Oznaka: film

  • Kmetavzarski safari. 2 ‰.

    Kmetavzarski safari. 2 ‰.

    Špilala je harmonika. Ja, itak, a n. V Mariboxu, ejga. Ne preveč na glas, ono, NZ na glas. Ne pa spet pretiho. Špilala je harmonika, ki vedno špila ravno takrat. Ko je gužva. Ko se guziš. Ko čakaš, ker vedno pozabiš, odmisliš, odjokaš, da boš čakal. Ker nisi navajen, mogoče na Liffeu, da boš v kinu – čakal. Okej, pa kaka marvelkovka. To pa je to. Zdaj pa… Katere kokice boste? Ne vem. ML. Ti samo baši. Sva kartico za avto potrdila? Pa… Najbrž že. Ker tako je. Hektično. Ko se zgodi… Hostar. Dva. Promila.

    Včasih se zgodijo premiere, ki ne da so neponovljive. Ker ta je bila ponovljiva. Kako? Ja, tako. Natalija Bratkovič je vodila večer, v katerega te je uvedla nora gneča, da so še mariboxovci debelo gledali, in pa šot ruma. Okej, mogoče bi lahko bila hostarska kambuča ali pa kak gorenjski brinjewc, ampak podarjen konj pa zobje pa to. Vredu. Skratka. Natalija Bratkovič je bila idealna za tak večer. Pa vemo, kako smo pri nas z govori, pa uvodi, pa… Če bi bil koncert, bi se kdo, z ruškim dialektom, kjer so si to najbrž izmislili, od zadaj huronsko zadrl: »Špilaaaaj!« Tu bi lahko rekli: filmaaaaj. Ampak ne. Ne Nataliji.

    Natalija Bratkovič je prišla kot mitraljez. Strejala ni sicer nikogar, ne nas, ne metaforičnih kozlov. Prišla je gor na oder, seveda nekaj minut čez, premiere, take premiere pa sploh, morajo zamujati, pa čeprav je to bila, joj prejoj, moja prva taka komercialka premiera (bil sem na primeri Piran/Pirano, spomnim se bore malo, pa še to iz LJ Koloseja). In drdrala je, kakor da jutri ne obstaja. Skoraj pritekla je na oder, kot da bo še malo odfitnisirala. Kot da je pritekla na stadion za finiš norega maratona, na katerem bi čakali, če bo padel rekord.

    Guslala je že kakih 37 sekund, ko je naposled ugotovila, da ji mikrofon ne dela. Dobro, mi v spodnjih vrstah smo jo že nekako slišali, ampak oni zgoraj v Dolby Atmos nikoli-še-nisem-bil-v-njej dvorani pa ne. In Natalija? »Ja nič, dajmo še enkrat«. In je šla. Skozi vrata. In prišla nazaj. Pljunuto enako. Če bi gazila po snegu, bi šla po istih stopinjah. Isti poudarki, isti tekst, vdihi na istem mestu, če ona sploh diha med govorjenjem, ne vem, najbrž diha klarinetistično s trebušno prepono. Vse. Faking. Isto.

    Ne vem, ali je to bila neka fora, morda se je nadudlala in napiflala tekst, ampak kaj pa vem, ni mi tako delovalo. Itak Natalije Bratkovič ne poznam, šovov dejansko ne gledam, ampak vem pa, da je pač prepoznavna medijska faca. S kilometrino. Dobro, res dobro dikcijo. In noro energijo. Morda celo še preveliko dozo energije.

    In tak je bil uvod. Kot sem ga jaz tipkal. To ne greš brat za sabo. Rohniš, udrihaš, sesuvaš tipkovnico in čakaš, da se bo film začel. Nadaljevanje najbolj gledanega slovenskega filma v kinih vseh časov, no, časov po osamosvojitvi, ko se je 212 jurjev gledalcev stiščalo v kina, da smo na vrh spravili film, za katerega ti (kar je med top 10 pogosto) niso v šoli rekli, ajmo, deca, v kino. To, da je Pr’ Hostar najbolje obiskan slovenski film v kinu po osamosvojitvi, je, če bi vprašali mene (vem, ne boste me), dobra stvar, ker tako kina nismo zreducirali na obšolsko dejavnost. Pa ne, da je z abonmaji in šolskmi obiski kina kaj narobe. Sploh ne.

