Oznaka: božični koncert

Talentiran(a), to(rej) sem!

Nežno. Potihoma. Komaj slišno, skoraj mimobežno, na pol sramežljivo in na pol v-svojem-svetu odsotno, sredi božičnega koncerta, saj veste, od cukra do Mariah Carey, je pristopicljala na oder. Utišala je hrup spominov in sveta. Za seboj je vlekla kabel, priključen na talent, skrit v kitarske strune. Stopicljala je, kot da bi šla skozi čas. Sprehodila se je kot poezija Sylvie Plath. Sedla z izrazom Jane Eyre. Ali, bližje nam, kot potret Ivane Kobilce. Kot njen potret Mice Čop. Obraz, ki toliko pove, pa sploh ne govori. Sedla je. S povsem poravnanimi nogami. Lasje so ji padali točno tako, kot ji je padalo ogrinjalo. »Em… Pardon…« je nekaj kakor šepnila, ko je krenila drugače, kot je zastavila. Tako plaho, tako nehote, tako tankočutno. Nato je prebrala strune. Ne ubrala. Prebrala jih je. Skupaj s poezijo, ki v petju, podobnem pravljici za lahko noč in nasvetu za dobro jutor, ne utiša samo do šteng nabasanega amfiteatra. To je sicer, ja, primarno glasba. A je več kot to. Je talent, ki utiša čas, ustavi prostor. To je Zala Kralj.

Ni me samo prilimalo na zic. Ne. To je trenutek, ko ugotoviš, da si sam v množici. Ko ne veš, če sploh slišiš lastno dihanje.Vdih še, ajde, kaj pa izdih? Prišla je, sedla, zapela in iz treh minut naredila tri minute, ko lahko prisluhneš sebi zato, ker si prisluhnil nekomu drugemu. Ne, to ni cuker. To je nadtalent. Zdaj vem, zakaj me je za to punco klical Andrej Karoli, ko jo je vabil na Val 202. In jo naposled tudi dobil. Hvala bogu. Da je Slovenija slišala, kar je resnično vredno slišati. Sam sem si izkušnjo raje prišparal za v živo, čeprav sem o tej punci, ki je najboljše po Tomažu Pengovu, slišal že dovolj. Z zadržkom, ker to so primerjave, ki te lahko povozijo. Poglejte samo Lorde. Šestnajstletna Novozelandkinja gre in napiše Royals, izda prvenec Pure Heroine in David Bowie, malo preden nas je bil zapustil, reče, da v njej sliši prihodnost glasbe. No pressure, piki.

Daaaaleč od tega, da bi sam bil David Bowie. Je pa Zala Kralj naša Lorde. Vsaj. Pika. V približno treh minutah je naredila, za kar mnogo, mnogo, mnogo bolj izkušeni potrebujejo celotne koncerte, drugi kariere, tretji pa, naj se še tako trudijo, nikoli. Saj sem že lani pisal, da je na božičnem koncertu II. gimnazije Maribor toliko talenta, da tv talenti izpadejo kot plastična operacija nerešljive estetike medijske umetnosti.

Povedano drugače, Zala Kralj je ne samo razlog, da berete ta tekst, temveč jih boste na Urbani.si poslej spet brali več. Ali pa kjerkoli. O tem nekdo mora pisati. O punci, dijakinji četrtega letnika, ki pač ima. Ne samo Tisto nekaj. Ne samo Talent. Ima zgodbo. In liriko. In aranžmaje. In oktave. In črno kitaro. Kdo ve, kje je vse ta punca pobasala talent, kje je vse to, kar valovi v njej, našla, nato skreirala in nato predstavila. V njeni glasbi se sliši vse od Joni Mitchell do Nece Falk. Od Leonarda Cohena do Tomaža Pengova. Od Lorde do Severe Gjurin. In to je samo njen vokal, s katerim se plahoma ovija v preveliki pulover kreativnosti, s katerim ogreje, upočasni in stiša ves ta hrup. Ker ima tako huronsko glasno liriko, da je ta oglušujoče tiha.

»Je vse b’lo zaman? / Naivno pogledam vstran. Cela v belem, /upi da je to za zmeraj. // Znova k vrtnicam,/ ta vijolčnim in rdečim. Življenje je paleta barv, črno belo je za te, / ki ne upajo si daleč.« Še enkrat: življenje je paleta barv, črno belo je za te, ki ne upajo si daleč. Halo? Kje se to jemlje? Noro! Ni čudno, da se v refrenu sprašuje, če »sploh luna ve za morje, da vpliva na navade in valove«. To je mesečniški folk pop. Ko ti nosiš luno, v spominih, ne luna tebe. Zakaj pop? »Redkega nasmeha, a iskrenega odnosa do sveta. Cela v modrem, ker b’la bi ocean in morje.« Zala Kralj je, še preden je bila sploh zares mlada, dobila svoje Slovo od mladosti skozi Gašperja Šantla. Dni njenih lepših polovica kmalu se zgodi v »v poletni žalosti / mladost se zgub’la je / ne čutim radosti, zafrustrirana da ni tako kot bi lahko bilo.« Vendar najsi deluje še tako mračnjaško, skoraj vse v črnem, se punca poigra s časom, zeitgeistom. »Sem rada sama s sabo, pa vseeno iščem tinder za to noč.«

In še in še. To so verzi, ki jim – kot, haha, fotkam na Tinderju – stežka slediš, ampak jih ne spraviš dol. Kot moker sneg. To se prime v lase, zapraska v dušo. V enem samem komadu, ki dobiva nadaljevanja, klike, lajke. Zala Kralj je vse tisto, kar ta čas ni več. Je talent, je punca s kitaro, ki zna nastopiti sama s kitaro, avtorsko, originalno, izvirno. Na božičnem koncertu prinese točno tisto sporočilo, ki ga dobrodelni božični koncerti ponujajo. Nas same. V okolici.

