Pet ugotovitev: Maribor – Liverpool [0:7]
Boleče strahospoštovanje, čas za preizpraševanje
Če je kdaj bila tekma, ki ima eno ugotovitev (ali pa neskončnih milijavžnt), je to tekma, ki jo je Maribor takoj po žrebu daleč najbolj čakal. In to po žrebu, ko bi lahko dobil tri take tekmece – in še boljše, kar Real Madrid, Tottenham in Borussia Dortmund gotovo so -, kot je Liverpool. Maribor se je primerno napalil za Liverpool. Nahajpal, naborbal, naspidiral. Tekma sezone, ki je bila obkrožena z debelim vijol’čnim robom. Tekma kariere za tiste v kadru, ki so v ligi prvakov prvič. Tekma življenja za tiste navijače, ki so razumljivo ponavljali, da je Liverpool, petkratni evropski prvak, najbolj prestižno moštvo, ki je kadarkoli gostovalo v Ljudskem vrtu. In moštvo, ki je Mariboru nasipalo sedmico. Neutrudno, neumorno in neustrašljivo. Spoštovanje je dobilo predpono »straho«. In rezultat je bil tu. Ena, dve, tri, štiri. Polčas. Pet, šest, sedem. Konec.
Vse je očitno vplivalo na moštvo, ki ni tekmovalo na tej tekmi. Ni moglo. Dve, tri napaki in hvala lepa, nasvidenje. Kruto, boleče, pretrdo. Nekoliko je presenetila izjava Aleksa Pihlerja pred tekmo, ko sem ga vprašal, kaj bo ključno v karanteni, debeli dan pred tekmo. Je rekel, da so vsega tega že vajeni. Hm. Gostoljuben ni bil Maribor samo do nizkega Liverpoolovega avtobusa, s katerim želijo redsi nabildati svojo znamko, obenem pa pokazati, kaj si lahko vse privoščijo. Ni bila postavljena samo klančina za lažji dostop avtobusu. Maribor je klančino nagnil tudi do svojega gola. Kajti vijoličasti so klonili tam, kjer so poprej črpali največ samozavesti. In našli zmago. Ključni napaki sta storila Mitja Viler, ki se je odkrito pokesal za svojo napako v četrti minuti, po kateri Maribor ni zadihal, kot se včasih zgodi po šok terapiji, in Marwan Kabha, ki je najprej sijajno odvzel žogo, nato pa vnovič pokazal, da je dokončno daaaaaleč od lanske sezone, ko je bil sidrišče moštva, ki je pripeljalo naslov nazaj čez Trojane.
In ko so tisti z manj izkušnjami (Ahmedi, Vrhovec, Kramarič) na takem nivoju videli, kako slab, grozljivo nemočen večer imajo najbolj izkušeni, se je igra sesula v prah. No, »igra«. Maribor je imel igro samo takrat, ko sta žogo dobila, če že, predvsem Marcos Tavares, edini, ki mu žoge tekmec ni odvzel takoj, in je bil tudi edini, ki ni dajal občutka, da se žoge boji, ter Blaž Vrhovec, ki edini stopnjuje formo tokom te jeseni. Bolj kot je neopazen, boljše tekme ima.
Ker taktika ni mogla biti kriva, saj za taktiko potrebuješ kolektiv, je potem za rekordno visok ne samo domači evropski poraz (prej 0:4 z Laziem), temveč tudi nasploh najvišji domači poraz v zgodovini lige prvakov, če že, kriv pač pristop. Ali pa ocena, da so ti fantje sposobni parirati največjim.
»Dobra ugotovitev,« mi je Mitja Viler rekel po tekmi, ko sem ga vprašal, koliko pogrešajo takih vtekanj, kot so se jim dogajala ob nepostavljanju ofsajd zank, za hrbet v domačem prvenstvu. »Prihajali so od vsepovsod,« je dodal Viler. Zdelo se je, da se bo še po tekmi obrnil za hrbet, če bo Salah še kaj pritekel. Že v Sevilli je Milanič, vendar ne ad personam, pokritiziral levo stran. Vsi prvi štirje goli so zadetki padli po akciji, začeti na tej strani. V Sevilli dva od treh. Tu bi Viler potreboval pomoč, če že zamenjave nima ali ne sme/mora imeti.
