Ratalo je skoraj vsakič. Ampak res skoraj vsakič. Pač poklical si, če ni bilo druge. Tam, najkasneje dvajset do osem. Sms si itak poslal že prej. Če ni vžgalo meni, je V. pisal. V nemščini. Dobri, freh nemščini. In smo jo dobili. Ne sicer čisto, čisto vedno. Ampak ene 75% uspešnost, tu nekje pa smo bili. Vsaj. Mogoče 80%.
Zadnja stacionarna številka, kamor sem redno klical, tako ni bila tista domov. Mi, ki še vemo, da je bil Maribor nekoč 062. Pa smo bili itak premali, čeprav smo vedeli, da smo sprva imeli pet cifer za 062. Toda bistvo je drugje. Zadnja stacionarna cifra je bila, najbrž je bila, tista, ko si klical na Radio SI. Med 19. in 20. uro. Vsak dan? Pa možno, da ja, čeprav najbolj pa med tednom.
Radio SI je bil tam zate, ko še sam nisi vedel, kdo in kaj točno si. Kdaj in zakaj smo prešaltali ravno na ta radio, ne vem. Vem pa, da so onemoglosti vrteli Čas od Dan D. Dvajset let tega, preko prsta. Ko sva z V. prišla v stanovanje v Šiški, zadaj za Celovško, Na jami, je to bil eden tistih vmesnih časov. Mi, 1985, smo itak ena taka premešana generacija. Malo tu, malo tam.
Prepozni za prejšnji sistem, prepozni za kao novega. Nismo imeli ne devetletke, ne bolonjca. Ko je Mark naredil facebook, smo dali skozi IRC, MSN, MySQL ali kaj je že bil. Imel si winamp in nekaj štiklov, diskman je imel antišok, ampak ni šel ravno v vsak žep. Zlati časi Radia City so bili glih za glih, čeprav se je čutilo, da bo šlo marsikaj drugače in na novo.
Ko smo prišli v Ljubljano, še nisva imela interneta, na mizi v moji sobi je bil tv katodni ravno tako širok, da je šel do stene in ne čez rob. In imela sva radio uro. Ono, kockasto. Od moje pokojne babice. Ni vleklo slabo, sploh ne, malo si moral ročno naciljati frekvenco in gremo. In tako je prišel Radio SI. Tam, leta 2004, 2005, 2006. Nastal je seveda že precej prej kot MM2, torej ememcvaj, leta 1985, potem je bil Radio Maribor International (1992), leta 1999 se je preimenoval v Slovenski turistični radio (STR), od leta 2001 pa je Radio Slovenia International oziroma Radio SI.
Ko smo klicali za glasbene želje, je bil Radio SI, če se ne motim, izključno tujejezičen. Nobenet te kičaste, prijazne, na pol komercialne vljudne slovenščine, ki je prišla kasneje. Ne. Radio SI je bil ali v nemščini ali angleščini. In ko si klical tja, si, če se spomnim prav, govoril v angleščini. Ali pa sem že pri skoraj 40 malo senilen? Ne vem. Vem pa, kako kul je bilo poklicati tja. Že zato, ker so tja taki klicali in pisali. Ni šlo čez, to niso bili časi omejitev, nič takega ni bilo v tistih glasbenih željah. Nobenega dokumentarca ali nostalgije ne bo po njih. Bo pa po občutku. In tistem, da si pač malenkost več upal zinit ali napisat. O, kako smo pecali. In s kakimi komadi. In če si bil res nadroljan, si seveda zafehtal November Rain. Skoraj devet minut, da so te kleli klicatelji gori, doli, naokoli.
Radio SI je nato, kasneje, postal vse bolj domač. S tem je, vsaj zame, izgubil marsikaj. Pa res nisem pristaš tega, da je tuje vedno boljše. Ne, ne. Ker speakerji tam? Ti ljudje so znali reči »world« tako, da niso zveneli, kot da so doma iz nekje med Hočami in Sibirijo. In enako velja za nemščino. Niso palamudili, nobene politike, še športa komaj kaj. Kratko, jedrnato, malo reklam, sicer pa večinoma res okej muzika. Moderna, pa z malo ščepca tistih pretkanih začimb, da je dišalo po kvaliteti.
To je bil Radio SI. To je radio, ki ga doma, kjer imamo res stari radiokasetnik na mizi, za katerega mi je bilo rečeno, da ne dela že dolgo ne, ko sem ga vzel izpod kavča, pa je seveda delal, skratka, Radio SI je radio, ki ga rad vklopim za vikend. Sploh sobota ali nedelja, tam, popoldan. Saj ne, da Val 202 ni okej, če bom pisal redne radijske kolumne še pridem do tega, toda včasih sprememba paše. Radio SI je nevsiljiv. In zna skombinirati domače (Mi2 in taki) s tujim. Sam sicer nisem pristaš r&b melosa, ki se je vmes precej udomačil in prerinil naprej. Še manj pa sladkobne slovenščine, ki bi bolj sedla na komercialne postaje.
