Gonite se. Kako preprosto sporočilo! Simpl. Izi. Gonite se. Pardon, nagonite se. Čeprav… saj to ne omili kaj sporočila, ne? Pa saj. Zakaj bi karkoli omilili. Bam, štrbunk, as, gejm, set, meč! Gonite. Se. Nagonite se. In kdo vam to sporoča? Kaj kdo! Zala Ana Štiglic, monokomedija luzerjev na dveh nogah, to je ta kdo! V predstavi Zorana Petroviča, ki razseka vse, kar ste kadarkoli mislili o monokomedijah. Viktorija 2.0 je – še zlasti na Intimnem odru mariborskega GT22 – tista predstava, ki bi jo morala videti Peter Prevc in Andrej Stare.
Če vidiš predstavo približno uro po tem, ko je Jurij Tepeš iz prvega mesta skočil na sedmo v Bišoshofnu, bratje Prevc pa so bili spet tam, kjer naj ne bi bili, pa pač so, je Viktorija 2.0 res dober štos. Štos, ki te trofi tam, kjer se ti še dalj časa trese. Direkt v zašpehani del luzerskega telesa luzerske miselnosti. Ampak luzer ve, da je luzer samo takrat, ko vidi, kakšni so zmagovalci. Ko dobijo to direkt v ksiht. Čeprav imamo v Sloveniji z zmagovalci malo težave (od druge svetovne vojne pa do Tine Maze, ki bo jutri dričala po Pohorju), predstava Viktorija 2.0. nima prav nobenih težav.
Že zato ne, ker imajo predstave Momenta, nevladne ekipe, ki ima že enajst let, kolektivni duh, prepotreben za tako pogumne, prebijajoče, razbite in samozavestne, skoraj naduvane predstave. Ni zaman pripisano k opisu Viktorije 2.0 sledeče:
Predstava je kolektivno delo skupine. Je del širšega dvoletnega projekta Unplugged/Izštekani
Samo po sebi to naj ne bi veliko povedalo, toda ko Zala Ana Štiglic goni, še preden vi zicnete na svoj zic – in goni iber konkretno na pravem kolesu, ki je provizorično ratalo sobno -, se Intimni oder GT22 vnovič prelevi v taki plac, da po predstavi takoj vprašaš, kdaj bo spet kaj. Ker te poskra, prime, zgrabi, pošlata, zaliže. Ja, že plac sam po sebi. Izbiraš lahko, kje boš sedel, nikogar ne briga, kako je s tvojo (ali čigarkolišnjo) garderobo.
In predvsem je špil »in medias res«, saj naša naratorka, ki ni del zgodbe, temveč njen lutkarski pupetmaster, že goni na kolesu. In goni in goni. In nam pove, no, bolj nakaže, kdo in kaj so zmagovalci. Tisti, ki imajo relativno telesno težo med 90 in 110. Kako to zgleda v absolutnih bedrih igralke, ki odkrito prizna, da ima 61 kil, devet preveč od idealne teže? Zadihano, bi rekli, ne? Nak. Ni.
Sam si predstavljam, da bi tako naj zgledal najbolje opravljen sprejemni izpit na AGRFT. Remek delo. Štigliceva nagoni kolo in zgolj razloži, kaj se dogaja s telesom, kaj je aerobno gibanje, kako gre kisik po žilah, kako možgani izgubljanje telesne mase doživljajo kot stres, tra la la. Zveni znano? Itak! Sto in ena faking dieta. Kaj točno je sporočilo njenega brutalnega gonjenja, med katerim ohranja perfektno dikcijo in vseskozi uspeva preglaševati glasni dinamo? Hm. Morda tisto, kar pravi opis predstave:
Zmagovalci so samozavestni. Zmagovalci so strastni. Zmagovalci se cenijo. Zmagovalci vedo, kaj hočejo in kako to doseči. Zmagovalci nikoli ne odnehajo. Zmagovalci so disciplinirani. Zmagovalci ne čakajo na popolne pogoje. Zmagovalci vedo, da je največje tveganje ne tvegati. Zmagovalci se primerjajo izključno s sabo. Zmagovalci ne potrebujejo nikogaršnje potrditve. Zmagovalci so zdravi in se zdravo prehranjujejo. Zmagovalci so lepo grajeni in imajo čudovite, čvrste, polne zadnjice. Zmagovalci imajo partnerje. S čudovitimi, čvrstimi, polnimi zadnjicami. Zmagovalci imajo spolne odnose. Strastne spolne odnose. Mnogo njih. Prijateljev tudi. Zmagovalci so ljubljeni. Zmagovalci ljubijo življenje. In življenje ljubi njih. Zmagovalcev ni veliko. Zmagovalcev je zelo malo. Zmagovalci zmagujejo.
Ja, e, zmagovalci zmagujejo! Kmalu pa se pokaže, da ni poanta v tem, da bi zmagala naša naratorka, skrbna pripovedovalka. Ne. Zgodba zaniha v drugem dejanju (sicer enodejanke, tehnično gledano), ko se naratorka spremeni v komentatorko. Najprej smo posredna, neshujšana tarča mi, nato sta tarča dve igralki badmintona. Dve… Barbiki. Pri čemer je ena… No, debela barbika. Ornk debela barbika. Barbika, pri kateri se režiš. A to ne bi vžgalo samo po sebi, saj barbiko niti na tako intimno Intimnem odru ne bi bili dobro videli. Ne. Kar naredi predstavo po gonjenju »sobnega« kolesa za resnično kvalitetni šus posrednega prcanja v živi mozak, je multimedijska uporaba prostora. Režiser Petrovič je dobro zasnoval zgodbo, ki jo dramaturgija Mareka Turošika pripelje, hvala bogu, v tu in zdaj 21. stoletja (kar ni tako lahko, mimogrede!), toda največ in najbolje uspeva Moniki Pocrnjić in Toniju Sopranu, scenografkinjam in soavtoricam likovne podobe.
Z enim vzdihom? Vau! Štigliceva je s tamalo nadsposobno kamero (Go Pro) naredila predstavo v predstavi, zasukala pogled tako, da je iz naših stolov naredila tv kavče. In kaj gledamo na kavču? Šport! Kdo gleda šport? Kavč selektorji. In kaj bi najraje imeli športni komentatorji? Kavč selektorskega komentarja! Ki pove, da je debela badminton barbika, no, debela! Kakšno komentiranje, kakšen zasuk, kakšno prcanje! Bravo! Tu se je predstava nagnila. Upravičeno? Ja. Zakaj? Zato, ker je pokazala, da je tenis šport za pusije v primerjavi z – badmintonom. Ker je. Če bi radi shujšali, pojdite nabijat ono »žogico«. Če bi radi izgledali lepo v belem, pojdite v Wimbledon. Totalno odfukan, pardon za besedo, ampak ja, totalno odfukan zasuk in statistika, ki potrjuje, zakaj ne v Mariboru ne v Ljubljani ne dobiš praktično prostega termina za »barbinton«, ki je v tem primeru res barbinton. Štigliceva ob tem kriči in predstavo premika bližje absurdu, vendar je v svojem duhu vseeno površinska, ne pa tudi površna kritika.
Kajti ko sede in predstavi zgodbo Viktorja in Viktorije, Kena in Barbike, ki kasneje postaneta jajce, postane njen opis takšen, kakršni manjkajo v sodobnih igrah in še zlasti romanih. Zgolj z nezmožnim naštevanjem, štancanjem družbeno nagrajeno sprejemljivega, a še zlasti nadzmagovalnega (v prostem času pomagati žrtvam družinskega nasilja ipd.) doseže Viktorija 2.0 točko, ko se nam zdi, kako nismo opazili, da je televizija riknila in da v odsevu poteka šov, katerega glavni akterji smo prav mi.
Ker kdo ali kaj je zmagovalec? Kaj je dobro? Kaj je prav? Je prav, da se Tepeš na glas veseli sedmega mesta, čeprav zanj gara kot teslo? Ne bomo vedeli, ker nimamo niti potenciala zmagovalcev. Ampak a nismo prav mi naredili iz vsega tega zmagovalce? Iz privida, konstrukt neuresničenih želja, namaščenega s tolščo na bedrih? Celulitski privid? Ha! Kakšen šus, vidite!
Morda bi predstavi lahko očitali padec v zadnjem, tretjem delu, ko Štigliceva zboksa ubogega medveda skrajno pedagoško, v bistvu pa nam pripali par vzgojnih (to je direkt, to kroše, to aperkat), da morda ne pripelje predstave do bistva, ki se pokaže v najprej medlem aplavzu ob fejdavtu luči, nato pa huronskih krikih in štirikratni vrnitvi igralke na oder, ki se je povrhu lepo in kolektivno poklonila kolektivu. Toda zmaga predstave je v – mikserju. Jap. Tam. Med nizanjem karakteristik, kakršnih nima niti najboljši wikipedia profil na svetu, namreč lupi sadje, v katere seksualno tišči prste, pardon, prst, pa prsta, in si naredi smuti zmagovalcev, čeprav sadja ne olupi, vmes pa s kladivom razbije jajce, odeto v kondom. Preveč za vas? Morali bi videti. Ampak tudi če ne. Vi kar navalite na smutije. Ker to pijejo zmagovalci, ne?
Viktorija 2.0. bi lahko zaslovela kot monoigra, ki ti prilipa vzgojnega, te pošlje nazaj v klop, da se še enkrat naučiš, zakaj si taki presneti luzer. Pa ne. Ne naredi tega. Nima nobenih politično korektnih moralnih aspiracij, še najmanj znotraj sprejemljivih okvirjih. Ne. Viktorija 2.0 je tisti smuti, ki ga pijemo, misleč, da bomo zmagovalci. Znano je pa le nekaj: da je Zala Ana Štiglic presneto talentirana igralka, ki ji je ta vloga pisana na bedra.
Drugače kot s šmajserjem(a) in bombami očitno ne bo šlo. Bi radi vedeli, kako ostanem »lepa in svobodna«? Ni makac! Brzostrelka v ksiht! Ker drugače se ne da, ne bo šlo, nak. Publiko lepo za talce. Več kot je moških, tem bolje. Po 2556 letih šovinizma se ti – kar zgolj falično ugibam – pač sname, sfuzla in strga. Ampak šov pa je. Kakšen šov! Terorizem, pičkarjenje, žaljenje, feminizem, reality tv, loto, intervjuji z Aristoteljem, Trubarjem, Valvasorjem, kuharija, loterija, kurbarija, turbofolk… Vse v debeli urci? Brutalna šmajser emancipacija! Kako ostanem lepa in svobodna? S tretjim spolom.
