Večer plesnih miniatur. Okej, nekaj pač, ugibam, so morali napisati na letak, da so pojasnili vnaprej, kako in kaj. Štekam. Ampak hudimana! Če pa to niso bile »miniature«! O, ne. A-a. Nak, to pač ne. To je bil maksimum človeškega potenciala. Presežek! To je bila ura življenja. Jap. Življenja. In ena sama ugotovitev. Kaj imamo mi (vse) v Mariboru. Saj to res ni. Ja, ligo prvakov. V dvoranskem ali velikem fuzbalu. Okej. Ampak imamo predstavo, imenovano Tik pred deseto, na kateri bi Meg in Jack White prilimalo na zic. Ker še White Stripes nista zmogla takega šusa v glavo kot mariborska Tovarishia.
Že produkcije Centra plesa, o katerim smo na Urbani.si že pisali, so celovito, povezano in slavnostno doživetje. Resnično so. Produkcije, kakršne običajno vidimo v ameriških filmih, ko starša vsaj za en večer na stran položita svoje razlike in ponosno skozi telefon, ki mu crkne baterijo, pogledata, kaj sta ustvarila. Tokrat so bile vloge obrnjene. Tokrat smo vsi skupaj gledali, kaj znova ustvarja plesna kompanija Tovarishia Dance Company, ki se – tako piše v njeni uradni predstavitvi – posveča fizični in tehnični zahtevnosti sodobnega plesa, hkrati pa hoče in mora sporočati, izzivati, opominjati, spominjati, osvajati in predvsem ne puščati gledalcev hladnih: »Tovarishia je pojem zaupanja, skupnega razvoja in sprejemanaj soplesalcev v vsej njihovi norosti. Tovarishio vodijo Tovarishi, ki so za to poklicani.«
Kdorkoli je to že spisal, nemara umetniški vodja Marko Urbanek, perpetuum mobile celotne grupacije, bo take, kot sem jaz, dokončno spravil na boben. Ker vse tako drži in ker je v nulo napisal, česar vsaj jaz ne znam. Vsaka beseda stoji. No, pleše, ne stoji. Enako velja za tisto, kar je dopisala koreografinja Maja Arzenšek na facebooku po nastopu: »Današnji večer je bil nekaj posebnega: priplesali in izplesali smo svojo dušo. Tako, čisto navadno, človeško, brez trohice vzvišenosti, brez narejene podobe. Bili smo mi. In zakaj mi ples po vsem tem času še vedno daje občutek popolnosti? Ker se vsakič znova srečam z ljudmi, plesalci in gledalci, ki mi dajo toliko, pravzprav vse. Vse, kar si želim. Bližino, razumevanje, predvsem pa tisti nek občutek, da v vsem skupaj vidim smisel. Občutim neizmeren ponos, ko gledam “mladiče” in malo manj mladiče, ki so postali ali postajajo ljudje na mestu, ljudje s srcem, z občutkom drug za drugega, s tisto trohico nepogrešljivega humorja, z jasno vizijo, z dovolj ponosa, z rahločutnostjo, ki mora človeka spremljati, da lahko v tem času in prostoru najde največ, kar lahko. In ne morem si pomagati, da me to ne gane do solz. Če sem lahko samo del tega, je to vse, kar si želim.«
Namenoma sem to fliknil na začetek. Da ne boste mislili, da res tako pretiravam, štancam, blebetam, droljam. A-a. Res je bilo tako dobro, nepozabno, vpijoče, močno, izpovedano, izventelesno. Kar še bolj vžge, je to, da se produkcije Centru plesa za produkcije stalno selijo. Bil sem na njihovi že četrti prireditvi/predstavi – pa vsakič na drugi lokaciji. Amfiteater II. gimnazije, Unionska dvorana, Velika dvorana SNG Maribor in zdaj še Lutkovno gledališče. Pa še po Gosposki so plesali na prvi dan Lenta. Čisto hudo. Zakaj? Ker vidiš, da bodo osvetlili, bolje pa osenčili kateri koli prostor. Vsak prostor pretvorijo v neverjetno pričakovanje polno izkušnjo: morda ker publiko tvorijo učenci, starši, bivši koreografi, skratka vsi tisti, ki so tako ali drugače povezani s plesom in imajo potem velike solzne oči, ko vidijo, kaj so tokrat spravili skupaj njihovi cenjeni kolegi.
