Oznaka: film recenzija

  • Spizdevanje desetletja

    Spizdevanje desetletja

    Spizdiš lahko marsikam, marsikdaj in marsikaj. Spizdiš lahko s slamico v nosu in z glavo v prahu. Spizdiš lahko v piksno mercator piva. Spizdiš lahko v brezalkoholni pir, prelit v alkoholno piksno. Spizdiš lahko na Metelkovo. Spizdiš lahko iz Metelkove. Spizdiš lahko po lulanju pod Maistrovim spomenikom pred kolodvorom. Spizdiš lahko tako, da misliš, da je na tisten konju Mark Atonij ali Avrelij.

    Spizdiš lahko v seks s poročenim tipom. Spizdiš lahko cucka poročenemu tipu in njegovi bejbi. Spizdiš lahko pol hladilnika tipu. Spizdiš lahko iz delovnega mesta. Spizdiš lahko v delovno slikarsko skupino. Spizdiš lahko v umetnost. Spizdiš lahko lastno prodano sliko. Spizdiš lahko iz stanovanja. Spizdiš lahko, ko spizdi best frendica. Spizdiš lahko v zaslon telefona. Spizdiš lahko tako, da guglaš, kako spizdit.

    In, ta je ultimativna, spizdiš lahko sam od sebe. Ter spizdi lahko nekaj iz tebe. Recimo – menstruacija. Z nogami v luftu in testom nosečnosti na tleh. Ne da bi karkoli o tem vedel, sanja se mi ne. Pa saj se mladi Evi, ki počasi spoznava, da ima mladost omejen rok trajanja v trenutku, ko ti menstra zamuja, hkrati pa prehiti tok tvojega življenja, tudi ne sanja nič. Razen to, da karkoli narediš, lepega, večinoma pa grdega, malo drugim, večinoma pa sebi, zares spizdit sam pred sabo pa ne moreš. Z ničimer od naštetega.

    Najlažje je pa – spizdit.

    In ne, ne samo v Berlin. Ali pač karkoli naj bi Berlin še predstavljal.

    Film Prasica, slabšalno ime za žensko, je slovenski film desetletja. Evforično? Ja, sploh ker smo komaj v letu 2021. Še devet let preko prsta imamo, ampak to je film desetletja, ker prikaže zgodbo minulega desetletja. Zdaj… Režiserka Tijana Zinajić, ki je Lari Pauković prejšnji teden v Mladini dala top intervju, bi lahko iz teksta Nimamo jajc, imamo pa škatle od njih, kar je, ono, najboljši naslov sploh, posnela marsikaj.

    Lahko bi se vrnila, kaj pa vem, k oljem na platnu, kjer je svoje pacal jebivetrstvo šarlatanski Stereotip (1997), tja k Janezu Burgerju in njegovem filmu V leru (1999), kjer je bilo večnega študiranja in svaljkanja v flegmi čikov tranzicijsko počasi konec, ko je prišla nosečnost. No, ne za vse, še vedno si lahko bil od Žmauca sosed pa od brata prjatu v Jebiga (2000) ter nad tabo ni visel odgovor na vprašanje, kdaj, pri pizdi, boš odrasel. Ali pa vsaj kaj ukradel, da bo prihodnost še dosegljiva Tu pa tam (2005) ali pa vsaj sezonsko Hit poletja (2008). Če se recimo osredotočim na filme, kjer smo mladi gledali mlade, vrstnike ali mlajše. In se neizogibno ustavim pri filmu Ne bom več luzerka, v katerem je Urša Menart v liku Špele postavila vprašanje, kako dolgo bo to spizdevanje še trajalo. Takrat, marca 2019, preden je tudi spizdevanje dobili omejitve s pandemičnimi ukrepi, se je zdelo, da bomo spizdili prav vsi.

    Ne bom več luzerka je film generacije, ki niti ne more biti generacija, ker to po Skypeu in tako, malo ja, malo ne, niti ne moreš biti. Film Prasica pokaže, zakaj. Ker smo si ljudje pač različni. Če je bila Špela v Luzerki, no, luzerka, ker je še »predlani« verjela, da se s faksom, pridnostjo, trudom nekaj da in zmore, je Eva v Prasici že bolj izkušena. Čeprav sta nekje tu tu, ko gre za starost in usmeritev. Špela je umetnostna zgodovinarka, ki bi rada delala v muzeju. e je slikarka, ki bi rada kdaj prišla v muzej, a še prej mora v vse galerije. Špela je pridna, Eva vsekakor ni.

    Zato je Ne bom več luzerka drama, ki se lahko gleda kot komedija, Prasica pa komedija, ki bi se morala gledati kot drama. Ampak je bolje, da se ne. Ker se potem za Špelo ne bi izšlo. Ne bi se samo zabrisala v Ljubljanico, kot smo gledali v Luzerki, ker bi to bil nek, kaj pa vem, upor. Samoupor. Ne. Zabrisala bi se v Ljubljanico in je ne bi bilo več ven. Tokrat Ljubljana ni izpraznjena, kar sicer večino časa med tednom tudi je. Špeli je prav vseeno, kaj jé. Tokrat se (anti)junakinja ne potopi v kad pri starših. Ne zlamlja se na tak način. Ne izginja. Ne preda se. Tokrat žuranje vsaj za hip pomaga, piksna piva ima efekt piksne piva. Obe sta fajterki v svojem bistvu, le da Eva dalj časa pusti, da jo bolj konkretno gazijo, nato pa se precej bolj konkretno upre.

    Zato je Prasica tako učinkovit film. Toliko smeha, kot ga je bilo na mariborsko projekciji v sklopu Liffea, že dolgo nisem slišal. Nazadnje Pr’ Hostar, pred tem v Tu pa tam. Na glas, spontano, pristno. Ker je film tako prepričljivo, iskrivo, naravno posnet. Kot da bi, če ste ta EMŠO, gledali kolege, ugibam. Takšen je končno sproščeni jezik, kjer je, ko se zvok po uvodu nekoliko porihta, povsem nepomembno, kateri dialekt je uporabljen. Ja, ljubljanski, urbani, mestni. Je. Ni pa povsem uličarski in v samem jeziku niti ni poanta. Hvala bogu. Takšna je kostumografija. Takšna je scenografija, ki pokaže točno to, kar vidiš in doživiš, pa naj se ti ne da »bit zunaj« ali si tako narolan, da se ti zdi, da so zombi narolani še vsi okrog tebe. In takšna je vrhunska glasba, ki kaže, da imamo vse, kar imajo vsi drugi. In še več. Ker glasba bodisi skozi pronicljivo kantavtorstvo ali pa celo skozi take hite, kot je Marie ne piši pesmi več (Hazard) ter ponovni post-stereotipski povratek celo k Otu Pestnerju, pomaga držati film, da se niti za hip ne ustavi.