Hudo je tudi, ko ni native speakerjev, ki imajo povrhu še močan naglas, za nameček pa še zvenijo, kot da se morajo še trikrat odkrehati. To so pomanjkljivosti. Ni pa pomanjkljivost, da sestavijo prekrasne playliste, da imajo res top voditeljice in da je Radio Si nekako občutek, večinoma, kot da je taka prijazna, mirna sobota, nekje v nepretoplem in nepremrzlem maju, ko te ujame toplo sonce in daje vedeti, da je lep dan. Miren, fajn, tudi zabaven dan.
Radio SI bi, se mi je zdelo, lahko postal še precej večji. Vsaj tako je izpadlo takrat leta 2005, maja ali junija, ko so Dan D špilali zadaj na širnem travniku. Osebna kriza tistih dni je bila epskih razsežnosti, ko nekomu pir na glavo zliješ, ko se ti lomi srce od tega, ker te je punca pustila, pa vseeno si bil tam, s kolegi, ki so potem naredili resne novinarske kariere. Tudi radijske. In Radio SI je bil tudi radio, kamor si lahko sredi noči, če se spomnim, poslal sms ali pa dobil željo kar tako. Sploh kak Le naprej od Dan D. V pravem času. Lidija Čučko, Tatjana Dolanc, Michael Manske in meni vedno najljubša Darja Potočan, katere glas je bil tako objemajoč in topel, da sem poklical kar nekajkrat tja, da sem se pogovarjal. Pa je nisem poznal. Ne zares. Pa se mi je zdelo, da ona pozna mene.
Zato me je tako jubilejno ujelo, da bo Radio SI letos imel že 40 let. Kot jih bom imel sam. In se samo spomnim časov, ko je bil radio tako prekleto mlad in smo tja klicali s tisto mladostno bebavostjo in idealizmom, kakršnega imaš le tedaj. Pa sploh nismo stari. Radio SI je še naprej glasbeno lahko celo najbolj kuriran za to, čemur je namenjen. Ja, tudi turizmu in vožnji čez našo državo. Kar počne res kvalitetno. Vem, da glasbenih želja nima smisla več vračati, zakaj bi jih? Je pa bilo včasih ravno zato, ker je bil le tujejezičen, en tak sprehod stran od vsakodnevnosti. Ko si poslušal Radio SI, se ti je zdelo, da si lahko kjerkoli. Magari v Londonu. Ali Berlinu. Ko si tja poklical, si si naredil London ali Berlin doma. Zdravo, kaj lahko zavrtite Le naprej od Dan D? Kaj delam? Kosilo grem kuhat. Namenil pa bi jo Radio Si. Hvala.
Najprej, vse najboljše. Vse naj-bolj-šeeee, Val 202! Petdeset let! Zdi se, da so obletnice Vala 202 postale samoumevno (pre)velike. Čeprav… Zame? Večjega od tistega špila Siddharte s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija 16. junija 2002 – u, mater, dvajset let je že ?! – ne bo. Zato, ker je bil moj prvi obisk Križank. Zaključeval sem drugi letnik gimnazije. Val 202 je takrat postal dokončno kul. Tisto ni bil le koncert. Bilo je neke vrste… Kaj pa vem. Gibanje.
Spomnim se tudi, da smo enkrat na povratku z družinskega izleta, ko sem bil še osnovnošolec, nekje tam pri Uncu na avtocesti ujeli neke spomine ali kolaž na Valu 202, ko sem spoznal, da mediji niso samo togi, resni, zamorjeni. O, ne. Kot tisto, ko smo za geografijo »peš« vstajali in vpisovali duhamorne vremenske podatke. Še v času, ko so na poročilih navajali tudi zračni pritisk. Raste, pada. No, Val 202 samo raste. O, ja. In to je na ta četrtek, 16. junija 2022, ko Val 202 praznuje 50 let 50 razlogov za Val 202. Ko nimaš časa, pa ga najdeš. Za tak radio? Itak.
Spetek. Oddaja, zaradi katere nikdar svet ni bil več… No… Tak. Kakršen smo ga poznali. Oddaja, kjer je Tanja Žagar trabunjala o svojem nizkem glasu. Oddaja, kjer je Tomi Meglič govoril, zakaj ni postal skakalec. Oddaja, kjer se je lahko vprašalo vse. Spetek je na novo naredil petke takšne, kakršne so bili, ko si bil še srednješolec. Spetek je bil, občasno še tudi je, žal pa zeeeelo občasno, tisti razlog, zaradi katerega je koncept, ko se dva pogovarjata med seboj, mi pa poslušamo (ob top žvižgajoči glasbi), resda še iz časov lesene žlice. Ampak je tako prekleto vžgal. To smo čakali. Še bi, še. In ja, Spetek me je povabil v goste, ko sem sam dosegel dno dna in mislil, da je z novinarstvom konec. Ja, to je Val 202. Tisti del medijev, kjer veš, da prihodnost obstaja. In da so tam še – Ljudine.
Kajla Kacinu. Ko v času prvega zaprtja Jelko Kacin ni vedel, kdo je Nejc Jemec in je ta zgolj mirno napisal: »Odgovorni urednik Vala 202 sem«. Kolikor vidim, je kasneje Kacin prav lastni punchline zbrisal. Mu je bilo nerodno? Bolj verjetno svetovano.