    Ampak Pr’ Hostar je pač bil fenomen, ki ga nihče ni razumel ne tedaj, ne zdaj, najbrž še sami ne. Zame predvsem zato, ker je in bo ostal film – kar velja tudi za nadaljevanje -, ki ga lahko gledaš žanrsko različno. Okej, je komedija, to že. Ampak kakšna? Sam sem jo gledal že prvič bolj kot satiro. Je pa res, da sem film zgledal zgolj enkrat – in to v kinu. Poznam ljudi, ki so film videli kot tragedijo, drugi kot cinizem, tretji kot slab izdelek in poceni humor in ki so te želeli zadavit, če si v istem stavku omenil, ja, Deliverance.

    No, Pr’ Hostar je ostal tudi fenomen zato, kako je nastal in s kako malo ne-denarja. Kot tisti hec, ki je dolgo hec, potem pa, ko bi naj bil že resna stvar, je še bolj hec. Ker ne veš več, kdo se s koga norca dela. Pr’ Hostar je tisto, česar pri nas nismo vajeni. Domače in množično uspešno. Ampak da ne bo pomote: Pr Hostar ni cockta, barcaffe ali Dončić. Ah, kje. Pr Hostar nikdar ne bo dobil megapotrditve, čeprav bi jo lahko in bi jo moral. Pri čemer nihče ni trdil, da bi Pr’ Hostar moral dobiti nagrado vesna. Ali kaj takega. Ah, kje.

    Ne, Pr’ Hostar je šel svojo pot, nastal kot spletni fenomen in zgazil vse drugo – z influenserji vred. Ker ni ga influenserja, vsaj v tej državi ne, ki bi lahko tekmoval s stereotipi, socialnimi notami, mešanjem kultur, poceni in ogabnimi štosi. Ni šans. Pr’ Hostar je le pokazal marsikomu, da je film pač tudi, če ne kar predvsem narejen za gledalce. Zato pa je bil obenem še tak marketinški fenomen. Takšen, da se lahko skrijeta obe največji tv hiši. Pr’ Hostar je bil tisti film, ki si ga pač šel pogledat in nihče ti ni mogel nabijati slabe vesti. Še najmanj kak kritik, sklad, minister ali plejada režiserjev, ki najbrž niti lastnim sorodnikom ne rečejo, češ, posnel sem film, dajte pojdite pogledat. Ker tako se začne. Mi nimamo pol milijarde za kampanjo. Slovenija je premajhna, mi smo država, kjer, marketingarji vam bodo to potrdili, letak še vedno zgazi digitalije, najbolj pa še vedno dela od-ust-do-ust. Nismo pa edini, spomnimo se, v kaki zadregi so bili oskarji, ko so gledalci drli na Bohemian Rhapsody in hvalili film, ki je pač obrtniško sestavljen in ima to srečo, da je scenarij, glasbo, režijo in igro naredil že Freddie Mercury.

    In tako smo, šest let kasneje, ker pri nas pač vse traja leta, če si želiš nadaljevanja, ampak ironično, ta vselej pridejo, smo neka posebna vrsta, ki raje snema dejanska nadaljevanja kot rimejke, torej dodajamo cifre (2), prišli do Pr’ Hostar 2. Do filma, za katerega se spet zdi, da po njem ni potrebe. Ob klasičnem vprašanju: kaj naj še povedo, česa niso? In to po prvem filmu, ki je bil, bodimo iskreni, zgodbeno krhek in šibek, saj smo se preveč smejali, da bi sledili zgodbi.

    Drugi film je tozavedno malenkost bolj usmerjen, je pa res, da ima kar nekaj faktorjev x in nenaden perpetuum mobile, pri čemer je Tristan (Niko Zagode) res neprepričljiv kot »menedžr«, ampak očitno dovolj, da zbobna skupaj ekipo, ki je zaspala v hotelu, igrala pikado, skušala zanositi ipd. Pr’ Hostar 2 je vsaj v tem vidiku idealen prikaz, kako zaspati na lovorikah in kako pride vsakodnevnost vedno pred koncepte. Pikado in pir je pač bolje od hostarskega turizma. Lik Tristana je tokrat še bolj v ospredju, Niko Zagode pa nastrelja še več hostarske hrvenščine. Tristan je sicer še vedno zelo tranzicijski lik, ki bi v 90. letih najbrž postal minister, danes pa se pač potika po hotelih in upa, da bo nekje zaslužil hudo manj od tistega, kar bi lahko. Tristan je tip, ki misli, da je 10 jurjev pač ogromno denarja. Ker razlaga o dolgoročnem, razmišlja pa kratkoročno. Upanje na kredit, kaj češ.

