Oznaka: darko milanič

  • Pet ugotovitev: Maribor vs. AIK [2:1]    

    Maribor naredil skoraj vse prav. Bo to dovolj?

    Morda ne o taktiki. Gotovo ne o vlogi favorita. Vsekakor pa sta se Maribor in AIK strinjala o nečem. Da bo dvoboj zares odločen v Stockholmu. Da, seveda je to kliše, ki ga, ko se spopadeta relativno izenačeni moštvi, redno čungalungamo. Ampak v primeru tega dvoboja je res, drži, mhm. Sploh ne zato, ker bi to bil kliše. Odločila bo povratna tekma. Zakaj? Ker prva tekma v Ljudskem vrtu ni. Pa bi lahko. Skoraj. V tem je razlika. 2:1 je pač zelo aktiven rezultat. Za oba kluba. Za koga bolj? Odvisno. Od? Tega, kako bosta moštvi taktično postavljeni naslednji teden.

    Cel drugi polčas. Skoraj. Morda ena faza, kakih deset minut. Sicer pa je celi drugi polčas bil kot priprava na tretji in četrti del čez teden dni. To je bilo skoraj kot drugi niz Novaka Đokovića v Wimbledonu proti Rogerju Federerju, ko je »počival«. Seveda moštvi nista počivali, sploh ne, ni šans. »Fizično močni,« je Martin Milec, ki ga je ob Kolbeinnu Sigthurssonu odbilo kot od kombajna, ampak mu je takoj vrnil in šel v duele, kot sta šla nenehno tudi oba na sredini, še zlasti Alexandru Cretu, nenehno ponavljal. Nekaj je presenetilo. Že Darko Milanič je ocenil, da bi AIK bolj sodil za tekmeca v tretjem krogu. Ne že v drugem. Milec je to pripisal naravi AIKja. »Predvsem fizika je tista, ki bi jih skoraj uvrstila v naslednji krog. Saj smo vedeli kaj bo, ampak vseh 90 minut moraš biti pripravljen, ne veš, katera bo zalutala, kdo bo priletel. To je tisto, kar te tekme dela posebne in se odločajo. Zato bi spadala v kak krog višje.«

    Podobno je menil Milanič, ampak to je zdaj realnost kvalifikacijskega sistema lige prvakov. Veliki bodo veliki ne samo zato, ker so veliki, ampak ker se majhni potolčejo že (večkrat!) med seboj (za še manj, dve in pol mesti manj, kot prej, ko jih je bilo pet za prvake držav, ki niso šli direktno v ligo prvakov). Tekmeci zato sploh niso nujno z vsakim krogom toliko težji, močnejši, brutalni. Ne nujno, kot je Mariboru dal slutiti žreb, ki je v tretjem krogu ponudil zmagovalca iz dvoboja Bate vs. Rosenborg (2:1 v Belorusiji prva tekma, mimogrede).

    So pa neugodni. Med Mariborom in AIK-jem ni čutiti velike ljubezni ali naklonjenosti. Oba sta bila najbrž bolj navdušena takoj nad žrebom kot pa potem nad dejanskim spopadom. Rikard Norling je pred tekmo deloval vsaj presamozavestno, če že ne na meji arogance. Maribor se tudi ni štedil, ko je Saša Gajser za klubsko stran dejal, da »smo premagovali že boljše.« Norling je poudarjal, da je AIK pač velik klub, ki od teh vlog favorita ne beži, čeprav je Sebastian Larsson ponovil na vprašanje, da je že 20 let, kar je AIK edinkrat igral v ligo prvakov, nato pa sam wikipediasto pristavil, da je Maribor igral dvakrat v treh letih. Drugič in tretjič.

    Zato je bila to tekma, kjer so tekmeci vse vedeli drug o drugem, povedali vse prav, imeli oboji prav. In oboji narobe. In spet prav. Norling je imel prav, ko je rekel, da bo ključno, kako bo Maribor igral doma. Godilo bi jim, če bi se postavili bolj previdno oziroma drugače. Če ne bi, po domače rečeno, toliko šikali. Pa so. Takoj. »To je res lep nogomet, briljantno!« je bil navdušen še Norling. So pričakovali kaj takega? So. Da bo velik pritisk. Kar je lahko samo kompliment. Pa ne da bi z njimi skoparil, še posebej je pohvalil pred tekmo Milaniča, ne toliko zaradi naslovov z Mariborom v prvenstvu, temveč zaradi njegovih uspešnih izkušenj v Evropi. Milanič pa je opozoril, da bodo morali biti pozorni na vsako žogo, paziti na vse in vsakogar. Ko niso, so ga dobili. In ga potem spet dali. S predložka. Z glavo. Nekaj, kar naj ne bi bila opcija, kot je še v torek rekel Milanič. »Ampak analiziramo vsakega nasprotnika, vemo, kje so njihove pomanjkljivosti. Sale je dobil blok in dal gol.« Zveni tako preprosto.

    Pa ni. Maribor je imel cel polčas. Še Dino Hotić je dodal, da so bili Švedi »zreli za tretjega«. So bili. Skoraj cel polčas. Ampak ni šlo. Mariboru se nekje tudi ustavi. Seveda AIK ni Rudar ali Triglav. Kot tudi nemški sodniki niso slovenski. Ampak dejstvo je, da utegne Maribor še več kot tolči po zelenici, ker žoga ni šla v gol (Kotnik), ali se držati za glavo, ko so žogo slabo zadeli (Kronaveter).

    AIK igra na Friends Areni. Ampak prijateljsko ne bo niti malo. Tam ne bodo umirjali, kaj šele zavlačevali, še posebej, če dolgo ne bodo zabili. »Moramo dati gol,« je prepričan nenazadnje Dino Hotić. Kar samo kaže, kaj čaka Maribor. Po Olimpiji, seveda.

    Kronavetrova špička? Evropska klasa.
    Špička. Samo to: špička. Ko bi kdo drug okleval, pomislil, premleval, da bi morda bila prelahka, prepoceni, prenavadna opcija. Pa ni bila. Še zdaleč ne. Najprej se moraš sploh znajti v taki situaciji. V Ljudskem vrtu. Rok Kronaveter je imel dolga leta, desetletje profesionalne kariere, čas, željo in razmislek, da je tuhtal, v bistvu pa obžaloval. Da se to ne bo zgodilo. Nikoli. Ne v vijoličastem. In zdaj? Ne. Ni prvi gol za Maribor. Že tretji je. Doslej najbolj pomemben, čeprav sta bila tudi tista pri Valurju. Ampak tu je pokazal, kakšen fuzbaler je. Na tretji evropski tekmi. Tretji gol. Ni čudno, da je Darko Milanič rekel, da bo Kronavetru počitek zaradi kazni prišel prav. Seveda bi mu najbolj godilo, obema, če bi lahko igral na derbiju. Vendar ne bo. Gladko je pa pozabil na Velenje, na kazen, ki ga čaka zaradi izključitve, na Sagrkovića. To je ta visoki tempo nogometa. Nimaš niti časa, da bi premišljeval, premleval, grizel samega sebe.

    In to je profesionalnost, evropska klasa. Tako umirjena, izzivalna, preprosta, predvsem pa igriva špička. Kot na Željotu. Kot med bloki na desnem bregu. Cik, cak. Bum. Pa ne samo to. Kronaveter je zdaj težišče, bistvo moštva. Kot za zadetek je priboril, ko Maribor ni imel ravno najbolj prepričujoče faze. Našel je prostor in priboril kot. Ne edinega. Je pa podal še Saši Ivkoviću, kar samo kaže, kako hitro je nagruntal vse tisto, kar pač krasi Maribor. Ima zastrašujočo fizično pripravljenost, če odmislimo priložnost na samem koncu, ko je nekoliko slabše zadel žogo in jo je Oscar Linner uspel odbit.

    Nekaj je jasno: Maribor, sploh Milanič, bo v nedeljo na derbiju prvič spoznal, kako je tekmo začeti zdaj, ko nima več svojega prvega igralca-kreatorja. V Velenju se to niti malo ni dobro obneslo, ne glede na širše razloge poteka tiste tekme. Morda bo Maribor šele zdaj ugotovil, kakšno vlogo ima zares Rok Kronaveter.

    Tokrat je bila napaka celo privilegij
    Maribor je imel proti AIK Stockholmu celo privilegij. Lahko si je privoščil napako. Pa to ne majhno napako. Ne. Napako, ki je privedla do zadetka. Za izenačenje. Uf. Kako sezono nazaj, pa bi jih to ne sicer pokopalo, vsekakor pa načelo. Najprej v nogah, potem še v glavah. Zdaj pa ne več. Grejo dalje. To je na prvi tekmi dvoboja drugega kroga kvalifikacij za ligo prvakov, v Ljudskem vrtu, res velik privilegij. Kar samo kaže nato, kako drugače se Maribor ne samo loteva, temveč procesira tekme v Evropi. Reagira na napake, ne potolčejo ga, ne zlomijo in povozijo, četudi se je Andrej Kotnik vidno sekiral. In bil bitko s samim seboj.

    Saj se je imel za kaj. Izgubil je žogo, prelahko, skoraj prepoceni, kar je Sebastian Larsson izkoristil, ker je – Sebastian Larsson. Mož je prebrcal 113 tekem za švedsko reprezentanco. Se žogal leta in leta v premier ligi. Podaja je bila taka, da je še Milanič povedal, kako bomo pisali, da je bila odlična, a da njega bolj zanima reakcija njegovih fantov. In ta reakcija lahko skrbi. Ne toliko Kotnikova, ki sicer neredko zapravlja žoge na sredini, vse v veliki želji po igri naprej in iskanju novega zadetka, praviloma zadetka za dvojno vodstvo, temveč reakcija Saše Ivkovića. »Tako je reagiral že proti Triglavu,« ni ušlo Milaniču, ko je Ivkovića podobno prehitel, nato pa še nasmodil David Tijanić. Henok Goitom je še nivo višje.

    Privilegij je bil samo zato, ker je Maribor lahko popravil svojo napako. In to osebno, poimensko. Prav Ivković ga je zabil. Lahko bi ga tudi Kotnik. Da se še uči, da je to proces, pravi Milanič. Dejansko je za te fante prednost veliko število tekem, ker nimajo niti preveč časa tuhtati, kaj vse so zapravili. Bo pa za tretji krog takšne napake v Friends Areni moral Maribor eliminirati. Ne sme jih biti. Če bodo… Kenan Pirić žal, tudi tokrat je z eno parado zgrešil ne samo žogo, ampak tajming, trenutek in v bistvu vse, še zdaleč ne daje občutka, da bo rešil, ko bodo vsi pred njim zatajili. Vsaj za zdaj je občutek tak. Zato pa so tekme.