    Ker se niti ne more ustaviti. Eva ne more imeti premora. To je prekletstvo prekarne generacije. Nimaš časa za premor. Če že, ti je vsiljen. Nekaj ali nekdo ti to slej ko prej sporoči. Eva to sporoči najprej telo. Če bo šlo tako naprej, izve pri ginekologu, kjer Matej Puc odigra top povsem mimobežno vlogo in pokaže moč kastinga in režije, še bolj pa scenarija, bo kriza. Eva seveda pretirava, kako ne bi, če je cimer diler, pakira v alufolijo, ampak ob tem ni diler, ki bi hodil okrog s kijem, ko mu zmanjka biznisa, se pač s tem sprijazni, ampak seveda tudi še ni v menopavzi. Eva je v letih, ko se trideset še mora zdeti ravno dovolj daleč. Čeprav ni. Ko si trideset, bi naj nekaj že naredil, ustvaril, imel za pokazat. Ali pa vsaj umrl pri sedemindvajsetih, le da Eva spozna, kot je večina takih, ki bomo film gledali kot skoraj avtobiografijo, Eva pa ne bi umrla niti uspešna, še komaj mlada in za sabo ne bi pustila kdo ve kako spektakularnega, opevanega, oboževanega telesa.

    Ker to je film, v katerem se lahko v igranje Lize Marijine zaljubiš. Pismo. Zgleda kot filmska igralka. Pa igra lik, ki se tako muči sam s sabo. Pa še na šihtu jo zajebavajo z izplačilom. Šiht, kjer naj bi prodajala knjige, ki jih sama »u lajfu« ne bi kupila. Kjer ne pristaja na sodobne zahteve po ustrežljivosti in prijaznosti. Ne. Eva ves čas kriči en velik ne. Vsem po spisku, hkrati s sabo. Ne, ne, ne, ne, NEEEEEEE!!!!

    Težava je le, da nekje mora ugotoviti, kaj predstavlja »ja«. In to ugotavlja na trd način. Tudi s trdimi drogami. Ampak Zinajićevi je uspelo posneti mimobežnost, vsakodnevnost ali pa vsakovikendaštvost drogiranja. V tem snifanju ni nobene glamuroznosti, scorsejevskosti ali po drugi strani skrajne bede. Ne. Za to generacijo je snifanje to, kar je bilo za tiste 10, 20 let starejše pohanje. Pač, tam je, uzem si, hop, gremo. In pri tem niso stereotipno paranoidni, zapufani, zmedeni. Obenem pa nič ne glorificira, obenem pa ne obsoja. Kar je v letu 2021 morda toliko bolj zajebano, še zlasti za ženski lik.

    Zinajićeva je v Lizi Marijini, ki hkrati zgleda in igra kot kakšna Nataša Barbara Gračner, kar mora biti ultimativni kompliment, našla lik, s katerim film stoji in pade. To je njen Jan Cvitkovič iz filma V leru. Ker je igra tako… tu in zdaj. Nenarejeno. Končno vidiš in gledaš lik in se takoj z njim poistovetiš. No, lahko se seveda tudi ne. Liza Marijina je totalno nasprotje Milene iz Poletja v školjki (1986). Eva ni Milena. Kar pa ne pomeni, da ne hrepeniš po tem, da bi ji vseeno nekako uspelo, čeprav po drugi strani komaj čakaš, kdaj se bo naslednjič zajebala. En tak vojarizem.

    Predvsem pa je Prasica film, ki mu je gladko dol viselo za vse. Morda je zato tako primerno, da Nejc Gazvoda, ki je režiral Izlet in Dvojino, svojevrstno iskanje nenajdene generacije, nastopi kot povsem mimobežni, ampak za zgodbo ne nepomembni kupec v knjigarni, ko ga Eva tako pristno, boli mene za vse, nahruli. Eva je vseeno lik, ki ji ni vseeeno. Ko je ona na vrsti za trgovino, gre v, em, trgovino. In kupi jajca, čeprav nima prave škatle od njih. No, »kupi«. Ker ve, da je še nekaj prav. Moralne vrednote niso šle s snifanjem, popivanjem, fukanjem. Nekje, nekaj, nekako v njej tli.

    Zato je menstruacija oziroma njeno zamujanje simbol, metafora, primera za prihodnost. Ampak ne tisto veliko prihodnost. Menstruacija je v tem primeru, tudi za nas, tipe, razumljiva. Tudi ali še posebej, ko si gre z roko v hlače in pogleda, če je že kaj. Menstruacija kot ciklično zagotavljanje prihodnosti z omejenim rokom trajanja. Ko ni menstruacije, se poruši odlašanje prihodnosti. In takrat lahko spizdevaš do onemoglosti. Lahko se delaš, da ti je vseeno za cimra, ki ga sijajno flegmatično igra Tosja Flaker Berce, pa ti ni, če ga zbujaš, ker mora na šiht, da se potem kasneje delaš norca, ker je ta šiht razvažanje pic na kolesu, kar naj bi bil korak nazaj od dilanja.

    Eva bi sama sebi najbrž rekla, da je prasica, ampak to je povsem drugače, kot če to isto oznako pokasira v mizogini, šovinistični in etablirani galeriji. Od galerista. Vprašanje, če je feministka, kar film preizpraša z vprašajem o fafanju, ki da naj bi bilo tisto mejno razlikovanje znotraj feminističnih krogov. Ampak Eva nima velikih tem, niti sama ni velika tema. Pač, preprosto, je. Biva. In se, hvala bogu, na pravi točki upre. Vsem. Pa cimri, best frendici, ki gre v Berlin po sifilis (poglejte film, več ne povem). Pa mentorju. Pa skupini. Pa galeriji. Pa… Sebi.

    Ampak zaveda pa se, da ne more večno spizdevati. Toliko je vendarle stara, pridejo tudi konvencionalni izzivi. Kot je izvršba ali plačevanje najemnine. Ker sicer je še vedno alternativa, v državi lastniških stanovanj. Nazaj k tastarim. Eva te izbire ne vzame, nima fanta, ni še živela življenja, vrednega vrnitve k tastarim. Je pa življenje, ki na platnu tako prekleto oživi. Tako zelo, da je po projekciji v Mariboru padlo kar nekaj vprašanj iz publike za Izo Strehar in Lizo Marijino. Pa vemo, kako je ponavadi, kadar voditelj, v tem primeru Damjan Vinter, vpraša, če je kakšno vprašanje iz publike. Ponavadi traja, potem celo sledi kanonada vprašanj, ampak nikdar pa tako zgodaj in tako željno.

