Kategorija: Muzika

  • Srce. Veliko. Kakor. Svet

    Srce. Veliko. Kakor. Svet

    Bila je sobota, 16. februarja 2002. Dvajset let tega. Dvajsetletnice, kot vemo, niso ravno velike obletnice. Nenazadnje, kaj se res kdo spomni svojega dvajsetega rojstnega dne? Najbrž ne, imam prav?

    Slovo od najstništva ni ceremonialno. Pač je. Bil je pa vsaj zame takrat čas, ko je šlo vse, nekako, gor. Do »naše« Evropske unije sta bili zgolj še slabi dve leti. In čakali smo, da bo Slovenija prvič igrala na svetovnem prvenstvu v fuzbalu. O, ja. Mundial! Ha! Takrat, ko seveda še nismo vedeli, koliko stane Šmarna gora. Čez zgolj dva dni, v torek po tej nori soboti, so Damjan Fras, Primož Peterka, Robert Kranjec in Peter Žonta priskakali bronasto olimpijsko medaljo na ekipni tekmi. In za vladajoči LDS so bile stvari tako samoumevne, da je Tone Rop konec leta samozavestno prevzel vodenje vlade od Janeza Drnovška.

    Trije travestiti. Ali se »prav« napiše tranvestiti? Od takrat dalje vemo. Fran pa tui naje oboje. Magnifico končno zmaga. Ne sicer kot izvajalec, ko ga bogovi štiri leta prej niso uslišali kot Vilija Resnica. Karmen Stavec se epsko razjoče. Za naslovnice. Ne, ni bil še njen lep poletni dan. Niti zimski. In potem se skoraj vsi sodelujoči glasbeniki odločijo za protestno pismo. Da je bila Ema 2022 vse, samo pošteno in korektno tekmovanje ne. Po naše, torej, kuhinja. V kateri je po njihovo neustrezna žirija delala mimo recepta. In to v kuhinji, ki se je nato še pokvarila. Računalnik, ki naj bi telefonsko glasovanje spremenil v točke, se je sesul. Dvajset minut čakanja, vrtenje vrhuncev ter klepetanje voditeljev Miše Molk in Andrea F. Letele so oznake o homofobiji, šteli so samo glasovi žirije, RTV Slovenija ni želela razveljaviti celotnega glasovanja, generalni direktor Aleks Štakul je pričakoval poročilo…

    In za povrh še največji EMA škandal, popkulturni šok slovenske scene, kjer sicer to ni bil osamljen pretep. Magnifico je z glavo v čeljust zadel Patrika Grebla, avtor pesmi dveh finalistov, tudi tretjeuvrščene Ane Dežman, ki je vnela z izjavo, da so v zaodrju videli, kako daaaaleč največ glasov dobiva Karmen Stavec, ki je s Še in še po mnenju žirije pristala na drugem mestu.

    Danes je torej dvajset let, kar so Sestre zmagale na EMI 2002. Kolikor se spomnim, je bil takrat predvsem občutek, da smo tako odprti, da pošljemo tako odkrit trio na ogled postavit. Celotni Evropi. Leta 2002 je bila televizija še vedno kralj. O, ja. YouTube je bil še tri leta stran. Internet je bil, seveda je bil, ampak splet? Daleč od tega, kar je danes z vsemi aplikacijami in omrežji, čeprav smo takrat imeli irc, MSN in podobno. Besede trolanje nismo poznali.

    Ko so Sestre zmagale na Emi, sem bil sam v drugem letniku gimnazije. Iskreno, Eme se ne spomnim. Vsi smo si zapomnili pa, da je Magnifico nekoga »na gobec«. In, še bolj, da gredo Sestre v Talin predstavljat Slovenijo. Samo ljubezen je bil komad, ki je nekako poosebljal brezskrbnost tistih časov, ko smo še vedeli, kam gremo. In zakaj. In skupaj. Kar je Barbara Pešut zajela v svojem besedilu. V njem je srce »veliko, kakor svet«. To so bili časi »nasmeha in iskrice v očeh«. Če so mi približno deset let starejši razlagali, da so bila devetdeseta čisti odlom, no, kakor za koga, so bila to naša »kul« leta. Politično država še ni bila skregana. Gospodarstvo se je bolj balo tujega kot vampirjev v lastnih vrstah. Temu je Barbara Pešut rekla »beseda, ki poznaš jo tudi ti.«

    To so bili časi, ko so nam v šoli razlagali, naj gremo študirat, kar nas veseli. Saj niso mogli vedet. Recimo pri nas, ko smo leta 2004 pred vpisom poslušali, naj gremo študirat gradbeništvo. Dodajte dobra štiri leta, ko so bile avtoceste zgrajene, država skregana, vse pa je sovpadlo s svetovno krizo, ki nas sicer ni pohabila, nas je pa za vselej spremenila. Ampak do tja je bilo še daleč. Takrat smo peli »v življenju mnogo je poti / ne išči sreče, kjer je ni«. Nekaj, kar bi peli Hazard. Morda še bolj rane, črnobele žlahtno zimzelene popevke. »Le poslušaj, kar srce ti govori,« je bila spodbuda, ki ni skušala delovati kot poceni pokroviteljski nasvet.

