Oznaka: alo!stari

  • “Od Wernera bratranec”

    “Od Wernera bratranec”

    Ko vidiš, zaslutiš, začutiš nekaj takega, nekoga, ki je taki, kot da je »boga za jajca primo«? Imaš dve opciji komunikacije. Lahko pokažeš s prstom. Kar se bojda ne spodobi najbolj, ne? Lahko pa zineš tiste tri besede. Lej. Ti. Ovega. »Pa kaj te tebi jasno ni?! Dela se, da mu dol visi!«

    Ko sva šla na špil Alo!Stari na Štuk, se nama je na parkingu zgodilo nekaj točno takega. En parking malo bližje, ampak edini parking. Ker sva nekaj še gledala, verjetno sem jaz bil pameten, je tip seveda najino dobroto izkoristil. In se vslino direkt na tisti parking. In kaj sva rekla?

    Lej. Ti. Ovega.

    Bemfa od fotra

    Obstaja torej še tretja opcija komunacije. Napišeš komad. Narediš to, kar so Alo!Stari s komadom, ki bo, verjetno, pristal na drugi plošči. Lej ti ovega je komad, ki je tudi v živo svinjsko zarezal. Hakl, kot se reče po naše. Pa smo ujeli, jebiga, živi šus, le refren. Lej. Ti. Ovega.

    Ko pa je zdaj prišel ven še obdelan iz Kina Šiška, pa izpade kakor mojstrski uvid v … No, nemojestrski štajerski uvid. V to opazovanje, ki hitro preide v podzgodbe. Take, mini črtice, ko te definira avto (bemfa od fotra), odnos do punce (svojo babo vedno ponižuješ) in mame (doma se mamici prilizuješ) ali potencialno sorodstvo (ti neoš alfa samec / ti si od Wernera bratranec).

    Albume. Koncertne albume.

    Prav komad Lej ti ovega kaže, da ne bi bilo slabo, gotovo pa ne narobe, če bi domači bandi iz takih koncertov izdajali kar cele live, koncertne albume. Pa čeprav so te kasneje pogosto obdelane, popeglane, preproducirane. Nič zato. Alo!Stari v Kinu Šiška je bil dosežek. Bil, itak. In sliši se, da je bil tudi presežek. Seveda je prišel pozno, ne pa prepozno, ker vendarle gre za band, ki sam reče, da mu je »čez noč uspelo po 25 letih«.

    In, kar je najbolje, Tinetu Matjašiču je uspelo ubesediti točno tisti mariborski uvid, ki je poln primerjav, ocen, stališč. V dobrem in slabem. Band pa si privošči še več ostrine in kitarskih preskokov. Pa ne, da je to doslej manjkalo. Vse pa samo kaže na to, da Alo!Stari ne popušča. Niti malo. In prav je tak.

  • Čuj, fuj!

    Čuj, fuj!

    V uri pa pol je bilo konec. Fertig. Dvajset let čakanja? Za poldrugo uro šusa? Ja. Ura pa pol in – zdravo. Gótovo, ajde, seos, hvala, se vi’imo. Ampak to je bila poldruga ura, v katero je bilo speštano… Vse. V polnem Štuku. Z Alo!Stari. Tistim bandom, ki je prehitro prišel prepozno. Ampak ko je prišel? Je odšpilal himnični špil. To je bil špil generacije, ki ji ni bilo dano, da bi bila generacija. Špil, ko se pevec vrže med folk, pade skoraj na ksiht, se pobere in kriči. Špil s fajn mosh-pitom. Špil, ki je bil presežek.

