Oznaka: derbi

Pet ugotovitev: Olimpija vs. Maribor [0:0]

Prvenstvo nagnjeno, a še ni odločeno
Včasih je igrati na 0:0 morda najtežje. Mukotrpno garanje, da bi se zgodilo čim manj. Sploh ker se je igralo za več, kot je bilo videti tako na začetku kot na koncu. Le vmes se je pokazalo, da je to tekma, ena od šestintridesetih, ne pa »tekma tekem«. Maribor se treh točk ne bi bil branil, Olimpiji bi poraz naškodil. Olimpija je bila namreč tista, ki bi lahko doma izgubila prvenstvo. Ne neposredno, kot se je lani zgodilo Mariboru. Sicer bi v praksi ostalo 13 tekem in 39 točk, vendar 13 točk razlike bi bilo pogubnih, pri čemer je že deset točk kar (pre)velik zalogaj. Ne nujno samo za Olimpijo, ki bi ob porazu zapadla najprej v moralno krizo, nato pa še kadrovsko, potem ko Milan Mandarić ne skriva več, da išče pot iz Olimpije, ki pa jo bo našel morda še težje, kot je našel dva naslova v treh sezonah.

»Maribor je pokazal, da zna igrati na rezultat,« je nauk, ki ga je odnesel Robert Pevnik. Bolj sebe kot Darka Milaniča je zafrknil, ko je v igro poslal Jana Andrejašiča, ki da mu manjka izkušenj na derbijih (ni bil edini debitant na derbijih, pri Mariboru sta to bila Žan Kolmanič in Kenan Pirić, pri Olimpiji pa Rok Kidrič) premešal nekoliko obrambo, pustil Matica Črnica na klopi. Toda taktično je Maribor pokazal zrelost v prvem polčasu in se nato začel vse bolj zadovoljevati s točko po principu »če ga damo, bo le nagrada«. Na koncu je to bil že šesti ligaški obračun v Stožicah, ki se je končal brez golov. Od dvajsetih. Kar lahko Ljubljančane skrbi, je »tradicija«. Doma Milan Mandarić še ni videl zmage na derbiju. »Vsaka tradicija enkrat mine,« je prepričan Pevnik, ki mu bolj godi, da je Olimpija dobila zadnja dva prvenstvena derbija v Ljudskem vrtu. Problem zanj utegne biti, če tretja zaporedna zmaga maja ne bi več veliko štela. Olimpija bo počasi v podobni fazi kot Krško, kjer nima ničesar izgubiti. A mora paziti, saj so pred dvema sezonama na koncu končali kot tretji.

Olimpija stiskala, a le v drugem polčasu
Vajeni smo bili, da zmaji to počnejo prej. V bistvu… Takoj. Da nemudoma pritisnejo, navalijo, iztečejo na Maribor in se zaletijo vanj. To je počel Marijan Pušnik, tuje ni bilo niti Igorju Bišćanu in vsem vmes. Robert Pevnik se je odločil drugače. Kot da bi pričakoval, vedel, spoznal, da Mariboru v drugem polčasu (tudi) to pomlad v drugem polčasu ne gre. Krize Maribora znajo biti, ko pridejo iz slačilnice, kar hude, a zaenkrat še ne usodne, kot se je pokazalo že proti Muri. Olimpija je potrebovala do drugega polčasa, da je pozabila – še bolj kot poraz v Kranju – na deset točk razlike. Previdno so šli v tekmo, kot je rekel Pevnik, in posledično tudi le zadržali razliko, niso je pa utegnili zmanjšati. S točko so lahko zadovoljni, ne pa veseli. Zmanjkali so goli v tistem hudem navalu, ko se je Maribor krčevito (u)branil. Prečka (Rok Kidrič) in vratnica (Goran Brkić) sta toliko bolj skelela, Mariboru pa se, potem ko se jim je kotalila že žoga v Kidričevem in se odbijala od vratnic, lahko smeji, da jih vsaj tu sreča izdatno nagrajuje.

Pevnik na koncu ni šel na glavo, sprijaznil se je, da bo, če bo, Olimpija reševala prvenstvo proti drugim tekmecem, okleval je z menjavama (Kadrić, Kregar), ki sta prišli (pre)pozno. Vseeno je bil razpoložen in dobrodušen po tekmi. Kot trener, ki je preprosto vesel, da je del derbija. Priznal je, da so igrali morda preveč bojazljivo. Morda jim prav to ni prineslo gola. Dejstvo pa je, da ključni igralci, tisti, ki jih je Pevnik postavljal kot invidividualno kvaliteto, s katero lahko Olimpija užene Maribor, niso imeli dobre tekme. Ne neizstopajoči Rok Kronaveter, ne zadržani Stefan Savić in niti možganski fuzbal trust Tomislav Tomić. Tu so bile ključne rezerve Olimpije, ki na enem derbiju ne more postati – Maribor. Da bi skupinsko zlomila tekmeca, kar je nakazovala v drugem polčasu.

Milaniču sistem pomeni več od posameznikov
Amir Dervišević in Marcos Tavares sta začela… Na klopi. Kapetan je sicer vstopil, pokazal, dokazal, da lahko zadrži žogo in nagne težišče igro na stran tekmeca, to pa je tudi vse, kar lahko naredi na takih tekmah, prvi pa sploh ni dobil priložnosti. Najbrž, ker ni bilo potrebe. Aleks Pihler in Alexandru Cretu sta zdaj postala dvojec, ki sicer nima tiste »lucidne« podaje, ki imajo oči, ampak je zmogel zlasti preprečiti, da bi Olimpija – z izjemo začetka drugega polčasa – lahko mirno in zlagoma gradila napade. Milanič je s tem pokazal, da mu je sistem štel precej več od posameznikov.

Če je Martin Milec »moral« zaigrati, ker je imel Denis Klinar kartone, kar se je pokazala v bistvu kot prednost, je Mitja Viler, ki to pomlad zaradi poškodbe še ni zaigral, obsedel na klopi. Prednost je dobil Žan Kolmanič. Še vedno ima prve polčase praviloma boljše od drugih oziroma se še lovi v težišču igre, vendar tudi dokazuje, da ima kvalitete, ki jih Viler nima več (in obratno). Kjer je Milanič sprejemal ključne kompromise, je bil potentnejši del Maribora: Jasmin Mešanović zna žrtvovati svoje napadalne kvalitete za obrambne naloge, vendar je to tokrat nekoliko bolje uspelo Martinu Kramariču. Dokler ga ni posrkalo, pri čemer ni bil edini, saj se je to še huje primerilo Dinu Hotiću, zrelemu za menjavo. Stabilnost je, sicer precej odrezan, a vse bolj potrpežljiv in fizično vse bolj izrazit, pokazal Luka Zahović. Edina slaba, skoraj nevarna poteza Milaniča je bila, ko je verjel, da bo Dare Vršič tisti, ki bo zadržal žogo. Ni je. Vršič bo ali potreboval večjo minutažo ali pa spoznanje, da so njegovi zlati momenti že mimo. Maribor potrebuje kreatorja ali pa igralca s potezo več. Felipe Santos se v taktičnih navodilih še ne znajde, kako bi naredil kaj po svoje, vse bolj pa se pozna tudi odsotnost Jana Mlakarja. Maribor je na štirih spomladanskih tekmah zabil štiri gole. Jeseni bi jih, preko prsta, vsaj osem.

Skomina dopuščal trdo igro… in storil napake
Dolgo je trajalo, da je pokazal prvi karton. Predolgo? Niti ne. Ne, ker bi omahoval, ampak ker je očitno prebral tekočo igro z (za zerbi) malo prekinitvami. Mariboru to sicer ni godilo, Milanič je bil prepričan, da so »mali favli« šli v korist Olimpije. Tokrat je sodniška ekipa delovala moštveno, povezano, celovito. Le pri situacijah, ki so bile zelo tesne, je omahoval. Preveč. Morda je sam še najbolj pogrešal VAR v prvem polčasu, ko je Luka Zahović pomeril iz bližine ter zadel Mackyja Bagnacka v roko. Bil je nevaren strel, Nejcu Vidmarju ne bi bilo lahko. Toda nastopila bi druga težava: kadri televizijske produkcije. Ti so vse slabši, vse bolj skromni in pogosto situacijo vidimo iz le enega zornega kota (enako je bilo pri prekrških na sredini igrišča), da je situacija toliko manj jasna. Televizija Slovenija je imela sicer krasen kader iz severa Stožic, kjer je jasno, da je Bagnack igral z roko. Imeti bi morala še kakšnega. Rešuje jih to, da so kadri, ki jih včasih (ne) ponudi Planet TV, vsaj malo boljši. Kar pa ne rešuje težav, temveč jih samo še poglablja in tudi ta derbi bo enkrat, ko ga bomo hitro pozabili, šel v spomin kot »kaj pa tam, ko ni bila piskana roka«. Kar je velika škoda. Zlasti za fuzbal. Ampak Skomina ni tisti, ki bo uvedel VAR. Niti Maribor in Olimpija. Včeraj bi, če bi deloval prav in imel dovolj zornih kotov, prišel zelo prav.

Zelo dobro navijanje nadoknadilo soliden obisk
Razumljivo, Stožice niso bile nabito polne. Daleč od tega, ker je Olimpija daleč od tega, kar je znala biti v eri Milana Mandarića. 9.500 ni slab obisk, ni pa dober. Vsaj petmestno številko bi si zaslužil derbi pri gostitelju, ki vseeno še vedno, četudi s (pre)velikim zaostankom brani naslov. Vendar kljub temu se je pokazalo – zlasti v bolj dolgoročni luči, kaj bo z Olimpijo, ko Milan Mandarić več ne bo njen del -, da je derbi, no, derbi. Prava stvar. Da ima naboj, tudi ko ga nima. Tokrat je bilo navijanje eno boljših v Stožicah, kar gre na račun tako Green Dragons kot Viol. Izmenjava parol je bila, če pustimo politično korektnost ob strani, domiselna, morda tokrat bolj iz južne kot severne strani, četudi tradicionalno nepopustljiva. Nobene prekinitve, kar je zdaj domala že hvalevredna tradicija, nobena bakla ni priletela na igrišče, nobenega topovskega udara skozi tekmo. Le navijači, ki res vneto podpirajo svoj klub. Tudi s podporo tujine. Še ko na zelenici ni bilo nikogar več, so si eni in drugi pošiljali »pozdrave«. Zato je to bil derbi, ki ni imel golov, je pa imel dobro navijanje. Tako, ki daje vedeti, da sta kluba več tistih, ki ga neposredno tvorijo. Le o gigantski tampon coni bi veljalo bolje premisliti. Že zaradi videza, če nič drugega. Ni pa nezanamerljivo, da je bilo na tekmi Maribora in Mure to pomlad več gledalcev kot na derbiju.

***PENALI***

Zicer, hvala, adijo: Alexandru Cretu [Maribor]. Romun je imel, ne pozabimo, dobro tekmo. Toda, ne pozabimo, imel je tudi eno lepših priložnosti, ko je dobil podajo na osamljeno daljšo stran. Cel stadion je vzel dih, Cretu pa zalet. Namesto, da bi streljal, je podal. Kar lepo nazaj svojemu podajalcu.

