Oznaka: album recenzija

  • Ti! Ti zdaj poznaš te konje!

    Ti! Ti zdaj poznaš te konje!

    [wp-review id=””]

    Nekateri, ampak res samo nekateri, so nekaj kakor rojeni za Izštekane. Niso vsi. Pero Lovšin, recimo, e, on je bil. O, ja. Pa Niet. Pa še marsikdo. Ampak četudi na koncu vedno rata, jih ni nujno tako veliko »rojenih za to«, ne glede nato, da Jure Longyka zdaj že tradicionalno gladko nafila »svoj« minimundus domači Glastonbury v Kinu Šiška. Izštekani lahko, v svoji najboljši izvedbi, prinesejo tisto nekaj več, drugače, svoje, no, izštekano. In zasedbi Fed Horses je to uspelo. V nulo. Album za pozne zimske sončne popoldneve na poti… Kamorkoli.

    Šele zdaj, da šele zdaj, je pesem Ti ne poznaš konjev, ki smo ji pidžijevsko moj-črni-konj gledali v uzde na Emi, takšna, da štekamo. Ko dobi takšen kontekst, aranžma, produkcijo, priložnost. Mi smo pa (se) jahali, a nismo razumeli. Marsikdo, pardon, vsi seveda ponavljaje rečejo (mhm, tudi Zala in Gašper), da so šli na Emo »se samo predstavit, promovirat svojo glasbo«.

    Logaški peterec Fed Horses so (podobno kot zalagasper, le da sta zmagala) res naredili to in to naredili zeeeelo uspešno. Ne toliko zato, ker jih je žirija Eme uvrstila na tretje mesto, ampak ker so se nato skobacali dalje, potem ko so že zmagali na Šourocku 2014 kot res izvirna skupina, četudi znotraj omejenega post-country-rock žanra. Alter americana, indie rock, indie country, po želji. Skobacali so se redno na Val202. Na izbor za popevko tedna. Ne enkrat, ne trikrat, ne petkrat. Enajstkrat. Ja, enajstkrat. In kar petkrat zmagali. Trikrat v angleščini, dvakrat v slovenščini. Ljudje imajo tako viskozno glasbo, ki poboža, očitno radi. Očitno tudi ob petkih.

    Pred časom sem sicer na twitterju iskreno napisal, kaka škoda je, da niso izbrali malo bolj spevnega imena, kar govorim še iz časov komisije Šourocka, ko so imeli res manj izstopajoče, pa tudi, bodimo pošteni, izgovorljivo ime (da vas slišim, angliste, razliko med »fat« in »fed«, po možnosti za šankom v glasnem Štuku). Ker glasba je tako poživljajoča, živahna, em, ja, neizbežno poskočna. In prišli so do točke, ko v jeziku skorajda ni razlike, saj delujejo sila prepričljivo tudi v nematerinščini, ampak se jim vseeno bolj(e) prisluhne v materinščini (Spremembe, Jaz in nebo, Ti ne poznaš konjev).

    Ker to ni recenzija njihovega EP albuma Sinner (2018), kjer že večino tega živi in diha, je bistvo v živi izvedbi in posledični Izštekani izdaji. Preposlušal sem tudi večinoma za nazaj, odkar se Izštekane ponudi tudi na pretočnih platformah in vsak izkoristi to po svoje. Fed Horses so si naredili res pravi koncert, niso pretirano obdelali, vsaj ne tako, da bi šli v izrazit odklon. Ne. Violina Danijela Bogataja toliko lepše zapoje, da se ovije okrog vokala Urške Mihevc, ki je postal tako zrel, milosten, nežen, ampak tudi prodoren, ko je treba. Kitara je taborniška, ravno toliko, da pomaga dajati intonacijo in ritem.

