To je recenzija vseh recenzij. To. Je. Recenzija. Vseh. Recenzij. Najboljša. Največja. Najjača. Naj-ta-naj. Ja. Najboljša. Zakaj? Kaj zakaj? Je. Pika. Še enkrat ponovimo: to je recenzija vseh recenzij. Zdaj pa vi. Ste? Res? Evo, gremo. To. Je. Recenzija. Vseh. Recenzij.
Ni dvoma, da je to recenzija vseh recenzij. Dvoma ni. Niti ga ne more biti. Pa kaki dvom, lepo vas prosim. Ste smešni? Če pa sta to onadva. Ja, onadva. Gumpca, dripca, droljka, talenta, jebivetra, ljigavca, prepotentneža, lepotca, onaniranca, igralca, mladeniča, borca, čustovovalca, intelektualca, kulturnika, umetnika, popisovalca, trotlziherja. In, ja, heroja. Od četrtka dalje tipa, ki jima daš ti roko. Ne onadva tebi. Onadva dasta tebi možnost dotakniti se herojsko neodvisnih nominirancev. Vito Weis in Uroš Kaurin. Uroš Kaurin in Vito Weis. Heroja? Absolutno, zagotovo, itak, walda, seveda, pa jasno, kakopak, oh-in-sploh. Tipa, ki sta spravila svoja pimpeka na Borštnikovo srečanje. Tipa, ki sta tako polna sama sebe, da lahko pridevnike naredita tudi z lulijem.
Jaz, jaz, jaz, jaz. Jaz. Pa še malo: jaz. Evo pa še enega prilimam: jaz. Seveda živimo v času jaz-a. Ampak Weis in Kaurin, Kaurin in Weis, ki sta stranski vlogi glavne vloge svojih življenj, iz svojih jaz-ov delata svinjsko dobro kariero. Tako dobro kariero, da ni scen ali kostumov, ki bi lahko sledili predstavi vseh predstav v recenziji vseh recenzij. Tipa sta tako freh, da ti ne samo onadva prodata karto. Ne, ne. Še račun ti izstavita, povrhu nesramno oblečena. Kar seveda nista dolgo, ker ni cote, kreatorja, firme, ki bi lahko oblekla igralca vseh igralcev.
Heroj 2.1 je tretji del nanizanke, ki presega vse, kar je in bo posnel Netflix. Netflix tega ne zmore. Nima šans. Netflix ti ne pride z jajci tako blizu. Eh. In Heroj 2.1 je predstava, ki dokončno ve, da je tako dobra, da se lahko sama hvali. Tako prefrigano in prebrisano in prenaduvano, da sama sebi da bis. Ja, bis. Ne vem za Heroj 1.0 in 2.0, ampak bis v Heroj 2.1 je tako nepoboljšljivo megalomanski, da je že bis predstava v predstavi. Nenazadnje, pubeca tako svobodnjaško freestylata in se dobacivata, da si lahko Weis privošči, izživi, nadgradi Mela Gibsona v Breaveheartu. E, dragi moji, Pogumno srce in to. To. Njun bis, njun sklepni štikl, giga-hit, presega rock zvedništvo.
Ampak najboljše pri Heroj 2.1 ni to, da pokažeta, naga, golojajčna, kako ponosna diplomiranca AGRFT-ja sta. Ko listata po diplomski in bereta, tudi na ukaz publike, poljubne odlomke, kjer pokažeta, da papir prenese res vse. Še več kot oči. Najboljše pri Heroj 2.1. niti ni to, da se igrata, kot v peskovniku, daj-zdaj-pa-jaz, mami-poglej-mene, ko postane človeško telo skozi eno besedo (jaz) naboljši možen slovar na dveh nogah. Niti ni v šovu, ker to je šov, Heroj 2.1 to, da manipulirata preko vseh dovoljenih meja z gledalcem tako z monologom vseh dialogov kot dialogom vseh dialogov in lučmi vseh luči, tako naštancata in naštartata gledalca, da postanemo še vsi mi jebene didaskalije. Niti ni daleč najboljši Heroj 2.1 v tem, da uspe iz totalnega smeha Intimni oder preleviti v otroško posteljo, kjer ati bere bizarno pravljico – koga drugega kot – Oscarja Wildea, kjer Uroš Kaurin potoči takšne solze, z gledanjem v reflektor, s prsti, namazanimi z mentolovo zobno pasto, da smo vsi njegova hčer…
Ne. Najboljše pri Heroj 2.1 je bila herojska zakuska. Vegetlasta. Mmmm, kaj pa čičerika, pa falafli, pa ovi kruhki pa humus. Mmmm. Okej, okej. Ne, ne. Hec na stran. Kar je res najboljše pri Heroj 2.1, predstavi, ki faše oceno šest od pet, je to, da Weis in Kaurin, Kaurin in Weis, na sobotni večer pokažeta, koliko ti lahko da teater, razpon, diapazon čustev, diplom, luči, petja in vsega, kar ti pač da akademija, in da na sobotni večer nočeš, da se tole konča, ker se skoraj nikoli ne konča, ker sta pubeca posnela madafaking trailer – ja, trailer – za svojo predstavo vseh predstav in tako pokazala, dokazala in nakazala, da je gledališče lahko najbolj dostopna, izi, razumljiva, preprosta, smešna, sporočilna, nezatežena, goloprsna, zlasana, nostalgična in prekleto, prekleto, prekleto pridevnikov polna dogodivščina, zaradi katere poštekaš, kaj vse je lahko teater. Ker to ni neodvisna scena. Eh. Dajte no. To je čisto fiksanje. To je najbolj odvisna scena na planetu. Ker Kaurin in Weis igrata več kot le sama sebe. Igrata najboljšo verzijo sebe. Iz sebe izlijeta vse, od prve predstave, živalskih vlog (dobesedno živalskih vlog) in maminega zatajevanja (ma kaki Cankar, Kaurina je zatajila lasta mater, kaka kava, leeeepo vas prosim), od garanja, želja, pisanja pa vse do Borštnika, kamor sta pripimkala s svojimi nadtalentirami, nadsamozavestnimi, naduvanimi pimpeki.
Heroj 2.1 je v recenziji vseh recenzij predstava vseh predstav za izkušnjo vseh izkušenj. Sploh pa v GT22, ki ima, vem, dolgo me ni bilo, se bom potrudil, da bom hodil več, nove zice, take iz, ugibam, učiteljske zbornice. Ker za to je šlo. Kot je rekel, če se dobro spomnim, Goran Hrvaćanin, ko je odgovarjal, zakaj ni šel na sprejemce na AGRFT: ker bi moral igrati tam jogurt. E, vidite. Finta je, da Weis in Kaurin, Kaurin in Weis, gladko igrata jogurt. Edino, kar nujno rabita, je kaki mastno zašiljen, nevarno ošpičen, prepotentno nagačen, sluzasto naduvan pridevnik. Samo to. Vito Weis in Uroš Kaurin sta pridevnika vseh pridevnikov. Pimpkasta heroja. Če mene vprašate, bi se Ignacij Borštnik gladko slekel, naredil enega krožnega, v smeri urinega kazalca, s svojim pimpekom in se zadrl: »Jaaaaaaaaaz!«
Bis. Ampak resno: falafli in resno polsladko špricer vino iz Kungote….? Najboljša zakuska, ono, sploh.
Tako. Zdaj smo dokončno videli postresničnostni svet. Kaj pa to! Kaj. Pa. To! Ja, to so mokre sanje Donalda Trumpa. Pa ne le njega. To je nekaj, kar še algoritmi facebooka niso pogruntali. Intervju s samim sabo. Po smrti. Zrežirano odigrana lastna percepcija sebe. o! O! o! Predstava B U M! resda nima stvarne kataklizmične eksplozije, ker Rok Kravanja v vlogi Roberta Oppenheimerja ne prižge tiste piratke/petarde, ima pa tisto še bolj grozljivo.