Podaja v vesolje: Macky Bagnack [Olimpija]. Bilo je v drugem polčasu, v fazi tekme, ko je Olimpiji počasi začel pojenjati naval in je bila vsaka žoga toliko bolj dragocena. Ne za Bagnacka. Nekje na polovici igrišča, kjer je bil storjen in dosojen prekršek, je vzel zalet, pogledal, videl le enega v zelenem tam nekje daleč spredaj in… Nabil. V vesolje. Posnetek, ki bi ga moralo biti nerodno pogledati.

Nagrada Primoža Trubarja: Goran Brkić [Olimpija]. Srbskemu nogometašu je uspel gotovo najbolj izstopajoč »flash intervju«. Običajno slišimo zadihane nogometaše, ki med polčasom povedo, kar je tik pred tem povedal komentator. Tokrat pa je Brkić ponudil – slovenščino. Tako. Z naglasom, ljubljanskim. Pohvale, kapo dol, sploh glede nato, kako smo še poleti videli, da so novinarji Televizije Slovenije prešli na tuji jezik.

Nagrada Zlatka Zahovića: Nenad Protega [TV Slovenija]. Protega je za derbije toliko boljši strokovni gost – v vsesplošnem pomanjkanju ustreznega kadra, ki ga trasira zlasti nacionalka (Branko Zupan?) in je z leti, po že tako skromni osnovi javnega nastopanja, le še nazadovala. Ne Nenad Protega. Deluje kot neobremenjen gost, ki predvsem ne izkorišča tv minut kot razgovor za službo. Ne (raz)prodaja se. In tako je lahko, ko se je tikal na koncu z Darkom Milaničem, kar direktno vprašal, če bi tista roka, ki je ni Skomina dosodil v kazenskem prostoru Olimpije, v ligi prvakov bila penal. Duhovito, lucidno, hrabro. Še bi tega. Še.

Nagrada Jurija Vege: Robert Pevnik [Olimpija]. Seveda je trener Olimpije, ko je izrekel eno matematično bolj progresivnih izjav, imel v mislih celotno pomlad, ko je računal tako pred kamerami kot na novinarski konferenci. »Razlika je bila devet točk, zdaj je deset, lahko bi bila tudi štiri.« Hm. Ne seveda na eni tekmi, Pevnik je pa s tem pokazal, da ga še bolj skelijo tri točke, ki so jih pustili na Stanku Mlakarju.

Nagrada Slavoja Žižka: Stipe Jerić [Maribor]. Neobičajno je bilo na novinarski konferenci po tekmi. Če smo se, mi, v glavnini medijske falange, ki nismo del »nosilcev pravic«, že navadili, da je prihod nacionalne televizije začel zamikati tiskovke vsaj za pol ure kasneje, kot smo bili vajeni poprej, smo tokrat doživeli še bolj bizarno sceno. »Kdo pa vodi novinarsko konferenco?« se je, retorično, preizprašal Stipe Jerić, član PR ekipe Maribora. Darko Milanič je ob njem sedel začudenega obraza. Novinarji s(m)o pojasnili, da je Olimpija, v nasprotju s prakso, konferenco že oddelala. In to… Res okorno. Ne zaradi Roberta Pevnika, ki je bil dober sogovornik. Ne moti nas toliko, da tiskovko zdaj vodi že po praksi v Stožicah po derbiju vsakič nekdo drug… Moti pa, da smo ostali brez zanimive izmenjave, ki bi jo lahko ponudila razpoložena Pevnik in Milanič. Tu je Olimpija storila kar nepotreben kiks.

Igralec tekme: Aleks Pihler [Maribor]

17. marca 2019
Od 1 do 10: Kako so igrali na derbiju

Kenan Pirić 7/10 Na svojem prvem derbiju je pokazal, kako hitro se uči. Sedma tekma, četrtič ni prejel zadetka. Eno negotovo posredovanje ob strelu Jana Andrejašiča, sicer pa refleksna reakcija ob strelu Gorana Brkića. Zbran, potrpežljiv, miren na žogi.

Martin Milec 7/10 Glede nato, da je nazadnje igral 22. julija lani, je odigral – sploh za derbi – tekmo, vredno svojega renomeja. Borbeno, trdo, nepopustljivo, prodorno. Pokazal, tudi iščoč formo, da zlahka nadomesti Denisa Klinarja oziroma da nima konkurence.

Aleksander Rajćević 7/10 Kapetan na svojem 29. derbiju. Tako je tudi igral v obrambi, ki je bila sicer v drugem polčasu znova precej na udaru, vendar je delovala povezano in v ključnih trenutkih (prečka Kidriča, vratnica Brkića) ni razpadla, temveč se je konsolidirala.

Saša Ivković 7/10 Stabilno branjenje, veliko dela zlasti v drugem polčasu, brez Amirja Derviševića kljub številnim kotom ni prišel do svojega strela z glavo.

Žan Kolmanič 6/10 V napadalnem delu še naprej kaže, kaj lahko ponudi: mladost & hitrost. Toda v drugem polčasu se je v obrambi pošteno lovil, je pa res, da Stefan Savić ni našel prebojnega momenta, kar kaže, da se je Kolmanič držal svojih nalog.

Alexandru Cretu 6/10 Sprva je dajal, kot igralec, ki je dobil prednost pred Amirjem Derviševićem za ključno pozicijo občutek varnosti in stabilnost. Toda s potekom tekme je to začelo padati, ko ni več mogel slediti, je delal prekrške in našel nekaj utehe pri kriteriju Damirja Skomine. Imel zelo obetavno situacijo v prvem polčasu, ki je ni izkoristil.

Aleks Pihler 7/10 Ob Piriću igralec tekme. Najbolj suveren takrat, ko je Maribor potreboval suverenega igralca. Neviden, vendar v dobrem smislu. Zapolnil je medprostor, ki ga je Olimpija skušala izrazito zapolniti najprej s protinapadi, nato pa s kratkimi podajami na sredini. Ko je Maribor iskal igralca, ki bo ob koncu tekme znal stopiti na žogo in jo podati naprej, je bil prav on tam.

Dino Hotić 5/10 Če je v prvem polčasu, ko je Maribor lahko kombiniral, skušal narediti potezo več, ga je v nadaljevanju skoraj povsem posrkalo.

Martin Kramarić 5/10* Na prvi spomladanski tekmi, ki jo je začel, je iskal težišče igre, a moral več opraviti v obrambi kot napadu, s čimer je lastne sposobnosti žrtvoval za skupni cilj, vendar bo sam ob sicer skromni minutaži potreboval več prostora v napadu [Zamenjan v ’63. minuti].

Jasmin Mešanović 5/10* Marljivo oddelal, kar je moral, vendar ni naredil presežka pri prebijanju po boku. Eden tistih, ki še vedno išče jesensko formo [zamenjan v ‘xx minuti].

Luka Zahović 6/10 V svojem stilu, je čakal na tiste redke trenutke, ko je imel žogo. Tokrat v vlogi soorganizatorja ali podajalca, ki je pripravljal drugim priložnosti.

Menjave

Marcos Tavares 6/10 Sploh ob koncu se je pokazalo, da zna zadrževati žogo in velja razumeti logiko, zakaj ga je Milanič poslal v igro, vendar se je tudi videlo, da za tako tekmo n

Dare Vršič 4/10 Menjava, ki je Mariboru otežila zadevo, saj je Vršič želel držati žogo v nogah, a do nje niso mogli, Vršič pa v obrambnem delu nalog ni imel ne rešitev ne moči.

16. marca 2019
Pet ugotovitev: Olimpija – Maribor [0:0]

Točka na točko, Ljudski vrt kot plan b

Čeprav smo nekoliko poškilili nad uradnim obiskom, ki je zabeležil sedem tisoč duš, je že samo vzdušje pokazalo, kakšen pomen vendarle ima derbi. Tudi ko se zdi, da je vse že odločeno. Saj po svoje je, čeprav v bistvu še ni. Maribor še ni prvak in Olimpija še ni druga/tretja. Ampak kljub temu ne pri Mariboru ne pri Olimpiji z 0:0 – komaj peti prvenstveni remi (šele tretji v zadnjih petih letih) brez golov od »nove Olimpije« v 32 derbijih – niso bili pretirano razočarani. Ljubljančani so predvsem obranili čast Stožic, Maribor pa bo PR ocelofanil, kako da je lepše slaviti v Ljudskem vrtu.

Seveda so Domžale z visoko zmago nad Rudarjem tudi vplivale na potek tekme, kjer je Maribor potlej moral zmagati, toda zavidljivo število mariborskih navijačev najbrž ni odšlo čez Trojane ravno najbolj navdušeno nad idejo, da bi se do naslova prihajalo mic po mic, točka po točko. Je to namreč Maribor? Previdno in počasi? Pragmatično? Zdaj resda Maribor potrebuje zgolj še eno piko, ki jo bo gotovo osvojil, v kar ne dvomijo niti Ljubljančani, ki so že športno čestitali Mariboru za naslov.

Toda glede na samo igro, kjer Olimpija primarno ni želela izgubiti, Maribor pa je upal na en gol za zmago, ki da bi se nekako zgodil (kot v Velenju in proti Domžalam), se noč po derbiju zdaj zdi ideja o slavju v Ljudskem vrtu (proti Gorici v soboto) bolj kot plan b. Ki ni slab plan b, sploh ne, toda napovedi tokom sezone, da bo Maribor gazil, so zdaj daleč od tistega, kar na igrišču skuša preko igralcev, ki vneto sledijo idejam, prikazati mariborski strokovni štab. Tekme z Rudarjem, Domžalami in zdaj še Olimpijo so resda poskrbele, da Jasmin Handanović ni dobil zadetka, a je Maribor hkrati zabil le dva, oba globoko v kazenskem prostoru in oba po precej grobih napakah tekmecev.

Izostanek Dareta Vršiča na sredini je resda očiten, a še bolj je očitna retro igra, kjer Milanič odkriva samega sebe izpred štirih let, želi igrati malo romb, pa malo 4-3-3, pa malo evropsko, pa malo po bokih, pa malo tu, pa malo tam. Vse lepo in prav, moštvo, ki je sposobno tokom tekem spreminjati postavitev, strategijo in izkoristiti prostor ali ponujeno priložnost, je kvalitetno moštvo, vredno več kot le naslova državnih prvakov. Je vredno občudovanja.

Toda Maribor trenutno ni takšno moštvo. Ne samo, ampak predvsem zaradi izostankov in že pred tem odhodov. Brez Erika Janže je Maribor domala brez predložkov in asistenc po bokih, čeprav se je Mitja Viler spomladi bolj ali manj dokazoval kot notranja rezerva, v katero je tako glasno po zimi verjel Zlatko Zahović. Ampak ko je svojo usodo podpisal ali, bolj ustrezno, je ni podpisal, še Sintayehu Sallalich, je Maribor ostal brez prodorov po bokih, ob počasnem učenju Blaža Vrhovca, ki bo potreboval vsaj celotno pomlad po poškodbi Marwana Kabhe, da bo tisti Vrhovec, ki ga je bilo luštno gledati ne samo v Celju, temveč tudi v reprezentanci, in ob padcu samozavesti, šmeka, drznosti celotnega moštva – z Luko Zahovićem na čelu, ki ni znal povleči ekipe dokončno naprej, ko ga je ta najbolj potrebovala -, je zdaj Maribor ekipa na razpotju. In ekipa, ki ne ve, kakšna ekipa bo čez dva meseca, ko bo šlo zelo zares. Zelo evropsko zares. In je starajoča se ekipa, kjer cene igralcev, vsaj sodeč po prikazanem, v najboljšem primeru stagnirajo.