    Fed Horses so posneli take Izštekane, da če vam je njihova glasba všeč, bo prišla zelo prav v avtu. Sploh na kak sončen popoldan. Ali na sprehodu. Zakaj? Ker je skupija Fged Horses res dobro uigrana in ker je njihov album Izštekani res dobro posnet in obdelan. Četudi izračajo drugačna čustva kot prej, kot je povedala Mihevčeva. Kakršna koli že, pomirjena, živahna, čuteča muzika je to. Ne pa samo to. Je tudi poskončna. Hands, ljudje, Hands. Kjer slišimo takšen vzklik, da… Pa smo že v prerirji. Tam nekje med Logatcem in Postojno. Notranjska poje, pleše, pove!

    Bis. Longyka na začetku in koncu. Je prav in se spodobi. 

  • Drekaham!

    Rad. Bi. Spizdo. Nekam. Stran. Pa nea vem kam. Kam? V Drekaham.

    Dobri, stari, nedosegljivi Drekaham. Se ga še spomnite? Drekaham je presegal vse babilone, koromandije, atlantide. Drekaham je bil naš. No, nikoli nismo bili tam. Ampak Drekaham je bil naš! Ker sem del te spregledane generacije, ki ji nekaj nea štima v glavi, mi nikoli ni bilo jasno, zakaj me vsi sprašujejo po neki Indiji Koromandiji. Buci buci, si sanjal Indijo Koromandijo? Itak Indija Koromandija najbrž ne prolazi več, ker smo politično hiperkorektni, ne?

    V moji generaciji, na najboljšem igrišču najbolj kul mariborskega vrtca (khm, kateri vrtec pa ni bil kul ob osamosvojitvi?), ni bilo nobene Indije nobene Koromandije. Če te je kolega v peskovniku kam poslal, te je poslal vedno v isti kraj. V Drekaham. Dobri, stari, nedosegljivi Drekaham. Nikoli ga nisem sanjal ali si ga domišljal. Raje ne, ker je pač imel že tako ime, da bi kraj bil bolj, eeem, rjav. Na Drekaham si zlagoma in pošteno pozabil, ker je Drekaham postajal kraj okrog tebe. In ti si postajal Drekahamovec. Em, to je prvič, da sem se vprašal, kako se imenujejo prebivalci Drekahama.

    Drekaham je sčasoma postajal kraj, ki te ni užalil, temveč prej nekaj kakor vabil. Drekaham je bil odgovor na vse bolj porarajoča retorična vprašanja. Kam? V Drekaham! je postalo Kam? V Drekaham? Vidite razliko? Vprašaj, ne klicaj. Drekaham je bil včasih totalno brezizhodje. Da ne bom šel okoli riti v žep (ali, em, žepa v rit, haha): Drekaham je imel sam namen. Da te je oteral nekam, ne da bi te preklel.

    Ampak preklet bodi Drekaham! Ker Drekaham je sčasoma, zlagoma, postopoma začel postajati mamljiv izhod. Drekaham je bil včasih cilj, ampak zdaj je bolj pot. In na Drekaham se pravzaprav že dolgo nisem spomnil, morda sem ga tu in tam kdaj še uporabil, pa še to samo generacijskemu vrstniku, ki je štos dojel. Ne vem, kako je z Drekahamom drugje po državi, ampak Drekaham sem vedno lociral nekam v gričevnato pokrajino, nekam tja, kaj te vem, proti Bistrici, kateri koli že, nekam gor v hrib, za ovinek, nekje med Rušami, Konjicami, Apačami, Gočovo in Halozami.

    Nato pa mi je Tine poslal v ponedeljek povezavo. Naredil sem, kar naredi tudi pesem: zavil z očmi. Pa ni bilo prav in ni se spodobilo in v bistvu sem zavil z očmi samo zaradi enega razloga. Ker bi taaaaako rad pisal o muziki (hej, kdo ti brani, saj pišeš zdaj!), po možnosti od tega živel (aja, kaj te nisi prej reko!) in dejansko živel (aja, ne, to pa res nea gre, nisi več 23, jeote), potem pa vsak dan dobivam maile in linke in kurcepalce. Ker ko si enkrat v »slovenska scena adremi«, ne zlezeš več vun. Pa dobro, saj tudi piarovci so ljudje, muzičarji pa še bolj, saj niso oni krivi, da je tako, kot je.

