Končalo se je, kar sploh ne bi bilo tako čudno, če ni bi bilo prvič, z ono napravo za merjenje pritiska in utripa kar gor lepo na moji roki. In cifre začuda niso bile nič kaj prida falš. Pa sem mislil, da mi morale biti. O, ja. Toda režiserju Janu Krmelju, precej bolj verjetno pa moji splošni anatomiji, je vseeno uspelo, da sem se naučil nekaj novega: kako izmeriti srčno utrip samemu sebi. Tudi ročno. Jebeš aparature. Ker mi je srce po predstavi Utopia, ko sem prijehal domov iz Ptuja, tako razbijalo. In mi še vedno, tudi ko to pišem. Ampak najbrž ne več toliko zaradi predstave. Čeprav bi mi to tudi lahko. Aha. Ja.
Vsakič, ko grem na Ptuj, se pri pešačenju čez Dravo zamislim, da bi se bil poročil na Ptuju. In to magari kar dvakrat. Ker Ptuj v sebi nosi nekaj posebnega, romantičnega, manjšega, skuliranega. In Ptuj ni mesto, vsaj zame ne, kjer bi takoj pomislil, kaj bi lahko bilo boljše. Takšen kot je, je prekrasen. In še posebej njegovo Mestno gledališče. O, ja. Pupe so bile spet v najboljši formi, ker ne skušajo biti tiste hostese, zaradi katerega imaš občutek, da je gledališče nekaj, kar ti nisi. Nak. Ne te pupe. Ko so mi ponudili v roko takoj karto (hvaaala!) in gledališki list (še bolj hvaaaala!), sem se spravil čez cesto, dasiravno je ostalo le dobrih deset minut do predstave, tja v kafič Bo!, definitivno plac, ki je narejen, da je zraven gledališča. Naročil sem kavo, opazil, da me v kotu en tip precej grdo gleda, ker sem natakarici zašepetal tisti en espresso, nato pa začel listati gledališki list.
Okej, nekaj sem prečital že doma, kritiko, dve tri, osnovni opis, dejansko malo guglal, pogledal fotke in… In ugotovil, da po petkovi predstavi za žur tole ne bo predstava za žur. O, ne. O, joj, ne. Nič, kot klasično dvakrat sfalirani študent sem se vrgel v gledališki list in se začel mučiti že s tistimi teksti za deset minut. Saj ne, da bi bili slabi ali karkoli. Ampak tegale v kafiču pač ne moreš kar tako čitat, počez, po diagonali, malo zaradi luštnega. Tole ni kafič čtivo. Alejandro Jodorowsky in taki liki. Ki jih itak kaj dosti ne poznam, slišal nekje, to pa je tudi to.
Foto: Peter Uhan
Nato sem se v listu ustavil pri ustvarjalcih predstave. In videl letnice rojstva. O bešmumast. Saj so skoraj vsi stari toliko kot jaz in še manj. Jan Krmelj, letnik 1995. O bešmumilomast. Ampak igrajo pa Polona Juh, pa Uroš Fürst, okej to niso tako rosno mladi ljudje, ne? Pa dobro. Pustimo. Se. Presenetit.
Že vstop v dvorano je bil res presenečenje. V kotu je ležala mrtva žival, nekaj med ovnom, kozorogom in plišastim obličjem. In v ozadju je zujila muzika, ki je nisi mogel spraviti iz ušes, pa da bi si slušalke nagural vanje. Skratka, že ob vstopu v dvorano si bil priklenjen na nek nov svet, novo realnost, nova nebesa, sanje, izkušnje. Zakaj pa ne, kajne? Če sem dobro razumel Jana Krmelja v gledališkem listu, si želi, tole je res preko palca, da bi doživeli nekaj tkaega, kar smo doživeli ob branju Danteja in njegovega Pekla v Božanski komediji. In režiser gre tu še dlje, ko v svojem Credu med drugim zapiše, da je gledalec »priča, opazovalec.«
Biti gledalec je vztrajanje v razpoki med totalno negibnostjo in delovanjem. Brati, kar ni bilo nikoli zapisano. […] Gledalec izkuša svoj neobstoj – vrnitev obstoja je izkušnja, ki bi jo lahko približali temu, kar imenuje neka pradavna usedlina besede katarza. Človek se vrne, a vrne se transformiran. […] Fenomen trenutkov, ko nas tudi v gledališču odnese proti neki drugi realnosti; kjer tudi gledališče sproži potopljenost v odsotno. Izkusiti svet v naši odsotnosti: izkusiti razmik med življenjem in smrtjo: živeti mejo: to je gledališče. Praznvati odsotnost in tujost sveta. Praznovati vse, kar nismo.
Dobro. Štekate? Ne? Nič hudega. Jaz tudi najprej nisem. Ker ne morem, niti nisem mogel, tako sem se tolažil kasneje. Kajti – in zdaj sledi ključni stavek te doživetvene recenzije – Utopia je predstava, ki jo moraš videti, da je ne bi razumel. Ne, ne gre za dvojni obrat, da bi jo bil razumel, ko je ne bi bil videl, čeprav bi to bil ultimativni preobrat sploh za te čase, ko je tako fajn govoriti o stvareh, pametnjakovičiti o nečem, česar niti povohali nismo, pa mislimo, da za ceno lajka, našega kolega všečkota, pač čisto vse prolazi.
Foto: Peter Uhan
Ko sem gledal v sliko režiserja Krmelja, sem se za hip zalotil in se počutil kot Josip Vidmar. Zakaj? Ker sem mislil, češ, prokleti paglavec, kdo te ti si, da boš nam govoril, kako naj gledamo predstavo. Dafaq? Okej, saj sem slišal in bral, kako je Richard Wagner začel novo gledališče s svojimi operami. In je tudi zašel v filozofske vode, vendar se mi zdi, da je to storil malo bolj… Okej, z muziko, dramo je pretopil v štikle, ki sploh niso neki giga hiti, in z muziko je vse lažje. Jan Krmelj pa je tole zastavil… Multikulti. Ne vem. V bistvu sem itak ugotovil, v tistih 85 minutah, ko mi je pulz šel gor in mi je srce nekajkrat padlo v hlače (kar tokrat pripisujem predstavi, kar je vsekakor kompliment), da nič več ne vem. Predvsem pa, ko sem po dolgem času spet v gledališču pogledal na uro, upajoč, da bo pokazala več od tega, kot mi bo dejansko pokazala. Kar ni fajn. To res ni fajn.
Potem sem se pa spomnil, kako sem sedel v Linhartovi dvorani, ko je bil Liffe še res festival, kjer smo jedli jabolka kar v dvorani, na sredi vrste in si prekrival oči in ušesa hkrati, se stiskal h kolegu Golobiču, ker me je Lars von Trier tako predrmal, prestrašil in pomendral s svojim Antikristom. Tiste živali in to… Aaaa. Faking preveč. Zbežati sem želel. Nekam. Kamorkoli. Samo stran.
