stadion bi se držal za glavo. Kot se je že, tudi zanj, tudi v Evropi. Tako pa je storil zadnje možno. In tudi to ne uspe, skoraj nikoli, ni te sreče, da ti uspe. Že tek je bil… Zadetek na lotu. For? In nato še dribling? Kdo zadane dvakrat na lotu? In potem še to? Še tretjič? Udaril je po žogi. Slabo. Ja, bodimo iskreni. Slabo. Ne vem, ni nujno, da bi strel šel v okvir. Morda sploh ne. Ampak ni pomembno.
Temu je Ante Šimundža rekel, da če narediš v osnovi vse, kot znaš in zmoreš, te bo nogomet nagradil. In kakšna nagrada. Za povprečen strel. Za strel, ki naj ne bi šel nikamor. Za zasilno udrihanje. Ampak od prvega koraka dalje je šlo tole vse prej drugam kot nikamor. Šlo je v zgodovino. Šlo je v Sancheza. Spozabil se je bil. Padel je na naturščikovo finto. Padel je, kot ne zna več pasti. Padel je ne nizek nivo, ampak prenizko sam. Uličarstvo lahko namreč kmalu pozabiš. Ugonobijo ga taktika, zahteve, tviter, folk, mraz, splet nesrečnih okoliščin. Uličarstvo, ki je večinoma že izginilo in je rariteta, ki se jo išče le še na drugih kontinentih, je dobro, ko ga nujno rabiš. Ampak ne deluje na gumb. Žal. In tako je Sanchez padel, ker je padel na finto. Vrgel se je, kot se že dolgo ni. Klizačkega. Ne prav, bolj narobe in ne zares. Kot blok. Kot pač nekaj, česar te ne učijo. Z razlogom. Vrgel se je in postal asistent. Stranska vloga. Sposodili so si ga. Niti javil se ni za to vlogo, pa je bil pahnjen vanjo. Padel je dvakrat. Najprej na rit, nato še na finto.
In žoga je poletela. Golman Gollini je poskrbel, da je. Seveda je poletela. Gollinija je pač preprosto preveč zanimalo, kaj se dogaja. Šel je… Malo pogledat. Če je res, kar se dogaja. Šel je ven. Pomagat. Saj nekaj pa ve, če je branil toliko tekem za Atalanto, da je zbral še en nastop za italijansko reprezentanco. Stopil je ven, preverit, če je karkoli, kar lahko pomaga, pripomore, ukrene. Premalo tekem ima, ne brani dovolj, še on se je zafrknil in ravno napačen let žoge. Leto manj kot oni, ki je streljal, ima. Stal je narobe, stal je tam, da je še on padel na finto. Češ, saj ne bo šla čez. Želel je dvigniti roke. Pa jih je spustil. Obrnil je le še glavo in gledal, kako gre žoga tja, kamor nikoli ne gre. Ne na tekmi takih dveh klubov.
Pa je šla. Tja not. Ni bil niti lob. Ni bil epski strel. Niti zares odbitek. Niti avtogol. Saj ne veš, kaj je to bilo. Konfuzija, zmes vsega, kvantnost nemogočega. To je bilo, kakor leta 1998, ko je sloviti Bobby Robson, ki je videl in vedel vse o fuzbalu, kar je možno, pa je spoznal nekaj novega, ko je Peter Pero Breznik, človek skala, gora od napadalca, fuzbaler neskončnih anekdot, originalni špricermen, uvalil PSV Eindhovnu gol, ki je prišel od nikoder. Nekje tam iz trebuha.