    No, Tine mi je poslal link. Tine je tip, ki ne pošilja ravno ful linkov okoli. Pa še ko pošlje, reče, da bo poslal tudi press release (v bistvu ga nisem upal nafehtarit za tekst komada), pa potem cinca in zamuja. Skratka, Tine je kandidat za Drekaham. Imel sem že tako relativno usran dan, april je čas, ko nihče pameten ne gre delati velikih sprememb. Že tako sem mesec, dva, najbrž pa pol lajfa želel »stopit vun pa rečt ne!«. In sem stopil vun. Da bi le, končno, ratalo. Da bi našel sredino, kjer bi… Aja, eh, kaj zdaj to pisarim. Aja, komad. Točno. Drekaham, drži se linije, lajtmotiva. Ampak ne, to je dejansko pomembno… Ker je. Skratka, dalj časa sem ugotavljal, da to ni to, da moram nekaj zamenjat, ker nisem več star 23 let in ker bi rad živel vseeno malo drugače. Vsi okrog mene so ali noseči, ali rojevajo, ali so rodili, ali imajo dvojčke, ali dopustujejo, ali bodo dopustovali, ali bi šli na pir, pa se moramo kaj čut, ali so kupili stanovanje, ali so prodali avto, ali… Jebote ali. In potem si v točki življenja, ko se zaveš, da ti že dooolgo, ravno malo predolgo, ni rekel, da »saj si še mlad« in »saj še maš čas«. In potem slišiš, pa te so najboljše, ne, ni cinično, dejansko cenim komentarje, parih prijateljev, ki ti častijo malo ovo malo ono, ko vidijo, ono, rentgen v tvojo denarnico in na bančni račun: »Stari, tui midva z mojo sma bla čist brez keša, pa živel sem tui, ko sn mel zadnjih 100 evrov in ko sn mel plače pet jurjov, pa ti povem, da denar ni pomemben, res ni.« Pa ti časti pir. In si tak iber hepi. Ker maš nekoga, ki te šteka. Življenje ni Leonardo di Caprio, ki bi kričal, da je stokrat raje bogat kot reven.

    Okej, totalno razkritje: postim se že sedemintrideseti dan. Nima veze z vero, joj ne. Bi morda bilo fino, če bi imelo, ampak ne, nima. Rad mam svoj štikl mesa. Rad imam tudi faširano meso. Rad imam magari pašteto, zabeljen fižol, magari ocvirk. Bilokaj. Ampak ni šlo za to. Šlo je za voljo. Če sfolgaš. Če zmoreš. Če lahko greš drugam, nekam v sebe. Pa sploh ni tako, ni nekaj iber poduhovljeno, v bistvu komaj čakaš na velikonočno nedeljo, na zajtrk šunko in na trkanje po vratih Gala žara ali Orienta »daaaaj miiii sviiiiijooooo!«. In to je v bistvu dokaz, da če se nekaj odločiš, potem je možno vse. Ja, je.

    In, evo, zdaj, če ste še tu, smo pri bistvu. Zarolam si štikl, ki mi ga je poslal Tine. Vidim ime banda, vidim grafiko, vidim naslov. Nasmešek, ko vidim Medvarjev lamp. V Juventus dresu! Pa to je to, stara dama, stari pirbauh, pa ko bi Cristiano vedel, kaj zamuja. Vidim Kosmačina, sosošolca iz Ilicha, ki v modrem hudiju pokaže točno tja. V Drekaham. In potem od tu dalje. Pinkijeva večno stabilna frizurica. In potem Tine. Spet se pizdi, ga gleam. Rohnj v tisti mikrofon, rohni, ker ni že sto let rohnel. Ker Trash Candy ni ratal najboljše, kar smo imeli po Lačnem Franzu ali Granni. Bemomast, jih pogrešam. Pijo sploh. Ja. Pa saj so Vizli, o, lej Bezjaka pa Moonija. Kiri cameoti, ljudje! Ampak bolj ko gledaš spot, bolj ugotoviš, da si poješ zraven. Ono, ko še niti približno ne znaš teksta, ampak se ti zdi, da boš znal rimat sproti.