To je nekaj, kar pogrešam pri drugih zvrsteh. Na koncertih rock bandov je članov drugih bandov ponavadi za vzorec, čeprav je v Mariboru tega morda še več kot denimo v Ljubljani. Na literarnih večerih ne vidim mariborske literarne scene, v gledališče igralci in režiserji na predstave kolegov preredko zahajajo (so velike izjeme, seveda), na novinarskih večerih so vsi – razen novinarjev. Če ne pride scena sama podpreti in prečekirati sama sebe, potem vsaj po mojem mnenju nima pravice niti črhniti kakršno koli o obisku. Ker če ne pridejo sami, nimajo absolutno nobene moralne pravice soditi »običajne« obiskovalce.
In kako to uspe? No, to pokažejo produkcije Centra plesa. Ker vsi poznajo vse. Že ko je treba oddati garderobo. Kje si, kako je, kdaj imaš rok, kako je mali, kako je sestra. Familija. Druženje. Povezanost. Skupnost. Mojstrske vrline v e-času. Zato je bila predstava že pred predstavo: sami nasmeški na ljudeh, ki se itak poznajo med sabo in spet komaj čakajo, da vidijo kaj svežega. Pa najprej niso dobili nič svežega. Nak. Na videozaslonu so pokasirali zdaj že praktično arhivske posnetke, predvidevam da iz leta 2007, ko so ideje, želje in sanje postale… No, Center plesa. Vsi nekaj let mlajši, drugačni, bolj zeleni, bledi, treme polni. Sijajna izbira Urbaneka, ker smo lahko takoj ko je fsekala prva točka Catch Hell Blues opazili gigantski kvalitativni preskok. Zdaj, zanimivo bi bilo slišati, kaj bi bil Jack White porekel, če bi ga vprašali, kaj meni o tem, da bi bil Catch Hell Blues, kjer slide kitara kriči na bobnarsko monotonijo bluesa, podlaga za odbito koreografijo April Veselko. Najbrž bi White pisnil: ti samo špilaj.
In evo. Točno to je naredilo pet deklet in pubec. Premerilo oder po dolgem in počez, izvijajoče se primežu časa. Rock’n’roll razturancija, ki takoj razbije kakršno koli predstavo o predstavi. Koliko je ura? Ti bomo že mi povedali. Ni pomembno. Sledila je brihtno sestavljena točka Ko bom velika, bom… Pa je brihtna še skromen in nezadosten pridevnik, ker smo videli, kaj vse zmore Tovarishia Junior Dance Company, torej podmladek. Adijo, pamet. Cinemastična koreografija je združila navidez nezdružljivo: igro, film, kabaret, tv serijo in, jasno, ples. Mladenke Rania, Maša, Ana, Čarna in Ajda so (po koreografiji Maje Arzenšek in Marka Urbaneka) pokazale, kaj bi bile, ko bodo velike. Ja, pokazale. Novinarke, čenče, selfie karieristke. Taki šus v glavo, da ti pamet stane. Kritika družbe skozi komaj najstnice, ki pa so suvereno ne samo prepričale v svojih vlogah, temveč jih zmasakrirale na parodijo časa, prostora in družbe. Predvsem pa je že tu večer nakazal, kako relativna kategorija je čas: lahko bi mladenkam dali predvidljive in nezahtevne okvirje. Tako pa so obrnili zgodbo in jim dali v bistvu najzahtevnejši vsebinski del, ki te je naravnost povozil. Dubstep, latice s kolesci… Ni, da ni.
Nato je prišla prva za-zjokat-se točka. Amy Anne Kennedy je že na itak božajočo podlago (Roo Panes – Home From Home) iztelesila svojo zgodbo. Kakšen solo! Predstavljajte si Slasha, kako igra temo iz Botra na nabito polnem stadionu. Ali Jimija Hendrixa. Ali Lionela Mesija. Popolnost, vam rečem. Še prej tako velik oder je bil premajhen za tankočutnost, hrabrost, razmislek, sporočilo Kennedyjeve. Ki je našla dom od doma prav v Mariboru in je izstopajoče bitje. Njen nastop, njen solo, njen presežek je bil kompliment Mariboru. Za solze brisat. Čisto res.
Pa nisi imel časa, da bi skužil, razmislil, potrepljal srce z možgani. Nisi imel, ker je sledila točka Vse to sem jaz, rdečekrilast sprehod na avtorsko glasbeno podlago Urbaneka. Kot da bi gledal hkrati deklico v rdečem plašču iz Schindlerjevega seznama, ampak dvojno, ker bi hkrati prišli onidve iz The Shining, za kar je poskrbela celotna scena. O kateri še sploh nisem rekel: igranje s svetlobo, efekti, zasloni… Je peskovnik, v katerega bi se vsak normalen odrasel človek zabrisal na glavo z lopatkami in kanglicami. Ker ja.