    Pr’ Hostar dva promila se bolje izkaže v prvem delu, ker lahko vidimo, kaj ljudje počnejo in kako dejansko živijo, če ne pride nihče z idejo. Kar ne pomeni, da so neambiciozni. Pač… So. Živijo. Kakorkoli pač že. Nesrečo pa imajo, da so v krajih, kjer je delavnost pač vrlina in kjer se ideje poplakne z ravno dovolj in ne preveč piva, da se zastavi načrt. Tristan je tako lik, ki ga imajo nekateri v sebi, drugi ga potrebujejo, tretji pa jih kličejo »šef«. Zato je Pr’ Hostar 2 najbolj zgodba o tem, kako znova zagnati nekaj, kar že v prvo ni zdržalo, pri čemer je osnovni plan kratkoročen, cilj pa dolgoročen. Kar meji na Butalce, jasno. In v tem je scenarij (Dejan Krupić, Goran Hrvačanin) znova kleno rudimentaren, bazičen in osnoven, ampak izpeljan z režijo (Luka Marčetić) in zlasti igro na način, da spet lahko gledamo hostarsko satiro. Dialogi so izpeljani, kakor redkokje, niti v obrtnih tv serijah se ne izmenja toliko šal, dvojnih, trojnih v eni komunikacji. Pa gre, recimo pri Ja!Chef, za licenčno, četudi scenaristično adaptirano zgodbo.

    Pr’ Hostar si želi predvsem vpeljati ruralni, avtentični, gorenjski, hostarski safari. Kar… Reducira ljudi na živali, vemo. Film se tega ne le dotakne, direktn omeni in tako vsaj pokaže, da pozna mejo. Sploh pa je obrat v filmu takšen, da ni nujno povsem jasno, kdo je tisti, ki opazuje, in kdo oni, ki je opazovan. Ne, res ni. Pr’ Hostar je fenomen tudi zato, ker se gorenjskim gaunarjem smejimo brez težav (in podnapisov, saj še pomnimo Traktor, ljubezen, rock’n’roll, ko smo prekmurski film gledali s podnapisi, ne?) tudi na Štajerskem. Dobro, eni smo preživljali cela poletja v Stražišču, zato teh težav nimamo, ampak Hostar je dober v tem, ko slovenščino prikaže takšno, kot je, čeprav jo seveda še malo nafrizira, naloka in nafutra, da izpade še bolj stereotipno.

    Ampak uporaba moških končnih v ženskih ustih (»Noseč sem«) bo pač ostalo nekaj, kar potrebujemo in redkokatera ura slovenščine bo kadarkoli naučila o dialektalnih posebnostih slovenščine toliko, kot Pr’ Hostar. Ne le ustno, tudi pisno, saj se je zapis »a n« kar prijel, dasiravno bo vedno zgledal kot zatipek. Filmu še naprej uspeva slaviti slovenščino ravno s tem, ko je ne dela za nekaj, kar ni, ampak se oklepa tistega, kar je. V tem smislu je film celo več kot upravičen. Ja, tudi nadaljevanje.

    Najboljše pri Pr’ Hostar 2 pa je, da mine skoraj še hitreje kot prvi del. Koliko mi je že rekel Krupić, ki je sedel ravno zraven mene, bolj desno v četrti vrsti, kamor so njemu in še dvema tipoma prinesli nacho čipse, pivo in kokice (kar je prav, da se razume, je pa neobičajno, ker se ti je za hip zazdelo, kot da si na letalu), da je film dolg? Uro in 17? Uro in 22 piše uradno. Pa čeprav se ponavljata varnostnika, pa čeprav se zdi, da smo zgodbo že videli, pa čeprav so nekateri kadri tako predvidljivi, da se jim smejiš ravno zato, kot smo se vsi smejali Tristanu, ko je tako redno zmasakriral besedo »menedžr«, vse pa nadgradil z mojstrsko hrvenščino, v kateri bo zrihtal »sljužbo«. Kraljevski proljev za salatu, kakor sva se za Urbani.si pogovarjala leta 2016.