Okej, okej. Nič jasno, ne? Gremo lepo po vrsti. Ko te nekdo lepo povabi na predstavo, pač nimaš več šans sklizniti, ko rečeš, da boš naredil vse, da prideš. In potem vidiš opis predstave.
Teatralni pogovorni šov Kako ostanem lepa in svobodna raziskuje odnos družbe do vprašanja ženske vloge skozi različna obdobja in razpre razmislek o uprizarjanju ženskosti kot konstrukta, spletenega iz vsakokratnih pričakovanj okolja. In kakšen je danes diskurz o ženski emancipaciji?
Ni ravno klasični veseljaško decembrski gig, ne? Diskurz o ženski emancipaciji? Ne me jebat. Ampak okej. Zakaj pa ne? Bal sem se sicer, da bom pokasiral kaj takega, kar se je Chandlerju zgodilo v Prijateljih, ko je edini nesrečno pristal na monodrami, kjer je ženska na dolgo in široko blebetala o svoji prvi menstruaciji. Za kazen. Ampak hvala bogu je že nadaljni opis že bolj obetal.
O tem se v različnih zgodovinskih obdobjih, v katerih je vodila svoje televizijske oddaje, sprašuje tudi protagonistka »teatralnega talk showa« Borka. Z njo in njeno željo se vse začne. Ozavestiti zaspano televizijsko občinstvo pred malimi zasloni. Borka si želi spregovoriti kot še nikoli do sedaj. Njen govor je nabit z intenzivnimi čustvi in iz njenega nastopa seva jasna misel, da je v tej družbi potrebna radikalna sprememba. In seveda ima prav. Vendar je vprašanje, ali je Borka s televizijo, ki spodbuja zlasti interpasivnost, izbrala pravi medij za svoj namen. Ne glede na vse se Borka odloči za ultimativno oddajo, da lahko odpre teme, o katerih dolgo ni mogla spregovoriti in nima kaj izgubiti.
Okej, zadosti kopipejstanja, ne? Najprej opis prihoda v ptujsko gledališče, ki sem ga – joj prejoj – obiskal prvič. Zdaj, Ptuj je za nas Mariborčane mesto za najboljše dejte. Verjemite, tudi če reče ne (in Mariborčanke praviloma rečejo ne), je vredno obiskati Ptuj. Še posebej decembra, ker so se odločili, da si bodo mesto okrasili eko baročno. Kič od ideje, da se ti kar malo milo stori. Zakaj se ne Ptuju vedno počutim bolj urbano – karkoli že to pomeni pri nas – kot v Mariboru, ne vem. Pojma nimam. Ampak Muzikafe, Be Cafe, sprehod čez most, novi đabe parking… Kičasto cukrasto. Če kje, bi se bil poročil na Ptuju. Saj vem, preveč osebno in to, štekam, se opravičujem, brez zamere, vendar po taki predstavi in solo pogovoru po predstavi te lahko komot zanese. Preden postanemo vsi hermafroditi v novih nespolnih dimenzijah.
Foto: Peter Uhan
Ptujsko gledališče ni samo proper gledališče že od zunaj. Ima najlepšo garderoberko v državi z najbolj simpl garderobo, kar sem jih kdaj izkusil. Nobene gužve, tiščanja, premerjanja jebenih toalet. Ne. Le ena brhka svetlolaska z nasmehom tja nekam do Zavrča. Res prikupno dekle. Enako velja za gospo na blagajni, ki me je vljudno opomnila, da nisem potrdil svojega prihoda, a mi vseeno pomolila karto pred nos. Manj je včasih res več. Odstopicljal sem na balkon, kjer me je pred vhodom nagovorilo obvestilo. Hm. Da bo imel svoj šov stroboskop (ne bi škodilo, če bi napisali, kaj to je, ker so nekateri kar pošteno buljili v napis). Vprašal sem Ivo (ona prej je bila Eva, sem mislil, da je pogoj za ptujske hostese ime s tremi črkami, vendar Ane ali Pie nisem našel), če to velja za to predstavo in je prikimala.
Premiera – ptujska premiera predstave, ki je svojo ljubljansko premiero (tak pa je to pri koprodukcijah, premiera na premiero) doživela 5. novembra v Klubu Cankarjevega doma, kar je popolnoma drugačen gig – ni bila razprodana, zato je ena gospa hodila po živcih svojega moža in od stola do stola. Ker je to bil moj prvi obisk ptujskega gledališča, bi sedel tudi na hajzlu. Kako prikupno, urejeno in predvsem toplo, udobno gledališče. Če imajo v ljubljanski Drami tako znucane zice, na katerih je sedel Edvard Kocbek, po vsej verjetnosti pa tudi Ivan Cankar, v mariborskem SNG-ju pa (v mali dvorani) malo slabšo repliko, imajo na Ptuju orgazem za gucizu. Noro udobno, premišljeno, izvedeno. Pogled sem imel top. Da, tudi z balkona. Čeprav je to predstava, ki jo je nemara res bolje doživeti osediščen v parterju.
Zakaj? Zato ker če te že nekdo ugrabi, ti nabije stockholmski kompleks/sindrom, ko ti maha s šmajserjem, je potem bolje to videti v živo, ne? Kajti tako se je začelo. Ena za drugo predstavo zadnje čase ne samo prebija četrti zid. Temveč se igra z njim. Prva je tako prišla na oder Magda/Marta (Maja Sever), ko smo videli še Nino Ivanišin naprojicirano na kockice zaslona, kakršne smo nazadnje videli, ko je 1x band žagal Tih deževen dan. Prišla je ven in že ona histerično rohnela na nas. Ko pa se ji je pridružila s šmajserjem(a) še Borka (Tina Vrbnjak), se je novodobna verzija Thelme & Louise lahko začela. O, ja.
Četrti zid bi žal skoraj takoj nazaj zazidal gospod v prvi vrsti, ki se je šel verbalni ping-pong s Tino Vrbnjak, ki je za trenutek skoraj padla ven iz vloge Borke. Ko ga je vprašala namreč nekaj, je gospod želel v debato z njo. Soproga so ga mirili, kolikanj je šlo, mu tiščala prst pred usta, ker je blebetavo (taki Štajerci pač smo, jebiga) želel trofiti, da je Borka/Vrbnjakova iz Maribora in to s Pobrežja. »Ne, gospod, s Selnice ob Dravi!« ga je povozila antijunakinja in se nato dokončno pahnila v svoj lik, gospoda pa kasneje dobesedno dala na čevelj (morali bi biti tam, več ne povemo!).
Obe sta mični gospodični, pri čemer je Borka voditeljica paleta potencialov elastičnosti gumitvista iz prve, Magda, ki jo Borka podcenjevalno kliče Marta, pa le pomočnica, deklica za vse, ki je edina gosenica brez želje po metuljevanju. Če ste gledali morda tv serijo UnReal – toplo priporočam! -, boste vedeli, kako in kaj. Tudi to, katera je katera. In ja, zaneslo me bo večkrat k tv serijam (Girls, Gossip Girl, Better Things), čeprav smo bili v gledališču. A prav to je ključna odlika multikultiš interdisciplinariš predstave Kako ostanem lepa in svobodna. Da ne samo, da ni zgolj humoreska, parodija, satira ali šamarčina, temveč presega okvirje teatra, tvja, stand-upa, špas teatra, dneve komedije. Tole je tako nepopredalčkano, da lahko gre res bilokam. Gumitvist predstava, ki je bila baje (tako ustvarjalke same) v Cankarjevem domu čisto nekaj devetega. In bo spet drugačna, ko pride, kakopak, 8. marca na spored ljubljanske Drame.
Končno neprepotentna predstava, ki te premakne v 21. stoletje (dobrodošli!) že s tem, da Borka nastavi razstrelivo, tako Bruce Willis plastično, na vrata in nas ugrabi, grozeč s šmajserjem. Predstava tako karikira samo sebe in ima vratolomni pogum. Kako ga ne bi imela, če pa nosi tak naslov in se ubada z emancipacijo? In to šmajser emancipacijo. Prvo kot prvo, predstava nima režiserke, kar pomeni, da ni želela, niti za sekundo, imeti, no, kurca (oprostite za izrazoslovje, tudi v predstavi dvakrat Magda fonemsko omeni PIČKO). Nima režiserka. Ni je. Ja kdo pa je potem…? »Vse,« sem slišal po predstavi. E, girl power, bejbi! Spajsice, le da so te hudo ojštre, prefrigane, bistre in neskončno inteligentne, da, tudi emocionalno, do te točke, da mi jajca in tamali niso zlezle nazaj nekam noter, ker ne, to pač ni taka naduvana predstava, kjer bi se morale ženske bodisi ponižati (bodimo iskreni, ko nekdo kriči »girl power!!!«, to počne v moškem svetu) bodisi postreljati vse moške. Ali, kot je v zadnji epizodi South Park končno razkril Eric Cartman (od vseh ravno on): na Marsu morajo moški cele dneve pisati vice (ker so samo v tem boljši od žensk), s tubo pripeto na njihovo spolovilo, ki pošilja semenčeca (ker je to edina druga stvar, ki je ženske same nimajo).
No… Kako ostanem lepa in svobodna ima pošteno dozo testosterona, spermoidne alfa samskosti in tudi štosov. Sploh teh. O, ja. To je predstava, v kateri se – sploh v tako razpoloženi publiki, ki še zdaleč ni bila ne hohštaplersko kislosmetanasta niti izključno brez/sivolasa – pošteno režiš. Še posebej tam, kjer se naj ne bi. Začenši tam, ko Borka predstavi svojo tv voditeljsko zgodbo in v videu pokaže svoj prvi oljkasti intervju z Aristoteljem (igra ga, od vseh ljudi, Jernej Lorenci), kjer gre izključno za vprašanje normiranja in normalnosti. Moški so norma, ženske so raba oziroma rabljene. In slišimo marsikaj na to temo skozi celotni šov, ki to dejansko je: da je vagina brazgotina, penis pa ponosna nabreklina. Saj se vam svita, ne?