Največji šok, ki me drži še dva dni kasneje gor, pa je nastopil v točki Okvir 33.10. Maja Arzenšek in Ana Kulaš. Med njima je vsaj dobrih deset, petnajst let razlike. Kar veš, da ni poanta, pa si nisi mogel pomagati, ker je koreografija Katarine Barbare Kavčič pokazala na simbiozo dveh bitij, ki sta si tako podobni, povezani in dopolnjujoči. Rumena cvetova, knedlčka, kjer tamlajša najprej posnema tastarejšo. Potem pa se povežeta, postaneta eno. Mama in hči? Ne. Mlajša in starejša sestra? Tudi ne. Kaj pa potem? Ne vem. Meni sta delovali kot vsakdo od nas, bili sta mi. Najsi bomo stari, mladi, starši, otroci, sestre, bratje. Medosebni odnos skozi tako iztegnjeno, nazorno, oprijemljivo sestavljeno koreografijo. Ko je Ana skočila na hrbet Maje in se zleknila na njo, jo trdno stisnila, da jo je lahko nosila okrog, smo razumeli nazaj vse tiste ure biologije, ko smo se učili o simbiozi. Na tej predstavi bi še Charles Darwin jokal, ploskal in kričal bravo. Leta prav nič ne štejejo. Nič ni nemogoče. Vsi zmoremo vse. In ko je imel svojo solo točko še Jure Masten na klavirsko podlago… Je bilo tik pred deseto, ker je nad njim visela ura (ona iz Ikee). Ura se ni premaknila, kolikor sem opazoval. Kazala je 09:54. Jure se je oziral k njej, ampak zgolj čez ramo. Sklonil sem se naprej in iskal karkoli na njegovem izrazu, da bi razbral, kaj neki pomeni ta ura. Ga priganja? Opominja? Mu sledi? Ga inspirira? Pismo, da ne vem. Vem samo, da ura, ki visi iz stropa, visi v življenju vseh nas. In to sem odnesel od Juretove solaže. Relativnost časa. Največ, kar lahko storimo, je, da ga sprejmemo takšnega, kot je? Nemara res.
Da je bil dramaturški lok večera takšen, da smo vsi želeli čim več in je tista dobra ura minila res prehitro, je poskrbel drugi vmesni video, kjer je Tovarishia v celoti prikazala grandioznost lastne konceptualnosti. Intermedijsko, odbito, sveže, filmsko, sodobno. Lovili so se s svetlobo, Lovilci svetlobe. Kaj lahko v človeku nariše, odbije, osenči, osvetli ena sama baterija. Gverilsko urbani snop luči, uperjen iz deseterice teles, ki so kritika, ogledalo, sporočilo naše družbe. Usklajenost Tovarishie, primerjana s prvim arhivskim videoposnetkom, kaže na srhljivo nadsposoben napredek ne samo v plesnih atributih (o katerih ta avtor nima pojma), temveč v njihovem konceptu. Kako je možno, da to posnamejo pri nas? Da se vsega tega spomnijo? Da odščipnejo del sebe za toliko – nas? Bolj se je lomila svetloba, bolj se je lovil človeški upor, njegova dejanja in želje. Čisti odbitek. Popolni odbitek. Pa so bili na videu, ne v živo, pa je tako delalo.
Pa smo mislili, evo, zdaj smo videli vse. Priklon in čao. Ne ne. Ne! Prišla je zgodovinska točka za – zgodovino. Točka, kjer bi Isaac Newton na robu stola grizel nohte in šel domov šilit svinčnik za četrti Newtonov zakon: medsebojna gravitacija dvojega v enem. Nak, ne mislimo na Luno in Zemljo. Ne ne. Gravitacija se je zgodila v Katarini Barbari Kavčič. Milo rečeno visoko noseči. Kolega poleg sem vprašal, če je resnično noseča. Ker je imela žogo že tako veliko, da sem bil prve pol minute, z brado do tal, prepričan, da ni šans, da je tako visoko noseča. Pa je. Dih smo zadrževali. Kako? Kako za vraga? Od kod? Verjamem, da je tudi dete v trebuhu poplesavalo iste gibe in ritmično sledilo nadživljenjski predstavi Kavčičeve. To ni bil solo, to je bil duet, kakršnega vprašanje, če bomo še kdaj imeli priložnost videti. In naslov točke? Brez sredine. Kako dojemljiv, iskriv in pogumen naslov, ne? Koreografija ni bila niti malo prilagojena stanju, v katerem je Kavčičeva. Ne. Sprejela je to dejstvo in ga zazibala v nihalu humanosti, proslavljanja življenja kot takega in takrat smo res videli, da je tik pred deseto in vsaj jaz sem zadrževal dih, ali ne bo nemara eno dvoje postalo kar takrat in tam.