    Ker »kar želiš si, to ni greh«, je bilo sporočilo seksi pesmi. »To je ljubezen v očeh,« je bilo skoraj All You Need Is Love sporočilo. Poletje ljubezni, šestdeseta, osvobojenost. In tako je Samo ljubezen delovala. In celo še danes. Zavrtel sem jo včeraj v lokalu, kamor zahajam in kjer so kelnarji tako dobrodušni, da nam pustijo celo takšne hece. Zraven je bil tip, kakih 10 let starejši, vsaj, če ne več. Pa ne bi mu pripisal navdušenje nad takimi aranžmajami. Še on si je pel. Tapkal z nogo. Z nasmehom na obrazu.

    Ja, takšni so bili tisti časi. Tisto leto 2002, ko je šlo gor, pa smo bili tako samozaverovani in že malo preveč prepričani sami vase, da bo pač vse »ratalo«. In da nas bodo drugi pohvalili in cenili. Ne, svet ne deluje tako. Slovenija še manj. Kar pesem sama pove: »Poznaš me bolj, kot se ti zdi / čeprav zatiskaš si oči / ko me gledaš, vidiš to, kar si.«

    Pesem je tako, ker je bila spisana za travestitski trio, dobila svoj odkriti, osrednji, bistveni družbeni zasuk. »Dolgo časa si iskal / kar si mislil, da je prav / a na koncu le eno boš izbral.« In ta izbira je bila – ljubezen. Svobodomiselni, človeški, začarani, prismuknjeni podarim-dobim. Kjer je ljubezen »eno in edino upanje«. Iz oči v oči, ker samo tako si lahko brez skrbi, prepričan, da isto čutiš tudi – ti.

    Sestre so bile vse, kar vse pred njimi ni bilo. Ali za njimi. Ali pa, kvečjemu, če že, redko, ampak že v drugačnih okoliščinah. Sestre so bile vse, kar bi nekako kot država, ki se je osamosvojila in gledala na zahod, naj bili. Samo nam to zares še ni uspelo. Lovili smo zaostanek, ker smo ga tako dojemali. Ne sicer nujno, ampak smo. In zakaj bi capljali, če bi vse kar prehiteli? Dobro, fenomen Conchita Wurst je bil dokončni triumf Evrovizije, kar je že bila, pa tega ni znala, želela, hotela, zmogla proslaviti na tako odprti sceni. Ampak to je bilo šele leta 2014! Ducat let kasneje, kar so Marlenna, Daphne in Emperatrizz v majhni deželici, nekdaj socialistični, v bleščičastih oblekah in belih štrumpantlih zmagoslavno paradirale. No, saj so se izvirno imenovale Štrumpant’l Sisters.

    Talin je bil, vsaj tako se sam spomnil, razočaranje. Dobro, nismo ravno mislili, da bomo zmagali. Ampak da bomo… Ne vem. Dobili neko potrditev. Da smo ne le ujeli, morda celo za delček prehiteli »sceno«. Da nam bo nekdo rekel, e, Slovenci, ti pa so res napredni. Nagrade nismo dobili. Trinajsto mesto ni bilo ravno slabo, dve sedmi mesti (Darja Švajger s Prisluhni mi leta 1995, Nuša Derenda z Ne ni res / Energy leta 2001) sta legitimno dvignili apetite na šovu, ki je na koncu pač tekmovanje. In še marsikaj, tudi geopolitično gastarbajtersko sobivanje.

    Tako se je Samo ljubezen, kjer je, saj se vsi spomnimo, Jadranka Juras kot spremljevalna vokalistka dobila ogromno prostora, v domovino vrnila ne kot poraz, temveč bolj kot spoznanje, da je pač »vse na nas«. In ker smo taki, kakršni smo, je naslednje leto Karmen Stavec dobila svoj nasmeh, obrisala solze, zmagala z Nanana, šla v Rigo in pristala na 23. mestu. Ko je Eurosong nato uvedel polfinale, smo za tri leta finalu le pomahali, tja pa se nato le občasno uvrščamo.

    Ampak Samo ljubezen je na dolgi rok, česar takrat pač nismo mogli vedeti, postala pesem za nas. Ne za Evropo. Pa ne da bi zmanjševali njen potencial, dasiravno je bil aranžma že za tiste čase zelo klasičen in je stežka »tekmoval« z drznimi ekscesi, ki so tudi nas čudili, predramili, zamajali. Čeprav v tistem Talinu zmagovalna pesem res ni bila nič posebnega.

    No, Samo ljubezen je pa ostala. Pesem, katere tekst, ne sicer v celoti, refren pa gotovo, še poznamo, če smo bili v tistem času pač vsaj najstniki. Samo ljubezen je bila nenazadnje dve leti kasneje zame tista pesem, ki je bila »čizi«, okorna, preočitna, pa je vseeno olajšala maturantski ples. Vsi smo znali koreografijo. Pozabite četvorke, gaudemaus igitur, fokstrot. Če kaj, smo znali to. In se iskreno smejali.