    Zakaj? Ja, kaj, zakaj. Ker to je štajerski argo, pizda! Ker so to besede, ki jih imamo na lapah že ves ta cajt. To smo ja mi! Ta komad je ko oma na mercator šalteru: evo ti, Lidija, baker sn našparala, tu maš, pa si vun poberi. Le da verzi tega štikla niso baker. A-a. Kje pa, to je zlatnina časa, mestna srebrnina. Mene je Tine nagovoril z »kam je spizdla ironija?«. Samo res. Nea se režimo več, ker ironije ni. Pohrustala jo je realnost. Nekaj nam ne štima v glavi, ne?

    In potem poharanje novodobne scene. Sam ne uporabljam instagrama, kolikor bi ga, očitno, moral, ampak vseeno me štos »vsi smo kopije v programu / lepi smo na instagramu« tak hudo trofi. Samo ne tako, kot me je hesknšus slabe vesti zagrabo, ko se Tine zadere »Kaj je smisel vsega skupaj / pa kaj je sploh point?« Samo res! Kaj je sploh point.

     Urša Menart je to naslovila Ne bom več luzerka. No, v bistvu si je nazaj prevedla iz angleščine My Last Year As a Loser. Nejc Gazvoda je po Izletu iskal Dvojino. Ekipa, ki je potem soustvarila Pr’ Hostar, je iskala Dan ljubezni. Hej, še Siddharta se počuti kot Nomadi. Big Foot Mama je ploščo prej naslovila Izhod. Na Eurosong pošiljamo mladostnika, ki se jima žvižga za realni svet in sta naredila svet Sebi. Koala Voice se premetava, Ker tu je vse tako lepo. Lara Paukovič je preživela Poletje v gostilni. Uroš Kaurin in Vito Weiss sta postala Heroja. 2.0. In migata z organom sem in tja. Dooobeeer daaaan s kožico od lulija.

    Potem pa je tu Alo!Stari (ja, napiše se skupaj, so me nahrulili!). In refren. Refren, ki se dere name, jaz pa nazaj na njega in šrajava, kot že dolgo nisn šrajal. To je štikl, ki te predrami, ne, ne da te samo predrami. S pojsle te vrže vun skoraj tak’ kot vizla iz Harry Grizlyja. Bodi izjema ne pravilo je tako zlajnan prevod, da glava peče. Ampak v tem kontekstu? Nooooro. Zdaj šele štekam. Ker bi rad spizdo stran. Ker je treba prepotovat ves svet, se slikat poleg nekega bora na Papui Novi Gvineji. Ker to je finta. Rad bi vse naredo prav. Mami, ati, vse probam naredit. Puzamm, pišem, moledujem, fehtarim, postavim se za sebe, sestankujem, projektujem, pizdim, spizdim… Pa potem stisnem medota iz otroštva. In zapreva oke, jaz in medo, medo in jaz, in greva. Drugam. Ker trikrat še vprašaš, kričiš na vsakega, ki mimo pride… Pakajtestaoje? Trikrat. Potem pa se moraš vprašaš: pa kaj te z mano je?

    Nakuri, nažge, nadere, nafuka te Nea vem kam. V kateri točki? Ko me Tine v oke gleda. In kako me Tine v oke gleda. Take zelene ma, skoraj take kot jaz. In reče »da ti pol neo žal«. Jebemomaterdajebemmater. Kak fukjeno prav ma! Rad bi spizdo stran. Da mi pol neo žal. Rad bi šel drugam. Da nea vem kam? Kdo je to reko? Nea vem kam? Jaz da nea vem kam?

    Kam, Jaša?

    V Drekaham!