Franci Pavšer (ml). Ko sem začenjal svojo novinarsko pot, sem na eno prvih poti šel na zaključni turnir osmerice v takrat poimenovani Goodyear, danes pa ABA košarkarski regionalni ligi. Šli smo v Beograd, pisalo se je leto 2005. Star sem bil komaj 20 let. Delali smo, kot se je takrat pač delalo. Po svoje manj hektično. In vsak večer, ko smo vsi ostali že oddali in bolj ali čakali, da bomo dan končali pač v hotelu »interkonti«… Je prišel on. Ne spomnim se, ali je pomahal ali požvižgal. Ampak šli smo. V noč. V zgodbe. In tako je postal, vsaj za košarko, zame neke vrste vodič. Ne zato, ker smo hodili ven. Ampak ker je vedno povedal tako, kot je. In to še vedno počne. Nikdar ne bom pozabil, kako se je v Litvi 2011, ko smo vsi zmačkani sedeli v Kaunasu, mislim da je bil Jaka Lakovič v šlafroku, uprl Božidarju Maljkoviću, ki je čisto na koncu pokazal, kako zelo ga je, žal, povozil čas.
Nedeljski intervju. Okej, tam so gostovali tudi oče. Pa to ni najbolj pomembno, čeprav je. Kar je pomembno, je da ob nedeljskem kosilu mama vedno navede, kdo je bil gost, pa kaj je povedal, pa… Tudi sam, kadar kuham, skušam ujeti sogovornika, ampak pogosto celo vpliva na samo pripravo hrane. Kako cvrtje? Nak. Ker ravno tedaj zgrešiš lucidno misel.
Živooke. Prve bodo vedno prve, ampak tiste, ko se po celotedenskem mamljivem prcanju s Cesarico od Oliverja Dragojevića na koncu v petek niso ustavili tik pred refrenom? Pa vsa gostovanja, dueti, pesmi, nabori? Nenadkriljivo! Junijske izvedbe so vsaj meni ljubše kot poletne, ampak vsako vzamem takoj. Ker Mihi in Andrej. Ker Ranđoti in Bračići. O, ja.
Zinka & Toplovod. Če ne veste, kdo je Zinka, potem nikdar ne boste razvozlali bistva življenja. No, nič hudega. Vam to pove – Toplovod. Oddaja, ki je citram podaljšala že tako legendarni status. Mihi, ki želi, da ga kličete Mihi, je tam v bistvu le kanal, če se navežem na de saussarjeve osnove komunikologije. Oddaja smo mi. To je audio verzija tistega, o čemer je pisal Anton Trstenjak. To je… Izumljanje tople vode. Na novo. Žlahtno!
Opravičilo poslušalcem. Ko se je Nejc Jemec, odgovorni urednik, opravičil poslušalcem zaradi nedeljskega intervjuja, ki ni dosegal standardov. Ker jih res ni. Zelo, zelo, zeeeelo redko videno. In spisano tako, da gre lahko v učbenike kot primer medija, ki res ceni možgane svojih poslušalcev.
Pot v raj. Mojca bo ostala naša slaba vest. Boštjan nikdar. Ker Bošti bo glas tistega dela, kamor mikrofoni pač ne grejo. Ker bi postali megafoni. Depresivna radijska veseloigra srednjega sloja družbene bajadere je v osnovi radijska igra, toda prilagojena sodobnemu času na način, da smo na torke čakali na nek nov, bizaren način. Nikakor nismo želeli, da bi postali Boštjan in Mojca, najbrž zato, ker smo na poti tja. V raj.
Naval na šport. Okej, že tivolska sirena, ki je iz tiste nore sezone 1996/97, ko sem bil na treh tekmah v »ta mali tivolski«, bo večni poklon slovenskemu športu. Toda zgodbe tega uredništva? Ob 09.15? To se da na glas. To se kava neha kuhat. Športno uredništvo Vala 202 je tisto, ki naredi vse športne dogodke malenkost bolj… Kako bi rekel? Ljudske?
»Gol, gol, gol«. Šele v dokumentarcu ob 50. letnici Vala 202 sem ugotovil, od kod prihaja znameniti trikratni »gol gol gol«. Še na stadionu, kadar pade gol, si ga včasih rečem. Pa gledam veliiiiko nogometa. V živo. Na licu mestu. Vidim več slabega kot dobrega nogometa. Ampak zaradi, kot vem zdaj, Mirka Strehovca je »gol gol gol« tisti vzklik, ki definira še zdaj nedeljske popoldneve in upam, da jih bo v avizu še dolgo, ki pokaže, zakaj je nogomet tako prekleto nezgrešljivo privlačen. Že od leta 1973 in tekme Jugoslavije. Gol, gol, gol.
Nova zvočna podobna, kukavica ostaja! Že približno 1878-krat mi je uspelo nadvestodvajstniti partnerko za – kukavico. Češ, draaaagaaa, pride in potem. Hu-hu. Ku-ku. Haha, kako mi rata, kako se potem loviva! Zdaj po lanski prenovi glasbene zvočne podobe avizov in jinglov, je sicer kukavice manj in ne dela ku-ku tako dolgo, ampak je še tu. Mora biti. Pa baje, tako so vsaj radijci meni rekli, so posneli originalno kukavico. Cel dan so čakali, snemali, upali. Hu-hu.
