Kratkih pet ugotovitev? Tiste roza hlače. Tipično jokerovski komad. Vrnitev ponovljivo odpisane, ampak večno željne »tv-enernegične« Miše Molk. (Pre)dozirano kolektivno navijanje. Ter posledično preizpraševanje o (ne)semiselnosti Eme. In še številčna ocena? Komad, ki igra na mladost, strune in Bojana, si nekako prisluži trojko, sama oddaja Misija Liverpool pa, žal, dvojko. Pa mama in ata naj prideta v šolo.
Ravnodušnosti, kadar se na zaslonih pojavi Miša Molk, vsekakor ni. O, ne. Ko pride na zaslon Miša, se usujejo komentarji. Ne traja dolgo, niti do prvih oglasov, ko se že začne nujna debata o rtv prispevku. Srečata se zgodovina in sedanjost. Trčita dve različni stališči in dva milijona izkušenj o in z RTV. Zakaj? ker je Miša Molk z leti (p)ostala skoraj institucija. Simbol. Prej simbol, občasno pa tudi metafora. Iz sivih časov osemdesetih prek njenih najbolj uspešnih, radovednih in kvalitetnih (post)devetdesetih je presegla čas. Čeprav sodobnega razume zlasti skozi prizmo televizije kot medija, je nekako pristala nekje vmes. Nikdar zares ujeta v preteklem času. Kar je pri nas redko videna kvaliteta. Ja, je kvaliteta. Ker Miša Molk je ostala zvesta svojemu stilu. Za vsako ceno. Tudi takrat, kadar bi jo naj čas odpisal.
Miša Molk je najbrž neke vrste simbol tega, kar televizija nikdar več ne bo, pa občasno sicer še lahko je. Ampak kadar je, se želja, da bi to trajala, ne uresniči. Televizija nima najbolj svetle prihodnosti. Pri nas, kjer smo še vedno precej, ne pa zgolj tradicionalni, sicer še kaže solidno, ampak ne pa dolgoročno. Povedano drugače, voditeljev, ki jih gledamo sedaj, čez 40 let najbrž ne bomo poznali več. Redki so še trenutki, ko vi in sosed gledate enako tv vsebino. Sploh hkrati. Najposteje šport, kakšen nujni tv dnevnik, resničnostni šovi in kakšna finala talent tekmovanj. In razvedrila. Tista. Vsakoletna. Novoletni program in – Ema.
Ko se je sinoči Miša Molk, ki je septembra dopolnila 68 let, pojavila v oddaji Misija Liverpool, se je zdelo, da je stala tam zato, ker… Kdo drug pa bi? Ja, kandidatov je seveda ogromno. Ampak to ni bila Ema, to je bila oddaja, ki je morala pojasniti, zakaj Eme ni. In takrat začne kandidatov, ki bi to pojasnili, povrhu v hiši, kjer se kregajo, kdo lahko nastopa v oglasih za nordijsko prvenstvo, bridko zmanjkovati. Opcij veliko ni. Iz glave? Mario Galunič. Ana Tavčar. Mojca Mavec. Lorella Flego. In še kdo. Misija Liverpool je bila oddaja, ki nam je skušala dopovedati, zakaj take oddaje še imamo tudi takrat, kadar niso takšne, kot bi si morda želeli.
Ko rečemo Ema, najbrž Miša Molk res ni prva, na katero bi pomislili. Bi najprej prišla na vrsti glasba, spori, slakonje, pretepi, jebemtisunac, nemoremfakingverjet, kuhinjo. Bi pa Miša Molk lahko bila neke vrste Julia Child. Ona ja, ki bi najbolj nazorno povedala, kaj se na Emi skuha. In tako je prišla tudi na vrsto zdaj. Štirikrat je vodila Emo, a tistega skoraj rekordnega niza (2001, 2002, 2003, 2004) je zdaj že tako dolgo, da so vmes tisti, ki so se takrat rodili, že polnoletni. Recimo LPS. Ali Zala Kralj in Gašper Šantl.
Da se je vrnila prav zdaj? Pove dosti o tem, da je razvedrilni program tisti, kjer so dolgoletni kadri pač ostali. Pa naj gre za Vanjo Vardjana, Maria Galuniča, Mišo Molk. So kadri, ki se jih ne menja. In ki pridejo vsake toliko na vrsto, izkočijo iz preteklosti, ki niti nima tistega nostalgičnega pridiha, v katerega včasih RTVSLO mašina namenoma posega in ga krepi. Sama je na začetku govorila o kuhinji in načinu izbora in o tem, zakaj je Ema pomembna. Kar je (pre)drzno, ampak vendarle to prihaja od tistih, ki to pač izvajajo in pri tem vztrajajo.
Njena komunikacija s Tomažem Miheličem je bila v oddaji tekoča in posledičmo delujoča, čeravno zaradi preteklosti predvidljiva – ampak ne na nacionalki. Takšni tipi pogovorov, ki lahko vnovčijo preteklost tudi na račun tikanja, so pri nas sila redki. Se je pa pri pogovoru z Bojanom Cvjetićaninom vendarle poznala generacijska razlika. Za mlade glasbenike Miša Molk ni to, kar je za starejše, kar je popolnoma pričakovano in razumljivo.
Miša Molk je pokazala, da še razume sodobni čas vsekakor bolje, kakor sodobni čas razume njo. Ve, kakšni naj bi bili takšni šovi. Nasmejani, evforični, razplesani, mladostni, zagnani, energični. Če sam ne verjameš, da delaš šov, kako bodo v to verjeli gledalci? Problem pa je bil, da je bila oddaja neke vrste poldokumentarni sprehod, ki je bil hkrati šov in obenem novinarska vsebina, kot se je pokazalo v konkretno dolgih intervjujih z Joker Out iz Hamburga, kjer se nisi mogel znebiti občutka, da je minutaža upravičevala potovanje na snemanje komada.
Misija Liverpool je bila naslednja priložnost, kjer je Televizija Slovenija še lahko vnovčila svoj renome, tradicijo in poslanstvo. Ampak žal je to storila preveč stihijsko. Delovalo je nametano. Nič narobe z gostujočimi pevci – Amaya, Tomaž Mihelič, Konstrakta, Filip Vidušin, Nuša Derenda. Sploh ledernasta vrnitev Derende je bila svojevrstni bizarni preskok zgodovine. Je pa nenavadno, da se je band, v katerega nacionalka tako zelo verjame, prevelil v spremljevalni band. Potisnjen v ozadje. Če so takšne zvezde – in, da ne bo pomote, za naše razmere so, po davno razprodanih Križankah 2022 gredo v Stožice jeseni in prodali že 7.000 kart -, potem naj tako tudi izpadejo. In naj tako izgledajo. Razumemo Maneskin reference in post-hipstersko pozo. Ampak stilistika je povsem pogorela, tako zelo, da so roza hlače Bojana Cvjetićanina najbrž postale nesojene zvezde večera.
Misija Liverpool je razkazala, da nacionalka ne izkoristi tistega, kar ima. Čas. Če kaj, ima čas, ker ima zanj sredstva. Vemo, nikdar dovolj. Zdaj so povrhu še tretjič poskusili z internim izborom, kar pa se doslej niti približno ni izkazalo. Ne Hannah Mancini (2013, Straight Into Love) ne Ana Soklič (2021, Away) se nista prebili v finale, povrhu sta delovali medlo in takoj pozabljeno. Televizija Slovenija bi naj bila dokaz stabilnosti, pri čemer pa se uspeh ne Misije Evrovizije in v manjši meri Eme Freš ni nadgrajeval, ker se sploh ni ohranjal. Pa je nacionalka prav s tem nagovarjala mlado generacijo, ki debelo pogleda, ko pride prva položnica za RTV prispevek.