Foto: zajem zaslona / Arena
Ta gol je prišel pa iz polj. To je eko gol, ne da bi dobil sredstva za eko gol. To je gol z vonjem vasi. To je gol, ki ne pade, se ne zgodi. To je gol magičnega realizma, to je gol, o katerem bi Feri Lainšček lahko pisal. To je gol, iz katerega bi Vlado Kreslin naredil hit. To je gol, ki je takšna zmes kot gibanica. Prekmurska. Ne veš točno, kaj izstopa. Vse. To je zajeten gol, to je gol, ki bi ga vzel pol, kot gibanice, pa ne moreš. Celega ali nič. To je gol, ko levo in desno od tebe dva Prekmurca, en tipka na telefon in javlja stavnicam, kje je žoga in kdo ima več ali manj možnosti, druga pa je tam, ker se spodobi, kričita, rohnita, domala padata v trans, delirij, nezavest. To je magični realizem. To ni kot tisti gol Mitje Vilerja, ko je raztrgal mrežo. Zanj smo nekako pozabili, da je to imel v sebi. Včasih tudi levi beki dajo evrogole. Kaj pa za tega? Za napadalca? Ki ga je največja prekmurska navijačica Keku dajala v uho, da je bilo, ugibam, selektorju malo tudi nerodno. Za igralca, ki je edini lahko dal taki gol in se je njegov trener skoraj smejal, kakor se je kolega novinar, ko sem vprašal, če je to tudi edini tak način v taki fazi tekme, v zadnjih sekundah. »Res je, da mu marsikateri nasprotnik ne odgovarja,« je lucidno povedal Šimundža. Priznal, samozavedajoč se, da igralcu nekaj manjka. Saj sam ve, bil je napadalec, ki je marsikaj znal, a česa tudi ne.
To je bil gol, po katerem je vse bilo takoj drugače. Tip je razkrečil roke, pritekli so vsi z golmanom vred. Sodnik je odpiskal, Tottenhamovcem ni bilo jasno ama nič. A ni prišel Antonio Conte zato, da bo poslej vse drugače? Človek čarovnik? Niso s prejšnjim trenerjem Nunom Espiritom Santom nabili Mure s 5:1? Kaj je potem to? Nek spodleteli trik? Ni Maribor mesto, kjer pomahaš s krompirčkom in se ti začnejo uresničevati želje? Ni Mura pokurila »enega, lepega, pa zdravo« kredit na White Hart Laneu, ko je Žiga Kous sprašil strel, ki ga nikdar več ne bo? Ko je Tottenham to streznilo, ko sta vstopila Kane in Son ter pokazala na milijonske razlike in je bilo po 1:1 na koncu 5:1?
Ne. Ni šlo za Maribor. Še manj za Tottenham. Šlo je za Muro. Kar naenkrat je Ljudski vrt, da, celo hram fuzbala, edini po Bežigradu, deloval smiselno. Ne idealno, vseeno ni enako kot na Fazaneriji, ki jo bomo eni vedno pisali »na Fazaneriji«, čeprav je slovnično ustrezno v Fazaneriji. Ne. Neka patina je tam, kjer vse ves čas izziva, sprašuje, boža z upanjem, da bi bilo še kaj več. Ko se srečata neverjetni ponos in neskončne želje. Ko imajo tako radi klub, da so ga z naivno ljubeznijo že dvakrat poslali cugrund. Klub, kjer so našli človeka, ki ne živi pri njih, pa je tako njihov. Ante Šimundža se na delo vozi iz Hoč. Murski Soboti ne pravi dom. Verjetno ji pravi »Murska«, kot govorimo mi v Mariboru. In ne Sobota, kot se ji ustrezno reče. Morda pa ne več. Ne vem. Ampak vse sloni na njem. Kot da je on tisti, ki maha s krompirčkom.
Ampak to ni generični krompirček iz friteze. Ne. To je krompir, ki si ga pobral sam. Zase. Iz njive. Avtor gola nekaj o tem ve, domači imajo resno kmetijo. Tudi Damjan Bohar je vedel, ko je prilezel do resne kariere tako, da je za bencin pobiral krompir. To je krompir, za katerega ne rečeš kar tako, da si imel krompir. Nekaj je tudi na tem. Ni pa to krompirček. To je krompir, za katerega si garal. Več let. Iz sezone v sezono. Boljše in slabše letine. To je krompir, ki si ga olupil in dal v pečico. Ali pa olupljenega v folijo. In je krompir, ki ga ne dobiš kar tako. Za zraven. Kot del menija. Ne, to je krompir, vreden časa. In še, ko ga dobiš, moraš počakat. Potrpet.