    Koncert Alo!Stari je bil razprodan. Seveda je bil. V sredo, dva dni pred špilom, dokončno. Kot se spodobi in kot je prav. Alo!Stari je postal arhetipski mariborski band. Potem ko je Tine Matjašič na kavču pogruntal, da ima kaj za povedat. In to s tipi, ki so načeloma svoje sanje že izšprudlali. Trash Candy, Multiball, Low Value. In še in še. »Čez noč nam je uspelo – po 25 letih!« je začel ponavljati Matjašič, ko je pojasnjeval, kako je prav Alo!Star v kleni mariborščini in s pop punkom uspelo prodreti ne le v lastnem mestu, ampak gori, doli, naokoli. Ko v Rovtah pojejo »fse bi dal za toto moje faking mesto«, potem veš. Ratalo ti je.

    »V ‘fse bi dal za toto moje faking mesto’ je zate in zame Maribor. Ampak nekdo pa najde v tem tudi svoj kraj. Preneseš energijo nekega mesta. Pozitivna pripadnost je, zame ne gre za lokalpatriotske tenzije. Ker poveš, da so se tebi zgodile lepe stvari. Ki se lahko zgodijo povsod,« mi je Matjašič povedal, ko smo bili aprila skupaj na njihovem špilu v Slovenskih Konjicah.

    Ampak potem pa pride Štuk. Tista še vedno reprezentativna rock dvorana za rock špile. Pa čeprav je Matjašič seveda sredi Štuka v Star zapel: »Poštna puna ful je folka / Štuk pa Modrijane jebote polka!«. In gostil Emkeja, ki je še v Tekochee Kru v Na šihtu pel »ne vem za vas, samo meni je že muka it’ na Štuka / tak ko mi je bedno gušit materi za čuka«.

    O, Štuk.

    Štuk je kraj, ki ga bo vedno zajebavalo dvoje. Ne, ne to, da se reče »na Štuka«, kar lektorji radi popravljajo v »v Štuk«. Prvič, nikoli ne bo premagal nostalgije. Ni šans. Saj je noben ne more. Kdor ni bil na zadnjem špilu Lačnega Franza, ne, ne tem v 2022, ampak onem leta 1994, ali si ni plačal špricerja v tolarjih, nima pojma. Smo zamudili, jebiga. In, drugič, ravno zaradi te nostalgije bo vedno v nekem bizarnem razmerju, kjer nikdar ne bo dohitel preteklosti, ker se to itak ne da. Štuk je primarno študentski lokal, ki najbolje pokaže ob torkih, kako dandanes študenti žurajo. Ni edini, je pa masovni.

    Ampak Štuk je seveda bil mnogo več. Bil, bil. Sploh za to generacijo, ki je že slišala, da je najboljše zamujala. Potem pa dobila Štuk v paketu s Trustom, ko je ta odprl vrata in smo rinili na tisti konec. Štuk je imel na prelomu tisočletja inklinacijo k hip-hopu, na plesišču tiste kocke in skakanje po njih. V predplacu se dolgo ni zgodilo nič, dokler »nismo b’li fsi tam«. Štuk je bil plac, kjer si peljal kolega ven kozlat, pa je tako kozlal, v takem curku, da si kozlal še sam. Štuk je bil plac, kjer se je tvoj dober sošolec žvalil s tvojo gimnazijsko simpatijo, da sta se ti potem nekaj kakor oba opravičevala, ker saj nisva midva kriva, ampak popust na špricer z bog ve kakim vinom. Štuk je bil plac, ki v mojih dijaških letih ni nudil toliko epskih špilov, kolikor je bil tisti prostor, kjer si sanjal, da bi se to enkrat zgodilo. Saj so bili tudi špili, tudi dijaški. Pa je Siddharta nafilala Štuk tako, da si prvič vedel, da obstajajo še katere druge kot Eva sardine. Pa še kaj se najde.

    Predvsem je pa tako Štuk bil prostor, ki je bil pretekli prihodnjik. Večni nekdanji potencial nekdanjosti. Vsaj zame, vsaj za rock sceno, ki v domači reinkarnaciji pač ni dobivala sodobnih bandov. Noben moje starosti ni nafilal Štuka. No, skoraj. Se najdejo izjeme, ampak so točno to. Izjeme.