Ni kaj, ko greš še drugi petek zapored v GT22 in spet narahlo pada dež in veš, da predstava ne bo neki štikl s premorom in da boš lahko zbiral sedež in da bodo v publiki tisti, ki gledališče živijo (ne pa zgolj hodijo vanj), to postane neke vrste poseben ritual. Tokrat si spet sploh nisem prebral, za kaj in koga in o čem gre predstava. Naj me zabriše na rit. Ker to je – vem, zlajnan refren – Intimni oder GT22 in to so te Moment koprodukcijske predstave. Kjer te igralec že čaka na odru, kjer predstavo začutiš že, ko greš dol po zavitih stopnicah.
Zdaj, Uroš Kaurin je imel kar prav, ko me je najprej nagovoril z »ljubitelj gledališča«, še bolj pa s tistim, da ga bo resno najebal oni, ki bo pokasiral slabo recenzijo. A kaj je »slaba recenzija«? Za nas na Urbani.si je to gotovo nekaj, kar te pusti hladnega, kar je štanc, kjer zehaš, gledaš na uro ali, blasfemično, v glupi telefon. Ne vem, kakšna je vaša ideja za idealni petek, toda zame je taka izkušnja vnovič idealna, potem ko mi Glej, vitki študent še vedno ne gre iz glave.
Predstava B U M! morda nima takega šusa, ker ga pač ne more imeti, ko gledamo monotragedijo, kjer Robert Oppenheimer in vse tisto, za kar je še Christopen Moltisanti v Sopranovih rekel, da je »saj res, gledal film o tem«, ko je šlo za kubansko raketno krizo, vse to, kar naša generacija razume skorajda kot popkulturo, vstane od mrtvih na tako prismuknjeno prepričljiv, sodoben in interdisciplinaren način, da tudi če o Oppenheimerju, Heisenbergu (pa ne onem iz Breaking Bad/Kriva pota), projektu Manhattan, Einsteinu, cepljenju atomov, atomski bombi, Hirošimi in Nagasakiju, New Mexicu, Los Alamasu ne veste ama nič.
Eh. Tole je narejeno poučno. V bistvu kot neke vrste pouk. E, če bi taki pouk fizike in kemije imeli mi v šoli? Uf, gde bi nam bio kraj, jel? Čeprav tekst kot tak sploh ni tako na izi, ono, petkov, je in medias res delujoča uvodna predstavitev, kjer Kravanja prebere točno tiste srhljive besede, ki so antiverzija Neila Amrstronga in majhnega koraka za človeka, velik korak za človeštvo. »Dober večer, moje ime je Robert Oppenheime in sem že skoraj petdeset let mrtev. Sem tako slaven, da imena niti ne potrebujem. Sem smrt in sem Uničevalec svetov. Sem njegov Rešitelj. Sem oče atomske bombe.«
Srhljivo, kakopak. Zakaj? Ker je režiser Zoran Petrovič z dramaturgijo Mareka Turošíka razčeploznil zgodovino v tv intervju. Ki ga Oppenheimer voditelj opravi z vsemi svojimi osebnostmi, pa naj bodo zložene kronološko ali psihopatološko. Sigmund Freud bi si ga ob takem šovu vrgel na roko. Filozofi pa bi se pometali skozi okno, ker je skozi klasično glasbo a la Peklenska pomaranča pa When Johny Comes Marching Home Again v stilu Die Hard in Ken Burns dokumentarca o ameriški državljanski vojni prikazana vsa absolutnost relativnosti, kakršen koli oksimoron že to je.
B U M! ni le drama, tragedija za eno lik v štirih osebah. Ne. Kar Rok Kravanja prinese v leto 2017, kjer je najboljše, da bi bili kar sami svoji biografi, publika in factčekerji, skrbniki facebook profilov, je njegovo lagodno prehajanje med posameznimi tehnikami in skoraj umetnostmi. Ko opiše Oppenheimerjevo otroštvo, gledamo v počen televizor, kamor postavi lutkovno predstavo. Bolano dobro. Ko skuša podoživeti prvi uspešni test atomske bombe, kjer je bil izrekel bojda tiste zlovešče besede iz Bhagavad Gite, vzame nekaj kakor legokocke, legočloveške, luštkan tovornjaček, kamor nabije gor petardo. Ko gre skozi zgodovino fizike, Newtona in Einsteina, pri čemer je itak slednji glavni krivec, kot se skuša izgovoriti nanj, češ, saj je Einstein pisal Rooseveltu, pa mu v bistvu ni (živimo v Trump časih: verjemite, kar vam je pač bližje), vzame jabolko in v jabolko naspidira atome (radona, urana ali karkoli že) in tako spomni na Newtonovo gravitacijo, ki jo je Eistein upognil v vesolju in poskrbel, da je baje vse relativno.
In to je tisto, kjer predstava tako zmaga, da vsi izgubimo. Oppenheimer je postal simbol za vsesplošno relativnost, kjer težkamo smrt in življenje, zmago in poraz, krivda in nedolžnost. In ko Kravanja zmore preklapljati med vlogo tv spraševalca, ki na stara leta niso bili tuji Oppenheimerju, ki je rad šel na tv, profesorja, kjer ob tabli nariše, kako pridemo do atomske bombe, tako predano in preprosto, kot da bi razlagal poštevanko, ni sploh več pomembno, kaj drži in kaj ne. Oppenheimer je vstal iz groba in tumba svojo resnico o sebi in svoji vlogi v svetu. Morda bi kdo v predstavi videl krik, upor in boj pacifizma, ampak saj ne gre zdaj za to, nam, moji generaciji, se atomske bombe in to zdi pač hollywood produkcija (hej, Oppenheimer je dobil že kar nekaj filmov, pa tudi opero in še kaj) in predvsem dobra streljačina. Kaj pa mi vemo o obveznem vojaškem roku, o katerem zdaj tumba Karl Erjavec, ne?
Morda še najmanj močno izpade ključna nit predstave, in sicer avtointervjuji, kjer so na treh stolih posajene tri stare katodne televizije. Pa ne zato, ker kmalu pogruntamo štos premikanja med in pred kamerami, kar Kravanji uspeva v naglici, a ne z ihto, temveč ker je težko gledati v kamere levo in televizorje desno. Je pa ta del psihološko najmočnejši, saj Oppenheimer sprašuje, opisuje in opravičuje samega sebe, kar je za te čase ultimativna »tetrapolarnost«, če kaj takega seveda sploh obstaja.
B U M! je spoj umetnosti in znanosti, kakršnega redko pokasiramo v tako oprijemljivi, kritični in dostopni obliki. Ni presenetljivo, da je to opisano kot »avtorski projekt za odrasle in mladino«. Ker je. Če bi tole sukali v šoli, bi več dijakov poštekalo, kako smo prišli do atomske bombe, kakšen pa bi se gotovo navdušil tudi nad igro, ker je to jezik milenijcev, ker je to duh časa, ki sploh nima duha, čas je pa itak relativen, kar predstava mojstrsko pokaže, saj obudi Oppenheimerja, a ga skuša nato spraviti nazaj v stekleničko, potem ko je uresničila tri želje s tremi bombami; eno v ZDA in dvema na Japonskem.