Kot je on. Vstopil je s klopi. Ni več prvi napadalec. Ta je prišel iz Kopra, ker da bo spet prvi strelec. Pa mu ne gre. To, kar dela na Bonifiki, še ne bo nujno delalo na Fazaneriji. Pa sta se vrnila Mitja Lotrič in Nik Lorbek. Oba iz tujine. Kao predobra za tu, ne, ker bi tako sama mislila ali reklamirala, ampak ker sta želela videti, kako je, če greš še kam. On pa… Ni šel nikamor. Ne še. Šel je po Prekmurju, igral tudi za Beltince, kar ti črnobeli oprostijo. Nafte mu ne bi. Bil je v Avstriji, tam, v nižjih ligah, kjer nogomet postane res le še kruh, in tuhtal, če ima vse skupaj smisel.
In je stuhtal. In čakal. To je tip, ki pride na pumpo s tabo naredit intervju. No, ti z njim. ampak zdi se ti, kot da je on prilagodljiv tebi. Ob avtocesto. Ker bo tako lažje obema. Tip z empatijo. Pa takih v fuzbalu veliko ne srečaš. In potem, ko se skoraj 45 minut pogovarjaš, posnameš in greš domov, tipkat, povrhu s frizuro, za katero si plačal in bi raje imel nazaj lase kot denar, ugotoviš, da so te zajebale bluetooth slušalke. Ki so ostale prižgane, mobitel, kamor snemaš, ker reč res dobro snema in se hitro naloži na računalnik, pa je ostal povezan z njimi. Zakaj včasih crknejo te slušalke s povezavo od glave do žepa? In zakaj včasih ostanejo povezane z avtom, parkiranim kakih vsaj 20 metrov stran. Ne veš. veš samo, da si posnel 45 minut tišine v avtu. In greš tipkat po spominu.
Foto: zajem zaslona / Arena
Ko se enkrat pomiriš in sprijazniš, da si si novinarstvo sam izbral in da je to trpljenje, sploh če se ga greš na tak način, na upanje in ideale, ne pa na realnost in prilagodljivost, ti ne ostane drugega, kot da napišeš sms. Ne pokličeš, ker ti je, pizda, nerodno. Prosiš, če bi lahko pogledal, če štima vsaj koliko toliko od spomina. In se spomniš na mentorja, ki je rekel, kako je delal pogovor z Ingemarjem Stenmarkom in pisal na roko, kolikor je le šlo. Mi pa jamramo zaradi – bluetootha.
In je razumel. Še prebral je, skrbno in prijazno. Kot fuzbaler, ki je vse drugo, kar ne bi pričakoval od fuzbalerja. Ne, ne govorim o stereotipih. O zabitih fuzbalerjih. Ne, govorim o sodobnem prvoligaškem fuzbalerju, ki živi, kolikor imam stika, pa teh niti ni tako malo, v nekem svojem svetu. Kjer je fuzbaler cel teden razen tistih 90 minut. Ko gledamo vedno več mučenje in je treba uvažati, da bo vsaj nekdo pokazal, pogosto, kako se ne zna. Ne vsi, seveda ne. Ampak ko se nagledaš toliko slabega nogometa, kjer trenerji sanjajo taktiko in govoričijo nebuloze, realnost pa z vsako drugo podajo konča v avtu, nehaš verjet v smisel vsega tega. Ko je fuzbal zdrknil v pozabljeno obskurnost. Ja, fuzbal. Ko ne gre reprezentanci in ko je liga zeh. Ko se sprašujemo, kdaj smo recimo v Ljudskem vrtu gledali slabši derbi. Od zadnjih štirih. In je izbire v izobilju.
Te mine, iz vikenda v vikend. Sploh ko je mraz, tekme na teveju, ti pa tam. Posnetek pride 30 sekund kasneje, ker toliko rabijo eoni in to. Ne vidiš, zebe te, zmotiš se. Pa si tam. Še kar. Za tak denar, kot pač si. Noben ti ni kriv, sam si si. Če že. Pa niti časa nimaš, da bi o tem tuhtal. Kar te samo še dodatno razpička. In se voziš iz daljših gostovanj, gre ti cel dan. Vikend, sobota ali nedelja, ko bi lahko počel kaj lepšega. Ali bolj donosnega. Ko gledaš neko sceno, ki se ti začne gabit. Nisi favš. Ne, nisi. Naj imajo, nič narobe, samo za to? Take plače za to? Za podaje v avt, za bizarne avtogole, za nič od nič? Za ligo, kjer je vedno manj točk za prvaka? Pa jo imaš rad. Pišeš. Živiš. Gledaš, kako samo pri nas ni res dobrih zgodb, pa jih je kaj povedati. Kako takih intervjujev ob pumpi več ni, ker ni denarja, če se greš tako novinarstvo. In ti? Še podkast snemaš, že pet let.