In na to so mi letele asociacije v tem kolažu ali skici ali karkoli že to je, kar bi naj bila Utopia, arheologija raja, ki ima, kot lahko vidite na sliki, prav svoje dele in vse. Morda to zgleda bolje strukturirano in dojemljivo, kot potem dejansko je. Kot rečeno, že tekstov v gledališkem tekstu nisem razumel in se ob tem nisem počutil niti ponosno niti žalostno butasto ali zahojeno, ker ne gre zato. Res ne.
Lažje sem spremljal zgodbo o Fandu (dominantno nasilno nežni Aljaž Jovanović) in Lis (sključeno sledeča in sančopansovsa Polona Juh) kot tisto drugo, kjer imamo klasično zgodbo Abrahama (Uroš Fürst) in Izaka (Klemen Janežič), vmes pa še usodni lik Kore (Tina Vrbnjak). Ne morem vam povedati in razdati zgodbe, ker se mi zdi, da zgodbe, vsaj tiste klasične, sploh ni. Je razpad zgodbe. Vsi so popotniki, nekako izgubljeni med potjo in ciljem, to so ljudje, ki na koncu skrbijo za odsek »izgubljeno-najdeno«, ker so ostali nekje vmes v svetu, ki nima okvirjev, norm, časovne linearnosti ali sploh smisla. Ker vsa tista kri, tista žival… Uuuu. Srhljivo? Da. Smiselno? Niti ne.
Zgodbi Fanda in Lis je toliko lažje sledit, ker veš, da ne bosta nikoli prišla v obljubljeni Tar, kjer boš okronan z zlato krono in dobil ključ do vseh labirintov. Njuno potovanje se začne iz niča in konča v niču, kar pomeni, po domače, od vukojebine pri tretjem križišču desno, pri čemer ona s pokvečenimi nogami ne more hoditi, on pa ne more biti nežen, ne da bi bil grog. Dobra, ne? O, ja!
Foto: Peter Uhan
Zakaj? Če zakaj, je predstavo Utopia ali pa vsaj polovice le-te, fajn videti samo zaradi Polone Juh. Pa kaj si nor. Kakšna fizična predstava! Kakšna sključenost! Kako mlahedrave okončine! Kakšna osteoporoza! Kakšni vratolomni padec na lastno kičmo. Načeloma se predstava razvleče in ima preveč mašil, ko igralci pomen iščejo brez besed, toda gledati, kako Polona Juh mlahedra ob Jovanoviću je presežek prve vrste. Čisto res. Kako se mu prepušča, predaja, mu verjame, čeprav jo on vseskozi potolče, rani in živita v začaranem krogu, kjer je edini izstop ta, da jo fenta.
In če še zakaj, je predstavo dobro videti zaradi multikulti sporočila, ki ga razkadijo, zaprašijo in kožno strgata Špela Ema Veble in Nina Jagodic z gotovo iber zapomnljivo masko in kostumi. Kaj takega! Prav podoba – spet bolj Fanda in Lis – te premakne in tu uspe Krmelju tisti premik, da gledalec razpade, da ne gleda predstave, temveč predstavo predstave o predstavi (ne pričakujem, da boste to razumeli), da ravno ko ve, kaj gleda, v bistvu spozna, da ne ve ničesar in gre spoznavati vse jovo na novo iz pravzaprav kar sadomazo radovednosti, ki te sicer ne razočara, a zaradi nje z odrevenelo levo roko sredi noči vstaneš in pogledaš, ali si že dospel v frdamani Tar, pa seveda v Tar ne moreš, ampak bi tako rad prišel v frdamani Tar in še raje, da bi tja prišla vsaj Lis, ampak če hoče tja priti Lis, mora tja priti tudi Fando, ki jo štuporamo prenaša v dobesednem in prenesenem pomenu…
Foto: Peter Uhan
Ta vizualno sporočilni del uspe ravno zato, ker je tudi scena (Nika Erjavec in Andrej Koruza) skorajda umaknjena za škrlatno zaveso, a kaj, ko je scena tudi inkubator za najbolj mračne, krvave, groteskne prizore, ki jih sploh opisati ne moremo (in to mi na Urbani.si, moš mislit?), in stopajo liki pred nas kot neke prikazni in ravno ko se jih privadimo in skoraj vzamemo za svoje in sta Lis in Fando skoraj Cinco in Marinko ali Vladimir in Estragon ali katerikoli dvojec pač že, Jack in Rose iz Titanika, magari, pa je na oder prišla hladna, čelava, ornk čelava, zamaknjena Kora, kjer Tina Vrbnjak znova postreže z asistenco na tekmi, kjer gola ne bomo videli. Ker to je težava Utopie in to smo opazili, ko smo nekje po pol ure preverjali drug drugega (no, še zdaleč ne vsi), če lahko sledimo temu in skorajda iskali ubogo so-dušo, ki nemara čuti ali vidi ali misli podobno kot mi, izgubljeni v tej resnično arheologiji roja, tole so ja izkopanine naših blodenj in sanj kar obenem. Gledali smo se in iskali sočloveka, ki bi kaj rekel. Ni, razen onih klepetulj v loži levo.
Težava Utopie je težava fuzbal moštva, ki ima najboljše drese, res lepe drese, top osebje v klubu, izjemne igralce, vendar trenerja, ki mu pač (še) ni usojeno, da bi bil letos prvak. Pa to ne leti sploh nujno na Jana Krmelja, še zlasti ne na njegovo mladost. Čeprav sem slišal in štopal vse daljše nosne izdihe gospe na svoji levi (na desni so bili trije prazni stoli, večina je bila sicer zasedenih, kar me je begalo, saj na desni nisem imel nobene upore, le večni temačni prepad), sem proti koncu, ko sem si nekako zložil celoto, ko sem ugotovil, da v Tar nikoli ne bo prišel noben, morda tisto žrtveno jagnje, tista poklana žival, mogoče lik Kore, čeprav ali je ona sploh zemeljski lik, kdo je, saj ni važno, ne razumeš, pojdi dalje, tok zavesti, no na koncu sem vseeno bil nekaj kakor ponosen in vesel, da novi generaciji v koprodukciji Drame in Mestnega gledališča Ptuj omogočajo take projekte in teste. Moje totalno analfabetsko mnenje je, da bi veljajo naslednjič premisliti, kako in kaj, namreč, kaj bodo potegnili iz recenzij, mnenj, odzivov publike, ki pa več od aplavza nekako ni zmogla in je mnenja, sodim pač po tišini pri garderobi, očitno prišparala za štiri stene.
Utopia je predstava o ničemer in je predstava o vsem in hkrati sploh ni predstava in je predstava in tudi mi ob pisanju težko doživljamo, skoraj tesnobno, nelagodno, izgubljeno, tavajoče izkustvo. Grozljiva maska, mazanje s krvjo, šepetanje, duplikacija zvokov, izmaličeni liki, migetanje crknjene živali… Toliko efektov, kot ponudi Krmeljevo delo, ponudi le redkokaj. Ampak na trenutke sem si zaželel, da bi bilo kot pralni stroj, ki ima milijon funkcij, ki jih ne poznam, a sem vesel, da poznam tisto eno, vedoč, da imam še druge.