Grozno je, ko pamet in razum nista v simbiozi, kar pospremijo vrhunske lučke, ki jih je spretno usmerjal in uperjal Andrej Firm, dodatni član predstave, gotovo (Miha Horvat mu je pomagal še kot zunanje oko). Predstave, kakršna je B U M!, so ustvarjene za GT22, ampak uhajajo kot izotop izven prostorov vse bolje in vse močneje in vse hitreje. Ravno zaradi tega, ker je tudi kataklizma na petkov večer lahko dober žur. In ko postanejo lego kocke, zrelo jabolko in dobra stara zelena tabla, po kateri se piše s kredo otroški inštrumenti najbolj nevarnih namenov. Rok Kravanja ni en Robert Oppenheimer. So pa vsi Oppenheimerji v tako lucidnem, mestoma sarkastičnem tonu Rok Kravanja. In je linija med resničnostjo in idejo, med dejstvi in fikcijo, med življenjem in smrtjo tako frdamano tanki, da te predstava lahko pretrese. Ne povsem, a te.
Bis. Se opravičujem mladenki, ki sem ji rekel, da je poleg mene stol še prazen. Nisem je želel pecat ali karkoli, sodeč po njenem odgovoru. Mislil sem, da bi raje sedela v tisti vrsti. Zato se res iskreno opravičujem, ker se mi je zdelo, da sem ji stopil na živec. Sicer pa top klima, fajn vzdušje, še bi.
Nazadnje se mi je to zgodilo… Kaj pa vem… V osnovni šoli? Takrat sem stikal po denarnici in se zaletel res s polnim šusom v prometni znak. Ironično, v onega za prepovedano zaustavljanje. No, zdaj sem zajahal oni mini drogec, v onega na vrhu Poštne. Centimeter desno in adijo familija! In oni so se smejali. Jaz pa sem lahko rekel samo: »Če pa je bila taaaaka predstava!«
Okej, izi, bom pojasnil. Bilo je že več kot uro po predstavi. Po kateri je šla prijateljica Amy raje kar domov. Rekoč, da mora tole predelat. In ja. Morda bi nemara bilo res bolje tole predelat. Ker jaz več kot očitno nisem zmogel. Kajti ko smo se kobacali iz Isabelle proti Wetrinskemu, smo na vrhu Poštne naleteli ravno na tole ekipo, ki je v GT22 na Intimnem odru odzružila, odtwerkala, odkričala predstavo Glej, vitki študent. Buljil sem, čekiral, kar zdrznilo me je. Čisti šok. So to oni? Niso? Kaj če so? In ko sem tako ugibal in zijal vanje kot v neke vanzemaljce, sem se zaletel kar ornk v oni mini drogec. In rekel, pohvalil, droljal, kako dobra predstava in kako noro dobri. »Reči še svojim kolegom, naj nas pridejo jutri pogledat,« so rekli v smehu in šli, tako kot mi, naproti N’Toku.
Foto: Sunčan Stone
Že res, da sem si desnico skoraj okrog obrnil od silovitosti trenutka, ampak še bolj me je šokiralo, kako je to v bistvu bistvo (hehe) igre. Da te nekdo tako prepriča, pretrese, premeče, prešejka, da sploh ne moreš odklopit in jih še kar vidiš v vlogah. Sploh ne prideš k sebi, ne dihaš prav. Vdih-izdih? Ha?
Skoraj namenoma sem uletel tokrat na predstavo direkt iz malega pira. Češ, da vidimo, enkrat, kako je, če greš malo manj resno v gledališče. Pa dobro, na Intimnem odru res nihče ne piči in ne fura fensijade od teatra. Zdaj, ko sem videl že tri predstave dol po onih poimensko nagrajenih štengah, lahko gladko rečem, da je Intimni oder največji šus v glavo od odra. Kar je bil Stolp 3 za muziko, je Intimni oder GT22 za teater. Pristno doživetje, pa naj se sliši še tako gumitvist obrabljeno.
Skratka, zamudil sem, čeprav v bistvu nisem. Prišel sem genau in bil res vesel, da nisem nikomur (še) zmotil predstave. Narobe. Spet narobe. Take predstave ne moreš zmotit, ker ona »zmoti« tebe. Vsa tvoja prepričanja, temelje in videnja in oh in sploh. Okej, saj kasneje sem moral scat (pir pa gledališče gresta pač reeees dobro na hajzl), ampak moja poanta je bila, da bi videl predstavo kot uvod v petek, vikend, žuranje in to. Ne vem, če je to še možno, najbrž res ni, ker redkokdaj naletiš na sproščeno (a ne banalno) ter udarno (a ne čizi) predstavo. No, Glej, vitki študent v produkcij Študenteatra je bil najboljši možen uvod v petek, ki je trajal tam nekje do štirih zjutraj, ko sem se vzneseno kregal o Prešernu, Kaplanu Martinu Čedermacu in kdo ve čem še vse. In vse zasluge gredo temu kolektivu. In zdaj vam bom tudi napisal zakaj.
Foto: Sunčan Stone
Karkoli že je rekel mentor Vito Weis tej generaciji igralcev, tej res novi in sveži in napaljeni generaciji, je rekel dobro. In bi veljalo slišati. In kako je Brini Klampfer uspelo tole zrežirati tako, da dela kot singerica… Bumf. Dras! Tole ni toliko predstava kot razstava. V bistvu je showcase, je nekaj, kar so v Ljubljani imeli onidan na Mentu, ko se bandi pač predstavili v čim krajšem času čim bolj udarno. No, e. Ta predstava je točno taka. Pokaži, kaj znaš, ampak ultimativni pokaži, kaj znaš. Ne vem, če je kaj v tej predstavi manjkalo, vsaj kar zadeva čustev ali doživetij. Okej, noben ni umrl, čeprav tudi to v bistvu nekako vselej visi v luftu. V predstavi je torej – fse. S f. Fse. Migranti, posilstvo, neizživete sanje, kuharija, mediji, golota, monolog, kadenca, prolog, ironija, cinizem, sarkazem, pravljica, bučka, Abba, Ebony & Ivory, Leonardo di Caprio… Skratka, overdoza. Skoraj nakokirana predstava. Skoraj. In ja, prebija se četrti zid tako zelo, da se ga skoraj nazaj na koncu zgradi. Ali kot pravi opis
Sami smo plazili čez skale in vode vmesnih svetov. Lisice so se pasle na ovcah. Ovce jejo travo, tako kot krave, da preživijo. Mogočni hribi in pizde od ljudi invazivno skakajoče po ponižnem kamenju. Pitajo in podkupujejo pozornost. Na vsakem koraku gostota korakov odtujenih ljudi, ki strumno ustvarjajo svet. Nasmeški praznine. Hiperaktiven oportunizem. Namenskost. Posplošeno ugajanje in ugodje v plašnicah po zadnji modi.
Preživljati dolg čas.
Avtorski projekt v katerem so v okviru ŠtudenTeatra sodelovali študentje različnih študijskih smeri. Vstopna točka v improvizacije je bil odziv na novembrsko izdajo časopisa Dnevnik. Hipokrizija medijev oz. mediji kot tisti, ki mislijo namesto nas. Glej, vitki študent se predstavlja kot najboljša predstava lanskega Študenteatra, ki ga z letošnjim letom vzpostavljamo tudi v Mariboru.
Foto: Sunčan Stone
Tisti stavek pove vse. Oni, o tem, da so mediji tako naduvano pretenciozni, da mislijo namesto nas in bi radi, če bi le šlo, vsaj klasični mediji, še čutili namesto nas. In, e, temu rečejo ti igralci v takem tekstu lepo eto, ližite mi šupak, jebemovammater. Redkokdaj vidiš realnost tako razbrcano v zobe, polomljen špegl, v katerem ni slike, ki bi jo baje morali videti. Ker smo zavozili tako daleč, da smo tv ekran zamenjali za ogledalo in se nam zdi, da gledamo sebi na kuharijah in fitnes oddajah. Ta del je ekspresivno najmočnejši, saj pokaže na nesmisel, nateg in skomercializiran epic faking fail naše družbe, kjer je vse baje tak lahko, instant in dosegljivo. Jebiga, ni.