Daleč od tega, da bi zasenčila vse drugo, kar je plejada talentov prikazala v poldrugi nadkvalitetni profi uri. Vendar hkrati nas je Zala Kralj spomnila, kako je, če si to, kar si. Če izhajaš iz sebe. Ona ni »nežna«, ker bi bil komad »nežen«. Ni rekla, tako plaho, tako boječe, tako skrbno, pardon, ko se ji je zataknilo na zadnjem od štirih koncertov. Ona taka je. Dlje kot bo točno takšna, boljša bo. V času, ko lahko damo filter na obraz, karakter ali kariero, je ona brez filtra. Zato je tako dobra. Zato je takšen talent, da niti dihat nisi upal za tiste tri minute. You could hear a fucking pin drop, bi zapisali Američani. Mi pa, da ko poje Zala Kralj, dobiš občutek, da poje samo tebi. Ne zate, ker to skuša danes narediti vsak. Ni večje dragocenosti kot pozornost. Vprašajte Marka Zuckerberga. Zala Kralj zapoje tebi. Vzemi ali pusti, ampak ravno zato, ker mrmajoče, srebajoče, šelesteče, šepetajoče pljuska z življenjskimi, večnimi verzi. Če mi ne verjamete: Zala bo v torek nastopila na solo špilu v Udarniku v sklopu festivala FAK, predvidoma januarja pa še na II. gimnaziji Maribor s solo koncertom (če bi radi prehiteli hipsterje, še bolj pa ujeli mladost, res pojdite!)

Ker živimo hkrati tudi v času, ko se poveličuje kult mladosti, je po drugi strani precej ironično, dosihmal pa tudi bizarno, čudaško in nefer, da so tisti, ki so dejansko mladi, praktično premladi za večje stvari. In so, po krivem, prezrti, niti malo krivi zato, če tisti pred njimi niso pravočasno prišli na vrsto.

Stranger Things so, na drugi strani, ratali takšen hit ravno zato, ker so dali mulcem vloge. Ne nekomu, ki bi naj bil kot mulec. In zato sta voditelja – Mila Kotnik in Muhamed Ami Kulauzović – točno to, česar takšne prireditve prepogosto nimajo. No, ko sta začela s tem, da ne veste, kako napisati scenarij, bi se kaj kmalu zgodil Športnik leta in ostale prireditve, kjer meljejo, prežvekujejo in neinspirativno tolčejo, robantijo in faširajo klišeje, pa še to tiste, ki so jih pravi klišeji že v kameni dobi zavrgli kot preveč klišejske.

Ne Mila in ne Ami. Kakšen dvojec! Kakšen tekst! In to za božični koncert. Ravno zato, ker sta prikazala, skoraj filmsko, pardon, tvserijsko, kako poteka razmišljanje v glavi na glas – pa ne v smislu Razkolnikova. On bi na čevape, ona ne bi. Malo nerodno je, da je več želja imel Ami, vendar jih je enako suvereno branila tudi Mila. Nista bila stereotip(izira)na, sta pa igrala na te note. Na takšnih prireditvah lahko cukrasto, lirično in profesoricam slovenščine ustrezno nizaš nek duhamorni, siv, neoprijemljiv štof brez vonja in okusa. Mila in Ami pa sta svoj »dejt« postavila nekam med SNG Maribor in Baščaršijo. Zato pa smo se krohotali. In zato je njuna oddaljenost, gledanje drug mimo drugega, tako vžgalo. Ker sta bila tu, pa spet ne. Duh časa. V nulo. In Ami se je hvalevredno vrgel na granato ljubezni, eksplodiral v poku narjene osladnosti in dal vrhunsko lekcijo, kako se ne peca.

»Daj, brez mene bi ti bil … Dobro. Poglej, predstavljaj si, da sem zlata ribica, ki lahko vsakemu v tej dvorani uresniči tri želje.

»Ti bi bila ribica za moj akvarij.«

»Še nikoli nisem slišala česa slabšega.«

»Daj no. Kaj jim želim? Čim več tolerance do klišejev, čim daljše poljube in čim več nagajivosti.«

»Jaz pa si želim, da dovolite, da je vaša hiša blatna od mokrega snega. Dovolite si, da se vsaj med zimo pomladite za nekaj let ali desetletij. Življenje je eno samo.«

»Dovolite, da ga izkoristijo tudi drugi. Prebuditi dobro, ozavestiti včasih zaprašene misli – pomagati drugim.«

»Skratka imejte se vsaj malce osladno. Izstopite iz svojih okvirov.

