Oznaka: dokumentarec

  • Naš Mozart? Kdaj drugič….

    Naš Mozart? Kdaj drugič….

    Največji šok v osnovni, lahko pa tudi v zgodnji srednji šoli, je bil, ko je učiteljica vsaj enkrat umaknila grafoskop in namesto zlizanih prosojnic iz predala potegnila – videokaseto. »Tako. Danes pa si bomo pogledali dokumentarni film.«

    Šok ni bil en, šoka sta bila dva. Najprej pozitiven, ker si nekako vedno znova nasedel, da je gledati televizijo v šoli vsekakor bolje kot še eno uro več poslušati branje iz prosojnic. Narobe. Najprej, šolske klopi, sploh pa stoli, so katastrofalni za gledanje česarkoli. Ni narejeno za udobje. Iz logičnih razlogov. Sploh pa v učilnici nisi sam in kmalu ugotoviš, še preden je tvoj »znalac« sošolec pomagal prižgati tv z enim od sedmih daljincev, da bo to hudo dolg dolgčas. Da je lahko 45 minut teveja in to v času, ko si prišel domov in šaltal kanale za zabavo, kakor zdaj pač drsamo po zaslonih telefonov, mukotrpno. In to še preden si sploh vedel, kaj bomo gledali.

    Foto: zajem zaslona

    Dokumentarec pri tehniki
    Nikoli ne bom denimo pozabil dokumentarca pri tehniki. Nekaj z elektriko je bilo, dolgo, razvlečeno, pred našim časom, osemdeseta. In to pri – tehniki. Edini predmet, kjer res teorije ni bilo veliko. In takih je bilo še kar nekaj, da si do konca osnovne šole spoznal, da so si vsi bolj ali manj podobni. Ne vem, ali so bili večinoma domače izdelave, so bili pa kot šolsko gradivo pač ozkogledni in vsekakor ne narejeni za prostočasje.

    Najbrž bo prišel dan, ko bodo pri glasbeni vzgoji, čeprav glede na kurikulum močno dvomim, gledali dokumentarec o Josipu Ipavcu. In ko ga bodo gledali, bodo… No, ne bodo videli tega, kar bi dokumentarec rad bil. Za to si je »kriv« film sam. In ne, šablonsko reševanje z igralcem ne pomaga. Če je Jure Ivanušič še nekako zmogel rešiti Beethovna, je Saša Tabaković le model za Josipa Ipavca, ne pa njegova dejanska upodobitev. Še enkrat več se na pol igrani dokumentarci žal ne izkažejo kot rešitev, temveč izhod v sili.

    Vojko Boštjančič je sicer po scenariju Jerneja Kastelca obrtniško gledano naredil čisto spodoben izdelek. Tak. Šolski. Nič konkretnega ne gre očitati posnetemu. Ampak ravno za to gre. Če omeniš Mozarta in greš snemati film, si takoj v zagati. Miloš Forman bo slej ko prej skočil ven, pa še preden bi slišali en takt glasbe. Četudi je njegov Amadeus nekaj povsem drugega. Pa ne, da bi Mozart potreboval reklamo sam po sebi. Sploh ne.

    Foto: zajem zaslona

    Ko pripneš Mozarta
    Ampak če se nekomu pripne oznaka Mozart, ki seveda slavi genialnost, ne pa tudi ves trud in vse ure igranja, potem mora v ospredje stopiti ne le genialnost, temveč dokaz genialnosti. Naj bo v tem konktestu klasike čudaško, ampak košarkar Dražen Petrović in nogometaš Luka Modrić sta bila recimo označena za Mozarta tako ali drugače. Zakaj? Zaradi načina, kako sta uspela in to ponavljala. In v njunem primeru ni šlo za medijsko pretiavanje. To je, govorim kot goli laik, bistvo Mozarta. Da si talent, genij, nadcar, pa to vselej znova pokažeš in delaš, kar se je zdelo nemogoče.