A če je kuharska oddaja, kjer zablesti Raquel de Lima, ki zgodaj nakaže, da je to predstava, kakršne klasičen teater ne bi mogel igrati, saj ne dojame airbnb/prevozi/uber prekarne generacije, ki šalta med jeziki levo-desno, no, če je kuharska oddaja že močna, je to, kar naredi Vanessa Benak Cvijanović v fitnes/aerobika delu… No. Tumač. Ženski se, taki klasični, joškasti, lepi, urejeni, opicanjeni, no, strga se ji. To presega ortoreksijo, saj veste, one tipe in tipice, ki so živeli od čipsa, potem pa padli v krizo srednjih let in začeli laufat in telovadit in ti celo leto dondat samo o ljubljanskem maratonu. No, to gre še dlje. Ker Vanessa Benak Cvijanović poseksa najprej samo sebe, potem počepe kot take, na koncu še skoraj nas, ampak, kot rečeno, najbolj samo sebe. Taki solo redko vidiš. Njen shorts je namerno prekratek, da se ji vidi ja cela rit in skoraj še kaj več. Ampak ni vulgarno, ni banalno, ni preočitno. Je še več kot to. Kajti ko se ji sname, ko poseksa svojo življenjsko filozofijo fitnesa, gre in ponudi najboljše tverkanje v zgodovini slovenskega teatra. Ja, prav ste prebrali. Nor stavek, ampak ja.
Potverka tako, da ne veš, ali bi ti bilo nerodno, ker res ni težko razumeti, da se naguzi in naseksa, ne veš, ali bi se smejal, ali bi te ganilo ali karkoli. Priliman si. Gledaš, kako se ženski odpelje. Čisti šus. In kmalu spoznaš, da je to v bistvu nemara res lajtmotiv predstave. Saj tudi Raquel de Lima ponudi svoj portugalski monolog in pride kasneje oblečena v hidžab (upam, da sem to prav napisal) in se naredi za žrtev posilstva, kar je tako narobe, da bolj narobe ne more biti. Iztok Jereb ima svoj veliki solo z bučko, ki jo lupi in sprašuje o drkanju. Drkat nekoga o drkanju. Preganjanje dolgčasa. Ampak to naredi ekipa tako subtilno in hkrati sporočilno, da te predstava poskrka, zveže in vzame za talca. Krasno. Ne, ko si enkrat na tej predstavi, ko gledaš Vitkega študenta, te ugrabi. Ni šanse, da spizdiš.
Foto: Sunčan Stone
Kajti ko vidimo, kako se Andraž Jug, biser te predstave, spozabi do konca, najprej želi podoživeti Titanic od vseh scen in želi nakurbati migrantko za en kurčev vbogajme in nato še pride nag pred nas ter ponavlja en-te-isti monolog in ima živčni zlom v živo, snap trhlih živcev, bi ga najraje tudi mi objeli in oblekli v pajaca, kot so ga soigralci. Radi bi nekako pomagali tem likom. Ampak ne mi, ne jaz, ne moja generacija. Saj ne, da ne premoremo hiperempatijo, toda tudi če naletimo na prebit četrti zid in pridejo igralci med nas ter fehtajo za keš, žvenkeč tisti kurčev bakreni drobiž… Ne vemo, kaj točno bi naredili. Jug je prosil, če bi lahko dobil kaj hefta, dobre stare travce za 20 evrov. Nuša Knez je pribila, da če ne zberejo 20 evrov, jim je režiserka rekla, da odpade predstava naslednji dan (igrajo danes ob 20.00, pojdite pogledat, res, če ste koliko toliko zjebani in nimate popolnih življenj). Še dlje je šla Vanessa Benak Cvijanović in kar pribila, jebeš travco, tudi »kouk« bo dob’r.
Marko Bratuš, umetniški vodja Gleja, zato v podcastu ni pretiraval, ko je rekel: »To je zelo pogumna predstava. Ta predstava je ludistična, all over the place, z mislijo, mi smo zdaj tukaj in nam ni mar in ta na gobec zadeva se mi zdi super.« Je dobro povedal, tako v nulo, da težko bolje. In zato za petek zvečer težko najdeš boljšo predstavo, ki je premiero sicer doživela že aprila in je nekaj, kar bi gotovo pretreslo in šokiralo dijake. In je nekaj, kar ne samo prebija zid, temveč razbija privid naše meglene realnosti. Kaj če smo res taki kot ti liki? Tako bedno nemočni, razvajeni, polnoritasti, nafitnisirani. Ker potem res pomaga »lenor« in si »le nor«, kar je briljantna igra besed, kar vnovič kaže, kako moč ima lahko tekst, če si igralci sami naložijo besede v usta, kaj besede, kletvice, pridevnike, krike, angleščino, pogovorni jezik, ki le pri Nuši Knez nekoliko zdrkne v trivialno štajerščino, ki nima nekega večjega efekta… Noro. Res. Odbito.
Glej, vitki študent nima nobene želje, da bi se nas kot predstava dotaknila. Ne. Na gobec nas. Ravno zato, ker karikira samo sebe. Boljše ne gre kot z Abbo – Money, Money, Money, potem ko Benak Cvijanović v top korzetu fehta za keš, ker taki pač so sodobni umetniki danes, davkoplačevalsko revni, kar je v Cankarju, kot vemo vsi, opozoril Vinko Möderndorfer. Tudi ples na Ebony & Ivory, ko so si soplesalce igralci poiskali v dobro razpoloženi publiki (manj nas je, boljši smo!), je bil karikatura in je izgledal kot nekaj, kar bi nam v živo narisal Tomaž Lavrič. Saj… Kaj če so naša življenja jebena garfield karikatura, jebeni strip? Ha? Kaj pa to?
Foto: Sunčan Stone
In kaj če bi res radi bili, globoko v sebi, drek na pladnju, kot v sklepnem monologu, vrhuncu predstave pove Andraž Jug? Ko nam pokaže svoj šupak? In reče, da bi bilo najbolje, če bi mu ga vsi lepo oslinili. Ha. Kakšen zlom človeške duše, idealov, sanj. Kajti poanta je, da poante sploh ni. Seveda je ni. Kako poanto pa, za božjo voljo, pa ima moja generacija? Tudi če bi jo imela, bi jo zamenjala kaka druga v približno treh sekundah. Morda predstavi do petke zmanjka samo to, da bi deli lahko bili čisto malo bolj šokantno povezani med sabo, čeprav tudi tako surovo, opekasto, granitnokockasto pahnjeni dol po štengah delajo in je ta surovost res alternativa, čeprav slovenska kultura nima mainstreama, ker smo za kaj takega čisto premalo kulturni in preveč kolturni. Govorim za mlajšo generacijo, za vrstnike te peterice, ki nam v predstavi izpraši rit in nas na koncu spomni v srhljivih mini vinjetah, mini črticah na »vseee naaašeeee pravljice«, ki zadoni iz zvočnikov iz grl otroškega pevskega zbora. Smo bili sploh kdaj otroci ali bomo večni otroci?
Odgovora ti seveda predstava ne da, ker dragi urbanci in urbanke, ne živimo v renesansi, antiki ali na Švedskem. Morda so tudi zato večino časa luči skoraj na polno prižgane, le redkoma ugasnejo, in je vse presvetlo in skoraj na pol kot vaja, impro, nekaj mimobežnega. In jaz teslo sem se oblekel v suknjič in srajco, bog me nima rad. Saj nič narobe, ampak teslo, kako ne štekaš, bumbar božji, da ni v tem poanta, v »teaaaaatru«. Ne. Gledal sem v bistvu sebe in svoje. In se niti nisem zgražal, temveč sem bil nekaj med žalostnim in patetičnim. Če je kdaj komu uspelo pokazati špegl in nas nasmejati ter nam ni prilepilo moralno vzgojnega (ne, samo na gobec nas je), kot se v takih primerih lovljenja zeitgeista rado primeri, e, je to uspelo tej ekipi. Ker kar te res povozi je znani glas radijke Nade Vodušek, tisti resni, nacionalka in to, kjer projekt Botrstvo zamenja projekt Podri igralca. Tako daleč smo prišli. Tako nizko. A smo ob tem tverkali, fitnisirali, hujšali, rezali bučke, ločili rumenjake in verjeli, da se bomo rešili s predstavami. Ma, jok. Glej, vitki študent te ponovno vpraša, kaj si želel postati, ko si bil velik. In to je zelo shrljivo. O, ja.