    Prasica je slabšalno ime za žensko, kakor se dopolnjuje naslov, najbrž tudi v želji po dopolnitvi profanosti, ki je en Google, denimo, ne trpi. Je pa hkrati naslov filma, po katerem bi še vedno lahko spizdil, pa lahko vidiš, spoznaš, občutiš, da od sebe pač ne moreš spizdit. In ko to ugotoviš, spoznaš sebe. Pa lahko celo narediš nekaj tako podlega, kot je spizdit cucka. Srčkanega cucka.

    Zato… Spizdevajte. Kolikor vas volja. Ampak največ boste naredili, če boste spomladi, ko pride film v redno produkcijo, spizdili pogledat Prasico. Res. Ker če nič drugega, kader Eve in cimra Blaža… Bo čez leta ali pa bi vsaj moral biti del kolaža kultnih, prepoznavnih, bistvenih scen slovenskega film. In Prasica je en (naj)boljših slovenskih filmov. Sedem vesen pove nekaj, vse pa občutenje v kinu.

    Tako. Zdaj pa… Spizdimo.

  • (Ne)pravi ded(i)

    (Ne)pravi ded(i)

    Solza. Ena. Nato še ena. Ne velika, pa vendar – solza.

    Za hip sem pomislil, da se to nekaj kakor ne sme. Skoraj ne spodobi. Greh, blasfemija, narobe. Skrij, skrij solze. Brž. Da te ja kdo ne vidi. Ne, ker naj moški, fantje, karkoli že smo, ne bi jokali. Eh, ne, ne to. Časi sramotenja moškega joka so davno mimo. Ampak… med filmom o Jamesu Bondu? Da te Hollywood uspe tako prekleto nategnit? Da se skoraj cmeriš? Zato sem se seveda še zasmejal v sebi. Kako prekleto uspešna manipulacija! Mastno uspešna, brezizhodno tradicionalna. James. Frdamani. Bond.

    Da, ob koncu filma Ni čas za smrt sem se skoraj cmeril. Krivci? Ni jih malo, lahko pa začnemo s torki v devetdesetih na Kanalu A, ko so redno vrteli bondijade. Mislim, da kar lepo vse po vrsti. Pa potem mariborski kino Partizan, kjer sicer nisi mogel na platnu izkusiti kot rosni osnovnošolec nič tako grotesknega, kot je bila scena v baru pred vstopom v kino. Tam sem videl Golden Eye, kjer me je medenica tiste bejbe, ki je med seksom dušila in ubijala, ko je Pierce Brosnan postal »moj« prvi Bond, resno travmatizirala. Ampak bolj aktualni krivci? Gotovo Hans Zimmer in Billie Eilish. Pa po svoje tudi Daniel Craig. In Cary Fukunaga, ki je združil bolečo lepoto Jane Eyre z brutalno realistično prvo sezono True Detective.

    Pisati o tem, kako se cmeriš med Jamesom Bondom, je tvegano početje. Še zlasti, če si pubec. Mhm. Je. Tvegaš. Ampak Bond naj bi, slišimo vedno in vedno znova, poosebljal duh časa. In Craigov Bond je vse od Casino Royale naprej bolj human James Bond. Čustven, ranljiv, krhek. Zaljubi se. Trpi. Pa ne samo, ko mu kurijo jajca ali ga mlatijo do onemoglosti. Itak že dolgo ni več tako dober kot tipi, ki jih lovi, se pa prekleto trudi, kot so povedali v uradnem podkastu, ki je presenetljivo odkrit in ne tako marketinško spolikan, da bi bil brez okusa.

    James Bond je (p)ostal topo orožje, kot mu je rekla Judy Dench kot M, po Skyfall le še oljni portret na platnu. Svet je šel naprej brez njega, njegovih igračk, njegovega pristopa. Vse to je popisano in znano. Craig je posnel tri res dobre Bonde, enega povprečnega in enega pozabljenega. Prišel je nabildan ven iz vode, blond in se boril proti tradiciji. Pil ni zgolj vodkamartinijev. Eh. Pivo, kokakolo, dietno kokakolo in kaj še vem kaj vse. Vedno nekje na robu dovoljenih čustev. Daaaaleč od Seana Conneryja, še dlje od Rogerja Moorea. In to v času, ko čustva, ranljivost, politična korektnost štejejo pač več kot nevidni avtomobili. Največja eksplozija je, če bi se Bond razjokal in rekel »žal mi je, rad te mam« in podobno.

    Ni čas za smrt je film, ki nam pokaže, kakšen bi bil svet, v katerega bi naj vstopili, a nam ne uspe, pa nas James Bond še zadnji drži za gleženj in ne spusti. Zajel je kritični duh časa, v katerem ga davijo in utapljajo, streljajo nanj, granatirajo. V Ni čas za smrt je bližje Nolanovi percepciji Batmana. Bonda nihče ne mara, še sam noče več biti Bond, ni mu mar, če ni več 007. Naj bo kdo drug, bolj primeren. In vse to No Time to Die ponudi. Deluje kakor pitch za, hej, glejte, bi radi, da je 007 temnopolta ženska? Da se morajo ženske, na katere James Bond naleti, obrniti stran, ko se preoblači, potem ko je že mislil, da bo seksal? Ne enkrat, ampak dvakrat. Da bodo kar same padale in jih bo vse podrl.

    Ne, ta svet je, vsaj v popkulturi, mimo. Ločnice ni več. Junakinje so tiste, ki vlečejo nit. Pa če gre za Mad Maxa, Igre lakote, Wonder Woman, Black Widow itd. Je tako prav ali ne? Stvar pogleda, časa, družbe. Če vprašate mene je. Edini problem je potem za like, kot ej James Bond. Kaj narediti z njim? Franšiza se je očitno predobro zavedala, da če bo šla dlje kot kadarkoli, bo z Bondom konec. Zato so morali nekaj narediti. Če greš predaleč, ti ne preostane drugega kot to, kar so storili. Bond ne paše v ta svet. Okužen je. Ne s koronavirusom, čeprav se bi dalo diskutirati, kam film moli taco. James Bond bo neizogibno ostal zadaj in bo čudaški lik. Bomo hodili potem gledat to? Kako zarjavel, ne-za-ta-čas je? Najbrž dolgoročno ne. Kratkoročno pa gotovo. Ko sem prišel s kina v ponedeljek, potem ko je film premiero dočakal v četrtek, je v kinu bilo že 18 tisoč ljudi. Tudi v ponedeljek ob 18. uri je bil kino precej dobro obiskan. In ljudje zelo »not«. Smeh, kjer mora biti. Glasen. Pravi. In kakšen šok, ko kaj nenadno eksplodira. Ne, tega doma ne moreš (po)doživeti.