    Josip Ipavec pa v tem dokumentarcu izpade, žal, prej kot spodleteli Mozart. Kot kaj bi bilo, če bi bilo. Pa ne, ker bi si za to bil kriv sam. Ne. Bil je res talent in to v družini, kjer je bilo težko biti talent, če so to bili že vsi pred tabo. Zdravniki in skladatelji. Pač. Multipraktiki v času, ko se je vse to zdelo možno in je tudi bilo, za nazaj pa se iz današnje prizme zdi, kot da so bili roboti za tiste čase. Ker pa so, ugibam, imeli več časa.

    Romantik, pač
    Ipavec je bil v svoji izraznosti in stilu pač romantik. In enako očitno tudi v življenju, ki se je, tukaj pa je primerljiv z Mozartom, končalo dokaj rano. Prerano. In kar tragično. Zmrznil je na skednju, potem ko je bil očitno ostal povsem sam, čeprav je bil poročen in imel dva sinova. Življenje, prepleteno z narodnim buditeljstvom v času nastajanja nacionalnih tenzij, ki so eksplodirale v prvo svetovno vojno, med katero je bil Ipavec že pošteno bolehen.  

    Foto: zajem zaslona

    Ipavec je zato, četudi doslej o njem recimo ne vemo skoraj nič, prej Josip Murn. Kar je velik kompliment, da ne bo napak razumljeno. Tako kot je Murn padel nekako za Cankarja in Župančiča ter Ketteja, je tudi Ipavec za očetom Gustavom in stricem Benjaminom Ipavcem. Toda kar je vendarle dosežek dokumentarca so posnetki prvega slovenskega baleta Možiček in opere Princesa Vrtoglavka. Tu se vidijo njegova drznost, radoživost, neubadanje s tem, kaj bi Slovenci lahko spravili skupaj, kaj pa da nam je absolutno nedosegljivo.

    Telegeničnost
    Morda je to še en dokumentarec, ki skuša sloneti na vsestranskem in sicer »telegeničnem« Igorju Grdini, ki je tudi spisal knjigo Slovenski Mozart: knjiga o Josipu Ipavcu. In mu tako nehote prilepil »mozarjanstvo«. Grdina nekako v dokumentarcih deluje, da se v njih rad pojavlja. Pa naj gre za slovenščino v popularnih zvrsteh ali v špekulaciji o Betthovnovih morebitnih povezavah s Slovenijo.

    Bizarno, nemogoče, megalomansko bi bilo pričakovati, da bi v Sloveniji snemali televizijske »period drama« serije. Biografske serije. Tak projekt je bil Prešeren leta 2000, že za Cankarja denimo leta 2018 ob stoletnici smrti sta bila bolj sprejemljiva dva (igrana) dokumentarca. Pa govorimo o res prepoznavnih facah. Ipavci to niso, noben od treh.

    Foto: zajem zaslona

    Tako je bil ta film ob 100. letnici smrti zapravljena priložnost, četudi nujna, državnotvorna, obrtniško solidna. In dobrodošla, ker bolje vsaj nekaj, ne? Ja, do neke točke. Ker takšen film nima širokega pogleda za morda tiste, ki jih klasika in slovenska zgodovina vsaj približno zanimata, še manj pa zadovolji tiste, ki Ipavca in klasiko res poznajo. Tako je film obtičal nekje na sredini. Ne prvi, ne zadnji. Je pa v smislu, da bolje kot nič, vseeno res bolje kot nič. Ampak ima težave že s tem, ker res ne zadovolji nikogar. Ne tiste, ki res poznajo samospeve in zborovsko glasbo, ne onih, ki ne vedo dobro, kaj samospevi so.

    Razglednica Šentjurja
    Če nič drugega, morda Josip Ipavec nikdar ne bo Mozart, niti slovenski ne, pa ima Šentjur (ne)hote film, v katerem je res videti prekrasno, zeleno, slovensko. In nastopajoči res, kakor piše, obogatijo, domala rešijo film v izvedbi Marcosa Finka, Urške Arlič Gololičič in Marka Hribernika, Združenih moških pevskih zborov občine Šentjur ter učenk Glasbene šole Šentjur Nuše in Tjaše Štrajhar.