Če že, potem tja, Anže. Podkast sultan je bil, je in bo samo en. Tudi zdaj, ko njegova mreža, ki hvala bogu nikdar ni prerasla v korporacijo (pa bi lahko), že lep čas počiva. Koliko? Leto in pol? Podrobnosti, Glave in, jasno, izvirni Apparatus. Brez Anžeta Tomića bi bil medijski prostor pri nas… No, pol manj bi ga bilo. Kdo ve, kakšna bi bila podkast scena. Ne prej, ne kasneje boljšega ni bilo. Pa še pomagal nam je. Vsem nam. In zdaj dela z Marušo v Odbita do bita. Če že, če ga je že kdo snedel, potem… Val 202. Absulutno.
Proti etru, spet ta dež. Val 202 je imel kar nekaj oddaj s top imeni, ampak boljšega od tega ne bo. Ni šans. Pa še top oddaja je, Nina Zagoričnik je v takšni kondiciji, da lahko mi z »manjšim emšom« kvečjemu zardevamo.
Luka in Žoga je okrogla. Kadarkoli vidim, srečam, ogovorim Luko Petriča, okej, bolj on mene, je svet mnogo manj stresen. Mnoooogo manj. Luka Petrič je totalna flegma, ampak v tistem žlahtnem smislu. On se sekira tam, kjer je to vredno. Pa se, ob mnogih športih, izdatno posveča fuzbalu. Tej »vedi« o nestrinjanju. Čeprav sam delam že sedem let fuzbal podkast, je Žoga je okrogla priletela kot nekaj, kar je Val 202, še bolj pa nogomet, potreboval. In dobil.
Popevka tedna in »Beavis in Butthead«. Beavisa in kolega sicer že lep čas ni več v avizu, kadar gresta skozi Popevki tedna. Ker so potekle pravice ali nekaj takega. Ampak jaz se še vedno, če ujamem ob 09.35 ali 16.35, zasmejim. S tistim glasom ja. Vrednim Popevke tedna, zaradi katere je zlasti slovenska glasba vse to, kar je. Hvala, Andrej.
Kulturnice. Tista oddaja, ko bi skoraj preklopil, pa si v zadnjem hipu premisliš. In si nagrajen. Ja, ker stara šola je včasih pač najboljša šola. In to je stara šola. In najboljša. Kultura na kulturen način.
Ankete. Katja in ostale… Ko gredo na ulice, naredijo iz anket remek dela. Greš dol na ulico. Z vprašanjem. Ne kakršnim koli vprašanjem. A-a. Z vprašanjem, ki ne bi moralo biti ne bolj direktno niti manj ozko. To ni za hiperempatične, vljudne ali politično hiperkorektne. Vprašaš »naključne mimoidoče«, kaj menijo. O spa-jih za moške. Ja. Spa-ji za moške. Čisto resno. Pa naj bi bili Slovenci nekako pregovorno zadržani. Razen do tujcev, seveda. Njim bi povedali vse. Vprašaš moške, ženske, stare, mlade, samske, poročene. Prvega in zadnjega, ki prideta mimo. In kaj dobiš? Če si član ekipe Nebuloze, dobiš najboljši možen štof. Dobiš presežek.
Nebuloze. Ker se zlivajo ena z drugo: Nebuloze bodo Mihijev drugi eksperiment, neke vrste kontrolna skupina v primerjavi z drugim, drznejšim, radovednejšim Toplovodom. Nebuloze ob torkih najprej zintrigirajo twitter, po osmi pa še širno poslušalstvo, ki ne more, da ne bi. Nak, ne gre. Ne more, da ne bi kontrirala, se vključila, oglasila, preglasila. Nebuloze že v imenu povedo, kaj so. Pa jih vseeno skušamo vsi skupaj vnovič, vsak torek, pretentati. Zaman. O, kako zaman.
Izštekani. Kaj naj še povemo o Izštekanih, kar že ni bilo? Jure Longyka je zgradil inštitucijo, ki je dala slovenski glasbi, kar ji skoraj nihče ni. Težo. Klasiko. Poklon. Siddharta 2003 bo zame najbrž prelomnica, četudi gremo lahko precej nazaj in k Sokolom s komadoma, ki sta pristala na moji zlizani cedeji Sokoli ’88 – ’93.
Jezikanje. Kot ex-študent slovenistike sem nekaj takega sanjal. Da bo nekoč nastala zabavna oddaja o sloveščini, književnosti, jezikih. Saj vem. Oksimoron. Je. Ampak Tadej Košmrlj in Uršula Zaletelj, katere povratek se že zdaj neučakano čaka, evo, še en oksimoron, zmoreta povrhu ob petkih jezik prepogibati način, da so še ankete na ulici tako prekleto mamljive. Vi ne bi na ulici odgovarjali, kaj je Homerska primera?