    Zato je bil Alo!Stari špil, ki je bil nekako slovo od nostalgije Štuka za tiste, ki smo pač mahnjeni na kitare. Alo!Stari je band, skoraj narejen za Štuka. Za dvorano Tabor/Lukna, kaj šele Ljudski vrt najbrž ni, čeprav Nea vem kam na stadionu nesramno deluje – in to v plejlisti, ki je večinoma železna, zlizana, znucana, ziheraška. Lažje je past dol z plejliste v Ljudskem vrtu, kakor se vanjo uvrstiti. In Alo!Stari, ta mešanica devetdesetih in zeitgeista, se je.

    Ni težko videti, zakaj.

    Nagruntali so, kako svoj retro šmek, ki so ga drgnili leta in leta, zasukati tako, da bodo trofili domače uhe. Kar ni lahko, sploh ne. Ali z besedami basista Mateja Kosmačina in bobnarja Tomaža Medvarja aprila v tistem kombiju: »Nič nam ni bilo dano. Noben drek, ki ga je vsak od nas očitno z namenom požrl, ni imel dobrega okusa. Ne boš verjel, ampak dreki imajo res različne okuse. Imej band, pa boš videl.« Sem imel band in vem, drek ima lahko res različen okus. Saj ne, da tega ne bi bil vedel tudi sicer, pa vendar.

    Alo!Stari je v petek, 25. novembra 2022, v Štuk prišel po nekaj kakor nagrado. Ali pa vsaj zmagoslavje. Nagrajeni za to, kar jim je v, kaj, treh letih na skoraj dvajset podlage tudi uspelo. Najslajše in najtežje je uspeti prav v svojem mestu. Ni lahko. Štuk, ki sprejme do 800, 1.000, 1.200 ljudi (nočete izkusiti one zadnje opcije), je ravno prav preveliko premajhen, da vidiš, če ti je ratalo. Saj ne, da Alo!Stari, ki so nafilali Kino Šiška s podobno kapaciteto, tega niso vedeli že prej. Itak, da so.

    Ampak števila ogledov, lajkov, piarja ne more nič tako preseči kot dober špil. In to je bil dober špil. Morda še preveč dodelan za punk band, kot mi je rekel izkušeni radijski maher. Ali pa da te skoraj v izvirnosti poseka predskupina, kot mi je dopisal še bolj izkušeni dj kelnar. Last Dropout je pač del paketa še iz Štajerske čage 2019, ko so nastopili skupaj. Last Dropout kot reunion, Alo!Stari pa na čisto prvem špilu. Ampak band, kot je Last Dropout, bo pač vedno dober štos. Zelo dober štos. Ampak štos.

    Alo!Stari pa pač ni več štos. Preveč jim je ratalo, premnogo se je zgodilo, da ne bi skušali vse pozornosti povrniti z dodelanostjo, zaslonom, plešočim dinozavrom, introm in – desko. Ja, tako kot v Šiški je tudi v Mariboru nekdo šel domov z boardom. In, ironično, to bi bil kolega Dajčman, ki je bil naključno izžreban, pa je seveda desko vljudno prepustil komu drugemu; mladi zagnani deklini, kot se je izkazalo. Pavza med punk koncertom, da nekdo zadane board je… Vsaj neobičajna. Dobro, nadomesti vsaj dva do tri komade, ki najbrž bandu še manjkajo do avtorskega uro in pol trajajočega špila, kar pa je itak prevelik izziv, saj je glasba preveč na šus. Probajte peti z Matjašičem, pa boste videli. No, kar se boarda tiče: neobičajno je pač v toliko, da če je komu to bil prvi špil (in možno, da je res bil), morda utegne pomisliti, da se take reči tu in tam zgodijo. Ne, se ne.