    Tako je Josip Ipavec dobil film, ki nas predvsem vabi v Šentjur. In na poslušanje kakšnega zbora. Lep dosežek, ampak najbrž ne zastavljen.

  • Rwža še jma trn!

    Pogled ponavadi ponudi kombinacijo zgroženosti, osupljosti in vedrosti. Redkokaj je namreč primerljivo z obrazom nekoga, ki mu razkriješ skrivnost imena Ana Pupedan. Pri čemer precej pomaga, če oseba ve, kdo ali kaj je Ana Pupedan. Zdaj se to recimo zgodi, če v avtu poslušaš Rock Radio in je gor neizogibna baladna klasika Every Rose Has Its Torn. Pa začneš, po najboljših, v tem primeru štajerskih močeh, mrmrat kleno domačo verzijo. Wsaka ruoža jma twrn. Ali nekako tako. Ne moreš si pomagat. Enkrat twrn, wedno twrn.

    In tudi zato je dokumentarec Maje Pavlin iz serije Kdo se boji slovenščine: narečja v popularni glasbi tako dobrodošla, četudi (pre)kratka stvaritev.

    Foto: Zajem zaslona / TV Slovenija

    Kmalu se namreč izkaže, da bi lahko šlo za večdelni serial, ki bo sicer ponudil še urbani del. Zakaj? Ker je toooooliko tudi samih ustvarjalcev. Pa ne le klasikov, ko gre za Ano Pupedan ali Vlada Kreslina ter medijske zicerje tipa Rudi Bučar in vse bolj tudi Emkej. Skoraj nujna bi bila vključitev Small Tokka in Iztoka Mlakarja, kar bi sicer težišče nagnilo izdatno na zahod države, toda saj bi jo Stekli psi in cela plejada koroških in štajerskih avtorjev poravnali. Zato je izbrala za pol ure pač nekaj, kar je bila smela presoja. In tudi uspešna, saj je izbrala tudi tolminsko Bakalino in belokranjske trapovce Klince.

    Dokumentarni filmi Maje Pavlin so živa in živahna reč. Vendar nikoli ne na silo, ne v stilu, ko se starejši zberejo in rečejo, da je treba narediti nekaj za mlade. Ali v tem primeru, da bi se prenaglila v akadamsko ali popkulturno smer. Še zdaleč ne, ubere ravno pravo pot, ko je namesto jezikoslovca raje izbrala antropologa.

    Foto: Zajem zaslona / TV Slovenija

    Rajko Muršič sedi na mizi in samo za hip deluje kot zategnjen, šolski predavatelj, ki bi iz dokumentarca naredil nekaj, kar učitelji dajo tisto eno uro na letu, ko se gleda multimedijske vsebine.

    Kdo se boji slovenščine je seveda lahko tudi šolski pripomoček, ne boji se biti vzgojen in še manj vizualno zadržan. Ravno nasprotno, grafika je topla, vožnja po državi prikupna, zelo koristi mobilno testiranje dialekta na daljavo, ko se glasbeniki v narečju preizkušajo v njegovem razumevanju, toda dokumentarec je v pičle pol ure najboljši zaradi tega, ker lahko sogovorniki dejansko povedo, kaj mislijo. So, kakršni so. Kot da komaj čakajo, da bi še sami kaj pristavili. Pri čemer nihče ne dolgovezi, nihče se ne zgraža, nihče ne sodi, kar je pri narečjih sila spolzek teren. Saj vemo, kako je s sinhronizacijami, kako govori večina risanih junakov in kako govorijo tisti, ki niso najbolj brihtni. Tokrat pa ne.

    Foto: Zajem zaslona / TV Slovenija

    Kdo se boji slovenščine pravzaprav tuhta o narečjih, res razkriva njihovo bogastvo in pokaže na njihov izjemen kreativni potencial. Kot je rečeno: še boljše je, če je nekaj v dialektu, ker še bolj skušaš razvozlati besedilo. Ni za vsakega, a tiste, ki vztrajajo, nagradi.