    Svet gre vedno naprej. Če želiš, da bo ostalo vse enako, kot doslej, boš moral v spreminjajočem se svetu, kakor velja že stoletja, spremeniti vse. Po domače, pošicat’ boš moral vse, ki bi radi izvedli spremembe. Pa še vedno ne bo dovolj. Moral boš lobirat, prenašat šefe, se prilagajat. Ponižno boš moral čakati na odgovore.

    James Bond v Ni čas za smrt gleda tudi risanke. Naredi zajtrk. Da lupčka zjutraj preden gre na pot. Zre prihodnosti v oči, pa ne zgolj z grozo. James Bond je imel že v Casino Royale priložnost postati nekdo drug. V Ni čas za smrt je ta drug postal, ampak mu je zmanjkalo časa, da bi videl, če to sploh lahko postane. A day late and a dollar short, pravijo temu v Ameriki. James Bond nam je tokrat dal vedeti, da nam ne preostane nič drugega, kot da sprejmemo spremembe. Ker sicer tvegamo, da spremembe ne bodo sprejele nas. Kar je mnogo huje. Težava je le, da je Bond vse to spoznal mnogo, mnogo prepozno. Usodno prepozno. Je pa njegova ranljivost pač hit. Zlikovci so vedno boljši, Rami Malek je briljanten. Saj je že Nolan naredil takega Jokerja, da je ta postal večja zvezda od Batmana. Kar ni povsem uspelo Jacku Nicholsonu, ker devetdeseta niso bila tako mračno cinična, čeprav je napovedal prihodnost, je Heathu Ledgerju, vse skupaj pa je le še nadgradil Joaquin Phoenix.

    Pri Bondu gredo stvari že zaradi obvezne tradicionalnosti počasneje. Še najbolj me je vse skupaj spominjalo na Star Wars in vse, kar je prišlo z in po The Force Awakens. Mogoče zavoljo otoka, kaj pa vem. James Bond je šel na konec sveta, tam, kjer se svet ne more dogovoriti, kaj svet sploh še je, da bi preprečil konec sveta, kot ga poznamo. In rešil je vse, cel svet, le sebe ne. Največja borba – in tu je Craig naredil remek delo – je v Jamesu Bondu samem. Čeprav je bil sila surov, to noče biti več. Že dolgo ne. Noče biti najlepši tip v prostoru, ga ne zanima niti malo. Želi biti najbolj brihten? Mogoče. Najbolj smešen? Tudi. Najboljši prijatelj? Ja, zakaj pa ne. In najboljši… No, ne bom razkril vsega, ker ni pošteno, ker te film res šokira. Mnogo bolj kot sicer.

    James Bond mora biti vedno posnet sodobno, čeprav zdaj ne moremo videti skoraj nič takega, kar bi nas res šokiralo. Sploh, ker se nam po filmu zdi, da ima vsak od nas skoraj boljši telefon od njega, ki bo očitno lahko še igral kačico. Ima pa še vedno svoj sijajen avto in še vedno bo, pri Craigu bolj s silo kot premetenostjo, ugnal kogarkoli, ki mu bo skušal priti blizu. Magari toliko, da mu pokaže svojo uro in, eeeem, odpre oči.

    Ni čas za smrt je predvsem film, ki ima noro dobro glasbo in kjer je komad Billie Eilish pravzaprav najboljši trailer. Pove vse, le da tega ne morete vedeti, dokler si filma ne ogledate. Če bi lahko, bi šel v kino vsakič le za toliko, da bi ujel komad, ki pride kar pozno po začetni »gun barrel« špici. Saj podobno je bilo že s Skyfall, ampak Eilisheva je s svojim minimalističnim popom posnela komad, ki bi ga Bond poslušal, če bi res kdaj ostal povsem sam. Pa ne na nekem krasnem otočku ob turkiznem morju.

    In Ni čas za smrt je film, ki nas bo preizprašal o (ne)smrtnosti. Pravzaprav vsega, na kar se lahko oprimemo skozi najbolj mainstream popkulturne fenomene. Morda bo kdaj prišel čas, ko bodo rekli, da so Bonda pomehkužili tako daleč, da jim ni preostalo drugega, kot da so v Ni čas za smrt z njim storili na koncu to, kar so. Morda pa je, kar je nauk filma, James Bond naposled le zgodba, ki jo nekomu poveš na krasni, dolgi vožnji z avtom.

    Prekleto dobra, sijajno posneta zgodba. Ker je Cary Fukunaga nekaj kakor združil svojo neponovljivo Jane Eyre z brutalnim realizmom prve sezone True Detective. Ponovil je šicanje sekvenco v dolgem kadru. In ponovil je najbolj zgodbene obraze, kar jih je. In to v takem žanru. Da se človek vpraša, kaj, za vraga, je motilo Daniela Boylea, da je odkaral od filma?

    Ni čas za smrt je obenem prekleto dolg film, ki pa sporoča le eno: o kratkosti, dragocenosti, nujnosti življenja. Novega. Ne starega. Ker vse po starem… Te pripelje le do konca sveta. In sebe.

    Bis. Nič filma ne uniči bolj kot pritisk časa, ko čistilka, ki seveda ni sama kriva, sploh ne, uleti v najbolj čustvenem delu filma in pusti še povrhu odprta vrata, da noter pronica luč. Če le gre, počakajte, za božjo voljo.

    • Prava strast do letenja

      [wp-review id=””]

      Strast do letenja je lep, dedalovskoikarovski, livingstonovski dokumentarec. Morda je režiser Dušan Moravec, hišni dokumentarist nacionalke tekoče dobe, v zelo »zračnem« filmu namerno pustil v zraku veliko praznine. Kot da bi posnel prepih modrine neba. Ampak to ni tisto, kar v Strast do letenja prikaže strast. Ne. Strast je na samem koncu. Kruta strast. Taka strast, ki zlomi najprej srce, nato pa še možgane.

      Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]
       

      Že res, da smo imeli izjemen podkast o Adrii Airways. In cel kup zgodb, portretov, oddaj, prispevkov. Pustimo politiko. Pustimo. Da smo zavozili. Smo. In še bomo. A kar boli, je zgodba Alje Berčič Ivanuš, kapitanke, pilotke, letalke. Če ne bi oče delal v Aeroklubu in če bi skupaj z mamo našla vrtec zanjo, ne bi nikdar letela. Tako pa je od malega tičala okrog. »Eni so se morali igrati doma, jaz pa na letališču,« je izjava, kakršne točno taki dokumentarci potrebujejo. Nujno. Če ni naratorja, kar je v Sloveniji praviloma rezervirano za tuje dokumentarce, kakor da nihče noče zastaviti teksta in glasu za domače zgodbe, potem morajo biti sogovorniki toliko bolj močni, montaža in scenarij pa nepredušno kvalitetna.

      Strast do letenja ni zelo scenaristično močen dokumentarec, zato je obenem veliko filmske lirike, domala poezije, izkazani v mistični glasbi – kdo drug kot Iztok Turk –, kar tudi letenje v svojem bistvu najbrž tudi je. Jahanje oblakov v simfoniji neba. In v tem oziru je naslov vsekakor primeren, saj vsebina skuša prikazati, da ti lahko letenje pomeni vsaj toliko kot fotografija, da še takšni razrvani mulci lahko naredijo kasneje kariero in da je vojska dala tudi kaj za življenje. In za kruh. Čeprav si, kakor slišimo, strasti do letenja ne moreš kupiti do denarja. Eh. Denar pač nima nič s tem, če imaš jajca v velikosti košarkarske žoge in greš ne enkrat pod Solkanski most, narediš luping, spustiš dimne bombe in si pilotska legenda. Zato si je treba tiste usnjene jakne in raybanke zaslužit. To je Top Gun, to, ko se Benjamin Ličer – Benđo vratolomno spusti in pusti fotkat. Kot velika legenda.

      Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]
       

      Ne, tega se ne da kupit. Kar dobro ponazorita tudi Primož Jovanović in Miro Majcen. Vsak od njih ima neke svoje sanje, ki izhajajo najbrž iz strasti. In to je dokumentarec kar solidno povzel, četudi je mestoma škoda, da niso našli še lepšega vremena in da bi včasih morda slišali še kaj, ko čakamo, kdo bo naslednji spregovoril. Morda pa je tudi to poanta. Da piloti pač ne opletajo, ne čebljajo, ne govoričijo. Letijo.

      In upajo na čim boljši pristanek, kakor je sijajno povedala na koncu prva slovenska kapitanka: »Usekaš (pri pristanku), pa ti je nerodno pozdraviti potnike.« Tako da ko z repom tolčemo po stezi, si lahko poslej precej bolj človeško predstavljamo, kako zelo v sebi zakleje vsak pilot. Ni jim vseeno. Čeprav je kar malo srhljivo, da si vsak od njih bojda želi, da bi enkrat pristal v res nemogočem vremenu.

      Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]
       

      Ker to je še v njihovi zmožnosti. Kar ni, je širša slika. In ta je prišla na koncu. Alja Berčič Ivanuš je reklama za pilotiranje na dveh nogah. Je filmogenična, je skromna, pametna, sposobna. Vse tisto, kar na koncu Adria Airways ni več bila. Zato je zlomilo najprej srce, nato pa še možgane, ko je – kot pri vsakem od četverice – pisalo, da zdaj išče bojda z družino priložnosti na Japonskem. Ni šla letet za, denimo, poljski LOT. Bo pa letela naprej. Ker je služba. In, še bolj, ker je strast.

      Strast do letenja je kot dokumentarec soliden izdelek, ni presežek kot film, je pa zato slow motion posnetek nečesa, kar smo nekoč imeli (v prejšnji državi se je izdelovalo vojaška letala), pa smo zares to cenili, ko tega več ni bilo. Kar je najbrž usoda tistih, ki živijo za in od strasti. Ti ljudje, ti štirje, bodo gotovo še leteli. Četudi je Adria odletela.

       

    • Slovenija, njihov in naš dom(a)

      Slovenija, njihov in naš dom(a)

      »Ne moreš se imeti za pravega Dolenjca, če nimaš vinograda.« – Robert Yebuah

      [wp-review id=””]

       Erasmus študenti žurajo v ponedeljek. No, vsaj mislim, da žurajo v ponedeljek. Zdi se mi, da jih slišim dol čez okno. Da pa ne bom nepošten in bo Erasmus prehitro Orgazmus. Kajti vidim jih tudi, kako lazijo na Piramido, gor v hrib, ali po mestu ali kako pridno študirajo. V skupini. Vselej so pogrupirani. Predvsem Španci, ki jih je toliko, da mi je lani direktorica zavoda za turizem razlagala, da so signalni stebri v Mariboru zaznali veliko Špancev. Na zavodu so jih šteli za turiste, pa dobro, saj kdo bi lahko rekel tudi, da je vse to intelektualni turizem. Ampak ja. Pridejo, so, grejo. Redki radovedni Španci ostanejo.

      Ampak generacija, dve prej, ta je pa ostala. Prišli so študirat v nekem čisto drugem času, drugih okoliščinah, hej, v drugo državo. Prišli so kot pozitiven efekt društva neuvrščenih. Za nas, generacijo, ki je zamudila vse in mora sama sebe guglat, ali smo x, y, z ali milenijci, je vse tisto, kar je Jugoslavijo delalo veliko, svojevrstno bizarno enciklopedično znanje, ki pa prihaja predvsem po ustnem izročiču. Vprašajte starše, če vedo, kdo je bil Lumumba, kdo Čombe, kdo so bili »naši« veliki prijatelji in kdo ne. Kaj je Gadafi prinesel v Jugoslavijo, kako so Tita sprejeli v Severni Koreji in še in še. Pozitivni efekt je bil, ob gospodarski izmenjavi in občutku, da takrat predsednik ni domala plačal ali se samopromoviral za foto termin v Beli hiši, da so včasih še vedeli, kje je kaj v Afriki, denimo. Pa ne samo s prstom po zemljevidu.

      Prišli so torej, tam globoko v šestdesetih, študentje, ki so postali strokovnjaki, umetniki, intelektualci. Od vsepovsod. Res. Od vsepovsod. Indija, Irak, Uganda, Zimbabve, Gana, Alžirija, celo Čile. Vsaj vse te države so naštete v dokumentarcu Slovenec po izbiri, ki je nastal na podlagi razstave Afrika in Slovenija: Preplet ljudi in predmetov. To ni tako enostavno izhodišče, kot se morda sliši. Face moraš potem premaknit, tudi razstava je imela svoj material, seveda, ampak to zložiti v dokumentarec, ki povrhu zloži skupaj duh nekega starega, polpreteklega časa, ki se še ni iztekel?