    Ampak to niti malo ni očitek. Sploh ne. Prej je kompliment, saj je Alo!Stari na odru pač pokazal vse, kaj zna, ima, zmore. Še tisto, česar ni izdal, vsaj dva ali tri komade (Lej ti ovega, Če bi lahko še enkrat, Danes nea grem domu). Imeti poln Štuk, ki se sproti oči bolj ali manj nove komade in »kupi« refren do konca? Zmaga. Ob tem, da je bil res epski mosh-pit, kjer je kar pošteno (s)pogalo? Dupla zmaga. Na špilu, kjer tri, štiri dekline naredijo doma transparent, ga prinesejo in pokažejo: »Alo Stari, danes smo diplomirale!« Dobro, malo je nenavadno, da diplomiraš v novembru, pa vseeno. V zameno je Jurij Drevenšek vodil nagradno igro za board, gostoval pa je, kot je sam priznal, lepo pijani Emkej, ki pa je zmitraljezal svoje verze v Nea guši, ki v živo bolj trofi, ter blestel v Veš kaj bi ti mogo, ki v podlagi z Alo!Stari samo pridobi na ostrini.

    Alo!Stari najbrž ne bo nikdar označen za prelomni, epski, zgodovinski špil. Ker časi pač niso več taki. In že zato, ker je prišel pozno, ne pa prepozno. Špil, kjer je Matjašič klečeče molil v Jaz bom hin, kjer sta bila Matic Mlakar in Jernej Metež na kitarah »zaklenjena« in kjer smo dobili protesniško sporočilo »naj se nikoli ne zlomijo!« v Valovi. Koncert, kjer je en tip jadral po skoku z odra čez pol dvorane, padel na vrat, folk zaprepaden, on vstane, pobere začuda nezlomljene špegle (!), pomiga z glavo in zmagoslavno dvigne roke. Toooo! Špil, ki je komaj drugi, ki sem ga sam gledal na Štuku z balkona, pa je bil tudi tam gori tako doživet, da mi je nekdo potem rekel »kaj se nisi dol fukno, tak ko si not pado?! Koncert, kjer je Matjašič med »elevator music« v Danes se mi nea da opozoril folk, naj vendar pazi, ko bo metal piksne piva, pa je valjda zadel enega v sence. Večer, ko si videl toliko znanih fac, one iste face, ki si jih videl točno v predplacu, ko si mislil, da se nikoli ne boš žvalil ali pokozlal. Pa si se. Ono, drugo. Pa tudi kdaj ono prvo.

    Ampak to je bil špil, ko si mislil, da boš samo kozlal. Pa se zgodi. Da te špil… zažvali.

    In špil, kjer sta Vse bi dal in Nea vem kam zadoneli tako, kakor lahko samo na Štuku. Dvajset let kasneje. Po uri pa pol. Ko tak smrdiš od švica, da greš raje vljudno domov. Ampak si potem doma vseno povohaš majico. Da si zapomniš. Da so špili nekoč še znali biti tako prešvicani, da si navdušeno smrdel. Čuj, fuj!

  • Nesimo se not’n’vun!

    Nesimo se not’n’vun!

    Kaj lahko naredi leto pa pol. Poldrugo leto, kot se lepo reče. Uf. Kaj in koliko? Recimo… Em… Še aprila 2019 se je skoraj nekaj kakor ljubilo ta naš nikoli dosegljivi Drekaham. Ko se je še dalo kričati, da »rad bi spizdo nekam stran«. Ja. Ko ni bilo omejitev. Ko bi lahko spizdo v Hoče. Ob pol desetih zvečer.

    In zdaj? Zdaj pa bi vse dali za toto moje faking mesto. No, vsaj Alo!Stari. Da se (ne)hote vidi. Kaj lahko naredi leto pa pol. Ko ne rabiš omenit Maribora, pa ima lahko vsak rad svoj kraj. Vse bi dal zveni kot himna, deluje kot himna, pa ne bo himna, ker koronakriza ne bo imela himne. Bo pa imela postava Alo!Stari štikl, ki je bil tu, ko smo bili sami. Žejni.