Miša Molk je dokaj uspešno vse to ubranila pred javnostjo, ko je razložila, zakaj je letos tako, kakor je. Dokaj uspešno. Ne pa povsem. Nacionalka je tukaj zato, da razvija formate, ne pa jih ukinja. In enako velja tudi za voditelje, pri čemer je v zadnjih letih to počela le v narodnozabavnih oddajah ali delno v jutranjem programu, pa še tam prihajajo kadri, ki so se primarno prebili prek glasbe ali, joj, influencerstva. Enako velja točno tudi za Joker Out. Carpe Diem je okej skladba, ki pa deluje kakor nekaj za njihov opus. Ne pa za Emo. Vprašanje je, če bi Joker Out na klasični Emi zmagali. Nagovarjali bi namreč tudi starejše občinstvo, ki Bojana pozna predvsem iz reklam, čeprav imajo Joker Out solidne hite, njihovi koncerti pa – bil na zelo majhnem špilu v Mariboru – precej manični, ko gre za (večinoma žensko) občinstvo. Ali bo to dovolj za finale, kdo ve. Jaz zagotovo ne. Kakor tudi niso vedeli poznavalci in izvajalci, ki so dajali svoje komentarje po prvem poslušanju (Hamo, Neisha, Raiven, Blaž Švab, Andrej Karoli).
Kar pa vemo, je to. Miša Molk je šla reševati Televizijo Slovenija zato, ker jo nekdo mora. In, ja, tudi zato, ker je seveda tam in rešuje tudi lastno povezavo z Eurosongom. Prav je, da nacionalka vsaj skuša uvajati spremembe, ker s tem deluje, da sliši precej glasen del javnosti, ki bo v Emi in Eurosongu vedno videl razkošno zapravljanje denarja (včasih je to zelo upravičeno, kot so bili trije dnevi na Gospodarskem razstavišču 2017, včasih malo manj). Ampak če pred zaslon stopi Miša Molk… Je vprašanje, kdaj bomo zares videli spremembe. Sploh pa bi, če že, takšno vrnitev na zaslone nacionalka lahko bolje zavila, pripravila, spodbujala. Češ, petič na Emi, prvič po 19 letih. Če že.
Za konec se je še izšpagala. Mhm. Špaga. On pa je sprašil še salto. Potem ko sta se že ovila kot dva špageta, tista edina, redka, unikatna dva špageta. Ki jih doma ne moreš skuhat sam. Itak, da ne. To sta bila najboljša in najkrajša špageta, ki smo jih jedli na slovenski televiziji. Katerikoli. Kadarkoli. Kakorkoli. To je bilo tisto izmuzljivo, presežno, neponovljivo doživetje. Pekoče, vražje, sunkovito, silovito. Orgazem, na katerega nisi računal. In ga ne bo več. Skoraj ziher.
On je zgledal najprej res kot vrag. Fant, ki je sicer bolj ali manj rocker, pa ima tiste Luka Mesec kvalitete. Priden, sposoben, zagrizen, pameten poba, ki ga imajo tašče rade. Lasasti zet. Če bi to bila pustna sobota, bi Bojan Cvjetićanin zmagal. In potem je prišla ona. Maja Keuc. Tista vokalistika, ki ima praktično vse, pa se zdi, da ji manjka samo še res dober štikl. V obleki, ki se je diskaško in za 3D kino očala svetlikala. Oba sta začela z nizkimi toni, ker to je pač takšna pesem. In šla sta bližje in bližje. Vedno bolj. On kot vražje trdo jeklo. Ona kot magnet vseh magnetov.
Ko se je z ramo naslonila nanj, sta se zaklenila. Kako malo je treba včasih. Njena roka na njegovem ramenu. In njegov oster pogled. To je oblečen seks. To je eksplozija mladosti, energije, čustev, nagonov, slasti in strasti. To je glasbena erekcija, plesna penetracija, koreografska ejakulacija. Ona je šla v kolena, on je le tapkal z nogo. Ni treba več. Ne ve. In oba sta drdrala v taki italijanščini, da mi je še gospa, ki ji je italijanščina materinščina, na twitterju napisala, da je tole nenormalno dobro. Ker da se še Italijani matrajo s tekstom.
Foto: zajem zaslona / TV Slovenija
Glava ob glavi. Hrbet ob hrbet. Divji kriki. Je kaj bolj primernega? Ona je naredila krog. Taki. Bazičen. Nič ni bolj osnovnega kot to. Naredila je krog okrog. Okobal se ga je lotila. Z divjo čupo ga je… naskočila. On se je nagnil malo nazaj, ona pa tudi. Zaklenjena. To je to. Več se ne da. Ne da? Se. Cvjetićanin je pel. Ona z glavo nazaj. Trebušnjaki pop. In je sunila, se dvignila nazaj, k njegovemu obrazu, ves čas priklenjena nanj. Ja, še vedno vklenjena. V špagetast objem. Duet dobi en glas skorajda. Ampak tu še ni konec. Nato gre na kolena on. Pred njo. Njegov razkav glas para zgodbo, njena epska razsežnost čustva.
In potem, ker kot da to še ni dovolj, še… Ne. Kaj? Je to res? Še ona naredi špago vseh špag. In on… Salto. Ja. Salto. Če so olimpijske igre, naj bodo torej olimpijske igre za vse. Umetnostno drsanje, ki se samoukine od vročičnega in ognjenega nagona. Led se stopi. Takoj. Namesto drsalk režejo glasilke. Trojni aksel glasilk. Potem pa res. Kolo, salta, špaga. Gimnastika pop. Ko dobiš v eni točki ZU pri športni in glasbeni vzgoji. Okej, sta to res še onadva? Dvojniki? Če sta dvojnika, kar nekateri že trdijo, da sta, nič zato. Hvala bogu. Naj se naredi vse, da stvar dela.
In vse to… Potem ko sta se itak že ovijala kot špageta. Dva nesramno dobra špageta. Taka špageta, ki jih ješ enkrat v življenju. Neponovljiva. Saj lahko poskušaš. Po receptu. Ki ti praviloma ne rata. Ni tako kot na sliki. Ne. Ker pač ne. Maja Keuc in Bojan Cvjetićanin pa sta skuhala najboljše tri minute na Emi. Sploh. To je bil naš Eurosong. Naše tri minute. Naših dvanajst točk od vsepovsod. Naša zmaga. Četudi ni naša. In četudi ni zmaga. Ampak to so bile najbolj eksplozivne tri minute v zgodovini slovenske televizije. Ne le razvredilne, ne le nacionalne.
Foto: zajem zaslona / TV Slovenija
To, kar sta Maja in Bojan sprašila, izšvicala, izkričala, izrohnela, izplesala, izšpagetala in izšpagala na Emi 2022 ob priredbi štikla Zitti e Buoni, poredno glasnega zmagoslavnega štikla Eurosonga 2021 do zdaj že več kot uveljavljene skupine Måneskin, je bil ne le presežek. Ne samo za nacionalko ali celo konkurenco. Pa vemo, da imamo pri nas Znan obraz ima svoj glas. In mojstre tipa Klemen Slakonja, ki so nakucali milijonske oglede za priredbe, imitacij, točke. Smo država artačev in godlerjev. V tem smo, jebiga, dobri. Smo. S klicajem. Smo!
Slovenci nikoli ne bomo zmagali na Eurosongu. Bomo pa zmagali, če bodo kdaj razvili Eurosong Covers. Ni prvič, da je spremljevalni program povozil vse tekmovalne točke na Emi. Že odkar je Klemen Slakonja na Emi 2011 v kolaž strnil vse dotedanje zmagovalce v 16 let skomin. Pa še kdaj prej. In kasneje. Slovenci smo narod priredb, imitacij, variacij. Če kaj, nam to gre.