      In kako jih Aleš Verbič zloži in premakne! Uf! Slovenec po izbiri je dokumentarec, v katerem lahko vsak vidi tisto, kar hoče videt. Tudi če noče. In lahko na tak način veliko izve tudi o sebi. Zakaj? Ker vidi, da Peter Bossman ni bil eden in edini tak primer. Še zdaleč ne. Najboljše pri tistem Bossman & Kangler vicu (Od kod si pa ti? – Iz Gane. – Kaj bom te vgibo!?) ni bilo to, da je bil kanglerizem lahko tako firbčen. Ne. Najboljše je to, da je avtomatsko predvidevalo, kako dobro, jezikovno dobro, lahko Peter Bossman pade not v vic. Sede.

      Ni težko videti, zakaj. Poslušati zdaj, skoraj že pet desetletij kasneje, vse te posivele, ampak ponosne, načitane in »človeške« ljudi, ki so prišli v SR Slovenijo, je izkušnja sama zase. Krasno je poslušati ljudi, ki jih sicer ne samo da ne slišimo, ampak smo iz njih po ovinkih slišali le iz druge roke, kakega filma in polrasističnih vicov tipa, da v Mariboru, kjer tudi ni bilo malo študentov iz daljnih krajev, eni v temi brez glave hodijo čez most. Saj še danes, hote ali ne, pogledamo, ko vidimo koga, ki ni takšen kot mi. Marsikdo že zato, ker pač nismo tako multikulti družba, kot si radi mislimo, da smo. Gledamo, ker tega pogosto ne vidimo.

      Ampak da ne bo recenzija zdrsnila v sfero političnega… Čeprav je seveda tudi ta dokumentarec posledica, ne pa, hvala bogu, vzrok politike, saj smo ljudje politična bitja. Smo. Ampak Slovenec po izbiri prikaže tipa, ki je prišel sem od daleč stran tukaj ostal in postal slovenski državljan. »Ne moreš se imeti za Dolenjca, če nimaš vinograda,« je najbrž ključni del dokumentarca. Robert Yebuah, upokojeni inženir metalurgije, sedi v svojem skromnem vinogradu in razlaga, da je kultura življenje in da se moraš prilagoditi kulturi, če želiš živeti. Smeh je tako pristen kot je pristen dolenjski cviček. Najbrž ga ni bolj dolenjskega ali pa, bolje, slovenskega stavka, kot je ta. Ali ko nam nekdo, ki je prišel iz Afrike, pove, da »tehnološko razviti smo, ampak družbeno smo primitivni do daske. Nič nismo spremenili. Vse kar delamo, je zakon dzungle. Preživi močnejši. Kot družbena bitja bi morali drugače. Mir, varnost in blagostanje morajo prevladati na planetu. Takrat bomo lahko rekli, da smo civilizirani.« Lekcija lekcij.

      Ker ne gre zato, kateri potni list imamo. »Ni dileme, ali sem Slovenec ali Alžirec, sem človek« in »sem nepalski Slovenec« so prekrasne misli prekrasnega dokumentarnega filma, ki je predvsem reklama za to, kakšne pozitivne učinke ima lahko tovrstna asimilacija. Ti ljudje, ki nastopajo v dokumentarcu, bodo sicer večno razpeti, vsi, en za drugim, na koncu poudarijo, da pravzaprav ne morejo več nazaj, tudi če bi želeli. Ne v Indijo, kaj šele v Irak. Saj tam nimajo več nikogar ali tam ni nič, kar bi ostalo. Hamed Mazouzi je upokojeni prostorski načrtovalec, Arkan Al Nawas je krajinski arhitekt in slikar, Dr. Richard Sendi je urbanist, mag. Aswin Kumar Shrestha je častni generalni konzul Nepala, ki je bil tako vesel, ko je namesto v Beograd prišel v Ljubljano in zagledal Alpe. Max Zimani je prišel iz Zimbabveja študirat računalništvo, zdaj pa vodi Skuhno. Vsi so predvidevali, da se bo čas razvil drugače, kot se je. Tudi Slovenija. Morda še zlasti Slovenija.

      Zato je Slovenec po izbiri njihova Slovenija, ki je neločljivo tudi naša. In na to moramo biti ponosni. Ne glede na čas, politiko, okoliščine. Ljudje v tem dokumentarnem filmu so ravno to. Ljudje. Ali, kot bi rekli sosedje: ljudine.

       

       

    • Art tip na moji desni

      Art tip na moji desni

      Najboljše, kar se je lahko zgodilo. Najboljše. Da so pozabili podnapise. V kinu. Mhm. Ne zgodi se vam samo doma, da ste vse naštimali, vse dol potegnili, vse preverili, potem pa vas zajebejo podnapisi. Damijan Vinter se nam je v deseti dvorani Mariboxa, kjer se delamo, da imamo art kino, iskreno cincajoče opravičil, ko je zamrmral, da je »film sicer slovenski, ampak mislim, da bomo potrebovali podnapise«. Khm. Okej, te pa daj. Pa jovo na novo. Slovenski film s slovenskimi podnapisi? Hm. Zdaj … Ni bilo prvič. Ko sem v ljubljanskem Kinu Komuna gledal Ljubezen, traktor in rock’n’roll (2008) in je bila prekmurščina podnaslovljena, je bilo to bizarno iz dveh razlogov. Prvič, Prekmurje je, vsaj kolikor smo se lahko letos spomnili, sto let del Slovenije. Prekmursko naj bi razumeli, če ne bi, ne bi Vlado Kreslin imel v Cankarjevem domu in Križankah koncerta prav vsako leto. In, drugič, v filmu je prekmursku gučil Branko Đurić. Med drugimi. Ampak ja. Đuro. Pardon, Đüro.  Podnapisi bi tako bili dobrodošli tudi v prekmurščini.

      Ampak ne, ni to bil glavni razlog, zakaj je bilo super, da so pozabili podnapise. Ni bilo to najboljše. Je bilo pa krasno, ker smo lahko začeli znova. Vsi. Ja, folk bo v kino pač vselej zamujal, vse odkar se nam tako mudi in vse odkar nismo ziher, ali imajo art filmi, premiere in Liffe – ali, v tem primeru, vse troje hkrati – predfilme ali ne. Vsaj to vemo, smo se naučili in nekako konsenzualno kot družba sprejeli, da nacho čipsi in art film ne gresta skupaj. Hvala. Hvala vam! Sploh pa film brez podnapisov – kar sem tudi jaz mislil, da bo, ali pa da bodo vsaj angleški, ker sem se potem spomnil, da sta bili pred nama v vrsti še dve dami, ki sta dojčšprahali – in čips, kako boš potem, cmok, sploh, cmok, kaj, cmok cmok cmok, slišal.