Med režiserkim pristopom k igri postaja Borka – evo, bom pripalil eno šovinistično – »pravi ded«, medtem ko ji Magda sledi, ker ji pač mora, saj ima doma ubogega Valterja, ki jo pokliče in vpraša za vsak drek, kako se da perilo prat (oh, kako znano zveni!), zraven pa še štiri froce, ki jih je treba preživeti s plačo, ki je za 11,60 evrov previsoka za socialno podporo. Z eno besedo: Slovenija. Borka je v tem oziru seveda vse povedala že, ko izvemo njeno ime. Borka. Okej. Ampak za koga? Po eni strani se bori Borka za svoj spol v serialu vrhunskih videposnetkov, kjer absolutno v vlogi Janeza Vajkarda Valvasorja zmaga Jurij Zrnec, ki pravi, da imajo coprnice pač dve metli, eno za pucanje, drugo za letenje, ampak hkrati se bori tudi zase, ko omenja šefico televizije: Lidijo. Khm, saj ji vmes – pozor, drsi – zdrsne in omeni Ljerko, pardon Lidijo. O, ja. Tako piker komentar, evo vam angažirano gledališče, da bi se lahko Ljerka Bizilj in njeni uredniki lahko malo zamislili nad prikazanim. Če bi seveda našli čas med vsemi svojimi šovi z ženskimi voditeljicami.
Resda je tv kritika pri nas riknila, vendar ta predstava vse to hrupno, pikro in lucidno nadomesti. Povozi idejo televizije. Borko in kasneje Magdo postavi v vse tiste vloge, na katero se na koncu ženska zreducira, če želi ohraniti kariero, pa se ji potem očita, da je karieristka. Kuha in to tako dobro, da Borki od silnega ročnega mešanja (fetiš za moške, bajdevej) ne pade nič iz obrnjene posode, v kateri je stepla jajce.
Vmes tudi zapoje, taki turbofolk štikl (Laren Polič Zdravič je avtor glasbe), da smo ob refrenu »ja nisam čaša piva« vsi pomislili na vse možne pevaljke. Manjkalo je samo še, da bi Borka ali napovedala vreme ali naga brala poročila (saj vmes namigne, da lahko vrže ven levo joško). A hkrati punci ponudita tudi konflikt, ko Magda vpraša Borko, češ, kdo pa tebi puca stanovanje, ko se Magdi mudi domov k možu. »Jasmina,« odgovori Borka in se skuša izmakniti, češ, saj jo dobro plačujem, če pa ona plača prispevke, pa koga briga. S tem predstava pokaže socialni čut. No, pa ne samo s tem. Saj se med pomivanjem tal in navodili, katero čistilo je zakaj, pogovarjata o Marxovi kosmatosti in presežni vrednosti. Hiperintelektualnost, pa še spuca in skuha malo z ultimativnim utrujenim šusom v z domačimi opravili prezaposleno glavo: »Zdi se mi, da sem skozi okno prej videla sama sebe na terasi!«
Bamf! Dras! In ko ženski skandirata za boj proti podbradku, proti gubam v medgrudju (izognete se jim lahko tako, da spite na hrbtu, res pa da predstava potem ne omeni posledično večje možnosti za smrčanje) ter ko Magda razloži Borki, kako odstraniti češnje iz zadnjika (za vse ostale posege v zadnjiku je pa pristojen gospod zdravnik, auf, trda), so pralni stroj, štedilnik in predpasnik utesnjeni zaporni jopiči, drži. Toda to ni predstava, ki bi jamrala, že zato ne, ker je besedilo nakucalo preveč brihtno pogumnih glav (Deja Crnović, Eva Kraševec, Milan Marković Matthis, Maja Sever, Mija Špiler, Tina Vrbnjak). Ima pa dva bridka presežka. Prvi je tisti z lotom in razlago številk. Tistih krutih. O razlikah v plačah (čeprav smo tu Slovenci v evropskem vrhu, ker so razlike »le« 5% v bruto plači), družinskem nasilju, posilstvu in še čem. Zares krut loto, ki ga določi tista biološka loterija, imenovana kromosomi.
Drugi bridki presežek pa je absolutni, čeravno odprti konec. Magda in Borka se napihneta do gigantskosti, pri čemer Borka postane sumo borec (zamenja spol?), Magda pa kraljična/princesa. V taki kombinaciji bo jasno vzklila ljubezen, čeravno pravljic sumo borcev in kraljičen ne poznamo veliko. Je pa delala. O, kako je delala. Ponavljanje iz zvočnikov, kako vsak išče svojo polovico… In kako so, s tistim Neil DeGrass Tyson/David Attenborough glasom, nekoč obstajali trije spoli, pri čemer je bil tretji spol moško-ženski/žensko-moški in je imel štiri noge in štiri roke pa se je razklal na dve polovici, pri čemer je eden od konstruktov žensko naredil iz rebre in jo ugonobil z menstruacijo in težkim porodom, ker je bilo jabolko baje tako slastno. In nato junakinji, ki ju je prenapihnilo, zlagoma odpihne. Drugam. Na nek drug planet. Kjer šteje ljubezen. Kjer šteješ ti. Kjer spol ni kategorija, temveč lepota? Pretiravam, okej, vendar tista misel, da se ženska ne rodi, temveč to postane (kar je Anžetu Tomiću ponavljala Deja Crnović, strokovna sodelavkaza študije spola, že v Apparatusu), vseeno udari, useka in prizadene. Da, tudi take dede, kot sem sam. Pri čemer sem od bivše punce slišal, da sem v bistvu jaz »pička« v razmerju, ko sem tudi prvič dojel, da ta izraz res v nobenem smislu ne more biti kompliment.
Kako ostanem lepa in svobodna je tako v nulo, trdo, premišljeno in bistro ne samo koncipirana (faking osem mesecev dela), temveč tudi postavljena, zrežirana in multikultiš izpeljana predstava, v kateri igralki lahko na podlagi takega teksta prikažeta toliko različnih vlog, da omehčata še tako trdega dedca. Do katerih, da ne bo pomote, predstava ni žaljiva niti nam noče nabijati večvrednostnega kompleksa. Strah, da boste gledali feministke, ki nas bodo pregnale v večno masturbacijo, je odveč. Sploh pa, pri vsem skupaj, ne glede na dobro kondicijo Vrbnjakove na štiklih in za turbofolk mikrofonom ter Magdinim rimanjem »ga možu potegnila bom«, ne gre za seks niti malo. In še odgovor na vprašanje: kako ostanem lepa in svobodna? Očitno na nekem drugem svetu. Socializem in kapitalizem imata nekaj s tem, gotovo. Sta pa bitki prav teh dveh v predstavi omenjenih svetov človeka doslej spravila še najdlje stran od planeta (moških). Ne bo nas spremenil sistem. Spremenili se bomo, zen-zeh, sami. Ampak kako? Najprej s šmajserjem. V ksiht. Potem pa z ljubeznijo!
Bis. Kapo dol Maji Sever in Tini Vrbnjak, da sta uspeli komaj opazno zamenjati šumeči brezžični mikrofon, brez katerega bi bilo predstave pol manj. Še bolj pa kapo dol ptujski zakuski, ker je ponudila gostom taki pravi štikl govedine. In pa Evi za debato, v kateri sem lahko aplikativno uporabil branje Antigone in se spomnil, da je bil njen bruder Polinejk.
»Po sedmih letih, kar igramo to predstavo, in sedeminsedemdesetih odigranih predstavah…« Jap, tako je pred nami razgaljen stal Branko Jordan. Razlagal je na boli te briga. Še sedeminsedemdesetič je v eni roki držal zdravniško haljo, najbolj hvaležen material za kritiko te dni (#stavka), v drugi pa vodič za London, še en hvaležen material za kritiko te dni (#brexit). In je listal in listal, da se ta predstava dogaja tam, gori v Londonu, ne pa v Mariboru. Na faci je imel pa tisti nagajivi nasmešek. Ja, tisti prismuknjeno pritišnjen nasmešek. Bebavo prikupen. Bingljal mu je one, ampak še bolj je bingljal njegov trenutek popolnega užitka. Saj veste, ko Cristiano Ronaldo po golu skoči, napne mišice in iztegne roke. E, taki je bil Jordan. Tako na polno je užival, gol, od blizu. Videl sem ga nagega na odru drugič v dveh tednih in dvakrat je pokazal, kakšen efekt je, če se slečeš. Kaj s tem sporočaš. V Ich Kann Nicht Anders in Od blizu je striptiz časa, v katerem živimo. Pornhub časa.
»Igrajte vloge, vredne vaših življenj,« nas je v leto 2017 napotila Eva Kraš, ki se je polagoma razprostrla pred nami kot slastna prva vratca na adventnem koledarju. In čeravno so bile njene besede sladkobne, kot so čokoladice v adventnem koledarju, so resnično delale. To ni bil veseli december cuker. Pomislil si, med tretjim od štirih tajmavtov v tej igri vlog, ko smo v bistvu nekateri žal videli tudi sebe v četverici likov, da ima igralka res prav. Če že glumimo, potem glumimo vsaj nekaj dobrega, nas vrednega, ne? Itak!
»Vedno mi gre na živce, ko gre igralec med gledalce…« se je med nami v elegantnem kurbiš plašču sprehajala Nataša Matjašec Rošker. Lagano si je tudi ona prižgala čik. Pravi čik. In vprašala prvo bejbo na zicu, med katerimi se je sprehajala (predstava Od blizu je postavljena tako, da je publika na enakomerno ločenih sedežih »na sredini« igralci pa »za njimi«), kako se kaj ima. »Super, pa ti?« jo je sproščena mlada obiskovalka gladko tikala nazaj. Kako neverjetno kul. Jap. Tikala jo je. Da nekdo tika igralko, kar tako. Bomba! Igralka je prva, ki ima v predstavi monolog in čeravno je njeno prebijanje četrtega zidu in sprehod med gledalci morda še najbolj(e) odigran, niti ni toliko stvaren, te je njeno izgovarjanje »Busanci« in ne »Bosanci« in razlaganje, kako si je samo režiser Dino Mustafić lahko zamislil kaj takega, ker »so se v Bosni štiri leti streljali kot zajci«, povsem podrlo. Na tisti točki: adijo notranje ravnovesje, dobrodošla razrvanost. Nekateri smo se skušali smejati in skriti zadrego nad besedami, ki so zarezale v kosti. Roškerjeva je pa lepo čikcala in glumila najbolj okusno gljivo.