Ne samo, da nima zamenjave, Maribor je z njim podaljšal pogodbo. To gre razumeti, nenazadnje se je Viler dobro odrezal v slabi tekmi proti Slovaški na svojem (pre)poznem reprezentančnem debiju. Vendar narava Vilerjeve igre je, da se vključuje naprej in tam ponudi svojo finto, ki jo tukaj imenujemo »Rulo«, na katero je nasmodil tudi Jamesa Milnerja in takoj po njej poleg Šulerjevea medlega strela z glavo sprožil edini strel v okvir. Viler je vsaj ponujal napake, Martina Milca po Hapoelu praktično ni več, muči se s tekmeci, zamuja v štarte in daje vtis igralca, ki ga čaka daleč največ dela v dolgem zimskem premoru. To ni bila namreč tekma – in tudi na Anfieldu ne bo, sploh ker je Spartak imel v Mariboru očitno slab dan in ne dobrega proti Liverpoolu in Sevilli -, kjer bi bil navdih dovolj. Kjer bi »bočna igra« lahko nekako presenetila tekmeca. Klopp je vedel, kaj bo počel Maribor. Edino, česar ni mogel vedeti, je, da se bo Maribor tako mučil sam s sabo in si sam grenil življenje, saj sta le dva gola padla kot posledica resnično lepe akcije, Jasmin Handanović pa je ubranil tisto, kar je pač lahko. In to dobro. To ni bila tekma, kjer bi se dalo igrati na »kaj pa če nam danes rata«. Milanič je rekel pred tekmo, da bi uspeh prišel, če bi pokazali vse, kar krasi nogomet. Ampak govoril je o napadalnih delih igre: vtekavanju, vključevanju, driblanju. Kot da bi pozabil, da je bistvo takih tekem predvsem obramba. Najbrž ni mogel pričakovati, da bo Maribor imel posest v vsaj 50 odstotkih? Opozoril je, da Liverpool hitro odvzame žogo. Ja. Odzvame. Ni zaleglo.
Kar so si igralci med sabo očitali tudi med polčasom, je bila tudi morda premehka in preveč spoštljiva igra. Absolutno premalo število prekrškov. Nihče ne pravi, da bi morali mesariti poletni trojček Firmino, Coutinho, Salah. Če že, je boljše imeti renome »kante za napucavanje« kot mesarjev. Pa saj Maribor ni kanta za napucavanje, čeprav je gol razlika 1:11, pa smo šele na polovici, res negativno izstopajoča. Tega se glede nato, da so vijoličasti doslej v petnajstih tekmah v ligi prvakov zabili vsega šest (!) golov, ne bo dalo zakriti. Maribor ne bo najslabši v zgodovini, brez skrbi, vendar pogledovanje v Zagreb k Dinamu in 0:15 gol razliki brez točk ne pomaga kaj dosti. Čeprav se zdaj remi s Spartakom zdi že večji uspeh, ne glede nato, kako blizu je bila tudi zmaga. Maribor je klub, ki resnično gleda predvsem nase in to počne v okolju, ki ne vidi ključnih izzivov moštva, kot rad poudari Zlatko Zahović. In prav to je zdaj tisto, kar jih čaka v naslednjih tednih. Če bo Maribor znal ne samo povedati, kje ima napake in razložiti, kaj je šlo narobe, v čemer je Milanič zelo napredoval kot trener, ki kritike ne jemlje nujno (pre)osebno, temveč to udejanjiti tudi na igrišču, ne samo na pohvaljenih treningih, temveč tudi na tekmah, bodo porazi nižji. Ne gre se namreč znebiti občutka, da je moštvo premehko in da so se napake Seville, vsaj ko gre za trd(n)o pokrivanje tekmeca, ponovile.