»Želeli smo dokončno odločiti prvenstvo. Naš cilj je bila zmaga v Ljubljani. Fantom po tekmi ni vseeno. To mi je zelo všeč. Mislim, da smo prevladovali večji del prvega polčasa. Manjkali so natančni predložki. Želeli smo tako nadaljevati, a po zgrešeni veliki priložnosti je tekmec dobil krila. Olimpija je ob koncu pritisnila. Porabili smo veliko energije, vendar nam ni uspelo zmagati. Vseeno smo naredili velik korak k naslovu. Zdaj bomo vse rešili pred domačimi navijači, kar je še toliko slajše. Dobili bomo energijo s tribun in skupaj z našimi navijači proslavili naslov,« so bile Milaničeve besede po tekmi.

O širši sliki trenutno še nihče ne govori, čeprav bi tudi lahko, saj je Maribor na trenutke kontradiktorni klub, kjer se pred sezono govori o lovorikah, potem pa se izpad iz pokala odslovi kot manj prioritetno tekmovanje. Vprašanja, bolj kritike o tem, da Maribor ne bo imel dovolj časa za nabiranje izkušenj v kvalifikacijah za ligo prvakov, bodo kvečjemu bolj glasna. Molk Zlatka Zahovića pa tudi. Kajti če kaj, je Olimpija – pa tudi Domžale – letos pokazala, da se z Mariborom lahko kosajo. Ker je Maribor pač zanje tolikanj večji motiv. Časa za evropske preizkušnje ne bo veliko, Mariboru pa trenutno precej manjka, da bi bil evropsko konkurenčen. Štirinajsti naslov bo osvojil kompaktno, pragmatično in predvsem umirjeno. Kar je velika odlika, toda mariborska nogometna folklora pozna in želi tudi več. Več kot 0:0.

(Ne)razumljivi menjavi

Če je Darko Milanič še tokom lanske sezone izrazil željo, da bi ga novinarji večkrat povprašali po njegovih odločitvah, ki da jih rade volje pojasni, mu v Stožicah ni bilo do pogovora. Željo novinarskega kolega, da bi nas več postavilo različna vprašanja, čeprav bi ta kmalu postala precej podobna, je zatrl Milanič kar sam, ko je vnovič – in še zdaleč ne prvič v tej sezoni – najprej spregovoril, kaj so bili cilji, kako je fante lepo gledati na treningih in kako bo slaviti doma z navijači najlepše, nato pa povsem spremenil ton, grimase in nasploh svoj pristop, ko se ga je vprašalo po njegovih zgolj dveh, poznih in taktično dokaj spolzkih menjavah.

Zakaj se je odločil za ti menjavi (Bohar za Hotića, Mertelj za Pihlerja)? Ni šlo tako zlahka. »Poslal sem ga (Aleša Mertlja) v igro, ker je bil Aleks Pihler utrujen.« Ni prvič, da je Milanič sam ocenil, da je kateri od igralcev utrujen. To je povedal za Vršiča prav v Stožicah na prvem pokalnem derbiju, ko se je igra Maribora začela sesuvati zelo podobno, a tokrat vsaj neusodno. Zdaj je znova povedal enako za Pihlerja, ki pa je oceno trenerja skoraj sam demantiral: »Lahko bi iztisnil še 10 minut, trener se je odločil za menjavo in to je treba spoštovati.« In Pihler je bil med redkimi v tisti fazi tekme, globoko proti koncu, ki je bil kondicijsko še dovolj močen.

A ključna menjava je bila prva, ko je Milanič v igro poslal Damjana Boharja namesto Dina Hotića, ki se je v drugem polčasu končno vsaj malo razigral, čeprav mu prodori iz desne proti sredini niso uspevali, kot si je zamislil, obenem je imel nekaj nenatančnih podaj, a je bil tudi edini, ki je bil sposoben brez visokih žog prenašati igro na polovico Olimpije. O tem ni Milanič povedal nič, čeprav je dobil vprašanje o obeh menjavah.

Bohar pa kot da ni dobro vedel, katero pozicijo naj pravzaprav igra. Nikakor se ni znašel na sredini, izgubil žogo, dve in Olimpija je kar naenkrat zadihala in precej lažje zadrževala žogo ter pritisnila Maribor, da se je ta na koncu pošteno trudil za točko. Glede nato, da je v napadu trojica Novaković-Zahović-Tavares na trenutke stala tudi v liniji, bi to lahko bila tekma za Gregorja Bajdeta, katerega vrnitev iz posoje je najbrž (za zdaj) edina resnično kisla zgodba mariborske pomladi.

Proti Domžalam se je že pripravljal za vstop, pa si je strokovni štab premislil. Tokrat se je šel segrevati zadnji, še Valon Ahmedi, Luka Uskoković (!) in Aleksander Rajčević so dobili prednost pred njim, Saša Gajser pa je po prvi od le dveh minut sodnikovega podaljška klical Rajčevića za vstop v igro, kar le potrjuje mariborske težave z menjavami, ki so se dogajale že v Kopru in Krškem. Kot da leva roka ne ve, kaj počne desna. In obratno. Milaničve besede, da na Bajdeta še računa, so zato toliko težje razumljive, potem ko mu je jeseni namenil doslej – šest minut.

Tovrstne poteze namreč kažejo, da mariborski strokovni štab včasih govori eno, počne pa drugo. Vprašanje tudi je, koga razen Viol, ki mu namenjajo neizpodbitno podporo ob vsakem vstopu, tako pozni vstopi Aleša Mertlja dejansko zadovoljijo? Mariboru se je igra sesuvala in če bi podaljšek trajal še tri minute, bi imel Handanović najbrž še precej več dela, kot ga je že imel. Pri čemer je zavladal občutek, da je Maribor sam Olimpijo povabil pred svoj gol: najprej z zapravljenim zicerjem, nato še z menjavama.

Milanič v letošnji sezoni kar nekajkrat ni izkoristil možnosti (vseh) menjav, povrhu se je klub tokrat odločil in Sandija Ogrinca uporabil na tekmi mladincev proti Rudarju, čeprav bi nemara bolj prav prišel na derbiju, kjer se je dvakrat že izkazal. Vse to so poteze, ki čudijo in vsekakor ne prinašajo rezultata, obenem pa tudi ne nedvoumnih, eksaktnih in jasnih odgovorov. Vsaj tokrat ne pozitivnega. Je pa res, da ima Maribor pet krogov pred koncem 68 točk, toliko, kot jih je imel lani po koncu prvenstva. Kar je vsekakor napredek. Toda hkrati vemo, kaj o lastnih pričakovanjih pravijo glavni akterji kluba.

Novaković: zicer & gesta

Beseda, ki bo najbrž podpisala igre Milivoja Novakovića v Mariboru, bo zicer. Skoraj ziher. Drugače bi šlo skoraj težko. Ni seveda edini, ki je imel v tej sezoni zapravljeni zicer proti Olimpiji: Luka Zahović bi najbrž pokalni dvoboj z golom na prvi tekmi odločil že v Ljubljani.

Toda Novakovićeva težava je, da bi mu nekateri radi pripeli tudi nadimek »kretničar«, ker da toliko usmerja, bolje, krili z rokami. Če se je Marko Šuler v intervjuju v Večeru dobro pojasnil, kako in zakaj uporablja svoje izkušnje kot avtoriteto, je pri Novakoviću še vedno v zraku vprašanje, čemu se ga bojijo ne samo tekmeci, temveč tudi soigralci, včasih sodniki in povrhu še njegov trenerski štab. Da, bojijo. Nihče mu ne upa ničesar niti pripomniti, ko zapravi takšne zicerje, kot je bil znova tokratni. Milanič ga niti s priimkom ni omenil, češ, le zapravljena priložnost.

Pri čemer seveda ne moremo pozabiti Novakovićevih prejšnjih zadetkov na derbijih, sploh tistega na prvem letošnjem derbiju v Ljudskem vrtu. In hkrati niso težava zicerji sami po sebi. Težava je dramaturgija tekme, ki jo taki zapravljeni zicerji povzročijo. Še bolj pa Novakovićeve poteze na igrišču.

Če bi se »Novagol«, ki je v PLTS za Maribor na 34 tekmah zabil solidnih 14 golov, s tem, ko kasneje krili soigralcem, jezil sam nase, kot se zdi včasih pri Šulerju, to najbrž ne bi škodilo Mariboru. Mu je pa škodila situacija na koncu tekme, ko je resda sodnik Andrej Žnidaršič v svoji edini sporni situaciji na tekmi (sicer je vsaj nas presenetil z umirjeno, zelo nekomunikativno sodniško predstavo) bojda trčil z Alešem Mertljem, Novaković pa je kar prenehal igrati, ker je sam presodil, da je tudi nad njim bil storjen prekršek. Morda res, toda Novaković bi svoj renome bolje vnovčil, če bi zicerje pospravil v mrežo, kot pa da se na trenutke še vedno zdi, da želi igrati na karto svoje zlasti reprezentančne kariere. In da ima tako nesporno avtoriteto, da sam odloči, kaj je prekršek in kaj ne.

Delno to seveda lahko razumemo, vendar Novaković je v tisti akciji pustil soigralce na cedilu, hkrati pa pokasiral rumeni karton, ki mu ga je za ugovarjanje Žnidaršič kot eden redkih sodnikov sploh upal pokazati. Glede nato, da še ni znana njegova prihodnost, saj mu konec sezone poteče pogodba, je na mestu vprašanje, zakaj ga je Milanič zdaj vključil v prvo postavo, če ga je proti Rudarju in Domžalam pustil na klopi, pomlad pa je povrhu dala kmalu tudi dokaj neudoben občutek, da se Marcosa Tavaresa in Luke Zahovića preprosto ne menja.

In ko potem še gledamo največje fuzbal derbije, kjer je Real v zadregi, ker pušča Morato na klopi, ali ko na drugi strani Marcus Rashford dobiva prednost pred Wayneom Rooneyjem, so vse to legitimna vprašanja tudi za Maribor. Pa ne, ne spet tista, zakaj trenutno ne pridejo Sirk, Celar in Hajrić niti do klopi. Temveč zakaj je to modus operandi. Hkrati pa je vprašanje za Milaniča, ki mu res ni bilo do pogovarjanja po tekmi na novinarski konferenci, zakaj so na koncu visoke žoge šle na Zahovića ne pa na Novakovića. Tokom sezone smo se pač naučili, da v Mariboru rade volje govorijo po zmagah, po remijih ali tekmah, kjer bi »morali« zmagati, pa želijo čimprej… Na delo.

Hadžić na koncu pravi za Olimpijo

Videti Nemanjo Mitrovića, kako z žarom v očeh razlaga o Safetu Hadžiću, je že ugotovitev sama po sebi. Za moštvo, ki je zamenjalo štiri trenerje od septembra do aprila, to ni majhna stvar. Da je že na treningih drugače, pravi Mitrović, upravičeni kapetan moštva, ki je – tako kot Hadžić – zelo dostojno, športno in pošteno čestital Mariboru za sicer še teoretično neosvojeni naslov.