Vidiš, da gre na dol, povrhu pa se ti še zdi, da imajo vsi nekaj več od tega. Kako slovensko. Vem. Ampak kaj ti pomaga, da te Mitja Viler omeni, kako si začel pisat o finti Rulo. Pomaga ti dober občutek. Tu začneš, to si. Nisi šel v novinarstvo, da si boš kupil, kaj pa vem, lep avto. Ali se kopal samo v turkiznem morju. Nak. Saj enim to celo v novinarstvu uspe, tebi pa ne. In to zna biti kruto, drma te, ne veš, kaj bi. Spolziš, dolguješ, izgubljaš.
Potem pa se zgodi to, kar se je v četrtek, 25. novembra, tam nekje po pol deveti zvečer, zgodilo v Ljudskem vrtu. Ravno tukaj. V mojem mestu. Kjer je Mura osvojila naslov. In spomnila, kaj je bistvo nogometa. In kaj je naravno in kaj ni. In takšen je bil ta gol. Ki je prinesel to zmago. Nad Tottenhamom. To je bil eko, bio, naraven gol naturščika. To je bil gol za vse nas, ki smo že bili v tretji ligi življenja. To je bil gol, po katerem morda večjega gola ne bo. To je gol, ki ne pride, ki ga skoraj ni, to je gol, ki ga sanjaš, ki ni resničen, ki ni možen.
To je gol, ki je spravil velik klub in velikega trenerja v zadrego. To je gol, ki je v zadrego spravil vse, ki smo dvomili v naš fuzbal. To je gol, ki je vreden več kot vsa socialna omrežja. To je gol, ki je v mrazu na stadionu spomnil, zakaj je mraz na stadionu lahko lep. To je gol, ki nasmeji polno novinarsko sobo, ki bo, tako kot stadion, kmalu spet opustošena. To je gol, ki ga ne bomo pozabili. To je gol, zaradi katerega je nastal ta tekst. To je gol, ki iz četrka naredi skoraj celo leto. To je gol, ki ni samo za dva ena in tri pike. To je gol za nas, ki smo še tam. To je gol za leta truda. To je gol, ko si plačan v občutku. To je gol, ko moraš imeti krompir, ampak tak, ki si ga nabral in olupil in spekel sam.
Kolikor se spomnim, ni bilo niti mišljeno, da bi snemali. Mišljeno je bilo kot, kako se že reče, »štih proba«? V koledarju sem za nazaj našel le »11:00 – Sestanek – Boki – GT22«. Boki. Zvani Bom Bat. Šele precej kasneje sem izvedel, kako se dejansko piše. U, to je bil mišljen kot mit. Pa mislim, da res nikdar nismo povedali? Ali morda ob stoti oddaji? No, kultno je, da Reneja dejansko nisem poznal. Morda na videz, poimensko pa vsekakor ne. Če bi, ga ne bi v oddaji takoj vprašal, kako mu je ime. Oddaji, ki ni bila mišljena kot polnokrvna epizoda. Ne. Le pilot. Segrevanje smo ji rekli. In potem šteli šele od ponedeljka dalje. Ofsajd 1, Ofsajd 2 in tako naprej.
Bila je sreda, 9. september 2015. Slovenija je premagala Estonijo, ampak kaj, ko je tri dni prej izgubila s Švico. Ja. Tistih 3:2. Ko smo bili z roko, nogo in Katancem vred že skoraj na Euru. Nak. In takrat smo začeli. Jaša. Rene. Boki. Totalna neznanca. Neki čisto drug svet. Pa Maribor ni kdo ve kako velik. Dobro, ni majhen, pa vendar. In smo krenili. Ko zdaj odprem datoteke, kako je bil Ofsajd zamišljen. Haha. Hahahaha. Kiri smeh, bi rekli tukaj. In smo se lovili. Ampak nekateri ste nas ujeli že takrat. In vzdržali.