»Poskrbite, da bo dijakom iz socialno ogroženih družin lepši ne le današnji, ampak tudi jutrišnji dan.«

Tako se to naredi. Točno tako. Tako Ami kot Mila imata perfektno, radijsko, igralsko, tv, filmsko dikcijo. AGRFT bi moral po take sam laziti, umetniške hiše pa še bolj. Pretiravam? Niti ne. Res ne. Suverenost, ki jo kažejo tisti, ki so sodelovali v zadnjih dveh muzikalih English Student Theater (Alica v čudežni deželi, Sen kresne noči) bodo lahko gladko sledili denimo Mii Skrbinac, Tini Vrbnjak, Urošu Kaurinu in ostalim, ki so jim na AGRFT takoj dvignili palec.

Ko pogledam, kakšni so bili prvi božični koncerti (od leta 2001), ko sem nastopal še sam, ko so nastopali še profesorji (to je morda edini manjko)… Če bi vse tiste točke takrat združili, bi se komaj kvalificirali za letošnji program. Resno. Pa smo se ravno tako trudili, vendar… To zdaj je liga prvakov. Če ne veš, kaj točno bi, če ne verjameš, jih fašeš takoj že pet v prvem polčasu. Že res, da smo »mi« imeli Tomaža Gajšta na trobenti, Saša Grozdanova na klavirju, Uroša Beleta na klarinetu in Tomislava Šarenca na kitari, vendar Drug’ orkester ima zdaj svoje adute – in v Aleksandru Čonču dirigenta, ki je uspešno vpeljal edino, kar je manjkalo. harfo.

Zdaj pa zares. Vse od časov Martina Počkarja in Mihe Sagadina takega basista, kot je Maj Husar, ni bilo na II. gimnaziji. Ta tip ne igra basa, prej bas igra njega, oba skupaj pa sta naredila groove, da ima aranžma Nikolaja Sajka v Peter Gunn, ki smo ga tudi mi prežvekovali, filmski šus, tisti prepotreben filmski šus. Pubec igra na cajon, dela koreografijo v najboljšem božičnem bandu z najboljšim imenom Bad Decisions in je v orkestru več kot motor in jedro. Je ritem. Je tip, ki miga z glavo in že s tem daje tempo. Ni lahko biti takšen fultrefer na basu. Zato je Husar tolikanj večji muzičar. Drug’ orkester še naprej vztraja pri železnem repertoarju za božični koncert, kar je prav, saj Mission Impossible s sedmimi flavtami, ravno pravim wah-wah pedalom in voditeljema, ki se skoraj bondovsko/bournovsko ušunjata, zazveni ravno dovolj razgibajoče, skoraj seksi, da večer ni le zdaj turoben, zdaj skladkoben. Vid Homšak pa je v Črmljevem letu vrgel Sašu Grozdanovu rokavico, kromatično lestvico in vse tri klavirske pedale. Pubec je z desno roko oddrmal dvaintridesetinke Korsakova, kot se jih pač mora, ampak tako suvereno, skoraj nadcarsko nonšalantno, da se je zdelo, da bo s prosto levico zraven rešil še sudoku.

Potem je pa tu Blaž Režonja. Gal Gjurin, Nino Kozlevčar, Uroš Perić v enem, če vam te reference kaj povedo. Najprej je že uvodoma v klavirju tako nizal akorde v You Raise Me Up, da je poneslo Mladinski pevski zbor II. gimnazije, ki je doživel celovito menjavo in spremembo (iz izjemnega v še bolj izjemno, sploh moški del zbora je prepričljiv in vse bolj izstopajoč). Nato je šel v dva mega noro težka dueta z Laro Benedejčič, ki mu je, naj se je še tako trudil,a stežka parirala. Pri čemer je jasno le to, da mu težko pariraš. Samo gledaš ga lahko. Še pisati je težko o njem, če si sposodim pri Pepu Guardioli. Blaž Režonja je kot Lionel Messi. Saj je sam dober, ampak nuca ob sebi take, da lahko še komu poda. Aranžma skladbe Mlade oči je babicam gotovo narosil oči. Za brisalce. Na največjo jakost. Še Ditka Haberl bi se razjokala, kakopak. Sploh ker je Maj Husar sledil na cajonu, ki ga je kasneje samo še Sani Smajić v Sladka kot med (Mi2) bolj razploskal in razploznil, in ker zimzeleno pač na takih dogodkih vžge – bolj kot Muff, najsi bo Naj sije v očeh še tako vseprisoten song.

Blaž Režonja je za glasbeno ustvarjalnost to, kar je MacGyver za pač, no, macgyverstvo. Tipu lahko daš triangel in bi z njim prišel v Talentih vsaj v polfinale. Gladko. Zakaj? Zato ker je v Peter Gunn s sončnimi špegli hammonsko dajal okraske kot mi okraske gor na jelko. Tako je, pri teh letih, tolkel prvi med vsemi hammond znalci Ray Manzarek v The Doors. Nato je, proti koncu, še pokazal svoje beatbox sposobnosti, ko se je skupaj s Klaro Žinković, Majo Dretar, Laro Rantuša in Krištofom Križancem lotil Pentatonix in njihove priredbe Hallelujah. Če je kateri komad, oprostite izrazu, zajeban, je ta zajeban. Ker če greš delati priredbo, moraš biti vsaj Jeff Buckley. Ali pa pač Pentatonix. No, peterec, dva tipčka, tri tipice, so pokazali, zakaj bo tudi tretji del Pitch Perfect (Prava nota) ziher spet takšen hit. Ne zaradi Anne Kendrick, temveč zaradi songov.