    Ocena ZU

  • Mal’ naprej, pa mal’ nazaj

    Mal’ naprej, pa mal’ nazaj

    [wp-review id=””]

    Najprej sem želel tole ocenit kar v Isabelli. Isabelli v Mariboru za naše prekotrojanske kolege. Brez skrbi: brez piva. Ne, ne. Ni taki tip glasbe. Češ, za ajn’nemat. Ampak tak, ono, hipstersko. Čeprav to, joj prejoj, ni hipsterijada. Joj ne. Skratka… Itak sem imel premalo časa, v eni uri se tole pač ne da, pa če si še taki maher. Ampak potem se je zgodilo tisto nekaj. Čeprav imajo v mariborski Isabelli res dobro glasbo (pazi, zadaj je iz zvočnikov šla cela plata Velvet Undergroung & Nico), me je nekak’ motilo vse, kar je tamanilo v ozadju. Bilo je predpoldne, tisti čas, ko že skoraj veš, kakšen dan bo, ampak še nisi ziher. Take plate pridejo za točno tak čas kar prav. Zakaj? Ker sem potem ugotovil, zakaj se tega ne da ocenit v kafiču. Bum! Zaradi tekstov.

    In ne, niti tovrstnih recenzij se ne da napisati na tak način. Klasičen, karkoli bi že naj to bilo. Nasploh sem gruntal, kako bi – pa ne, ne zaradi klikov – obrnil dojemanje glasbenih recenzij, čeravno »klasične« in poglobljene še vedno blazno rad pišem (throwback na Odzven!) in jih narod še vedno rad bere. Ker sicer pa gole recenzije… Kaj pa vem. So fajn, ampak predvsem bi rad dosegel, da bi na Urbani.si zajeli neko sliko v tej konfuziji, ki vlada na slovenski sceni, kjer je tona singlov in premalo albumov, ki bodo vsi izšli »zdaj pa res« vsak čas. Rad imam albume, rad si vzamem čas za skupino, za izdelek, za celoto; tudi takrat, ko si ga drugi ne.

    In sem tako gruntal, ko je Los Ventilos žagal zadaj v slušalkah, kakšne recenzije bi se lahko loteval v bodoče za Urbani.si. Eto. Take. Doživete. Kaj se mi utrne, kaj razmišljam in ali se me glasba dotakne. Zato, eto, toliko, za uvod, zakaj bodo recenzije poslej takšne. Doživete, kakršno smo ponudili že ob Brodolomcu ali Zmelkoow.

    Zatorej, eto. Plošča Los Ventilos je takšna, da skoraj »moraš« poslušati tekst. Čeprav bi lahko, ker so nam poslali recenzentski plošček, med poslušanjem nisem bral bookleta, ki je, mimogrede, klasičen, a ima nekoliko premajhne črke za moj okus (mimogrede, fantje, če izdate ploščo po toliko letih, je vseeno malo okorno, če v zahvali napišete »in vsi ostali, na katere smo v časovni stiski pred tiskom pozabili«). Nisem čital. Poslušal sem. Ker je to, bemtiš, Los Ventilos. Band, ki nas je ob komadu Punca tako pritegnil, po dolgem času, da smo celo mislili, kako bomo stalno pisali o novih štiklih, pa smo naredili bolj izjemo. In ja, Punca je še vedno dober štikl. Res fajn.

    Najprej moram priznat, da me je ravno pred kakima dvema tednoma fejst ornk grabila nostalgija in sem izmenično poslušal original Ne gledam nazaj in ono verzijo s Tokcem. Priredba res ni švoh, ampak jebiga, original bo original. In čeravno fantje pravijo, da se držijo izročila svojega gigahita, ono, ne gledajo nazaj, se vseeno tega ne moremo ogniti. In, če smo res iskreni, se niso niti oni. Naredili so zelo dobro piar finto, obiskali so svojo zgodovino, a dali mikrofon v roke kar štirim top prepoznavnim pevcem (kdo bi rekel, da celo najboljšim v rocku oziroma pop rocku): Omarju Naberju, Gregi Skočirju, Tokcu in Tomiju Megliču. Ne moremo mimo tega in namenoma smo to porinili bolj višje v tej recenziji. Namen je kdo ve kakšen, gotovo ustvarjalne sorte in priredbe so čisto okej.