Ne vem, na kateri točki je Ofsajd postal… Nikdar nuja, čeprav se je morda tako zdelo, ko je vmes kdaj energije preprosto zmanjkalo. Je pa postal… Odgovornost. Do vas. Do vseh, ki poslušate. Morda takrat, ko je Klemen pisal ali poklical. In rekel, da nima pojma o medijih, da govorit ne zna, da pa ga nogomet zanima in da bi rad pomagal. Tudi njega nisem poznal. Niti na daleč. In potem je tu bil Žiga. Poslušalec, ki je postal voditelj. Ikona. Nekdo, za katerega sem že tedaj vedel, da bo znal popravit, če je kdaj kaj narobe. Ker Ofsajd nima nikdar prav, kar ne pomeni, da se vedno moti. Se ne. Ampak Žiga je… Prvič, mislil sem, da je precej starejši. In, drugič, ko sva se dobila, sem bil prepričan, da je konec. Bil je Ofsajd 69. Vsemu bo(va) Kos. Žiga rad pove, kako zelo zelen je bil. No, zelen. Pardon. Ne zelen. Da je imel tremo. Da je videl, kako je, ko nekaj ustvarjaš.
Iskreno, nisem verjel, da bomo dočakali sto oddaj. Mogoče. Zagotovo je pomagalo, da je Maribor prigural do lige prvakov. Do slavnih »jaz z remijem ne bom zadovoljen« napovedi pred gostovanjem Liverpoola. Od tam dalje.. ni bilo več meja. Ofsajd je postal… Nekaj več. Ker sem se (in se še) karierno lovim v negotovem, drugačnem, nehvaležnem medijskem prostoru lovil, je bil Ofsajd neke vrste dragulj, varnostna mreža, butik, sreča, nekaj našega. Ko si šel na tekmo, si vedel, da si tam tudi zato, da boš v ponedeljek ob 07:19 o tem trabunjal. Na stadionu je bilo mogoče 700 ljudi. In dež. Pa smo menjavali lokacije, u, Ofsajd se je snemal v GT22, kar dolgo, nato pa vsaj na še treh lokacijah, nobena ni bila idelna in vse so bile daaaaleč od studijev. In snemal se je na daljavo. Snemalo se je ob zaprtih oknih v totalni vročini, ko si skoraj omedlel.
Ampak vsakič, ko ste se oglasili, je bilo taaaako vredno. Najbrž bi morali takoj narediti spletno skupnot in vas povezati. Ker, kot sem večkrat povedal, Ofsajd je želel troje. Prvič, da bi nagovoril ljudi, ki imamo radi fuzbal. Drugič, medijskemu prostoru je želel pokazati, da se o fuzbalu lahko menimo tudi, em, malo drugače, kar zveni poceni in leno, v bistvu smo želeli, da ulovimo zaostanek za tujimi praksami, pa ne da je tuje vedno boljše; želeli smo, da bi naredili po svoje in svobodno. In, tretjič, Ofsajd je želel spremeniti ali pa pomagati slovenskemu nogometu. Kar je, itak, idealizem, utopija, rapsodija. Želel je dobiti drugačne sogovornike, razviti manj klišejsko debato, odpreti šport, ki ima veliko stereotipov, da bi videli njegovo lepoto.
Ker fuzbal je res lep. In najlepši je v živo. Marsikdo od vas to ve. Veste, katera tekma mi je res ostala v spominu? Ne, ne tiste v provanski slovenskega fuzbala v Zavrču. Čeprav so bile vse legendarne. Ne bom pozabil tekme za naslov v Celju. Koronsko leto, finale v, kaj je bil, pozni julij? Omejeno število ljudi, tekma pa za naslov. Celje in Olimpija. In grem tja proti stranskim medijskim mestom celjskega stadiona, kjer nihče ni brisal miz in sedežev še iz časov, ko je Jalen Pokorn igral za reprezentanco. Pa čast in slava tudi njemu. Ampak sedel sem, dolg dan je bil, gužva, živčnost. Nisem ravno največji ljubitelj takih tekem. Raje imam manj pompa. Pa dobro. Sedel sem in do mene pristopi Denis. In reče jaz sem ta in ta. Aaaaa. to si ti. In pride še Alex. Pa še en tretji pa še en. In so sedeli tam, ker so sedeli tam tudi takrat, ko Matjaž Rozman res ni bil dober golman. Objel bi jih, izljubil, dal na vse plakate za ligo, ampak itak bi potem izgubilo svoj čar. Ljubezni do fuzbala, do svojega kluba, ne moreš dati na plakat. Lahko poskusiš. Seveda. Ampak ko sem takrat sedel in gledal, kako dojemajo zgodovino, ki je Celju prinesla, kar se je zdelo, da jim nikdar ne bo usojeno…
In to Celje. In še kje se je zgodilo. Ravno te dni se je oglasil nekdo, ki sicer posredno službeno spremlja nogomet, pa je navijač Aluminija. In še bi. Da se o Muri ne pogovarjamo. Kako imajo radi Ofsajd, pa me je vedno ne ravno strah, ampak vedno se mi zdi, bemtiš, kaj je spet Žiga pisnil. Pa hvala bogu da je.