    Tako Bučar kot Kreslin sta vse to že kdaj povedala, toda redkokdaj ju vidimo tako udarna. Enako velja tudi za Muršiča, ki gre najdlje, ko pove, kako je med vsemi najbolj provincialna prav ljubljanščina. In ne deluje profesorsko, še več, ko govori o Ani Pupedan, govori iz prve roke. In ko ikonični Simon Avsec ugiba, da gre narečjem bolj slabo, ker pač v pivškem koncu šolarji rečejo voda in ne woda, se dokumentarec ne razjoče, temveč Muršič optimistično pristavi, da se narečja ne bodo dala. In da itak jezik nastaja z vsako generacijo sproti.

    Zato je dobro naslovljen dokumentarec Kdo se boji slovenščine tako dober. Morda le prekratek. In nič ne bi bilo narobe, če bi kdaj podobne stvaritve dobile še boljši termin kot ob sicer razumljivem poznopopoldanskem. V vsakem primeru: dobrodošla, dobrohotna in dobra stvar je ta dokumentarec.

  • Prava strast do letenja

    [wp-review id=””]

    Strast do letenja je lep, dedalovskoikarovski, livingstonovski dokumentarec. Morda je režiser Dušan Moravec, hišni dokumentarist nacionalke tekoče dobe, v zelo »zračnem« filmu namerno pustil v zraku veliko praznine. Kot da bi posnel prepih modrine neba. Ampak to ni tisto, kar v Strast do letenja prikaže strast. Ne. Strast je na samem koncu. Kruta strast. Taka strast, ki zlomi najprej srce, nato pa še možgane.

    Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]
     

    Že res, da smo imeli izjemen podkast o Adrii Airways. In cel kup zgodb, portretov, oddaj, prispevkov. Pustimo politiko. Pustimo. Da smo zavozili. Smo. In še bomo. A kar boli, je zgodba Alje Berčič Ivanuš, kapitanke, pilotke, letalke. Če ne bi oče delal v Aeroklubu in če bi skupaj z mamo našla vrtec zanjo, ne bi nikdar letela. Tako pa je od malega tičala okrog. »Eni so se morali igrati doma, jaz pa na letališču,« je izjava, kakršne točno taki dokumentarci potrebujejo. Nujno. Če ni naratorja, kar je v Sloveniji praviloma rezervirano za tuje dokumentarce, kakor da nihče noče zastaviti teksta in glasu za domače zgodbe, potem morajo biti sogovorniki toliko bolj močni, montaža in scenarij pa nepredušno kvalitetna.

    Strast do letenja ni zelo scenaristično močen dokumentarec, zato je obenem veliko filmske lirike, domala poezije, izkazani v mistični glasbi – kdo drug kot Iztok Turk –, kar tudi letenje v svojem bistvu najbrž tudi je. Jahanje oblakov v simfoniji neba. In v tem oziru je naslov vsekakor primeren, saj vsebina skuša prikazati, da ti lahko letenje pomeni vsaj toliko kot fotografija, da še takšni razrvani mulci lahko naredijo kasneje kariero in da je vojska dala tudi kaj za življenje. In za kruh. Čeprav si, kakor slišimo, strasti do letenja ne moreš kupiti do denarja. Eh. Denar pač nima nič s tem, če imaš jajca v velikosti košarkarske žoge in greš ne enkrat pod Solkanski most, narediš luping, spustiš dimne bombe in si pilotska legenda. Zato si je treba tiste usnjene jakne in raybanke zaslužit. To je Top Gun, to, ko se Benjamin Ličer – Benđo vratolomno spusti in pusti fotkat. Kot velika legenda.

    Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]
     

    Ne, tega se ne da kupit. Kar dobro ponazorita tudi Primož Jovanović in Miro Majcen. Vsak od njih ima neke svoje sanje, ki izhajajo najbrž iz strasti. In to je dokumentarec kar solidno povzel, četudi je mestoma škoda, da niso našli še lepšega vremena in da bi včasih morda slišali še kaj, ko čakamo, kdo bo naslednji spregovoril. Morda pa je tudi to poanta. Da piloti pač ne opletajo, ne čebljajo, ne govoričijo. Letijo.