Foto: Peter Uhan
Ker tole te res opere na nek nov način. Če si bil prej prepričan, da si iz bombaža ali, primerneje, volne, si zdaj ugotovil, da je etiketa ali lagala ali pa ne znam brati več ničesar. Verjetno tisto slednje. Skratka, prestrašila me je predstava, ker je moje sočustvovanje z izjemno Juhovo »nagradila« tako, da me je trpinčala z maskami groze, krvjo in ciklično smrtjo. In to sem skorajda predstavi nekoliko zameril. Najbrž zato, ker mi je srce tako razbijalo iz katerega koli razloga že.
Po predstavi sem si že na mostu, kjer se ponavadi ozrem, upajoč, da se bom na Ptuju poročil, meril pulz, počutil sem se nelagodno in v mestu kurentov (na poti v gledališču so se eni pubeci igrali z zvonci v kombiju) preplašeno opazoval, da mi ne bo kaj skočilo iz reke, ovinka, gradu. Če je to bila želja predstave, ji je uspelo. Ampak nelagodje? Pri Danteju ni bilo takega nelagodja, ni bilo lahko – sploh ne v gimnaziji – ampak nisem pa, če pretiravam, razmišljal, da me bo kap ali zakaj umiramo in zakaj imamo take podobe raja. Zakaj sem sploh šel to gledat?
Morda me je taka predstava prav klicala? E, to sem se spraševal, vsakič ko je Vrbnjakova prihajala gor na oder, ne kot človek, ne kot lik, ampak kot svarilo, pojem, usoda, klic. Potem sem videl posipane srčke po mostu in ključavnico, na kateri je pisalo Teja & Paula z znakom za neskončnost in sem se cinično nasmejal, pa nisem cinik, vsaj mislim in upam, da ne, ampak ja, kakšna neskončno, če pa že naša percepcija raja in nedosegljivega Tara umira na hrbtu nežno grobega Fanda in neusojene Lis.
Naenkrat se mi je to, da bi se bil na Ptuju poročil, zdelo tako trivialno. Še pred predstavo sem bil prepričan, da se bom prek Puchovega mosta prvič zapeljal do ptujskega McDonald’sa, kar tak, ker pač ja. Nisem se. Težko sem dihal, nekaj kakor sopel, parkiral avto in šel domov. Ponoči sem težko spal in ko sem se zjutraj zbudil, sem bil tesnoben in pred očmi sem imel Lis, ki se štuporamo cijazi z upanjem na Fandovem hrbtu, pa se itak potem vsako upanje, sploh če je veliko kot Tar, konča s pokolom.
Štekam, da gledališče vedno ne more biti žur. Okej. Štekam, da lahko iz nelagodja narediš zgodbo. Vendar tu sploh ni zgodbe, ker se mi zdi, da vam predstave nisem znal opisati in je tudi ne morem. Pa bi naj bila to kao poanta in teksta in portala Urbani.si. Hm. Kaj čmo. Upam samo, da se bom jutri počutil bolje. In da bom verjel v Lis, če že v drugo ne morem. In ja, Polona Juh je res tako dobra v predstavi, ki ima vse, kot rečeno, elemente za uspeh (glasba Gašperja Torkarja sploh hara, tudi dramaturginja Katja Markič je opravila trdo delo), toda tole je tekma, na kateri smo dobro igrali, ampak ne samo izgubili, temveč izpadli. Saj res, če dobro pomislim, sem se nazadnje tako za kurac počutil po tekmi Slovenije z Anglijo v Južni Afriki. Takrat je šlo eno celo poletje. Nekdo bo rekel, ha, se pa vsaj spomniš. Mogoče bi bilo včasih bolje, če se ne bi? Ne vem. Vem pa, da mi vseeno ni žal. Ker včasih ti pač nekdo mora sklistirat možgane. In dvignit srčni utrip. In te pretrest. Resda je to malo premočno (pa nisem mislil, da sem taki “rahlec”), resda nočemo presimplificirati našo latentno kritiko, ko dajemo trojko o nečem, česar nismo očitno najbolje razumeli, ampak… Predstava bo ostala v mislih. Ali ne EKG-u. To pa.
Bis. Čisto možno pa je, da mi je srce razbijalo zaradi gospodičen v loži levo, bolj pri steni, ki sta čebljali skozi celotno predstavo in ti je žal, da ima ptujski teater predobro akustiko, saj bi ju šel sam mazat s krvjo, ko bi bil sedel na levi strani, ne pa na desni, in ju lovil z grozljivo masko. Sicer pa zelo fajn publika, nihče ni kašljal, hrkal, pogrkaval ali rojeval. Bravo, Ptuj!
Dame in gospodje. Drage dame in gospodje. Dame in gospodje, dame in gospodje, daaame in goooospooodje! To vam moram kar takoj natrabunjati! Ne morem se zadržat, ne morem začet drugje, ne gre. Eto. Iz prve. O, ja. Čisto pretresen sem, povožen, sferderban. Netuzemski. Kajti… Kajti… Kaaaajti! Videl sem ga. Začutil. Zbal. Ampak ja! Jim Morrison je živ! Ja, ja! Živ, živ. Živ, čil in zdrav. In še vedno čisto prifuknjen. Ljudje so čudni, muzike je konec, pet proti ena, to je konec. In, ja, čisto zares je še živ. Lahko ga vidite v Ljubljani! Ja, ja. V. Ljubljani. Naredil, zaigral, zašpilal in riknil, gagnil, crknil je v Antigoni v ljubljanski Drami. Vstal je iz groba, se pobril, oblekel v črno in rekel: Mrtvi su mrtvi! Ooooo! Aaaaa! Eeeee! Če bi to predstavo vsaj jaz videl tam v prvem letniku, ko me je mama še bolj kot prfoksa nagonila čitat Atigono in Kralja Ojdipa, bi bil nemara tudi jaz Jim Morrison. Ali pa, še bolje, Damir Avdić, Jurij Zrnec in Nina Ivanišin. Jebemumajku, kaka Antigona, kaki Kreon, kaki zbor, kaka režija! Šest od pet, sedem od pet, osem od pet. Več kot pet od pet. Oooo. Aaaa. Eeee. Jebemumaaaajku. Antigona, Turbo Mach 3 ne žiletka tako.
Ampak gremo počasi, res, lepo počasi, na začetek. Tole bo, opozarjamo, najbrž dolg tekst. Ne vemo, kako dolg. Ker pišemo na navdih, na izust, na izdah, na eks. Ker drugače nima smisla. In kje začeti? E, to sem tuhtal, ko sem se osedlal tja prek, k Prekotrojancem. Tja, kjer sem prebil devet let, razočarano ugotovil, da ne vem, kako Ljubljančan izgleda in nikakor nisem našel identiteta (šele potem sem ugotovil, da ta v prestolnici najde tebe, ne ti njo), imel dve leti od tega abonma prav v ljubljanski Drami, bolj zato, ker sem verjel, da bom kupil abonma z mamo mojih otrok, pa je ona potem kupila svoj abonma na prvem štuku prva loža, da sem bolj gledal njo kot vse tiste zajebane predstave (recite karkoli, predstave v Drami so, četudi po le dobrih ducat izkušnjah, resno zajebane, kar sploh ni slabo), pa sem vseeno predstave bolj poštekal kot njo. Ampak ni to poanta. Nak.