In, e, tako je bilo s to peterico, kjer je vsak dobil verz in v razmetavanju talenta so se dobacivali, šikali in dokazovali, da bi bili nanje ponosni Cohen, Buckley in Pentatonix. Povedano drugače, ko sem jaz hodil na to isto gimnazijo na točno te koncerte, smo komaj vedeli, kaj beatbox sploh je. To je tako nezaustavljiv talent zaradi talenta samega in to je tisto, zaradi česar je vredno obiskovati in popisovati te dogodke. Morda tudi zato, ker koga iz te generacije, ki je tako superiorna, sposobna, razgledana, zagnana in predvsem delovna, ponese in postane, še bolj pa ostane točno to, kar je sedaj.

Recimo Rahela Horvat Toš in Blaž Pridgar, ki že v muzikalu Sen kresne noči ponujata neprekosljive duete, skupaj s Sarah Marn in Jako Kunstom pa najboljšo priredbo priredbe v Love is Blindness (original U2, priredba Jack White), sta skoraj mimogrede, kot tisti hollywodsko edinstveni brezbrižni, a vendar tako noro prepotreben nasmešek Ryana Goslinga, ki zdaj je, zdaj ga ni, no, tako, na ajns, cvaj, draj sta ponudila City of Stars iz La La Land. Zamenjala sta le to, da je klavir igrala ona in ne on. Pač še en dokaz. Ko talent pač pritisne še na (prave) tipke.

Kar je bil, jasno, le predfilm, trailer. Za to, kar je pripravila Sarah Marn. O njej smo pisali že precej tudi na Urbani.si. In še bomo. Ker se punci ne ustavi, ma ni šans. La Vie Boheme iz muzikala Rent (1996), ki je iz Puccinijeve opere naredil rock šov. Marnova je zadela točno tam, kjer lahko zadanejo samo tisti, ki so komaj naredili izpit za avto, mature pa še ne. Mladi, zagnani hipiji, jebivetri, svobodomiselni, celo anti-božični mulci, ki bi tako radi (za)furali bohemsko življenje. Koreografija je že sama po sebi taka, da se vprašaš, kje je Marnova poleg sebe našla še ducat sebi podobno mislečih in, pomembneje, sposobnih. To je bil šov zase. Marnova ima že zdaj sposobnost režiserke, ki lahko sama pokaže, še bolj pa uvidi gozd. La Vie Boheme je bil ekskurzija, za katero si vmes dobil občutek, da nima povratne vozovnice. In to je tisto, ko lahko res rečeš, da te je – odpeljalo.

Še najbolj – saj vem, inflacija presežnikov – pa se pri tej mulariji pokaže, kako neustrašni so. Ne vem, ali je kriv youtube ali dejstvo, da se danes pred objektiv postaviš vsakič, ko se ti zahoče, ker je snapchat ustvaril nepozabno kulturo pozabljivosti, ampak po drugi strani je ravno selfie kultura pomagala (ali pa je takšen pač le občutek s tribune) vsaj malo zatreti bolj samocenzuro, ker trema bo itak vedno obstajala. Sploh pred sošolci. Še bolj pred prfoksi. In najbolj pred starši. Ampak ko vidite, kaj sta odplesala Tosia Robar Žerak in Matic Vučina v svojem Cha Cha Cha… Noro. In potem slišim, da je punca – fazanka. Pa ne se hecat, no. Kako? Kako za vraga?

Ja, saj. Kako za vraga. Katarina Kukovec je tako ubrala po violini, ko se je lotila We Wish You A Jazzy Christmas, da ji je na klavirju Gabrijela Grabušnik komaj sledila, jo dohajala. Kukovčevo bi odneslo. Oprostite, ko sem jaz hodil v šolo, solo violinistk, na tak način, da bi nekdo šprudlal in se z izrazom Nicola Paganinija kapricirano postavil vsem nam z violino v brk. Punca, kapo dol.

A če mislite, da je to pugum… O, ne. Vzamite, recimo, Ivo Mićanović. Tradicionalno Oro je priredila punca, ki se je odločila, da mora priti v Maribor, magari gre eno leto šole mimo. Maribor ali pa nič. In o bog. Itak smo kmalu pozabili, da smo na božičnem koncertu. Smo bili pa, to je bil ves čas občutek, še vedno nekako v decembru. Nenazadnje, če Guardian piše, kako zastavlja besedo, da je Die Hard božični film (seveda je, ni božič, dokler Hans Gruber ne pade s stolpnice Nakatomi, yipikaieee)… Ampak ne, ko je visokorasla, visokotalentirana in visokomotivirana Iva Mićanović pričela s petjem… Nismo več bili v decembru. Bil je maj, sredina maja, mi pa vsi skupaj na Eurosongu. Ja, tako prepričljiva je Mićanovićeva. Že kot Titania v muzikalu Sen kresne noči je bujno talentirana. Kot solo pevka, na matrico, sama pred širno planjavo priložnosti, ki jo imaš kot jedva polonoleten, pa je s svojo izrazito nižjo lego, zaradi katere je njen glas prodoren preko meja žanrov, združila oriental in pop. Tako, na ena, dve, tri.