Kar je lahko tudi malo spolzko. Ker tako si pač vedno zadaj. Čeprav vemo, da so včasih lahko priredbe močnejše od originala. Sam bom vedno trdil, da priredba ne more biti boljša od originala, ker brez originala priredbe sploh ne bi bilo. Ampak lahko pa, no, fseka. In to, kar sta naredila Maja in Bojan, je fsekalo. To je bil tisti nenormalen obrat. Ko pokažemo, da znamo. Ja, znamo. Ampak kot priredba. In tu je problem, tu je težava. Zakaj zmoremo tako dobro, leto kasneje, da skoraj posekamo original? Da je tako navdušenje, da ima en triminutni video do jutra več kot 50 jurjev ogledov?
Foto: zajem zaslona / TV Slovenija
To bo večna enigma Eme. In vse, kar je povezano z njo. Od izvajalcev, piscev, aranžerjev, koreografov, medijev. Zakaj smo za tri minute tako veliki, da sami sebi dokažemo, da znamo? Da smo le leto zadaj od najboljših? Da znamo skupaj nekaj pohvalit? Pa vemo, glasba načeloma ni tekma, Eurosong je vse od geopolitike do LGBT triumfa. Ampak saj ne gre za to.
Maja in Bojan sta poskrbela, da smo pobirali brado iz tal. Ne le onadva. Celotna produkcija. Te luči? Ste nori, smešni, še tu? Od kod? Kje je opozorilo za epileptični napad? Kamera, ki ujame vse in še več in preveč? Scena, ki je vražje prevroča? V februarju? In vse, ves čas, v drdrajoči italijanščini.
In to je bistvo, ki ga moramo povzeti po Emi 2022, ki je v duhu časa pokazala, da na mladih še svet stoji. LPS so zmagali, ker so pač mladi, prismuknjeni, navdihujoči in imajo tisto nekaj. Čeprav je vidno, da jih je zdelala trema – poglejte si razliko med »rednim« nastopom in potem ko so že zmagali. Dan in noč. In nekako vemo, da tak komad več pomeni interno, torej za našo sceno – kot za Evropo. Ker pač nima tistega prepričljivega trenutka. Ker včasih sploh ne gre za jezik. Glasba pač deluje drugače. Bolj univerzalno. Moraš imeti »tisto nekaj«. Kaj to je? Ne ve povsem dobro nihče. Veš, da je, ne veš pa, kdaj spet bo. To vesta tudi Bojan, ki ima z Joker Out v Umazane misli in Gola resna hita, čakamo pa na naslednje, ter Maja, ki še vedno čaka na ultimativni svoj komad, kjer bomo peli skupaj z njo – ne le gledali, kako prekleto dobro zna peti sama.
Foto: zajem zaslona / TV Slovenija
Ema 2022 je tako prinesla sicer obupen scenarij, ki je imel tako slabe vice, da niso mogli biti niti tako slabi, da bi bili dobri, in medlo vodenje, ki pa se je znalo umakniti in prepustiti bistvo glasbi, kar je tudi poanta celotne prireditve, ampak dalo nam je v treh minutah skuhane najbolj vražje, pekoče, orgazmične špagete. In kos pice, ki jo pač poješ nekje mimogrede. Samo take špagete? Še bi.
In kaj takega, to se pa strinjamo v državi, kjer smo pogosto potalani na 50:50, bi vsi poslali na Eurosong. Takoj. Nekaj tako prepričljivega, eksplicitnega, mogočnega, sekssi. Samo kaj, ko so eno priredbe drugo pa avtorski komadi.
Ampak če nič drugega. Smo dobili nepozabne izšpag(et)ane orgazmične tri minute. Pri nas.
Noi siamo diversi da loro. Mi smo drugačni od njih.
Bila je sobota, 16. februarja 2002. Dvajset let tega. Dvajsetletnice, kot vemo, niso ravno velike obletnice. Nenazadnje, kaj se res kdo spomni svojega dvajsetega rojstnega dne? Najbrž ne, imam prav?
Slovo od najstništva ni ceremonialno. Pač je. Bil je pa vsaj zame takrat čas, ko je šlo vse, nekako, gor. Do »naše« Evropske unije sta bili zgolj še slabi dve leti. In čakali smo, da bo Slovenija prvič igrala na svetovnem prvenstvu v fuzbalu. O, ja. Mundial! Ha! Takrat, ko seveda še nismo vedeli, koliko stane Šmarna gora. Čez zgolj dva dni, v torek po tej nori soboti, so Damjan Fras, Primož Peterka, Robert Kranjec in Peter Žonta priskakali bronasto olimpijsko medaljo na ekipni tekmi. In za vladajoči LDS so bile stvari tako samoumevne, da je Tone Rop konec leta samozavestno prevzel vodenje vlade od Janeza Drnovška.
Trije travestiti. Ali se »prav« napiše tranvestiti? Od takrat dalje vemo. Fran pa tui naje oboje. Magnifico končno zmaga. Ne sicer kot izvajalec, ko ga bogovi štiri leta prej niso uslišali kot Vilija Resnica. Karmen Stavec se epsko razjoče. Za naslovnice. Ne, ni bil še njen lep poletni dan. Niti zimski. In potem se skoraj vsi sodelujoči glasbeniki odločijo za protestno pismo. Da je bila Ema 2022 vse, samo pošteno in korektno tekmovanje ne. Po naše, torej, kuhinja. V kateri je po njihovo neustrezna žirija delala mimo recepta. In to v kuhinji, ki se je nato še pokvarila. Računalnik, ki naj bi telefonsko glasovanje spremenil v točke, se je sesul. Dvajset minut čakanja, vrtenje vrhuncev ter klepetanje voditeljev Miše Molk in Andrea F. Letele so oznake o homofobiji, šteli so samo glasovi žirije, RTV Slovenija ni želela razveljaviti celotnega glasovanja, generalni direktor Aleks Štakul je pričakoval poročilo…
In za povrh še največji EMA škandal, popkulturni šok slovenske scene, kjer sicer to ni bil osamljen pretep. Magnifico je z glavo v čeljust zadel Patrika Grebla, avtor pesmi dveh finalistov, tudi tretjeuvrščene Ane Dežman, ki je vnela z izjavo, da so v zaodrju videli, kako daaaaleč največ glasov dobiva Karmen Stavec, ki je s Še in še po mnenju žirije pristala na drugem mestu.
Danes je torej dvajset let, kar so Sestre zmagale na EMI 2002. Kolikor se spomnim, je bil takrat predvsem občutek, da smo tako odprti, da pošljemo tako odkrit trio na ogled postavit. Celotni Evropi. Leta 2002 je bila televizija še vedno kralj. O, ja. YouTube je bil še tri leta stran. Internet je bil, seveda je bil, ampak splet? Daleč od tega, kar je danes z vsemi aplikacijami in omrežji, čeprav smo takrat imeli irc, MSN in podobno. Besede trolanje nismo poznali.