    Pubeci iz Alo!Stari snemajo himne. Tudi če jih ne, pač tako štikli zvenijo. Sploh po koščkih, na vsake toliko, ker si zaenkrat plato lahko samo narišemo. Saj vem, saj vem, pač taki časi so, singli, epji, streaming… Že, že, ampak zato se Alo! Stari tudi tako resno dojema skozi komade.

    Ne bom pozabil odziva enega bolj nabritih modrih modelov tukaj iz Maribora, človek, ki ga ceniš, ker se redko oglasi, samo ko se, ima nekaj za povedat, ki mi je po objavi Drekaham teksta napisal, da ni bilo prav nič originalnega že v britpopu, ko so bandi kvazisanjali o tem, da se bodo odpeljali iz svojega mesta in s tem vse rešili. Češ. Eh. Ker da to nič ne reši. Samo poanta je bila drugje. Vsaj rekli so, da bi radi zradirali. In to na način, da je bilo celo fajn.

    Pri Alo!Stari je podobno. Melodični, da to res ni. Saj Tine Matjašič nima najboljšega vokala. Niti v Mariboru najbrž ne. Samo ko poje on, poje tvoje srce terce zraven. Ker ta distorziran vokal, nekaj Dexterja Hollanda pa vseeno je v njem. Sicer pa Alo! Stari niso tu zato, da bi karkoli rešili. Če bi želeli, bi najbrž najprej izdali plato. In ja, saj zdaj pojejo, da mislijo čisto resno, samo končajo z danes pijemo, danes se ga ubijemo. Vse bi prodali, da se ga pribijemo. Še en eskapizem. Totalni. Ker kaj pa bomo?

    Zdaj, ko smo omejeni na svoje mesto, bi bili pa res iber depresivci, če bi šimfali ta edini kraj, na katerega smo omejeni. Tako hudo pa vseeno še ni. In moč Vse bi dal štikla je ravno kontra: Alo!Stari je nahecal folk, da je ponosno pokazal, od kod prihaja.

    Dobro, skoraj nujno je bilo, da je Miha Dajčman pokazal še na YouTubeu svojo kapo Kungota. Moral je. Kapa je kultna, radi jo imamo kot ima Miha rad vse nas. In še drugi so, resda z maskami, ker taki časi, pokazali, od kod so. Ponosni. Po svoje. Na svoje.

    Ampak poanta je, da je Alo!Stari v Vse bi dal lahko na mariborski argo način posnel himno, ki sploh ni o Mariboru. Nikjer ni omenjen ali nakazan. No, z dialektom že, po dolgem času je nekdo prav uporabil »toto«. S skrbjo in občutkom. Obenem pa ponudijo moment za tuhtanje, ko pojejo o tem, da »nei rao noben na cesto«. Gre za tiste, ki bi ostali brez službe? Ali za one, ki bi šli na cesto protestirat? Kolikor poznamo naravo pubecov in žanra, bolj tisto prvo.

    Vse bi dal ne bo himna koronakrize, ker koronakrize ne bo imelo hita. Je obdobje. Proces, faza, trajanje. Samo zveni pa, tu in zdaj, kot himna. Še en dosežek banda, ki še vedno nima uradnega materiala za vsaj pol ure. Saj so bili koncerti, o ja, in obenem tudi folk na nacionalni ravni čuje, kaj imajo za povedat, čeprav tisti piski ob kletvicah na Valu 202. Bolijo. Prizadanejo. Ker z Alo!Stari želiš pač kričat. Čeprav ti ni treba, ker je tako posneto. Band, ki meša ednino in množino. In najde rime skozi verze, ki si jih dejansko še zapomnimo tisti, ki smo obupali, da si bomo še kako besedilo zapomnili. Pa oni kitarski riff. Bolj mastno skoraj ne gre. Fak. Mi.