Tako kot lani, pa je bistvo povzel zbor, kjer se je Viljem Babič, zborovodja, ki se mu pevci ves čas nekaj kakor hihitajo, vendar mu tako zvesto sledijo, da gre vse tako, da se ti zdi, kot da je nekdo pritisnil play, pokazal kot mojster izbora. Prišla je noč in Božična uspavanka sta dala tisto, po kar prideš na božični koncert. Po malo miru. Ki pa ga je treba na koncu našpanat. Saj, kot je rekla Kotnikova: »Božič ostaja zato, da lahko z nekom poješ Mariah Carey, kljub temu da si brez kančka posluha.«

In je prišla, spet, Rahela Horvat Toš. Kot diva. Kot posluh na dveh nogah. Zdi se, kot da poje na takih koncertih, točno ta komad že deset let. Da se je vrnila na gimnazijo po uspešni karieri. Kot kaka Maja Keuc. Zaradi takih pevk, zaradi takega programa veš, zakaj je Love Actually takšen film, kakršen pač je. Nujno cukrast. Rahela se ni šla dirke visokih C-jev z Mariah Carey. Ne. Padla je v točno ta občutek, ki ga božič, v izvedbi dijakov, potrebuje. Niti malo kričeč, ihteč, patetičen. Ne. Temveč tradicionalen. Na to babice, dedki, še prfoksa kemije ploskajo. Navdušeni.

Zakaj? Zato ker je to špil mladih. It’s a young (wo)man’s game. Sprašujem se samo, kako in kje najti nove Zale Kralj, nove Sarah Marn, nove Blaže Režonje. Baje jih je zadaj še kar nekaj, ki komaj čakajo. Da niti malo ni lahko sploh priti v ožji izbor za program. Hvala bogu. Če je lanski božični koncert na II. gimnaziji Maribor raztural, je letošnji bil mestoma bolj nežen, a nič manj mo(go)čen. V uri pa pol ne samo, da ne gre nič narobe. So prireditve, celo državne, kjer se vprašaš, čemu je to namenjeno in kaj bi nekdo sploh rad povedal. Na božičnem koncertu 2017 tega ni bilo. Niti slučajno. Ker nisi imel časa razmišljati. Samo sedel si, vpijal in se čudil. Od kod ves ta talent? In kam bo šel?

22. decembra 2017
Štempl neskončnega talenta

Komot pokličite Branka Čakarmiša na Pop TV. In mu povejte, da lahko Talente kar lepo dol vgasne. Aha. Ko-mot. Ker po takem božičnem koncertu na Drugi… Je, ono, že skoraj brezveze, brez smisla, hvala lepa, nasvidenje, gremo domov. Vežbat do izbezumljenosti. Ker je bilo predobro. Jap. Res. Pre. Dobro. Poldruga ura perfekcije entuziazma in talenta. Gola dobra volja za sendvič in sok. No, in za večno čast in slavo. Ampak resnično. Ne pretiravam, ker se sploh ne da pretiravati. Ne po tem, kar so skupaj spravili ti mulci in mulke na božičnem koncertu II. gimnazije Maribor 2016.

Zdaj, bom butnil kar direkt, takoj na začetku in brez šparanja in cincanja: od bivšega drugogimnazijca seveda ne morete pričakovati skrajno objektivnega poročila in podoživetja. Sploh pa ne od gimnazijca s takim priimkom. A-a. Ampak okej. Komot si mislite, walda, da hvali, itak, kul, paradjz mi zabrišite v ksiht, samo javite in pridem. Se vržem pod vlak, kot dobra stara Ana, ampak samo zato, da lahko potem prosto po Tolstoju poštekate poanto. In poanta je preprosta. Zelo preprosta. Malo dolga, ampak preprosta.

Sam se prekleto dobro spomnim božičnih koncertov na Drugi. O, ja. O. Moj. Bog. Že v drugem letniku, ko mi mama ni rabila več držati kazalca za prijem bare akorda na kitari, sem, če se dobro spomnim, nastopal, spremljal in sanjal, da bom rock zvezda. Sestro ali koga že. Kaki časi. Janja, Eva, Špela… Pevk je bilo še in še. Ali je bil pa to tretji letnik? No, ni pomembno, ampak tretjega letnika, torej božičnega koncerta 2002, se najbolje spomnim od vseh. To vam pišem tako, za filing. Da boste videli od kod navdušenje. Eni so friki na Emo in Evrosong. Jaz sem pač na srednješolske produkcije.

Tam sem, decembra 2002, ko še ni bilo ne facebooka ne youtuba in smo doma komaj dobili kabelski internet, pa si komaj našel kake tablature (nisi mogel najti nič pod »how to play November Rain«), na kitaro žingal mislim da kar dvakrat in bil hkrati prekleto favš, ker še nisem bil član Drugorkestra. Se pa spomnim, da sem se takrat na smrt in za kake tri sekunde zaljubil v kasnejšo fenomenalno prijateljico Tinkaro. Ki sem jo takrat videl prvič. Kako ji je zažarel obraz, med vsemi tistimi ksihti. Filmsko! Okej, da je bila fazanka, je bilo malo škatljivo, ker fazank se baje ni smelo pecati iz kdo ve katerega razloga. Ampak ko so potem za konec vsi zapeli dobrega starega Elvisa in njegov gigahit Love Me Tender (lav mi svit…) in je dobri stari Tone Žuraj dirigal celotnemu zboru (mislim, da so še profesorji žvrgloleli zraven) se je trenutek ustavil. Ne rabim zapreti oči ali stikat po keksih a la Proust, da bi bil podoživel nezaustavljivi občutek amfiteatra decembra 2002. Ki seveda ne bo nikoli več isti, ker so ga obnovili (in hvala bogu, da so ga) in mu obrezali balkon, da je zdaj bolj kabriolet verzija. Balkon, tisti razvrat. Uf.