    In upajo na čim boljši pristanek, kakor je sijajno povedala na koncu prva slovenska kapitanka: »Usekaš (pri pristanku), pa ti je nerodno pozdraviti potnike.« Tako da ko z repom tolčemo po stezi, si lahko poslej precej bolj človeško predstavljamo, kako zelo v sebi zakleje vsak pilot. Ni jim vseeno. Čeprav je kar malo srhljivo, da si vsak od njih bojda želi, da bi enkrat pristal v res nemogočem vremenu.

    Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]
     

    Ker to je še v njihovi zmožnosti. Kar ni, je širša slika. In ta je prišla na koncu. Alja Berčič Ivanuš je reklama za pilotiranje na dveh nogah. Je filmogenična, je skromna, pametna, sposobna. Vse tisto, kar na koncu Adria Airways ni več bila. Zato je zlomilo najprej srce, nato pa še možgane, ko je – kot pri vsakem od četverice – pisalo, da zdaj išče bojda z družino priložnosti na Japonskem. Ni šla letet za, denimo, poljski LOT. Bo pa letela naprej. Ker je služba. In, še bolj, ker je strast.

    Strast do letenja je kot dokumentarec soliden izdelek, ni presežek kot film, je pa zato slow motion posnetek nečesa, kar smo nekoč imeli (v prejšnji državi se je izdelovalo vojaška letala), pa smo zares to cenili, ko tega več ni bilo. Kar je najbrž usoda tistih, ki živijo za in od strasti. Ti ljudje, ti štirje, bodo gotovo še leteli. Četudi je Adria odletela.

     

  • Prišo je, o prišo, drugi Rudolf Maister

    Prišo je, o prišo, drugi Rudolf Maister

    [wp-review id=””]

    Vsaj dvoje je v Ljubljani postavljeno narobe. Najprej, Jože Plečnik je lepo ustvaril marsikaj, slava mu, prelepo Tromostovje, NUK, ovo ono, ampak stadion za Bežigradom je obrnil narobe. Na-ro-be. Dobro, Bežigrad ni bil mišljen za fuzbal, česar se v prestolnici že poldrugo desetletje kar pridno držijo in si grdo nagajajo ter bincajo Plečnikovo dediščino sem pa tja, kar zdaj počnejo še, fuj jih bodi, v Križankah, ampak, kolikor vem, res, res, reeees malo je stadionov, ki so obrnjeni v smeri zahod-vzhod. Večina je postavljena po vertikali sever-jug. Zaradi sonca, ki tako sveti le v bok, ne pa v oči, kakopak.

    In kaj je drugo narobe? Ne bi niti pomislil, tudi vedel nisem, se mi je pa, ko pomislim zdaj, zdelo čudno. V Mariboru stoji, pokončno, v Ljubljani pa je Rudolf Maister dvakrat posajen na konja. Dobro, saj to vem(o), ne? Najbrž je tudi edini »naš« na konju, ne? Tako pri železniški postaji kot pred obrambnim ministrstvom, ja ja. In kaj je s tem narobe? Em… Je. Maister po letu 1911, torej ko je naredil vse in še več, sploh ni več bil na konju, kot je v dokumentarcu Boj za slovensko severno mejo izpostavil kdo-pa-drugi-kot Tone Partljič. Škoda le, da tovrstnih momentov v dokumentarcu Valentina Pečenka ni več.

    Nedolgo tega, ko sem šel letos, em, 273-ič na Piramido, sem jih videl. Brke. Tiste brke. Maistrove brke. Gor na spomeniku borcem za severno mejo, ki stoji na vstopu v mariborski Mestni park, tam so. In šele takrat, ko sem prvič to videl… Salutiral sem. Nehote in zelo narobe, ker ne bom, najbrž, nikdar v življenju salutiral, ono, zares. Zdelo se mi je primerno in narobe hkrati. Dokumentarec Pečenka pa skozi stare sogovornike ponovi, da borci s spomenikom niso bili zadovoljni. Razumljivo, glede nato, kako fejst najboljši je spomenik Vlaste Zorko na Maistrovem trgu, kjer Maister, pred katerim se lahko skrije vsak Prešeren, okej, razen oni v Kranju, grabi tisto sabljo.