Foto: Damjan Švarc
»Zdaj vam bom povedal en vic, ker je že 1. december, dan boja proti aidsu… Ampak je res res res črn…« pa je svoj monolog zgradil Matevž Biber. In ja, preden vprašate, vic je bil res res res črn. Taki. Črnuharski narobe. In ne, ne bom vam ga pretipkal, ker to ni fer, saj bi se s tem izgubil čar unikatnosti momentov v tej predstavi. Ki jo je itak videlo, kolikor sem preračunal preko prsta (in preračunal ziher zelo narobe), vsaj 3.500 ljudi, kar je za gledališko predstavo na Malem (najmanjšem) odru ekvivalent broadwayskega/west end hit muzikala. No, ker je bil Biber drugi na vrsti, smo tisti, ki smo šli očitno med zadnjimi gledati Od blizu v SNG Maribor, dokončno pogruntali, da je ta del improviziran in, kar je še bolje, totalno improviziran, prilagojen času, postavljen v tajmlajn, kot časovnici rečemo danes. In ja, Biberjev vic je bil okrutno kvaliteten. Zgolj vic, ampak pravi vic za taki šov.
O predstavi Od blizu sem slišal v minulih sedmih letih… No, praktično vse. Predvsem to, da je to predstava, ki bi jo že bil moral videti. In predstava, za katero bi bilo pa vseeno morda bolje, da je ne bi, ker bi morda videl napačne poante v filmu. Ker ja. Če vidiš predstavo malo narobe, jo vidiš zelo narobe, čeravno je seveda interpretacija vselej prepuščena vsakemu gledalcu posebej. Ker sem vedel, da s(m)o gledalci postavljeni na sredino – ne pa tudi, da smo tako ločeni, mislil sem, da bodo posamezne mizice, kjer bodo ljudje družno čičali, pač, zgrupirani, jaz pa nekje tam v kotu.
Ker v gledališče skoraj res nihče ne hodi več sam (še bejba, ki me je oni dan zgrabila za jajca, ko sem jo pospremil vljudno do avta, je prišla z nekim modelom), sem se ga v preteklosti ogibal, še zlasti Malega odra, ker hostesa vedno čaka do zadnjega, da odpre vrata in potem tam čoriš in se gledaš v špegl in vsaj mene takrat ornk zagrabi tesnoba. Itak imam pa mini obsesivno-kompulzivno motnjo, pa ne želim delati gužve in pridem vedno vsaj 10 minut prehitro, pa je potem glih tak’ gužva na garderobi in vedno neka gospa (tudi včeraj) tišči vame torbico ali toaleto ali karkoli že in me potem vedno skoraj ima, da bi se obrnil in spakiral domov. In bila bi gromozanska škoda. Zame seveda.
Morda pa vse to počnem namenoma, saj ne vem. Cincam in droljam. Razlaga bi bila lahko namreč ta, da ko se predstava potem začne, padeš noter, je tišina in se zgodi čudo. Morda pa res. Ampak kakorkoli že, vedoč, da gre za posebno sediščenje publike, sem se odločil, da bom med predstavo ogledoval tudi prišleke, kolege gledalce. Ne toliko kvantitativno (vsaj tri četrtine je bilo ženskega spola, je bila pa publika povečini precej mlajša oziroma ne vem, če sem videl eno sivo glavo ali glavo brez las) kot kvalitativno. Ker sem izbral diagonalo od vrat in skorajda skrajni kot za svoj sedež, sem za hrbet in ob sebe dobil druščino skoraj zamudnih kolegic, ki so očitno imele »girls night out«, pa ne mislim toliko zlovešče na Seks v mestu ali kaj takega. Sploh ne.
Foto: Damjan Švarc
Ena za mojim hrbtom – kar je itak relativno, saj se na stolu vrtiš, in ne veš več, kaj je spredaj in kaj zadaj, totalni prostorski razvrat, primeren tematiki predstave – je bila še posebej dober material za predstavo, saj jo je povsem vpila, se režala na glas in tu in tam celo kaj žlahtnega, mastnega ali pronicljivega pripomnila. Primer? Ko je Dan (Biber) vprašal Anne (Matjašec Rošker), če je tudi ona kdaj hlinila orgazem, ko sta fukala, in je Anne naredila tisto najbolj slabo zagano faco, se je ta bejba hrkajoče zasmejala skozi nos z angleškim dovtipom: »Awkward!« To je to! To in tisto tikanje!
Pa saj ni samo to naredilo žura. Publika se je, resda ne vsi, rada vrtela na tistih stolčkih. Glavna funkcija teh, kot si jo razlagam sam, je njihova simetričnost, trigonometrija, geometričnost in to. Kaj želim naklofat? Da je razdalja med stoli enaka in da so stoli fiksno nasvedrani v tla. Zakaj je to kul in zakaj tako dela? Ker te oddalji od tistega, s katerim si prišel v gledališču, in na enako razdaljo približa do popolnega tujca. Kar je, ugibam, malo »awkward« za srečne, sveže zaljubljene ali neločljive pare, ki se čakajo pred vrati za hajzl, in fenomenalno za vse ostale, ki se počutijo osamljeni, odrinjeni ali pozabljeni. V bistvu pa je ita za vse. Morda tudi zato, ker je tako prekleto podobno šoli. Ker gre tudi za to v predstavi Od blizu. Za šolanje, za lekcijo intime.
Ker tole ni klasična recenzija (teh najdete kar nekaj na spletu in zlasti v arhivih), že zato, ker itak ne bi imelo klasičnega recenzentskega smisla več (predstava je pobrala kar nekaj nagrad), se boste vprašali, čemu potem tekst. Izi rizibizi. Zato, ker me je zanimalo, kako je, če greš med zadnjimi gledati prepoznavno predstavo, ki te že z plakatom pred SNG-jem gunca in heca za obisk. Vrhunski plakat, bajdevej. Zato, ker me je mučilo, kako bo reagiralo ljudstvo. In zato, ker pač firbec, kako je, ko nekdo sedem let preigrava en tak hit.
Če sem dobro slišal, je noter glasba Radiohead ali pa vsaj Thoma Yorkea. Tistega frontmana, za katerega je Noel Gallagher iz Oasis (kdo pa drugi…) naslinil toliko mega citatov (»Če bi se Thom Yorke posral v žarnico, bi to dobilo oceno 9/10«). Zakaj, od kod zdaj jemljem to? Yorke je znan po tem, da skoraj nikoli ne zaigra štikla Creep, po katerem bo, jebiga, velika večina ljudi prepoznala Radiohead. In ja, tudi Kurt Cobain je gladko prečrtal Smells Like Teen Spirit iz setliste. Ne, tudi v Tivoliju Nirvana tega štikla ni zaigrala. Kar na eni točki razumeš., čeprav po drugi… To je rock’n’roll, to folk hoče, daj folku kaj hoče. Če ne, izvoli na koncert Boba Dylana, pa probaj iz tistega, kar dobiš, nekje ven poiskat All Along the Watchtower, kot smo to nekaterili storili v Tivoliju leta 2010.
Foto: Damjan Švarc
Ker sem gledališki analfabet aka žgoljo, bo sledeče zvenelo naivno poceni in nemara nerazumljivo. Toda igra četverice je bila tako prepričljiva in »stvarna«, da se je Kraševi dejansko tresla ustnica, da je Roškerjeva dobesedno stiskala skupaj prste na nogi, da je Jordan grobo brcnil štiklo in da se je Biber skoraj narobe nazaj oblekel. Tako se je vsaj meni zdelo. Tako neverjetno prepričljivo in zagnano in dodelano. Zato sem se spomnil tudi na Noela Gallagherja, ko je avgusta v zagrebški Tvornici prepustil nam, publiki odpeti refren Don’t Look Back in Anger. In spomnil sem se, kako je bil ganjen, ko se mu je to zgodilo v Buenos Airesu. E, to. Tako ganjeni so bili tudi vsi štirje igralci. Uživali so drug v drugem. V hudem, udrihajočem dialogu Kraševe in Biberja je Kraševa mežikala in gledala Biberja tako zaprepadeno v oči, da je to bil čisti presežek igre, dialoge, človeške vrste. In zdaj: najbrž je kaj takega možno samo po sedmih letih? Najbrž res. Takšno zaupanje, da te nekdo porine v gips steno, kot je Jordan porinil Roškerjevo, da je njena glava skoraj luknjo naredila v steni. Da ne omenjam menjavanja na plesu stolov, ki je mejilo že na kombinacijo Šunda in kaj-pa-vem kakega filmskega počasnega posnetka. Ker ob glasbi je njihova predstava še vedno boljša od filma Closer, pa že tisto ni bilo švoh. Klišejsko, kot je že pred sedmimi leti zapisala Petra Vidali v Večeru.
Od blizu v takšni dramaturgiji in režiji in igri in vsem pravzaprav (morali bi videti četverico tehnikov, kako usklajeno jim je v kabini žarel obraz in kako so tudi oni garali za mišpultom) ni čudno, da je tole za SNG Maribor nekaj podobnega, kar je za rock muziko Sweet Child O’Mine. Ne vem, od kod se jemljejo rock primerjave, a ta je res dobra, ker je Sweet Child O’ Mine, gigahit Guns N’ Roses nastal tako, da je Slash oponašal »cirkus« oziroma policijsko sireno, Axl Rose je rekel, naj še malo podaljša, Izzy Stradlin je nastavil akorde, Duff McKagan in Steven Adler pa ritem. In ko je nastal še tekst o Erin Evelyn, takratni punci Axla Rosea, s katero si ne bi mogla biti bolj različna (on poreden rocker, ona pridna puba uspešnega očeta), je nastal hit, ki ga vsi poznamo še danes. In nekaj takega sem videl v Od blizu. Kjer so presežki v skrajnostih. Kjer nikoli ne najdeš niti miru, kaj šele sreče. Ali kot piše opis SNG, ki itak najboljše povzame:
Od blizu (1997) je sodobna duhovito-inteligentna igra o intimnih odnosih, o spolnem ljubosumju, sodobnem egocentrizmu, iskanju partnerja in “večne sreče”, ljubezenskih zmagah in porazih … Štirje protagonisti (striptizeta Alice, pisatelj Dan, zdravnik Larry in fotografinja Anna) se zapletajo v ljubezenske zgodbe, kjer ne manjka ljubosumja, maščevanja, moških kapric, ženske muhavosti, seksa in laži. Od blizu, ena najuspešnejših dram na temo razmerij, postane križišče štirih tragikomičnih zgodb, ki so predstavljene kot duhovit, neustavljivo privlačen, romantičen, resničen in silno nevaren dokument o sodobnih partnerskih odnosih.