Ko so Sestre zmagale na Emi, sem bil sam v drugem letniku gimnazije. Iskreno, Eme se ne spomnim. Vsi smo si zapomnili pa, da je Magnifico nekoga »na gobec«. In, še bolj, da gredo Sestre v Talin predstavljat Slovenijo. Samo ljubezen je bil komad, ki je nekako poosebljal brezskrbnost tistih časov, ko smo še vedeli, kam gremo. In zakaj. In skupaj. Kar je Barbara Pešut zajela v svojem besedilu. V njem je srce »veliko, kakor svet«. To so bili časi »nasmeha in iskrice v očeh«. Če so mi približno deset let starejši razlagali, da so bila devetdeseta čisti odlom, no, kakor za koga, so bila to naša »kul« leta. Politično država še ni bila skregana. Gospodarstvo se je bolj balo tujega kot vampirjev v lastnih vrstah. Temu je Barbara Pešut rekla »beseda, ki poznaš jo tudi ti.«
To so bili časi, ko so nam v šoli razlagali, naj gremo študirat, kar nas veseli. Saj niso mogli vedet. Recimo pri nas, ko smo leta 2004 pred vpisom poslušali, naj gremo študirat gradbeništvo. Dodajte dobra štiri leta, ko so bile avtoceste zgrajene, država skregana, vse pa je sovpadlo s svetovno krizo, ki nas sicer ni pohabila, nas je pa za vselej spremenila. Ampak do tja je bilo še daleč. Takrat smo peli »v življenju mnogo je poti / ne išči sreče, kjer je ni«. Nekaj, kar bi peli Hazard. Morda še bolj rane, črnobele žlahtno zimzelene popevke. »Le poslušaj, kar srce ti govori,« je bila spodbuda, ki ni skušala delovati kot poceni pokroviteljski nasvet.
Ker »kar želiš si, to ni greh«, je bilo sporočilo seksi pesmi. »To je ljubezen v očeh,« je bilo skoraj All You Need Is Love sporočilo. Poletje ljubezni, šestdeseta, osvobojenost. In tako je Samo ljubezen delovala. In celo še danes. Zavrtel sem jo včeraj v lokalu, kamor zahajam in kjer so kelnarji tako dobrodušni, da nam pustijo celo takšne hece. Zraven je bil tip, kakih 10 let starejši, vsaj, če ne več. Pa ne bi mu pripisal navdušenje nad takimi aranžmajami. Še on si je pel. Tapkal z nogo. Z nasmehom na obrazu.
Ja, takšni so bili tisti časi. Tisto leto 2002, ko je šlo gor, pa smo bili tako samozaverovani in že malo preveč prepričani sami vase, da bo pač vse »ratalo«. In da nas bodo drugi pohvalili in cenili. Ne, svet ne deluje tako. Slovenija še manj. Kar pesem sama pove: »Poznaš me bolj, kot se ti zdi / čeprav zatiskaš si oči / ko me gledaš, vidiš to, kar si.«
Pesem je tako, ker je bila spisana za travestitski trio, dobila svoj odkriti, osrednji, bistveni družbeni zasuk. »Dolgo časa si iskal / kar si mislil, da je prav / a na koncu le eno boš izbral.« In ta izbira je bila – ljubezen. Svobodomiselni, človeški, začarani, prismuknjeni podarim-dobim. Kjer je ljubezen »eno in edino upanje«. Iz oči v oči, ker samo tako si lahko brez skrbi, prepričan, da isto čutiš tudi – ti.
Sestre so bile vse, kar vse pred njimi ni bilo. Ali za njimi. Ali pa, kvečjemu, če že, redko, ampak že v drugačnih okoliščinah. Sestre so bile vse, kar bi nekako kot država, ki se je osamosvojila in gledala na zahod, naj bili. Samo nam to zares še ni uspelo. Lovili smo zaostanek, ker smo ga tako dojemali. Ne sicer nujno, ampak smo. In zakaj bi capljali, če bi vse kar prehiteli? Dobro, fenomen Conchita Wurst je bil dokončni triumf Evrovizije, kar je že bila, pa tega ni znala, želela, hotela, zmogla proslaviti na tako odprti sceni. Ampak to je bilo šele leta 2014! Ducat let kasneje, kar so Marlenna, Daphne in Emperatrizz v majhni deželici, nekdaj socialistični, v bleščičastih oblekah in belih štrumpantlih zmagoslavno paradirale. No, saj so se izvirno imenovale Štrumpant’l Sisters.
Talin je bil, vsaj tako se sam spomnil, razočaranje. Dobro, nismo ravno mislili, da bomo zmagali. Ampak da bomo… Ne vem. Dobili neko potrditev. Da smo ne le ujeli, morda celo za delček prehiteli »sceno«. Da nam bo nekdo rekel, e, Slovenci, ti pa so res napredni. Nagrade nismo dobili. Trinajsto mesto ni bilo ravno slabo, dve sedmi mesti (Darja Švajger s Prisluhni mi leta 1995, Nuša Derenda z Ne ni res / Energy leta 2001) sta legitimno dvignili apetite na šovu, ki je na koncu pač tekmovanje. In še marsikaj, tudi geopolitično gastarbajtersko sobivanje.
Tako se je Samo ljubezen, kjer je, saj se vsi spomnimo, Jadranka Juras kot spremljevalna vokalistka dobila ogromno prostora, v domovino vrnila ne kot poraz, temveč bolj kot spoznanje, da je pač »vse na nas«. In ker smo taki, kakršni smo, je naslednje leto Karmen Stavec dobila svoj nasmeh, obrisala solze, zmagala z Nanana, šla v Rigo in pristala na 23. mestu. Ko je Eurosong nato uvedel polfinale, smo za tri leta finalu le pomahali, tja pa se nato le občasno uvrščamo.
Ampak Samo ljubezen je na dolgi rok, česar takrat pač nismo mogli vedeti, postala pesem za nas. Ne za Evropo. Pa ne da bi zmanjševali njen potencial, dasiravno je bil aranžma že za tiste čase zelo klasičen in je stežka »tekmoval« z drznimi ekscesi, ki so tudi nas čudili, predramili, zamajali. Čeprav v tistem Talinu zmagovalna pesem res ni bila nič posebnega.
No, Samo ljubezen je pa ostala. Pesem, katere tekst, ne sicer v celoti, refren pa gotovo, še poznamo, če smo bili v tistem času pač vsaj najstniki. Samo ljubezen je bila nenazadnje dve leti kasneje zame tista pesem, ki je bila »čizi«, okorna, preočitna, pa je vseeno olajšala maturantski ples. Vsi smo znali koreografijo. Pozabite četvorke, gaudemaus igitur, fokstrot. Če kaj, smo znali to. In se iskreno smejali.
Kar je bistvo tega komada še danes. Dvajset let kasneje. Sporočilo pesmi Samo ljubezen je seveda kontekstualno, ampak je obenem toliko širše. Je štikl, kar Silvija ni mogla biti, čeprav je (p)ostala najbrž najbolj znana pesem, ki nikdar ni zmagala na Emi. No, poleg Ti si se bal (Lara Baruca), Veter z juga (Tinkara Kovač) in Jagode in čokolada (Rok’n’Band). Po dvajsetih letih je Samo ljubezen naš legitimni hit. Nihče ne bi z glave znal zadeti letnice – brez guglanja. Še vedno deluje sveže, preprosto, navihano in, ja, naše. In tisti komad, kjer te nekdo res lahko tika. Ne, ker bi te tako lažje »dobil na finto«. Sploh ne. Ampak ker te nagovori. Kot posameznika. In da občutek, da si. Kakršen koli že si. Da si. Da imaš.