No, na vse to, na Toneta, Tinkaro in kitaro, sem se spomnil, ko je Drug orkester odprl letošnji božični koncert. In to z THE štiklom. Ki smo ga na Pohorju žagali in vadili in gulili in je Niko Sajko iz nas izvlekel še več, kot smo verjeli, da smo sposobni (vsi pihalci smo itak želeli biti Tomi Šarenac ali Durič in drajsati po kitari). Uf. Jesus Christ Superstar. Kakšen aranžma, kakšne slajd kitare. In kakšen solo je tam kresnil Tomaž Gajšt, danes prva trobenta Slovenije. Že v moji generaciji si na božičnem koncertu ali Prešernovi proslavi lahko šlatal kvaliteto, ker je bila vsepovsod in tako neverjetno mikavna.

Čeprav kaj dosti nisem razumel lucidnosti Uroša Kaurina, drznosti Tine Vrbnjak, si vedel, ej, ta folk ima taki potencial, da brezveze. In poglejte, kje sta danes. Daleč. Kako je Sašo Grozdanov na klavirju zujil Čmrljev let, je itak šlo med mite, basni in legende. In ko ti potem nekje pri tridesetih ven fseka nostalgija, ki bo pri štiridesetih ziher ratala že senilnost, drage punce in dragi fantje, si misliš, da si bil tako neskončno neponovljivo poseben. In je morda tudi bilo in smo morda celo res bili. Kao. Do te generacije, ki jo ima II. gimnazija sedaj. Smo mi bili analfabeti. Že res, da sem vmes spustil marsikaj in se opravičujem, če komu delam krivico, imenovano spregledanost, toda kot da že muzikal Alica v čudežni deželi ali predstava Živalska farma nista bila lani dovolj, je ta koncert razmetaval s kvaliteto v skorajda vsaki točki.

Okej, gremo lepo po vrsti, tak ko trupla v krsti hiše v Trsti. Gremo najprej k voditeljicema večera. Lani je to bila brutalno šibka točka koncerta, ker je bil tekst sicer krasen in prikupen in okrancljan in sladkor-v-prahu posipan in bi bil idealen – za osnovno šolo. Točke same po sebi niso bile tako švoh, ampak manjkala je iskrica in ko potem še EST tehnika ni imela svojega dne (jebiga, ni vsaki dan nedelja, pardon, petek), imaš pač, kar imaš. Čisto okej božični koncert. Pa saj, božični koncert ima poanto drugje. Dobrodelnost, družina, skupnost, ljubezen. Hitro prideš do izumljanja toplega kuhanega vina. Itak.

Ampak tole letos? To, kar sta ne samo spisali, temveč predstavili Mila Kotnik, v črno odeti piškotek najboljše izgovarjave po Ajdi Kalan, in Julija Lukovnjak, bela lebdeča snežinka? Pozabite. Forget about it. Vstavite poljubni superlativ, saj veste, tiste lepo naštancane pridevnike, in imejte žur. Mila Kotnik ima suvereno prezenco in, še enkrat, milostno navihan glas, ki lahko gre direkt na Val 202, Julija Lukovnjak pa zna iz svoje drobne postave narediti veličastne poteze, vredne vaše pozornosti. In hočete en taki ornk šus v glavo? Ne samo to, da sta sošolki. Pač. Pride tak. Ampak sta sošolki v 2.a. Jap. Drugi letnik. Ha? Kako je to možno? Drugi faking letnik!? In taki tekst o barvah in igranje z besedami, na meji neologizmov. Zaboga nisem še slišal za prislova »prepišno«. Pa dela. O, kako dela. Nekam prepišno je tukaj. Kako neverjetno kul se to sliši.

Kot rečeno, povezovalni program je bil že sam po sebi šov zase. In to je tisto, kar te zabriše na rit in si misliš, da vsi valiči te Slovenije ne morejo spraviti tako pristne energije in razigranosti. Brez kakršne koli resne treme. Okej, na božičnih koncertih je treme res nekoliko manj, vsaj jaz tako pomnim, pa vseeno. To je bil prvi koncert od skupaj štirih (dva v sredo, dva sta še danes, lahko bi jih bilo glede na zanimanje za vstopnice kdo ve koliko), pa je delalo. Če kdo išče voditeljski par, naj se zglasi v 2.a. Čisto resno.

In potem točke. To je teklo tako brezhibno, da se vprašaš, kako je sploh možno, da ne gre ama nič narobe in da je vse od luči do prinašanja/odnašanja stolov tako zvežbano. In da je bil letos zvok v nulo usklajen, saj se je lani zdelo, da se orkester, ki je spremljal dobro ozvočene vokalistke, peljal mimo kot slabi avtoradio v jugecu. S skurjenimi zvočniki. Ne letos, nak, a-a. V uri in pol je bilo, koliko, čez dvajset točk? To ni malo. Sploh če imaš en orkester in en pevski zbor. In balerino. In plesno skupino. In dva banda. In kdo ve koliko pevk. Opozorilo za epileptike: tole bo rollercoaster, ringlšpil, eksplozija.