    Vse bi dal je dal vse. Nesimo se. Not’n’vun, če si sposodim pri enem bolj izvirnih imen mb scene.

  • Drekaham!

    Rad. Bi. Spizdo. Nekam. Stran. Pa nea vem kam. Kam? V Drekaham.

    Dobri, stari, nedosegljivi Drekaham. Se ga še spomnite? Drekaham je presegal vse babilone, koromandije, atlantide. Drekaham je bil naš. No, nikoli nismo bili tam. Ampak Drekaham je bil naš! Ker sem del te spregledane generacije, ki ji nekaj nea štima v glavi, mi nikoli ni bilo jasno, zakaj me vsi sprašujejo po neki Indiji Koromandiji. Buci buci, si sanjal Indijo Koromandijo? Itak Indija Koromandija najbrž ne prolazi več, ker smo politično hiperkorektni, ne?

    V moji generaciji, na najboljšem igrišču najbolj kul mariborskega vrtca (khm, kateri vrtec pa ni bil kul ob osamosvojitvi?), ni bilo nobene Indije nobene Koromandije. Če te je kolega v peskovniku kam poslal, te je poslal vedno v isti kraj. V Drekaham. Dobri, stari, nedosegljivi Drekaham. Nikoli ga nisem sanjal ali si ga domišljal. Raje ne, ker je pač imel že tako ime, da bi kraj bil bolj, eeem, rjav. Na Drekaham si zlagoma in pošteno pozabil, ker je Drekaham postajal kraj okrog tebe. In ti si postajal Drekahamovec. Em, to je prvič, da sem se vprašal, kako se imenujejo prebivalci Drekahama.

    Drekaham je sčasoma postajal kraj, ki te ni užalil, temveč prej nekaj kakor vabil. Drekaham je bil odgovor na vse bolj porarajoča retorična vprašanja. Kam? V Drekaham! je postalo Kam? V Drekaham? Vidite razliko? Vprašaj, ne klicaj. Drekaham je bil včasih totalno brezizhodje. Da ne bom šel okoli riti v žep (ali, em, žepa v rit, haha): Drekaham je imel sam namen. Da te je oteral nekam, ne da bi te preklel.

    Ampak preklet bodi Drekaham! Ker Drekaham je sčasoma, zlagoma, postopoma začel postajati mamljiv izhod. Drekaham je bil včasih cilj, ampak zdaj je bolj pot. In na Drekaham se pravzaprav že dolgo nisem spomnil, morda sem ga tu in tam kdaj še uporabil, pa še to samo generacijskemu vrstniku, ki je štos dojel. Ne vem, kako je z Drekahamom drugje po državi, ampak Drekaham sem vedno lociral nekam v gričevnato pokrajino, nekam tja, kaj te vem, proti Bistrici, kateri koli že, nekam gor v hrib, za ovinek, nekje med Rušami, Konjicami, Apačami, Gočovo in Halozami.

    Nato pa mi je Tine poslal v ponedeljek povezavo. Naredil sem, kar naredi tudi pesem: zavil z očmi. Pa ni bilo prav in ni se spodobilo in v bistvu sem zavil z očmi samo zaradi enega razloga. Ker bi taaaaako rad pisal o muziki (hej, kdo ti brani, saj pišeš zdaj!), po možnosti od tega živel (aja, kaj te nisi prej reko!) in dejansko živel (aja, ne, to pa res nea gre, nisi več 23, jeote), potem pa vsak dan dobivam maile in linke in kurcepalce. Ker ko si enkrat v »slovenska scena adremi«, ne zlezeš več vun. Pa dobro, saj tudi piarovci so ljudje, muzičarji pa še bolj, saj niso oni krivi, da je tako, kot je.