Otroški kvizi. V času prvega zaprtja zaradi koronavirusa so bili otroški kvizi nekaj najboljšega sploh. Ko je Val 202 pokazal, kako lahko na hecen način resno tretiraš (naj)mlajše. In si zagotoviš publiko še za vsaj naslednjih 50 let. Kvizi za otroke so bili nadtop. Sploh.
Antikviz. In če smo že pri kvizih… Samo Valu 202 uspe, da nekdo pokliče tja, se predstavi, upa na nagrado, potem pa zine: »Sem Jaša Lorenčič Lorenčič in nimam pojma«. Če to ni dosežek, potem ne vem, kaj je. Srede, o te srede.
Maruša Odbita Kerec. Nisem prepričan, da sem Marušo spoznal, ko sem gostoval v Spetku. Morda. Ne vem, megleno je. Vem pa, da glas Maruše Kerec naredi dan nekako bolj tekoč, optimističen, lagoden. Njen glas so žareče oči. Njene besede so ihteče povedi. In njena volja… Maruša Kerec je oseba, za katero veš, da res rada govori in še raje to počne na Valu 202. Nova generacija na dveh nogah.
Dan 202. Najboljše? Siddharta v Križankah 2002. Nič ne pride blizu. Ne tisti verziji Le Mavrica. Ko še Rh- ni obstajal. Leto in dva meseca pred Bežigradom. Ko je Jani Hace komaj prišel v band. Dan D špil je bil dober, a je bila tiskovka na strehi še boljša. 70-minutni kolaž leta 2012 v Tivoliju pa dokaz, da niti Keane ne morejo priti blizu domačijskemu občutku, ko si mrmraš Poletno noč. Ni ga banda, ki bi presegel takšen venček. Tujega banda.
Latrina. Oddaja, ki je ni, pa bo. Vedno obstajala kot tista, ko je greznica rumenega čtiva zadišala. Samo »Mihi« je lahko prepričal Ivana Lotriča, da je glas posodil… No, temu. Petkova Latrina je bila uradni konec tedna, tistega, prvega dela. Latrina je bila nežni prehod iz tedna v vikend. Kot da bi se vlegel na posteljo s povsem tigrastim vzorcem.
Decibeli. Album Mi2, posnet v živo, no, dvojni album, je v prvem delu iz Radia Slovenija. Ni »Izštekan« koncert, je pa tista verzija pesmi Odhajaš, ki sklene prvi plošček, vsaj meni rešila kakšno leto. Dve. Tri. Ker ja.
Petkova centrifugagagaga. Haha, ko sem pa zvedel te dni, da se je peš snemalo avizo za Petkovo centrifugo? Haha. Ne bom pozabil, da sem centrifugo prvič mislim da ujel leta 2004 kot zeeeelo mladi praktikant na poti na Bled na sprejem Čop&Špik dvojca. In mi je Janko Rath, Večerov fotoreporter, odčital lekcijo: »Vidiš, tak se dela radio!« Nisem mogel verjeti, da je taka lucidna zajebancija iz dnevne politike možna.
Glasbena želja. Ne bom se spomnil ne leta ne datuma, bila pa je po moje sreda. Ko mi je na tvit željo Andrej Karoli izpolnil glasbeno željo. Tako. Ko daš sam sebi focn. Z nemškim popom. Aplaus Aplaus! Moj bog… Kako že gre tista ameriška? Pazi, česa si želiš?
Liki. Kadar sem ujel Like, se mi je zdelo, da bi lahko bil… Čebelar. Oskrbnik gradu. Inštruktor padalstva. Ena tistih vsebin, ki so, pa mislim, da niso možne. O, pa so. Liki ali kadar vsak človek lahko postane sebi in drugim zgodba. To niso usode. To so povesti. O dobrih ljudeh. Slovenska duša post-realizma 21. stoletja.
Sopotnica. Danila Hradil Kuplen – saj se strinjamo, da s takim imenom avtomatsko postaneš radijec, ne? – je ob sredah taka Sopotnica, da mi je samo žal, ker se v sredo popoldan večkrat kam ne peljem. Ker ja, tole je treba poslušati v avtu.
Ti-ri-du-ri-du-ri. Vsak avizo/jingle postane sčasoma… No, stvar navade. Ampak ta Vala 202 za prometne informacije? Ah. Ta pa… Mi, s Štajerskega konca, se takrat, verni ali ne, pomolimo. Naj ne reče štajerska avtocesta, naj ne reče štajerska avtocesta, naj ne reče štajerska avtocesta… »Nujna informacija: na štajerski avtocesti je nastal…« Pa najprej bentiš, potem pa… Ugotoviš. Da boš še malo pač na Valu 202.
Frekvenca x. Je tista oddaja, zaradi katere bi dan moral imeti 105 ur. Ne, ker bi bila dolga, ampak zato, ker bi rad slišal vse oddaje. Prav vse. To je kvaliteta kvalitet, to je tisto, kadar rečejo politiki »vlagali bom v znanost in razvoj«, pa ne vedo, da vse to, z večjo, hudo večjo kvaliteto, govori že Frekvenca x.