Bis. Če je Eva Kraš briljirala v Od blizu s svojim seksapilom, je Vanessa Benak Cvijanović postavila letvico še višje in pokazala, kaj lahko vse igralka pokaže z enim skrajnim tverkanjem. Noro. Nepozabno. Bravo! Kritika z guzo. Nedojebljivo!
Gonite se. Kako preprosto sporočilo! Simpl. Izi. Gonite se. Pardon, nagonite se. Čeprav… saj to ne omili kaj sporočila, ne? Pa saj. Zakaj bi karkoli omilili. Bam, štrbunk, as, gejm, set, meč! Gonite. Se. Nagonite se. In kdo vam to sporoča? Kaj kdo! Zala Ana Štiglic, monokomedija luzerjev na dveh nogah, to je ta kdo! V predstavi Zorana Petroviča, ki razseka vse, kar ste kadarkoli mislili o monokomedijah. Viktorija 2.0 je – še zlasti na Intimnem odru mariborskega GT22 – tista predstava, ki bi jo morala videti Peter Prevc in Andrej Stare.
Če vidiš predstavo približno uro po tem, ko je Jurij Tepeš iz prvega mesta skočil na sedmo v Bišoshofnu, bratje Prevc pa so bili spet tam, kjer naj ne bi bili, pa pač so, je Viktorija 2.0 res dober štos. Štos, ki te trofi tam, kjer se ti še dalj časa trese. Direkt v zašpehani del luzerskega telesa luzerske miselnosti. Ampak luzer ve, da je luzer samo takrat, ko vidi, kakšni so zmagovalci. Ko dobijo to direkt v ksiht. Čeprav imamo v Sloveniji z zmagovalci malo težave (od druge svetovne vojne pa do Tine Maze, ki bo jutri dričala po Pohorju), predstava Viktorija 2.0. nima prav nobenih težav.
Že zato ne, ker imajo predstave Momenta, nevladne ekipe, ki ima že enajst let, kolektivni duh, prepotreben za tako pogumne, prebijajoče, razbite in samozavestne, skoraj naduvane predstave. Ni zaman pripisano k opisu Viktorije 2.0 sledeče:
Predstava je kolektivno delo skupine. Je del širšega dvoletnega projekta Unplugged/Izštekani
Samo po sebi to naj ne bi veliko povedalo, toda ko Zala Ana Štiglic goni, še preden vi zicnete na svoj zic – in goni iber konkretno na pravem kolesu, ki je provizorično ratalo sobno -, se Intimni oder GT22 vnovič prelevi v taki plac, da po predstavi takoj vprašaš, kdaj bo spet kaj. Ker te poskra, prime, zgrabi, pošlata, zaliže. Ja, že plac sam po sebi. Izbiraš lahko, kje boš sedel, nikogar ne briga, kako je s tvojo (ali čigarkolišnjo) garderobo.
In predvsem je špil »in medias res«, saj naša naratorka, ki ni del zgodbe, temveč njen lutkarski pupetmaster, že goni na kolesu. In goni in goni. In nam pove, no, bolj nakaže, kdo in kaj so zmagovalci. Tisti, ki imajo relativno telesno težo med 90 in 110. Kako to zgleda v absolutnih bedrih igralke, ki odkrito prizna, da ima 61 kil, devet preveč od idealne teže? Zadihano, bi rekli, ne? Nak. Ni.
Sam si predstavljam, da bi tako naj zgledal najbolje opravljen sprejemni izpit na AGRFT. Remek delo. Štigliceva nagoni kolo in zgolj razloži, kaj se dogaja s telesom, kaj je aerobno gibanje, kako gre kisik po žilah, kako možgani izgubljanje telesne mase doživljajo kot stres, tra la la. Zveni znano? Itak! Sto in ena faking dieta. Kaj točno je sporočilo njenega brutalnega gonjenja, med katerim ohranja perfektno dikcijo in vseskozi uspeva preglaševati glasni dinamo? Hm. Morda tisto, kar pravi opis predstave:
Zmagovalci so samozavestni. Zmagovalci so strastni. Zmagovalci se cenijo. Zmagovalci vedo, kaj hočejo in kako to doseči. Zmagovalci nikoli ne odnehajo. Zmagovalci so disciplinirani. Zmagovalci ne čakajo na popolne pogoje. Zmagovalci vedo, da je največje tveganje ne tvegati. Zmagovalci se primerjajo izključno s sabo. Zmagovalci ne potrebujejo nikogaršnje potrditve. Zmagovalci so zdravi in se zdravo prehranjujejo. Zmagovalci so lepo grajeni in imajo čudovite, čvrste, polne zadnjice. Zmagovalci imajo partnerje. S čudovitimi, čvrstimi, polnimi zadnjicami. Zmagovalci imajo spolne odnose. Strastne spolne odnose. Mnogo njih. Prijateljev tudi. Zmagovalci so ljubljeni. Zmagovalci ljubijo življenje. In življenje ljubi njih. Zmagovalcev ni veliko. Zmagovalcev je zelo malo. Zmagovalci zmagujejo.
Ja, e, zmagovalci zmagujejo! Kmalu pa se pokaže, da ni poanta v tem, da bi zmagala naša naratorka, skrbna pripovedovalka. Ne. Zgodba zaniha v drugem dejanju (sicer enodejanke, tehnično gledano), ko se naratorka spremeni v komentatorko. Najprej smo posredna, neshujšana tarča mi, nato sta tarča dve igralki badmintona. Dve… Barbiki. Pri čemer je ena… No, debela barbika. Ornk debela barbika. Barbika, pri kateri se režiš. A to ne bi vžgalo samo po sebi, saj barbiko niti na tako intimno Intimnem odru ne bi bili dobro videli. Ne. Kar naredi predstavo po gonjenju »sobnega« kolesa za resnično kvalitetni šus posrednega prcanja v živi mozak, je multimedijska uporaba prostora. Režiser Petrovič je dobro zasnoval zgodbo, ki jo dramaturgija Mareka Turošika pripelje, hvala bogu, v tu in zdaj 21. stoletja (kar ni tako lahko, mimogrede!), toda največ in najbolje uspeva Moniki Pocrnjić in Toniju Sopranu, scenografkinjam in soavtoricam likovne podobe.
Z enim vzdihom? Vau! Štigliceva je s tamalo nadsposobno kamero (Go Pro) naredila predstavo v predstavi, zasukala pogled tako, da je iz naših stolov naredila tv kavče. In kaj gledamo na kavču? Šport! Kdo gleda šport? Kavč selektorji. In kaj bi najraje imeli športni komentatorji? Kavč selektorskega komentarja! Ki pove, da je debela badminton barbika, no, debela! Kakšno komentiranje, kakšen zasuk, kakšno prcanje! Bravo! Tu se je predstava nagnila. Upravičeno? Ja. Zakaj? Zato, ker je pokazala, da je tenis šport za pusije v primerjavi z – badmintonom. Ker je. Če bi radi shujšali, pojdite nabijat ono »žogico«. Če bi radi izgledali lepo v belem, pojdite v Wimbledon. Totalno odfukan, pardon za besedo, ampak ja, totalno odfukan zasuk in statistika, ki potrjuje, zakaj ne v Mariboru ne v Ljubljani ne dobiš praktično prostega termina za »barbinton«, ki je v tem primeru res barbinton. Štigliceva ob tem kriči in predstavo premika bližje absurdu, vendar je v svojem duhu vseeno površinska, ne pa tudi površna kritika.