    Okej, da smo Slovenci s spomeniki res slabi, kar samo kaže, koliko nam je do (lastne) zgodovine, nam je tumbal Stane Granda na faksu, ko je skoraj jokal, kako brezobzirno so v novi državi, sto let tega, v Ljubljani v parku, o katerem je Tadej Golob napisal krimič, gladko odrezali Franca Jožefa, niti toliko, da bi bili umaknili podstavek, ter gor nabili Frana Miklošiča. In da smo, je tumbal Stane, baje eni redkih, ki smo postavljali spomenik Napoelonu oziroma oživljeni Iliriji. Da pa onih spomenikov iz Jugoslavije nismo nič rezali, Kidriče in take. So pa v Mariboru, denimo, v parku obupali nad dobrim, starim, samoupravnim možganskim trustom Edijem Kardeljem, ki so ga vse bolj in bolj zalivali z rdečo barvo, zato so ga raje umaknili in danes na njegovem podstavku ni ničesar.

    Ampak da smo pa tako slabi, da se zmotimo? Uf. Pa saj… Nimamo sreče s spomeniki, naj se je predsednik republike še tako trudil za spravo, je postavil dva monolitna bloka, ki nam skušata povedati predvsem to, da sprave nikoli ne bomo razumeli. Potem je tu Kocbek v Tivoliju, ki je še kar uspel, da na kolobocijo s spomenikom Borisu Pahorju, reklamo na njem, raje ne bi kazali s prstom. Da znamo biti umetniško bizarni s spomeniki, kaže tisti odtok v spomin Jamesu Joyceu na železniški postaji.

    Je pa zato pomenljivo, ker nam dokumentarec tako pove, via Partljič, da včasih ne premislimo, ko bi bilo bolje, če bi. Je pa prav to Partljičevo izhodišče tisto, ki lahko kaže, sploh nam na tej strani Trojan, kako zelo nerazumljen je bil Maister v Ljubljani. In še vedno je, da izpade res lokalna posebnost, skoraj specialiteta, naša, štajerska, »vardasta« stvar, kot je bila vrhunska koreografija viol na jesenskem derbiju 2018, ko smo lahko na odprti sceni videli ogromno karto, kraje in dosežke Rudolfa Maistra. Zdaj… nekateri smo o Maistru slišali največ ali prvič prav tam, v Ljudskem vrtu, na jugu, ko se je vsake toliko zapelo »prišo bo, o prišo, drugi Rudolf Maister / Štajerska do Tokia, samostojna država« in je bil na transparentu njegov obraz, njegove oči, njegovi brki. O Maistru se v šoli pač nismo učili, saj veste, tako kot se nismo razmnoževanja človeške anatomije pri biologiji v tretjem letniku gimnazije, potem ko si se celo prvo leto dudlal celico, jebote endoplazmatski retikulum, pa si potem v drugem oplojeval smreke, na koncu pa tudi pri zgodovini rata Avstro-ogrska prevelik problem, da bi razumel, kako je razpadla in zakaj, zato za Maistra nimamo časa. In tako si Maistra pač spoznaval, kakor si vedel in znal. In tako s(m)o cele generacije, ki nima pojma, kdo so bili ljudje, po katerih so poimenovani ulice in trgi.

    Foto: TV Slovenija

    No, dokumentarec Boj za slovensko severno mejo ne more nadoknaditi zamujenega v šolskem čtivu. Terja vsaj osnovno predznanje, ampak takoj, ko terja predznanje, mora ponuditi nekaj več. Takih navihanih prebliskov, kot je Partljičev, je nekaj, a vseeno (pre)malo. Najbrž zato, ker Pečenku, tako kot Maistru, zmanjka v prvi vrsti časa. Že naslov pove, da film ni zgolj o Maistru, temveč o celotnem obdobju, ki je povezan z obdobjem prej (prva svetovna vojna) in po (plebiscit). Je film, ki hoče povedati zgodbo o mestu, generalu v mestu, mestu v regiji, razdeljenem mestu v času, zgodbo o državni politiki, o meddržavnih odnosih in o svetovni politiki. Za manj kot eno uro je to, žal, preveč. Ne da se, niti z najboljšimi nameni.