    Kar je bistvo tega komada še danes. Dvajset let kasneje. Sporočilo pesmi Samo ljubezen je seveda kontekstualno, ampak je obenem toliko širše. Je štikl, kar Silvija ni mogla biti, čeprav je (p)ostala najbrž najbolj znana pesem, ki nikdar ni zmagala na Emi. No, poleg Ti si se bal (Lara Baruca), Veter z juga (Tinkara Kovač) in Jagode in čokolada (Rok’n’Band). Po dvajsetih letih je Samo ljubezen naš legitimni hit. Nihče ne bi z glave znal zadeti letnice – brez guglanja. Še vedno deluje sveže, preprosto, navihano in, ja, naše. In tisti komad, kjer te nekdo res lahko tika. Ne, ker bi te tako lažje »dobil na finto«. Sploh ne. Ampak ker te nagovori. Kot posameznika. In da občutek, da si. Kakršen koli že si. Da si. Da imaš.

    Srce veliko kakor svet.

  • Hamo nas bo grel

    Hamo nas bo grel

    Tako. Odslej bom recenziral redno slovenske komade. Take, onake, nove, malo tudi stare. Pač. Nekje je treba začet, ne? Včasih se odločiš, da boš redno sledil, ker trpiš za resnim kompletizmom. Kar je nemogoče, spremljati vse, mislim. Ampak potem ujameš Val 202 in trojno dozo domačih komadov. Iz prve. Nekako naj to ne bi bila recenzija, ker samo enkrat? Čeprav… Prvi vtis tudi pride samo enkrat, dasiravno lahko prideš še enkrat mimo. No, tudi tole pride kar iz prve mimo.

    Hamo & Tribute 2 Love – Vse lepo za vse

    Ocena: Splača se naučit besedilo (3/5)

    Sladko je toliko bolj sladko, če je svet grenek. Mariah Carey, umakni se. Hej, mogoče celo Magnifico. No, pretiravam. Sploh za Peštuta. Vse lepo za vse ni In ko enkrat bom umrl. Vseeno pa Hamo zna delati komade za objemanje in popevanje. Tudi če še ne znaš teksta. Hamo ima vokal, s katerim je lahko meteorolog (ko sneži) ali ljubimec (jaz pa gledam v oči) ali gps (vse luči kažejo domov). Oh, kako sladko. Oh, kako objemajoče. Pesem po kateri za oblaki sije sonce. Tisti čas, ko sneži, ti pa greješ na vse konce. Ja, taki tip teksta. Imamo pesem, ki bo grela, kar bo zdaj, ko je energija ljudsko svinjsko draga, politično pa mamljiva, nujno. Hamo & Tribute 2 Love so posneli cuker, ki nadomešča radiator. Pa še božično-novoletni komad je. »Vse lepo za vse naj gre v novo leto / ne konča se in na novo se začne!« je hripav zborčevski sklep. O, ja. O, ja. O, ja. To zimo na bo grel Hamo.

    Vazz – Luna

    Ocena: Dela iz prve (4/5)

    Di-di-di-ti harmonično petje in urbani zvok mesta. Je to tu ali New York? »Dame in gospodje, direktno iz ateljeja, snemam v pižami, dve leti od zadnjega cedeja.« Okej, tu. Ja, Vazz ima flow. Na prvo poslušanje doseže, da se mu res sledi in posluša. In to si pribori primarno z retro beatom in predvsem z narativnostjo. Nekaj pa je že dal skozi, ne? Nato pa skoraj zakocka vse, ko se loti – Riders on the Storm. Uf. Poslednji Doorsi? Jajca. Velika jajca. Pa še pet gre, Jimu na čast. Muzikalno, dramatično, flowmatično. Kul. Tole je lahko resen hit. Čeprav Vazz poje »ne želim si trofeje«. Morda jo res dobi. Pesem ima potencial.

    Jet Black Diamonds – Še zadnjič

    Ocena: Mladostno zagnano (3/5)

    Kitarsko popevanje in vokalno sledenje je dobrodošlo, če se ve, kako to ritmično izpeljati. In ti pubeci to prekleto vedo. Plesanje še zadnjega kroga je mladostno poskakovanje in post-najstniško vrtenje v dvojini, kakršno je večno, ampak tudi večno prepotrebno. Fantje iz Vipavske doline imajo ostrino, ne preveč, še vedno je to kitarsko popev(k)anje, toda vedo, kaj delajo. In slovenščina je tako toplo intonirana, poudarjena, rime na o pa kar kličejo po tem, da tole utegne mularija znati kar na pamet. Suada bi danes plesala drugače, o ja.

  • Mmm! Čez šajbo!

    Mmm! Čez šajbo!

    [wp-review id=””]

    Mmm. Dober! Strinjanja sicer itak ne bo. Kakšen okus ima najboljši sladoled, ki ga ližeš čez šajbo. Ne bo. Ampak vsaj vemo pa, kje se ga dobi. V Belem. V malem kraju, v mali ulici in v še manjši kleti. No, kleti. Domačem studiu, pač. Tam se dobi najboljši sladoled za čez šajbo lizat.