Jutranji koncerti. Ne bom pozabil, kakšen šus je bil, ko sta gostovala pri Andreju onadva. Mhm. Zala in Gašper. Na poti do trenutka, ko še nista bila to, kar sta potem postala. Srede so, enkrat mesečno, dan za jutranji predah. In ponos. Pa se je začelo s sposojeno klaviaturo… In Neisho…
Ime tedna. Kadar ujamem, me iskreno zanima, kdo, kaj, zakaj. In da Ime leta postaneš/ Uh! Ampak najboljše? Tisto, ko nominiranci prejšnjega tedna povedo, kdo, kaj in zakaj za »ta teden«. Top.
Rožnata dolina. Najboljši podkast, ki ga nikdar niste slišali. In najboljša stvar o tem, kako mladi morajo biti predolgo mladi.
Zgodbe. Pridejo in … Ne, ne grejo. Ostanejo. O, pa še kako! Sploh zdaj ob 50. letnici. Ko so naredili še zgodbo s – tajnicami. Ja. Ki imajo, mimogrede, takšno barvo glasu, da bi gladko povozile marsikaterega špikerja.
Forum 69. Samo na Valu 202 je možno, da nekdo prečesa tiste najbolj samoumevne in vseznalske forume. In pove z »glasom ljudstva«. Vse. O vsem. In vseh. Haha. Torek, ta torek…
Odbita do bita. Četrki z Marušo in Anžetom in gosti so vedno… No, morajo biti takšni. Neverjetno ostaja, kako zelo Marušo vse zanima in kako Anže vedno vse ve, ampak gostje premorejo pa, ne vem kako, vedno oboje. Ena najbolj poslušanih oddaj pri nas, mimogrede, vsaj kolikor vem.
Botrstvo. Če bi en razlog obstajal, zakaj naj obstaja Val 202? Botrstvo. Tisti projekt, ki ni projekt, ampak naša kolektivna vest. V dobrem in slabem. Akcija, ki naredi reakcijo. Presežek presežkov, ki ima povrhu oporo v dolgoletnem občutku za humanitarno nrav tega radia.
Glasbeni S.O.S. Glasbeni SOS sem tudi sam uporabljal ohoho krat. Predvsem za domače štikle, ki jih navoha to uredništvo. Morda kdaj sicer ne dela v nulo, ampak sicer pa… Najdeš. Ker si, in to je najbolje, zapomniš, koliko je bila približno ura, ko si slišal ta top komad.
Druga jutranja kronika. Odkar sta dva voditelja, je še bolje. Nisem si mislil, da bo, malo me je presenetilo z lanskim letom ali kdaj že je bilo uvedeno, toda dela, o kako dela. Druga jutanja kronika deluje, vsaj meni, kot boljša verzija TV Dnevnika večer prej.
Špilferderber. Ko sem bil gost, je bila oddaja še boljša. Haha, smeh na stran, toliko le, da vidim, če ste še tukaj. Ja, Jurij Drevenšek je dobil priložnost generacije za generacijo, ki priližnosti bojda niti ni imela. Koncept se malenkost še išče, toda prav je, da taka oddaja je, ker predvsem pokaže neki 1985 cca. Generaciji, da ima glas. In zobe, kot bi rekel Niko Zagode.
Mala malca. Ujel zgolj dvakrat doslej, ampak še en dokaz, da Val 202 resno vzame tudi (naj)mlajše. Žiga in Peter raziskujeta, iščeta, brskata in se pogovarjata na način, da tudi poslušalca iskreno in pristno pritegne.
Dokumentarec 50. let. Je z režijo in scenarijem Boruta Krajnca že v prvem delu pokazal, kaj in zakaj Val 202 predstavlja vse to, kar je. Zakaj je tako »občuten« med ljudmi. Kako je dobil in častil legende. Od Vilija Vodopivca do Francija Pavšerja. In pokazal tisto neko posebno nrav, ki biva na hodnikih Vala 202.
Majica in logotip. Val 202 ima top barve. Črna in rdeča. Kot neke vrste spoj tistih na Slovenskem nezdružljivih barv. In logotip je tudi… Perfekten! In njihove majice so točno zato, če so vam prav še seveda, meni niso, haha, nekaj, kar se nosi s ponosom, odgovornostjo in privilegijem!
Adijo, tuneli. To, da je bil Val 202 – ugibam, da ob Prvem – prvi, ko nisi preklinjal zaradi trojanskih tunelov, je bilo nekaj tako svobodnega, da vam težko razložimo, zanamci. Ja, šel si v tunel in je zašumelo. Pa ravno, ko so povedali nekaj… Zaradi česar si še bolj pizdil kot zaradi gužve na cesti.
Frekvenca. Nimam pojma, koliko je frekvenca? 96.9? 99.9? Ne vem. Vem pa, da tudi ko na starem radiu »peš« vrtim… Nekako trofim. Že po glasbi. Veš. Aha. To je Val 202.
Glasbaaaa. En sam razlog? Glasba. Ker… Kje to najdejo. Radio, ki je vedno svež, pa zna vedno pobožat. Tudi z Master of Puppets. Poglejte samo številke za leto 2021. Med top 100 komadi, največkrat vrtenimi, je 87 slovenskih skladb. Prva tuja? 28. mesto.