    Rezultat & igra = kdaj gol za 2:0?
    Razlaga je zdaj že redna. Ctrl C + Ctrl V. Kopiraj, prilepi. In ne samo pričakovana, ampak upravičena. Dokler si Maribor pripravlja toliko priložnosti, potem težko rečejo pri vijoličastih, da niso dobro igrali ali da ne morejo biti zadovoljni. Razen z… V tem razen, ki je neke vrste nogometno neromantični »ampak« (angl. but), utegne biti ključ mariborske sezone. Zaenkrat gotovo je. Maribor na dveh od petih tekem ni znal doseči gola za 2:0. Imel je priložnost, 60 minut, proti Rudarju. In zdaj po 2:1 še tudi skoraj spet natanko 60 minut proti AIK. Imel je posest, akcije, podaje, strele. Vse. Zmanjkal je le gol. Andrej Kotnik je zgrešil, tolkel po tleh, Kronaveter se je držal za glavo, ker polvoleja ni najbolje zadel.

    Vprašanje se zato porodi, še zlasti, ko vstopi igralec kova Rudi Požeg Vancaš, zakaj se ne zgodi in dočaka gol za dvojno vodstvo, ko bi bil ravno drugi gol (ali tretji tokrat) tisti, ki bi ne bil odločil, vsekakor pa nagnil tekmo. Vsako. Evropsko pa sploh. Razlogov je kar nekaj, ampak ključni se nemara skriva se v odločitvah, načinu, psihologiji vodenja ekipe in tudi v ekipi sami. Ter še zlasti v menjavah. Ne to, kdo gre noter, temveč kdaj in namesto koga. Maribor ima zdaj res prvih enajst, postavljenih in definiranih – ob dolgoročnih poškodbah (Zahović). Kot da bi prvi gol lažje prišel kot drugi, kar vsekakor ni običajno – kjerkoli, ne samo pri Mariboru. S tem ima Darko Milanič še veliko dela. In celoten strokovni štab.

    Izziv zanj namreč je, da je Maribor moštvo, ki zdaj skoraj ves čas želi napadati, kar je sicer razumljivo in samo po sebi nič izstopajočega, toda tudi ko ima žogo dalj časa, tekmec začuti in čaka, da bo nekje, nekaj, nekako šlo narobe. In AIK je to izkoristil. Še bolj, kruto, sta to kaznovala Rudar in Triglav. Morda bo za tekme, ki bodo pristale v »mirnih vodah«, kot si je v Velenju zaželel Milanič, moštvo moralo igrati na več načinov. Sprejeti rezultat, manj tvegati, počakati. To je AIK naredil daleč najboljše v Ljudskem vrtu, čeprav je odigral pod pričakovanji in tvegal s taktičnim saltom. A se je obnesel. Kar kaže, da AIK zna odigrati drugače. In zato odnesel rezultat, ki mu očitno ustreza. Če mu je že proti Ararat-Armenii v prvem krogu. Zato bo ključno vprašanje, ali je tega zmožen tudi Maribor. Vprašanje, če mu bo »kdo da več« koristilo v Stockholmu.

    Norling (pre)samozavestno (ne)preprečljiv
    Rikard Norling je, ne bomo okolišili, kar pojava. Fejst pojava. Dostopen, prijazen in, pa nič slabega, nadut. Na koncu tiskovke po tekmi je recimo obžaloval, ker ni bilo še več vprašanj. »Če pa ta fant tako rad govori angleško,« se je pošalil iz Stipeta Jerića. Dober štos. V bistvu je Jerić res izpadel »skandinavsko«, svoje delo pač jemlje zelo resno, kar je tudi prav, če smo pri stereotipih, kot je tisti, da so, kot je rekel Norling, Švedi še 15, 20 let tega brcali po slabih, popeskanih igriščih. Ampak da se razlika manjša.

    Se. Seveda. Švedi znajo igrati fuzbal. Reprezentančni. Klubski pa kljub temu trpi, pohvalno sicer je, da imajo dokaj solidno število švedskih nogometašev, nekje jim nekaj zmanjka. Preko prsta, kot se je dalo slišati na novinarski tribuni, je njihova težava, kar je seveda priložnost za Maribor, da imajo tri izstopajoče nogometaše, ki lahko naredijo razliko. Sebastian Larsson jo je s podajo, Henok Goitom z golom, nekoliko je ostal dolžan še Tarik Elyounoussi, vendar je tudi on imel dobro tekmo, le da je spoznal, kaj lahko pripravita Blaž Vrhovec in Alexandru Cretu. In zmeljeta in zaustavita.

    Zato AIK najbrž ne bo Mariboru zapretil s posamezniki, četudi te premore. Ne. Milanič ni zaman opozoril, da v prvenstvu in nasploh doma AIK igra povsem drugačen nogomet. Z več tempa, z več pritiska, vse to delajo hitreje. Tečejo po žoge, ki gredo v avt.  Na pamet jim ne pade, je šlo razumeti Milaniča, da bi zavlačevali, umirjali, stopali na žogo, se tako consko branili in čakali, ker da bo 2:1 dovolj. »Umirjal je stvari in nam hotel uničiti ritem igre. Kdor je spremljal, kako so igrali v prejšnjem krogu kvalifikacij doma, je videl, kako so potem hiteli. Hitro so izvajali kote, avte, pritiskali. Na to moramo biti pripravljeni. Danes so prišli v Maribor z namenom, da umirjajo ritem igre, v nekem trenutku so tudi malce zavlačevali, na povratni tekmi pa pričakujem višjo raven igre Aika,« je napovedal Milanič.

    Morda je zato Norling povedal precej sprijaznjeno, skoraj čisto samoumevno, da je to šele prvi del in da ta rezultat zdaj daje vedeti, kaj morajo narediti. Deloval je čisto skulirano. Odgovarjal kratko, skoraj odrezavo, če ne bi bilo komično. Kot da tako lažje živi s pritiskom, ki ga takšni navijači, kakršni so bili ti, ki so prišli v Maribor, seveda nalagajo. AIK že lep čas ni doživel evropske jeseni, letos niso več tako suvereni v prvenstvu, ko je Malmö razrešil svoje težave.

    Toda to ne spremeni dejstva, da je Norling kot hladen špricer. Res skuliran tip. Izgubijo, pa vseeno najde razlog za smeh. Da je dvoboj še živ in rezultat, kakršen je. Skandinavski tip humorja, pač. Ampak pomembno bo, kdo se bo smejal na koncu. Doma ga čaka gotovo drugačen tip tiskovnih konferenc. In vprašanj. In nemara tudi manj smeha, če se bo še enkrat od bolj prilagodil Milaniču kot obratno. Nevarno za Norlinga je, da je sam pred tekmo rekel, kako bo pomembno ravno to, kako bo Maribor igral. In Maribor je naredil ravno to. Kot je rekel Dino Hotić. Da je dojel, da se nogomet lahko tudi malo igra. Poigrava. In to je Mariboru prineslo zmago. Sicer s prejetim golom. Tekma v Ljudskem vrtu bo svoj kontekts zares dobila na gostovanju. Po derbiju. Kakšen teden, koliko nogometa! Dobrega nogometa!

    Drajek

    Sojenje. Nemški sodnik Sacha Stagemann je odelal vrhunsko tekmo. Skoraj ga ni bilo. Pa ne da je to vedno nujno dobro, ker ni. Ampak tokrat… Kakšna razlika. Kakšno sojenje. Kakšen stil. Nič govorjenja, nobene razlage. Nič. Res pa je, da je bila tekma zelo poštena. In niti malo groba. Četudi trda. To. To je to.

    Švedski navijači. Takšni gostujoči navijači lahko pustijo velik vtis. Res vtis. Tudi na fantih v vijoličastih dresih, kot je po ovinkih povedal Milanič. Prednost Ljudskega vrta je ob tako zagnanih gostujočih navijačih celotno navijanje stadiona. Violam je to tokrat zelo dobro uspelo. Zelo.

    Obisk. 7.816 je zelo soliden obisk, sploh glede na tempo tekem (in ceno vstopnic), bi pa lahko bil boljši. Ampak zato bi moral biti tudi razpored tekem nekoliko drugačen.

    Igralec tekme: Rok Kronaveter [Maribor]

  • Pet ugotovitev: Rudar vs. Maribor [1:1]

    Pet ugotovitev: Rudar vs. Maribor [1:1]

    Maribor mora najprej (raz)rešiti sebe
    Gol je bil lep. Res lep. Iber lep. Fejst lep. Golčina, evrogol, golazo, štikl, komadčina. Ko Dino Hotić pomeri s svojo vselej znucano levo kopačko, tudi ko ima novi par, potem golmanom ni lahko. Božajo prečko, kot Hannes Halldorrson, ki je na svetovnem prvenstvu ubranil penal Lionelu Messiju in spravljal Angleže v obup na evropskem. Tomaž Stopajnik ni božal ničesar.

    Sploh pa ni bil edini, ki se je praskal po glavi. Kako je ta Rudar prejšnji, uvodni vikend zabil Domžalam dva gola? In, še bolj pomembno, kako je samo dva prejel? Kako? Tako, da na srečo ni prejel tretjega. Če kaj, te knapi s svojo »srečno« filozofijo psihološko zlomijo. V kolikor se, vprašanje, če vam je psihoanaliza blizu, ne zlomiš sam.

    Videlo se je, da Darka Milaniča pošteno muči, vse bolj, ker Maribor ni zabil še drugega. Za 0:2. Kot se je izkazalo, niti polčas ni bil tisti mejnik, ko bi ga še lahko. Češ, gladko. Da bi vse Valur postalo. Pa ni. Ker je to pač nogomet (ne, Asmir Sagrković ni nogomet, to še sledi). Ker se lahko načrti pač spremenijo, kot je spoznal Sulejmanović, ko je rekel po tekmi: »Maribor je bil v prvem polčasu predober za nas.« Pa prehiter. Pa premočen. Pa preorganiziran. Rudarja ni bilo. Ne onega iz Domžal, ne onega od pomladi, ne nič.