    Toda če Los Ventilos res ne gleda nazaj, potem smo šli skozi ploščo tako, da bi našli tisto, kar nas je namamilo na Los Ventilos na začetku. In kakorkoli obrnemo, je to bil vokal Jacuzzy Kralla in nasploh izrazito kitarska podoba banda. Kar ohranjajo, le da so šli zdaj tja, kamor je denimo zaneslo, kaj pa vem, Stereophonics, ki mi tolčejo ven skorajda v večjem delu refrenov, ki si postanejo nekoliko podobni, hočeš-nočeš.

    Plošča se začne tako, kot bi si želel, da bi se začele take slovenske plošče. S slovenščino. Ja, jezik je daleč največji adut ne samo plošče, ampak te skupine, čeprav Čas v refrenu najprej zazveni kot nekaj, kar bi/so spravili skupaj Adam. Čas se zlije v Pod črto, kje je verz »zakaj, zakaj, zato« nekaj najboljše, kaj smo slišali, ker je izvirno blebetanje. In vse to nekako dela, ruži in na tej točki sem skoraj zamižal, se prepustil dobro posnetim kitaram in se skušal naučiti tekst sproti, kar je nekaj, kar naj bi se sicer zgodilo samo po sebi (in se tudi v primeru Los Ventilos že nekoč je). Ne gre, ne? Smo se pa potrudili, res potrudili. Zelo potrudili.

    Ko pride Svet na rami, je plošča #aveš – bemtiš, šele zdaj smo omenili njen naslov, ki je sicer izviren, zajema duh časa, ampak lahko po svoje tudi malo, kaj pa vem, zavede poslušalca – takšna, da ima vse, kar taka plošča očitno mora imeti. Balado, nežno, sicer z bobni, za katere se zdi, da so med snemanjem skurili zvočniki, ampak nič hudega. Zasanjanost daje možnost Urbanu Severju, da pokaže, kaj zmore in zna kot kdo-ve-kateri-že vokalist Los Ventilos. Urban Sever je pevec, ki bi mu na Radio 1 in v imperiju Lea Oblaka lahko naredili kariero. Nejc Lombardo, skoraj. Ampak v Drevo bo vedelo se počuti samozavestno in dovolj odbito, čeprav se tu počasi začne dogajati občutek, da smo vse to že slišali in komade nekoliko vse težje ločujemo (kot velja tudi za naše preskakovanje med ednino in množino).

    Tobogan greha ima fenomenalen naslov in je tudi prepotreben eksurz ne samo v skoraj mol ter ponuja v refrenu nekaj osebnoizpovednega, kar bi lahko kričale današnje mlade generacije: »Nisem se rodil, zato da služim / nisem zakrivil ničesar drugim / le ljubezen.«

    Prav teksti so, ponavljamo, glavni adut, saj se končno ne mučimo s pop rock bandom, ki pravi, kako se je težko izražati v materinščini (potem pa, dragi fantje in punce, dajajte tudi intervjuje, pr sporočila, facebook statuse in ostalo v angleščini!), zato je tudi Prenaglas štikl, ki mu prisluhneš, toda ne morem se znebiti občutka, da mi noben komad, ko sedem za mizo, kot sedim sedaj, s slušalkami v ušesih, s pogledom skozi okno in ostalo recenzentsko obvezno pišurijo, no, noben komad mi nekako zares ne ostane. Vsak zase ja, ampak skupaj pa se zdi nekoliko predvidljivo in enolično, čeprav kitari ponudita trilčke in tapkanje in ostalo, kar naj bi ločilo vse te štikle.

    IMG_4002

    In kaj jih na koncu resnično loči? Gostovanje drugih pevcev. Urban Sever je seveda legitimni pevec Los Ventilos, ampak ko vstopi Omar Naber ponudi nekaj več oprijemljive karizme, Naber pa iz Severja tudi izvleče nekolikanj več. Tokac, Meglič in Skočir pa so vnovič pokazali, zakaj so prva liga in zakaj so to, kar so.