Twitter profil. Tisti radio, ki zna retvitati nehagiografske tvite. O, ja. Take, da nikomur ne rabi biti nerodno.
01 475 202. Okej, idealno bi bilo 01 825 202, da bi se res »izpisalo« Val 202, ampak to je ena redkih cifer, ki si jih slej ko prej zapomniš. In to v času, ko si cifer ne zapomniš že dolgo več. Ko še svojo komaj vemo…
Veliko, če ne kar vse o zmožnostih, talentu, borbenosti in dosežkih oddaje pove, če si lahko privošči nekaj takega. In oddaja Jezikanje na Valu 202 si lahko privošči ogromno. Morda več, celo največ. In to več kot zasluženo. Petkova oddaja nemara ni bila najboljša do zdaj, kdo ve, če bo najbolj poslušana. Bo pa oddaja, ki si zasluži več kot le omembo. Morda je celo mejnik. Kajti če oddaja neguje kulturo, ceni in spoštuje poslušalce in je predvsem učinkovita, hej, celo zabavna, si privošči kritiko in je povrhu aktualna, lahko gre tja, kamor druge ne bi ali ne morejo.
Blizu pride nemara le še Odbita do bita, ki je primarno podkast in si lahko privošči tudi sultanastega Anžeta Tomića, kjer je vsebina hvala bogu pred formo. Vedno. Pa saj tako je nasploh na Valu 202. No, Jezikanje pa je morda dosegla nov mejnik, ko gre za oddaje, ki še bolj živijo kot podkasti. Privoščila si je kletvice in vulgarizme.
Padel je stavek tipa »pizda je dobra torta«.
Ja, na Valu 202. Ja, zjutraj. Ja, malo po osmi. Ja, v petek. Ja, v debati z akademikinjo.
Jezikanje se je že ubadalo tudi s kletvicami, mislim da bolj z njihovo etimologijo. Tokrat je bilo pa bolj družbenopolitično. Sveže, aktualno, lucidno. Tadej Košmrlj in Uršula Zaletelj sta poslušalce opozorila na vsebino oddaje. Nista se opravičila ali pojasnjevala kaj pretirano. Nista bila apologetska, kar je prav. Čeprav vemo, da besede niso zgolj besede. Sta pa naredila tako, kot javnemu zavodu RTV Slovenija pritiče. Kot da bi povedala, pokazala, ponazorila vse smernice, gotovo kje zapisane, redko pa v praksi tako profesionalno izpeljane.
Oddaja Jezikanje bi v kakšnem drugačnem političnem sistemu bila morda celo najbolj poslušana ali pa med najbolj vplivnimi. Kje drugje bi ob taki oddaji znoreli. Pri nas? Je, smeji, se strinjamo in se tudi ne. Demokracija. Je pa tokratna oddaja ne glede na vaše politično prepričanje pokazala, kaj se je zgodilo z vulgarizmi, posledično pa z nivojem debate nasploh. »Vulgarizmi čedalje bolj prodirajo v govor, s tem pa izgubljajo moč in postajajo normalen nivo komunikacije. Tukaj se lahko vprašamo o naši družbi,« je izhodišče dr. Saše Babič.
Kar je tokratno epizodo izvrglo in jo naredilo za izstopajočo, je družbena, časovna, politična relevantnost. Epizoda je namreč vključevala tudi presstitutke, trtje jajc in žaljenje na račun kilogramov. Vse, žal, še zelo sveže. Brez omenjanja priimkov, avtorjev, naslovnikov, sporočevalcev, funkcij, strank. Brez obsojanja ali omalovaževanja. Brez česarkoli, kar bi Jezikanj naredilo za politično konotirano oddajo. Kar pa ne pomeni, da ob koncu ni zaslutiti podtona. Seveda je. In prav, da je, ker vse bolj drvimo v nivo debate, ko tekmujemo le še, kdo bo prvi dosegel dno.
Jezikanje pa je v napetih časih poskrbelo, da smo na vulgarizme pogledali tudi drugače. In da ni vse gostilniški nivo, čeprav sva prav ta teden s kelnarjem v Mariboru ugotavljala, da kadar res mastno klejemo, za vsak slučaj obvezno dodamo še »da ti jebem«. Jezikanje ni (pro)padlo na ta nivo, Val 202 ni gostilna. Je lahko steber in bistvo in nekaj, čemur se, ko je celo vse skupaj za popizdit, celo nasmejimo. Da se smejimo, žal, tudi sebi, je drugo, nemara pa dobrodošlo. Tudi za ceno kletvic.
Boštjan in Mojca sta v podkastu Pot v raj še naprej ultimativni razvojni potencial Slovenije. Predvsem to. Potencial. Ultimativni. Toliko sta že dala skozi. Njuno življenje je nadaljevanka, ki jih Slovenci ne rabimo gledat, ker vse to (tudi) živimo. Pa so uspešnica. Ali pa bi bile. Bila sta maketa sredinskosti, ki nikakor noče biti povprečje, čeprav nadpovprečno garata, da sta na videz točno to. Čeprav na koncu nista, seveda ne. Boštjan in Mojca sta vselej spredaj, pa se jima zdi, da sta venomer zadaj.