Pomlad 2017 bo šla v zgodovino kot morda celo prelomna pomlad, ki bo vsaj srednjeročno odločala o prihodnosti Olimpije, vendar v zgodbi bodo nekje v ozadju vseeno izstopali vsi štirje obračuni z vijoličastimi. Ali pa bi vsaj morali. Čeprav ni šlo ne Luki Elsnerju, ki je izgubil oba derbija, ne Marijanu Pušniku in je spakiral tudi Ranko Stojić, moštvo pa je globoko v aprilu sploh prvič zmagalo po razprodaji točk, je Olimpija izločila Maribor iz pokala ter prestavila njegovo slavje, pozabiti pa ne gre niti na prvi spomladanski derbi, ko je Olimpija dajala vsaj občutek stabilne ekipe, ki je klecnila le v eni akciji, ko je Zahović zabil in se je Maribor neulovljivo začel oddaljevati od Olimpije, ta pa od ubranitve naslova. Vsekakor pa tisto ni bila tako stabilna Olimpija, kot je preglasno in prepotentno napovedoval Branko Ilić.

Hadžić je Olimpijo pokrpal najprej tam, kjer je imela največ težav. V obrambi. Tam, kjer je beležila poraze. Pod Hadžićem na šestih tekmah še niso izgubili (dve zmagi, štirje remiji), pri čemer ni nezanemarljivo, da ima pred Nejcem Vidmarjem prednost Rok Vodišek, ki ima vse karakteristike (bodočega) prvega, še bolj pa neobremenjenega golmana (vzamite za primer Matka Obradovića pri Mariboru), Hadžić pa je Mitroviću našel na sredini primernega partnerja: Arisa Zarifovića. Ta trio je vsaj tako stabilen kot trojček Handanović-Šuler-Defendi. In ob taki obrambi lahko Olimpija vsaj koliko-toliko zadiha, čeprav je na derbiju znova kmalu postalo evidentno, da se takoj zatem začenjajo problemi z igro Olimpije. Ki je pravzaprav ni, če odštejemo protinapade in strele od daleč ter prekinitve. V prvem polčasu Olimpija ni prikazala veliko, kot je priznal tudi Mitrović, pri čemer jim poškodba Nika Kapuna nikakor ni šla na roko, je pa vrnitev Danijela Miškića ob Alexandruju Cretuju vnesla nekaj obrambne samozavesti na sredini.

Čeprav imajo zmaji v Abbasu najbrž še najbolj agilnega igralca ta hip, ima Olimpija v napadu premalo energije, ki je prav v ključnih trenutkih zmanjka bodisi Blessingu Elekeju bodisi Andražu Kirmu in še najbolj Leonu Benku, ki ima precej več motiva kot kondicije. Ali pa je nato Handanović vzel še nekaj tiste prepotrebne samozavesti: sploh Elekeju s fantastično obrambo. Da je 0:0 pošten in realen rezultat, je iz ust Mitrovića in Hadžića delovalo kot spodbuda, a je veliko povedala hkrati Mitrovićeva (samo)kritika o tem, da se bo potrebno na preostalih petih tekmah pošteno potruditi za drugo mesto, saj ne Domžale ne Gorica ne popuščata. In čeprav je kapetan še aktualnega državnega prvaka, je minulo pomlad kar dvakrat v eni izjavi označil za sramotno, kar kaže, da so se Ljubljančani, vsaj tisti, ki so nosilci igre na igrišču, ne samo sprijaznili z letošnjo sezono, temveč pogledali lastne predstave tudi realno, da so naslov sami izpustili iz rok. Morda tudi zato lažje tekmujejo z Mariborom, ki so mu že drugič to pomlad prekrižali načrte.

Glavna zvezda: derbi

Derbi je tako izstopajoč v slovenskem fuzbalu, da se opazi tudi to, da Zlatka Zahovića po doooooolgem času na derbiju ni bilo na klopi. Kdo ve, zakaj, naše ugibanje, da gre, kot je v preteklosti že povedal Milanič, običajno na klop Maribora, ko presodi, da bo s tem moštvu dodatno pomagal. In da tokrat moštvo te pomoči ni potrebovalo, čeprav bi nemara jo, vsaj sodeč po videnem.

Ker so bili aprila na sporedu kar trije derbiji, skupaj pa šest, pri čemer bi morali videti še sedmega, a se je NZS pač odločila, da superpokala ne bo več (ne da bi komu sploh kaj o tem rekli, razložili ali odgovorili), je to več kot dovolj, če ne celo preveč, čeprav – kot se je pokazalo na vseh letošnjih in nasploh v zadnjih dveh sezonah – derbijev najbrž res ni nikoli preveč.

Na Urbani.si smo že izražali idejo, da bi nemara NZS lahko bolje premislila o terminih tekem, še zlasti derbijih, ki se jih je ob evropskih uspehih Maribora še posebej nespretno premikalo iz avgusta na spomladansko predkolo ipd. Če žreb dokaj spretno določi razpored prizorišč, je tokrat nespretno tekma padla ravno med prazniki, čeprav je bil obisk v Stožicah zelo zadovoljiv – še zlasti glede na razliko na lestvici.

Igralec tekme: Jasmin Handanović [Maribor].

30. aprila 2017
Pet ugotovitev: Maribor – Olimpija [1:0]

Luka mali-ma-nos-za-gol Zahović

Opisali bi ta gol lahko tudi mi. Ne zato, ker bi to tako znali, temveč ker bi lahko skopipejstali. Itak. Ampak Branko Ilić je kar najboljše opisal, podoživel, prenesel. Saj, pa kako ne bi. Imel je itak najboljši razgled. Hop-cup, mimo njega, mimo nog, v vratnico in v gol. Dras! »Žoga se je odbijala večkrat, vsi smo čakali in jo hoteli odbiti, potem pa je Zahović res dobro zadel tam, kjer je najbolj nevaren. V šestnajstki.« Če so trije goli Milivoja Novakovića na prejšnjih štirih derbijih Olimpijo jezili tudi iz menedžerskih razlogov, jih pri golih Luke Zahovića lahko jezi nekaj drugega. Po odhodu Hentyja in Šporarja namreč nimajo igralca, ki bi jim stisnil (še drugič) tako preprost, iznajdljiv, igriv štikl od gola.

Luke Zahovića v prvem polčasu ni bilo praktično nikjer. Darko Milanič se na ljubljanskem derbiju ni odločil zanj (vstopil je s klopi in nemudoma zabil dokončni gol za še bolj prepričljivo zmago), toda zdaj je hierarhija v mariborskem napadu bolj jasna, pri čemer Milanič najbrž (razumljivo) verjame, da tudi če pusti enega od trojice na klopi (tokrat Marcos Tavares), ima tam še vedno »jokerja«.

Tokrat ga ni našel na klopi. Nihče ni mogel vedeti, kaj bo z žogo storil Damjan Bohar v tisti 51. minuti. Najbrž celo Bohar ne. Pač odbila se je. In ker je bil Alexandru Cretu za hip nepozoren in je Branko Ilić okamenel vkopan v mehek teren Ljudskega vrta, je bil Zahović spet kot tisti pubec, ki šika na dvorišču precej starejše od sebe, da ti stiskajočih zob stiskajo, kako iz tega pubeca še nekaj bo. In v tem je finta. Iz njega že nekaj je. Ne nekaj. Precej. Zadetek ni toliko mojstrovina po estetski ali tehnični plati kot po tisti drugi: nekaj med šmekerstvom in aufbixom je to, kar počne Luka Zahović. Poskrbi, da fuzbal včasih zgleda tako preprost šport. Pač stojiš tam, malo našikaš, bincneš in že kušuješ grb kluba.

Kaj in kako to spremljalo tam gori na Nizozemskem, v Hereenveenu, je precej veliko in ne tako nerelavantno vprašanje, čeprav smo februarja in je do maja, ko poteče posoja, še relativno daleč. Pisali smo že, da bi bilo nevarno, če bi Maribor gradil sezono okrog mladega strelca, pa bi ta nato odšel, soigralci pa bi se mučili z goli v Evropi, kar bi spet padlo na ramena Tavaresa. A to je že drugo vprašanje, bolj za ateja Zahovića. Ki ni mogel skriti ponosa, da je bil družinski večer popoln, pa je pokazal Luka z objemom sestr(ic)e. Zadetka pa nikakor ni mogel spregledati Srečko Katanec. Če bo v bodoče še klical Novakovića, bodo legitimna vprašanja, četudi se Novaković vrača po poškodbi, zakaj potem ne pokliče še Zahovića?

Pokaži, kaj znaš: Olimpija ima talent

Ne, da samo Maribor ni mogel vedeti, kakšna bo ta »nova« Olimpija s petimi, šestimi novinci. Jasmin Handanović je rekel, da jih je bilo kar osem, a se je sam popravil. Ne, niti on ni vedel, pa bi recimo temu kot golman, ki mora vedeti, od kod bo prišla nevarnost, moral. In, kar je bilo na koncu tekme še bolj jasno, niti Olimpija ni vedela, kaj točno bo pripravila in ponudila. Niti ali še najmanj Luka Elsner. V prvem delu se je zato zdelo, da gledamo neke vrste showcase. Olimpija ima talent.

Že res, da je tudi v Domžalah pogosto spomladi moral na novo sestavljati kader, a praviloma z zajetno in predvsem neevforično zalogo brez kakršnega koli resnejšega pritiska. Elsner je tako vnovič – še bolj kot prvič, četudi je tokrat prišel Milaniču vsaj malenkost bližje, dovolj, da je lahko razlagal, kako bi si zaslužili tudi točko (v Stožicah si je niso) – deloval kot tisti fant, ki legokocke sestavlja bolj uspešno z navodili, ne pa po navdihu, v želji po svojevrstni kreaciji. Olimpija pa ima – še zlasti po potezah Milana Mandarića glede Marijana Pušnika, ki je sestavljal legokocke za šefa celo preveč po svoje, pa tudi glede Ranka Stojića – samo eno navodilo: zmagaj. In nato zmago čim bolje prodaj.

Pa mu spet ni uspelo, čeprav je imela Olimpija v prvem polčasu tudi po zaslugi Maribora, ki se je povlekel nazaj, predstavo Pokaži, kaj znaš. In kaj so pokazali? Vsekakor imena Oduwa po tekmi ni vzklikal nihče. Morda edini, če že, je bil Damir Skomina, ki ni nasedel Nigerijcu v njegovi želji po enajstmetrovki. Vsekakor Matej Palčič ni vzklikal njegovega imena, sopihajoče in utrujeno, kot bi nemara pričakovali. Ja, Oduwa je šel prvič mimo njega kot prepih. A tudi prvič in zadnjič. Palčič ga je najprej zatrl na igrišču, potem pa še na tiskovni konferenci: »Dodatno me je motiviralo, da ste ga opevali mediji, malce pa se je opeval tudi sam.« Malce fejst. Boateng in Oduwa sta skušala pripraviti akcijo za gol, pa je žoga prišla do Leona Benka, ki pa še vedno deluje preveč neokretno (pa ne v tistem smislu, kot je veljalo za Miroslava Radovića), kar je pomenilo, da je Olimpija poskušala z razdalje, toda strela Danijela Miškića in Alexandra Cretuja je Handanović ubranil.