Aplavz si lahko kar mislite, kakšen je bil. Huronski. Solze, kriki, spodbuda. Morda zato ni bilo napačno, da se je večer končal z bolj komično noto: Zoo. Jap, živalski vrt deveterice, ki se je najprej pričakovano prelevilo v animalistične figure. Dokler ni Jure Masten kot, saj ne vem, noj ali flamingo prislalomiral s tistim ksihtom. Jap, tistim ksihtom. Bebavim, štorastim, dvigajočim. Padel je koncept popolnosti. Je to tik pred deseto za živali, ki se tako mučijo zaradi nas? Ne vem. Vem samo, kako sem se počutil, ko je preostala osmerica enako dvignila skrčeno roko. Nasmejano, ampak spregledano. Mogoče je zadnja točka štrlela ven (kot roka Mastena) iz koncepta, vendar taka predstava ni potrebovala podpisa, ker je že napis povedal, da je to večer plesnih miniatur.
Pa ni bil. Bil je več kot. Bil je Maribor, ki ima ligo prvakov še kdaj razen na petnajst let. Ker to je liga prvakov. Vsak kulturni evro, ki gre in bi moral kapniti za take projekte, je vreden truda, idej, vizije in sposobnosti tega kolektiva. Mečejo se, morda edino ne na zobe, vsaj dobesedno ne. Pripravljalo pa take večere, ko se še večerna Tarča o tem, kako se na veliko krade v javnem zdravstvu, zdi trivialna, nepomembna, nestvarna. Človeški gib je osnovno izrazno sredstvo. Mogoče ker ni samo človeški, kot je nakazala sklepna točka Zoo. Tik pred deseto je res prikazal miniature, toda solaže Kennedyjeve, Mastena in Kavčičeve so presežki, nad katerima očarano bdita gotovo tudi Pia in Pino Mlakar.
Samo upamo lahko, da bo Tik pred deseto še dočakalo kakšno ponovitev. Ne samo zato, ker si to zaslužita v prvi vrsti Center plesa in Tovarishia. Ne. Ker si to zaslužimo vsi mi. Še totalni plesni analfabeti, zreducirani na četvorko na maturanskem plesu, bodo hitro poštekali. In odprtih ust gledali, kaj zmoreta telo in duh. Ligo prvakov, vam rečem. Plesno ligo prvakov. Petka, čista petka ekipa!
P.S. Gospe na blagajni v Lutkovnem gledališču pa sledeče. Spoštovana gospa, prišel sem z najboljšimi nameni, povrhu zelo vljudno povabljen. Razumem, da je bil že večer in da imate lahko tudi vi slab dan in da ste utrujeni. Vse to štekam in sem vam, upam, to dal tudi vedeti Ampak… »Dajte se potem malo bolj potrudit, no,« kar ste mi rekli, ko ste kar iz prve butnili, ob bežnem preletu računalnika, da ne, da me pač ni na seznamu, morda rečite prav te besede drugič še sami sebi. Ne vem, zakaj bi v meni javno vzbudili občutek, da sem zastonjkar, kakor sem se zaradi vaše reakcije, ki gotovo ni želela imeti tega namena, počutil. Čeprav po svoje seveda sem zastonjkar, ker ta portal živi za zdaj izključno od entuziazma. Ni mi težko dati 9 evrov za karto, dal bi jih čim več za tako predstavo (ampak potem bi jih moral dati za prav vse in potem bi bilo takega entuziazma hitro konec).
Vi se pa vseeno morda do naslednjič vprašajte, zakaj se je predstava začela s petnajstminutno zamudo in kakšno vlogo ste pri tem odigrali vi, ki delate v javni inštituciji, povrhu taki, ki nagovarja sicer najmlajše, pa se ob malo večjem navalu (dvorana še zdaleč ni bila polna) stvar zavleče. Toliko pač, za drugič. Lepa beseda lepo mesto najde in to. So namreč tudi obiskovalci, ki bi se obrnili in šli domov.