    Pr’ Hostar bo film, tudi v nadaljevanju, ki ga najbrž nihče ne bo znal pretirano obnovit. Kako se je končal prvi del? Eeeee. Drugi? Bomo kmalu pozabili. Česar ne bomo, je to, da smo se imeli v kinu preprosto fajn, s čimer ni absolutno nič narobe. Kaj narobe. Nujno je. Pa četudi je sestavljen iz money-shot skečev. Ker s tem je vstal in obstal. Pr’ Hostar tudi ni film, kadar pomislimo na »slovenski film«, ker pač ima ta zveza svojo brutalno konotacijo. Ali pa ni prvi. Ni Kekec, recimo. Ima pa cel kup rožletov. In kakega bedanca.

    Na koncu pa je tu še vprašanje safarija. Ker to je safari. Gledati hostarja, sploh v kinu, je znova safari. Čeprav…

    Še vedno nisem povsem prepričan, kdo koga opazuje. In kdo je dejansko na safariju. Vem pa, da je bila top kino izkušnja.

    Hm.

    P.S. Film v kina pride 27.10.2022.

  • Art tip na moji desni

    Art tip na moji desni

    Najboljše, kar se je lahko zgodilo. Najboljše. Da so pozabili podnapise. V kinu. Mhm. Ne zgodi se vam samo doma, da ste vse naštimali, vse dol potegnili, vse preverili, potem pa vas zajebejo podnapisi. Damijan Vinter se nam je v deseti dvorani Mariboxa, kjer se delamo, da imamo art kino, iskreno cincajoče opravičil, ko je zamrmral, da je »film sicer slovenski, ampak mislim, da bomo potrebovali podnapise«. Khm. Okej, te pa daj. Pa jovo na novo. Slovenski film s slovenskimi podnapisi? Hm. Zdaj … Ni bilo prvič. Ko sem v ljubljanskem Kinu Komuna gledal Ljubezen, traktor in rock’n’roll (2008) in je bila prekmurščina podnaslovljena, je bilo to bizarno iz dveh razlogov. Prvič, Prekmurje je, vsaj kolikor smo se lahko letos spomnili, sto let del Slovenije. Prekmursko naj bi razumeli, če ne bi, ne bi Vlado Kreslin imel v Cankarjevem domu in Križankah koncerta prav vsako leto. In, drugič, v filmu je prekmursku gučil Branko Đurić. Med drugimi. Ampak ja. Đuro. Pardon, Đüro.  Podnapisi bi tako bili dobrodošli tudi v prekmurščini.

    Ampak ne, ni to bil glavni razlog, zakaj je bilo super, da so pozabili podnapise. Ni bilo to najboljše. Je bilo pa krasno, ker smo lahko začeli znova. Vsi. Ja, folk bo v kino pač vselej zamujal, vse odkar se nam tako mudi in vse odkar nismo ziher, ali imajo art filmi, premiere in Liffe – ali, v tem primeru, vse troje hkrati – predfilme ali ne. Vsaj to vemo, smo se naučili in nekako konsenzualno kot družba sprejeli, da nacho čipsi in art film ne gresta skupaj. Hvala. Hvala vam! Sploh pa film brez podnapisov – kar sem tudi jaz mislil, da bo, ali pa da bodo vsaj angleški, ker sem se potem spomnil, da sta bili pred nama v vrsti še dve dami, ki sta dojčšprahali – in čips, kako boš potem, cmok, sploh, cmok, kaj, cmok cmok cmok, slišal.

    Zamudniki so vpadali kot padalci, zamujali pet, deset, rekorderji pa petnajst minut. In ko nekdo zamudi petnajst minut, kaj naredi? Kaj mislite, da naredi? Vklopi bliskavico na telefonu in uperja fleš dirket v oči, ker išče vrsto, sedež in milijon razlogov za zamudo. In predzadnji, ki je zamudil, je bil tip, ki je sedel zraven naju. Natančneje, zraven mene.