Izjave športnega direktorja Zlatka Zahovića, ki jih Ekipa ni uspela položiti v usta Jürgenu Kloppu, ki se takih lokalnih, folklornih štosov pač ne gre in je pokazal »klaso«, ko je rekel, da pač bi bil smešni in karizmatični luzer, če bi odgovarjal na take provokacije, se kar precej maščujejo, ne glede nato, da nekatere stvari, ki jih je Zahović izjavil, preko palca tudi držijo. Klopp res še nima tega, kar ima denimo Jose Mourinho. Že res, ampak če kdaj, je zdaj čas, da se Maribor zazre v lastni kader in si počasi prizna, da je v nogometu treba včasih naprej. Povsem razumljivo je, da strokovni štab ne bo menjal ekipe, ki je omogočila ligo prvakov. S tem ni prav nič narobe. Toda po drugi strani podaljševanje pogodb vse starejšim igralcem pošilja trdo sporočilo tistim z manj izkušnjami (ne nujno mlajšimi), ki nikakor ne dočakajo svoje priložnosti. Pa saj ne nujno mlajšim. Toda vztrajanje pri Luki Zahoviću in posoji Liorja Einbroma se kaže, kako trmast je Maribor, ki nikakor ne da prave priložnost tistim, ki zadaj čakajo in zabijajo v drugi ligi na posojah. Ali pa prave priložnosti sploh ne dočakajo. Ali pa se dogaja primer Amir Dervišević, ki se bo, če bo Kabha tako padal v formi, kmalu ponujal kot rešitev, obenem pa Sandi Ogrinec niha v preklopu iz članske v mlado ekipo, kar je še ena od potez, ki Mariboru ne uspeva.
Tekmo, kjer je Jürgen Klopp po tekmi vsem mariborskim fantom stisnil roko in govoril spoštljivo o tekmecu, zato ne gre označiti neposredno za sramoto. Ne. Tekma bo itak dobila svoj kontekst na Anfieldu, še bolj pa bo pomembno, kakšen november bo imelo moštvo, ki ima za sabo že naporno sezono. Dolgo sezono. Nekoliko je moštvo tudi žrtev lastnih uspehov, saj so se vpoklici reprezentantov eksponentno povečali po uvrstitvi v ligi prvakov. Zato še dobro, da ni dodatnih kvalifikacij, če razmišljate kot Darko Milanič. Maribor čakata v novembru dve težki gostovanji na Anfieldu (ob 2.500 mariborskih navijačih) in v Moskvi, kjer bo Spartak želel maščevati uvodni remi, najbrž kar tri tekme z Olimpijo, gostovanju v Krškem in Celju ter še tekma z Gorico. Kader je dovolj širok, da bo vse to zdržal, vendar Milanič bo moral poseči po menjavah tudi tam, kjer prej niti pomislil ne bi, da bi menjal. Tudi na levem in desnem bočnem ter v osrčju vezne vrste. Ali morda vendarle presoditi, če zdrav štoper vendarle ne pride bolj prav kot še tako izkušeni pokrpan Šuler.
Ključna bo sledeča izjava: »Morda bi bilo s petimi v zadnji vrsti ali sredini drugače in bolj zaprto, vendar nam zmanjka res pravih specialistov za branjenje.« Kaj je razlog, da Mariboru takih igralcev primanjkuje? Jih res nima ali jih noče pripeljati in vpeljati?
Taktika pogubno prepogumna glede na “žar”
Darko Milanič je na prvo vprašanje, ki ga je dobil po tekmi na novinarski konferenci, odgovoril tako direktno, kot smo ga vajeni le redkokdaj. »Ni Martin Kramarič kriv, da smo danes dobili [sedem golov]. Bili smo preslabi. To se je takoj pokazalo pri prvem sprejemu [Viler],« je nanizal strateg, ki je imel za sabo enega najtežjih večerov. Da, padla so vprašanja o sistemu. Če se je v Sevilli odločil za zadržano, konservativno postavitev 4-3-2-1, pri čemer Aleks Pihler ni točno vedel, kaj igra, je pa pomagal tam, kjer je bilo treba pomagati, vendar je leva stran trenutno resnično šibka, je Milanič proti Liverpoolu poskusil s 4-2-3-1 in vtaknil namesto Pihlerja v sredino Kramariča. Ki žoge domala niti pošlatal ni.