Najprej se vprašajte. Kje in kdaj ste nazadnje slišali za Gašperja in Zalo, Zalo in Gašperja? Saj se še spomnite, ne? Dva pulija, dva post-milenijca, dvojec, dva, dve, dvoje. Kdaj? Bo že kar nekaj časa, ne? Ampak ne samo to. Kdaj ste nazadnje slišali štikl, ki je zmagal na Emi, ko smo videli faco Lee Sirk, ki ne le, da je povedal več kot tisoč besede, ampak je bil preveč, čisto tumač, čeprav Ema mora biti preveč, komad, ki je šel nato v Izrael, na Eurosong, tam prišel v finale in celo ni bil zadnji. Kdaj torej? Nazadnje? Em. Bi ga še znali zapet? Ono, iz glave? Najbrž ne bi šlo? Ne gre? Kaj pa če napišemo del refrena. Vedno se ne vidi zvezd, sam ostani zvezd. To pa najbrž že kaj prikliče, ne? Kar pove veliko. Preveč.
Sebi ni nujno najboljši slovenski komad. Kot tak. Ono, kritiško ali popularno ali karkoli. V tem smislu ni in tudi na dolgi rok ga bomo, kot vse Ema zmagovalce od 2002 (Samo ljubezen) ali 2003 (Poletni dan), gladko pozabili. Ampak ravno za to gre. Za pozabo. Za mimobežnost. Za prepustnost. Za minljivost. Za danes-si-jutri-te-ni. Za to viskoznost, skozi katero sta najprej pokukala, nato pa esmeraldasto spregledala Zala Kralj in Gašper Šantl. Zdaj, Zala in Gašper sta gotovo predvsem iskreno želela »zgolj samo predstaviti svojo glasbo«. Ziher. Eme nista zlorabila, ker če bi jo, potem bi že ponucala in bi si sposodila tudi Andreja Karolija in Val202 ter vse tisto, v kar sta verjela, ko sta krenila na to pot.
Če pa sta bila preračunljiva, še enkrat, mislim, da nista bila, hvala bogu. Nič ni namreč bolj črno-belo in jasno kot Ema. Kdo pa gre tja zaradi muzike. Cilj je medijska prepoznavnost, cela plejada glasbenikov, začenši z Omarjem Naberjem, denimo, dolguje večji del kariere tej »medijski glasbi«, unikatnemu terminu, ki biva, živi in se financira na RTV Slovenija in deluje po nekem povsem svojem ključu, ki pokaže, da je na terenu slika povsem drugačna, da ima le petkova NZ harmonika neko genezo v (sur)realnem svetu in ne v medijsko podkrepljenih produktih.
Zala in Gašper nista pasala, sodila, sedla v ta kontekst. Pa niti malo. Niti odstotek. Niti promil. To ni bilo zanju, pika. Ampak vredu, vzela sta, kar sta lahko. In bila, kar sta. In ne samo to. Zmagala sta. Rulala. Poharala. Faca Lee Sirk je povedala vse, pri čemer Lei čestitamo za najbolj iskren moment, ko smo videli, kaj se zgodi, ko ne gre po scenariju, khm, receptu (ema je kuhna, ne?) in dobili – ljudi, človeke. Pri čemer Raiven ni bila prav nič kriva, še najmanj zato, ker je posnela nesramno dobro kratko ploščo REM, na kateri je Kaos recimo temu najbolj nepoveden, švohnat in begav komad, taki, no, »emasti«.
Ampak ne samo, da sta Zala in Gašper zmagala. Ko sta zmagala, se nista želela spremeniti niti malo. To je bila njuna zmaga. Šla sta tja zaradi glasbe, okej, vredu, super, fajn, razumemo, otroka, kaj pa vidva vesta, zato pa zdaj sledijo medijske obveznosti. A vidva ne bi? Ja tako pa ne gre.
Seveda gre.
V tem okvirju in v tem antimedijskem pomenu je bil Sebi zmagovalen. Zato je komad leta. Ker je prisilil, trimutni umirjen, zaspan, sleepover štikl, cel ustroj ljudi, sistema in inštitucije, da se je prilagodil. Samo zato, ker je nekdo povedal, da ostani sam sebi zvest. Tudi, ko se ne vidi zvezd. In še posebej, če tudi sam nisi zvezda. Ko bi moral biti zvezda. Zvezde v tem času ne nastajajo več na televiziji, s čimer se zlasti Mario Galunič nikakor ni mogel sprijaznit, čeprav je Misija Evrovizija pokazala, da se lahko zgodi še kaj, če imaš koncept, ampak glede nato, kje je pristala Eva Boto …
»Poglej me / ni nujno, da ima vse pomen,« pravi tudi Sebi v verzu, ki je povrhu momljav, mozoljav, najstniški, ampak je zato tu sklepno sporočilo, da »ni treba se ti dokazovat / vežejo nas iste solze, isti strah«. Zala in Gašper sta se namreč dokazovala samo tistim, ki se jim je nujno treba »dokazovat«. Torej, sebi. Pa še to je le pogojno dokazovanje.
Zaprta sta se prišla odpret. Ne, ni reklama za kislo vodo. Z zadržanostjo, puliji, skoraj androginostjo sta ponudila premislek, mir, zdržanost. Malo sta ustavila ta vrteči se svet. Seveda sta bila nerodna in izjava v Izraelu jima je zelo spodletela, ker nekaj hvaležnosti bi vendarle lahko pokazala, še zlasti, ker jima je (zmaga) Ema omogočila, da sta posnela kadre in vsebine, ki jih s svojim osnovnim budžetom ne bi mogla. Kar se je pokazalo tudi kasneje v Ljubljani, ko sta znova trmasto vztrajala in tako nakazala, kakšna bo generacija Z. Če bo v nekaj verjela. Ne gre zato, da bi »morali« kolektivno verjeti v Zalo in Gašperja. Ali v Leo. Ali Raiven. Ali Maria. Smo pa dobili komad, ki bi težko bolj povzel duh časa.
Zato je Sebi komad leta 2019. Ne zato, ker je najboljši. Ampak zato, ker nima šans, da bi bil. Še vedno smo v času, ko najboljših komadov ni.
Ziher mislite, da je Tim Kores Kori skoraj vse o sebi in iz sebe in za sebe povedal v pop’n’dekl štiklu Jaz sem Kori, ne? No, ni. Niti približno. Pa je, ja, vemo, tam povedal veliko. Res veliko. Naložil je… Marsikaj. Sploh pa… Korija ni tako lahko vjagat za intervju. Ker je gužvast. Ampak se je vseeno lepo opravičil, ko je minuli četrtek zamudil slabih petnajst minut. Kelnar, tisti najpočasnejši v mestu, ga je nemudoma in ekspresno v Isabelli (na Poštni v Mariboru) vprašal, kaj bo. Nič. Niti vode? Niti vode. Dajmo to porihtat. In sem bil prepričan, v nulo, da se mu bo mudilo. Pa si je vzel ohoho časa. Pa ne zato, ker bi tako živel za intervjuje. Eh, pravi, da jih ne bere, vsaj svojih ne. Mora pa vedeti, kje izidejo. Ker če ne so babica jezni, če kaj zamudi, čeravno ponudi res ojštre in hrabre in direktne izjave. Nažge po materialu, pa bo, kar bo. »Maja Keuc bi bila moja največja konkurenca,« mirno in udarno priznava pred letošnjo Emo.
Tja, čez Trojane, med junake zbrane gre drugič, potem ko je prvič le »odpel« in ni bil niti drugi, čeprav trdi, da v Sloveniji velja pravilo drugega, kot je ugotovil po X Faktorju, Slovenija ima talent, Znan obraz ima svoj glas… Še nikoli ni zmagal – razen na koncertih I vs. I, kjer pa v bistvu zmaga publika in (od)lom. Pa tu se časi Not’n’Vun, nažiganje Metallice, kar se zdaj, ko dela kot radijski špiker na Radiu Center, zdi skoraj diametralno stran od tega, kar počne in česa živi. Dobro živi, kot pravi.