    Gledati koncerte prek spleta je seveda lizanje čez šajbo. Je. Sploh take. Vsi muzičarji, naj bodo znani bolj ali manj, skušajo izvest neko finto na daljavo, da bi imeli občutek pristnosti. Večinoma rečejo, naj kar pojemo, kričimo, kurc in klinc pa sosedi. In večinoma je čisto okej, luštno, fajn, dela. Samo sčasoma niti to več ne pomaga. Ker nekateri koncerti ti naredijo samo še večje lušte. Pa si potem malo živčen, malo izgubljen, malo nor. Kar je tudi povsem okej.

    Ampak ko je Jernej Dirnbek Dimek nekje na polovici prvoaprilskega špila Mi2 rekel, da dajmo na predpisano distanco pogledat tudi s pozitivne plati – če nimamo za pit, smo si krivi sami; ni vrste ne za špricer ne za pir ne za čevape v lepinji (ne za hajzl); pa še za pihat nam ne bodo dali na poti domu –, je zadišalo vse. Pir, ki ti ga nekdo polije po hrbtu. Špricer, ki se ti zalepi na šanku in v glavi. Lepinja, ki je predraga, pa hudo paše, ker ti je vseeno, če si jedo čebulo ali ne. Okej, lazenje domov, to ravno ne, ampak vse ostalo pa ja. Še koncertne dixije skoraj pogrešaš.

    Ne zgodi se vedno in ne zgodi se tako močno. Pri Mi2 se v poldrugi uri je. Zato sem tuhtal, kaj je tako vžgalo, da sem pogrešal poletni naliv, vrsto za pir in vse tisto, kar koncerti ponudijo, pa vedno vzamemo v zakup ali pa pač potešimo. Malokdo objavi fotko onega visokega tipa, ki niti basket ne špila, pa stoji direkt pred tabo. Ali neke družbe, ki se dere neke čisto devete komade direkt za tabo. Ampak vse to bi. Bi. Onega modela, ki te rukne in polije s pirom in se ti vsaj opraviči, no, ne tebi, ker te itak ne vidi. Vse to bi takoj spet. Ta-koj.

    In odgovor je bil direkt čez šajbo. No, ekran šajbo. Sama postavitev. Da se je, kakor si sami radi rečejo, pet čudovitih moških iz skupine Mi2, ki jih je zdaj z Davorjem Klaričem na klaviaturah že lep čas šest, zguzilo na relativno majhen »oder«, ki seveda ni bil oder. Bil je plac za vaje. Dobro, poštiman in porihtan plac za vaje, kamera je mislim da vsake toliko ujela pipice za pivo v ozadju, kar je, priznajo, kar zmaga v življenju. Ampak vseeno. Mi2 so se stiščali v ta plac, ga posesali, pobrisali prah in predvsem nastavili top luči. Niso pa pretiravali. Ker taki pač so. Zato je bilo po svoje ne toliko garažno, ker tole ni spominjalo na garažo, kolikor je bilo, no, midvajevsko. To so oni. Nič več, nič manj.

    Sploh pa sama scena nima dosti s tem. Nikoli ni imela in greh bi bil, če bi zdaj pazili na to, kako kaj zgleda. Pa da ne bo pomote: pubeci so fejst fit in za svoja leta, naj se sliši še tako staristično, v res top formi. Začenši seveda s Tonetom Kregarjem – Tončem. V top vokalni formi je. Izbrani repertoar je bil nepopustljiv. Mi2 se že lep čas priložnostno in smiselno razdeli na električno in akustično verzijo. Obe sta povsem legitimni, suvereni, naravni. Ampak električna je pač, no, bistvo. Fiki in Dimek pač nista ravno rinila ven z akustiko, Portugalska al kak že gor ali dol na prvi plati. Elektrika, kitare, glasno, distorzija, ostrina. To je to.

    Ko je Mi2 z albumom Čista jeba špilal pravzaprav povsod in to na čisto drugem nivoju kot desetletje poprej, sem enkrat Tonča vprašal, če bi dejansko lahko imeli špil v Sloveniji, ne za dolgo, kakšen teden, dva, pač dober piar trik, skoraj vsak dan v tednu. Ono, ponedeljek Lendava, torek Murska Sobota, sreda Gornja Radgona, četrtek Ljutomer, petek Ormož in sobota Ptuj. Četudi bi se nekako izšlo, se Tonču ne bi. Pogledal me je, kot da sem ga zaštihal. Ni teorije. Vokal ne bi zdržal. Vsaj ne, če bi se šlo tako na polno in s takim repertoarjem.

    Zato so, po svoje, takšni koncerti toliko bolj dragoceni. Kot je prvi plošček koncertnega albuma Decibeli, posnet na Radiu Slovenija. Posodobljene Črtice, funkovske Najraši sn pa s teboj pil in zlasti sklepno rastoče Odhajaš so odtlej vedno bile le prebližek. Morda, ker je tam Boštjan Imenšek – Imek zraven žagal na kitaro, pa vseeno. Enako se je zgodilo zdaj, ko je Mi2 predstavil koncert, ki ga ne morejo prepovedati. Napovedali so ga precej vnaprej, vsekakor prej, kot je vlada sporočila tretji lockdown, ki da bo trajal enajst dni, začenši prav na četrtek, 1. april. Edino, kar se je spremenilo, da je bil tako malo manj »mali petek«, ki je najbrž najboljši dan za tovrstne Mi2 špile. Pustimo velike špile, žure, masovke, tisto je drugo. Četrtek je mali petek za male pizdune z veliko že(l)jo.