Spremljal sem, kot rečeno, obraze v publiki. Ženske, v večini, so sicer predstavo itak bolje kupile. Nek gospod je imel namreč ta peh, da je želel šparati še zic za neko gospo, pa je malo dlje gruntal, da itak nima smisla, kje sediš, ker si prepuščen na (ne)varno razdaljo. Mlajša dekleta, prgišče njih, so imela skoraj odprta usta, ker so se očitno prepoznale v debatah o seksu, o lažeh, o manipulaciji. Morda pa je to le moja moška percepija, »mansplaining«, kot temu rečejo zdaj Američani.
Foto: Damjan Švarc
Zdi se pa mi, da je ta predstava ne samo povedala več o nas samih, temveč nam to pokazala v obliki niti ne več špegla, temveč okna, skozi katerega bi bilo nemara dobro skočiti, preden je prepozno. Vsaj zase lahko to rečem, saj sem videl skoraj HD počasni posnetek nekaterih ne najbolj uspelih trenutkov v mojem življenju. Tam me je predstava skrušila na drobtinice. Čeprav me simbol obrezovanja skorje pri sendvičih ne nagovarja (kdo te nima rad skorje?!), je pač kaj drugega ali, v mojem primeru, da je bilo vse narobe z mano, z lastno manjvrednostjo in občutkom nemoči, ki potem rezultira v eksplozijo nabranih neizževitih čustev. Zato sem se proti koncu, ko se igralci premikajo nazaj v svojo osnovno pozicijo – poteza, ki sem jo zdaj še tretjič zapored pokasiral na manjših odrih -, obrnil stran, tja, vstran, kamor sta mimobežno zrla Dan in Anna. Ne ker bi mi bilo nerodno, temveč ker sem moral kar ornk razmisliti, kako in kaj. Kako je možno, da so oni sedem let igrali nekaj, kar se je meni dogajalo vsaj nekaj let. Predstava je že bila tam, kjer še jaz nisem bil.
Neke vrste darvinistična intima, tako večplastno zgrajena, postavljena, zrežirana in odigrana, da te lahko vrtajoče trofi točno tam, kjer misliš, da te ne bo trofilo nič več. Ampak tokrat ne na zlovešče nesramen način, temveč tako, da veš ali pa vsaj misliš da veš, kaj boš storil v bodoče. Ni to noro dobro? Da lahko gledaš sebe, svoje napake, svoje katastrofa moment – pa ni nobenih posledic? Voajerizem norosti, gotovo, kajpak. Seveda me je na drugi strani postalo strah, ko sem premerjal tri zelo brhke gledalke, kako so uživale v nemoči ženskih likov, ki pa da so sicer, če nič drugega, vsaj malo močnejše od moških, ker sta oba lika itak huda vozeka. »Krščanska dekleta fukajo iz občutka krivde,« je bil štos, ki se jim je še posebej dopadel, dovolj za glasen, niti najmanj sramežljiv krohot. Takrat te vseeno malo strah postane, ker nikoli ne veš, kdaj se bo tebi zaradi nedosegljivosti ali krivde naslednjič tako odpeljalo.
Da je predstava Od blizu po sedmih letih še vedno takšen hit, da so ostali le še štirje prazni stoli (in nekaj malega tudi na severni tribuni, kot jo je označil Jordan), je hkrati genialno in skoraj pogubno. Zakaj je tako mamljivo gledati razkosanje intime, holokavst samoponosa in oprijemljive klišejskosti? Nimam pojma. Morda ker je predstava dovolj minimalistična – filma se bežno spomnim, vem samo, da je bil flat hudo dober, nekaj, kar je tukaj zreducirano na kostumografske presežke zlasti pri Kraševi, dva kovčka, ene tiste psihokugle na odboj, tri škatle čikov, bankovce pravih funtov, štikle in zdravo. Morda ker prihajajo izza hrbta, ker se moraš zavrteti, morda ker prihajajo v kadrih kot tačas vrhunske tv serije, morda ker smo vsi čustveno zjebani do amena, morda pa preprosto zato, ker vse v predstavi tako prekleto dobro dela.
Foto: Damjan Švarc
Če seveda nimate zadržkov in dojamete štos izjav tipa »gledal je v mojo ritno luknjo, kot da bo tam našel…« in o ph lestvici sperme in podobno. Liki seveda niso vsakdanji: novinarji ne pišejo več zgolj samo nekrogolov; dermatologi se jebejo z luskavicami in štrajkom; uspešna fotografinja danes ne živi več v višjem sloju, temveč plačuje sp prispevke; in bivše striptizete danes ne pecajo lokalcev, ker jih ti preprosto ne razumejo, saj ne govorijo istega jezika – fehtajo kvečjemu za potni list.
Seveda je aplikacija specifična za Slovenijo, ker Maribor, kot je namignil Jordan, seveda ni London. A tudi London pitaj boga kaj danes je. To zagotovo ne več, danes bi Patrick Marber napisal najbrž te odnose še bolj brutalne in vprašanje, če bi se še kdo zaljubil vanje, saj se zdi, da smo se nazadnje zaljubljali res še v devetdesetih. In zato je Mustafić kot režiser prebil konstantno časa in prostora v neko svojo dimenzijo sprevrženosti. Kaj s tem mislim? Pojma nisem imel, ali naj na koncu z liki sočustvujem. Itak sem najprej razmišljal o sebi, egotrip in to, i-problem generacija.
Ampak ko tuhtam, ali naj se mi liki smilijo… Pade iz spomina tista izjava Alice: »Laganje je najbolj zabavna stvar, ki si jo punca lahko privošči, ne da bi se morala sleči. Še boljše je, če se.« Pa… Idi nekam! Če se vam je to pripetilo in vam je kaka punca to storila, bi Alico zadavili kar tam. Ne Kraševo, seveda ne nje, ker igra tako mikavno dobro, da je že film v malem, temveč Alico, njen lik, ker smo mislili, da ta njen lik itak nima izhoda, pa ga ima morda še najbolj od vseh. Kako? Ker je nismo ubili mi, temveč jo je povozil neki jebeni avto. Kar tak’. Zgazil, adijo, nasvidenje. In ne, to ni spojler, ker ne more biti spojler. Ker vam povem, da so medosebni odnosi lahko velika jeba? To pač ni in ne more biti spojler.
Četverica likov želi uspeti v vsem, a česarkoli se tako očitno loti prepozno in narobe, je vse skupaj en sam pogreb čustev in samopodobe. Zato je morda najboljše biti voajer in samo gledati druge. Čeprav potem pride Aristotelj in ti zine, da se samo na en način izogneš kritiki: nič ne delaj, nič ne povej in bodi – nič. Jebemomast. In v tem oziru je predstava še naprej tako dobra in bo imela vsaj še eno ponovitedv (28. decembra), ko bodo štirje monologi spet gotovo sveži, bolj silvestrski ali karkoli bodo že namudrili ti sijajni igralci, katerih kriki, vreščanje, fajti, ples, mežikanje, solze, smeh in človeške biti so tako prekleto delali.
Seveda me bo zdaj strah sploh še kadarkoli pecat’ kogarkoli. Ampak zdaj vsaj vem, kako ogabno sem videti v nenajboljših trenutkih. In kako ne preseneča, da so nekateri šli to predstavo gledali večkrat. Ker ponudi hudo več nasvetov in namigov, kje zaznati »narobe«. Ziher več kot facebook. Celo več kot Radiohead, ko je Yorke kričal “you do it to yourself, you do, and that’s what really hurts”, ki sem ji jo zdaj med pisanjem do onemoglosti vrtel. In gledal spot. In, bešmumater, da sem včeraj prišel najbližje v ugibanju, kaj za vraga je oni model rekel na koncu v videospotu. Nekaj iz Od blizu. Stoposto!
Bis. Hvala SNG Drama Maribor za akreditacijo. Hvala tisti gospe, ki je imela ravno dovolj hudo preveč sladek parfum. Ker mi bo ostal vonj po predstavi!
Saj veste, kaj je četrti zid, ne? Če ne veste, nič hudega. Tudi jaz dolgo nisem vedel. In ko sem mislil, da vem, kaj je, sem mislil precej narobe. Šele ko se je Roger Waters v Zagrebu zdaj že pet let tega na novo zazidal za zid in ga potem razrušil, sem nekolikanj bolje poštekal. No, eto, nekaj podobnega je storil kolektiv Beton Ltd. v torek v Mariboru. Ne ravno a la Pink Floyd, ne pa niti tako daleč. Jap, tako grandiozna karikatura družbe. Pink faking Floyd. Jap, tako dobro.
Namesto muzike je sicer zaigralo totalno, naduvano, naštancano lapanje. Ampak ja. Evo vam… Lulčka in lulika. Slačimo sebe, da bi razgalili vas. Cesar ima pobrita jajca, cesarica skače skozi okno. Ne štekate? Evo: Ich Kann Nicht Anders je “koncert” postinteligentnih debat, ki to seveda niso. Je blebetanje, komunikacijski šum, slavje starih in diplomska naloga bodočih komunikologov. In predstava, ki so jo dijaki v torek, 22. novembra, v Narodnem domu v sklopu renomiranega festivala Drugajanje gledali odprtih ust. Ne zato, ker so igralci slekli sebe, temveč zato, ker so slekli družbo, ma kaj družbo, slekli so nas.
Ker sem v gledaliških kritikah še relativno svež je zame podatek, da je to peti avtorski projekt kolektiva Beton Ltd. ravno tako poveden kot za tiste od vas, ki v gledališče pogosto ne zahajate. Se pa vidi – zato je ta podatek izpostavljen – da so utečeni, prefrigani in mojstrsko prebrisani. Ich Kann Nicht Anders je sodobna, alter, multimedijska predstava, ki je pravzaprav performans. In predvsem špegl predstava. O, ja.