Pod štikl Open Fire, sta se pri pripravi glasbe, besedila in aranžmaja, kot so zapisali na MMC RTV Slovenija, podpisala Jeff Lewis in Drew Lawrence. »Na Emi se bom predstavil z uspešnico, ki jo je pripravil svetovno znan glasbeni producent iz Los Angelesa Gerhard Joost, ki je bil nagrajen celo z grammyjem. Naslov pesmi je Open Fire in že kot demo se mi je takoj zataknila v ušesu. O sami pesmi pa ne bi govoril na dolgo in široko, ker na koncu šteje zgolj to, kar si mislijo ljudje, ko jo prvič zaslišijo.«
Med intervjujem sem ga seveda tikal, ker res ne bi šlo, če bi ga vikal, intervju sem trikrat iz tikanja pretvoril v vikanje in nazaj, pa na koncu naredil podobno kot pri pogovoru z Nikom Zagodetom in Majo Keuc. Polvikanje ali nekaj takega. Jutri vam pa posredujemo odgovore RTV Slovenija, zakaj so se letos odločili (ustrašili?) pustne sobote in fuzbalskega derbija ter finale premaknili iz sobote na petek. Vse urbanke in urbanceljne pa vabimo v mariborski top plac Wetrinsky v četrtek, 23. februarja, ob 20.00, na Pop T(ort)uro II: Hej, (gr)EMA?!, kjer bomo z Denisom Živčecem in Juretom Kirbišem, priznanima emologoma, predebatirali letošnjo bero in nasploh predebatirali vse o fenomenu Eme na Slovenskem.
Kori, boste zmagali? »Na vse grlo se bom potrudil, da bom. Veš da! Ne grem samo riti tja pokazat, nimam teh izgovorov. Ne ‘fumflam’. Če greš tja samo tak, da fumflaš, prideš domov s tako surlo… Zato, ja, grem zmagat. Če ne pa… bom šel pa domov s tako surlo.«
Kako ste pa šli na Emo prvič? Za prvič Once Too Many Times niti ni bil tako… tako… tako… Pardon, iščem besedo. No, ni bil tako švoh. »E, točno to! To je pa tudi vse, kar – ni bil. Ni bil švoh.«
Koliko je bilo nato iskrenih mnenj in kritike za prvič? Je razlika pred Emo in po njej? »V bistvu je razlika, ja. Najprej so vsi pametni, na koncu pa ugotoviš, da najbolje sam zveš, kako in kaj. Če mi nekaj tam reče Darja Švajger, je nekaj čisto drugega, kot če to nekdo reče kar tako mimogrede. Poleg tega je na Emi vsakič drugače – enkrat je predizbor, drugič ni žirije, tretjič bodo mogoče kar žrebali. Pred dvema letoma nas je bilo samo osem…«
Letos se vas za zmago poteguje kar šestnajst. Je to dobro? »Je in ni. Pozna se, da Televizija Slovenija iz tega letos dela res šov, kar niti ni tako slabo. Ampak si dobro sam zadnjič na facebooku napisal, da so morda premaknili zaradi fuzbala letos na petek.«
Še bolj skrbijo druge številke: ko je zmagala Eva Boto na koncu Misije Evrovizije, je zmagovalna skladba prejela 28 tisoč glasov, drugouvrščena 12 tisoč. Lani je zmagovalna dobila cca. 3.800, drugouvrščena 3.300. Precejšnja razlika, ne? Kako vi vidite Emo? »Ko sem bil mali, sem jo vselej spremljal, čeprav me je bolj zanimala glasba drugih žanrov. Nisem se zaprl, vse me je zanimalo. Seveda Ema ni bila del mojih otroških sanj. Glasbo delam ves čas: delam album, čaka me turneja s Siddharto, sploh pa Ema ni samo moj osebni projekt, temveč je ob njem tudi Radio Center.«
Zakaj? Ker bo voditeljica tudi Tanja Kocman, vaša sovoditeljica na radiu? »Ne, ne samo zato. Šli smo resno v projekt, jumbo plakati bodo v Celju, Mariboru, Murski Soboti, kjer bo z velikimi črkami pisalo E-M-A.«
Je kljub jumbo plakatom težko/lahko priti na Emo s skladbo skozi prvo sito? »Ne, sam sem bil prepričan, da mi bo uspelo. Ko so me nato poklicali, so vprašali, kako sem spisal takšen komad, pa sem jim povedal, da ga sploh nisem sam napisal in da sem ga v bistvu želel poslati že lani.«
Foto: RTV Slovenija
Ste se po prvi izkušnji naučili, kakšen komad je treba poslati na Emo? »Ja, naučil sem se, da moraš imeti bolj dinamičen komad, kajti v mojem prvem se je v refrenu preprosto premalo zgodilo. Če pogledal Maraayo, vidiš, kako je tam vse dodelano. Veš, zakaj sta onadva zmagala? Že po fotki si vedel, kako bo. Pozicija, diamanti, slušalke, scena.«
Vi ste pa stali na odru. »Ja, stal in odpel. On pa je bil za klavirjem, ona je imela obleko in one ogromne slušalke.«
Zakaj so tiste slušalke tako harale? »Ker je imela večerno toaleto in gigantske slušalke. Kontrast, kaj pa vem. Vse sta imela naštudirano. Ne pa jaz, ko sem poslal leto pa pol stare fotke. Poleg tega sem bil na odru takšen, kot sicer nikoli nisem. In sem se potem počutil še bolj čudno in nenaravno.«
Kakšen komad bo? Manj čuden, bolj naraven? »Ognjevit! Besedilo za Open Fire so napisali Američani. Ni čizi. Metaforično gre za pecanje bejbe, streljaš na punce.«
Kupidove puščice? »Ja oziroma če bi vzel dobesedno, bi bili metki, pa seveda niso.«
Je bilo kaj dileme med angleščino in slovenščino? »Najprej ne, dokler se ni oglasila moja babica. In na njeno mnenje res veliko dam. Vprašala me je, češ, zakaj bom pel v angleščini, da ona že ne bo nič razumela. Ampak tako je. Tako sem se odločil.«
So babice vaša ciljna publika? »Tako te bom vprašal: boš ti glasoval – pa ne zame, za kogarkoli?«
Ne. »No, vidiš. Saj jaz tudi ne glasujem in ta dva za mizo poleg tudi ne (pokaže na dva kolega, rahlo starejša od naju). Babice pa glasujejo, o ja.«
In kako babice vidijo Korija? »Po moje so to največje fenice in hkrati znajo najboljše pošimfati, povejo ti direktno, te vprašajo, zakaj si bil oblečen kot pajac. In podobno.«
Okej, Kori. Greva na gigahit Jaz sem Kori. V Mariboru smo te takega bolj ali manj vajeni. Recimo, da štekamo. Sodeč po youtube komentarjih pa te vsi ne. Kako te vidijo prekotrojanci? »Kak’? E, veš kak’? Tak’, da dobivam video posnetke folka, ki na ta štikl žura v Ljubljani v top klubih. Ne moreš verjet! Dafaq? Na Jaz sem Kori! Kako je to možno? Da v Parlament pubu in Topu pojejo to ‘neumnost’? Noro!«
Morda, ker predstavljaš tisto pop genezo Maribora po Sebastianu in Power Dancers? »Delno vseeno pazim, kako sem prezentiran v medijih. Pa ni lahko. Včasih imam totalno metalske kitare, globoko dol spuščene, to ruži, faking grovlanje in dretje, haram med čupastim folkom. Potem pa sem na radiu in delam budalaščine in pojem Jaz sem Kori.«