Kajti ko sede in predstavi zgodbo Viktorja in Viktorije, Kena in Barbike, ki kasneje postaneta jajce, postane njen opis takšen, kakršni manjkajo v sodobnih igrah in še zlasti romanih. Zgolj z nezmožnim naštevanjem, štancanjem družbeno nagrajeno sprejemljivega, a še zlasti nadzmagovalnega (v prostem času pomagati žrtvam družinskega nasilja ipd.) doseže Viktorija 2.0 točko, ko se nam zdi, kako nismo opazili, da je televizija riknila in da v odsevu poteka šov, katerega glavni akterji smo prav mi.
Ker kdo ali kaj je zmagovalec? Kaj je dobro? Kaj je prav? Je prav, da se Tepeš na glas veseli sedmega mesta, čeprav zanj gara kot teslo? Ne bomo vedeli, ker nimamo niti potenciala zmagovalcev. Ampak a nismo prav mi naredili iz vsega tega zmagovalce? Iz privida, konstrukt neuresničenih želja, namaščenega s tolščo na bedrih? Celulitski privid? Ha! Kakšen šus, vidite!
Morda bi predstavi lahko očitali padec v zadnjem, tretjem delu, ko Štigliceva zboksa ubogega medveda skrajno pedagoško, v bistvu pa nam pripali par vzgojnih (to je direkt, to kroše, to aperkat), da morda ne pripelje predstave do bistva, ki se pokaže v najprej medlem aplavzu ob fejdavtu luči, nato pa huronskih krikih in štirikratni vrnitvi igralke na oder, ki se je povrhu lepo in kolektivno poklonila kolektivu. Toda zmaga predstave je v – mikserju. Jap. Tam. Med nizanjem karakteristik, kakršnih nima niti najboljši wikipedia profil na svetu, namreč lupi sadje, v katere seksualno tišči prste, pardon, prst, pa prsta, in si naredi smuti zmagovalcev, čeprav sadja ne olupi, vmes pa s kladivom razbije jajce, odeto v kondom. Preveč za vas? Morali bi videti. Ampak tudi če ne. Vi kar navalite na smutije. Ker to pijejo zmagovalci, ne?
Viktorija 2.0. bi lahko zaslovela kot monoigra, ki ti prilipa vzgojnega, te pošlje nazaj v klop, da se še enkrat naučiš, zakaj si taki presneti luzer. Pa ne. Ne naredi tega. Nima nobenih politično korektnih moralnih aspiracij, še najmanj znotraj sprejemljivih okvirjih. Ne. Viktorija 2.0 je tisti smuti, ki ga pijemo, misleč, da bomo zmagovalci. Znano je pa le nekaj: da je Zala Ana Štiglic presneto talentirana igralka, ki ji je ta vloga pisana na bedra.
Dvoje je nujno, da se pove. Ja. Je. Najprej… Da bi vsi radi bili, če si priznamo ali ne, backvokalisti. Šubidubi backvokalisti. Macarena/račke/asereje backvokalisti. Da, vsi. In… Pomembneje, drugič, vsi tipi se na eni točki sprijaznimo. Da… Nismo Joey. Niti Ross. Ne. Smo Chandler. Saj vem… Preživeta primerjava, itak. Ki je ni naflodral in zlorabil samo zaradi lepega. Ne. Spomnim se namreč epizode Prijateljev, ko so vsi skupaj, vseh preostalih pet, pozabili povedati Chandlerju, da ima v bistvu Joey žur na svoji strehi za svoje limonadaste sodelavce. In tako se Chandler znajde na monodrami, kjer ena ženska »predava« o svoji… menstruaciji. Skratka, en taki konkretni zajeb. Ki pa to sploh nujno ni. Ne spomnite, ne poznate? No, potem pa vse tiste predstave, s katerimi se je Joey mučil po newyorških kleteh v upanju na hollywodski preboj. Na luknje, beznice, bufe, kleti. To bi.
E, take predstave, to bi. Ko pošlataš radiator, če dela, ker vidiš, da se brhke mladenke pokrivajo z jaknami. In ja, delajo radiatorji. In ja, seveda so, sram me bodi, kaj pa sem šele pri tridesetih spravljam v sceno, gor in dol po Mariboru točno take bufe, luknje, presežki, šefle in lokacije. Ampak boljše to najti pozno kot prepozno, ne?
In eto! Pot pod noge, fb mesinđer v GT22 in piči! Zdaj… GT22 res relativno solidno poznam. Vem, kje je moški wc in zakaj je ženski toplejši, ker smo tam (okej, v studiu, ne na hajzlu) snemali sprva naš podcast Ofsajd (še enkrat hvala vsem, ki ste pri tem pomagali!). Se pa v GT22 nekako strukturno nisem znašel, ker sem morda kot novinar preveč poštekal logiko institucij. Saj veste, pr služba, akreditacija, tiskovke, premiere. Plac, kjer iščeš onega, ki ti bo povedal, da ne veš, kaj iščeš. No, pa saj, tistega onstranskega sveta inštitucij itak nikoli nisem kupil (pa sem imel tri abonmaje v lajfu), predvsem pa nisem v mariborskem gledališču (še kot srednješolec) nikoli razumel logike, da ne odpirajo vrat pred predstavo in se potem tiščiš kot kreten, gledaš, zakaj imajo vsi vse zlikano na špuro in take neudobno jajce.
No, saj tudi v GT22 so bila vrata še zaprta za dol v klet, kjer je oder z najbolj prikupnim, luštnim in scrkljanim imenom: Intimni oder. Lahko bi se bil Reneju komot kosmato zlagal, ko me je vprašal, če sem že kdaj bil doli. In ne, res nisem bil. Vem, da so ga nekaj obnavljali, vem, da si lahko »kupil« ali »najel« ali skratka nekaj naredil, da je tvoje ime zdaj na plakatu nad štengami za štenge, ki vodijo tja dol k Danteju in mariborskemu povodnemu možu z imenom Stane. Oni, ki imajo imena tam, ki so pomagali pri štengah in za Intimni oder… Kapo dol!
Nismo se toliko gužvali na hodnikih, ni bilo drenjanja, kot temu rečejo v Pop In, le nekoliko zeblo je, kar sem prej opazil kot začutil, saj je imela brhka deklina na blagajni, ki mi je karto pomolila iz kuverte še preden sem rekel zdravo, na glavi kapo in nasploh je izgledala kot mariborska verzija eskima – ženska, luštna verzija eskipa. To je to, ne? Potem sem si vlekel gor šlic, ker mi stalno polzi dol (to je za tiste, ki so me nemara opazili in mislili, da se prijemam iz kakšnih drugih vzgibov) in se sprehodil skozi mini razstavo z imenom »Pregled slovenske odrske fotografije 1991 – 2016«, ki je še v nastajanju (kreatorja Andrej Firm in Miha Sonda), ampak že to, na kar zdaj nabašeš je en tak… Kaj pa vem. Ruker. Ker so fotografije res in medias res. Fultrefer. Nimaš pojma o predstavah, nisi bil, vidiš pa Tadeja Toša iz leta 1997, pa Peklenska pomaranča pa tak… O vsem si morda nekaj slišal, ampak če nisi bil, si zdaj vsaj vesel, pričakovanja poln, da boš pa, evo vam k…, ti morda videl predstavo, ki bo enkrat ovekovečena in bo en drugi dimpek gledal sliko ravno te predstave. Zaključek je torej jasen: danes je ta dan! Ne vem za vas, jaz imam ponavadi tak občutek, ko nabašem na čakanje pred vrati. Da bo danes pa… Da bo danes… No, da bom Chandler.