Njegova obrazložitev? »Ne smemo pozabiti, da nas je točno taka postavitev [4-2-3-1] pripeljala v ligo prvakov,« je poudaril Milanič. Resnici na ljubo je letos sistem tudi nekoliko prilagajal in se vmes naslanjal tudi na romb, na trenutke pa pokazal obris klasičnega 4-4-2 sistema, ki je podpisal njegovo prvo ero. Milanič se k preverjenemu, rigidnemu modelu, kjer je po lokalni oznaki izumil igralca, z imenom Luft, ki da je manjkal za povezljivost sredine in napada, ne vrača ali pa vsaj ne tako očitno. Maribor mora igrati nekoliko bolj odprto in atraktivno, če želi vsaj malo pokazati, kakšne individualne igralce ima. Nič narobe, če je to poskusil proti Liverpoolu, vendar obenem je Milanič precenil sposobnosti in zlasti zmožnosti moštva, ki ima v bočni igri največje prednosti, a posledično tudi pomanjkljivosti.
Vendar v samoprežitvenem trenerskem nagonu je ocenil, da bi »pravi« lahko pokazali precej več. »Prepričan sem, da smo sposobni tudi proti Liverpoolu v idealnem stanju odlično odigrati tudi v taki postavitvi.« Morebiti, vendar če trener reče, da svojih igralcev sploh ni prepoznal, je to precej skrb zbujajoče. Strokovni štab čaka zdaj veliko, če ne celo največ dela. Tisto delo, ki ga lani spomladi niso znali opraviti in so cincajoče pomlajali moštvo, ki ji je štirinajsti naslov postal (pre)hitro tudi breme. Maribor čaka zdaj taktični izziv, kako se lotiti zadnjih treh tekem, kjer bodo vsi v vijoličastih videli tri točke. Kdor bo izgubljal točke proti Mariboru, bo spomladi igral v evropski ligi. Tako je, žal, videti vsaj sedaj. Kar pa ne pomeni, da tako tudi nujno bo. Sploh ne. Vendar ključna – sploh za domačo sezono – bo rekcija po tem rekordno visokem porazu. Iz katerega se lahko Maribor veliko nauči tudi, če pogleda, kako je Liverpool igral tudi v zadnjih desetih minutah. Na polno in do konca. Maribor je letos tako igral samo proti Ankaranu.
Usodni tretji krog: Lazio, Chelsea, Liverpool
Ko, če bo Maribor naslednjič v ligi prvakov, bo moral biti hudo previden, pozoren in spoštljiv, ko se bo podal v tretji krog. Ne glede nato, da se v trenutnem sistemu žreba pare in ne več določa glede na boben, v katerem se posamezni klub znajde.
Začelo se je v Rimu, ko je Maribor po (še vedno edini) zmagi v Kijevu proti Dinamu nato doma boleče po porazu z Bayerjem kar pošteno obžaloval zapravljeno priložnost Klitona Bozga, zato se je tekma s takrat izjemnim Laziem izkazala za lakmusov papir, ki je – gledano iz današnje perspektive – nakazal, da Maribor z velikimi res težko igra. Že res, da je bil Geri Čipi strogo izključen, res pa je tudi, da je Maribor dihal na škrge in poraz 4:0 je spodrezal krila. Kajti ko je Lazio prišel v Maribor, je vajo ponovil in vijoličastim nabil najvišji poraz. Bil je 19. oktober 1999. Kasneje nihče ni dal Mariboru več kot tri gole v Ljudskem vrtu.
V drugi sezoni je Ante Šimundža krenil v London razumljivo samozavestno. Maribor je doma v izdihljajih odprl tekmo z remijem s Sportingom (1:1) ter proti Schalkeju z neverjetno kolektivno predstavo, kakršno smo videli, iskreno, le še proti Hapoelu v letošnjih kvalifikacijah, izvlekel še drugo točko. Da ni imel nič izgubiti, je morda pretirana izjava. Vendar odprta taktika, ko je Maribor imel občutek, da pa saj, saj pa, pa saj, nekako igra steče, a so pokasirali šest golov. Rekord, tista famozna tekma z Ajaxom (9:1), je bi še daleč. Maribor se je takrat pobral. Ko pride november, igra lažje v ligi prvakov. Najhujši je ravno tretji krog, ko se najbolj pozna, kakšna razlika je, če začneš s sezono v drugi polovici avgusta (z evropsko pa celo septembra) ali zgodaj julija.