Pred ljubljansko Dramo sem imel (in še vedno imam) strahospoštovanje. Še ko so uvedli cikel Drama Akustika sem imel nek cmok v grlu. Pa ne, ne tistega kislosmetanastega, ko se bojiš, da boš viden in to. Ne, ne. Bal sem se, pa sem zamenjal en faks (FDV) za drugega (filofaks), vpisal študij slovenskega jezika in književnost in vzel abonma in šel. Trpet? Ne. Ne ravno trpet. Pogledat? Ne. V Dramo ne zalutaš, v Dramo ne greš-samo-malo-pogledat. Drama ni firbec, veš. Drama je tlaka. Drama ima na vrhu odra napisano Libertas, pa si misliš, da te nekdo resno jebe v glavo, ker se ne počutiš svobodnega v tistem trenutku, ko kupiš abonmna. In ostaneš za vikend v Ljubljani za predstavo Ojdip v Korintu, recimo. Eni se grejo za vikend sankat, poseksat ali na kremšnito. Eni se grejo mrcvarit. In ja. To je bil izziv. Vedno. Kako zelo me bo Drama pregazila.
Ampak sem se preizpraševal, od kod ta prastrah v kosteh? Kaj od kod. Iz srednje šole, od kod. Na začetku je bil domišljijski spis. Slaba trojka. Da imam težave z izražanjem je sledil prfoksin pripis, ki je seveda kmalu postal refren, vsi spisi pa bolj ali manj nedoživete trojke. In vse je bilo kmalu poskus eseja. Celo leto smo gagali v prvem letniku slovenščine za maj, ko sem se prvič na smrt zaljubil, ko je sledil ta veliki poskus eseja. Ker, dragi fazoti, matura je pred vrati. Pustimo, da smo se vmes uvrstili še na en mundial in da smo skoraj vsi prvič vmes seksali, naredili izpit za avto in ostale neumnosti. Ampak ja. Matura je pred vrati.
In tako je, prav spomnim se, nekje tako kot zdaj, februarja, marca, moja mama opazila, da pa kaj veliko ne čitam. Ne vem, od kod ji ta ideja, ampak najbrž je imela prav. Niti ni moja mama zgodba. Morda sem kako slabo oceno dobil (jebena matematika), morda je bilo kaj drugega, ampak dva, tri mesece vnaprej sem se spravil čitat Antigono in Kralja Ojdipa. Kondor opcija. Prebereš najprej spremno besedo, ker si star 16 let in rabiš pomoč, pa te zajebe že spremna beseda. Ker pač. Vsaka čast Kosovelu, Jarcu, Ketteju in ekipi, da so bili rosno mladi sposobni pecat v starogrščini in podobno. Slava jim. Mi nismo ta generacija, jebiga. In, skratka, tako jaz čitam in čitam, pridem do konca in pač… Me ne povozi. Ne tako kot mojo kolegico, ki je bila z mano na predstavi. Ona pravi, da se je kar razjokala, ko je tole čitala.
Foto: Peter Uhan
In je prišel maj, prišel je esej. Prav spomnim se, da je bil torek, ker smo imeli v prvem letniku le v torek popoldan pouk. Zunaj sonce, v omarci fuzbal žoga, sošolke vse bolj tolsto razgaljene. Žur, si lahko mislite. Mi pa jebeni esej. Naslov je bil že taki, da bi šel štihat mrtvega Polinejka, skakat po njem. Neka dilema o Antigoni ali nekaj takega. In sem se mučil, ljudje, kako sem se mučil, 16 let je tega, pa se spomnim, kako sva se s parker penkalom namučila. Joj, prejoj. Ampak hej. Nisem ga najbolj nadrasjal. Ne, ne. Ta čast je pripadla sošolcu Milka.
Veste, dragi čitatelji, sošolec Milka je bil tič res posebne sorte. Lase je imel na špičke, žogo je brcal postrani, ampak nekako vedno proti golu. In kasneje je vpisal filozofijo in grščino (in potlej ga nisem skoraj nikdar več videl, ga pa toplo pozdravljam na tem mestu). No, tako mi pišemo, skoraj debela ura že gre mimo, mučimo se in mučimo. Nakar se oglasi fazo Milka.
»Em… Gospa profesor…«
»Kaj bi rad?«
»Em… Jaz… Nimam… Tega v tekstu…«
»Kaj?! A me ti … zajebavaš?«
O, gospa profesorica so zakleli, huda ura bila bo, smo se mi ozrli kot antični zbor.
»Ne, ne. Čisto res.«
»Pa kako nimaš? Ti sploh veš, da je tekst že več kot dva tisoč let isti?!?!« se je skoraj penila okrog ust.
»Ja, nimam.«
»Pokaži, daj da vidim, kaj, za vraga, si ti to bral.«
In je Milka segel v torbo in ven pomolil črno knjižico. Bemtimast. Pa je res. Tako črna kakor moja. Kondorček. Dobri, stari kondorček.
»Ja in? Kako nimaš?«
»Ja nimam.«
»Daj sem.«
»Izvolite…«
In ji je dal. In ona ni vedela, ali bi se zasmejala, bila tiho ali vrgla šolstvo in sebe skozi okno.
»Pa kaj si mislil? Pa kaj moram dati tako natančna navodila?«
Mi smo gledali kot zadnji buteljni.
»Pa saj veš, da delamo an-ti-čno književnost, ne?«
»Ja, gospa profesor.«
»In, kaj meniš, Matej, se tebi Dominik Smole zdi, kot da je živel v Stari Grčiji?«
Milka, dobri stari Milka, seveda ni rekel nič.