    Zelo izstopajo arhivski posnetki, ki kažejo, kako kvalitetno so se takšne zgodbe delale nekoč, ko so navadni ljudje, tudi če so bili na Koroškem s sekiro naslonjeni na ograjo, govorili prekrasno slovenščino, tako v dikciji kot vsebini. Zakaj to izstopa? Ker so precizni, koncizni in črno-belo nazorni. Seveda iz časovne distance, brez čustvene navezanosti, lahko dobimo bolj objektiven pogled, naj se dr. Gregor Antoličič zelo izkaže v lastnem mestu, vendar se s tem izgubi oprijemljivost. Kaj to pomeni? Boj za slovensko severno mejo je predvsem pregled, je sprehod, listanje skozi šolske učbenike v sliki in zvoku, ne prinaša pa katarze, niti tiste, ki jo je iskal režiser in scenarist sam, ko je želel slišati nasprotni, avstrijski pogled. To je Pečenku sicer delno zelo uspelo, ampak ne toliko zaradi dejstva samega, da lahko slišimo, kaj o tem meni Avstrija, ampak ker se dr. Wildhelm Wadl, direktor Koroškega deželnega arhiva, zares izkaže. Ne zato, ker bi bilo tuje vedno bolje od našega, sploh ne pri taki temi, ampak ker zna povedati in aktualizirati hkrati, kar večini domačih sogovornikov spodleti. Zna ponazoriti, kaj so posamezne odločitve pomenile. Začutimo jih. Razumemo.

    Zato, ker se slovenski del ne poklopi zares, Pečenko uporabi izseke iz tv drame Maistrova najdaljša mariborska noč iz leta 1989, ki je seveda duh nekega čisto drugega ustvarjalnega časa. Ampak tudi tam Maister govori na glas, skozi kamero, namesto da bi se v off-u slišalo njegove misli. Slovenci smo itak skregani z off-om, morda kdaj to popravi Sebastian Cavazza, ampak morda nam preprosto ni usojen. Zato tudi nimamo naracije v domačih dokumentarcih, kar dodatno prevali vso breme na izbrane sogovornike, ki so zagotovo in dokazano strokovnjaki, ampak niso »tv« štof, kot denimo Mira Grašič, ki Maistra in njegove boje najbolje opiše, a to prepočasi pove. Za to ni kriva sama, še zdaleč ne, filmu bi dobro dela dobra naracija, off, tekst, v katerem bi Maister bil vodilo. Tako pa, daljši kot je sicer že tako prekratek film, bolj stranski lik je Maister, kar je sicer v osnovi tudi bil, ko je vodstvo prešlo iz Ljubljane v Beograd.

    Vseeno, kljub temu in navzlic vsemu je Boj za slovensko severno mejo film, kakršnih je pri nas premalo. Sploh na nacionalki, ki se vseeno trudi in je v zadnjih letih posnela nekaj izvrstnih izhodišč, kakršen je bil Revolucionar v talarju o Janezu Evangelistu Kreku. Celostna, združena, pregledna serija takšnih dokumentarnih filmov bi bila nacionalni zaklad. Kaj bi bilo če bi bilo… Primerno, glede na usodo, ki jo je dočakal Maister. Valentin Pečenko je opravil zavidljivo delo, zagon ga ne izpusti, dokumentarec je vreden tako pozornosti kot tudi uglednega termina (no, 20.50, četudi na torek, vseeno ni optimalno, a je boljše kot 23.20). Pokaže pa, kar ni njegov namen najbrž, kako malo vemo o tistem, kar bi naj tako zelo dobro poznali. In prav to je izziv za naprej.

    Bis. Slikovni material je presežek, bolj kot razlaga, kje točno so se dogajali dogodki v “krvavi mariborski nedelji”. 

    Ocena: U (3/5, uspešno)