    Mi2 še naprej, tudi na daljavo, petnajst mesecev po zadnjem električnem špilu in pol leta po zadnji akustiki, ohranja tisto najbolj dragoceno. Ne le, da razume svoje poslušalce, ampak zna še vedno tako razmišljati. Kar ni vedno samoumevno, čeprav se pri Mi2 zdi. Poleg ogleda koncerta so v ceno ponudili še dolpoteg novega albuma. Kar deluje hkrati kot 2 za 1 ponudba, ampak jo presega. Dovolj zvesto poslušalstvo imajo, da to ni le nekaj za zraven. Ni piar, ni marketing. Češ, to še dobite poleg. Ne. Ne pri Mi2. Sicer je skoraj polovica osmega albuma Črno na belem že izšla v obliki singlov, od Proklete vijolice, ki so težko nove po izidu leta 2017, do še sveže Joj joj joj, za katero so nedavno šele posneli videospot. Ampak Mi2 si je prigaral status banda, ki si še lahko privošči zaračunati karto za nove komade, ne da bi s tem resno razjezili zveste poslušalce, ki bi zvesto radi poslušali stare hite.

    Resda Črno na belem nima zaenkrat takega giga hita, kakršna je bila Čista jeba. Ki je bila tozavedno čista jeba in še en v nizu hitov, ki so to postali, ne da bi obstajala logična, pametna ali pa tudi povsem flegma razlaga. Od Črtice, Estere, Toplic dalje je težko karkoli pojasniti. Pride in rata. Kasneje jim je bolj uspelo z Zbudi me za 1. maj, Sv. Margareta, Sladka kot med, morda že vmes tudi s Samo tebe te imam in Ko bil sn še mali pizdun. Črno na belem ima potencialno res en hit v Čavun, ki je v živo novo remek delo za Dimekov razlagalni vokal, v katerem se skozi zgodbo enega para v eni noči lahko naštarta resno analizo celotne družbe in njene voditelje, obenem pa se s Tončevim refrenom znova pokaže, da je Mi2 dober, ko sta, no, dva tipa, ki si delita, podajata, bogatita vokal.

    Gre pač za skupino, ki si lahko privošči tudi bolj svež repertoar. Ne nuca le starih zicerjev. Saj podobno je storila že Siddharta, ko je predstavila precej pomlajen repertoar s svojo povsem drugačno poetiko. Mi2 ni odšpilal vsega, kar bi kao moral. Ni Črtice, ni Zbudi me za 1. maj, ni Najrajši sn pa s teboj, ni Samo tebe te imam, ni Pa si šla, ni Strela v koleno… In nič zato. Z nove plošče je bilo vse razen štikla Slepi šus. In to za folk, ki je komaj čakal, da z Mi2 najde tisto, kar je zdaj tako neoprijemljivo. Zato je takšen repertoar toliko bolj pogumen.

    Ampak je delalo. O, je. Ker so bili tako stišani, zgužvani, naguzeni drug poleg drugega. Še največ prostora je imel Tonč, ampak brez publike pred sabo, samo kamere in tehniko, ki je pač prišla vsake toliko kaj porihtat, ko je izpadla slušalka ali kaj takega. Zato je Mi2 e-špil drugačen. Vsekakor ni deloval kot koncert, ki naj bi bil najboljši možen približek. Eh. Če je pa Tonč prosil Dimeka, naj mu (po)da vodo. »Te res nisem vido še vode ob taki uri pit!« mu je verbalni sunek prilimal Dimek. In samo spomnil, da čeprav so davno odšli iz Rogatca, niso nikdar niti posekali niti pognojili korenin. Ne gre tisto, da lahko gre človek iz sela, selo pa nikdar iz človeka. Eh. Oboje je možno in gre in Mi2 to pooseblja. Ampak še vedno so pristni, kolikor je to pač možno. So nostalgični, o ja, nova plata toliko bolj, vendar saj tudi Rogatec ni tak kot je bil, ko so gor rastli. Devetdeseta so bila pač toliko bolj specifična, tranzicija pač tako močna, vendar nikdar bolj od karakterja.

    Kot se je pokazalo tudi v tistih redkih »obveznih« komadih. Kakor je Pojdi z menoj v toplice. Komad, ki je po svoje pretvoril črtičasti hec v dober štos, postal tudi jingle, oglas, nostalgija in nuja. Ampak če je korona res kaj prinesla, je tudi novo zavedanje, kaj je tisto, kar šteje. »Kdo bi si mislil,« je tako rekel Tonč, preden je Egon Herman – Srajca naštartal D in G dur, »da bom to pesem spet z veseljem pel.«

    Nova stara želja je, da bi Mi2 našli nov sklepni koncertni komad. Ker da Odhajaš morda potrebuje naslednika. Saj se je poskušalo in to zelo kvalitetno in hvalevredno z Brez obžalovanj. Se je. In je bil soliden komad. Samo, kot pravijo, vedno moraš folk pustit, da hočejo še. Ne preveč, ne pa premalo. Ne smejo potešeni domov. Ravno malo še napaljeni. Počasi Matilda je fajn štikl, taki, taborniško zabaven, gre v uho in ima vse, ampak težko bo konkuriral Odhajaš. Še v najboljši veri. Tako je na koncertu novih komadov ob Joj joj joj, kjer Kregar lucidno izkriči realnost, ob Čavun zmagala Ljubezen na žlico, za katero smo izvedeli, da je besede očitno prvič spisal Egon, doslej tisti, ki je vestno in megauspešno polagal akorde. Top komad.