Četrta sezona depresivne radijske veseloigre srednjega sloja družbene bajadere je naredila konkreten zasuk. Najprej časovnega. Nista več upodobitev družbenih sprememb. Njuno bockanje ni več odsev medijskega pritiska in prisilne politične nekorektnosti. Boštjan in Mojca sta zdaj del dokumentarca, kako smo se, marca lani,»koronali«. Pred nama sta takšna, za kakršne smo pozabili, da smo bili leto dni tega morda še sami. In to lahko zelo boli. Lahko pa, kar je poanta takega podkasta in to počne najboljše, tudi nasmeji. S pravim ščepcem sporočilnosti. Ravno dovolj odkrito, da ni nikdar prepaten za svoje lastno dobro.
Zaljubila sta se med študijem, zdaj pa da imata vse, kar imamo mi. Tako sta živela in preživela. Na spremembe nista odporna, skušata jih ponotranjiti, ampak še premoreta kombinacijo zdravega razuma in kmečke pameti, čeprav ju oboje naglo zapušča. Boštjan in Mojca imata še vedno, sploh po takih odisejadah, precej več kot marsikdo, pa mislita, ker živimo v takih časih, da nikdar ne bosta imela dovolj.
Saj po svoje je to normalno. Uspelo jima je, ker je uspelo starim. No, uspelo. Staremu Lisjaku, katerega priimek vse pove o (post)tranzicijskem mahinacijskem ringšpil uspehu, njemu je uspelo. Boštjan in Mojca sta derivat, posledica, dediča. On je zelo praktičen, ona bi pa rada bila bolj teoretična. Zato je tudi šla v Ljubljano, kjer je izginilo vse njeno prizadevanje po idealih. Vse je šlo, vse, razen naglasa. Boštjan in Mojca sta pospešeno šla nikamor, ker nista imela cilja. Njun smerokaz je kazal ne levo, ne desno, temveč krožno. Nato je pa prišla korona, ki je presekala tokokrog vseh pričakovanj. Zdaj sta tam, kjer smo vsi. Ne moreš biti spredaj, če kot družba pandemično zaostajamo. Večnih 0:3. Daleč smo od gola.
Ampak ne vsi. Boštjan ve, kako zabiti gol in začeti preobrat. Pa ni pomembno, če ekipa na koncu zmaga. Samo, da se bo on prodal. Porazi so lahko tudi zmage, v njunem življenju pa sploh. Njuna vožnja nikdar ne bo dospela do raja, karkoli raj zanju že je. Bo pa bistvo v sami poti, ampak ne na tisti zen način. Nič meditativnega ni v tem. Njune debate so še naprej ostre, robate, močne. Tudi stereotipne, seksistične, politično nekorektne. Ampak vsaj konkretne. Ne nalagata.
»Kaj te mate tipi s takimi tipi?« recimo vpraša Mojca v pravkar predvajanem tretjem delu. Govori o premieru, ki je pravkar prevzel oblast. Boštjan je navdušen. Nad sabo, nad možnostmi. Nad dostavo, dobavo, robo. »Ljudje umirajo, mi to rabmo, mi to lahk dostavmo,« že govori v telefon. »Kdo je reku da so to navadne servete? A mu toneta pošljemo na obisk, sam povej, mu tone pride razložit?«
Mojca sliši grožnje v njegovem glasu. To niso profane, gostilniške grožnje, vsaj ne še. »Daj umiri se,« mu reče in si nekaj kakor opere vest. On pa dalje. Ker mora. Ker se take priložnosti ne izpušča. »Na Ajpesu smo dodali dejavnost, da smo diht in nam ne more noben nič. Tist ko smo pa mi v žlaht pa bo tko, kt smo rekli, da bo. Pa zdravca poklič, naj grozi, ampak če Zdravc reče, Zdravc naredi. Lej, mi smo zanj cele terme delal, celo rekuperacijo.«
Bistvo ni v Boštjanu. Njega se ne da premaknit. Presojati in prisojati moralce… Ah. Ne bo zaleglo. Bistvo seriala Pot v raj je v Mojci. Mojca je enabler. Mojca vse to omogoča. Mojca bi lahko bila slaba vest, če ne bi bila vest tako neudobna. Mojca je tisti neodločeni del volilnega telesa, ki obenem odloča s svojo omahljivostjo. Mojca se bo zgražala, robantila, celo kao upirala. Mojca je ultimativni anonimni komentator pod tekstom, katerega vsebino predstavlja Boštjan. Le da ima Mojca pač ime, tako, kleno, slovensko, naše, pridno.
Kar ji ostane, so občasna samospoznanja. Tista, ki marsikoga pahnejo precej v črno.
»Pizda, jaz sn se s fotrom oženla!« je spoznala sedaj. Ko je itak že davno prepozno. Mojca je tako prekleto dober, usodni, sui generis lik, morda remek delo Mihe Šaleharja, ki je v Uršuli Zaletelj našel tisto Štajerko, ki vse to poosebi, razume, odigra. Da se nam kar milo stori, ko James Brown nato zapoje tisto, v kako moškem svetu da živimo.