    No, Tine mi je poslal link. Tine je tip, ki ne pošilja ravno ful linkov okoli. Pa še ko pošlje, reče, da bo poslal tudi press release (v bistvu ga nisem upal nafehtarit za tekst komada), pa potem cinca in zamuja. Skratka, Tine je kandidat za Drekaham. Imel sem že tako relativno usran dan, april je čas, ko nihče pameten ne gre delati velikih sprememb. Že tako sem mesec, dva, najbrž pa pol lajfa želel »stopit vun pa rečt ne!«. In sem stopil vun. Da bi le, končno, ratalo. Da bi našel sredino, kjer bi… Aja, eh, kaj zdaj to pisarim. Aja, komad. Točno. Drekaham, drži se linije, lajtmotiva. Ampak ne, to je dejansko pomembno… Ker je. Skratka, dalj časa sem ugotavljal, da to ni to, da moram nekaj zamenjat, ker nisem več star 23 let in ker bi rad živel vseeno malo drugače. Vsi okrog mene so ali noseči, ali rojevajo, ali so rodili, ali imajo dvojčke, ali dopustujejo, ali bodo dopustovali, ali bi šli na pir, pa se moramo kaj čut, ali so kupili stanovanje, ali so prodali avto, ali… Jebote ali. In potem si v točki življenja, ko se zaveš, da ti že dooolgo, ravno malo predolgo, ni rekel, da »saj si še mlad« in »saj še maš čas«. In potem slišiš, pa te so najboljše, ne, ni cinično, dejansko cenim komentarje, parih prijateljev, ki ti častijo malo ovo malo ono, ko vidijo, ono, rentgen v tvojo denarnico in na bančni račun: »Stari, tui midva z mojo sma bla čist brez keša, pa živel sem tui, ko sn mel zadnjih 100 evrov in ko sn mel plače pet jurjov, pa ti povem, da denar ni pomemben, res ni.« Pa ti časti pir. In si tak iber hepi. Ker maš nekoga, ki te šteka. Življenje ni Leonardo di Caprio, ki bi kričal, da je stokrat raje bogat kot reven.

    Okej, totalno razkritje: postim se že sedemintrideseti dan. Nima veze z vero, joj ne. Bi morda bilo fino, če bi imelo, ampak ne, nima. Rad mam svoj štikl mesa. Rad imam tudi faširano meso. Rad imam magari pašteto, zabeljen fižol, magari ocvirk. Bilokaj. Ampak ni šlo za to. Šlo je za voljo. Če sfolgaš. Če zmoreš. Če lahko greš drugam, nekam v sebe. Pa sploh ni tako, ni nekaj iber poduhovljeno, v bistvu komaj čakaš na velikonočno nedeljo, na zajtrk šunko in na trkanje po vratih Gala žara ali Orienta »daaaaj miiii sviiiiijooooo!«. In to je v bistvu dokaz, da če se nekaj odločiš, potem je možno vse. Ja, je.

    In, evo, zdaj, če ste še tu, smo pri bistvu. Zarolam si štikl, ki mi ga je poslal Tine. Vidim ime banda, vidim grafiko, vidim naslov. Nasmešek, ko vidim Medvarjev lamp. V Juventus dresu! Pa to je to, stara dama, stari pirbauh, pa ko bi Cristiano vedel, kaj zamuja. Vidim Kosmačina, sosošolca iz Ilicha, ki v modrem hudiju pokaže točno tja. V Drekaham. In potem od tu dalje. Pinkijeva večno stabilna frizurica. In potem Tine. Spet se pizdi, ga gleam. Rohnj v tisti mikrofon, rohni, ker ni že sto let rohnel. Ker Trash Candy ni ratal najboljše, kar smo imeli po Lačnem Franzu ali Granni. Bemomast, jih pogrešam. Pijo sploh. Ja. Pa saj so Vizli, o, lej Bezjaka pa Moonija. Kiri cameoti, ljudje! Ampak bolj ko gledaš spot, bolj ugotoviš, da si poješ zraven. Ono, ko še niti približno ne znaš teksta, ampak se ti zdi, da boš znal rimat sproti.