    Mi2 so tako naredili prav poredne lušte, ampak na tisti žlahtni način, da ne moreš biti jezen nanje. Na nikogar nisi, to je zmaga. Rad bi bil, moral bi biti, ko obračaš koledar in se sprašuješ, pa, pismo, kako dolgo še. Mi2 so povedali točno to, ko je Dimek pičil kamermane in tiste, ki so bili fizično tam, ter zinil, da »če bi kdo od vas malo zaploskal, vam tudi ne bi roke odpadle.«

    Finta je, da ni delovalo naučeno, planirano, na silo. Ni. Bi lahko, nič ne bi bilo narobe, celo razumeli bi. Pa ni bilo. Bilo je midvajevsko. Ko je band zvenel »čisto ko suza«. Še skoraj preveč, pa sam nisem ravno poslušal na dragih zvočnikih. Eh. Ravno kontra. Zvok je bil pa… Še predober. Res. Kot da bi poslušal plato, da te že skoraj zaskrbi. Če res ni na plejbek. Ne, ni. In to zmorejo tisti, ki res obvladajo. Pa naj bo to Flikova bas zvestoba ali Oračevo bobnanje ter še preredki backvokali.

    Mi2 so nas tako spustili nenormalno blizu. Ravno zdaj, ko smo tako daleč. E, to je uspeh. In takšen ima okus sladoleda, ki ga ližeš čez šajbo. Nima okusa po čistilu. Ampak po tistem najboljšem sladoledu, ki ga okusiš, ko samo pomisliš nanj.

    ***
    OKVIR

    Iz Belega

    1 Čakal sn te ko kreten

    2 Proklete vijolice

    3 Joj joj joj

    4 Sv Margareta

    5 Midva

    6 Kakor nekoč

    7 Hči vaškega učitelja

    8 Le zaspi

    9 Lanski sneg

    10 Čista jeba

    11 Ljubezen na žlico

    12 Sladka kot med

    13 Adam in eva

    14 Čavun

    15 Mali pizdun

    16 Pojdi z menoj v toplice

    17 Odhajaš

    18 Počasi Matilda

  • Ve-solj-sko šepetajoč Na Soncu

    Ve-solj-sko šepetajoč Na Soncu

    »Pojma nimam, kako naj bi se obnašali.«

    Tomi Meglič je kar direkt priznal. Če ga je pa zanimalo, koliko je ura. »Tolk’, kt’ učeri ob istmu cajtu!« je lahko slišal od kolegov iz banda. Moj bog. Oldie goldie! Ta štos je pa res prekoronski, najbrž še, tam, iz časov španske gripe. Samo tako pač je, da včasih železno, zimzeleno, tisto dobro staro pač najbolj paše. Zdaj najbrž toliko bolj. Ko bi radi, da bi bilo, kot je bilo.

    Mislim, da je štos priletel od Primoža. Ali je mogoče bil Tomaž? No, kakorkoli, ura je bila 22:23. Pa ne, da bi kdorkoli res gledal na uro. Če je vprašal, si pač pogledal. So itak taki cajti, da te žal zanima samo, če je že 21:00 ali ne. Je pa Tomi vseeno z razlogom vprašal, koliko je ura. Ker ko si na daljavo… Pač skušaš nekako vzpostaviti stik. Magari z uro. Tomi je vprašal, ti si pogledal na uro. Torej… Še ni vse zavoženo. Še komuniciramo, no, vsaj približno.

    »Prešvicani smo. Gremo nekam, kjer je vroče. Močno upam, da čim manj časa tole traja. Ker šele zdaj vidim, kaj zamujamo in pogrešamo. Več tisoč, več desettisoče vas gleda. Boli vas za sosede, na tri štiri zakričite: rock’n’roll familija!« je nato zakričal.

    Če je cifra držala, potem je bila res impozantna. Več tisoč, več desettisoč? Pa saj ne, da je vse v cifrah. Ker ni. Zdaj pa sploh ne. Tudi če bi poznal uradno cifro, okej, za hip bi morda začutil to rock’n’roll familijo, ampak le za hip. Še vedno ne bi spremenilo osnovne scene. Ekran, zvočniki, kavč. Dom. Kot vsak dan. Saj vemo, kuća poso.  