      Zamudniki so vpadali kot padalci, zamujali pet, deset, rekorderji pa petnajst minut. In ko nekdo zamudi petnajst minut, kaj naredi? Kaj mislite, da naredi? Vklopi bliskavico na telefonu in uperja fleš dirket v oči, ker išče vrsto, sedež in milijon razlogov za zamudo. In predzadnji, ki je zamudil, je bil tip, ki je sedel zraven naju. Natančneje, zraven mene.

      Zdaj, ko grem v kino, imam samo dve želji. Okej, tri. Okej, štiri. Prvič, da ne bi sedel na levi strani gledano proti platnu. Ne smejte se. Čisto resno. Ne vem zakaj, ampak grozno me useka v vratu, če sedim bolj levo od sredine. Zato, če le gre, izberem desno stran. Mogoče zato, ker sem preusmerjen levičar (fiziološko, ne politično). Gledal sem ostale otroke, dal voščenko v desno, desni prst v usta in kaj je še tega. Kakorkoli, skratka, desno. Prednost tega je bila, mimogrede,, da sem pri fuzbalu lahko pravzaprav edini igral tako levega kot desnega beka, večino časa seveda presedajoč se na klopi.

      In tudi tokrat sem izbral sedeže desno, ampak očitno megapametni sistem in dejanski sedežni red nista štimala. Levo je bilo desno, desno je bilo levo, dvorana pa polna. Zato sva sedela levo. Kaj pa bi.

      Moja druga želja je, da bi ljudje nehali klepetati približno nekje po tretji vrstici podnapisov. Če je pa slovenski film, kar je ta bil, recimo, em, pogojno, ker so podnapisi bili nujni, potem upam še, da niso prehlajeni, živčni, zadeti, skregani, skratka, da dajo mir. Če še niste opazili, so slovenski filmi zelo redki, nismo navajeni ne brati, ko gledamo filme. Tuja nam je, ta domačija. Tretja in četrta želja pa sta, da ne pozabim, vezani na film, torej da je film čim boljši in da si bom po njem vestno lagal, da »zdaj bom pa res začel redno v kino hodit«, kar je najpogosteje, kar slišiš, ko greš iz kina. Takoj za »kaj gre v kateri koš za smeti?«.

      Naredil sem osnovno napako, da sem najina sedeža, ki jih povrhu nisem plačal sam, izbral tako, da sem pustil vmes enega praznega. Imam se za hiperempatičnega dripca, ampak tokrat sem si pa rekel, kje so vsa tista leta, ko sem sam hodil v kino, iskal prosti zic, potem pa vedno sedel – okej, skoraj nikoli, ker pri nas je čudo, če je v kinu dvomestno število ljudi – poleg nekega cmokajoče zaljubljenega para. Sploh na Liffeu, ki je v neki točki, ko smo bili še v Ljubljani in jedli jabolka med, pred in po predstavi, postal razlog za dejtanje, Simon Popek pa soustanovitelj kulturnega Tinderja. Popkulturni kupid.

      In to, da sem pustil prosti sedež med nama in še enim parom, ki je sedel na robu, me je zajebalo. Zelo zajebalo. Zraven mene je torej sedel tip, ki je predzadnji zamudil. Ne bom ga sodil, lahko ga kvečjemu presojam, kar je najbrž eno in isto.Ampak to lahko počneš samo, če greš gledat film kot je film z naslovom Zgodbe iz kostanjevih gozdov. Ker si vsako leto lažem, da bom šel na FSF, festival slovenskega filma, pa žal ne znam iz Maribora v kino v Portorož, nato pač čitam, spremljam in podoživljam letno bero slovenskih filmov. Ker dajmo, priznajmo si. Slovenske filme imamo radi, sicer približno tako kot Cankar mamo. Ljubimo, neskončno, ampak zatajimo ob prvi priliki.

      In če slovenski film, prvenec, kar je zdaj kul, ker so prešteli, da je zadnjih sedem vesen za najboljši film dobilo kar šest prvencev, pokasira kar enajst ali koliko že vesen in če ga hvalijo vsi, če ga Popek spravi na Liffe in je potem cel halo in cirkus, ker je bilo na film treba čakati do Liffea, kjer je slovenski film pač tam, ker je prav, da je, no, če je vse tako oh in sploh, potem ne smeš, ne moreš, a-a zamudit. Greš. Laufaš. In potem gledaš film, se čudiš, zakaj je spet zvok takšen in delaš tisto fonetsko faco, da seveda pa štekaš, kako in kaj govorijo v Beneški Sloveniji. Kakih sto let nazaj.

      Ja pa ja.

      Najboljše, kar se je lahko zgodilo. Da so pozabili podnapise. Ker so jih, smo šli znova in potem kimali, da je film res, res art film, skoraj bi lahko rekli dobri, stari »slovenski film«, saj veste, grda zmerljivka za filme, ki so bili pretežki za prelahko nacijo. Film premore italijanski post-neorealizem (tam so profili ksihtov mogoče malo bolj vrženi v tvojo faco), pomešan z avtorskim poklonom Čehovu (meni se Čehov na 617 straneh sijajno prevedene zbirke Dame s psičkom ni zdel tako surrealen in nadzemeljski, magični realizem pa to), ampak predvsem smo pa ugotovili, da dialogov ne bo ravno veliko. Smo pa lahko vsi začeli skupaj in znova od uvodnega napisa, komu je film namenjen, kje se dogaja in zakaj se dogaja ter tako naprej.

      Tip, ki je sedel zraven mene, je moral imeti hudo eksistencialno krizo. Takoj. Hudo. Hu-do. Dihal ni. Pihal je. Kdaj je vdihnil, ne vem, vem pa, kdaj je izdihnil. Skozi nos. Na polno. Šuuuu. In potem se je praskal po faci, večinoma pogledoval na desno, po celi vrsti, kot da bi želel preveriti, ali je še kdo, ki mu je takšna muka kot njemu. Pa ne bi rekel, da mu je bila muka film. Ne. Življenje. Ali pa vsaj tisto, kar naj bi film predstavljal. In to je počel s telesom. Ves čas, nenehno. Zmagovalna je bila, ko je nagnil glavo tako v levo, da se je skoraj stisnil na mojo desno ramo. Manjkalo je samo še, da bi ga pogladil po laseh in mu rekel, da bo vse že vredu, da film traja, kaj, 81 minut in da obstajajo dobrih devet minut daljše in vsekakor bolj duhamorne fuzbal tekme.