    Ampak Maribor niti proti takemu moštvu ni zmogel tistega, kar ga je ugonobilo med drugim proti Triglavu. Zabiti, da bi tekmeca strli, povozili, nadigrali. No, nadigrali. Saj to je lepo, žoga kroži, finta tu, dribling tam, strelov ne manjka, če ne uspe prva ideja, pa gre žoga skozi v šesto. Gre skozi, ja, toda ne v gol. Razen oddaljenega strela Hotića, ki je poskusil še enkrat skoraj z istega mesta in za las zgrešil, je bilo vse ostalo pač premalo. Ne slabo, ne nekonkretno, ampak premalo. Medlo, zgarano in zapravljeno. Vse, kar naredita kreatorja, kot sta Andrej Kotnik in Rok Kronaveter, ne najde naslovnika. Jasmin Mešanović pač ni eksekutor. Ni. Štirikrat, da vsakič, je vstopil v tej sezoni, imel že dovolj priložnosti za prste obeh rok, pa je pri golu resno sodeloval le, ko je bila žoga že čez črto proti Triglavu. Ko je pač »bil tam«.

    Ta(k) Maribor bo tekme – sodeč po Milaničevi ideji – dobival samo, če bo zabil drugi, tretji, peti gol. Ali vsaj dva več. Ali, za vsak slučaj, tri. Ker en ni dovolj. Ni bil niti za točko proti Triglavu ali za zmago v Velenju. »Glede na prikazano manjkajo goli, pridemo gor z lahkoto, manjkajo goli. Škoda za ta gol oziroma da tekme nismo zaključili prej. To je bilo ključno. Moramo zabiti še kakšnega, da pripeljemo tekmo v mirne vode. Delali bomo po planu naprej in se pripravili glede na nasprotnika. To je bila četrta tekma v kratkem roku.«

    Da bo tekem ogromno, je bil ponavadi privilegij. Za Milaniča pa se nakazuje, da utegne imeti spet probleme, ker mora dejansko izbirati med presežkom igralcev. In pomanjkanjem na drugi strani. Taktika mu uspeva, dokler mu ne. Remi v Velenju sicer ni polom, je pa problem, če Milanič ne bo sprejel novih oziroma starih pravil igre ter če ne bo znal analize narediti že med tekmo. »Na treningu je težko pričarati. Trenerji rečemo, da je dobro, da prihaja moštvo v priložnosti. Rad bi zabil dva, tri, štiri iz štirih priložnosti, kot da iz desetih zabijemo samo enega.« Sliši se seveda logično. Kot se sliši nenavadno iz Milaničevih ust, da je Rudar »po izključitvi začel igrati enostavno«. Morda je to tisto, kar včasih zmanjka. Je pa res, da kar očitno tej postavi deluje enostavno, morda za njihovega trenerja ni. Da bi tak nogomet postal enostaven, je potrebnega veliko kompleksnega dela. Maribor igra lepo, morda še lepše kot lansko jesen, toda to mu zdaj, ko ima le točko bolj malo pomaga. AIK pač ne more biti rešitev. Niti diverzija.

    Srednjeveško sojenje
    Asmir Sagrković je storil nekaj, česar v zadnjih štirih, petih letih noben sodnik ni. Ne, ne to. Ne tega. Vsaj ne tako hitro. Stopil je pred kamero. Ne. Še več. Opravičil se je. Ker najprej ni dal izjave, seveda takoj po tekmi. Češ, da je bil še vroče glave, kot sem izvedel od Iva Milovanoviča, ki je stopil v tunel in tam vendarle dobil Sagrkovića. Ta se je vljudno opravičil in nato vseeno stopil pred kamero. In zatem na tisto eno vprašanje, zakaj je pokazal rdeči karton Roku Kronavetru, s čimer je najbolj vplival na tekmo – niti Rudar sam ni zmogel tako obrniti poteka tekme, pa se je Almir Sulejmanović iskreno in resnično trudil – , odgovoril, da ga je Kronaveter grobo žalil.

    Seveda ga je. Seveda to ni prav, seveda se to ne spodobi, ampak seveda, da ga je Kronaveter žalil. Saj ni prvi iz Maribora. Zlatko Zahović je dobil v petek tri tekme zaradi tega, ker je žalil Dejana Balažiča prejšnjo soboto. Ta isti Maribor, ki je v sredo proti Valurju najprej dobil dosojen penal proti sebi, igralci so moledovali in je portugalski sodnik raje preveril ter si premislil, kar je pač nenavadno. Kot so tudi nevajeni tega navijači Maribora, ko je padel dvom, če je Maribor res prvi gol zabil iz ofsajda. Ne. Ni ga. Regularni gol. Vredu? Vredu.

    In tega Asmir Sagrković ne razume. On in njemu podobni. Nič mu v tem trenutku, ne njemu, ne Mariboru, ne Rudarju, ne slovenskemu nogometu, ne NZS, ne avtorju teksta, ne, še zlasti, navijačem, da je Damir Skomina sodil finale lige prvakov, ne pomaga, ker je dal izjavo. Prav je, da jo je dal. Kameram, Milovanoviču, trenutku pač ni mogel reči ne. Čeprav je najprej rekel ne. Ker je bil še vroč. Tudi Kronaveter je bil. Ni se takoj po prekršku vsajal na sodnika. Ni. Lepo se vidi, da ga je najprej skrbela njegova desnica. Ne sodnik. Sploh pa: Asmir Sagrković si ni zaslužil, da še naprej sodi prvo slovensko ligo. Ni. Ker je predlani storil nekaj, kar je najhujše, kar lahko sodnik stori. Ni znal pravilno odmeriti časa. Triminutni lastni podaljšek je skrajšal na dve minuti. Kje? V Ljudskem vrtu. Nato je konec tiste, predlanske sezone, kot dodatni sodnik za golom javil v Domžalah prekršek za penal, ki je na koncu odločil prvenstvo.

    Asmir Sagrković prihaja iz Vrhnike, pravi uradni zapisnik. Torej pripada MNZ Ljubljana. Mariboru je sodil letos že drugi sodnik iz MNZ Ljubljana, ki je dala sodnika tudi za mestni obračun Brava in Olimpije in ki so lani ob MNZ Kranj največkrat sodili Mariboru. Nobena od teh dveh MNZ nima naših najboljših sodnikov. S tem, ko se delegira statistično nagnjeno v eno smer in ko Olimpiji lahko sodi sodnik iz lastne MNZ Ljubljana, Slavko Vinčić pa Mariboru pač kot Mariborčan nikdar ne bo sodil (kar velja za Radeta, ne velja še za Slavkota), ZNSS in NZS sama sebe postavljata v oporečno situacijo. Ki ne koristi nikomur. Ne gre več za »fkrali« Zdaj je šlo predaleč. Ne zato, ker Maribor ni zmagal. Eh. Naleti igralcev so vse hujši. Pa ne samo igralcev. Tudi funkcionarjev. In kaj počne ZNSS? V digitalnem času, ko se uvaja VAR ravno zato, ker tehnologija že dolgo omogoča, da vsi vidimo vse, se zateka k anahronizmu. To je srednji vek sojenje. To ni le korak nazaj. To je brezno, dno, sramota. Obnašanje igralcev in funkcionirajev ni ločeno od sodniških odločitev, sodniki pa se obnašajo točno tako. Kot da so njihove odločitve izključno objektivne, kot da so bile dosojene nad igriščem, izven njega, kot da nima(jo) nobenega vpliva, hkrati pa vsake toliko skušajo povedati, da so tudi sodniki samo ljudje, krvavi pod kožo in da vsi delamo napake. Sodniki se obnašajo, kot da žalijo samo njih. Seveda to ni res. Če bi bilo, potem Skomina ne bi imel bojda dveh prijav v Evropi, ker je igralca žalil. Kaj vse je znal povedati in nametati igralcem (»glej kak igraš«) ali kar celotni ligi in okolju (»kje jaz to sodim, da mi reklame tekmo premikajo«). Ampak kaj vse je tudi slišal. Vse. Žaljivke. In hujše. Nogomet je pač strast. Ne odstavek in člen pravilnika.

    Težava je, da sta Dejan Balažič in Asmir Sagrković za svoje napake »kaznovana« tako, da jih lahko ponavljata še naprej. Zanju škode in posledic ni pravzaprav nobenih. Vsaj ne drastičnih. ZNSS je recimo resno odrezala Davorja Drečnika, ko je imel res obupen derbi. To pa je vse. Mi te tipe gledamo iz vikenda v vikend. Ne prvi ne drugi se v tej sezoni ne samo, da nista proslavila, temveč sta postregla z nevarnimi precedensi, pri katerem je na ŽAK-u sodeloval tudi Rade Obrenović, ko ni znal resno kaznovati hudega naleta v noge. Nedavno je prišlo zaradi takšnih štartov celo v evropskih tekmovanjih do dvojnih zlomov noge. Pa ne samo to. Sodniki po tekmah odidejo, nihče ne zve, kakšne so interne kazni, postopki, posledice. Aleksander Čeferin je zgradil svojo kariero ravno na transparentnosti v nogometu, ki da je tako vase zagledan in uživa v milijonih ter statusu. ZNSS je pa postala ravno to: vase zaprta organizacija, ki ne samo, da ne rabi nikomur odgovarjati (prav je, da so sodniki neodvisni, ampak to ni enako nadrejeni), temveč zato izstavi še račun.

    Ni samo žalostno, da se toliko pogovarjamo o sodnikih. Ni. Prišli smo tako daleč, da čakamo, kdaj bo priletelo sporočilo, kaj je določil disciplinski sodnik. Ki prav tako ne odgovarja nikomur. In se je, ko bi res moral sprejeti tehtno odločitev, podredil širšemu kontekstu in pozabil na pravilnik samo zato, ker ni upal zapreti Ljudskega vrta za derbi. Pa bi ga, po črki pravilnika, najbrž moral. Ampak so končno videli širšo sliko. Da prazen stadion na derbiju ne bi koristil nikomur. Zato, ker imajo neposredno tudi na NZS nekaj od tega. Lepe kadre polnega stadiona. V YouTube vrhuncih sicer ni sodnikov, samo mimogrede. Zakaj bi jih pa dali? Kdo pa uživa, ko gleda sodnike na delu? Sodniki.