Ne vem, koliko točno se nas je nabralo, zagotovo je pomagalo, da je g. Svit pripeljal svojo ekipo iz gledališča Gnosis z glasnim poudarjanjem, da so v dobrih starih časih šoferji aka kolovođe, kar je bil torej zdaj on, dobili golaž ali nekaj takega. Za đabe. Itak je bil samo na hece, kar je bilo izključno dobro. Da ni tiste toaletne tišine, ko te kar zvije od pritiska, pa ne moreš niti na hajzl, ker boš ziher pol zamudil in to. GT22 ni tip placa, kjer bi skušal skrit, da si zamudil prejšnjo predstavo abonmaja, pa veš, da te bo ena teta vprašala, če je tebi bilo zadnjič tudi tako dobro.
No, GT22 ni taki plac. Res. Ni. Je skoraj nemudoma, sploh ko žubori in kipi in te nagovarja že njegov prepihani predprostor, najsi bo še tako hladen, tvoj plac. Dobrodošli čisto vsi. Ja, tudi ti. In potem greš dol po stopnicah… Zavitih v obliki jušne zajemalke ali, bodimo pristni, šefle. Nato greš mimo šikane, utrgajo ti karto in potem fašeš nekaj podobnega, kar se zgodi tako v Salonu uporabnih umetnosti kot tudi v Glasu podzemlja, preostalih dveh evrogolih mariborskega popkulturnega hatricka, ki nas spravlja iz nižjih lig na neko konkretno mapo kulturnega fuzbala. Enivej, prideš not in ker nas ni bilo toliko, da bi kdo ostal brez zica, si imel izbiro. Salonu je Intimni oder bržkone podoben v tem, da sta si dva stola težko enaka, da so foteljski zici in čisto prava dva separejčka ter najbolj znucan leder kavč. Ki so se ga vsi ogibali. Prvi so šli leseni stoli, kakršne so iz gostiln in glasbene šole metali tam nekje leta 1995, ker da to ni okej. Pa je. No, jaz sem šel v vrsto spredaj, ki je v isti višini/nižini kot kavč(a) spredaj. Pa nič zato. Plac je hkrati tako majhen in velik, da nimaš šans, da kaj zgrešiš. Res ne. Kakšen stolček je še bil prazen, tako da ni bilo čisto razprodano, če sem Reneja prav razumel, je kapaciteta, hm, okrog šestdeset, nas je bilo pa poldrugi ducat (ha, pa si vun zračunajte!). Lahko bi pa tudi zalutal tja, kar je bil sekundarni beckstejđ, kar se mi je zgodilo prvič, ko sem prišel v Glas podzemlja in – zavil narobe.
Evo. Toliko o opisu prvega, sramotno poznega obiska Intimnega odra. Že sam obisk je zanimiv, vendar nima za šamrolo brez vsebine. In vsebino smo dobili. O, ja. Zdaj… Poznalo se gotovo je, da je Korak v pravo smer doživel že svojo tretjo in sklepno epizodo v GT22 (prva je bila prejšnji petek, druga dan prej, tretja, o kateri berete, pa v pomartinovi soboti). Vse je torej bolj ali manj štimalo. Oziroma ni štimalo. Še zdaj si nisem na jasnem.
Ampak eto. Scena in svetloba (Igor Remeta) je totalni minimalistično grandiozni odfuk kiča z odtenkom naduvanega terasa preseravanja. Ne razumete? Iz mini stropa so visele kičaste zavese, ki so jih luči barvale na Donald Trump zlato, Yucatan turkizno in Vienna modro. Ker smo na facebooku videli osnovno sliko obeh junakov, nas kukanje Vita Weisa ni toliko šokiralo. Le da nismo vedeli, ali bo četrti zid (med odrom in publiko) obstajal ali ne. Kot se je izkazalo, smo dobili Trump varianto. Bo zid in plačali bomo zanj, samo ga v bistvu ne bo. To ni normalno? Normalno.
»Ena manjša zamuda bo… uživajte!« je povedal Vito in kukal iz kao beckstejdža. Potem pa se je, počasi, le začelo. Zdaj, ne bom vam droljal tu o zgodbi in tem in ovem in onem, ker si lahko to preberete takoj v sledečem opisu:
Dva back vokalista se brez solista in brez banda znajdeta sredi praznega odra. Sta zgolj »backup« praznine. Čeprav izgledata precej nebogljeno, v bistvu niti nista tako nemočna. Imata program. Imata priložnost, da stopita v ospredje, da prevzameta igro. Ali si v igri ali pa te ni. In … svoje spremljevalno delo profesionalno opravita od začetka do konca – čeprav ni na odru ničesar, kar bi lahko spremljala.
Foto: facebook
V praksi to pomeni, da sta modela stopila na svoj podest, vsak pred svoj mikrofon in najprej čakala, da se bo narisala pevka, potem pa krenila v material, v »program, ki mora naprej«, kot da bi bilo vse tako, kot baje mora biti. Kar je surrealno, kabarejsko, brutalno, hej, skoraj sindikalistično? Češ, plačana sva, pol pa dajva. O filmu vem malo manj kot o gledališču (o katerem ne vem nič), ampak ne vem, če imamo v Sloveniji kaki klasični tandem, pa pustimo zdaj Rožleta. Hočem namreč povedati, zružiti z nekim ornk simbolizmom, da pubeca, ki se vmes pokličeta po imenih, sploh nista tandem. Ker ne. ker je to služba. Dokler ni. Pa še vedno je. Vidite, občutite zdaj? Ne?
Okej, gremo po vrsti (“kot so hiše v Trsti”, kot je butnil Vito, haha). Modela prideta ven in štartata s Time is on My Side (Rolling Stones). Čeprav morajo študenti AGRFT znati igrati jogurt in tu pa tam kaj zapet, se takoj pokaže, da Grega in Vito morda ne bosta pela dvoglasno, ampak kaj bi to, če pa sta nas vrgla v taki ritem. Edino, kar ju je iz ritma metalo, je onaniranje dim mašine, ki jo je Vito stalno zlovešče pogledal, kot da ju bo spodila iz odra. Pa saj. To ni bila njuna velika priložnost. Ali je bila? Ha? Ali bo jutri… Korak v pravo smer?
Za to namreč gre v briljantno lucidnem konceptu, ki ga je ob igralcih namineštral Bojan Jablanovec, avtor enega bolj pronicljivih, žmohtnih, zajebantskih, jebivetrskih in vglavojebajočih tekstov. Spremljevalna vokalista se namreč ne pogovarjata, dasiravno sta taka kolega, da Grega Vitu prinese čips, Vitu pa Gregi kozarec vode, nekje na polovici, ko sta vestno sledila programu. Ne, ne pogovarjata se. Dogovarjata se, bahata, prepričujeta, ampak ne prideta absolutno nikamor. Ker je to (a)politični teater absurda? Okej, itak, seveda.
Finta mojstrskega teksta je, da predribla koncept slave, kolegialnosti, truda in v prvi vrsti pregovarjanja. In to skozi nenehno prepevanje z ritmično podlago, ki je tako nenehna, da gledaš, če imata Vito in Grega že kaj rdeče roke od neutrudnega ploskanja in poplesavanja. Tako kot sta namreč usklajena vokalno (prava moška linija, čeprav se s solo vložkom Vito izkaže kot bolj frontmanovski od dvojice) sta tudi koreografsko: klasične backupsingerske finte, ki pa v tem hudomušno zajebanem konceptu toliko bolj ven udarijo. Direkt na gobec, le da ne toliko publiki kot sama sebi. Četudi pevke ni in četudi bi morda bilo boljše, če bi bil zraven vsaj bas ali pa celotna ritem sekcija (»Ali pa niti ne!«), se Grega in Vito tolčeta sama na gobec. Niti ne toliko drug drugega kot družno, v ritmu vsak sebe. Povratni osebni svojilni na gobec.