Olimpiji se je, kot je pravilno ugotovil Elsner, ki nasploh dobro ugotovi in opiše lastnosti svojega moštva, a praviloma le post festum, ustavilo trideset metrov od gola. Ni boljšega analitika Olimpije od Luke Elsnerja. Denis Klinar, svojevrstni perpetuum mobile napadalne igre Olimpije in njen najbolj prepričljivo standardni člen, tokrat ni mogel najti Mihe Zajca kot na prvem letošnjem derbiju. Ne samo, ker Zajca ni več. Nikogar pa očitno ni mogel Elsner najti ne v kadru ne na klopi: Jakob Novak, mladi talent, je trenutno bolj mlad kot talent, medtem ko Blessing Eleke išče goriško formo približno tako uspešno kot Ranko Stojić novi klub Roku Kronavetru. Prav igralec tipa Kronaveter je manjkal Olimpiji na sredini, ki ji v sistemu 4-3-3 bodisi na vrhu bodisi v sredini še vedno manjka golgeter.

Ampak na derbiju je poleg zadetka zmanjkal predvsem občutek, da je Elsner resnično vedel, kako bi naj njegovo moštvo zabilo. Češ, jaz vam pripravim taktiko do 30 metrov od gola, potem pa nekaj spacajte sami. Že en, kaj šele dva zadetka, ki bi zares potrdila status aktualnega prvaka? »Nezadovoljen sem, kako smo igrali zadnjih deset minut, ker smo se prepustili neki paniki. Morali bi imeti več nadzora. Ker skozi sredino nismo imeli možnosti prebiti tekmeca, bi morali prek Štigleca in Klinarja prihajati do predložkov s strani in odbitih žog,« je izjava, ki bi jo bolj razumeli od Mandarića ali Stojića (ali celo Saše Udovića).

Elsner svoje moštvo na takih tekmah, kjer resnično štejeta preboj in preblisk (kot se je pokazalo Domžalam proti West Hamu v Londonu), bolje opisuje kot vodi. »Trenutek nepozornosti nam je spremenil potek tekme. V obrambi se nam niti ni toliko poznalo, da smo nova ekipa. Videti smo bili dobro uigrani, formacija je bila kompaktna, razdalje so bile majhne, osvajali smo veliko žog. Težje je bilo v zadnjih 30 metrih, kjer pridejo bolj do izraza avtomatizmi in neki občutek, da poznaš soigralca, njegovo gibanje, da veš, na kakšen način bo zaključil. V celoti gledano pa mislim, da smo se prikazali v luči, kot da že nekaj časa igramo skupaj.« Igrajo že, toda Elsnerjeva prihodnost bo hitro (še) bolj majava, še drugič po derbiju, če ne bo pozitivnih rezultatov. Legokocke, ki jih ima Olimpija, so take, kakršne so. Sodeč po videnem se da sestaviti kar zanimivo kombinacijo. Težava, tako se zdi trenutno, so navodila.

Milanič naučil Ljudski vrt potrpežljivosti

Če je proti Domžalam nazadnje kar nekako šokiralo vijoličaste, da jim nekdo vzame žogo in z njo celo večkrat zlahka pride pred gol ter da Daretu Vršiču ne ponudi samoumevno prostor za njegove kreacije, je bila potrpežljivost tokrat največja odlika Milaničevega moštva. Kot da bi Milanič naučil potrpežljivosti sicer na derbijih tudi neučakani Ljudski vrt. V prvem polčasu so se vkopali in čakali, da se Olimpija izgubi/najde v iskanju nove identitete.

Kakršne koli pomanjkljivosti so krpali sproti. Mitji Vilerju je na levi strani izdatno pomagal Damjan Bohar, a je zato toliko bolj trpela Prekmurčeva igra na sredini in naprej. Če je kaj ali kdo šel skozi, je tu bil Marko Šuler, poleg Luke Zahovića glavni igralec Maribora. Matej Palčič je po daljši odsotnosti dobro izkoristil priložnost, na katero je čakal. »Pri Palčiču sem na pripravah pogrešal agresivnost in napadalno usmerjenost, tokrat pa je to pokazal. V drugem polčasu je prestregel nekaj žog in takrat smo se znebili pritiska Olimpije. Zdaj mora samo še verjeti, da mu zdravje ne bo več povzročalo težav. Mora pridobiti dinamiko. Odlično razumeva različne položaje v obrambi in napadu,« ga je pohvalil Milanič.

Maribor v prvem delu na sredini ni želel tvegati z rizičnimi podajami, Milanič je rekel, da zaradi neravnega igrišča, saj je Ljudski vrt (sicer manj kot na generalki proti Rudarju, morda zaradi nižjih večernih temperatur) trenutno precej mehko igrišče. To je lahko en razlog. Drugi je bil gotovo ta, da sta si bila Marwan Kabha in Dare Vršič – ob že tako nazaj pomaknjenem Boharju ter rezerviranem, nekoliko zakrčenem Aleksu Pihlerju – tako daleč narazen, da bi se lahko slišala le po telefonu. Ampak taka je bila očitna taktika, zato ni čudno, da je Milivoje Novaković neutrudno borbal za vsak (redki) skok, da bi nekako žogo zadržali na oni strani igrišča, pri čemer ni bilo skoraj nikjer, kot smo že zapisali, Zahovića.

Zakaj je torej prišel »enako drugačen« Maribor v nadaljevanju? Ker je imel Vršič vsaj malo več prostora, ki so mu ga ponudili Miškić, Alves in Cretu. Ko je Maribor šel bližje golu, se Olimpija ni znala prilagoditi. »Pričakoval sem, da bo imel Vršič ves čas enega igralca, ki ga bo tesno pokrival. V organizaciji igre smo imeli višek, težave smo imeli s krilnima napadalcema Olimpije, ki sta nam v prvem polčasu povzročala težave. V drugem polčasu je imel Vršič več prostora, kar je znal unovčiti. Tekmec ni bil več tako kompakten. Če je kakovost tekmeca slabša, je prostora še več in Vršič to zna izkoristiti,« je ocenil Milanič. Zadetek sicer ni bil zasluga Vršiča, je pa pristop v nadaljevanju prisil Olimpijo, da se je pomaknila nekoliko nazaj in narazen, da je imel Bohar sploh priložnost za odbito podajo. Maribor igra pod Milaničem potrpežljivo in, kar je trenutno ljub izraz, kompaktno.

Maribor gotovo še čakajo rotacije

Dejstvo, da je Milanič uporabil le dve menjavi, ni tako neopazno, kot bi se morda zdelo. Če je ponovil postavo iz generalke z Rudarjem, je imel še pomisleke glede izbire rezervnih igralcev tja do osemnajstega in zanimivo imel na klopi kot »branilca« le Aleša Mertlja. Marcos Tavares je skušal izvesti nekaj pritiska in uporabiti še kakšen protinapad, a je soigralcem pošlo precej moči, medtem ko je Dino Hotić odvzemal energijo Olimpiji prav na sredini, skušal skreirati še kaj, da bi potoklel goste, a je Maribor verjel, da bo en gol zadoščal.

Milanič ima še rezerve v lastnem kadru, ki bo slej ko prej iz zunanjih (poškodba, kartoni) ali notranjih (taktika, forma) razlogov doživel rotacijo. Zanimivo bo zdaj, ko se je Palčič dokazal na desnem boku, videti, če bo mesto spet kje našel Denis Šme ob suverenih Šulerju in Defendiju. Mitja Viler je upravičil besede Zlatka Zahovića, morda ne ravno, da bo največja spomladanska okrepitev (trenutno se je za to prej izkazal Palčič), ampak Maribor bo potreboval hitrejšo in gibljivejšo igro tudi po bokih, še posebej, če bodo tekmeci tako fokusirani na Vršiča. Luka Uskoković takšen profil igralca ni, zato ni izključeno, da bomo videli desetko Hotića na boku. Veliko prostora ponuja leva stran sredine, kjer je Sintayehu Sallalich brez obrambnih aspiracij pač zreduciran na drugi plan, medtem ko je Damjan Bohar hitro znova pokazal na svoje omejitve, ki jih je v sezoni lige prvakov še elastično raztegoval (celo tja do reprezentance), zato bo zanimivo videti, ali bo Milanič preusmeril koga drugega oziroma kje bo našel prostor za obetavnega Sandija Ogrinca, obenem pa ima v kadru še tokrat kaznovanega Blaža Vrhovca.

V napadu je za zdaj hierarhija strogo jasna, kar pomeni, da bo Gregor Bajde dobival drobtinice. Ni pa nezanemarljivo, da status Novakovića in Zahovića še ni rešen za prihodnjo sezono, o Luki Štoru in Žanu Celarju pa je širša publika več slišala kot videla. Maribor ima širši kader kot Olimpija, vendar je občutek, da je našel moštvo, ki je zmoglo zmagati na derbiju, ne pa še nujno enajsterico, s katero bi prepričljivo naskakoval naslov. Obrambo šampionsko gotovo v tem trenutku ima (kot jo ima tudi Olimpija), več dilem pa je spredaj.

Dobro branjenje pač ne zadošča

Tako suverenega nastopa, kot ga je imel po tekmi na tiskovki Branko Ilić, že dolgo nismo videli – zagotovo ne za nekoga iz moštva, ki je izgubilo. »Mislim, da smo vso tekmo dobro igrali. Vedeli smo, od kod nam preti nevarnost in da lahko Maribor zadene samo, če mi naredimo napako. To se je tudi zgodilo. Imeli smo žogo v nogah, jo izgubili, nato se je odbila, Zahović pa je res dobro zadel v malo mrežico. Škoda, da smo izgubili. Seveda smo bili po tekmi razočarani, a kljub porazu je bilo vzdušje kar pozitivno. Truditi se moramo, da na naslednjih tekmah ne prejemamo takšnih zadetkov. Tudi sam ostajam pozitiven. Če bomo tako igrali, se nimamo česa bati. Imamo zelo dober kolektiv in dobre posameznike, da lahko igramo še veliko bolje. Če bomo igrali tako, kot smo igrali danes, in bo Maribor igral tako, kot je igral danes, bomo gotovo do konca sezone mi zmagali na več tekmah.«

Težava Olimpije je bila sicer tokrat na igrišču, še zlasti na polovici Maribora, a se zdi, da jih bolj »tepejo« tiste izven njega. Dokler je Rok Kronaveter član Olimpije (in prestopni rok bolj ali manj zaključen – razen na Kitajskem), je težko razumeti, da ne uporabijo vsega, kar imajo. Še zlasti na derbiju, pri čemer ima zdaj Olimpija posredno štiri, ne zgolj tri točke zaostanka zaradi dveh porazov in remija z Mariborom (prvi obliž bo sicer aprila ponudil pokal).

Rodolfo Vanoli se je najprej izvlekel ob koncu lanske uspešne sezone, nato še na derbiju v Ljudskem vrtu, vendar je bilo jasno, da se le čaka, kdaj mu bo naslednjič spodletelo. Pri Elsnerju tega občutka sicer še vedno ni, toda glede na poteze Ranka Stojića v lanski in letošnji sezoni se mlademu trenerju gotovo kolca po domžalskih časih, kjer je imel gotovo več vpliva in besede pri sestavi kadra. Zdaj je pač zreduciran na profi trenerja, ki pač mora narediti najboljše iz tega, kar ima. Takšna je seveda praksa marsikje, toda Elsner tega v svoji vzpenjajoči se trenerski karieri, ki zdaj doživlja prvo prelomno točko, na tak način ni vajen. Ne zna namreč najti prave pozicije svojim igralcem v sistemu, ki ga je delno podedoval delno pa nadgradil. Blessing Eleke se v 4-3-3 še vedno ne znajde – kot se nista niti Julius Wobay in Etien Velikonja -, daleč od prave forme je Benko, Olimpija pa ima iz Pušnikove ere, ko je igrala vsaj na oko najlepši nogomet, zgolj še Alvesa in Nemanjo Mitrovića v prvem planu (ter Kenana Bajrića in še koga v drugem).