Kdo je Kori? »E, to je vprašanje.«
In odgovor? »Po tej pesmi ne moreš sodit. To je joke, štos, zajebancija. Povedal sem, kar sem pač povedal.«
Maja Keuc je res poslušala komad? »Bila je jezna.«
Fejst? »Precej, ja.«
Ampak zakaj ste dali na začetek: »Sem Tim Kores kitarist in pevc / včasih spal sem z Majo Keuc.« Vas to res tako definira, da ste dali potem prav to dejstvo na začetek? »Zato sem dal to na začetek songa, ker so me doooolgo tako opisovali, češ, ti si pa oni, ne, ko je bil z Majo Keuc? In mi je na eni točki začelo presedat.«
Ste želeli spisati, kaj, akrostih, Sonetni venec, Primicova Julja? »Ne, ne. Na Centru s(m)o nepopustljivi: želijo, da sem to, kar sem in da grem v tem do konca. Proste roke imam, delam lahko, kar hočem – vsaj občutek imam takšen. Morda je bila Maja Keuc edina, ki je bila užaljena, vsi ostali se derejo na moj račun. To je vse. Štos na moj račun.«
Pa je res? Ni vseeno malo Fredi Miler efekt? »Ne, mislim, da ne. Tega ne bom delal več, to je bil en tak song, napisal sem ga v nedeljo po goveji župi. In zdravo. Povedal sem, kaj in kdo sem, vsi mislijo, kako velik mariborski maderfaker sem, kako nažgem vse mariborske babe, kar niti približno ni res. Niti ne more biti res.«
Drži pa, da vstajate ob štirih zjutraj. Kako gre to? »Tak: glej (s prsti si potegne veke povsem navzdol). Nekje v sredo sem, če grem spat ob polnoči, kot zombi (zombijevsko iztegne roke).«
Tanja Kocman. Foto: RTV Slovenija
In ste vse bolj prepoznavni radijski špiker. In hkrati pevec. Malo me bega. Kako bi se opisali sami? »Veš kak’ bi se opisal? Pri meni je vsakič nekaj novega, nikoli ne veš, kaj boš dobil. Imam metal band, potem grem na x-traktor, imamo In&Out polomijo…«
Opa, počasi, izi. Polomija? »Ne, pač tako rečem. Šel sem v In&Out, da bi ugotovil, kakšen je slovenski šovbiznis. In naučil sem se, da danes, ko je glasba v taki poziciji, kot je, šteje to, kar rad igraš in kar izhaja iz tebe. Ne to, kar narediš za radio ali tv, temveč to, kar rad igraš. Glej, čisto konkretno, vem: Ema komad ni moj, je radio friendly, ne verjamem pa, da bodo ljudje zaradi tega hodili na moje koncerte. Če pa pokažem svoje demo posnetke za novo plato, pa vsi obolevajo zraven (naj bo uradno: po intervjuju mi je Kori odrolal dva posnetka in, to ni lezenje v rit, bila sta dih jemajoči šus). Folk bo prišel na koncert zaradi dobre muzike.«
Spomladi ste bili predskupina Siddharti na Štuku. Toda vsak komad se je zdel drugačen prejšnjemu, ni bilo neke celovite slike. Je pa delalo. »Zdaj ko delam ploščo za Nika Records, vidim in vem, da v živo Jaz sem Kori štikla ne bom igral. In pika. Čeprav mi je jasno, da bi sedel komad ‘pipikam’ pod odrom. Seveda bi jim.«
Je vaša kreativna hiperaktivnost primerna ravno za čas snapchata? »Razumem, štekam, kaj misliš. Marsikdo, ki je poslušal In&Out, je začel poslušati tudi I vs. I. In celo obratno.«
Okej, kdo so vaši feni? »Vsi.«
Dobro, čakajte, kako vsi? »No, ne mislim zdaj čisto vsi. Ampak zelo različna populacija: sam imam še vedno najraje metalce, ker povejo tak’ kot je. Se pa ta populacija, sploh rock publika, precej spreminja. Upal bi si trditi, da gre 80 odstotkov tistih, ki grejo na koncert Siddharte, tudi na koncert Jelene Rozge in Modrijanov. Ker takšen folk je. Kar niti slučajno ni narobe, da ne bo pomote.«
Ste se kdaj poglobili v sociologijo slovenske pop/rock publike? »Pri slovenski publiki ni recepta. Vsaj ni ga več, ker včasih si vedel, kako nagovoriti rock publiko. Danes pa…«
Kako je s slovenskim popom? »Ni ga. Ne pali, ker je narejen izključno za radio. Iz srca ne delam slovenskega popa. Potem imaš eno tako kombinacijo, kot je Rock Me od Modrijanov. Saj mi je rekel Blaž Švab, da so oni rockerji po duši, hkrati pa dodal, da to delajo s srcem. Ampak ne moreš tega združiti! Jaz sem rocker po duši, zato popa ne delam s srcem.«
Zakaj potem pop? Ker »mora« biti nekdo naslednji Jan Plestenjak? »Slišim tudi to, slišim pa v bistvu vse: špilaj taki pop rock kot Plestenjak, špilaj parodije, špilaj ovo, špilaj ono. In kaj delam na koncu? Tisto, kar mi je všeč. Saj ljudje ja pridejo na špil zaradi muzike! Zato so bili moji najboljši koncerti gotovo tisti z I vs. I. Tam je bil (od)lom! Če me pa pride nekdo gledat, ker sem na televiziji, hkrati pa ne pozna enega mojega štikla… Ni to to.«
Ampak prav to ni redek pojav. Poznamo imena in obraze »glasbenikov«, stežka pa naštejemo kak njihov komad. In tega sploh ni tako malo. Zakaj? »Ker ne pišemo več evergreenov. V popu se jih očitno ne da, v rocku gre to morda malo lažje. Mi2 imajo s Čisto jebo že zdaj evergreen in nasploh karkoli izdajo, hitro zaigra na prave note. Če si pa zavrtiš Stop od Omarja Naberja, pa… Zmanjka, ne? Edini, ki je to res znal, je Magnifico. Samo ljubezen si boš pel. Zato si pa ne boš pel marsičesa drugega, kar je zmagalo na Emi: pa Quartissimo, pa Kalamari…«
Kako ste doživeli Narodnozabavni rock? »Najprej sem se režal, potem sem se razjokal.«
Marsikomu je Ema vseeno vrhunec leta ali kariere. »Verjamem. Glej, jaz Eme ne rabim… No, ne nujno.«
Torej… Rabi Ema vas? »Ne, eh, taki nisem. Ne gre zato, kako naj pojasnim… Ni to moj ključni projekt, marsikomu pa je to rešilna bilka iz poplavljene gneče. Sicer pa je zanimivo vzdušje na Emi. Eni so bolj odprti, denimo Nuška Drašček, Alya, Nika Zorjan, BQL, vidiš pa tudi v očeh nekaterih, da te gledajo postrani ali da te vidijo kot konkurenco.«
Foto: RTV Slovenija
Še vedno niste odgovorili: ste radijec ali glasbenik? »Glasbenik, saj zaradi tega sem dobil službo na radiu.«
Sprašujem zato, ker recimo nekaterim je bil Ema le projekt in so potem iz glasbene scene odsihmal izginili. Anžej Dežan, recimo. Mora biti Ema »projekt«, če želiš zmagat? »Mora! Je pa tako, da če bi zmagal na Emi, verjamem, da bi imel koncerte po Sloveniji. Ko sem klical Aleša Uranjeka, ki rihta moje špile, je rekel točno to. Da te Ema lahko potisne naprej in dlje, je pa odvisno, če od tega resnično živiš ali pa če le rečeš, da živiš za to. Fajtam se, vse bom dal od sebe, da bi zmagal, ampak delal bom dalje. Preskrbljen sem, finančno ni težko, imam svoje stanovanje, nabavil sem vikend.«