    Do zdaj smo najbrž že res pogledali več kot dovolj koncertov na daljavo. Po svoje so vsi enaki, po svoje niso. Ker se je takega špila lotila Siddharta, je to naredila, em, drugače. Če beseda karkoli drugače sploh kaj pove. Predvsem to, da Siddharta težko dela karkoli na malo. Kar je logično, razumljivo in prav. Iz koncerta je naredila zgodbo. Kam naj bi šli? Na prazen stadion? Plac za vaje? Šli so v Vitanje v Center Noordung. Na (letošnje) enakonočje, 20. marca. Nekaj so razkrili, ne pa vsega, ker ipak je to Siddharta. Saj vsi do zdaj vemo njihove priimke, ampak uradno se jih še vedno krajša. Takšni pač so in prav je, da so.

    Doslej me je najbolj na rit ne toliko vrgel, ker to ne gre, vsekakor pa prilimal še bolj v kavč, med vsemi spletnimi koncerti nastop Luke Šulića ob izteku lanskega leta, ko je v mariborski dvorani Union res naredil mega šov. Bum, bam, šus, dras. Ni, da ni. Večino ostalega, kar se je dalo videti, so bili ali klasični koncerti, kjer se pač snema oder, s čimer ni nič narobe, ali pa malo bolj napredne opcije, kjer se kamere, produkcija in režija pač bolj potrudijo. Pa naj bo Narodni dom ali Kino Šiška ali kaj tretjega.

    Siddharta je svoj e-špil, koronakoncert, lockdown rock’n’roll, kakor vam pač zapaše, naredila bolj… Ne vem, če je utesnjeno prava beseda. Mogoče ni. Ampak vsekakor niso bili niti postavljeni kot klasičen band. Saj vemo, band na odru, tri plus tri ali pa Tomi spredaj in ostali zadaj ali kakorkoli. Itak se to pri Siddharti z leti in postavo menjava. Kar je bilo toliko bolj pogumno in drugače, je bila vseeno res postavitev in vsaj sodeč po videnem postavljenost v eno tako »komoro«, najbrž dvorano, ki je zastekljena. In skoraj nikoli nismo videli celotnega banda.

    Na neki točki, precej zgodaj, ko je bila tehnika povsem črnobela, se mi je zazdelo, da gre za metaforo. Za raketo, za Hermana Potočnika Noordunga, za vzlet. »Naš namen je, da prijajamo iz teme v vedno več svetlobe. Še par zahtevnih, pol se pa mal razbremenimo,« je Tomi povedal relativno zgodaj. Zdaj… Koncerta nismo slišali vsi enako. Stvar tehnologije. Meni se je zdel zvok pri nažigaških komadih malo suh, sploh pri Boštjanu so bobni zveneli malo mehko, kitare suhe, še najboljše se je ujelo Tomaževe klaviatursko vesoljske presežke in občasno Janijeve bas grmljenje. Nič narobe, pač stvar posameznih ušes in okusa. Itak T.H.O.R. ne more delati v dnevni sobi kot za Bežigradom. Pozabi.

    Ampak prav na tej točki si morda pomislil na vse tiste špile. Mogoče je lilo, mogoče je bila zimska gužva, mogoče si mislil, da nikoli ne boš imel punce, kaj šele tako, ki ima šalco z napisom »dajem ti strup v čaj«. Pir voden, pred tabo neki trimetrski košarkar, scanje na dixiju ravno, ko je tisti tvoj štikl. Nič od tega. Doma pač ne. Ampak pogrešaš. Uf, kako pogrešaš. Na špilu si pač ne moreš nastaviti bolj na glas. Eh. Špil, taki, ko greš nanj, je pač nepovratna izkušnja. Ko si tam, si tam.

    Siddharta se je, potem ko je obhajala predlani 20-letnico prvenca Id, odločila za bolj pozne, kasnejše komade. Nenazadnje, iz Norda je bil samo en komad (Na Soncu), čeprav tudi drugi album skupine letos obhaja svoj okrogli, dvajsetletni jubilej. Mogoče najboljši komad na špilu, pa ne zato, ker je skoraj najbolj znan. No, bom pustil za konec. Iz Rh- sta bila vsega dva (T.H.O.R.), iz ID-a nobenega. S čimer ni absolutno nič narobe, čeprav se je že na zadnjih koncertih zgodilo, da je izpadla B Mashina, kar je zdaj zgodilo še z Ring, ki skoraj nikdar ne manjka. Siddharta je tako nagovorila tiste, ki so se priključili kasneje ali računala, da bi tisti, ki so Pot v x, Samo Edini in Napoj slišali že prevečkrat, radi slišali še kaj drugega kot zicerje.

    Tako so se tradiciji zoperstavili kar trije komadi iz Sage (Narava, Napalm 3, Vojna idej) in cela plejada komadov iz Infre (Do konca, Ledena, Piknik) in Ultre (Nastalo bo, Volk Q Ovce, Calvi, Korakamo), ki so v bistvu tvorili jedro špila. Kar je nekoliko začudilo, je bil le en komad iz zadnje plošče Nomadi (Jaz), pri čemer se je morda prav ta najbolje spojil z bistvom takega špila. Sporočilnega, zgodbenega, vesoljskega.