Pri filozofiji Ranka Stojića in Milana Mandarića je težko uganiti, kaj je prvi cilj. Če je rezultat, potem zakaj ni igral Kronaveter? Če je prodaja igralcev, zakaj ni igral Kronaveter, zakaj niso za Miho Zajca počakali na bolj donosno ponudbo (takšno, kot so jo dobili za Hentyja in Šporarja), zakaj takšen eksodus še lani nosilnih igralcev in kar dveh kapetanov (Darijan Matić, Antonio Delamea Mlinar)? Olimpija je lani kljub težavam Maribora (ali pa ravno zaradi njih) postala prvak zato, ker je imela neko osnovno identiteto. Vedela je, vsaj približno, kako zabiti zadetek. Zdaj se znajo dobro braniti, ampak to je nekaj, kar glasno na tekmah nagradijo z aplavzom v Domžalah, pozitivno, češ, jih bomo pa naslednjič. V Ljubljani pa na dolgi rok gotovo ne. Je pa na koncu treba priznati, da je derbi imel sicer visok tempo in veliko želje na obeh straneh, ampak se je poznalo (zlasti pri kondiciji enih in drugih), da se je spomladanski del šele začel. Težava bolj za Olimpijo kot Maribor v tem trenutku pa je, da se bo čez štirinajst tekem že končal.

Igralec tekme: Luka Zahović (Maribor)

26. februarja 2017
Pet ugotovitev: Maribor – Olimpija [1:1]

Maribor poslal jasno sporočilo: to smo (spet) mi!

Darko Milanič je imel prav. Ne povsem. Ampak je imel. Maribor je bil boljši in bi si zaslužil več. Bi. Zagotovo je imel Milanič tudi prav, da so dosegli povsem regularen gol [tista druga situacija, ko je šel Sallalich]: “Zadetek bi moral obveljati. V pisarni sem si ogledal posnetek akcije in se prepričal. Če ne bi videl posnetka, si ne bi upal komentirati. Pravila so jasna, sodniki pa bodo analizirali. Z mojega položaja je bilo težko videti, kaj se je zgodilo. Razveljavljen zadetek ni vplival toliko, da v nadaljevanju srečanja ne bi mogli več igrati.”

Ta zadnji stavek je morda edini kočljiv. Seveda je nogomet živa stvar, toda ko je hkrati ponovil, da sodniške odločitve niso vplivale na njegove fante – medtem ko je sam po tekmi v pisarni pogledal raje samo eno situacijo, ker je bila že ta dovolj -, je bilo nekaj nestanovitnosti v njegovem razmišljanju. Zakaj Maribor torej ni zmagal? Ker ni imel še kakšne situacije ali ker iz tistih ni (smel) dosegel zadetka?

Kakorkoli že, Maribor je poslal jasno sporočilo. Pa ne samo že s tem, ker je še edini slovenski klub v Evropi, čeprav že to veliko pove. Maribor je tam, kjer je bil oziroma bo kmalu tam, kjer bi rad bil. Ne nujno na vrhu, to bo posledica, ne vzrok. Dal je že sebi občutek, kot da bo kmalu na vrhu, z igro je to pokazal še v ponedeljek. Za to je šlo v prvem letošnjem derbiju. Ne toliko za rezultat – kogarkoli sem vprašal, je napovedal, da bo 0:0, z mano vred -, kot za eno samo ugotovitev: da je Maribor boljši. Ne nujno od Olimpije, zato je morala priti prva tekma in pridejo še tri, temveč da je precej boljši od tega, kar je bil.

Z vsako tekmo se bolje počutijo, ko imajo žogo, kar je uspeh glede na (pre)številne rotacije, ki so tudi tokrat poskrbele, da nihče ni zadel prve enajsterice (niti Vanoli gotovo ne). Še vedno sicer ne vedo točno, kaj točno bi z njo, vsaj ni še tistega avtomatizma, vendar podaja Erika Janže do Milivoja Novakovića je bila točno tisto, kar je (še) manjkalo. V tem kontekstu je bil gol nagrada za smelo, potrpežljivo in premeteno igro hkrati. Borba, ki je lani tako očitno manjkala, je vseprisotna, prav tako kompaktnost in samozaverovanost, da je to vendarle – Maribor. Ki ni tekmec sam sebi. Ne. Gradi lahko na obrambi, če pustimo, da je bil Zajc sam med vijoličastimi pri golu. Marko Šuler in Rodrigo Defendi sta zid. Denis Šme se je izkazal že na štoperju, na desnem bočnem je presežek, Erik Janža je najprej ustavil Denisa Klinarja, nato pa zmogel tisto, kar je še imel Mitja Viler, on pa ne. Podajo. Dras! Marwan Kabha je bil klasičen, odnašal je Matića in ekipo, prepuščal pametno pogled naprej vrhunskemu Aleksu Pihlerju. Odločitev, da premakne Dareta Vršiča na desetko, Sunnyja pa na bok, vse pa za Novakovićem, je presenetila, vendar ne moštva in ne Milaniča.

Delalo je. Sunny ni presežek, še posebej ne na tej pozicij, toda zadano je uresničil. To je napredek Maribora: da trener ne grize nohtov, ali bo sploh šlo. Gre. Le Sintayehu Sallalich še vedno ne najde ravnovesja med tem, kaj lahko ponudi sam in kaj od njega terja taktika. Ko je šel v tisto akcijo, o kateri bomo še doooolgo govorili, je naredil tisto, kar se je od njega upalo in želelo.

Čeravno je igra v nadaljevanju padla, kar je trenutno poleg majhnega števila doseženih zadetkov glavna pomanjkljivost, ki je bila po Domžalah vnovič rezultatska slabost (pri osmih tekmah brez poraza pa še ne razlog za skrb), je Maribor v primerjavi z lansko sezono proti Olimpiji lahko stopil samozavestno in poskrbel, da je aktualni prvak zdaj lovil njih in jim ne več diktiral tempa. Maribor ni čakal na žogo. Nak. Ključno vprašanje, kako bo moštvo doživelo prvi padec, ki slej ko prej vselej pride [pa nismo načrtno negativni], sicer še nima odgovora. Trenutno z razlogom. Po play-offu za evropsko ligo bo slika mariborske jeseni dobila celovito sliko, vendar za zdaj, v tako dolgem nizu brez poraza, so pomisleki in bojazni zatrti. V kali. Ni še gazenje, to ne. Je pa več. In dovolj. Je.

Kaj s Tavaresom in zakaj rotacija deluje?

Seveda ni Marcos Tavares “kriv”, da je Maribor padel in da je Olimpija izenačila. Ni. Jasno je, zakaj ga je Milanič poslal v igro, kar je tudi sam povedal. Da bi nadzoroval igro, žogo, potek. Okej, vendar Tavares nikoli ni imel primarne naloge, da bi pomagal karkoli zadrževati. Tavares je najboljši strelec v zgodovini kluba. Kapetan, ki ga da, ko ga drugi ne. Težava je, najbolj očitno, že lani postala, ko bi ga dali radi drugi, pa nimajo dovolj priložnosti ali prostora. Novakovićev gol, že drugi zapored, kaže, da se je Nova na sistem 4-2-3-1 bolje privadil in skuša izvleči najbolje, kar lahko iz trenutne igre. Ni tako, kot je mislil, da bo. Nič zato. Zdaj mu gre bolje.

Tavares pa ni mogel biti rešitev za Maribor, ki je izgubljal žogo in pogledoval proti semaforju, v upanju, da Kajtazović ne bo odločal o rezultatu. Preprosto ni takšen igralec. Nikoli ni bil, zakaj bi bil potem na, bodimo iskreni, stara leta in na derbiju. Še manj je bil takšna rešitev, nek na hitro morda-pa-spraviš-kaj-skupaj joker Dino Hotić, ki je iz prizme trenutka že izgubil začetni zalet in pričakovanje Ljudskega vrta. Aleksu Pihlerju, denimo, povratek v Maribor počasi in lažje uspeva, z več potrpljenja in predvsem manj pritiska. Primerjava bo precej čez palec, ampak Hotiću se utegne primeriti to, kar se je Maticu Črnicu (in pred njima že Damirju Pekiču ali nazadnje Daliborju Volašu). Milanič s tovrstnimi potezami kaže, da se ne bo podrejal sistemu, ne glede nato, ali so ga njegovi fantje s svojimi individualnimi karakteristikami sposobni udejanjiti. Aleš Mertelj in Denis Šme se prilagajata v obrambi. Sintayehu Sallalich, Gregor Bajde in tudi Hotić niso klasična “krila”, predložki niso njihova močna stran, toda navodila morajo upoštevati. Kakor vejo in znajo. In enako Tavares ni sprednji vezni.

Vprašanje v tem konktekstu je, kdo bo prej popustil, obupal ali prevladal. Da se zna Zlatko Zahović postaviti na stran igralcev, je pokazal v primeru Krunoslava Jurčića. Je pa res, da ima Milanič neizpodbitno avtoriteto. Igralci se dokazujejo njemu – in ne obratno. Dino Hotić sprejema vstope s klopi, Adis Hodžić je potrpežljiv, ravno tako Damjan Bohar in Gregor Bajde. Rotaciji verjamejo vsi, kar rojeva rezultat.

Vanoli ima (samo) rezultat

Ni bilo odveč vprašanje novinarskega kolega, kje je bila Olimpija v prvem polčasu. Ker je ni bilo. Zakaj je pustil Danijela Miškića na klopi, ve le Vanoli. Že res, da je Rok Kronaveter lani navduševal in da je pozdravil poškodbo, toda za derbi več kot očitno še ni bil nared, zagotovo ne od prve minute. Zato je trpela prav sredina zmajev, ki še vedno ne ve točno, kako naj se s sistemom 3-5-2 predvsem brani oziroma preklaplja med napadom in obrambo. Rahlo shizofreno. Seveda je bolje iskati Klinarja kot Kirma, toda oba nista mogla najti niti Velikonje, kaj šele Elekeja, ki ga je pospravil Šuler.

Olimpija je trenutno Miha Zajc ali pa je bila zagotovo na derbiju. Če je bila Vanolijeva taktika čakati in čakati in dočakati padec Maribora, se mu je izšlo, vsekakor pa to ni bila rešitev, kvečjemu izhod v sili, slonenje na upanju. Malo takih priložnosti dopušča Maribor, tokrat jo je in z rezultatom je Olimpija lahko resnično zadovoljna. Se pa ob razveljavljenih golih in takem prvem polčasu nakazuje, da sta Maribor in Olimpija vendarle zamenjala vlogi, če že nista mest na lestvici, je Maribor gotovo zdaj tisti, ki “lažje” igra svoj fuzbal.

Derbi & reprezentanca: kaj bi lahko videl Katanec?