»Nič, piši dalje, bova že nekako to uredila. Joj joj, kake generacije, vsako leto hujše, vsako leto slabše.«
Tega slednjega gospa profesor najbrž niso rekli in povsem dopuščam možnost, da je moj spomin postal res dober dialog, ampak nekako tako se je to primerilo. In takrat sem sklenil, da bom to nekoč zapisal in da si bom, da ga jebeš, ogledal kdaj predstavo Antigona. Ne vem, kako sta Milka in gospa profesor uredila svojo situacijo, vem samo, da sem jaz – eden od šestih abonentov v SNG Maribor v našem razredu – grobo pogrnil na tistem poskusu eseju in da se mi je književnost skoraj dokončno zagabila, ker so sošolke harale s peticami, pa nisem bil prepričan, da so stvar prebrale. Kot sošolka na faksu, ki je prišla ven iz kabineta, cela naorgazmena, kričeča: »Desetka, pa onega glupega Stritarja sploh nisem brala!!!«
Foto: Peter Uhan
Skratka, eto, frustracij za izvozit, malo morje in to. Zdaj, osnovni plan za Urbani.si ta vikend je bil primarno takšen, da bi si ogledali tako Antigono kot Ljudski cirkus Sakašvili, pa nam je Gregor Baković, igralec, tisti ja, prekrižal plane, ker je zbolel. Prmejdun, kako nam je zrušil plane! Ampak smo cincali, skušali ujeti potem Antigono v Ljubljani pa še Staromodno komedijo v Mariboru (Alan Kavčič v SNG Maribor ima veliko potrpljenje z nami, hvala Alan!). Na koncu smo videli »le« Antigono. Delno je zato kriva lepa Helena, pa ne, ne ona iz Iliade, čeprav bi jo Paris ugrabil (vprašanje pa je, če bi se šli vojno, bi pa Homer gotovo kaj spesnil). Ne, ni delno kriva. Helena je kriva. Ker je po predstavi, ko sem mislil jaz že laufat do avta in odkliopeljat na naš konec Trojan. Pa ni mogla, da ne bi.
»Moram nekaj kratkega! Moraaaam!« je pisnila.
In veste, kaj? Moral sem tudi jaz. Kako napačen vrstni red besed, vem, vem. Ampak to je predstava, ko je vse narobe prav. Kot je rekel gospod Morrison. Rad je imel ljudi, ki so ga zdrmali, pretresli in vzbudili v njem neprijetnost: »Izpostavi se najglobljemu strahu; kajti zatem strah nima več nobene moči, strah svobode pa se skrči in skopni. Svoboden si.« Dobri stari Jim. Stal sem pred njegovim grobom eno uro na Pere Lachais v Parizu. Ja, ja, tudi jaz sem kupil vmes zaroto, da tam not ni on, temveč gajba pira, on pa preganja kamele ali antilope nekje med Kenijo in Ruando. Ampak tam ga, naj sem še tako rjovel z muziko v ušesih, nesrečno zaljubljen, srečno izgubljen, nisem poštekal. Ne tako kot v petek, 3. februarja 2017, ob sedemnajstih.
Ne vem, kakšne so vaše osebne preference za petkove večere. Jaz zdaj vem, kakšne so moje. To bi. Razsekajte me. Kot kos mesa. Dajte, javim se za gudeka v Odi gudeki. Bamf! Še dobro, da sva s Heleno premogla prešerno dozo optimizma. Marsikdo namreč, ko zagleda hordo mozoljavih dijakov, začne sikat in si misli, pismo, to bodo ja klepetali, pa snepali, pa se šlatali, pa fotkali pa… Mater, takoj sem to zatrl v sebi, saj nisem star 60 in tudi ko bom, upam, da ne bom zagrenjen. S Heleno sva posedla v ložo, parter levo, kjer so nam sedeže podali v ljubljanski Drami in se zanju – za sedeža namreč – tako iskreno, ganjeno, otipljivo in prešlatano zahvaljujeva, da vam težko opišem, kako zelo. Nekaj magičnega je v stolih ljubljanske Drame. Ko sem čital Kocbekove dnevnike, sem ugotovil, da je še on sedel na teh prastarih zicih. Najbrž niso tako stari, ne vem, pojma nimam, ampak bilo bi lepo, če bi moja rit sedela tam, kjer je sedela Cankarjeva rit. Ni to fajn? Rit na rit?
Prvič sploh sem sedel v loži ljubljanske Drame. Tretja levo. Vse druge so sicer zasedli dijaki, ki so, za razliko od naju, očitno vedeli, da imaš tam svoje obešalnike in to. Midva sva se pač nasmejala sama sebi in nato ugotavljala, ko sva premerjala dijaške face, in tudi dosihmal ugotovila, da so najbrž prvi ali drugi letnik, da je njihov dialekt ovinkasto koroški in predvsem ugibala, kateri od njih bo odvetnik in kdo zdravnik in komu se kaj sanja in kaj ne. Zdaj, za frocovje to najbrž ni idealna ideja o petkovem popoldnevu. Gotovo ne. Generacije so se spremenile… To sem slišal že jaz. Češ, kako neotesani, nevljudni, nenačitani da smo. In kako ne bo nič iz nas. No, niso nam to rekli, seveda ne. Bila je še boljša finta. Rekli so nam, tam leta 2004, froci, deca, pojdite študirat gradbeništvo. Če je bil res kaj krut vic, je bil to. Idite gradbeništvo. Haha. Trica Igorja Bavčarja ob sireni čez celo igrišče. Bamf! Trica! Caf!
Foto: Peter Uhan
Kar želim povedati in zato smo, dragi čitatelji, skočili vse tja do mojega prvega letnika gimnazije, je to, da sem predstavo skušal pogledati tudi skozi njihove nemirne, nezbrane, neafektirane oči. Za mularijo je tole seveda nabor, tudi če skačejo od veselja, ko vidijo, da predstava traja 70 minut in nima odmora. Glede nato, da je tudi Medeja onidan trajala ravno tu nekje, imajo antične drame glavni adut ravno v svoji sodobni zgoščenosti, čeprav bi bil tv serijski format 45 minut najbrž še bolj idealen, ker pač živimo v času Igre prestolov in Hiše iz kart.
Mogočno zaveso, ki je hermetično in vakuumsko zaprla oder, sem gledal s strahospoštvanjem. Ma, klinc pa strahospoštovanje. Strah me je bilo. Da ne bom poštekal, čeprav sem Antigono dejansko po tistem prvem letniku še dvakrat prebral in nekako osnovno foro pogruntal, čeprav sem šele v tretje ugotovil, da je pomembna tudi zgodba Kreona. In da je fajn nekaj vedeti o antičnih anekdotah, ker vic, kako Ojdip vpraša Sizifa, ko gura skalo navkreber, češ, je’l ima umora, pa mu Sizif nazaj blekne idi jebi mater, no, ker tak vic šele potem dela. Čeprav tole ni vic. Ne Antigona. Nak.
Zavesa se je začela dvigovati. Ampak ne prej, dokler ni zadonelo. Pa se je zdelo znano. Prebral sem malo o predstavi vnaprej, tokrat sem se odločil, da bom šel v gledališče kot na dejt. Pač, nekaj veš, malo se delaš, malo fejst, da veš še več. Saj sem z eno dramaturginjo debatiral na Ptuju in se delal, kot da sem Dramatikon na dveh zlaganih tacah, in sem ravno bljuval čez Kralja na Betajnovi, ki sem ga gledal ves polomljen leta 2014 (torej ravno prav za cankarjansko verzijo kolektivne resignacije), ne da bi vedel, da je režiral Eduard Miler, gospod, ki mi je leta 2016 prodal vse razloge za vinjeto in vožnjo v Ljubljano. Saj je bila Medeja okej. Ja. Kot doživetje. Antigona je bila še klasico višje. Ker tole ni bilo le doživetje, bilo je sporočilo, dikcija, šus, okameneli, zamrznjeni frisi in taka Jurij Zrnec in Nina Ivanišin, da sem po predstavi za razcepom Malence kar zavil z obvoznice proti Mostam, ker me je postalo tudi prekleto strah. Držala me je še predstava. In vprašal sem se: zakaj? čemu? kako?