Zdaj, da se vrnem na začetek, škoda, da Drug orkester nima električne kitare, ker bi bil Jesus Christ Superstar (še) boljši. Takšen, kot smo ga mi špilali? Pa ja. Andrew Lloyd Webber ni ravno kikiriki od muzikalov. Ker res ni. Je ornk muzika. Pa dobro, je orkester zvozil. Dobro zvozil. Pihalna sekcija je iz leta v leto močnejša, kar ni mala stvar. Verjemite, ko štancaš sinkope z alt saksofonom v kvalitetno zajebanih aranžmajih dirigenta Nika Sajka… Potem smo videli retro neinstagram retuširano video preteklost časov, ko je šel foter vsem na živce, ker je s kamero, tem tujkom, snemal vsako malenkost.

Ampak poanta je bila v nulo zadeta. Kaj je v bistvu božič. Bamf! Letošnja edicija je pokazala, da je lahko tudi smeh. Da ne rabiš biti nasilno cukrast. In to sta v Baby, It’s Cold Outside (Frank Loesser, 1944) nastavili Katarina Ružič Koželj in Sarah Marn. Filmsko kabarejska miniatura, igrivo podajanje verzov in teksta. Od kod taka sproščenost pri tako rosno mladih dekletih? Adijo pamet. In še zdaleč ni bila to edina nadtočka. Da EST štanca hite iz rokava, sta na koncu, na samem koncu, pokazala Alen Kirbiš in Rahela Horvat Toš v Master of the House (Les Miserable, ki bi ga šel raje gledat kot še enkrat nazadnje nagrajeno filmsko verzijo, od katere je še krsta Victorja Hugoja v Parizu vsaj meni delovala bolj intrigantno). Za Horvat Toševo itak ni več besed. Kot je Pep Guardiola rekel novinarjem za Lionela Messija: ne pišite o njem, glejte ga in uživajte. Zato nimam kaj pravzaprav dodati za Toševo, ki je s škarjicami zabila evrogol iz polovice igrišča v mojstrsko prirejeni Amazing Grace. In nas narežala v Master of the House. In bila še pri eni točki zraven, eni taki, o kateri boste dobili samostojen odstavek. Toda pri Horvat Toševi – podobno kot Messiju in ja primerjava je na mestu – je bisernato, da nuca podajalke, soigralke, kot je Lucija Divjak in/ali Neli Vuherer.

Suarez in Neymar finta. Ja ja. Konkurenca za prva pljuča Druge ni skromna. A-a. Niti malo. Zala Arzenšek je ob kitarski spremljavi ritmično evforične Lucije Šmid, punce, za katero moja generacija ni vedela niti, da obstajajo, ker je z desno roko delala čudeže na kitaro, That’s Life odpela za čisto petko. Neli Vuherer si je v Vaniliji in Dream A Little Dream izbrala iber zahteven odziv in pošteno zvozila. Hkrati pa nas, khm, spomnila na EMŠO, ker je že debelih pet let, odkar je Maja Keuc, ki je pljuče resneje odprla s Hrošči, band, kakršnega še dolgo ne bo, ravno na Drugi, štikl odpela na Emi in kasneje v angleški verziji No One še na Evroviziji.

Glavna odlika pa je stopnja originalnosti v priredbah (vem, taki žlahtni oksimoron): pri Vaniliji bi dali levo roko, če bi slišali še kakšen vložek, taki ornk baročni, od prve violine Darine Cvetrežnik, ki že izgleda superstar na violini, Maticu Komelu pa lahko da cela šola petko, ker se je lotil in sam posnel svoje videnje Dream A Little Dream, tega večnega komada večno nerazumljene Mame Cass iz Mamas and the Papas. Kje je našel plac za tako gromozansko pogumne beate in dub-step finte ob saksofonsko napeljani aritmiji… Bo moral enkrat povedati sam. Pubec, samo tako dalje.

Ampak če bi radi res videli izvirnost? Ja ja, vsi smo gledali Pitch Perfect in vsi kao vemo, kdo je Anna Kendrick (ki jo je treba videti v Up in the Air ob Georgeu Clooneyju), odkar je tiste kozarčke v Cups premikala in postala viralna zvezda, preden je viralnost postala glagolnik. Ampak za Cups je White Winter Hymnal približno, bolj ali manj to, kar je barvna televizija za klinopis. Lucija Divjak, Tara Sinkovič, Krištof Križanec in, kdo pa drugi, Rahela Horvat Toš so sedli drug ob drugega, najhitrejša zmaga igre štiri v vrsto. Drug ob drugem so se najprej trepljali ritmično po prsih. Potem pa vsak vsakega vsepovsod. Plosk tu, tlesk tam. Pozabite, forget about it, doviđenja. Če bi se s tem prikazali na Talentih, bi šel Lado Bizovičar komot kar lepo domov. Malo vežbat. In kar te res povozi in potepta in pomendra? Da tri dekleta in pubec dajejo občutek, kako je to izi. Ja pa ja. Okej, sam, solo, mogoče da bi se našla dva najbolj ritmično usklajena deda… mogoče. Ampak četverica? Petje in ploskanje še nikdar ni zvenelo tako genialno zajebano. Saj veste, kot Paganinijeve kaprice, ki zvenijo, okej, naučeno šprudlanje po violini, ampak ono, saj pa to se pol da, ko enkrat sfolgaš. Ja pa ja. To je bil gigavrhunec med gigavrhunci. Prišli, odploskali, odleteli. Sicer pa, evo video. Pojdite po robčke. Solze grejo dol od kvalitete. In potem ti še Horvat Toševa po nastopu reče, eh, še se da izboljšat. Kvalitativni preskok generacije, ki ti da ne samo upanje, temveč navdih.