    Zdaj, ko grem v kino, imam samo dve želji. Okej, tri. Okej, štiri. Prvič, da ne bi sedel na levi strani gledano proti platnu. Ne smejte se. Čisto resno. Ne vem zakaj, ampak grozno me useka v vratu, če sedim bolj levo od sredine. Zato, če le gre, izberem desno stran. Mogoče zato, ker sem preusmerjen levičar (fiziološko, ne politično). Gledal sem ostale otroke, dal voščenko v desno, desni prst v usta in kaj je še tega. Kakorkoli, skratka, desno. Prednost tega je bila, mimogrede,, da sem pri fuzbalu lahko pravzaprav edini igral tako levega kot desnega beka, večino časa seveda presedajoč se na klopi.

    In tudi tokrat sem izbral sedeže desno, ampak očitno megapametni sistem in dejanski sedežni red nista štimala. Levo je bilo desno, desno je bilo levo, dvorana pa polna. Zato sva sedela levo. Kaj pa bi.

    Moja druga želja je, da bi ljudje nehali klepetati približno nekje po tretji vrstici podnapisov. Če je pa slovenski film, kar je ta bil, recimo, em, pogojno, ker so podnapisi bili nujni, potem upam še, da niso prehlajeni, živčni, zadeti, skregani, skratka, da dajo mir. Če še niste opazili, so slovenski filmi zelo redki, nismo navajeni ne brati, ko gledamo filme. Tuja nam je, ta domačija. Tretja in četrta želja pa sta, da ne pozabim, vezani na film, torej da je film čim boljši in da si bom po njem vestno lagal, da »zdaj bom pa res začel redno v kino hodit«, kar je najpogosteje, kar slišiš, ko greš iz kina. Takoj za »kaj gre v kateri koš za smeti?«.

    Naredil sem osnovno napako, da sem najina sedeža, ki jih povrhu nisem plačal sam, izbral tako, da sem pustil vmes enega praznega. Imam se za hiperempatičnega dripca, ampak tokrat sem si pa rekel, kje so vsa tista leta, ko sem sam hodil v kino, iskal prosti zic, potem pa vedno sedel – okej, skoraj nikoli, ker pri nas je čudo, če je v kinu dvomestno število ljudi – poleg nekega cmokajoče zaljubljenega para. Sploh na Liffeu, ki je v neki točki, ko smo bili še v Ljubljani in jedli jabolka med, pred in po predstavi, postal razlog za dejtanje, Simon Popek pa soustanovitelj kulturnega Tinderja. Popkulturni kupid.

    In to, da sem pustil prosti sedež med nama in še enim parom, ki je sedel na robu, me je zajebalo. Zelo zajebalo. Zraven mene je torej sedel tip, ki je predzadnji zamudil. Ne bom ga sodil, lahko ga kvečjemu presojam, kar je najbrž eno in isto.Ampak to lahko počneš samo, če greš gledat film kot je film z naslovom Zgodbe iz kostanjevih gozdov. Ker si vsako leto lažem, da bom šel na FSF, festival slovenskega filma, pa žal ne znam iz Maribora v kino v Portorož, nato pač čitam, spremljam in podoživljam letno bero slovenskih filmov. Ker dajmo, priznajmo si. Slovenske filme imamo radi, sicer približno tako kot Cankar mamo. Ljubimo, neskončno, ampak zatajimo ob prvi priliki.

    In če slovenski film, prvenec, kar je zdaj kul, ker so prešteli, da je zadnjih sedem vesen za najboljši film dobilo kar šest prvencev, pokasira kar enajst ali koliko že vesen in če ga hvalijo vsi, če ga Popek spravi na Liffe in je potem cel halo in cirkus, ker je bilo na film treba čakati do Liffea, kjer je slovenski film pač tam, ker je prav, da je, no, če je vse tako oh in sploh, potem ne smeš, ne moreš, a-a zamudit. Greš. Laufaš. In potem gledaš film, se čudiš, zakaj je spet zvok takšen in delaš tisto fonetsko faco, da seveda pa štekaš, kako in kaj govorijo v Beneški Sloveniji. Kakih sto let nazaj.

    Ja pa ja.