Kaj kako. Kaj. Kako! Dvignila se je zavesa in ja, kot rečeno, nekaj sem prebral, vedel, da je Damir Avdić kar sam zbor. Če kdo, potem on. Še pomnim prvi Yu-Go! v Kinu Šiška, kakršnega potem, to si drznem trditi, ni bilo več. Damir Avdić je bil sam na odru. No sam. Ko imaš v roki zlato lespaulko-gibsonko in za sabo blok od marshall ferša… Nisi sam. Si rock bog. In od tam, čeprav je tudi tega sedem let, sem se takoj spomnil. To je toooo! Aaaaa! A-mol. Pa d-mol. Pa a-mol. Pa d-mol. Pa F-dur. Pa E-dur. Ti-tara-ti-tara-tum-tum. Mrtvi su mrtvi. Zavesa se je dvignila in zlovešče črn, a tako mrtvaško gologlav je z zlato gibsonko kot najboljši zbor, ne, ne, tega Carmina Slovenica in Perpetuum Jazzile ne spravijo skupaj, tako nastavil predstavo… Da sem v hipu odmislil, kje sem, kdo sem, kaj sem. Saj je frocovje klepetalo. Za njih je taka drama, taki štikl, tako narejeno, taka scena, taka glasba, rock’n’roll… Mene bi sesulo, da bi bil star petnajst, šestnajst let. Ne bi poštekal, bi me pa bilo strah, da bi bil težko spal ponoči. Kajti Damir Avdić, bosanski psiho, tako ljubek mož sicer, je obesil in obsodil vse na smrt. Ne samo ljudi, temveč njih sporočila. Mrtvi su mrtvi, đaba ti je molitva sad. Resda so tisti, ki so skrbeli za podnapise, očitno malo kinkali in so uspeli šele na koncu predstave ujeti Avdića, ampak saj približno smo razumeli (no, Helena in jaz), čeprav ta mularija najbrž ni, sploh ker ima Avdić tako prelestno krut bošnjaški naglas(ak).
In vsi ti liki, Antigona pa sploh, Polinejk pa še toliko bolj, so hin že vse od leta 442 pred našim štetjem. Ker za to gre, za štetje. Mrtvi su mrtvi. Avdić je tako nastavil Antigono, da smo se kar sami pokopali, dol, tja dol, globoko dol. Ne vem točno še, katera se je guncala prva in kako točno je šlo. Ampak Nina Ivanišin je, ko je krenila v svoje monologe in preizpraševanja, ki niso preizpraševanja, ker je imelo vse, prav vse, kar je rekla, na koncu tako globok klicaj, da te je prestrašila, prekričala, presunila, približala Antigono, kakršno sta v originalu najbrž videla Anton Sovre in Kajetan Gantar. Premislimo namreč, za trenutek, da je to v Stari Grčiji videlo, kaj, 50 jurjev gledalcev? Tole je bil greatest hits material. In še vedno je. Saj vem, to skoraj moraš napisati. Ono, kako je to oh in sploh vedno aktualno. Veste kaj? Po svoje tudi ni. Kajti danes taki vik in krik zaženejo vsi, ko mora brat gledat, kako sestro posilijo v Igri prestolov in pravijo vsi, da fuj, da fej. Stari Grki bi, prosto po Ojdipu, najbrž zehali.
Foto: Peter Uhan
Finta je, da se Antigona zagunca že na začetku. Ta del je Milerju tako v nulo uspel. Nastavil je tok tako, da skoraj gledamo rikverc predstavo. Din-don. Nihala je kot Foucoultovo nihalo, kjer, kot vemo, smo skužili, da na nihalo ne vpliva nobena zunanja sila, da je taka pač narava stvari, v tem primeru rotacije zemlje. In e. Tako se je zibala, skoraj ljubko, Antigona. Hip-hop. Cik-cak. Nobena zunanja sila ne more vplivati na Antigono. Njena rotacija je v njej sami. In vse ostalo je kot super slow motion, najbolj seveda Kreon. Antigono so torej obesili, pardon, se je obesila, na začetku. Vemo, kaj bo. Že 2500 let vemo, kaj bo. Ve tudi teta Wikipedia:
Med Ojdipovima sinovoma Eteoklom in Polinejkom pride do oboroženega spopada za nasledstvo kraljevega prestola. V usodni noči pride do dvoboja med njima, v katerem oba obležita mrtva. Antigona, njuna sestra, odvleče Polinejkovo truplo na Eteoklovo grmado, kjer pride sovraštvo med bratoma do izraza še po smrti.
Antigona skuša že takoj v uvodnem prizoru pridobiti sestro za sodelovanje pri bratovem pokopu, vendar brez uspeha. Dobrosrčna Ismena s povprečnim ženskim značajem sicer občuduje pogum svoje sestre, vendar njeno početje označi za blazno. Že ob prvem svitu je kralj Kreon, ki je ravnokar prevzel oblast, razglasil svoj vladarski program. Med drugim prepoveduje tudi pokop Polinejkovega trupla, ker je le-ta sodeloval v boju proti državi.
Antigona, ki raje kot zakonom države sledi nezapisanim človeškim zakonom, truplo kljub temu prekrije s tanko plastjo prahu in tako opravi simboličen obred pokopa. Ko je drugič ob njegovem truplu, da bi nanj izlila pitni dar, jo pri dejanju zalotijo stražarji. Odpeljejo jo pred kralja, kjer prizna svoje dejanje in Kreon jo obsodi na smrt. Kljub dejstvu, da je bila zaročenka njegovega sina Hajmona, jo ukaže živo zakopati v kamniti grob. Od tega ga ne more odvrniti nihče, dokler mu videc Terejzias ne napove družinske tragedije. Kralj tako sklene pokopati Polinejkovo truplo in izpustiti Antigono, vendar je že prepozno. V grobnici najde obešeno truplo nečakinje, ki je naredila samomor. Zaradi žalosti ob izgubi najdražje si pred očetovimi očmi vzame življenje še Hajmon. Toda mera Kreonovega trpljenja še ni polna – ob novici o sinovi smrti si meč v prsi zabode še njegova žena Evridika.