    Vem, odrezav konec. Upam, da ni tudi recenzija. Ker nima tega namena. Morda je to plata za gibanje? Morda za to, ko hodiš po mestu? Za na trolo? Los Ventilos seveda težko dosežejo osnovni, mladostni (pa niso stari, da ne bo pomote), zagnani šus svojih prvih plat. Tega ne more nihče, niti Dan D, niti Siddharta, niti Big Foot Mama. Kar lahko narediš, je to, da ustvarjaš naprej. In čas gotovo temu (še) ni naklonjen, čeprav bodo Los Ventilos – ali pa bi vsaj morali – padli v obvezne kvote slovenske glasbe in tam ne bodo samo zaradi kvot, temveč bi jih morali biti v trenutni konstalaciji uredniki zelo veseli.

    Upal sem, da bom našel na #aveš kaki štikl, na katerega bi šel pecat, se lizal ali počel karkoli v dvoje. Ne vem, nekako nisem. Sem pa našel ploščo, na kateri je dovolj slovenščine, da lahko fantje res govorijo in poudarjajo, da se ne strinjajo z onimi, kako se v slovenščini nič ne da. Zato trojka, ki jo limamo tokrat, ni žleht in ni »pač nič posebnega«. Ni. Bi pa radi slišali kmalu še kaj. In ja, moramo na koncert. Čim prej. Ko spet bo. Ker za v živo pa ima tole velik potencial. Ja. In kapo dol, da so se lotili nove plošče, svoje četrte. Petnajst let so na sceni, lahko bi tudi gladko samo prišli in odžagali stare hite, če bi jih že bili prsti tolikanj srbeli. Pa niso. So to naredili, kot se to naredi. Z Dejanom Radičevićem, Jernejem Kržičem, Matejem Grginičem in Matejem Gobcem v studijski kabini. Seveda bo njihov največji hit ostal Ne gledam nazaj. Ampak ideja, da so skočili nazaj, da lahko grejo spet naprej, niti ni tako švoh. Upamo pa, da ne bo molk po promociji #aveš (20. januar, Španski borci) predolg. 

    Bis. Vabljeni vsi izvajalci, da nam pošljete svoje albume, jih bomo, če le utegnemo preposlušali, vendar bi si zelo želeli, da tudi vi čitate, kaj počnejo vaši kolegi. Prepogosto se namreč dogaja, da si izvajalci želijo objave zaradi objave same, o tem, kaj počnejo vaši glasbeni kolegi, pa vas to bolj malo zanima.

  • Oni “pošazeman”. Oni ja.

    [wp-review id=””]

    Super! Pa lahko mirno spim! Še zdaleč namreč nisem bil edini, ki je lani pošazemal (ali uporabil glasbeni SOS Vala 202) tisti komad. Tisti slovenski. Oni, saj veš. Ja, onega ja. Onega. Ja. O-N-E-G-A. Zdaj vemo: Mistermarsh – Veliko mesto. Song Martina Štibernika je eden tistih, ki ga Val 202 najde, porine naprej in vtakne v svoj program tako, da poboža in hkrati še kaj nauči.

    Za Štibernika bo najbrž največje komplimente na sceni našla Nina Pušlar, vsaj meni pred par leti v intervjuju ni mogla prehvaliti producentskih in multiinštrumentalističnih (nad)sposobnosti Štibernika. Pa ni edina. Tudi Karmen Stavec, pa zasedbe Slapovi, ki ji Šmarčani z razlogom pravijo legendarna. In še in še. Prečitajte ta krasen intervju, eden tistih, ki pokaže, zakaj lokalni mediji (še) vedno delajo najbolj pristno žlahtne štorije.

    Ker je Veliko mesto nadhit, smo prisluhnili tudi albumu. Drugem, kot se izkaže, saj je izšel že Home (2015). Zanimivo, da je na Apple Music prva plošča rangirana pod »pop«, Altamira pa pod »adult contemporary«. Ali, baje, kot se dobro sliši, postšanson, kar nemara celo res je ta druga plošča, nekaj kakor tujek šansonu in hkrati tujek popu.