Ko sem videl, da bo predstava v Narodnem domu, sem naglo in brutalno napačno presodil, da bo v zgornji, ta veliki dvorani. Hvala bogu, da ni bila. Šli smo desno, tja mimo garderobe v razstavni prostor, velik za cca. eno in pol učilnice. Najprej bi se nemudoma zahvalil Petri (upam, da imena nisem sfalil), da mi je prišparala zic pri vratih, po diagonali, kjer je bil razgled osupljivo predirljiv, ker po diagonali vidiš najboljše podaje v fuzbalu in težišče take predstave. Soban(ic)a je bila totalka nafilana za prvo od dveh (!) predstav tega večera. Publika? Frocovje, dijaki drugega letnika. Kdor ima koliko toliko dober spomin na srednjo šolo, se bo nemara spomnil, da je drugi letnik najbolj čudaški, redovalnice pa pravijo, da tudi letnik, ko so ocene baje v povprečju najnižje. Sam lahko temu samo potrdim. In hkrati pohvalim vse tiste dijake, ki so tako skrbno, zbrano, odprtih ust gledali… To.
Že sama produkcija je narejena tako, da stene podre in zrelativizira prostor kot tak. Namreč… Zvok teka po parketu (pomislite na košarko ali šolsko telovadnico) pride od zunaj. Iz one strani. Okej, Miha Sonda me je po mojem četrtem vprašanju v dveh minutah (sedel je zraven mene) pomiril, da je vse, kar sprašujem, povsem res. In da pištoli, s katerimi so mahali, nista pravi. Ker se intelektualci sicer itak ne šicajo med sabo, ne? Jebiga, če je bilo pa tako nenavadno. Zvok, ki pride iz one strani, od zunaj? Čisti odbitek. In kot da to ni dovolj, ti že vnaprej povejo, da bo predstava trajala 75 minut. In glavni trije liki so takoj tam, pred tvojo faco, v tem malem prostoru, ki bi komot bila učilnica. In mi. Naj se igre brez meja začnejo.
Nisem zasledil, da bi trije liki imeli imena. Nič hudega. Lahko bi (ali pa so) igrali kar sebe. Torej Branko Jordan, ki odpre s svojim droljastim solo monologom, ki mu vsak mulo danes že posmehljivo reče »predavanje«, Katarina Stegnar in Primož Bezjak. Prva liga igralcev, torej. Ki pa… Bešmumast, na trenutke sploh niso igrali, čeprav seveda so. Ko so tako čorili, ždeli, se duvali in droljali v debatah, je bilo tako kot na zelo slabem privat žuru pri nekomu doma.
Kmalu po uvodnem Jordanovem monologu je postalo jasno. Da bo tole žur, po katerem bo glava kar fejst bolela. Tole je nalgesin večer. Oni, ta močni. Ker v naslednji dobri uri (dejansko je predstava trajala 60 minut) gledamo dobro verzijo slabo načitane, polizobražene in nepovezane družbe, ki pa se že kot družba težko kvalificira. Pizda, no. Smo res taki? Mene je kar zmrazilo. Tole je kot ena res debela lajna koke, bemomast. Res tako blebečemo? In se res sprehodimo med intimno stisko in globalno jebo tako hipoma, med enim šlukom neke čmige, ki žal niti šmarnica ni, ker je postalo vse tako urbano?
Milijon vprašanj se mi je porajalo skozi celotno predstavo. Zabrisane so meje med spoloma, to itak. Zabrisana je intima, to še bolj. Kaj lahko naredi haranje intelekta. Skorajda pohlepno deluje štancanje vsega živega. Michel Houllebecq, Slavoj Žižek, Studio City, Sobotna priloga, Dušan Jovanović. Vmes pa vprašanja Stegnarjeve, če ga kateremu od dvojice kar lepo pofafa. Ne zdaj, mogoče kasneje. Ker se je treba pogovarjati o Parizu. O bombah, o terorizmu, o medijih. Srhljivo, vam rečem. Vulgarna inteligentnost, ki je na trenutke osupljivo blizu tako fatalizmu kot fundamentalizmu. Ti so čist pahnjeni na intelekt. Preveč pametni za lastno dobro.
Saj je jasno, kot je povzel opis na spletu, dosegljiv pred predstavo: vse to njihovo šrajanje, lapanje in kvazidebatiranje izhaja iz negotovosti, ki je edina konstantna naših pogubno brihtnih življenj. Jeba, vam rečem. Totalna, zadušljiva jeba. Ampak kaj potem? Kaj ko ugotoviš, da si v pizdi? E, tu predstava ponudi eno od rešitev, ki to seveda ni. Umik v intimo, brutalno intimo. Prvi se je slekel in umil Bezjak. Ko sta se mu pridružila soigralca, je pokazal Jordanu pod pajsko neko bulo, ki ga skrbi. Ker to je lahko resen problem, čeprav jima Stegnarjeva potem v taki mojstrski solaži od monologa pove, da sta premlada, da bi imela še resne zdravstvene probleme. Do štiridesetega se ne ubadaš z zdravjem, temveč s svetovnimi problemi.
Najboljši del predstave ni v tem, da slečeni, povsem goli, debatirajo o vsem živem. Od seksa do kaj-vem-česa. Ne, ker njihova golota ni nasilni hibridni efekt. Nak, to je bližje pupilčkom. To je blizu gledališču osemdesetih za tiste, ki smo že takoj ob prvem vstopu v gledališče poslušali senilne spomine in opozorila v stilu, v itak nikoli ne boste vedeli, kaj je pravi alter.
Ja? Evo vam… Ja, kurac. Evo vam kurac. Direkt. Mahljava, pobrita jajca. Tako izgubljeni smo – sodeč po predstavi – da bodo padle vse bariere. Na nek način je bil ta del predstave podoben ideji Woodstocka, le da tam baje nihče ni bil tako jebeno napet. In nihče ne bi samo za probo skočil skozi okno, kot je to storila Stegnarjeva. Kakšen poseg v prostor! Nemalokrat sem pavšalno bleknil, da je gledališče predaleč od publike in da ne zna poseči v prostor. No, Stegnarjeva je lagano skočila skozi okno. Napol naga. Na ulico. Ven. V Maribor. Adijo ne samo četrti, ampak peti, šesti in vsi ostali zidovi. Bezjak je probal kozlat, Jordan sploh ni vedel, kaj naj. Bluzila sta pa takoj, v hipu, dalje. Saj res. Kaj je danes samomor? Facebook status. Ni ga več, radi smo ga imeli, rip, skupna fotkica… Potem pa dalje mačke, pesi in dopusti in youtube ološ. Vse je minljivo, vse je mimobežno.
Zakaj? Ker vsak od nas misli, da je našel odgovor na velika življenjska vprašanja. Ker se zdi tako lahko, z vsakim lajkom in ritvitom smo baje bližje veliki resnici. Pa nismo potešeni. Ne. Ker ima nekdo več lajkov, ker lahko in zmoremo bolje. Te pa dajmo. In padeš v zanko, v katero so se zavezalkali tile trije ubožci. Vmes jih zunanji svet preglasi, ker ima vsak pet minut slave, med katero je seveda slaven le sam zase. In enako velja za to trojico. Izdelani liki so, brihtni, malo žleht, malo fejst sebični, ampak delujoči, izdelani, bistri. Zato dejansko najdejo rešitev. Za trenutek sem pomislil, da bodo na koncu usekali kar lepo grupnjaka, ampak Woodstock je mimo, Woodstock so prodali, zato to ni rešitev. Umaknejo se vase, čeprav slišimo, da je psihoterapija največji nateg stoletja ali, kot je mojstrsko povedala serija The Young Pope, kako je Cerkev izgubila najdonosnejši posel, ki so ga furali dva tisoč let.
Ampak za trojico psihoterapija itak ne pride v poštev. Ker mislijo, da vse znajo. Ker čitajo. Ker vejo. Ker Freud. Popkultura egotripa. Ki je najbolje ponazorjen, ko se Stegnarjeva vrne nazaj, potem ko smo vsi že pozabili, da se je par minut tega zabrisala skozi okno. In pride nazaj kot nek filmski, tv lik, ker saj res, gledamo tv serije, ker ne beremo romanov in mislimo, da vse štekamo. In da bomo sami ne samo posneli tv serijo, temveč jo bomo tudi živeli. Kaj si nor, a? Po tej predstavi se teater absurda zdi konvencionalno zastarel. Vladimir in Estragon, h katerima se sicer tako rad vsaj jaz vračam, nista imela za burek, reveža. Danes se pač na nič več ne čaka. Vse je takoj, tu in zdaj. Kakega Godota bomo čakali? Pa lepo te prosim. Tudi če je simbol ali metafora, na te se še posebej ne čaka več.
Ich Kann Nicht Anders pravi (via google translate, ker sem nemščino zavozil v sekundi v gimnaziji), da ne morem pomagati. Ne gre. Tako pač je. Sicer pa… Ni pomoč stvar dveh ljudi? En pomaga drugemu? Lahko pomagamo sebi v družbi, kjer smo tako odvisni (nakokirani) drug od drugega? Kjer nucamo lajke zase, pa ne lajkamo nazaj? Kjer govorimo, a ne poslušamo? Kjer se pogovarjamo o tem, kaj smo gledali in tekmujemo v tem, kdo bo naštel več tv serij ali filozofov? Jebemomater! Smo postali prepametni? Preveč izobraženi? Hkrati pa nas v negotovost pahnejo obupni pogoji in dejstvo, da ne bomo nikoli tako dobro in kvalitetno živeli kot naši starši. Sploh ne oni, ki bodo na veliko obogateli, ker bodo kot oni NFL zvezdniki, ki jih, koliko, pol bankrotira v petih letih po koncu kariere, ker je treba vsem kupiti nekaj, da si odkupiš osebni mir.
Nedopustno nadkvalitetna predstava Ich Kann Nicht Anders rešitve ni iskala v »daj se zresni« ali »nekaj pametnega delaj v življenju« ali »od česa pa boš živel«. Ne. Sedla, zleknila se je nazaj v začetno pozo. Jebeni Groundhog Day. Samo v tako zabetoniranem svetu, kjer veš, s kolikšno hitrostjo se vrti naš planet, ti pa stagnirajoče bluziš na mestu, lahko oblečeš utopijo v bademantl in vržeš idealne filmske konce skozi okno.