    Najboljše, kar se je lahko zgodilo. Da so pozabili podnapise. Ker so jih, smo šli znova in potem kimali, da je film res, res art film, skoraj bi lahko rekli dobri, stari »slovenski film«, saj veste, grda zmerljivka za filme, ki so bili pretežki za prelahko nacijo. Film premore italijanski post-neorealizem (tam so profili ksihtov mogoče malo bolj vrženi v tvojo faco), pomešan z avtorskim poklonom Čehovu (meni se Čehov na 617 straneh sijajno prevedene zbirke Dame s psičkom ni zdel tako surrealen in nadzemeljski, magični realizem pa to), ampak predvsem smo pa ugotovili, da dialogov ne bo ravno veliko. Smo pa lahko vsi začeli skupaj in znova od uvodnega napisa, komu je film namenjen, kje se dogaja in zakaj se dogaja ter tako naprej.

    Tip, ki je sedel zraven mene, je moral imeti hudo eksistencialno krizo. Takoj. Hudo. Hu-do. Dihal ni. Pihal je. Kdaj je vdihnil, ne vem, vem pa, kdaj je izdihnil. Skozi nos. Na polno. Šuuuu. In potem se je praskal po faci, večinoma pogledoval na desno, po celi vrsti, kot da bi želel preveriti, ali je še kdo, ki mu je takšna muka kot njemu. Pa ne bi rekel, da mu je bila muka film. Ne. Življenje. Ali pa vsaj tisto, kar naj bi film predstavljal. In to je počel s telesom. Ves čas, nenehno. Zmagovalna je bila, ko je nagnil glavo tako v levo, da se je skoraj stisnil na mojo desno ramo. Manjkalo je samo še, da bi ga pogladil po laseh in mu rekel, da bo vse že vredu, da film traja, kaj, 81 minut in da obstajajo dobrih devet minut daljše in vsekakor bolj duhamorne fuzbal tekme.

    Ugotovil sem, kaj kmalu, da je kaj takega možno samo ob takem filmu. Zato je film Zgodbe iz kostanjevih gozdov vrhunski film. Zato. Ker si vržen vanj, skupaj s tremi kralji, ko ne veš, ali je tisto na platnu res Marko Brecelj, ko skušaš ugotoviti, ali je igra, ki jo igrajo v gostilni, nekaj, kar ti je jasno, čeprav si najprej pomislil, da so tiste bele črte krede na mizi nekaj čisto drugega, in ko predvsem ne veš, kakšno je časovno zaporedje sicer res lepo posnetega filma. In povrhu te še muči začetni heksnšus. Zdaj pa uživaj v filmu leta.

    Ugotovil sem pa, nekje na sredini, čeprav sredine ni bilo, ker to ni bil geometrični film, da čutim drugače. Da je tudi tip na moji desni art tip. Kot da bi bil del filma, mimobežna sanjarija, za hip sem celo pomislil, da nas je Vinter nasmodil, ko je rekel, da Gregorja Božiča, mladega režiserja, ni, ker je na študijski izmenjavi v tujini. Res sem mislil, da je mogoče ta tip poleg mene on in da ga »vozi« na lastnem filmu. Malo mu je bil podoben, črni lasje in vitek trup, kolikor sem pač videl fotke in posnetke, ko sem bral ali gledal intervjuje z njim. Mater, res sta si podobna. Pa ni bil to on. Božič pač ne bi stiskal svojih členkov tako močno, tako vztrajno in tako predano. Kako je pokalo. Tlosk-plesk-šljosk.

    Nato ga je cukalo naprej-nazaj. Z nosom do stola pred sabo. Pa nazaj. Pune hamre, kot bi rekli mi v Mariboru. Da je še sedež počil. Kljask. In potem spet glava na levo, k moji rami, pa spet členki in ves čas tisto dihanje. Pišuuu. Ri. Ja. Ugotovil sem tudi, spoznal pravzaprav, da mi je poskočil utrip in da še težje sledim filmu. Ampak ravno to! Jaaa! Takrat me je pognalo, zadelo in pometlo, da mi je bilo vse to usojeno. Šele tako, ko nisem mogel slediti filmu, je pomenilo, da mu zares sledim. Ker film ni linearen. Ni šel in ne gre po vrsti kot hiše v Trsti, pa čeprav v filmu vidimo tudi morje, ki je pognalo sanje po boljšem življenju, ampak film dobro pove, kako naivni so ljudje, ki mislijo, da drugje pa cvenk pride kar iz neba. Film je takšen, kakršen je bil tip na moji desni. Magičen, zasanjan, poln črnega humorja prazne pastelne jeseni. Zato sem mislil, da (me) bo konec, ko je sledila že skoraj razlaga, kako je škrti Mario plačal Marti pot v Avstralijo, bedno razočaral, pa me ni, ker je bil samo še bolj nejasen, meglen, netuzemski.