    Sodniška organizacija ter disciplinski sodnik, ki znajo biti rigorozni, ko je to tudi prav in skušajo zaščiti sodnike, ker gre za integriteto igre in njene poštenosti, se držijo lastnih pravil samo takrat, ko jim to ustreza in dokler vedo, da to ne bo v nobenem primeru škodilo njim samim. Če bi jim naškodilo, potem odločitev prestavijo. Takrat jih ni nikjer. Asmir Sagrković je imel predavanje takoj na začetku tekme, ko za to ni bilo nobene potrebe. Ko so ga igralci po tekmi prosili za komentar, jih je takoj odgnal. Tudi Marcosa Tavaresa. Niti besede mu ni želel nameniti. Da ni debate. Ker za to gre. Za ta – ni debate. In to škodi. Škodi zato, ker razvname strasti in nosi posledice. Ena odtrgana tablica na avtu, kot se ti zgodi po razjarjenih domačih navijačih, ker jim je sodnik znova razparal živce, je še razumljiva, stvar folklore, se zgodi, se popravi. Ampak težava je, da naslednjič tega nekateri več ne bomo trpeli. Ker se ponavlja. Ker nimamo rezerviranega parkinga. Ker ne kličemo, kot Matej Jug na Ptuju, policije, naj nas pomaga peljati domov. Da, tudi smo že videli, da si je sodnik, tako vehementen na igrišču, naročil kar policijsko spremstvo. In seveda ga ni dobil. In ko ga ni, je imel užaljen obraz. Češ, kako vendarle ne? Zakaj? Ker niso vajeni. Da nekaj ni po njihovo. Še zlasti ne, če vsi ostali delamo vse to zaradi tega, ker cenimo igro in znamo brati njene fenomenalne zgodbe. Ki so jih pri nas spisali tudi sodniki in so cenjeni in nagrajeni za svoje delo.

    Toda Asmir Sagrković bo gledalce samo nagnal s stadiona. Če misli, da bo pri 32. letih učil Roka Kronavetra manir, spreminjal njegov karakter in se čudil, ko se bo ta trdo odzval, ko nekdo prileti z nogo vanj… Seveda si je Kronaveter za žaljenje izključitev zaslužil. Če ga je res žalil. Milanič je rekel, da taka komunikacija iz obeh strani ne sodi na igrišče, a je znova tudi poudaril, da mu je Kronaveter povedal, kako je sodnika le vprašal, zakaj ni sodil prekrška in rekel ‘glej, kaj mi je naredil’. Žaljenje ne sodi na igrišče. Pika. Ampak na igrišče ne sodijo najprej taki naleti, kot je bil Črnčičev. Še manj sodijo pa na igrišče Sagrkovići, ki odmahnejo z roko ob takih štartih.

    Ne vem, komu bi bili prazni stadionu in občutek, da se sodi v eno smer, v korist. Damir Skomina je postal dober sodnik ravno zato, ker je znal v nižjih ligah tudi zgrabiti koga za vrat. Ker se ni pustil. Ker je to počel v zadnji ligi, je po svoje počel tudi v prvi. Ni šel po pravilnik ali čakal, da mu bo hrbet kril disciplinski sodnik, nato pa še sodniška organizacija in zatem še NZS. In zato je postal ne samo naš, ampak eden najboljših sodnikov v Evropi. In tega vsi tisti, ki so prišli za njim, ne razumejo. Še vedno ne dojamejo, da niso niti približno tako pomembni, kot mislijo, da so. Niso. Pika. Oni se niso »fajtali« za ta renome. Nihče razen sorodnikov in delegata ne pride na stadion zaradi sodnika. Nihče. Tako je bilo, je in bo. Še Pierluigi Collina je bil dodatek k spektaklu. Noben ni gledal njega, ko je šla žoga po travi. On je sodil najboljšim. Niso najboljši igrali ob njem. Tega ne razume Sagrković in ne bo nikdar razumel, če bo šlo tako naprej.

    To ni nova, je pa najdaljša ugotovitev, ki seveda ve, da ničesar ne bo spremenila. Želi le poudariti, kaj se dogaja in kaj se bo dogajalo. Ne v kratkem času, ne na srednji rok, ampak dolgoročno. Ker sodniška organizacija prekleto dobro ve, da ko se začnemo prepirati o sodnikih, se ne prepiramo zares o sodnikih, ampak praviloma iz nas privre pripadnost, poštenost, integriteta. Ne vzkipimo enako za vse odločitve. Da. Ker smo ljudje. In pravico do tega imajo absolutno tudi sodniki. Nimajo pa pravice biti nad igro. So njen sestavni del, so njen administrativni del. Sodnik je tam zato, ker se moštvi strinjata o poštenih pogojih. Da bi bili enakovredni. Gre za to, da ti je omogočena normalna tekmovalnost, kot je čisto na koncu petkovega medijskega termina zaman rekel Darko Milanič. In ta Mariboru ni bila omogočena na normalen način ne proti Triglavu ne proti Rudarju. Maribor je priznal že dva mejna gola, ki sta podpisala tekmo: da ni bilo prehitka ne pri golu Triglava za 0:1, ne pri izenačujočem Rudarja 1:1. Pošteno so priznali, resda so potem fokus tudi pošteno premaknili na nepravilne odločitve. Ampak vseeno stopili so na žogo, če odštejemo Roka Kronavetra. Milanič je v Velenju dal kasneje izjavo komurkoli, ki je zanj poprosil, tudi Denis Klinar je prišel. In prišel je Asmir Sagrković.

    Prav je, da pridejo tudi sodniki, ker so akterji tekme, do teh pa imamo mediji po pravilniku NZS tudi dostop. In tega bo vse več, morali bomo počakati tudi sodnike, da bomo dobili odgovore na vprašanja: kaj je še prekršek, kaj je roka, kaj ofsajd. Ampak ko so fokus sodniki, ne pa kvaliteta nogometa … Potem … Ni več daleč dan, ko bo kdo raje čas namenil še čemu drugemu. Nenazadnje, zelo dobro razpoloženi uradni napovedovalec na stadionu si je zaželel tudi zabave. Ker nogomet je ravno to. Zabava. In tega ti sodniki, ki bi nam radi zasadili dvome v pravila nogometne igre (pa so ta zelo zaguljena, dovolj, da je imel še predstavnik sodnikov težave s predstavitvijo za novinarje na Brdu pred začetkom sezone) ne razumejo. Da so partibrejkerji. Da kvarijo zabavo. Da nas razburijo. Da uničijo. Ko sem pred leti vprašal Damirja Skomino, kako bi razložil ofsajd nekomu, ki nima pojma o fuzbalu, je rekel, da mu ne bi. Da bi mu ga narisal. Ampak to je bil še čas, ko sodniki niso bili zvezde. Ali mislili, da so zvezde. Ali ko bi mislili, da so nad vsem in da zanje pač ni nobenih posledic. Pa so. Ne zanje, ampak za vse nas. Asmir Sagrković je storil najprej sramotno napako, pozabil na pravila nogometne igre, nato pa reagiral v skladu z vsemi pravili. To je srednji vek. Kjer je kreativnost bila poteptana. Krivice ni bilo, ker je ni moglo biti, ker se je točno vedelo, kako in kaj.

    Almir Sulejmanović je športno in pošteno priznal, da jim je izključitev Kronavetra zelo pomagala. Ker jim je. Do takrat jih, bodimo iskreni, ni bilo nikjer. Sodniki niso krivi, ker Maribor ne zabije drugega. So pa krivi, da tako nezadržno in vsiljivo posegajo v igro, da za svoje napake niso niti malo sankcionirani in da se sprašujemo o lastni pameti, kako je možno, da gledamo takšne napake v ligi, iz katere je prišel eden najboljših sodnikov. Nekaj je definitivno jasno: novega Skomine še doooolgo ne bomo videli. Ker noben od naslednikov nima tega, kar je imel on. Niso fajterji. So tipi, ki rečejo, da imajo »vročo glavo«. In grejo v slačilnico tuhtat, kaj bodo povedali. Damir Skomina tega ni naredil. Imel je vročo glavo in se na lastnih napakah počasi umirjal, izoblikoval, brusil. Asmir Sagrković nima nič od tega. Na igrišču je glavni, v tunelu, ob igrišču deluje pa kot nebogljen tip, ki komaj čaka, da bo spet glavni. Kar se je videlo po tekmi. Vse bolj bled je bil, ko ni mogel več odločati. Marcos Tavares ga je mirno spraševal, on pa nič. Ker kot da nista ista. Sagrković je deloval, kot da verjame, da je sam bolj pomemben za integriteto slovenskega noogmeta kot njen najboljši strelec. V zgodovini. Ampak Sagrković ne razume, da sam ni reklama za nogomet, ker ne bo nikdar posnel reklame. Bomo ga pa gledali v posnetkih. Žal.

    Kot bo Rok Kronaveter gledal derbi in najbrž nato še vsaj tekmo pri Muri. Gledal, ne igral. To, kar je storil Asmir Sagrković, je žaljenje za vse tiste, ki gremo radi na tekme, ki uživamo v drami, ki nam dvigne pulz, ko pade gol v zadnji sekundi in ki to delamo zato, ker to radi delamo. Ampak včasih pač nima več smisla. NZS se ne bo mogla delati, da tega ni. Na klubih pa je, da resno razmislijo, ali bi nazaj prevzeli vodenje lige, kot so ga nekoč že imeli, ko je še obstajalo Združenje prvoligašev.

    Evrogol Hotića pokazal, kaj je (lahko) rešitev
    Kako ima nastavljeno nogo. Neverjetno. Igra najboljši nogomet svoje kariere. Ne samo enkrat. Dvakrat je udaril. Dva gola že ima, lahko bi imel vsaj še dva, ker je zadel prečko proti Valurju pa še zdaj spremljevalni okvir, ki drži mrežo v Velenju. Hotiću dejansko godi, ker je dobil resno konkurenco in ker je nenazadnje Zlatko Zahović rekel, da je Rok Kronaveter prava desetka, to pa nosi na hrbtu ravno Hotić.

    Trenutno deluje kot edini igralec ne s potezo, ampak s solo potezo. Vsi ostali nujno potrebujejo vsaj še enega v akciji, po možnosti pa dva ali tri, ker je to igra, ki jo goji Milanič in za katero je bil očitno po pripravah prepričan, da bo Mariboru najbolj ustrezala, privabila in tudi sesuvala tekmeca. Vabi že, ampak če vse podaje, ideje in streli ne končajo v mreži, vsaj v notranji strani ne, potem je vse ostalo precej zaman.

    Zato je toliko bolj očitno, ker imajo vsi skupaj, zlasti Hotić, karakteristike, da bi potrebovali še nekoga s karakteristikami. Sploh zdaj, ko bo Maribor igral na vsaj dva, tri več. Streli od daleč so lahko rešitev, ko je preveč ofsajdov ali ko kombinacije ne strejo obrambe tekmeca.