Zdaj torej vemo. Zeitgeist ima pobrita jajca, sendvič z žemljo in naduvane debate o Sobotni prilogi. To smo očitno mi, ki ne najdemo prihodnosti, ker ne vemo, kaj je sedanjost in nas vsi potiskajo v preteklost. E, zdaj se pa znajdi. In se. Ko je predstave konec točno tako, kot se začne, se zdrzneš, da ti pamet stane. Ker kaj pa če je vse to res? Kaj če naši nagi možgani, ki tu in tam slačijo srce, na koncu dneva niso nič posebnega? Kaj če beremo, študiramo, hodimo na literarne večere, koncerte, predstave, kaj če gledamo tv serije zato, ker mislimo, da smo nekaj posebnega, pa v bistvu nismo? Adijo, pamet. Adijo, pamet. Adijo, pamet. Sploh pa ob taki igri, konceptu, režiji, sceni in vsem drugem. Predstava, kakršne so v osemdesetih razgaljale sistem. Shrljivo je, da zdaj razgaljajo vse nas. Ker četrti zid ni več zid. Temveč špegl. Evo, poglejte se, taki ste.
P.S. Pohvale dijakom, ki so predstavi pomagali že s svojo vseprisotno pozornostjo, ki se je zelo čutila. In pohvale vsem sodelujočim za vrhunsko prirejen večer!
Dvoje je nujno, da se pove. Ja. Je. Najprej… Da bi vsi radi bili, če si priznamo ali ne, backvokalisti. Šubidubi backvokalisti. Macarena/račke/asereje backvokalisti. Da, vsi. In… Pomembneje, drugič, vsi tipi se na eni točki sprijaznimo. Da… Nismo Joey. Niti Ross. Ne. Smo Chandler. Saj vem… Preživeta primerjava, itak. Ki je ni naflodral in zlorabil samo zaradi lepega. Ne. Spomnim se namreč epizode Prijateljev, ko so vsi skupaj, vseh preostalih pet, pozabili povedati Chandlerju, da ima v bistvu Joey žur na svoji strehi za svoje limonadaste sodelavce. In tako se Chandler znajde na monodrami, kjer ena ženska »predava« o svoji… menstruaciji. Skratka, en taki konkretni zajeb. Ki pa to sploh nujno ni. Ne spomnite, ne poznate? No, potem pa vse tiste predstave, s katerimi se je Joey mučil po newyorških kleteh v upanju na hollywodski preboj. Na luknje, beznice, bufe, kleti. To bi.
E, take predstave, to bi. Ko pošlataš radiator, če dela, ker vidiš, da se brhke mladenke pokrivajo z jaknami. In ja, delajo radiatorji. In ja, seveda so, sram me bodi, kaj pa sem šele pri tridesetih spravljam v sceno, gor in dol po Mariboru točno take bufe, luknje, presežki, šefle in lokacije. Ampak boljše to najti pozno kot prepozno, ne?
In eto! Pot pod noge, fb mesinđer v GT22 in piči! Zdaj… GT22 res relativno solidno poznam. Vem, kje je moški wc in zakaj je ženski toplejši, ker smo tam (okej, v studiu, ne na hajzlu) snemali sprva naš podcast Ofsajd (še enkrat hvala vsem, ki ste pri tem pomagali!). Se pa v GT22 nekako strukturno nisem znašel, ker sem morda kot novinar preveč poštekal logiko institucij. Saj veste, pr služba, akreditacija, tiskovke, premiere. Plac, kjer iščeš onega, ki ti bo povedal, da ne veš, kaj iščeš. No, pa saj, tistega onstranskega sveta inštitucij itak nikoli nisem kupil (pa sem imel tri abonmaje v lajfu), predvsem pa nisem v mariborskem gledališču (še kot srednješolec) nikoli razumel logike, da ne odpirajo vrat pred predstavo in se potem tiščiš kot kreten, gledaš, zakaj imajo vsi vse zlikano na špuro in take neudobno jajce.
No, saj tudi v GT22 so bila vrata še zaprta za dol v klet, kjer je oder z najbolj prikupnim, luštnim in scrkljanim imenom: Intimni oder. Lahko bi se bil Reneju komot kosmato zlagal, ko me je vprašal, če sem že kdaj bil doli. In ne, res nisem bil. Vem, da so ga nekaj obnavljali, vem, da si lahko »kupil« ali »najel« ali skratka nekaj naredil, da je tvoje ime zdaj na plakatu nad štengami za štenge, ki vodijo tja dol k Danteju in mariborskemu povodnemu možu z imenom Stane. Oni, ki imajo imena tam, ki so pomagali pri štengah in za Intimni oder… Kapo dol!
Nismo se toliko gužvali na hodnikih, ni bilo drenjanja, kot temu rečejo v Pop In, le nekoliko zeblo je, kar sem prej opazil kot začutil, saj je imela brhka deklina na blagajni, ki mi je karto pomolila iz kuverte še preden sem rekel zdravo, na glavi kapo in nasploh je izgledala kot mariborska verzija eskima – ženska, luštna verzija eskipa. To je to, ne? Potem sem si vlekel gor šlic, ker mi stalno polzi dol (to je za tiste, ki so me nemara opazili in mislili, da se prijemam iz kakšnih drugih vzgibov) in se sprehodil skozi mini razstavo z imenom »Pregled slovenske odrske fotografije 1991 – 2016«, ki je še v nastajanju (kreatorja Andrej Firm in Miha Sonda), ampak že to, na kar zdaj nabašeš je en tak… Kaj pa vem. Ruker. Ker so fotografije res in medias res. Fultrefer. Nimaš pojma o predstavah, nisi bil, vidiš pa Tadeja Toša iz leta 1997, pa Peklenska pomaranča pa tak… O vsem si morda nekaj slišal, ampak če nisi bil, si zdaj vsaj vesel, pričakovanja poln, da boš pa, evo vam k…, ti morda videl predstavo, ki bo enkrat ovekovečena in bo en drugi dimpek gledal sliko ravno te predstave. Zaključek je torej jasen: danes je ta dan! Ne vem za vas, jaz imam ponavadi tak občutek, ko nabašem na čakanje pred vrati. Da bo danes pa… Da bo danes… No, da bom Chandler.
Ne vem, koliko točno se nas je nabralo, zagotovo je pomagalo, da je g. Svit pripeljal svojo ekipo iz gledališča Gnosis z glasnim poudarjanjem, da so v dobrih starih časih šoferji aka kolovođe, kar je bil torej zdaj on, dobili golaž ali nekaj takega. Za đabe. Itak je bil samo na hece, kar je bilo izključno dobro. Da ni tiste toaletne tišine, ko te kar zvije od pritiska, pa ne moreš niti na hajzl, ker boš ziher pol zamudil in to. GT22 ni tip placa, kjer bi skušal skrit, da si zamudil prejšnjo predstavo abonmaja, pa veš, da te bo ena teta vprašala, če je tebi bilo zadnjič tudi tako dobro.
No, GT22 ni taki plac. Res. Ni. Je skoraj nemudoma, sploh ko žubori in kipi in te nagovarja že njegov prepihani predprostor, najsi bo še tako hladen, tvoj plac. Dobrodošli čisto vsi. Ja, tudi ti. In potem greš dol po stopnicah… Zavitih v obliki jušne zajemalke ali, bodimo pristni, šefle. Nato greš mimo šikane, utrgajo ti karto in potem fašeš nekaj podobnega, kar se zgodi tako v Salonu uporabnih umetnosti kot tudi v Glasu podzemlja, preostalih dveh evrogolih mariborskega popkulturnega hatricka, ki nas spravlja iz nižjih lig na neko konkretno mapo kulturnega fuzbala. Enivej, prideš not in ker nas ni bilo toliko, da bi kdo ostal brez zica, si imel izbiro. Salonu je Intimni oder bržkone podoben v tem, da sta si dva stola težko enaka, da so foteljski zici in čisto prava dva separejčka ter najbolj znucan leder kavč. Ki so se ga vsi ogibali. Prvi so šli leseni stoli, kakršne so iz gostiln in glasbene šole metali tam nekje leta 1995, ker da to ni okej. Pa je. No, jaz sem šel v vrsto spredaj, ki je v isti višini/nižini kot kavč(a) spredaj. Pa nič zato. Plac je hkrati tako majhen in velik, da nimaš šans, da kaj zgrešiš. Res ne. Kakšen stolček je še bil prazen, tako da ni bilo čisto razprodano, če sem Reneja prav razumel, je kapaciteta, hm, okrog šestdeset, nas je bilo pa poldrugi ducat (ha, pa si vun zračunajte!). Lahko bi pa tudi zalutal tja, kar je bil sekundarni beckstejđ, kar se mi je zgodilo prvič, ko sem prišel v Glas podzemlja in – zavil narobe.
Evo. Toliko o opisu prvega, sramotno poznega obiska Intimnega odra. Že sam obisk je zanimiv, vendar nima za šamrolo brez vsebine. In vsebino smo dobili. O, ja. Zdaj… Poznalo se gotovo je, da je Korak v pravo smer doživel že svojo tretjo in sklepno epizodo v GT22 (prva je bila prejšnji petek, druga dan prej, tretja, o kateri berete, pa v pomartinovi soboti). Vse je torej bolj ali manj štimalo. Oziroma ni štimalo. Še zdaj si nisem na jasnem.
Ampak eto. Scena in svetloba (Igor Remeta) je totalni minimalistično grandiozni odfuk kiča z odtenkom naduvanega terasa preseravanja. Ne razumete? Iz mini stropa so visele kičaste zavese, ki so jih luči barvale na Donald Trump zlato, Yucatan turkizno in Vienna modro. Ker smo na facebooku videli osnovno sliko obeh junakov, nas kukanje Vita Weisa ni toliko šokiralo. Le da nismo vedeli, ali bo četrti zid (med odrom in publiko) obstajal ali ne. Kot se je izkazalo, smo dobili Trump varianto. Bo zid in plačali bomo zanj, samo ga v bistvu ne bo. To ni normalno? Normalno.
»Ena manjša zamuda bo… uživajte!« je povedal Vito in kukal iz kao beckstejdža. Potem pa se je, počasi, le začelo. Zdaj, ne bom vam droljal tu o zgodbi in tem in ovem in onem, ker si lahko to preberete takoj v sledečem opisu:
Dva back vokalista se brez solista in brez banda znajdeta sredi praznega odra. Sta zgolj »backup« praznine. Čeprav izgledata precej nebogljeno, v bistvu niti nista tako nemočna. Imata program. Imata priložnost, da stopita v ospredje, da prevzameta igro. Ali si v igri ali pa te ni. In … svoje spremljevalno delo profesionalno opravita od začetka do konca – čeprav ni na odru ničesar, kar bi lahko spremljala.