      Ugotovil sem, kaj kmalu, da je kaj takega možno samo ob takem filmu. Zato je film Zgodbe iz kostanjevih gozdov vrhunski film. Zato. Ker si vržen vanj, skupaj s tremi kralji, ko ne veš, ali je tisto na platnu res Marko Brecelj, ko skušaš ugotoviti, ali je igra, ki jo igrajo v gostilni, nekaj, kar ti je jasno, čeprav si najprej pomislil, da so tiste bele črte krede na mizi nekaj čisto drugega, in ko predvsem ne veš, kakšno je časovno zaporedje sicer res lepo posnetega filma. In povrhu te še muči začetni heksnšus. Zdaj pa uživaj v filmu leta.

      Ugotovil sem pa, nekje na sredini, čeprav sredine ni bilo, ker to ni bil geometrični film, da čutim drugače. Da je tudi tip na moji desni art tip. Kot da bi bil del filma, mimobežna sanjarija, za hip sem celo pomislil, da nas je Vinter nasmodil, ko je rekel, da Gregorja Božiča, mladega režiserja, ni, ker je na študijski izmenjavi v tujini. Res sem mislil, da je mogoče ta tip poleg mene on in da ga »vozi« na lastnem filmu. Malo mu je bil podoben, črni lasje in vitek trup, kolikor sem pač videl fotke in posnetke, ko sem bral ali gledal intervjuje z njim. Mater, res sta si podobna. Pa ni bil to on. Božič pač ne bi stiskal svojih členkov tako močno, tako vztrajno in tako predano. Kako je pokalo. Tlosk-plesk-šljosk.

      Nato ga je cukalo naprej-nazaj. Z nosom do stola pred sabo. Pa nazaj. Pune hamre, kot bi rekli mi v Mariboru. Da je še sedež počil. Kljask. In potem spet glava na levo, k moji rami, pa spet členki in ves čas tisto dihanje. Pišuuu. Ri. Ja. Ugotovil sem tudi, spoznal pravzaprav, da mi je poskočil utrip in da še težje sledim filmu. Ampak ravno to! Jaaa! Takrat me je pognalo, zadelo in pometlo, da mi je bilo vse to usojeno. Šele tako, ko nisem mogel slediti filmu, je pomenilo, da mu zares sledim. Ker film ni linearen. Ni šel in ne gre po vrsti kot hiše v Trsti, pa čeprav v filmu vidimo tudi morje, ki je pognalo sanje po boljšem življenju, ampak film dobro pove, kako naivni so ljudje, ki mislijo, da drugje pa cvenk pride kar iz neba. Film je takšen, kakršen je bil tip na moji desni. Magičen, zasanjan, poln črnega humorja prazne pastelne jeseni. Zato sem mislil, da (me) bo konec, ko je sledila že skoraj razlaga, kako je škrti Mario plačal Marti pot v Avstralijo, bedno razočaral, pa me ni, ker je bil samo še bolj nejasen, meglen, netuzemski.

      Gregor Božič je neo-tradicionalist, zato je na konec dal napis »konec«. Oni veliki. Rumeni. Tarantinovski skoraj, saj veste, rimejk The Hateful Eight in to. Pa še takrat ni bilo konec. Niso prižgali luči, kar je prav, se spodobi, ko gre za premiero. Spodobi se, da preberemo, koliko ljudi je potrebnih, zakaj film toliko stane in komu vse bi se bil avtor rad zahvalil. Če se le da, počakam do konca, ampak tokrat sem želel nazaj v življenje, ven, v 21. stoletje. Beg. Stran od propadajoče skupnosti, kjer živim merijo krste in mrtvim poje celo eden in edini Marko Brecelj kot član nekakšnih svetih treh kraljev.

      Zgodbe iz kostanjevih gozdov je film, ki ga imajo kritiki radi. Zakaj? Nimam pojma, ampak če bi to bila muzika, resen psihadelični šus, bi razumel, zakaj se ga pohvali, izpostavi, skoraj postavi na piedestal. Ker je metafilm, ker je kolaž žanrov, ampak postavljen v relativno znano okolje, čeprav, bodimo iskreni, če vam nekdo reče, da pokažite na zemljevidu, kje je Beneška Slovenija, bi s prstom iskali nekje med Idrijo in Milanom.

      Priznam, ni mi težko, da filma Zgodbe iz kostanjevih gozdov nisem razumel ama niti malo. Sem ga pa gledal, vpijal, čutil. Ne sam, ne s punco, ampak še z onim na moji desni. In sem mu bil malo favš, ker ga je tako zelo vozilo. Ker je bil kot pravljičen junak, ker sem šele doma prebral, da je Zgodbe iz kostanjevih gozdov pravzaprav pravljica. Aaaa, eee, zdaj štekam. Zdaj razumem, zakaj Čehov. Zdaj štekam! Aaaaa. A, potem pa ja, potem pa gre.

      Mogoče pa bi šlo tudi brez podnapisov? Magari! Morda je namreč včasih bolje, da ne razumeš ničesar. Ali, kot smo slišali v izjemnem korejskem filmu Parazit: najboljše je, če nimaš nobenega načrta, ker potem ne more nič iti narobe. Ne more biti tudi nič prav, ampak če nimaš načrta, te lahko vse preseneti.

      In tako te film Zgodbe iz kostanjevih gozdov lahko tudi resno vrže. Eksistencialno vrže. O Beneški Sloveniji vem zdaj še manj, razen tegsa, da je tam morala biti huda beda, tam, sto let tega, in da so bili zdravniki – a, saj res, Čehov je bil doktor! –  naučeni reči »gripa, tuberkuloza, tifus« in predpisali vedno eno in isto, malo obhladkov, iz ta boljšega predala pa dali tablete, ki se jih popije s toplo vodo. In da če malo zamižiš, samo upaš, da kdaj ne bo še kje tako kot je bilo tam.

      Aaaa. Zdaj razumem. Da ne gre razumeti. Ker bolj kot sem gledal tisti voz, na katerem so celo zapeli, se zavrtel in se skoraj poseksali, sami sebe, kakoppak, bolj se mi je zdelo, da v celem filmu ni enega resnega kostanja. Ne ploda, plodov je kolikor hočete, grejo v lase, v jamo in po reki, ampak drevesa. Ogromno je bilo pa, em, upam, da bom vsaj približno zgrešil, brez. Pa saj je kak kostanj, aja, na koncu je, seveda, polno. Da se kadi!

      Vem pa torej nekaj. Da bom vedno pogledal, če so kostanji, ki jih kupiš v Mariboru, slučajno iz Benečije. Najbrž niso, če so, so predragi ali pa maroni, ampak fajn bi pa že bilo, če bi bili.

      Nauk? Pustite kdaj prost sedež. Za art film. Za art tipa na svoji desni.