Andraž Kirm je imel, milo rečeno, obupno tekmo. Ne slabo. Obupno. Če bi šlo za uvodno tekmo sezone [ko je pomendral Žigo Kousa], bi še malenkost razumeli. Nismo že takrat, pa vendar. Derbi pa je pokazal, kaj zahteva. Več. Da ne bo pomote, Kirm še zdaleč ni edini. Tudi Velikonja, če morda želi po vzoru Milivoja Novakovića nazaj v reprezentanco, ni zmogel nivoja derbija. Kar pove veliko tako o derbiju kot o nekaterih fantih. Darjan Matić je bil lani več kot kapetan, bil je deus ex machina na sredini, krmar in varovalka. Tokrat je bil izgubljen v času in prostoru, če mu ne bi hodil globoko pomagati Miha Zajc, bi bil zrel za menjavo.

Oba zadetka sta dokaz, da imamo zelo ključno učinkovite nogometaše tudi v našem prvenstvu, pri čemer se od Novakovića to pričakuje, nad Zajcem pa navdušuje. Z glavo je Zajc presenetljivo konstanten, čeprav sam ve, da to ni njegov adut. Zajc je že pred zadetkom, tudi v prvem polčasu, edini poskušal najti pot skozi trden Maribor in se je ob tem skušal še poigravati in je v največji meri – morda poleg asistenta Denisa Klinarja – pokazal, zakaj je bila Olimpija lani prvak.

Marko Šuler najbrž o reprezentanci več ne razmišlja, kar je glede na leta, ki se mu bolj poznajo na napakah, povsem razumljivo, vendar je kljub neusodni napaki proti Aberdeenu vnovič pokazal, zakaj je nekoč bil konstanten v reprezentančni obrambi. Dare Vršič navdušuje na tej poziciji desetki, vendar je za reprezentanco vseeno nekonkurenčen. Vendar, pod črto, derbi je vnovič pokazal, da se v Sloveniji igra konkurenčen nogomet, s katerim smo lahko vsaj zadovoljni, če že ne ponosni in navdušeni. Srečko Katanec žal doslej tega ni znal videti ali ceniti.

Kajtazovića pokopala aroganca (vseh sodnikov)

Pustimo, za trenutek, 33. in 46. minuto. Vem. Težko je za navijače Maribora to pustiti. Ker ko vidiš posnetke… Ni lahko. Ne samo za navijače. In ne samo za mariborski tabor: od piarovca Željka Latina [“Pozdravljeni na novinarski konferenci po tekmi, kjer se je veliko zgodilo in dogajalo, pred 11 tisoč gledalci”] prek Mitje Berdena, vodje varnosti, ki je zatajila ob prodoru navijača na sredino in pri zaščiti sodnikov pri izhodu iz stadiona, do Darka Milaniča [na vprašanje o tem, ali je bila žoga čez črto, “dovolj mi je že ta situacija” o Sallalichovem golu] in Dareta Vršiča [“Počutil sem se, kot da igramo v Stožicah”]. Ni lahko. Ni. Ampak vzemimo, samo za trenutek, drugo situacijo: ko je prekršek storil Dare Vršič nad Miho Zajcem. Trd, taktičen, a tudi nameren. Skočil je Erik Janža, vzkipel in to, Nejc Kajtazović je že povlekel rumeni karton… In nič. Ga je morda želel pokazati Vršiču, pa se je spomnil, da že ima rumenega? Zakaj ga ni potem Janži? Kdo bi bil vedel. Mi že ne.

Zveza nogometnih sodnikov Slovenije je – vsaj če sodim po svojem lanskem poizkusu, da bi opravil intervju z enim od članov sodniške komisije – precej rigidna inštitucija. Novinarjev, tiskovk, intervjujev… Praviloma ne mara, če seveda izvzamemo alfa in omego Vlada Šajna in Damirja Skomino, ki pa se v intervjujih ne ubadata s takimi “malenkostmi”, kot so odločitve v naši ligi, kjer imamo diskrepanco, saj sodniki ne dohajajo višjega tempa igre. Ne. Govorita o evropskih in svetovnih prvenstvih, ligi prvakov in podobno. Zato ne bomo izvedeli, skoraj zagotovo, (za)kaj je Nejc Kajtazović sodil, kot je. Kar je svojevrstna zagata, saj gre, kot radi slišimo, pri sodnikih za “človeški faktor”, ker je nekaj romantike v tem, da imajo sodniki pač svoj kriterij. Lepo in prav, toda bolj malo romantike je, ko mora sodnik sklanjati glavo, ker jih kasira zza svoje odločitve. A kaj, ko se po tekmah obnašajo kot roboti. Ni jih. Svoje oddelajo in zdravo. So kot neka zajebana korporacija. Težava slovenskih sodnikov, ki so v Evropi lahko še tako cenjeni, je njihovo obnašanje doma. Na igrišču. Med igro. Po prekrških. Pri kotih. Pri penalih. Pri menjavah. Že pri segrevanju. Njihov pristop. Njihove debate. Njihov čvek. Njihovo dolgovezenje. Kot da smo vsi tu zaradi – njih. Ne razumejo, da je zadnje, ampak res zadnje, kar ljudi spravi na stadion: sodnik. Slovenski sodniki preveč razlagajo in govorijo. Gofljajo, gobcajo, lopetajo. Ubijajo igro. Ne vsi, ne vedno. Jasno. Skomina je oni dan na tekmi Maribor – Rudar dopustil več moške igre, kar je vijoličastim prišlo prav – še posebej v pripravi za Aberdeen, še Slobodan Krčmarević pa se je strinjal, da tako igra bolje teče.

Kajtazović je v eni od naslednjih situacij stekel stran od igralcev Maribora, ko so se ti na veliko pritoževali. In tvegali karton, en za drugim. Čakal in čakal je, Kajtazović. Vsi so mu nekaj zinili. In zadnji je bleknil Sallalich. Tujec, brez kartona. Sallalich ni ravno najbolj zgovoren tip, tudi glasen ne. Pač… Dekl mu je dvignilo in je pristavil še on. In njemu je nato pokazal Kajtazović karton, čeprav sta denimo z Novakovićem debatirala celo tekmo. Zakaj ravno Sallalichu, ki je zadnji nekaj pristavil? Zakaj nihče prej? Kakšen kriterij je to? Kakšen karakter?

Pristop, domala nadutost, ki izhaja iz vsaj za naš okus previsokih klubom vsiljenim honorarjev, ne vodi nikamor. Ubija pestro igro, ki jo vse raje gojijo slovenski klubi. Nadalje, Slovenija ima štiri mednarodne sodnike [Slavko Vinčič ne more soditi Mariboru, ker pripada lokalni zvezi, čeprav bi tudi o tem kaj lahko rekli v Mariboru… Davor Drečnik in to], trije bi torej lahko sodili: Skomina, Jug, Čeferin. Kajtazović ni sodil še nobene evropske tekme, sodil pa je fantom, ki so igrali na evropskem prvenstvu, v ligi prvakov, evropski ligi, na tujem…

Ko je treba pokazati in upravičiti svoj dobro plačani (res pa tudi težko prigarani) status, slovenski sodniki pogosto vsiljujejo avtoriteto. Jaz sem kralj. Borijo se za… Stil. Ne pravimo, da bi vsi radi bili Skomina. Ne. Bi pa radi imeli… Tisto nekaj. Žele v glavi, izklesano telo, faktor x. Nekaj. Okej. Kul. Naj. Ampak ko pa zagusti – in tokrat je resno zagustilo -, jih ni nikjer. Kvačkajo. Čakajo. Mencajo. Gledajo en drugega. Nimajo prav nobene avtoritete. Vse, na čemer so lažno gradili, se podre v sekundi. Ko je treba povleči karton, ko je publika glasna, ko je čas, da pokažejo “jajca”, prepogosto zmrznejo. In škodijo igri, sebi, športu. Skomina v ta krog ne sodi več, Jug zadnji dve sezoni tudi ne, ker vesta, da je bolje prepričljivo zajebat stvar, kot čakati, žgoljiti in mencati in dati vsem na stadionu občutek, da so se izgubili in da najraje ne bi dosodili ničesar.

Ne vem, ali je bila žoga čez črto, ko je streljal Defendi in sta Kirm & Šeliga izbijala. Videl sem nekaj različnih kadrov… Ne vem. Iskreno. Cel obseg? Hm. Ampak… Sodnik za golom bi to moral vedeti in videti. Tam je bil. Za 215 evrov. Vidi se iz kadra, da je videl. On? Ni videl. Nič. Tema. Je pa stopil ta isti sodnik v polje, ko so Viole imele bakljado v drugem delu in je z zavlačevanjem tvegal, da bi Šeliga ob gol avtu postal tarča ali karkoli. Za to se je odločil sam. Prepričljivo. V bedni situaciji – jebeni gol avt – je gladko stopil v teren s svojim štapom. Avtoriteta. Kao. Pri obeh razveljavljenih golih pa ni bilo sodnikov za obema goloma nikjer. Spodleteli Platinijev poskus, ki sicer ni bil povsem odveč (spomnimo se finala lige prvakov 2015), še bolj poruši sodniško hirearhijo, ki je itak ni. Tehnologija. To rabimo. Ker ja. Ker tem sodnikom ne moremo zaupati. Včasih niso žleht, včasih so, včasih vidijo, včasih ne. Ampak zakaj bi ugibali in si razbijali glave, guglali sodnike, od kod prihajajo, komu radi sodijo ipd? Če se da pa temu ogniti.

Situacija ob golu Sallalicha pa je vnovič pokazala, kako zakomplicirano je pravilo ofsajda. Ne, še zdaleč ni to tisto, o čemer ženske nimajo pojma. Nak. Centimetri so tokrat odločali, žal pa tudi preveč porabljenih sekund, s čimer je celotna sodniška ekipa izgubila tekmo za domačo publiko. Tam je bila težava. Prva in največja. V cincanju. Če bi Maribor še imel avizo, bi šel ta že skozi. Muzike bi bilo konec. Nima ga, kar itak ni pomembno, zgolj poudarek, kako dolgo je trajalo, da se je Kajtazović odločil, da je bil ofsajd. Gol je bil za praktično cel stadion. Posnetki, ki jih mi imamo, sodniki pa ne, so pokazali, da bi gol moral veljati. Milanič je imel prav. Centimetri, za las, ampak ja. Da raje ne pogledamo večkrat, kako je padel Sunny ob “podaji/strelu”. Ampak še večja težava je, da vsi sodniki, vsi trije, stojijo točno tam, kjer so morali. Vsi. Trije. Razlagi sta torej samo dve: ali ne poznajo nogometnih pravil ali pa jih v tem primeru niso želeli poznati.