Tako original. Miler si je štikl zamislil precej blizu izvirniku. Osnovno poanto je ohranil. A prikazal je nekaj drugega. Ne zgodbo, temveč like. Kako ljubimo na Urbani.si tako gledališče. Že na začetku se Antigona in Avdić ovijeta, on plazi s kitaro okrog nje, pa ne kot rock zvezda (kar v tej predstavi nesporno je), temveč kot njena senca, frdamani Mefisto. Plazi, zalezuje jo, šepeče, straši, testira. Ona se ne da. Ljudje zevsovi, kaj dela Nina Ivanišin! V tisti škrlatni, bordo, skratka skoraj rdečkasti obleki, z lasmi nazaj, popolno masko, s ponosnim razkazovanjem beder v ravno pravih dozah… Lahko bi kdo v tem videl feminizem. Ne ne. Več je. Hoho. Hudo več. Antigona vse druge pregazi. Ja, saj v osnovi Kreon sprevidi šele ko Terejzias, ki ga igra neopisljivo transcendentalna Saša Pavček, napove zlo usodo, ko je Kreon vladarsko gluh za vse osebne izpovedi in grožnje… Ampak v bistvu, tako smo predstavo videli mi, Kreon nima šans.
Foto: Peter Uhan
Ampak ravno to je za zjokat dobro! Ker je Jurij Zrnec naredil takega Kreona, kot je Heathu Ledgerju uspelo (ponoviti) vlogo Jokerja v Batmanu. Ljudje zevsovi! Ko pride Zrnec gor na oder, pride gor kot neka mešanica Kraftwerk, robota, androida, okamenelenosti, trdote. Ne nas razumeti narobe, ampak Zrnec je tako trd. Beton. Ja. Zabetonirano trd. V antiki niso imeli pojma, kaj je beton. Zrnec je jonski, dorski, korintski steber v enem. Njegovi mrki, zlovešči, zaprepadli, groteskni pogledi so – še posebej, ko se zdi, da ima največji heksnšus v zgodovini človeštva, v tistem ravno prav prevelikem mantlu – kot najboljša ritem kitara pod najboljšo kitarsko solažo. Zrnec se ponudi za pogreb. Ne žrtvuje vloge, ne, ne, ostane trumpovski Kreon, idealen za te čase. V sončnih špeglih je pa itak nadcar. Ker je zvezda. Ker je tako oh in sploh vladarski. Ker on ve. Ker on vlada.
O, kako strašna slepota je človeka, ne? Ja. Ja. Ampak ravno to nas je vodilo skozi predstavo, ki ni ne o Antigoni, ne o njeni sestri Ismeni. Ne, ne. Prelomi se, ko na sceno stopi stažar, ki ga igra Vanja Plut. Zdaj, ko je uletela gor in imela svoj monolog, svoje videnje, svojo razlago, sem gledal, kam neki ženska gleda. Iskal sem namreč troteljboben. To mora čitat! Mora! Ne, pa sploh ne, ker bi tako dobro drdrala tekst. Ne, ne. Tole je bilo nekaj povsem osemnajstega. Njen rafal, mitraljez, njeni metki besed so izpadli kot Svet na Kanalu A. Češ, breaking news. Zdaj pa res nekaj pomembnega. Toda ko hodi na koncu z mikrofonom in skoraj naredi intervju s Kreonom… Kruto. Joj, ljudje dragi, kako kruto.
Foto: Peter Uhan
In vmes, ves čas, zadaj praska, boža, lomi, trga, rinta, grize po kitari Avdić. Dura tu ni, dame in gospodje. Mol globočin Hada. O, ja. Če imajo v Hadu spletno povezavo, gotovo na veliko dol vlečejo Avdićev material. Ker za to gre. To ni linearna predstava, čeprav je tako vrhunsko tudi zrežirana, da je dijakom lahko premosorazmerno padala koncentracija in je nekje po fuzbal polčasu tudi popustila, da so se na koncu, škoda, zarežali, ne pa zajokali in zahlipali, ob jebemumater Avdića, ko je padala zavesa in nismo dobili odgovora na sedemustno vprašanja: kam.
Kaj kam. V pizdo materino kam. Saj je jasno. Kreon je moralni poraženec. Bla bla bla. Seveda je. Že 2500 let. Naj bo. Ampak Antigona v Milerjevi izvedbi ne naredi iz Antigone svetnice, iz Ismene neodločne babure, iz Tejreziasa neko Pitijo, ki vse vidi in vse ve. Ne, ne. Nekaj drugega je. Nekaj kar je, kako prikladno, v svoji najavi letošnje sezone, ki smo se ji mi pridružili na samem koncu, spisal ravnatelj Igor Samobor:
Živimo v času čakanja na »dobre« spremembe, ampak nič takega se ne pojavi. Družbena in gospodarska kriza kar trajata in trajata, predolgo, da bi še lahko verjeli, da je to le prehodno obdobje. Je torej to nova podoba sveta? Konstanta? Se bo treba navaditi in v tej podobi iskati spremembe? Če ja, upam, da ne spremembe »v nazaj«, ampak »v naprej«. Pogonsko sredstvo vseh velikih obratov sta bila zmeraj idealizem in vizionarstvo. Postavlja se vprašanje, kaj je danes z idealisti in vizionarji, kje so reformatorji, revolucionarji, utopisti, sanjači, romantiki, entuziasti. Smo potopljeni v realnost tako globoko, da njihovega glasu ne moremo slišati? Ali pa jih ne slišimo, ker imamo ušesa polna blata banalnosti in oči prelepljene s strahom? Smo mogoče priča zmagi pragmatizma nad idealizmom? Gre za izgubo ali samo za popačenje razsvetljenskih idej?
Sama dobra, tehtna, predirljiva in prodorna vprašanja. In ključno? Kdo neki bo dal odgovor? Kdo? Ti? Jaz? Kdo?
Ni veliko javnih prostorov, v katerih bi sedeli poleg tujca, gledali v isto smer in z njim delili življenjsko izkušnjo, ki je bila v tistem trenutku ustvarjena za nas. Gledališče s svojo esencialno človeškostjo je idealen prostor za raziskovanje našega časa, časa, ko vedno bolj izgubljamo občutek za človeško.
Samobor to prepušča prostoru, Miler prepušča času, nam pa ostane časovno-prostorski kontinuum. In vidiš, prokleti Grki, frdamani Sofoklej, kako to res dela tako, da v bistvu ne dela. Zdaj počasi razumem, zakaj so to Grki hodili gledat. Da so si potem še glavo razbijali, dokler je pač šlo. Tole je štof, tole je predstava, ki jo lahko vidiš na deset let. Je čisto dovolj. Žanina Mirčevska je priredila tole tako, kot je Hendrix prirejal Dylana. V nulo. Večplastno. Ohranila sporočilo, ampak jo zavila v psihadeliko, le da si to tako pokjen, da ta droga, imenovana teater, ne more spustiti. Nas še ni. Pa smo imeli pester večer, vožnjo nazaj v Maribor, pa smo raje odpovedali ogled komedije. Po tem ne moreš več gledat nič več. Ni teatra po tem.