    Handanović pri 41 letih s klopi za zgled
    Nazadnje je sicer branil proti Krškemu maja, a takrat je Maribor slavil naslov prvaka in se je nekaj kakor spodobilo. In se je. Ampak zares je branil v ritmu novembra lani. Nato je na sceno prišel Kenan Pirić, ki je vselej in vedno izpostavil, kako in koliko se uči ravno od Jasmina Handanovića.

    Tokrat je ta stopil v vrata zato, ker je Pirić zbolel za virozo (tudi Sandi Ogrinec). Najprej, Handanović ima štirimestno številko registracijske številko, prva števka njegove starosti je tudi štirica, ampak pokazal je suverenost, četudi je med pripravami hkrati nehote spomnil, da mu manjko tekem lahko pride tudi do živega. Je pa imel izredno pozitiven vpliv na celotno obrambo. Dokler je lahko imel. Žigi Škofleku je ubranil z refleksno obrambo, Dominiku Radiću pobiral žoge in dolgo dal vedeti, da se Mariboru ne zabije kar tako. Še zlasti ne z enim več. Skoraj prosil je rumeni karton za zavlačevanje, vse izkušnje je vnovčil, zastavil telo, da ga Maribor ne bi dobil.

    Pa ga je. Četudi je zlasti na Mitjo Vilerja pa tudi Sašo Ivkovića vajen, pa ni vajen na takšen padec in takšen preklop, kot se je zgodil po rdečem kartonu. Mariborsko obrambo čaka resno delo, saj so tako proti Triglavu kot Rudarju dobili gol, skupaj tri, kar je nadaljevanje zgodnjega trenda priprav. Handanović lahko tukaj odigra pomembno vlogo.

    Rudar pod Sulejmanovićem redno osvaja velike točke
    Že res, da je bil uvodni remi v Domžalah (2:2) odmeven. Bil. Ampak res je tudi, da je Rudar slavil dva gola, še bolj bi pa moral le dva dobljena. In podobno so jo zagodli Mariboru v prvem polčasu, ko so jim skoraj ponujali drugi zadetek, pa ni in ni in ni prišel. Vendar Almir Sulejmanović še ima precej zaloge, ima nenazadnje dober izkupiček, kaj dober, odličen za Rudar, ki se je pod Marijanom Pušnikom vse bolj mučil po lanski evropski izkušnji. Sulejmanović ima na petnajstih tekmah še vedno le štiri poraze.

    Tokratni nauk je bil ta, da je morda sistem dobro zastavljen, ampak nemara ne bo deloval ravno proti vsakemu tekmecu. Vsaj ne, če se ne zgodi tisto nekaj. Pritisk je zalegel proti Domžalam, da je Branko Ilić okregal obrambo ali da nihče ni Senijada Ibričića, ker je imel Žiga Škoflek sprehod.

    Četudi so se Škoflek, Tučić in Radić že proslavili v ligi in predstavljajo zelo potentno sprednjo trojico, so proti Mariboru izpustili domala prvi polčas, na koncu pa je najbolj koristila taka tekma Radiću, ki rine takrat in tja, ko soigralca tega ne zmoreta, znata ali hočeta. In Rudar se zdaj lahko počuti precej ponosno, vendar glavno delo jih čaka proti ekipam, s katerimi se bodo borili za podobna mesta. Zaenkrat je to sredina. Ostaja pa vprašanje za Rudar, kako to, da že polne tri sezone in zdaj še eno tekmo zraven ni uspel premagati Maribora.

    Drajek

    Dobrovoljni napovedovalec. Kako je imel dober dan! Uf! Uvodni nagovor je nekaj, česar drugje ni več, odkar je izpadlo Krško, kjer si izvedel vse in še več od uradnega napovedovalca na stadionu. V Velenju ni posebno le to, da špiker šteje kote, temveč, da pove vse. »Upam, da bomo uživali in se zabavali, Štajerci smo nenazadnje taki in tudi vam dobrega počutja,« je povedal uvodoma. Med polčasom je Mariboru zaželel vso srečo v Evropi, sebi pa, da bi v Ljudski vrt jeseni v ligi prvakov prišla – Barcelona. Gol je proslavil z dolgimi »juhuji«, kar daje okolju pristnost.

    Obisk v Velenju. Uradno 2.000, kar je morda malo visoka številka, vendar za Velenje je to rekordni obisk, če bi ga primerjali z lansko sezono, ko se ni zbralo nikdar več kot 1.200 gledalcev. V celi sezoni. Velenje ima lepo, zavidljivo, knapovsko fuzbal tradicijo in samo upamo lahko, da bo obisk letos na tekmo višji kot lani (ubornih 444 na tekmo).  

    2,30. Stane pivo na stadionu Ob jezeru. Zelo konkurenčno.

  • Pet ugotovitev: Maribor vs. Domžale [0:0]

    Pet ugotovitev: Maribor vs. Domžale [0:0]

    »Evropskost« dvobojev Maribora in Domžal
    Ko igrata Maribor in Domžale, znajo biti tekme najprej taktične, nato pa posledično živčne. Evropske. Da, evropske. Pa vedno sploh ne nujno na igrišču. Lahko je tudi ob igrišču – četrti sodnik je pretekel največ v zgodovini vseh, ki so kadarkoli opravljali to funkcijo –, lahko tudi na tribunah. Maribor pregovorno rad igra z Domžalami, ker Domžale rade igrajo in ker vedno znova upajo, da bo pa to prelomna tekma, ko bo vse drugače. Ni. Na koncu je vse drugače… Enako. Domžale lahko tudi igrajo, tudi en cel polčas, drvijo gor in dol po Ljudskem vrtu, Maribor ob polčasu žvižga svojim, pa je na koncu razplet vseeno takšen, kot je vedno. Nikoli pričakovano, nikoli nepričakovano Maribor zmaga. Ali pa vsaj ne izgubi. Peta tekma, tri zmage, dva remija. Domžale se iz pokala veliko niso naučile oziroma se zelo hitro sprijaznijo. Da je dovolj, če iz Maribora spravijo ven maksimum. Toda ne gre obenem pozabiti, kdo, kdaj, kako in zakaj jih je pahnil letos (pre)hitro iz Evrope. Kar malo preveč podobno. Tu potem večni prihodi in odhodi veliko ne pomagajo. Je pa res, da ima Simon Rožman zelo legitimne, hvalevredne in ponosne razloge. In upravičen ponos.

    Zgodilo se je vsekakor komaj prvič to pomlad. Kopiraj-prilepi postav.  Če je v svoji prvi eri bil Darko Milanič pogosto predvidljiv – ker je imel tudi omejen kader -, se zdaj iz različnih razlogov (poškodbe, kartoni in pogodbe) redko odloča za enake enajsterice. Kaj šele osemnajsterice. Delno gre razumeti Milaniča. Zakaj bi menjal, če ni potrebe. Če je od zadnjega poraza ducat tekem. Če je vmes že davno padlo tisto malo snega, ki se je tudi stalil.

    Ampak vseeno preseneča, da se je za enako postavo kot proti Krškemu odločil tudi za Domžale. In to na koncu ritma petih tekem. Prvega od še dveh, ki prihajata. Razlaga gre lahko v smer, da enajsetrica konfigurirana za Krško, konfigurirana tudi za Domžale. No, izkazalo se je, da ni. »To je za nas peta tekma in če pogledamo, kako si svež pri peti ali tretji, je logično, da moraš nekaj postoriti. Velik rizik bi bil nastopiti v taki postavitvi tudi v drugi polčas.« Milanič je tokrat zvenel kot analitik lastnega moštva, kar ni kritika, prej prepotrebna sprememba in (samo)kritika. Točno tista (samo)kritika, katere naj bi Milanič s svojim strokovnim štabom imel premalo, čeprav je premore dovolj, le da je vmes Maribor iskal zunanje težave, dokler se ni oklepal notranjih. In ne, ni nezanemarljivo, da Zlatko Zahović ne samo vztrajno sedi na klopi, marveč tudi aktivno sodeluje, svetuje, pove in kliče igralce iz ogrevanja. Kot je, denimo, Marcosa Tavaresa.

    Pridevnik »evropski« je tisti, ki dokončno podpisuje dvoboje Rožmana in Milaniča, Domžal in Maribora. In takšni so tudi obračuni, le da v ligi ne gre tako na nož, četudi v 27. krogu, ko je že precej jasno, kdo se bori za kaj. Maribor je imel težek prvi polčas, kar ne pomeni, da so Domžale imele lahkega. Nenazadnje so bile brez Senijada Ibričića, samo vprašanje, neodgovorjeno, je, kaj bi šele bilo z njim. Takšna luknja, kot je zevala med trojico Dervišević-Vrhovec-Cretu na sredini in odrezanim napadom, v katerem je imel Jan Mlakar ravno doma, kjer je igral prvič to pomlad, spet tekmo, v kateri ga pravzaprav ni bilo, okorno v primerjavi z Gnezdo Čerinom, Vetrihom in Mujanom, bi bila za Ibričića idealna. Ampak kogar ni, brez tega se…

    Ne. Morda to drži za Domžale, ne pa za Maribor. Milaniča se da interpretirati tudi tako: Maribor je imel takšen prvi polčas samo zato, da bi potem vpeljal menjave (Vršič, Tavares, Santos) in z njimi prelisičil Domžale ter jim vrnil z nečim, česar sami nimajo. Širino kadra, versatilnost taktike, prilagodljivost pozicij. »Radi bi bili atraktivnejši, ampak se je treba kdaj tudi ‘pofajtati’,« je Milaničev izplen. Dobro mu je uspela pa tista, da Štajerci, ki še negodujejo med polčasom (pa niso vsi, še zdaleč ne, da ne bo pomote), gredo zadovoljni domov, če vidijo, da so se fantje borili. In so se. Maribor je rintal za to zmago. Avtogol gor ali dol.

    Marcos Tavares ima res rad nogomet
    Dal jih je že stooseminštirideset. Dva mu manjkata do stopetdeset. Resda je letos pri osmih, dvomestna cifra bi se skoraj nekaj kakor spodobila, pa vseeno. Saj je še devet tekem na voljo. Zdaj spet redno vstopa s klopi, vajen je te vloge. Lahko bi se mulil, imel kislo faco in bentil. Pa ne. Nič od tega. Še vedno ima zmagovalni nasmešek. Morda je manjša minutaža, vloga pa zagotovo ne. Marcos Tavares tudi na klopi deluje kapetansko. Moštvu, sploh tistim enajstim na igrišču, daje občutek varnosti. Tista dobra, stara, večna: saj ga bo že Tava dal.