Foto: facebook
V praksi to pomeni, da sta modela stopila na svoj podest, vsak pred svoj mikrofon in najprej čakala, da se bo narisala pevka, potem pa krenila v material, v »program, ki mora naprej«, kot da bi bilo vse tako, kot baje mora biti. Kar je surrealno, kabarejsko, brutalno, hej, skoraj sindikalistično? Češ, plačana sva, pol pa dajva. O filmu vem malo manj kot o gledališču (o katerem ne vem nič), ampak ne vem, če imamo v Sloveniji kaki klasični tandem, pa pustimo zdaj Rožleta. Hočem namreč povedati, zružiti z nekim ornk simbolizmom, da pubeca, ki se vmes pokličeta po imenih, sploh nista tandem. Ker ne. ker je to služba. Dokler ni. Pa še vedno je. Vidite, občutite zdaj? Ne?
Okej, gremo po vrsti (“kot so hiše v Trsti”, kot je butnil Vito, haha). Modela prideta ven in štartata s Time is on My Side (Rolling Stones). Čeprav morajo študenti AGRFT znati igrati jogurt in tu pa tam kaj zapet, se takoj pokaže, da Grega in Vito morda ne bosta pela dvoglasno, ampak kaj bi to, če pa sta nas vrgla v taki ritem. Edino, kar ju je iz ritma metalo, je onaniranje dim mašine, ki jo je Vito stalno zlovešče pogledal, kot da ju bo spodila iz odra. Pa saj. To ni bila njuna velika priložnost. Ali je bila? Ha? Ali bo jutri… Korak v pravo smer?
Za to namreč gre v briljantno lucidnem konceptu, ki ga je ob igralcih namineštral Bojan Jablanovec, avtor enega bolj pronicljivih, žmohtnih, zajebantskih, jebivetrskih in vglavojebajočih tekstov. Spremljevalna vokalista se namreč ne pogovarjata, dasiravno sta taka kolega, da Grega Vitu prinese čips, Vitu pa Gregi kozarec vode, nekje na polovici, ko sta vestno sledila programu. Ne, ne pogovarjata se. Dogovarjata se, bahata, prepričujeta, ampak ne prideta absolutno nikamor. Ker je to (a)politični teater absurda? Okej, itak, seveda.
Finta mojstrskega teksta je, da predribla koncept slave, kolegialnosti, truda in v prvi vrsti pregovarjanja. In to skozi nenehno prepevanje z ritmično podlago, ki je tako nenehna, da gledaš, če imata Vito in Grega že kaj rdeče roke od neutrudnega ploskanja in poplesavanja. Tako kot sta namreč usklajena vokalno (prava moška linija, čeprav se s solo vložkom Vito izkaže kot bolj frontmanovski od dvojice) sta tudi koreografsko: klasične backupsingerske finte, ki pa v tem hudomušno zajebanem konceptu toliko bolj ven udarijo. Direkt na gobec, le da ne toliko publiki kot sama sebi. Četudi pevke ni in četudi bi morda bilo boljše, če bi bil zraven vsaj bas ali pa celotna ritem sekcija (»Ali pa niti ne!«), se Grega in Vito tolčeta sama na gobec. Niti ne toliko drug drugega kot družno, v ritmu vsak sebe. Povratni osebni svojilni na gobec.
Bojan Jablanovec je s Korak v pravo smer naredil točno to, kar pravi naslov. Poskrbel je, da sta igralca zakorakala (zaplesala) in da sta šla v pravo smer. In seveda se boste vprašali… kaj je »prava smer«? Izkoristiti priložnost, tistih enkrat, ko pevke ni? Ali se držati kot pijanec mikrofona za vsako ceno? Njuno poslanstvo, ki je na trenutke bolj služba, dobi grobo robotizirano ogrodje, ko prekineta pogovor, ker morata zamrzniti svoji telesi in frisa med refrenom. Nasploh sta non-stop v ritmu. In to res pravem ritmu, saj sem štel med Come Together takte in si pel verze. To je itak virtuozni presežek predstave, v kateri sta oba tako noter v vlogi, da je najbolj mojstrski dosežek Koraka v pravo smer ta, da se vprašaš, kakšen, za vraga, bi bil dejanski koncert! Ni to – top obrat? Je, ne? Kakšen šov bi to moral bit! Da sem si kar rekel, pa jebote, 20 Feet from Stardom, sijajen dokumentarec, mislim da nominiran za oskarja, kjer predvsem backup pevke spregovorijo o tem, kako si tako blizu pa tako daleč slavi in glavnemu mikrofonu… Ampak one so govorile, Vito in Grega sta pa špil korektno oddelala sama!
In že samo ta komponentna predstave bi te narolala od smeha. To je zelo podobno tistim dokumentarcem o klasičnih rock platah (ko smo že pri klasičnem rocku: ta tvori skupaj s pop štancami ogrodje sicer rahlo bipolarno zloženega repertoarja), ko dobri stari producent izolira le eno linijo in slišimo kaj jaz vem kaj. No, zdaj dobimo pa to v živo. Izolacijo v času in prostoru in v živo.
Toda transcendenca, ki je tako vrhunsko (a)politično (ne)korektna, se skriva v njunih dialogih. Ki to niso. Jablanovec je, kdo si ga vedi kje, našel skorajda vse sodobno zlorabljene, posiljene in zlajnane fraze, reke, slogane in jih porinil v možgane, glasilke in boke obeh igralcev. Da dol padeš! Zdaj… Lahko bi tekmoval z Jablanovcem (upam, da se tako pravilno sklanje) v štancanju rekov in pregovorov… Pa mu ne bi prišel do prahu pod nohti. Na trenutke sta Vito in Grega blebetala take klišeje, da se je zazdelo, kot da je avtor tekst napisal v slovenščini, ga zabrisal v Google Translate, malo predelal v tv/filmsko amerikanščino in prevedel nazaj! Vau! Samo vau! Zato se publika, ko enkrat skuži, da se igralca ne pogovarjata, čeprav skušata ugotoviti, kdo je Vladimir in kdo Estragon, počasi vse bolj in bolj začne krohotati. Ker sta prepričljiva za nas in neprepričljiva drug do drugega. Faking epsko!
Namreč, Grega in Vito mislita, da je vse, kar prileti iz njunih ust, vsaj na nivoju Branka Čakarmiša. Ja, talenti in to. Ker saj, v osnovi, to tudi sta. Talenta. Ampak nista začela na Pop Tv, temveč tam globoko zadaj, na podestu, kot totalna bajdleka, ki kot klasični Wham! tandem seveda nimata za štrudl, ker (ni)sta v bistvu Vladimir in Estragon V tem oziru je tekst mastna kritika tvja. Pa ne samo Talentov. A-a. Je tudi, vsaj zame, kritika vseh oglasov, powerpointov, SOF-ov, marketingarjev in vsega ostalega, kjer slišimo eno-te-isto o »dodani vrednosti« in podobnem ološu in o tem, kako bomo vsi dočakali slavo. Kaj pa če sploh ne vemo, če ne bomo vedeli, kdaj je naših pet minut? Ker to na koncu dneva tak trenutek tudi pogosto je: ološ. Kaj je pa dejanska vsebina? Okej, nič novega, itak, seveda ne, le da je besedilo predstave skorajda kopipejstalo iz naših že itak nedoraslih in infantilnih oglasov. To je zgolj prodajanje zamujenih priložnosti za lucidnost. Ali nekaj takega.
Vita in Grega se da jemati resno morda ravno zato, ker pademo v ritem, ker se pogovarjata praviloma med kiticami, refrene pač skrbno oddrtata, ker čakata… Zvezdo, ki seveda ne pride in ki skorajda gotovo ni zvezda, ker če bi bila, onadva tukaj ne bi imela kaj/česa (ljubitelji rodilnika, izberite) iskati. Stilistka Mateja Benedetti ju je v skoraj mokasinke, glede na črno barvo oblek in belo srajco, ogabno moder odtenek. Frisa imata pa itak kot Joker v Batmanu, Nicholson in Ledger, sami si vun poberite, kakor vam drago. Bledolična, z makeupom preterano namazana ksihta z razmrščenimi ter rockerskimi (Vito) in jazzovskimi (Grega) lasmi. Zlorabljata praktično vse, kar se zlorabiti da – vse v upanju, da je to, kar počneta, prav.
In ravno to – preizpraševanje, kaj je v bistvu prav – je razlog, zakaj je to »korakanje« ne pa, ne glede na koreografijo, »poplesavanje« v pravo smer. Ker se koraka. Vojska. Leva. Desna. Leva. Desna. Tako pač je v sodobnem šovbiznisu. Vsi pametni, vsi najboljši, na koncu pa… Kaj? Luft? Če bi bila namreč Vito in Grega dejansko pogruntala, da je bil ta večer bila njun dan, bi ugotovila, da prihodnost ni v petju, kaj šele v backup petju. Ne. Prihodnost, pardon, sedanjost je v stand-upu, ki se ga predstava sicer v pietetnem in sijajnem loku ogne: presežek njunega »nastopa« je namreč, ko Grega Vitu pove vic. O tem, kak’ veš, da je Štajer’c neučakan. In ne, ne bomo vam povedali. Ker bi zamudili hrkanje zvočnikov in zvočno sranje, ki ga je v puter oblikoval Tomaž Grom, producentsko pa v Maribor pripeljala Špela Trošt. Da gre glas, kot je rekel Miha Sonda, ki je ujel le zadnjih pet minut, o tem, kako Via Negativa iz Ljubljane dela iber konkretne predstave, spet naprej. In upam, da še kam. In ko po taki predtavi vidiš, da je stvar podprlo ministrstvo za kulturo, si rečeš, evo, končno nekaj, da je šel ta keš v prave roke.
Ker bi še. Za začetek drugi del, nadaljevanje, sekvenco. S pevko. Ker ja! Potem pa sklepni del trilogije, da slišimo Power to the Poeople, Respect, The Passenger, Freedom, Children of the Revolution tako, da bo GT22 skakal v vseh štukih. Sploh, če bo v takem časovnem okvirju. Najboljši koncerti trajajo okrog ene ure. In tako dolgo je trajala zamujena priložnost/korak v pravo smer Vita in Grege. Predstava, pred katero nucaš vedenje le o tem, da gre za backvokalista, ki čakata pevko, potem pa ne vesta, ali bi solirala, stopila naprej, izkoristila, ponucala to veliko priložnost ali ne. In potem gledaš to trganje vesti in želja. Do konca. Za pet bisov. Dva s komadom. Šubidubi. Ijuuu, kaka šansa, pubeca!