Saj vemo… Ta derbi bo ostal 1:1, tega se ne da spremeniti. Kjuzo, fertig, gotovo. Bi se pa lahko ZNSS oglasila, predstavila, demonstirala. Aktivno, ne pa skrito in umaknjeno od javnosti, kot da se njih to ne tiče. Ne morejo samo pobrati visokih honorarjev, meni nič, tebi nič, in gremo dalje. Do naslednjega sodnika, ki ga bo delegirala NZS preko palca. Iluzorno je pričakovati, da bi se Kajtazović opravičil, čeprav so v Turčiji in na Švedskem videli tudi že tovrstne primere, ko so sodniki, obkroženi s sodobno tehnologijo, raje priznali in šli z dvignjeno glavo. In tu je problem. Slovenski nogometni sodniki, ki so načitani s power point prezentacijami in na veliko flodrajo o novih smernicah Uefe in poštenosti in športnem duhu, zapuščajo vsa igrišča, tja do zadnje lige, z dvignjeno glavo. Včasih sicer tečejo ali sklanjajo glave. Ampak tem fantom, ki to počnejo (in dekletom), se to očitno splača. Ker za svoje delo – glede na primerljive razmere v klubih, ki jim sodijo, ti pa jih morajo plačati po dogovorjeni tarifi – dobijo zelo lep honorar. Morda na derbiju 545 EUR bruto (sodniki imajo praviloma neto, tako da…) ne zveni bajna vsota. Že na tekmi Radomlje – Aluminij pa je to konkreten znesek, kaj šele po ligah navzdol, da so klubi v tretji ligi že štrajkati, ker niso imeli za nič drugega kot za – sodnike. Ne moremo zahtevati, da so vsi sodniki na ravni Damirja Skomine. Vsi smo ljudje. Dobro. Toda čas je, da človeški postanejo tudi sodniki in njihova zveza. Ker samo tako se bo poskrbelo, da ljudje ne bodo razjarjeni hodili iz stadionov. Z malo manj oholosti in nadutosti, ki je vidimo žal preveč. Nogomet je pri nas napredoval. Sodniki niso. Pika.

9. avgusta 2016
Ni pendreka, ni derbija

Če katerega, sem se veselil tega derbija. Uf. Res. Itak da iz športnega vidika, ker tu v Mariboru je tistih 0:3 za Olimpijo, ko je Ezekiel Henty peljal Damjanu Boharja na ringšpil, bolelo bolj, kot se je takrat na glas želelo priznati. Okej, Ante Šimundža je moral spakirat’, ker tako enostavno ni več šlo. In že zato, zaradi teh sedmih točk razlike, ki nikakor ne skopnijo in grozijo, da bodo iz Maribora po dolgih letih odnesle pokal za naslov državnega prvaka, je ta derbi bil pričakovan… Uf. Dolgo. Ampak ne samo zato. Slovenski fuzbal, naša prva liga, je postala res kul. To. Zato je hudo. Zato boli. To bi bil gotovo najbolj gledan derbi po tistem, ko je Barnabas Stipanovizczcz [Stipanovič] maznil štikl za naslov prvaka sredi Bežigrada. Tako na stadionu – ziher bi bilo skoraj 15.000 ljudi, stavim glavo – kot pred malimi zasloni. Največ v zadnjih desetih letih. Derbi desetletja.

Ampak tega derbija ne bo. Nak. Ne. Ne gre. Več ste itak že prebrali in lahko preberete tukaj. Razumem, da so problemi objektivne narave in načeloma podpišem tisti strah “kaj pa če bi se komu kaj zgodilo…”. Spomnim se granitnih kock, ki so letele po tekmi z Muro na Mladinski v Mariboru. Ni bilo zabavno. Pa odrezani prsti, pretep med tekmo Romunija – Slovenija in še in še. Vendar tega v zadnjih letih, odkar policija pošlje (pre)velike sile na stadion, od konjev, psov pa do helikopterja, ni bilo več. Okej, se je Dragonsom utrgal film, ko je prišel Dare Vršič v vijolično nazaj v zeleno Ljubljano. Se je prekinilo tekmo, ker je Ubi žabara po žnj derbijih naenkrat ratalo zmerjanje take sorte, da se zato prekine tekmo. Nenazadnje, Olimpija je lani en derbi morala igrati pred praznimi tribunami in so navijači Maribora tekmo gledali kar v Ljudskem vrtu v prenosu na semaforju. Tisto je bila tudi edina tekma po več kot desetih letih, da so na stadionu lahko pili pivo. Manjkali so le fuzbalerji na igrišču.

Lahko bi se spuščal, kot se ponudi primerjava sama po sebi, v to, da če PU Ljubljana nima 143 policistov, kaj potem to pove o trenutni varnostni situaciji v prestolnici, da ne rečem v državi. To je res majhna številka, ki se seveda s 15.000 ljudmi ne bi mogla spopasti in bi bili pendreki, solzivec in ostalo zaman.

A ravno za to gre. Razumem, da morajo varnostni organi predvideti najslabši scenarij. Okej. Štekam. Prav je tako, da se ne bi ponovili heysli in hillsboroughi. Bog ne daj. A zdaj izpade, vsaj v mojih očeh, kot da je nogometna publika, ki bi prišla na derbi, takšna grožnja javnemu redu in miru. Vdorov na igrišče ni manjkalo niti, ko je bilo dovolj policistov in redarjev, ki jim kakšen navijač kot po pravilo na derbiju uide in steče na zelenico. Bakel pa itak ne pobirajo policisti, temveč marljivi glasilci.

In potem je tu še najbolj neumen ukrep od vseh: personalizacija vstopnic. Ne spomnim se, da bi kdaj kdo poimensko po derbiju, ker je recimo vrgel baklo ali topovski udar, stal pred sodnikom za prekrške in fasal nekajletno prepoved približevanja na stadion. Personalizacija je na letošnjem prvem derbiju v Ljudskem vrtu na zahodni tribuni skorajda pomendrala najmlajše, ker je bil preozek vhod, prepočasni varnostniki in velik naval v zadnjem momentu. Pri čemer je personaliziran celotni stadion. Okej, ampak saj na jugu in severu, kjer so Green Dragons in Viole, itak noben ne stoji na točno določenem sedežu. Nak. Niti blizu. Pomešani so, zaviti v šale ipd. Zakaj potem celoten stadion zamuja na tekmo, se drenja, riva in išče tiste osebne izkaznice, če ni za to prav nobene potrebe?

Imam občutek, da so ta derbi “prepovedali” tisti, ki jih na tekmo sploh ne bi bilo. In na tekme ne hodijo. Slišijo pa doma Andreja Stareta, ki se spravi nad navijače ob prvi bakli in jadikuje, kako družine ne hodijo na tekme, da (pretiravam) otroci jočejo pred tv zasloni, ker ne morejo za atejom na tekme. To ne drži. Sam hodim na derbije, tam, od leta 1993 naprej. Kot mulo sem hodil že. In ne edini. Ja, topovski udar je resno sranje. Ni fajn. Ampak to ne pomeni, da je celoten stadion leglo primitivizma, huliganizma in ne vem česa še vse. Fuzbal pač ni balet, dragi moji. Pa še, ko grem v Dramo, me je ravno tako strah, da se ne bom obnašal tako, kot bi se baje moral. In, spomnimo, Zoran Predin ni žvajznil sodnika na nogometni, temveč na košarkarski tekmi. Pa bo Union Olimpija gladko lahko igrala to soboto, tri ure prej, svojo tekmo v ABA ligi. Okej, ker striček Zoran več ne hodi na tekme in morda hodi na tečaj boksa.

Ob logistično zahtevni organizaciji nedeljskega ljubljanskega maratona, ki bo prav tako terjal posebno prometno ureditev in prisotnost mož v modrem, torej to pomeni, da je nogometni derbi resna grožnja za javni red in mir. Ker bi bilo premalo policistov, pri čemer vselej vlada občutek, da jih je preveč in da morata kluba plačevati tako fakturo, da se ti od višine cifer zvrti. Spomnite se, kako je Izet Rastoder upravičeno pošizil, ko je liga pritisnila, naj se derbi odigra v februarskem snegu, čeprav je bilo jasno, da se bodo fuzbalerji kvečjemu le kepali. In so se. Kakih deset minut. Tekma je bila prekinjena, prestavljena, Rastoderja pa je čakal nov račun za 50 tisoč evrov. To je narobe. To. In tisto, da je pokalna tekma v Rogaški Slatini med domačimi in Olimpijo odpadla ravno zato, ker klub ne more plačati teh silnih policijskih sil, ki so z upravno enoto prišli do vrtoglave cifre za varovanje tekme. In je ta odpadla. Adijo, Rogaška. Se vidimo v pokalu čez kakih petnajst let. Narobe.

Prav je, kot rečeno, da se vedno premisli najslabši možni scenarij. In, ja, nogomet pritegne množice. Mariborčani bi na veliko navalili v Ljubljano, kaj pa vem, vsaj 1000 bi jih šlo na derbi. Minimalno. In bi morda kri zavrela, ker je letos res napeto, Olimpija bi lahko zbežala na deset pik ali pa bi Maribor zbil razliko na štiri ali pa bi, kar se tudi rado primeri, gledali mučenje žoge, zeblo bi nas, morda bi še fejst scalo in šli bi domov pri 0:0 brez enega samega izgreda.

A vseeno bi v tistih dveh urah vsaj malo pozabili na vse skupaj. Zato pa je šport. In fuzbal. Najbolj postranska stvar na svetu. Kruha in iger. Naša država se trenutno še tega noče it’. Zakaj Slavko Bobovnik v Odmevih ni vprašal Mira Cerarja, kako to, da imamo kar naenkrat tako malo število policistov, ki pa so na veliko delali (in aretirali) ob množičnih političnih protestih v Mariboru in Ljubljani in drugih slovenskih mestih, ne vem. Po moje bi ga moral. Ne, ker bi menil, da je fuzbal tako pomembna stvar. Ni. Ampak zato, ker – pa se ne bom spuščal v politiko – se naša država ne znajde več v tej situaciji in si ne zna postavit prioritet. Ker vprašanje je, zakaj se je na upravni enoti v Ljubljani sestankovalo celi ljubi dan, od 11. dalje, odločitev pa sporočilo tam enkrat po šesti. Sedem ur? O eni tekmi? Halo? Ja, to je politični flop. Da nimaš 143 policistov za derbi, ki bi ga gledalo, sodeč po podatkih zadnjih let, vsaj 200 tisoč ljudi v soboto zvečer pred malimi zasloni, je slabo razporejanje sredstev in politični polom.

Ampak… Derbi se seveda vedno lahko prestavi. Le sporočilo, ki ga prepoved daje, je zelo slabo. Fuzbal = problemi. Kar preprosto ni res. Je najpopularnejši šport na svetu. V katerem smo relativno solidni, da ne rečem uspešni. In v soboto bomo namesto fuzbala pač razmišljali še malo bolj o beguncih. In pisali. In komentirali. In se kregali. Okej, saj bi se zaradi nogometa, jasno, tudi. Sploh Štajerci in Ljubljančani. Itak. Nisem zagovornik kruha in iger, ampak v tem primeru, v trenutni situaciji, bi derbi prav sedel. Pa se še kruha in iger ne znamo it’. Škoda. Slovenski fuzbal, ki ga, ko gre za reprezentanco, radi pridejo podpret ravno politiki, je s “prepovedjo” tega derbija veliko izgubil. Če se mene vpraša, politika nima kaj iskati na tisti tekmi z Ukrajino. Ne, hvala. Niste nam zagotovili derbija, mi vam ne bomo tekme za Euro. Ko vas jebe.

23. oktobra 2015

Oznaka: derbi

Pet ugotovitev: Olimpija vs. Maribor [0:0]

Od 1 do 10: Kako so igrali na derbiju

Pet ugotovitev: Olimpija – Maribor [0:0]

Pet ugotovitev: Maribor – Olimpija [1:0]

Pet ugotovitev: Maribor – Olimpija [1:1]

Ni pendreka, ni derbija