    Ampak ravno to je. Ni ga dal. Lepo žogo je dobil, Felipe Santos mu je podaljšal, Tavares je bil sam, neoviran, resda malo s strani, ampak za najboljšega strelca v zgodovini kluba in v zgodovini lige bi Krševan Santini moral biti pač le statist za številko 149. Ampak ne. Ni šlo.

    In kaj je storil Tavares? Dvigoval roke? Se držal za glavo? Bentil? Krilil? Ne. Če bi bil mlajši – pa saj se zdi, da Tavares nikoli ni bil mlad, da pa tudi zares star nikoli ne bo, da se mu je EMŠO efekt nekje vmes preprosto ustavil –, kdo ve, kaj vse bi počel. Ni. Čakal je. Oseminosemdeseta minuta je postala devetinosemdeseta. Dobil je žogo Dina Hotića in Tavares si jo še podaljšal, zaobšel borbenega Tilna Klemenčiča. Bodisi je Gaber Dobrovoljc vedel, da ima za hrbtom Luko Zahovića, bodisi da je tuhtal karkoli drugega, izkušenj ima več kot dovolj, najbrž je upal na to, da bo žogo požrtvovalno izbil v kot. Ni šlo, žogo si je brcnil v gol, zmanjkalo je najprej časa, nato prostora. Naravni zakoni fizike Marcosa Tavaresa so neobhodni.

    Kako to razume Milanič? To nenasitno željo, ko je dosegel, brcnil in prispeval že vse, pa z vsako tekmo sam sebi dalje kleše spomenik pred Ljudskim vrtom? »Pri igralcih, ki so tako uspešni, je pomembno, da ima rad to, kar dela. Rad ima nogomet. Dobro se počuti, ko gre na to igrišče, na to njivo (pomožno igrišče, op.a.) in je vesel vsakega gola, ki ga da na treningu. In da je naslednji dan, če ni zadovoljen, ker ne začenja, zelo spoštljiv in to dela rad. To je glavno: ali imaš rad. Če nimaš rad tega, kar delaš, potem ne trajaš dolgo. Ni edini v naši ligi, nekaj primerov je, ki imajo leta in trajajo, moraš imeti rad nogomet. Če mi kdo reče, da je lahko, kar delajo fantje, niti slučajno ni.«

    In prišel bo dan, ko bomo vsi vedeli, da to, kar je dosegel Marcos Tavares, ni bilo lahko. Že to, kar je dosegel Štefan Škaper, ni bilo.

    https://twitter.com/SportalGoool/status/1117109191347441667

    Zadnja vplivna tekma Vršiča v vijoličastem?
    Niti vprašati ga ni bilo treba. Je kar sam povedal. »Drugače je igrati 45 kot 20 minut. Užival sem, čeprav je bilo malo težko na določene trenutke.« Če bi iskali igralca, ki bi predramil Maribor na tekmi z Domžalami, Dare Vršič ne bi bil prvi izbor. Tudi drugi ali tretji ne. Ker da je preveč statičen, premalo kondicijsko v formi, ker morda glava še zelo hoče, ve in vidi, česar drugi ne, vendar noge tega ne podpirajo. Pri 34. letih je Vršič svoj najboljši nogomet že odbrcal. Mora pa še brcati in to dobro. Zelo. Konec maja mu namreč poteče pogodba v Ljudskem vrtu. Morda je to bila celo njegova zadnja res vplivna tekma.

    Štiri tekme je začel letos. Enega celega polčasa v klubu, ki ima viška vezistov, ni dobil od septembra lani. Dare Vršič je v poznih zrelih letih, pri 34. letih se sicer ne zdi tako daleč njegova najboljša mariborska sezona. Njegova igra, vsekakor prej kot njegova kariera, se počasi, a zanesljivo približuje koncu. Milanič mu namenja minute, vendar poredko več kot dvajset. Komaj prvič v 2019 je dočakal cel polčas. »Nasprotnika je s podajami umiril, vsaj takšen občutek sem dobil, dodano vrednost v samozaupanju, iz minute v minuto smo bili boljši, imeli nekaj priložnosti, bili blizu zadetku,« ga je ocenil Milanič. Ni mu ušlo, da so z njim dobili tisto nekaj več.

    Kot tudi Vršiču ni, kar je zvenelo nekaj kakor kritika, da Maribor ne zmaguje z več kot golom razlike. »Že zadnje štiri tekme,« je poudaril, razlog pa našel, zanimivo, v vremenu. Kreativci so pač lažje kreativci, ko ne zebe, ko igrišča niso vlažna. »V naslednjih tekmah se nam bo zagotovo odprlo,« je prepričan. Skrbno upa, da se bo tudi njemu. Je pa res, da bi še vedno lahko veliko dal slovenskemu nogometu – Aleš Mertelj je dober primer, Etien Velikonja nekoliko manj, pozna se, če si fizično top pripravljen, kar Mertelj gotovo je, enako pa velja najbrž za Vršiča –, v katerem je vedno obetal več.

    Za zadnja leta lahko vseeno še precej ponudi. Sploh glede nato, da je bil on tisti, ki je lahko krmilil med sredino, v kateri sta garala Amedej Vetrih in Adam Gnezda Čerin. Vršič je tokrat, ko bi skoraj moral igrati zlasti za lastno prihodnost, igral za moštvo, kar je velik dokaz karakterja. Sploh glede na sago o njegovem (ne)podaljšanju pogodbe, zaradi česar je izpustil kvalifikacije za ligo prvakov in se odrekel zajetni premiji (še bolj nespametno kot Nastja Čeh in Marko Kmetec, ki sta videla nekaj zelencev Ivana Zidarja pri SCT Olimpiji). na koncu pa zbral dva nastopa v Moskvi in doma proti Sevilli. Proti tekmecu, proti kateremu se je dokazal ravno, ko je prišel v Ljudski vrt. Vprašanje je, kakšno bo slovo za igralca, ki mu jug zaradi epizode v Ljubljani in vsega povezano z njim, nikdar ne bo vzklikal imena. Pa sever v Stožicah tudi ne. Ampak pokazal je, da je profesionalec. In pomagal Mariboru do zmage v tekmi, ki nujno ne bo odločala o prvenstvu. Na tekmi za predvsem boljši občutek, ko je čas, da bi ga dobil tudi Vršič sam.

    Domžale: (na)povejo
    Na novinarsko konferenco, vsaj takšen je občutek, pride Simon Rožman več kot le pripravljen. Skoraj s ciljem, vsaj tako na glas govori, da potem še Darko Milanič pogosto – tudi v majhni konferenčni sobici v Domžalah – spregovori nekoliko glasneje. Nič zato. Morda je tako celo bolje.

    Rožman je v svojevrstno nehvaležni vlogi. Najprej zato, ker mora vedno braniti rezultatsko realnost. Svojevrsten kompliment je, če te Ljudski vrt dojema kot suverenega, relevantnega, legitimnega tekmeca. Ne toliko za naslov, Domžale so od tega vselej, sploh pa letos, preveč oddaljene, še zlasti, odkar je prišel Milan Mandarić, temveč za tekmeca v fuzbalu. Domžale so klub, ki Mariboru vzame posest. Ga pošteno stisne v lastni kazenski prostor. Ne samo za fazo tekme, skoraj za cel polčas.

    Ampak na koncu pa se vse zdi kot zelo kisli deja vu. Peta tekma, tretji poraz ob dveh remijih z 2:2. Sploh v pokalu je moralo boleti, bili so blizu, pa ga dobili zelo pozno. Zdaj so si ga zabili skoraj prepozno. »Škoda, da ni bilo tekme prej konec,« se je znal skozi zobe pošaliti Rožman. Ni mogel biti jezen na Gabra Dobrovoljca, kaj bi bil. Saj si ga ni namenoma zabil. Želel je najbolje.

    Toda ko se pogleda rezultat, so letos Domžale nazadovale, ne predstavljajo več takšen zalogaj za Maribor. Skrb za to, da bi prišel poraz, v Ljudskem vrtu gotovo imajo, vendar se najprej izvlečejo, nato pa pokažejo razliko. Razliko, o kateri je govoril prav Rožman. Najprej za teve, nato še na novinarski konferenci. Naposlušal se je že vprašanj celo nasprotnih timov: zakaj jim vedno nekaj zmanjka? »Moj odgovor je enostaven: tisti, ki je najboljši, bo šel v Maribor. Jaz pa potrebujem nekoga, da bo imel pet tekem z Mariborom.« Ali to pomeni, da kdo spet zapušča Domžale, ni znano. So pa znani že vsi razlogi, ki jih redno našteva Rožman. In vsi stojijo, vsi so na mestu in gre jih spoštovati. Letnice rojstva povedo marsikaj. Tudi izkušnje mariborskega strokovnega štaba, pred katerim ima Rožman še vedno veliko rešpekta, kljub svojemu zelo vihravemu, nepopustljivemu stilu, ki para živce zahodni tribuni Ljudskega vrta. In publika, ta, ta naredi razliko.

    V prvem polčasu so imeli Maribor… Ne ravno na pladnju, ampak vilice in nož pa vseeno v roki. Toda Simon Rožman ni znal izkoristiti tega. Ja, drži, manjkal je Senijad Ibričić, ki bi mu taka tekma zelo ležala, saj je imel Maribor v prvem polčasu velik krater na sredini. Vendar nekaj je zmanjkalo. Več kot le nekaj. Torej kaj? Prisluhnimo Rožmanu:

    »Zadeva je zelo enostavna: ljudje, ki gledajo iz strani, si ene stvari kar domišljajo. Ne vem če vedo, kaj so naši cilji, saj smo edini poleg Maribora, ki smo jih povedali: uvrstitev v evropska tekmovanja, vzgajati mlade igralce.« Evropa. Ta je zdaj na tapeti. Rožman je ocenil to tekmo kot priprava na Evropo, kar drži. Manj drži, da gledalci radi gledajo take tekme. Če bi, ne bi žvižgali svojim ob polčasu, ker znajo biti take tekme dolge seanse frustracij. Ampak Evropa. Ta je zdaj tista, ki skeli. Domžale so dokončno oddaljene od Olimpije. Še več, počasi jo lovijo Aluminij, Celje in Mura. Zaenkrat – do jutri se to zna spremeniti – v tem vrstnem redu. Razlika med Domžalami in ostalimi? V (na)povedanem.