Bojan Jablanovec je s Korak v pravo smer naredil točno to, kar pravi naslov. Poskrbel je, da sta igralca zakorakala (zaplesala) in da sta šla v pravo smer. In seveda se boste vprašali… kaj je »prava smer«? Izkoristiti priložnost, tistih enkrat, ko pevke ni? Ali se držati kot pijanec mikrofona za vsako ceno? Njuno poslanstvo, ki je na trenutke bolj služba, dobi grobo robotizirano ogrodje, ko prekineta pogovor, ker morata zamrzniti svoji telesi in frisa med refrenom. Nasploh sta non-stop v ritmu. In to res pravem ritmu, saj sem štel med Come Together takte in si pel verze. To je itak virtuozni presežek predstave, v kateri sta oba tako noter v vlogi, da je najbolj mojstrski dosežek Koraka v pravo smer ta, da se vprašaš, kakšen, za vraga, bi bil dejanski koncert! Ni to – top obrat? Je, ne? Kakšen šov bi to moral bit! Da sem si kar rekel, pa jebote, 20 Feet from Stardom, sijajen dokumentarec, mislim da nominiran za oskarja, kjer predvsem backup pevke spregovorijo o tem, kako si tako blizu pa tako daleč slavi in glavnemu mikrofonu… Ampak one so govorile, Vito in Grega sta pa špil korektno oddelala sama!
In že samo ta komponentna predstave bi te narolala od smeha. To je zelo podobno tistim dokumentarcem o klasičnih rock platah (ko smo že pri klasičnem rocku: ta tvori skupaj s pop štancami ogrodje sicer rahlo bipolarno zloženega repertoarja), ko dobri stari producent izolira le eno linijo in slišimo kaj jaz vem kaj. No, zdaj dobimo pa to v živo. Izolacijo v času in prostoru in v živo.
Toda transcendenca, ki je tako vrhunsko (a)politično (ne)korektna, se skriva v njunih dialogih. Ki to niso. Jablanovec je, kdo si ga vedi kje, našel skorajda vse sodobno zlorabljene, posiljene in zlajnane fraze, reke, slogane in jih porinil v možgane, glasilke in boke obeh igralcev. Da dol padeš! Zdaj… Lahko bi tekmoval z Jablanovcem (upam, da se tako pravilno sklanje) v štancanju rekov in pregovorov… Pa mu ne bi prišel do prahu pod nohti. Na trenutke sta Vito in Grega blebetala take klišeje, da se je zazdelo, kot da je avtor tekst napisal v slovenščini, ga zabrisal v Google Translate, malo predelal v tv/filmsko amerikanščino in prevedel nazaj! Vau! Samo vau! Zato se publika, ko enkrat skuži, da se igralca ne pogovarjata, čeprav skušata ugotoviti, kdo je Vladimir in kdo Estragon, počasi vse bolj in bolj začne krohotati. Ker sta prepričljiva za nas in neprepričljiva drug do drugega. Faking epsko!
Namreč, Grega in Vito mislita, da je vse, kar prileti iz njunih ust, vsaj na nivoju Branka Čakarmiša. Ja, talenti in to. Ker saj, v osnovi, to tudi sta. Talenta. Ampak nista začela na Pop Tv, temveč tam globoko zadaj, na podestu, kot totalna bajdleka, ki kot klasični Wham! tandem seveda nimata za štrudl, ker (ni)sta v bistvu Vladimir in Estragon V tem oziru je tekst mastna kritika tvja. Pa ne samo Talentov. A-a. Je tudi, vsaj zame, kritika vseh oglasov, powerpointov, SOF-ov, marketingarjev in vsega ostalega, kjer slišimo eno-te-isto o »dodani vrednosti« in podobnem ološu in o tem, kako bomo vsi dočakali slavo. Kaj pa če sploh ne vemo, če ne bomo vedeli, kdaj je naših pet minut? Ker to na koncu dneva tak trenutek tudi pogosto je: ološ. Kaj je pa dejanska vsebina? Okej, nič novega, itak, seveda ne, le da je besedilo predstave skorajda kopipejstalo iz naših že itak nedoraslih in infantilnih oglasov. To je zgolj prodajanje zamujenih priložnosti za lucidnost. Ali nekaj takega.
Vita in Grega se da jemati resno morda ravno zato, ker pademo v ritem, ker se pogovarjata praviloma med kiticami, refrene pač skrbno oddrtata, ker čakata… Zvezdo, ki seveda ne pride in ki skorajda gotovo ni zvezda, ker če bi bila, onadva tukaj ne bi imela kaj/česa (ljubitelji rodilnika, izberite) iskati. Stilistka Mateja Benedetti ju je v skoraj mokasinke, glede na črno barvo oblek in belo srajco, ogabno moder odtenek. Frisa imata pa itak kot Joker v Batmanu, Nicholson in Ledger, sami si vun poberite, kakor vam drago. Bledolična, z makeupom preterano namazana ksihta z razmrščenimi ter rockerskimi (Vito) in jazzovskimi (Grega) lasmi. Zlorabljata praktično vse, kar se zlorabiti da – vse v upanju, da je to, kar počneta, prav.
In ravno to – preizpraševanje, kaj je v bistvu prav – je razlog, zakaj je to »korakanje« ne pa, ne glede na koreografijo, »poplesavanje« v pravo smer. Ker se koraka. Vojska. Leva. Desna. Leva. Desna. Tako pač je v sodobnem šovbiznisu. Vsi pametni, vsi najboljši, na koncu pa… Kaj? Luft? Če bi bila namreč Vito in Grega dejansko pogruntala, da je bil ta večer bila njun dan, bi ugotovila, da prihodnost ni v petju, kaj šele v backup petju. Ne. Prihodnost, pardon, sedanjost je v stand-upu, ki se ga predstava sicer v pietetnem in sijajnem loku ogne: presežek njunega »nastopa« je namreč, ko Grega Vitu pove vic. O tem, kak’ veš, da je Štajer’c neučakan. In ne, ne bomo vam povedali. Ker bi zamudili hrkanje zvočnikov in zvočno sranje, ki ga je v puter oblikoval Tomaž Grom, producentsko pa v Maribor pripeljala Špela Trošt. Da gre glas, kot je rekel Miha Sonda, ki je ujel le zadnjih pet minut, o tem, kako Via Negativa iz Ljubljane dela iber konkretne predstave, spet naprej. In upam, da še kam. In ko po taki predtavi vidiš, da je stvar podprlo ministrstvo za kulturo, si rečeš, evo, končno nekaj, da je šel ta keš v prave roke.
Ker bi še. Za začetek drugi del, nadaljevanje, sekvenco. S pevko. Ker ja! Potem pa sklepni del trilogije, da slišimo Power to the Poeople, Respect, The Passenger, Freedom, Children of the Revolution tako, da bo GT22 skakal v vseh štukih. Sploh, če bo v takem časovnem okvirju. Najboljši koncerti trajajo okrog ene ure. In tako dolgo je trajala zamujena priložnost/korak v pravo smer Vita in Grege. Predstava, pred katero nucaš vedenje le o tem, da gre za backvokalista, ki čakata pevko, potem pa ne vesta, ali bi solirala, stopila naprej, izkoristila, ponucala to veliko priložnost ali ne. In potem gledaš to trganje vesti in želja. Do konca. Za pet bisov. Dva s komadom. Šubidubi. Ijuuu, kaka šansa, pubeca!