    Siddharta je že preigravala nenazadnje tudi Srečka Kosovela in Antona Podbevška v Človek(a) z bombami. Igrala je s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija v akustični in nestadionski verziji, od koder formalno prihaja Novi svet, ki je bil naslovni komad špila. »Dober večer, pomlad je tukaj, dobrodošli z nami v vesolje. Dober večer na povsem drugačen način kot ponavadi. Naredili bomo nekaj posebnega, premaknili se bomo majčkeno bolj v intimo.«

    Ta del, ko se je koncert izklopil in je band hitro in precej bolj svetlo sedel z akustiko v rokah, je bil tokrat, vsaj zame, najboljši. Zakaj? Okej, v prvi vrsti zaradi zvoka in ker je Do konca dobil odličen aranžma, kar je nakazala že plošča Izštekani. Koncertu je morda odvzelo nekaj ostrine, toda ni delovalo kot neizogiben premor do glasnega konca. Ne. Delovalo je primerno za band, ki ima več plati. In ki je z leti dosegel, da so Rave, Ledena, Piknik in Nastalo bo čisto legitimni koncertni hiti. Nimajo nostalgije, okej, z izjemo Rave, niso tako na prvo žogo, okej mogoče Piknik, ampak imajo pa še vedno tisto zmožnost zavedanja, da je Siddharta znala vedno gledati naprej.

    »Spoštovana publika pri nas in povsod. Po svetu na tem planetu in vesolju: tukaj smo z vami v živo iz Noordung centra med prelepimi gorami v mestu Vitanje, kjer smo preživeli dva lepa dneva in večera samo zato da se lahko javljamo k vam, ker drugače na žalost ne gre. Peljemo vas v vesolje v živo na zelo poseben način. Upam, da vam bo v užitek, ne bi se pa radi navadili. Peljemo vas v vesolje, ki je hladno in neizprosno.«

    Resda je Tomi to povedal nekoliko bolj zgodaj v koncertu, toda primerno je tudi za konec. Saj je res, da je Na Soncu najbolj prepoznaven komad. Tudi zlajnan. Seveda je. Morda celo deluje kot obveza. Nikdar pa na silo. Sploh pa je tisti prepevajoči refren z leti prerastel v množične karaoke, ko se Tomi sprehodi med publiko v prvih vrstah in jim ponudi, samo ta večer, samo tokrat, da v mikrofon zapojejo »ker ne verjamem v telo, rad bi te videl v srce«.

    Tomi je z leti začel vokalno samo še rasti. Dovoli si absolutno več. Saj si je vedno, še tam od Farmerja prek Rooskie, da ne omenjam štiklov Eboran (prebrano nazaj), Bonsai (izmišljen jezik) in podobno. No, v Na Soncu se gladko sprehaja, modulira, vozi se skozi milijonkrat slišan refren. Ravno takrat, ko bi naj peli skupaj z njim.

    Kar mu je uspelo tokrat, je morda samo dodatni pokazatelj, v kakšni neverjetni formi je tudi zdaj, ko niti ni pogojev, da bi kdorkoli bil v formi. Vesoljska verzija Na Soncu. Ve-solj-ska. Od totalnega rock’n’rolla pa tja do šepetanja. Res. Do golega, skrajnega, decrescendastega šepetanja. Ustavil je komad. Razmontiral ga je. Pa je še vedno delalo.

    In to je nekaj, česar na koncertu, ono, kakršni so bili, nikdar ne bi slišali. Naj bo še tako dobro ozvočenje, najsi bi še tako poslušali. Ni šans. Šele tokrat je Na Soncu, ki bo za nekatere med nami vedno oskubljen brez Cenetove saks solaže, postal to, kar je. Nagovor. Ljubezen. Direktnost. Romantika. Večna mladost. Jaz in ti. Nenazadnje se začne z »jaz ne morem več v temi živet, jaz bi hodu na soncu, jaz bi hotu tebe met«. In v refrenu je »rad bi te videl v telo«. Jaz, jaz, jaz. Ti, tebe, tebe. Saj je itak le tolažba, kako tega v živo ne bi mogli nikdar doživeti. Takega šepeta. Take doze. Take demontaže. Takega komada. Je. Ampak je vsaj dobra tolažba. In še kaj več.

    Siddharta je imela res specifičen koncert. Kdor je fan, ve, zakaj bo ostal fan in šel takoj na prvi špil, ko bo priložnost. Zato so lahko sestavili tako podobo, ki je šla od črnobele do barvne, zato je bilo režirano tako, da skoraj nikdar nismo videli celotnega banda, in zato je bil repertoar takšen, kakršen je bil. Drzen, poglobljen, mestoma tudi zahteven, kot so sami priznali. In tako je, po svoje prav. Predvsem pa je prav to Siddharta.

    XXIII
    T.H.O.R. (Rh-, 2003)

    Volk Q Ovce (Ultra, 2015)

    Korakamo (Ultra, 2015)

    Calvi (Ultra, 2015)

    Jaz (Nomadi, 2018)

    Do konca (Infra, 2015)

    Narava (Saga, 2009)

    Napalm 3 (Saga, 2009)

    Vojna idej (Saga, 2009)

    Novi svet (Siddharta & Simfoniki, 2013)

    Rave (Rh-, 2003)

    Ledena (Infra, 2015)

    Piknik (Infra, 2015)

    Nastalo bo (Ultra, 2015)

    Na Soncu (Nord, 2001)