Samo malo… Vikend? Kako prideš do vikenda zgolj z glasbo? »S trmo. Bil sem trmast kot strela, nisem se pustil jebat nikomur, niti fotra nisem poslušal. Razmislil sem, kako povečati svoje ime.«
Ampak le s pesmijo Jaz sem Kori? Moraš biti (samo)promotor? »Če bi se lotil načrtno znamko Tim Kores Kori, kot delajo Natalija Verboten in Rebeka Dremelj, bi morda bil večji. Ampak meni je moralno sporno, da bi pisal sam sebi članke, oprosti.«
Kaj naredite, ko greste mimo trafike? »Niti ene revije ne pogledam!«
Ne verjamem… Tudi če ste na naslovnici? »Pošljem nazaj odgovore, potem pa niti ne odprem niti ne pogledam. Res ne. Tudi če se kje dobimo in tam nekje cajtngi ležijo. Ne, hvala. Čez en teden bo nekdo drug na teh istih straneh. Da bi pa klical, kaj se mi je ‘zgodilo’ danes, samo zato, da bom v medijih? Da bi si zmišljeval stvari? Pa lepo te prosim.«
Kaj se vam je danes zgodilo? »Skoraj me je nekdo povozil na prehodu!«
Čakajte, res? »Ne, seveda ne. Bi ti pa lahko rekel, kako sem modela potem kresnil na gobec in kaka štorija je bila… Fuj.«
Ema je zelo znana po kulinariki. »(se zamisli) Ha? Kulinariki?«
Ja, »kuhinja«. »Aaaaa! Vsako leto je vsaj nekaj drugega na meniju iz tega, kar skuhajo. Kuhajo že leta, mi pa smo tisti, ki preizkusimo, kakšna je kaj hrana. Slišal sem marsikaj o tem, kaj naj bi se vse dogajalo: kako se je zaslon z rezultati resetiral, kako je bila Karmen Stavec po štirih sekundah teme kar naenkrat prva. To sem, poudarjam, le slišal, nisem bil tam. Kuhinja Eme pa je odprta od februarja in tja nekje do maja. In to je to. Ker, daj, povej mi tri izvajalce, ki so postali v zadnjih, hm, petih, desetih letih res prepoznavni na Emi in imajo še danes koncerte?«
Em… »Gruntaj, ne boš našel. Ni jih. Saj vemo za Evo Boto, Niko Zorjan, Manuelo Brečko, ampak kaj pa koncerti? In kaj smo ugotovili: če zmagaš na Emi, je slabo.«
Okej, to je treba malo pojasniti. Kako bi to naj bilo slabo? »Glej, do maja je super, verjamem – dokler ne greš v Azerbajdžan. Potem pa ne prideš v finale in jutri te ni več. Adijo, nasvidenje. Pozabijo te vsi, morda si zapomnijo ime, komada se pa ne spomni nihče več. Še enemu se ni posrečilo narediti velike kariere. Pustimo Tinkaro Kovač, ki je naredila na Emi comeback in nato krasno izginila. Kdorpa ima danes razprodane koncerte, mu na pamet ne pade, da bi šel na Emo.«
Kolikšno moč ima televizija za slovensko glasbo? Nekoliko neobičajno je, da sta največ iz talentov šovov naredila Maja Keuc in vi v sklopu In&Out, a nista zmagala. »V Sloveniji vedno velja pravilo drugega. Drži kot pribito! Ko zmagaš, dobiš na pladnju čisto vse, trgajo te na kose in kraje, nihče pa nima pojma, kaj bo, ko bo konec luči in blišča. In ne bi rekel, da so krive televizije. Ne! Demetra Malalan, oprosti, so si krivi sami, da ni šlo naprej. Vse operne pevke, pa Lina Kudozović in tako naprej. A misliš, da je meni kdo kaj pomagal? Me tiščal naprej? Kurac! Sam sem se tiščal naprej. Maja Keuc je vsaj izkoristila vse to in šla na Emo, čeprav je šla po tem na Švedsko, ker se ji tu z albumom ni izšlo. V Sloveniji ne rabiš in niti ne moreš vzdrževati enajstčlanskega banda, kot ga je imela ona.«
Govorite zelo odkrito, iskreno, ostro, brez zadržkov. Vas to nič ne tepe? »Kaj pa naj? Povem pač tak’, kot je. Saj vsi vemo, zakaj gremo muzičarji na Emo! Da dobimo promocijo. Seveda bi rad na tekmovanju zmagal, kdo pa ne bi, je pa res, da ni več takega nacionalnega naboja. Glej, lahko bi olepševal in se pačil in ne vem kaj. Ampak vsi grejo/gremo tja prodajati svojo rit.«
Kaj bi najraje odnesli od Eme, če je zmaga očitno slaba stvar? »Eh! Da zmagam, grem v Ukrajino, se tam uvrstim v finale in sem… dvanajsti!«
Kakšen pomen ima danes »biti na televiziji«? »Ne več takega kot nekoč, ampak še vedno nima majhnega. Če ne rečem babici, da sem na tvju ali v časopisih, je jezna. Sicer pa televizija odvzame 30 odstotkov tvojega performansa. Včasih je pa res štelo, če si bil na televiziji.«
Letos bo Ema znova na Gospodarskem razstavišču. »Kar ni slabo, so pa malo optimistični glede prodaje kart, saj za finale računajo 22 evrov.«
Preveč? »Daš še 20 evrov in še malo poleg in imaš karto za Queens of the Stone Age na Dunaju. Saj glej, všeč mi je, da visoko ciljajo, da so optimisti, hkrati pa najbrž prekleto dobro vejo, da bodo prijatelji, partnerji in familija pač kupili karte in bodo tako napolnili. Sploh pa, ko se začne Ema, se o vseh vse piše. Čas je za Alyo, pišejo, ker ko greš pa sedmič na Emo, pa je že tvoj čas. Baje Omar zdaj plačuje klošarjem pivo. Ki so zdaj seveda kar naenkrat žejni, haha. Oh, ja. Zdaj ko delam v medijih, predobro vem, kako je. Znam brati med vrsticami.«
Evo, ena manj med vrsticami. V bistvu skoraj najpomembnejše vprašanje: kako boste oblečeni? »Ne vem, ampak definitivno ne bom v reklcu, ker bodo vsi tipi v reklcu. Roko dam v ogenj, pa tega res ne vem, da bo Omar Naber v obleki, beli srajci, metuljček ali kravata. Roko v ogenj!«
Moški sicer itak težko zmagajo na Emi. Obleka gor ali dol. »Tipi že osem let nis(m)o zmagali, ja. Najbolj narobe je, da se oblečeš za Emo takšen, kot sicer nikdar nisi. Nočeš pa priti samo v kavbojkah in majici, ker lahko izpadeš kot seljak. Nočeš pa biti niti upicanjen. Ko sem bil pred dvema letoma… Joj joj. Potem pa pogledaš Eurosong in so tam vsi tako preprosto in vsakdanje oblečeni. Mi pa kompliciramo, cel pomp, pa plesalci pa ovo pa ono… Slovenci smo tako zadaj.«
Zdaj smo leta…? »Začeli smo 2011, srečnega in zdravega. Pevke zdaj tekmujejo, katera bo imela lepšo obleko. Pogovarjajo se, kdo bo kateri naredil obleko. Pa dobro no, ženska. Idi in poj.«
Če bi moral vzeti na samotni otok eno (zmagovalno) skladbo iz Eme, katero bi izbral? »Sestre in Samo ljubezen.«