In tako, ko Ofsajd praznuje šesti rojstni dan, kar ni ravno kdo ve kako specifična stvar, ampak zame in verjamem da tudi za vas – je, razmišljam, do kam smo prišli. In kje smo. Kako nas je, nekaj sto. Nekaj. Sto. In ko donirate, si včasih ne morem pomagati. Nasmejem se. Si rečem: kako je to neverjetno skoraj noro. V času, ko ni ravno idealno z našim fuzbalom. Pa nekdo pomaga, donira, gre na stran, se prijavi, izpolni in evo. Vama dam. Pomagam. Doniram. Pa je to podkast. Že s tem se omejiš, jebiga. Ampak ne samo podkast. Je podkast o fuzbalu. Kar še zmanjša potencialni krog. In potem je – podkast o slovenskem fuzbalu.
Ampak ste. Ne poznam vas vseh osebno, vas pa, naj zveni rojstnodnevno solzavo, naj mi bo dovoljeno, ampak zdi se mi, da smo »ista krvna grupa«. Da štekamo. Da se radi kregamo, menimo, debatiramo o nečem, kar »smo«. In da poslušate najino trabunjanje, ki traja večinoma za eno fuzbal tekmo. Redko manj, pogosteje več. In zato je želja, da vas še bolj vključimo. Saj želja imamo milijon, tudi napovedi, listek redkeje ne pride kot pride k vam. Ampak tako kot se ljubezni ne more dati na plakat, se tudi tega ne more v alineje neke prezentacije.
Ofsajd je to, kar je, zaradi tega, ker ima svobodo. In to omogočate vi. No, pa dejstvo, da ima Žiga res rad fuzbal. In vedno prav. In da nama oprostite praktično vse. Da ni vedno idealen zvok, da nismo vedno točni, da se predvsme kdaj vsebinsko zmotiva. Ampak to smo mi. Res. Ofsajd nikdar ni bil služba. Ne zato, ker ne more biti finančno. Ampak ker je ljubezen. Ko nekdo pride do mene, pa reče samo, ej, kak rad poslušam. In ko tekmujete, kdo bo prijavil boljši predlog za ofsajd nagrade. Pa katera oddaja se vam dopade. Žigi se, mimogrede, dopade ona. Riki. Haha. Marsikdo se spomni zelene bunde. Najboljše pa je, da tik preden objavim oddajo in napišem številko, se zamislim. Zadnja je bila 267. In sem pomislil. Mater. Pri 67 oddaji je mislim, da Klemen rekel, da ne bo več zmogel. In nekje vmes je morala biti tudi 167. Koliko je to ur. Koliko nogometa. Koliko vsega.
In koliko vas.
Zato… Ob rojstnem dnevu Ofsajda. Vsem res, res, reees hvala! Da ste! In vsem, ki so pomagali od začetka, vmes, kasneje, zdaj.
Kako zelo boli upanje. In kako zelo je kruta čast. Še sploh, če si svoje dosegel. Kaj dosegel. Presegel.