Vseeno pa božični koncert podpiše pevski zbor. Pod vodstvom Viljema Babiča, dobre volje na dveh nogah, je zbor prerasel gimnazijske okvirje. Ni odra, ki bi bil dovolj velik za energijo tega zbora. Ki niti za milisekundo nima tendencije postati Perpetuum Jazzile. Joj ne. Da bi se blamirali z nekimi triki, hkrati pa fušali v Stožicah? Ne, hvala. Ravno to je odlika celotnega koncepta, ki je hkrati dovolj demokratičen in multikultiš, da najde prostor za Justin Bieber sladkobno božanje Reneja Kapela & Vida Homšaka, nadpogumni solo sladkorček prime balerine, hrabro ponudi trampolin priložnosti za Tigrice in njihovo skoraj ravno prav poredno izbiro za Kankan (punce, bil sem v Moulin Rougeu v Parizu, pa je manjkala ta iskrica), za dva banda, ki sta nas nasmejala že z napisi na zaslonu (Ime banda? Bad Decision. Ime songa? Santa Metal Clause Is Coming to Town. Ja, jaz sem bil oni, ki se je naglas režal), še bolj pa s kitarsko solažo. Pubec, ki je soliral, naj se oglasi v Drug orkestru s solažami, kakršne je v naši eri žingal Tomi Šarenac.

Ampak kot rečeno. Pevski zbor je in bo podpisoval božične koncerte, ker zna lokalizirati trenutek. Štempl, etiketa domačnosti. Naj sneži je denimo izpadel krasen prevod Let It Snow, tistega komada, ki nas spomni, da se božič začne šele takrat, ko Hans Gruber na Pop TV pade iz stolpnice Nakatomi (Die Hard, baby!). Sem komaj dol legel je spomin na kolednice in hrabra izvedba, kakršno sta furala banda Katalena in Terra Folk v najboljših časih. Oh, Holy Night / O, sveta noč je vnesla vonj potice in snežink tako, kot se to naredi v 21. stoletju. In če je bil Amazing Grace za zjokat dober, ker smo videli, kaj lahko nekdo naredi s tercami in to v tako dodelani priredbi (flavtistka, ki je odigrala uvodno temo, lahko gre komot v filmsko glasbo že jutri), je bil Master of House za konec tisti podpis, ki ga je dal letošnji koncert. Talent, ki ima dober smisel za humor. In barve.

Ura in pol že dolgo ni bila – še posebej v primerjavi z lani – tako našopana s kvaliteto. In minila tako hitro in vsaj v meni vzbudila nepopisno evforijo ter preizprašujoče začudenje, kako, za vraga, od kod, ti otroci ponujajo iber profesionalno izkušnjo v na koncu dneva totalno amaterskem okolju. In prav to je tisto, česar Talenti ne morejo imeti. Ker bi iz Mile Kotnik, Rahele Horvat Toš, Sarah Marn, Alena Kirbiša in ekipe naredili medijske spake, komercialne konstrukte, jim vzeli dušo in porinili v roke neki product placement. Ker je pač jeba, ko gre enkrat zares (beri: za denar). Ampak zato je bil božični koncert 2016, tri dni po finalu nove sezone Talentov (nisem gledal), nekaj, kar rabimo še bolj pogosto.

Iskrivo, razposajeno, ampak hkrati zdravo ambiciozno razkazovanje želje, talenta, sanj, pristnosti. Brez tekmovalnosti, komolčenja in zvezdniškega egotripa. Ker se prav vidi, kako vsi poslušajo drug drugega. Vsaj na prvem koncertu so. Prečekirali, radovedno, kaj bo kdo pripravil in kam se bo vrgel. In ti otroci se vržejo tako kreativno na glavo, da niti nebo ni več meja. In pride dan, ko je vse tako, kot misliš, da ne more biti, da je to samo v filmih tipa Love Actually (Pravzaprav ljubezen), kjer božični koncert rata top poljub in nastop v komadu All I Want For Christmas. Tega božični koncert pri nas ne nuca. Ker je v Master of the House in sklepni temi Superstar iz Jesus Christ Superstar nasmejal, razdrobil zbor, odprl gajbo (brezalkoholnega!) piva in prepevajoče rignil, z vonjem po talentu.

Iskreno bravo, vsaka čast, nadcarji, kapo dol vsem nastopajočim in sodelujočim. Samo tak’ dalje. Pa Branka Čakarmiša ni treba klicat. Spodobilo bi se, da bi on poklical vas. O, ja.

22. decembra 2016

Oznaka: božični koncert

Talentiran(a), to(rej) sem!

Štempl neskončnega talenta