    Gregor Božič je neo-tradicionalist, zato je na konec dal napis »konec«. Oni veliki. Rumeni. Tarantinovski skoraj, saj veste, rimejk The Hateful Eight in to. Pa še takrat ni bilo konec. Niso prižgali luči, kar je prav, se spodobi, ko gre za premiero. Spodobi se, da preberemo, koliko ljudi je potrebnih, zakaj film toliko stane in komu vse bi se bil avtor rad zahvalil. Če se le da, počakam do konca, ampak tokrat sem želel nazaj v življenje, ven, v 21. stoletje. Beg. Stran od propadajoče skupnosti, kjer živim merijo krste in mrtvim poje celo eden in edini Marko Brecelj kot član nekakšnih svetih treh kraljev.

    Zgodbe iz kostanjevih gozdov je film, ki ga imajo kritiki radi. Zakaj? Nimam pojma, ampak če bi to bila muzika, resen psihadelični šus, bi razumel, zakaj se ga pohvali, izpostavi, skoraj postavi na piedestal. Ker je metafilm, ker je kolaž žanrov, ampak postavljen v relativno znano okolje, čeprav, bodimo iskreni, če vam nekdo reče, da pokažite na zemljevidu, kje je Beneška Slovenija, bi s prstom iskali nekje med Idrijo in Milanom.

    Priznam, ni mi težko, da filma Zgodbe iz kostanjevih gozdov nisem razumel ama niti malo. Sem ga pa gledal, vpijal, čutil. Ne sam, ne s punco, ampak še z onim na moji desni. In sem mu bil malo favš, ker ga je tako zelo vozilo. Ker je bil kot pravljičen junak, ker sem šele doma prebral, da je Zgodbe iz kostanjevih gozdov pravzaprav pravljica. Aaaa, eee, zdaj štekam. Zdaj razumem, zakaj Čehov. Zdaj štekam! Aaaaa. A, potem pa ja, potem pa gre.

    Mogoče pa bi šlo tudi brez podnapisov? Magari! Morda je namreč včasih bolje, da ne razumeš ničesar. Ali, kot smo slišali v izjemnem korejskem filmu Parazit: najboljše je, če nimaš nobenega načrta, ker potem ne more nič iti narobe. Ne more biti tudi nič prav, ampak če nimaš načrta, te lahko vse preseneti.

    In tako te film Zgodbe iz kostanjevih gozdov lahko tudi resno vrže. Eksistencialno vrže. O Beneški Sloveniji vem zdaj še manj, razen tegsa, da je tam morala biti huda beda, tam, sto let tega, in da so bili zdravniki – a, saj res, Čehov je bil doktor! –  naučeni reči »gripa, tuberkuloza, tifus« in predpisali vedno eno in isto, malo obhladkov, iz ta boljšega predala pa dali tablete, ki se jih popije s toplo vodo. In da če malo zamižiš, samo upaš, da kdaj ne bo še kje tako kot je bilo tam.

    Aaaa. Zdaj razumem. Da ne gre razumeti. Ker bolj kot sem gledal tisti voz, na katerem so celo zapeli, se zavrtel in se skoraj poseksali, sami sebe, kakoppak, bolj se mi je zdelo, da v celem filmu ni enega resnega kostanja. Ne ploda, plodov je kolikor hočete, grejo v lase, v jamo in po reki, ampak drevesa. Ogromno je bilo pa, em, upam, da bom vsaj približno zgrešil, brez. Pa saj je kak kostanj, aja, na koncu je, seveda, polno. Da se kadi!

    Vem pa torej nekaj. Da bom vedno pogledal, če so kostanji, ki jih kupiš v Mariboru, slučajno iz Benečije. Najbrž niso, če so, so predragi ali pa maroni, ampak fajn bi pa že bilo, če bi bili.

    Nauk? Pustite kdaj prost sedež. Za art film. Za art tipa na svoji desni.