Da ne bo pomote, ni vse idealno za naš okus, morda je Hajmon, ki ga igra Nik Škrlec, bolj prostovoljni prispevek v taki priredbi, bolj zaradi pač, kaj te vemo, lepega, tudi Ismena je premalo izdelana, ampak hej, znate vi našteti preostale člane, kaj pa vem, Guns N’ Roses razen Slasha in Axla? Še koga razen Morrisona v The Doors? Ne? Ne gre? Torej ni v tem finta. Čeprav je. Zrneca bom kdaj gotovo nevede oponašal. Toliko stand-upa, vlog, filmov, vsega je dal, ampak da se tako vrneš, najprej k Vesni Milek na tv in s tako vlogo, ko tako veličastno prikorakaš na oder, tako mogočno, da so vsi dijaki utihnili samo da je premaknil glavo (in ko je upognil vrat, si hlastal za zrakom, misleč, da je zadnjič)… In pa grleni, globoki, trdni, ponosni kriki Nine Ivanišin? Jelena Proković je igralce oblekla tako, kot bi radi bili oblečeni vsi fuzbalerji. Tole je bila Barcelona (Ivanišin) proti Realu (Zrnec). Izčiščeno, hermetično, enobarvno, mrko, zatemnjeno, na sceni, kjer je sedem mikrofon prav čakalo na končni refren, pa se je zdelo, kot da vsi ti mikrofoni ves čas govorijo. Igralci so prihajali iz konca in odhajali ob strani, Avdić je skušal predreti zid, zbežati nekam, spizditi z rifi vred, nastaviti tako hrupen krik, da bi izplezal, predrl, razbil vse te zidove, pa seveda ne gre, o ne, v jamo se gremo na koncu vsi obesit, vsi tisti, ki imamo ponos, ki imamo sebe, ki verjamemo v dobro.
Foto: Peter Uhan
Saj. Kreon je taki kot zadnja Lavričeva Diareja, še topla, še sveža. Ko novinar pobara Mira Cerarja tisto o človekovih pravicah, pa reče Cerar, češ, veljajo samo, če jih imamo za ljudi, migrante namreč. Pa ne, ne bomo o politiki. Ne gre zato. Gre pa za moralo, za etiko, za to, zaradi česar je Antigona to, kar je. Prikazana tako groteskno, rock’n’roll pokop v bistvu pa sedmerica igralcev ves čas uprizarja največjo sedmino v zgodovino človeštva s himno Mrtvi su mrtvi. Brez Avdića bi to bila klasična predstava, ena mnogih o Antigoni in njeni borbi za bratca Polinejka. Z Avdićem je tole The Doors gledališča.
Nekaj, kar bi Morrison tako lepo pozdravil. Kot v Miamiju leta 1969, ko je Morrison skoraj zamudil na prvi koncert turneje, ker je tako dolgo v New Yorku tri dni gledal nek performans in je rekel, hej, bom pa še jaz prebijal četrti zid, preplašil in tako osvobodil ljudi. In mu je najrepj nekdo porinil v roke jagenjčka, pa je rekel Jim, dobri stari Jim, češ, saj bi jo pofukal, pa je premlada. Nato pa šel v monolog, ko je narod želel Light My Fire, in poslal vse v kurac tako, da je prijavil: »Adolf Hitler je živ in zdrav in živi v Miamiju!« Potem je pa sledilo tisto, kako je baje mahljal s tičem in vse ostalo. Ko so na sodišču vprašali Morrisona, ob predočenju fotografije, kako na kolenih simulira felacijo pred kitaristom Robbiejem Krigerjem, češ, zakaj je počel to: »Ker je Robbie tako dober kitarist!« Ampak gospod Jim, so rekli sodišče, saj ste morali videti Robbieja stokrat igrati take solaže: »Že, že, ampak Robbie je vsakič boljši!«
In vsakič ko kdo kaj reče v tej predstavi, vsakič ko jo igrajo, čeprav so že drugi pred mano po premieri rekli, da se bolje od tega ne da, da se take klavstrofobije ne da ponoviti, ja, vsakič je tole boljši. Vsakič gremo na kolena. Skrijemo se, zabubimo, pred smrtjo, pred moralo, pred etiko. Đaba ti je molitva sad, mrtvi su mrtvi.
Ko pade zavesa po taki predstavi, ko se spet pojavi nedifinirano ukazovalni video Ateja Tutte, ko začnemo pogrešati to utesnjenost scene Branka Hojnika in ko bi še in še in še, da bi Eduard Miler raztegnil in pokazal še kaj, pademo tudi mi. Padejo naša še tako izdelana, celovita, trdna in plemenita načela. Nič smo. En kurčev nič. Mrtvi su mrtvi! Klanjaj se marmorju! Tako se mi je zdelo, da mi je nekdo rekel, naj se gonim v pizdo materino. Da mi je izjebal mater. In mi je. O, ja. Še nihče tako. Že res, da smo z ocenami, najbrž ker se tako vživimo v predstave, na Urbani.si res radodarni, zato temu dajemo pet, ker več ne gre. Tole je nov standard, vrže malo tudi luč na Medejo, ki je želela šokirati in posegla po preskoku zidu. Eduard Miler nas je zazidal tako zelo, da sem se, ko me je Helena peljala na špricer in jeger gor v kavarno Drama (prvič sploh bil tam, super plac, vinilke in vse), in je prišla pet minut po predstavi Nina Ivanišin k svojim, no, prestrašil sem se je. Čisto. Vzelo mi je dah. Ona se je pa smehljala in seveda preklopila takoj. Jaz ne vem, kdaj spet bom. Vem pa nekaj. Da me je strah. Tako zelo. In kaj ni tudi to poanta teatra? Da te pretrese do temeljev? Da se ti lahko zgodi potem vse živo še zvečer, pa ne more noben prah zapasti čez to?
Ključni citat iz Antigone je itak oni, češ, ne da sovražim, da ljubim sem na svetu. Jaz se sploh sprašujem, če sem na svetu. Ni to – Had? In še nekaj bolj pripali. Ona druga. Ona o nespameti. Kaj če smo mi vsi Kreon? Ha? Kaj pa pol? Kaj če se držimo tako načel? Ampak kdo je potem videc, kdo nam napoveduje zlo usodo? Facebook, vsaki dan znova, ko nimamo otrok, kosila za 100 evrov, izleta na Bali? Ha? Odgovor je samo en: jebemumajku. Ja. Je-bem-mu-maj-ku! Ne vem točno komu. Ampak je. Zakričite še vi. Jebemmumajku, Antigona!
Bis. Najlepša hvala Drama Ljubljana za vstopnici in zelo prijazni gospe na blagajni. Vprašanje imamo sicer za eno hosteso, zakaj je tako pedantno pregledovala vse vrste in stole (kot da bomo kaj odnesli), ampak dopustimo možnost, da je pač bil deževni petek. Tretja parterska loža levo je pa za dijaški abonma najbrž kar idealna pozicija, da gre šepetanje mimo. Škoda malo za nadnapise, jebiga, se zgodi. Sicer pa super. Res. Skoraj osem let je od zadnje predstave, pa je bilo kot »včeraj«. Še bi. Še.
Bis 2. Med pisanjem recenzije smo poslušali izključno Mrtvi su mrtvi, pesem, malo tudi album. Priporočamo tudi vam. Tole reže bolje kot Mach3.