    Zakaj? Ja, kaj, zakaj. Ker to je štajerski argo, pizda! Ker so to besede, ki jih imamo na lapah že ves ta cajt. To smo ja mi! Ta komad je ko oma na mercator šalteru: evo ti, Lidija, baker sn našparala, tu maš, pa si vun poberi. Le da verzi tega štikla niso baker. A-a. Kje pa, to je zlatnina časa, mestna srebrnina. Mene je Tine nagovoril z »kam je spizdla ironija?«. Samo res. Nea se režimo več, ker ironije ni. Pohrustala jo je realnost. Nekaj nam ne štima v glavi, ne?

    In potem poharanje novodobne scene. Sam ne uporabljam instagrama, kolikor bi ga, očitno, moral, ampak vseeno me štos »vsi smo kopije v programu / lepi smo na instagramu« tak hudo trofi. Samo ne tako, kot me je hesknšus slabe vesti zagrabo, ko se Tine zadere »Kaj je smisel vsega skupaj / pa kaj je sploh point?« Samo res! Kaj je sploh point.

     Urša Menart je to naslovila Ne bom več luzerka. No, v bistvu si je nazaj prevedla iz angleščine My Last Year As a Loser. Nejc Gazvoda je po Izletu iskal Dvojino. Ekipa, ki je potem soustvarila Pr’ Hostar, je iskala Dan ljubezni. Hej, še Siddharta se počuti kot Nomadi. Big Foot Mama je ploščo prej naslovila Izhod. Na Eurosong pošiljamo mladostnika, ki se jima žvižga za realni svet in sta naredila svet Sebi. Koala Voice se premetava, Ker tu je vse tako lepo. Lara Paukovič je preživela Poletje v gostilni. Uroš Kaurin in Vito Weiss sta postala Heroja. 2.0. In migata z organom sem in tja. Dooobeeer daaaan s kožico od lulija.

    Potem pa je tu Alo!Stari (ja, napiše se skupaj, so me nahrulili!). In refren. Refren, ki se dere name, jaz pa nazaj na njega in šrajava, kot že dolgo nisn šrajal. To je štikl, ki te predrami, ne, ne da te samo predrami. S pojsle te vrže vun skoraj tak’ kot vizla iz Harry Grizlyja. Bodi izjema ne pravilo je tako zlajnan prevod, da glava peče. Ampak v tem kontekstu? Nooooro. Zdaj šele štekam. Ker bi rad spizdo stran. Ker je treba prepotovat ves svet, se slikat poleg nekega bora na Papui Novi Gvineji. Ker to je finta. Rad bi vse naredo prav. Mami, ati, vse probam naredit. Puzamm, pišem, moledujem, fehtarim, postavim se za sebe, sestankujem, projektujem, pizdim, spizdim… Pa potem stisnem medota iz otroštva. In zapreva oke, jaz in medo, medo in jaz, in greva. Drugam. Ker trikrat še vprašaš, kričiš na vsakega, ki mimo pride… Pakajtestaoje? Trikrat. Potem pa se moraš vprašaš: pa kaj te z mano je?

    Nakuri, nažge, nadere, nafuka te Nea vem kam. V kateri točki? Ko me Tine v oke gleda. In kako me Tine v oke gleda. Take zelene ma, skoraj take kot jaz. In reče »da ti pol neo žal«. Jebemomaterdajebemmater. Kak fukjeno prav ma! Rad bi spizdo stran. Da mi pol neo žal. Rad bi šel drugam. Da nea vem kam? Kdo je to reko? Nea vem kam? Jaz da nea vem kam?

    Kam, Jaša?

    V Drekaham!

    Ocena ZU