Ker Mura? Mura je presegla samo sebe. Saj od tega živi. Pa vseeno. Vedno je možno več. Ampak… Zakaj tako lepe stvari pridejo tako hitro. Prehitro. Ker grejo potem še hitreje. Ker ja. Včasih se najlepše zgodi prehitro. Po tem ko se je čakalo približno neskončno let. Mura je spet dočakala veliko evropsko tekmo. Prišla do zadnje stopnje za evropsko ligo, ampak se je tako ali tako že uvrstila v konferenčno ligo. Evropski milijoni so že zagotovljeni. Zmaga nad Škendijo in Žalgirisom ob vmesnem porazu z Ludogorcem je prineslo evropsko jesen. Uefa pač daje tudi malim. Ampak tudi mali igrajo velike tekme. Sosedske pa sploh. Mura je dobila Sturm, Sturm pa je premagal Muro.
Vsi so ali pa bi naj pričakovali bunker Mure. Kako ne bi. Muro je prehitelo vse. Murska Sobota je dočakala tekmo, za katero noben ne samo tu nikdar ni mislil, da bo prišla. Pa je. In ko je, je prva akcija… No, postala. Zgodovina. Tomi Horvat, prvič z desetko na hrbtu, je dobil žogo, za katero se je vedelo, da jo bo imel Sturm, primoran cariniti. Ampak časi »merverštojerja« so mimo. V zameno dobiš nekaj drugega.
Horvat je našel Žigo Škofleka. Dobil je žogo. Daleč od gola. Res daleč. Dobil je žogo nogometaš, ki je skoraj šablona slovenskih fuzbalerjev. Dokazujejo se, izkočijo in prestopijo. Nato se, slej ko prej, neizogibno vrnejo. Z zaznamkom, da morajo zdaj pokazati več. Biti vse in še več. Nisi več mlad, domač, slovenski fant. Si nekdo, ki mora preseči oznako. Kar ni lahko.
Torej, Žiga Škoflek je dobil žogo. Sturm mu je pustil, ker je najbrž mislil, da ne bo nevarno. O, ne. O, ne. O, ja. Škoflek si je žogo nastavil in tako udaril po njej, da je letela. In letela. In letela. V tretji minuti. Letela je, preko Mure tja do Drave. Ker Mura bo morala v Maribor, v Ljudski vrt, tja, kjer se je edinkrat doslej igralo Evropo do decembra. Edino, kar še ni vedela, je bilo, v katerem tekmovanju.
Ampak to so tekme, kjer se klubi, kot je Mura, učijo. Že Ante Šimundža je tako rekel. Vnajprej. Lahko pa vnovčijo tisto svoje. In vnovčili so publiko, ki je navalila na sodnika Michaela Olivera, med najboljšimi angleškimi sodniki. Hitro je pokazal na penal za Sturm. Alen Kozar je bil za hip prepočasen, Otar Kiteišvili je iskal kontakt, ga dobil, obenem pa še penal. Matko Obradović je bil blizu, iztegnil roko, ampak strel Jakoba Jantscherja je šel pod roko in v mrežo. Sturm ni odnehal. Bunker Mure ni bil le pričakovan, ampak nujen. Sturm je to izkoristil, stiskal Muro in želel vse odločiti na prvi tekmi.
Ampak ni šlo tako zlahka, kakor je delovalo, da bo. Sturm je stavil na kvaliteto, Mura se je pa zoperstavila z žarom in borbo. Drugače pač ne gre. Razlika je tako kmalu vidna. Fizika, taktika, dueli, tempo. A borba je še vedno nekaj vredna. Takšen nogomet, na navdih in upanje, še ni izrinjen na totalno obrobje. No, skoraj. Terja pa velike napore in ni zagotovilo. Jon Gorenc Stanković, slovenski reprezentant, je imel na glavi vodstvo Sturma, a je šel strel mimo. Vmes je Mura garala, da je držala tekmeca stran od gola, nato pa dobila potrpežljivo priložnost, ko je Luka Bobičanec našel diagonalo proti golu. Našel, a meril mimo.
Polčas je tako ostal remi.