    »Če ne ujameš konstante v igri, potem v Evropi ne moreš biti konkurenčen. Imamo štiriletne izkušnje in mislim, da vem, kakšen je treba biti v Evropi: če konstante ne dobimo, je boljše, da ne gremo v Evropo. Ker boš dobil pet komadov doma in deset komadov zunaj, ker so razlike v proračunih nenormalne. Zato sem miren: če si bomo to mesto zaradi kvalitete dela zaslužili, smo lahko konkurenčni. Če si drugi zaslužijo bolj, naj gredo v Evropo drugi. Če gremo v prvi predkrog in se nam zgodi neka kalvarija, je boljše zardai naslednje sezone, da ne gremo tja. Ker točno vem, kaj to pomeni za psiho igralcev. In tako naprej. Smo mirni, smo edini, ki hočemo javno igrati v Evropi. Vsi ostali pravijo, da se borijo za mesta osem in devet.«

    To so kar krepke besede. O tem, da ne ve, kakšni so cilji Celja, njegovega nekdanjega moštva. Da se Aluminij bori za osmo mesto in Mura za obstanek. Začuda niti enkrat ni omenil Olimpije, vendar jasno je, da se je Olimpija tudi borila za naslov. Domžale so klub, v katerem mediji vidijo nekaj več. In obratno, mediji niso taki, kot jih vidijo Domžale. Še vedno je kompliment, da liga ceni, kar ustvarjajo. Tudi Darko Milanič to rad poudari, vsaj dokler ima pozitiven izplen proti Rožmanu. Letos so do reprezentance spravili Adama Gnezda Čerino; pokazali, da imajo zadaj mladost, ki lahko ponudi vsaj toliko kot Andraž Kirm ali Agim Ibraimi; rehabilitirali Amedeja Vetriha po dopingu. Seveda ob tem počnejo tudi napake, čeprav je imel Krševan Santini tokrat res dobro tekmo. In počne jih tudi Rožman sam: menjava Tončija Mujana se, milo rečeno, ni posrečila, Slobodanu Vuku bi morda uspelo iztržiti kaj več ob mariborskem štoperskem paru za razliko od Shamarja Nicholsona. Toda Domžale so še vedno na koncu klub, ki ga gre resno jemati. Zakaj? Ker zelo resno jemlje sam sebe. Nekaj, česar kje drugje ni. Pa ni treba daleč od Domžal.

    Navijanje v 27. minuti in štajerska fuzbalska duša
    Najprej se je zadrl en model na zahodni tribuni. Zadrl je še milo rečeno. Zakrulil je. Triii štriiii. Maribo$!%!&r. In tako dalje. Najprej sam sebi, nato sta pritegnila še dva. Nato je sledila še vzhodna tribuna, nekaj kilavo, na pol, tu in tam. Toda lep dokaz je, kaj se zgodi, če si navijaška skupina vzame svojih deset minut. Ali, kot tokrat, skoraj pol ure. Viole so na facebooku napisale, da sta se »zaradi ‘nepredvidenga dogodka’ začetek navijanja in obešanje transparentov, zavlekla v sredino prvega polčasa. Na ograji se je tokrat prvič pojavil novi transparent ULTRAS MARIBOR, narejen za 30 letnico delovanja skupine.«

    Če kaj, se (nehote) dobro vidi razlika, ki nastane, če organizirana navijaška skupina navija ali ne. Še predobro se pokaže, zakaj so tekme slovenske reprezentance posledično takšne, kakršne so. Anemične. Moderne. Post-ameriške.

    Potem pa je tu še razlika v dojemanju nogometa, kot smo jo lahko znova videli v Mariboru. Ni prvič, da se je na tekmi z Domžalami ob polčasu žvižgalo. Ne tako na glas, ampak vseeno. Se je. Tribuna se empatično vživi. Radi bi videli gole, akcije, podaje. Karkoli. Potem pa žvižgi med polčasom, ker je taktika pač včasih mati vseh uspehov. Kako to vidi Darko Milanič? Podal je zeeeeelo dolg odgovor.

    »Jaz to [žvižge, op. a.] doživljam kot trener, ki mora imeti svoj način. Idealno v fuzbalu ne more biti: prelepo bi bilo, da bi bilo kot jeseni, ko smo zabijali po pet golov, lepo odpirali tekme in je bilo vse super. Nasprotniki so zelo dobro pripravljeni, zelo dobro organizirani, Domžale izhajajo iz dobrega ciklusa tekem, niso prišli sem v komi. To je bila izredno zahtevna tekma. Mi je pa jasno, da je idealno nemogoče. Navijačem ni, radi bi videli spektakel, vendar prepričan sem, da so šli domov zadovoljni, ker so v drugem polčasu nekaj videli in ker so nekaj opazili. Ne morejo v nobenem momentu reči, da fantje niso pri stvari, da niso to, kar ima Štajerska rada: da se fajtajo za te barve in da so v drugem polčasu, ko je nasprotnik malo pustil, super igrali. Kot trener lahko prvi polčas vidim tudi tako, da nam nasprotnik ni pustil nič. Postali smo malo nesigurni, hodili v iste prostore, vendar smo bili tako postavljeni, da pridemo v moment, ko lahko nekaj menjamo.«

    Dolga razlaga, ki je tisti kričeči na tribunah, gotovo ne bi kupili. Ampak ob naslovu, kadarkoli že bo ta prišel v Maribor, vsekakor pa enkrat maja, lahko da že pred derbijem (11. maja) ali na derbiju samem, bodo take tekme pozabljene. Vprašanje je, če bo to v podzavesti skušal odmisliti tudi Milanič. Sploh po taki sezoni, ko je Maribor vodil v prav vseh krogih razen v tretjem.

    Igralec tekme: Marcos Tavares [Maribor]

  • Pet ugotovitev: Maribor vs. Celje [1:1]

    Pet ugotovitev: Maribor vs. Celje [1:1]

    Ni forme, ni zmage
    Morda je bila ključna dnevna forma. Kriva je sobota. Morda je bilo krivo Celje, katerega prehodov se je vnaprej bal Maribor, moštvo, ki je bilo v 24. krogih le enkrat samkrat tik pod vrhom. Morda je razlog v Ljudskem vrtu ali, kot mu pravi devet tekmecev, Točka, vredna bunkerja. Pa Celje ni igralo bunkerja, eh, kje pa. Celje bi kaj kmalu zmagalo. Maribor je imel en strel v okvir. Celje devet. Statistika ne pove nič, sploh za take tekme, saj ne bi povedala, da je bil prvi polčas en zelo dolg zeh, čakanje na hrenovke, kokice in pivo. Iz tistega edinega strela je dal Maribor gol takoj v drugem polčasu. Ni bilo dovolj, še zdaleč ne. Igralec tekme? Kenan Pirić. Rešil je, kar se je rešiti dalo. Najboljši v polju? Alexandru Cretu. Zakaj? Ker je bil edini zmožen slediti, zaustavljati, sesuvati igro Celja. Ta, ki dolgo ni »poštekal« sistema, ga je zdaj edini udejanjil. Kolikor je pač lahko. Maribor je zgrabila, še preden je prišel april, v prvi tekmi ritma, spomladanska utrujenost.

    Darku Milaniču tekma, milo rečeno, ni uspela. Šel se je prilagajati Celju, ki mu je Maribor stisnil pet komadov novembra. Resda na Stadionu Z’Dežele in res je tudi Celje tretje najboljše gostujoče moštvo v tej sezoni. Toda Celje je tudi moštvo, ki se pod pritiskom zlomi. Pustimo jesen, tri gole mu je dala Gorica, dva okorna je dodala Olimpija, Krško je osvojilo edino točko prav proti grofom. Celje, torej, ni bav-bav. Že dolgo nismo videli, da bi se Milanič tako zelo prilagodil tekmecu, ki tega morda sploh ni potreboval. Odločil se je za postavitev, ki je morda več obetala, na koncu pa bila odvisna od individualnih potez. Ko je Robert Pevnik pred derbijem siknil, da Maribor nima takih igralcev, je torej imel prav. Vsaj nima jih vedno. Četudi odštejemo prvi polčas, ki je bil mučenje žoge, tekma s toliko napakami, da je bila tretja uspešna podaja že joga bonito, je Milanič morda izbral še zadnji pravi trenutek, da je vrnil v moštvo tiste, ki naj bi tja spadali. Včasih garancija pač prinaša le to: remi [ocene igralcev tukaj].

    Toda ravno to zna biti ključni problem. Če Maribor računa, da bo na dobri, stari, preverjen način, ko četudi ne gre, ga bo Tava že zabil, pa ga tokrat ne bi, če bi igrali do naslednjega rojstnega dneva, potem bo to nemara dovolj za Slovenijo, čeprav se Olimpija, za razliko od dveh sezon nazaj, ne predaja, niti približno pa ne za Evropo, za katero se Maribor sploh ni okrepil. Že res, da ima Maribor izkušnje, vendar ko igralci iščejo ritem in ga ne ujamejo pravi čas (Mitja Viler, delno Gregor Bajde, četudi je zabil, celo Martin Milec) in ko imajo nosilci tihi dan (Dino Hotić ni dojel, kakšna tekma je to, Aleks Pihler se je izgubil v lovljenju celjske sredine, Luka Zahović je sicer bil pripravljen, vendar več od podaje za gol ni zmogel) potem lahko Milaniča skrbi. Taktika namreč ne prinaša individualnih potez, še več, pri Mariboru jih celo onemogoča. Kajti najbolj skrbi to, da je Milaniču ostala še ena menjava in je ni izkoristil. To pomeni, da boljšega nima. Tudi takrat, ko bi naj imel najboljše že v polju. Ampak nima. Kar je vse bolj očitno. Mariboru manjkajo Amir Dervišević in Blaž Vrhovec na sredini, Marko Šuler v obrambi, kjer Saša Ivković še nima tiste liderske prezence, ter, najbrž še najbolj, Jan Mlakar v napadu. Kar je ugotovitev zase.

    Strelska spomladanska utrujenost
    Širše gledano, kot je pred tekmo rekel tudi Darko Milanič, je vse to priprava na Evropo. Cela pomlad. Še posebej, ko pride pet tekem v štirinajstih dneh. Ritem, na katerega je Maribor vedno pripravljen z besedo »privilegij«, a tudi ritem, ki včasih terja totalni makiavelizem, kjer cilj (tri točke) poveličuje sredstva (estetika v igri). Marcosu Tavaresu se smeji, ko ga vprašate, če ima rad ritem sreda-sobota. In to po slab(š)i tekmi. Seveda ima. Dino Hotić tudi. Maribor je pač tak klub, vse odkar je tukaj Zlatko Zahović. Težje je, manj se jamra. Ne jamrajo, igrajo tekme.