Vendar tako pač je. Maribor je vedel, kakšen je razpored. Kar je Milaniča najbolj presekalo, je bil najbrž, tako je vsaj videti sedaj, reprezentančni premor. Že res, da je zmogel premagati Rudar na tekmi, ki kaže karakter in zmožnosti ekipe, da se pobere po anemičnem prvem polčasu. Je pa tudi res, da so bili Marko Šuler, Valon Ahmedi, Marwan Kabha in Martin Kramarič že lep čas brez klubskih minut. In pač niso bili kos, dorasli nivoju, pri čemer še največ odpustka zaradi mladosti in sploh prve tekme, ki jo je začel v ligi prvakov v prvi postavi, dobi Kramarič.
Liverpool našel, kar je iskal
Philippe Coutinho je igral vseh 90 minut. James Milner je imel tekmo, kakršne že dolgo ni imel. Roberto Firmino kaže, zakaj je Brazilija tam, kjer je (na vrhu Južne Amerike), Mohamed Salah pa, da se odkrito ponuja kot najboljši afriški nogometaš na prihodnjem svetovnem prvenstvu, kamor je po žnj letih spravil Egipt. Liverpool je tekmo v Mariboru več kot očitno razumel tudi kot popravljanje vtisa po tekmi z Manchester Unitedom, ko so si pred golom jemali žogo iz noge, in dvigovanje samozavesti pred tekmo s Tottenhamom, kjer potrebujejo več kot le samo točko, če želijo upravičiti pričakovanja in znova končati med štirimi najboljšimi v Angliji.
Maribor je na Liverpool nabasal v najslabšem možnem momentu. Klopp je dobro vedel, kako pomembna je ta tekma iz vidika težišča sezone. Če Liverpool po uvodnih sicer potentnih in napadalnih remijih s Sevillo in Spartakom, ko so preštevali zapravljene lepe priložnosti, ne bi slavil v Ljudskem vrtu, bi si zelo otežil življenje. Tako je zdaj na vrhu skupine E, kjer je Spartak pokazal, da je v Moskvi pač letos očitno nepremagljiv. Liverpool čaka še gostovanje v Sevilli, kjer se zna odločiti ta skupina, kjer bo očitno tudi najbolj štelo, če iz gostovanja odneseš kakšno točko.
Obenem pa smo lahko v Ljudskem vrtu spoznali, kakšna hitrost, tehnika in igrivost krasijo najboljše fuzbalerje na svetu. Pa Salah, Firmino in Coutinho ne spadajo nujno v top 3 trojčke. Ima pa Klopp ekipo, v kateri ne rotira preveč, vendar so denimo Alex Oxlade-Chamberlain, James Milner in Daniel Sturridge, ki niso nujno v prvem planu, pokazali, kakšno željo imajo in koliko je ta tekma pomenila Liverpoolu, ki še sam ne ve najbolje, do kam lahko letos pomeri. V Angliji so očitno premalo konkurenčni, ker sta kluba iz Manchestra letos pač razred zase, v Evropi pa imajo Kloppa, ki lahko zasuka miselnost, ki tako tepe angleške klube (še bolj kot božično-novoletni fuzbalski ritem). Je Liverpool najboljše, kar je kadarkoli gostovalo v Mariboru? Najbrž je res, čeprav še vedno delujejo kot moštvo v izgradnji, ki ima za sabo poraz v finalu evropske lige in četrto mesto. V primerjavi s tem sta Chelsea in tudi Lazio imela bolj impozantni moment. A ne glede nato je bil Liverpool iz drugega planeta. Ker je pokazal, kaj je profesionalizem do konca. Že res, da gre za milijone, toda Liverpoolovi fantje so tokrat pokazali, kako je, če oddelajo te milijone. Bum, bum, bum.