    Štibernik namreč ni izbral poti Rudija Bučarja (ta ima vse bolj resen potencial dolgoročnega kantavtorja naroda, ki tokrat več kot očitno ne bo prišel iz Prekmurja, temveč po diagonali iz Primorske), da bi šel v klasični etno, čeprav tovrstnih motivov niti približno ne manjka (še zlasti ne v skladbi Prah, kjer gostuje, glej ga zlomka, ravno Rudi Bučar), hkrati pa noče v klasični šanson, kjer je recimo tako žlahtno doma Boštjan Narat. Štibernik je posnel v Altamiri plato, kakršne zlahka ne slišiš pri nas. Ker je po svoji osnovi pop, skoraj noir pop, na trenutke – sploh v Velikem mestu – ima nostalgični, jesenski pridih, ki ga v Mariboru šelestoče furata Leonart in Okttober.

    Predvsem pa Altamiro ločijo teksti. Pa ne, ne pišemo tega kar tako, v tri dni, ker je luštno in ker se spodobi pisati o globini tekstov. Ne ne. Teksti Mistermarsha niso Štibernikovi, temveč Mitje Novljana, pri čemer jih Štibernik dejansko poje bolj ali manj iz tretje osebe, iz vidika zunanjega opazovalca in imamo občutek, kot da bi to lahko interpretirali ali mi ali pa je, bolje, to interpretirano za nas.

    Zdaj, v songu Čigava pojava zabava, ki sledi Visokemu mestu le po mestu na plati, sicer pa komaj kaj, doživimo šok, kakršnega smo nazadnje pokasirali od Tadeja Vesenjaka (Špricermen) in še bolj podobno/uspešno od Nula Kelvina (Dan zvezde na albumu Drenov grič). Mistermarsh se tukaj zabriše v komad, na glavo, štrbunk, dras in govori, poje, recitira o fejsbuku, sodobnem času, zabavi, hej, še Shakespeare je stari frajer. Okej, da je svet oder, na katerem smo mi le igralci, je dober lajn. Res. Dober. Lajn. Ampak znucano očiten lajn, zato si na Urbani.si še nismo na jasnem, kako naj razumemo tako neposredno koketiranje s sentiš intelektom publike. Težko poješ tu zraven. Poslušaš. Ker ne moreš peti »zato mi … pravi slovenija ima talent, nima pa vzklika na zdravje, moj dragi zmore / medtem ko v Baru iščejo Šefa, jaz pa glavo v pesek z rokami v žepu in glej in glej in glej«. Nekako ne moreš. Ni to zemlja pleše ali lep je dan ali kaki klasični pop štikl.

    Vendar po drugem, tretjem poslušanju plošče Štiberniku damo štirko ravno zato, ker nam spuca ušesa in nas preizprašuje, zakaj danes poslušamo glasbo, čemu teksti, kaj narediti z mikavno, šu-bi-du-bi spevno podlago (če bi tole bila intrumentalna plata, bi bil sentiš pop), če pa pridejo potem taki teksti? Štibernik točno ve, kaj prijeti, kateri knof zavrteti, kako nastaviti svoj top spremljevalni bend (Jure Rozman, Sergej Randjelović, Rudi Bučar), da bo imel ščepec Eagle Eye Cherry momenta (Lupina), celo Tomaža Pengova (Prašna cesta) ali indierockerskih la-la-la refren momentov (Preša dni), vendar niti za trenutek ne zveni copy-paste.

    Altamira sama po sebi v kakih drugih časih ne bi bila kdo ve kako izstopajoča plošča. Saj tudi zdaj ni. Je pa posebna, drzna, sporočilna in… Samosvoja. Nula Kelvina izžarevajo cinizem, sarkazem, žur, humor, Mistermarsh v interpretaciji tekstov na gibljivo podlago ponuja prav tako svojevrstni čas za premislek. V zgolj oziroma ravno pravšnjih desetih komadih. Še bi takih poskusov. In songov tipa Veliko mesto. Ker slovenščina včasih tako prekleto dela. Tudi z verzom “najnovejši telefon na dotik”. Čudno, ampak fajn.