    Da bodo prišle tekme tudi z višjim rezultatom, Milanič verjame še naprej, toda tudi tekma s Celjem ni bila takšna. O, ne. Ne samo to, Maribor je postal moštvo, ki stežka zabije drugi gol. Kako drugače od jeseni. Takrat je na 19. tekmah le štirikrat zabil manj kot dva gola. Zdaj pa že tretjič na peti tekmi le en gol. Gorici dva, Olimpiji nič. Pet tekem, pet golov. Maribor se tudi po reprezentančnem premoru, tej fazi, ki lahko prinaša bipolarnost moštvom, (samo)zadovoljuje z izidi, ki prinašajo zmage, ti pa naslov. Milanič je pričakoval več od kombinacij v zadnji tretjini, za zmago bi potreboval odličen ritem, razigranost itd. »Visok pritisk na našo zadnjo linijo je pripeljal do tega, da nismo več igrali in iznesli iz zadnje linije, kar smo v prvem polčasu lahko delali. Druge žoge so nam tudi v prvem polčasu pobirali. Vse žoge so tako rekoč oni pobrali. Prehitro so bili pred našim golom.« Analiza, kakršnih včasih ob takšnih tekmah, označenih za zelo dobre, ni bilo. Samozavedanje je na visoki stopnji. »Premalo smo imeli žogo v svoji posesti, premalo umirili nasprotnika. Nuja je, da nekatere vrnemo v ritem in ko nekdo res dolgo ne igra, smo šli v rizik in je težko pričakovati, da bo vse teklo zelo enostavno.«

    Notranje rezerve 2019: Gregor Bajde
    Gregor Bajde je star 24 let. V Mariboru je že četrto sezono, vmes je bil resda na posoji v Italiji, zbral je pa vseeno v vijoličastem 65 ligaških nastopov in zabil svoj šestnajsti gol. Gregor Bajde je v fazi kariere, ko se bo počasi pokazalo, kakšen tip igralca bo. In kakšna bo druga polovica njegove kariere. V Mariboru se nikoli ni obnesel ne kot napadalec ne kot del sredine. Bil je nekaj vmes, trmasto prepričan, da se bo sistem, nekako, nekje, že prilagodil njemu. Ne vedno, prišle so tudi tekme, tudi tiste večje, ko je storil prav to in bil nagrajen tudi s pohvalami trenerja.

    Prišel je v času, ko se je igralo v sistemu 4-3-3, ki mu je najbolj pisan na kožo. In tokrat mu je, spet proti Celju, le uspelo. Maribor je spet moral iskati v notranjih rezervah in Bajde se je prvi ponudil, ne samo zato, ker se je lahko, ampak ker se od njega – za razliko od Nina Žuglja ali Žana Kolmaniča, ki bosta očitno spet stran od kadra – to pričakuje. Milanič bi ga lahko ob polčasu celo bil zamenjal, kot je razložil po obračunu, toda Bajde je dobil slabo uro in takoj, v 46. minuti, bil tam, kjer ni bil nihče drug. Zasluge gredo seveda tudi soigralcem kot tudi nepozorni celjski obrambi, vendar s tem golom je pokazal, da je tu in da je lahko notranja rezerva. Če bo to zadnja prehodna sezona, bo prihodnje poletje eno tistih, ko bo moral počasi pokazati, kako in kaj. Pogodbo ima do 31. maja 2021, po odhodu Jana Mlakarja poleti pa priložnost za še večjo minutažo.

    Celje za Evropo potrebuje obrambo
    Dušan Kosič ni ovinkaril. »Vsaj pol lige ima enak cilj kot mi,« je rekel, kaj mu pomeni, da so v 24. krogu prvič s točkami pri Domžalah na tretjem mestu. Ne pozabimo, ko so prišli v Ljudski vrt v petem krogu, so bili zadnji. In na prvo zmago so čakali še tri tedne. Našteval je klube, celo tja do Rudarja je šel, ki imajo tak cilj kot oni. Vendar v Celju vse to počnejo zelo potihoma – v bistvu, da gredo po Evropo, so v hešteg stiščali le v Domžalah –, še zlasti po prestopnem roku, v katerem so ostali brez Elvedina Džinića, Jana Andrejašiča ter Tilna Pečnika. »Resna ekipa je, ko prejemaš malo golov. Včasih želimo publiki nekaj dati, pa smo za to kaznovani,« je Kosičeva ugotovitev.

    Če bi bili zlobni, bi sestavili napake ožje celjske obrambe. Pa ne samo tega, kar sta spregledala Žan Zaletel in Tadej Vidmajer, ko sta jima ušla Luka Zahović in Gregor Bajde. Ne, ne. Nabralo se jih je že kar lepo število: od tekme z Gorico, pa nato Olimpijo, delno tudi Krško. Celje ima v Rudiju Požegu Vancašu igralca za skupinski evropski del, v Mitji Lotriču in Janezu Pišku kandidata za solidne kvalifikcije, vse ostalo pa niti v Sloveniji ne zadošča nujno za Evropo. Čeprav se tudi letos z lupo išče koliko toliko konkurenčen četrti klub, potem ko je Rudar pokazal, koliko lahko terja Evropa. Celjani imajo sistematičnost, kar je prinesel Kosič, vendar še vedno znajo popustiti, pogosto nerazumno, tam, kjer bi potrebovali stabilnost. Še posebej, če želijo resno razmišljati o Evropi. Tega se v klubu zavedajo, toda s kadrom, kakršnega imajo, se bodo pač morali sprijazniti na kdo-da-več nogomet. Sedem prejetih golov na petih tekmah pač ni evropska forma. Niti ob desetih danih golih.

    Obisk v Ljudskem vrtu letos (še) boljši
    Bolj zanimiva kot kvalitetna je bila debata med tednom, sodeč po povzetkih iz najbrž enega redkih »korpo« dogodkov, ki imajo običajno izključno formo, vsebino pa na plakatu ali novinarskih »goody bagih«. No, ta ni bil tak. Tista debata o navijačih. In zlasti tistih navijačih, ki nočejo na stadion. Eni, ker je kavč pač bolj udoben, drugi, ker ne marajo vsega, kar pride z nogometom. Stvar kulture in dojemanja nogometa. Nam je sicer bližje to, kar je rekel Matjaž Kek. Družinski sektorji so super stvar, toda mora rohneti, tudi pokati in bliskati, a v mejah (varne) normale. V Mariboru se vedno v praksi vidi razlika, saj si Viole pogosto vzamejo »akademskih petnajst«. Razlika je očitna. Kot je tudi v obisku, saj je letos v povprečju obisk v Ljudskem vrtu še boljši kot lani. To ni nezanemarljivo, saj je v lanski sezoni povprečni obisk znašal 3.509 gledalcev, letos pa je pri 4.745. To je velik preskok. Pa je Maribor igral lani v ligi prvakov, res pa je tudi, da nato ni ubranil naslova.

    Letos je na dobri poti in to se pozna tudi na tribunah. Nekoliko pomagajo tudi termini tekem, ki so ob sobotah popoldan zanimivi za najširši krog. Še bolj kot ura pomaga dan, saj Slovenija ni dežela nedeljskega profi fuzbala. Pozna se, da v Ljudski vrt prihaja vse več otrok, obiski šol imajo še večji vpliv kot odpiranje Vijol’čnih baz v okoliških krajih, pri čemer je štajerski derbi običajno tisti, ko tudi (klubski) Radio City oceni, da je štajerska meja nekje pri Tepanjah. Cena vstopnic je na dan tekme precej visoka, 13 evrov za tak nogomet pač ni nizek znesek (čeprav to piše akreditirani novinar). Zato je seveda predprodaja, pa akcije, nagradne igre in podobno. Kulisa v Ljudskem vrtu je vsekakor lep(š)a, toda finančno poročilo prihodnje poletje bo pokazalo, koliko se obisk pozna v klubski blagajni. Vsekakor pa se ne moremo znebiti občutka, da bi podjetja rada iz Ljudskega vrta naredila trgovino, šoping center, pa so prišli v kraj, kjer je kultura fuzbal tekem pač drugačna.

    Igralec tekme: Kenan Pirić [Maribor]

    Celjski navijači. Ko ga je Žan Benedičič zabil, je vstala ducatnija celjskih navijačev. Pa še kje kakšen. Škoda je, da Celje nikoli ni posvojilo nogometne navijaške kulture in jo obdržalo. Rokomet gor ali dol. Celje je poleg Gorice in Maribora pač edini tradicionalni prvoligaš. Gorica ima zveste Terror Boys. Celje bi si zaslužilo več.

    Sojenje Mateja Juga. Vsaj nekaj mu lahko damo: Matej Jug je neustrašen. Ne ozira se na tribune, kar ni vedno praksa pri sodnikih, niti tistih, ki jih gledamo po televiziji v torek in sredo zvečer. Je pa težava prav v njegovem karakterju, ko želi dati, praviloma takrat, ko je to najmanj pomembno, vsem vedeti, kdo in kaj je. Maribor je jezil s kriterijem, ko je že v prvem polčasu dosodil 20 prekrškov, toliko jih je Maribor imel tudi na koncu. Tekma ni bila ne groba ne trda. In vprašanje bo ostalo, ali je bil nad Aleksandrom Rajćevićem res storjen prekršek. V Ljudskem vrtu bo po tej sezoni (derbi) pač ohranil renome. Ne najboljšega.

    Čestitka Tavaresu. Lepo so mu Viole čestitali, včasih celo pozabimo, da je Brazilec, da je njegov materni jezik portugalščina in da so časi, ko je bila njegova najbolj pogosta slovenska beseda – Jezus. Zdaj je, že lep čas, ta beseda – navijači. Dočakal je 35. let. Dobil stisk roke od novinarjev, človeku se pač vošči za rojstni dan. In rekel je, da ni imel pripravljenega slavja, če bi ga zabil. Skromen, vljuden, resen. »Katering smo naročili, pa bomo videli kaj bo,« je rekel, kaj bo po tekmi. O kateri je govoril z resnim, skoraj žalostnim obrazom. Se vidi, ne samo, zakaj je še več kot kapetan. Klinc pa rojstni dan, kaj pa dve točki? Nihče namreč niti na tiskovki ni omenil, da je prednost spet padla na osem.