Viole pokazale, kaj je bistvo nogometa
Še Trent Alexander-Arnold, ki je uvalil sedmega z razdalje, ni mogel, da ne bi ne samo opazil, temveč pohvalil tega, kar je ponudil Ljudski vrt. Saj smo v preteklosti opazovali, kako so recimo navijači Bayerna rohneli, prepevali in skandirali, pa jih je Real na Alianz Areni naravnost gazil. V Ljudskem vrtu se je večkrat slišal krik »ni predaje«, najbolj slavno proti Palermu, precej manj denimo proti Zürichu ali Viktorii Plzen, ko je bilo vsega kmalu konec.
Za tekmo, ki je seveda najbolj pritegnila tiste, ki Maribor gledajo v Evropi in proti Olimpiji, je bilo vzdušje precej boljše kot bi morda pričakovali. Bilo je morda še boljše kot proti Chelseaju, pa je tam Agim Ibraimi sprašil evrogol. Seveda je vzdušje samo stvar relativne, subjektivne presoje, vendar nihče ni mogel ne preslišati ne spregledati fanatizma na jugu Ljudskega vrta. Malo je vse skupaj podžgal sodobni fenomen, ko se Slovenci v rdečem dresu narišejo v Mariboru kot največji feni Liverpoola vseh časov. Tisti, ki so se naguzili po tekmi na ograjo, čakajoč na ograjo, da si se komaj spravil na tiskovko mimo njih. Fenomen, ki je pač posledica globalizma, nekaj pa ima s tem tudi pomanjkanje zdravega lokalpatriotizma, ki je ata in mama vsakega poštenega, zgodovinsko bogatega kluba. Tisto, kar pogrešamo na domačih tekmah. Predane navijače, ki podpirajo klub, za katerega je samoumevno, da je »njihov«.
Novinarski kolega na moji desni, ki so mu navijaški fenomeni tuji, kar gre razumeti, ni mogel razumeti tega fatalizma. Saj v tem je finta. Ne gre za razum. Gre za gola čustva. In ta so preplavila tiste na stadionu, ki so znali narediti preklop v glavah in raje do konca občudovali Liverpool, ki je imel svojo najboljšo tekmo letos, ne glede na razliko v kvaliteti tekmecev. Ostali so do konca. Večji del njih. Nekateri so odšli, kar tudi gre razumeti.
Vendar aplavz viol, ki so se jim nogometaši prišli poklonit po koncu tekme, je tisto, kar je bistvo nogometa. Maribor je že znal črpati tudi iz trdih, hudih porazov. In redko šteje le en remi kot uspeh. Tudi zbadanje, lepljenje posnetkov tekme Olimpije z Liverpoolom iz leta 2003, ko so redsi obtičali z 1:1 za Bežigradom, je po svoje dobrodošlo. Je pa tudi res, da je na dve tekmi takrat Olimpija gladko izpadla, pri čemer poraz na Anfieldu (0:3) ni bil prav nič slabega, kaj šele sramotnega. Je pa res, da mariborska kluba na fuzbal gleda bolj »sezonsko«, ne iz prizme ene ali dveh tekem. Imajo tretjič ligo prvakov. Zdaj so šele na pol. Liga prvakov je pač vrtiljak, včasih smeha, drugič groze, če si klub kot Maribor. Stvar karakterja pa je, če si znaš prepevati, ko tvoje moštvo guzijo in gazijo. Takšni navijači si – ampak ne kar tako, čez palec, na račun knjižnice ali zdravstvenega doma – zaslužijo najboljše pogoje. Tudi do je Maribor. Ali pa predvsem to. Goltanje, požiranje (pre)visokih porazov. S pesmijo. In spoznanjem. Ter kritiko. Predvsem pa upanjem, da bo naslednjič pač boljše. Tokrat ni bilo. Najdražja šola, ki jo je doslej plačal Maribor. Ampak tudi najbolj glasna.
Igralec tekme: Mohamed Salah [Liverpool].