Pa se je nato v nadaljevanju zgodilo tisto, zaradi česar je nogomet kruto lep in lepo krut. Žiga Škoflek je imel v 55. minuti po podaji Mitje Lotriča, še enega, ki si je v ligi naredil ime, a se vrnil domov, ko tujina ni meso postala, bil je najboljši nogometaš lige, pa to v Nemčiji niti za drugo ligo ni več zadostovalo, ker je izpadel v tretjo, priložnost, po kateri se je že zavrtela glasba iz zvočnikov. Za hip. Za delček sekunde. Za magični večer. Narod je vstal, pela se je pesem, slavilo se je. Je to res? So sanje? Ampak ne. Ni šla v gol. Žiga Škoflek, ki še tekme ni začel v ligi, je imel na nogi drugi gol, novo vodstvo, spomenik. Pa se je vratar Jörg Siebenhandl iztegnil in mu pokvaril strel. Mimo gola, mimo zgodovine, mimo vsega.
Nogomet ima tako oguljeno frazo, da kdor ne da, dobi. Ampak kar se je zgodilo Muri… Ne le, da so dobili gol. Dobili so dva. Bolela sta oba. Prvi zato, ker je Otar Kiteišvili z glavo zadel kot galeb na dalmatinskih otokih, ki očara tuje turistke s takim skokom v morje. Drugi pa, ker se take napake že v našem prvenstvu kaznujejo, tukaj pa so trpeče in boleče pospremljene. Takšna nespametna podaja nazaj? Kot je storil Žiga Kous? Kelvin Yeboah je gladko zadel, špiker na stadionu pa je prosil navijače Sturma, naj vendar spležejo nazaj za ograjo. Za ograjo? Ja. Ker je padla že ob drugem golu. Dogovor med kluboma, da bodo organizirani navijači lahko prisotni na obeh tekmah, se ni obnesla. Avstrijci so imeli ves čas glasno podporo, Mura pa občasno, ko je zapel preostali del stadiona, potem ko so Black Gringos sicer navijali, a bili odrinjeni in občasno preglašeni. Znoreli pa so, kako ne bi, če se je tekma zlomila v vsega treh minutah.
Mura je nato igrala, kakor mora igrati moštvo, ki igra za čast in slavo in za zagotovljene evropske milijone. Na glavo. Za mesto, za klub, za ligo, za kogarkoli in kakorkoli. Doma pokazati, kar pač lahko. Prvi gol je zabil za znižanje Lotrič, ampak je bil gol razvaljenjen. Nato je imel še večji zicer Amadej Maroša. Morda več kot zicer, če to obstaja. Gledala sta se s Siebenhandlom. Kot da bi bil priimek kriv. Situacija, ki je delovala kot dogovor. Češ, kam ga bo dal Maroša. Izberi si. In Maroša je izbral. Slabo. Po sredini. To je dotolklo domače, kako jih ne bi. Koga ne bi. Kje ne bi.
Mura je proti Sturmu odigrala tekmo, kakršno tribune raje vidijo, a težko pozabijo. Ko se prehitro zgodi lepo in nato ne veš, kaj bi, ko se zgodi preveč prehitro. Tekma je spolzela, imela več golov, kot bi najbrž mislili. In imela še kopico priložnosti. Mura bi lahko vsaj znižala. Zadela še kakega. To je navijače bolelo. Ampak obenem je bila šele prva od dveh tekem. Mura, ki ima v v ligi po štirih krogih piškavi dve točki in kaže, kako se državni prvaki mučijo z aktualno, svežo titulo, jeposkusila. Igrati z (naj)boljšimi. Kar je po svoje hvalevredno. Morda celo pogumno. Ampak rezultata vsaj tokrat ni prineslo. Obstalo bo vprašanje, kaj bi bilo, če bi bilo. Ampak le obstalo. Tekem je ogromno, skoraj pozabilo se je že, da je Mura povedla v Ludogorcu. Ko je igrala še za ligo prvakov. Zdaj vidi, kakšna bi bila razlika do evropske lige. Vsi pa, do kam so meje. Ni pa s sanjami in z na glavo igranjem nič narobe. Se pa vidi razlika med navdihom in ponavljanjem. Tu pa manjka. Ne le Amadeju Maroši. Še komu. Pa ne le v Muri.
Ampak ko gre za nagrado za pretekle uspehe, so čarno-bejli enkrat tudi nagradili navijače. Dali so jim fuzbal, kakršen nima ne alibijev ne zamer. Le vprašanje. In realnost.Vseeno pa upanje. Kot je rekel špiker: »Dajmo en aplavz, verjamemo, da dvoboj še ni odločen.«
