“To? Ti je Šćedro, to prvo, da. Iza ti je Korčula, ono desno ti je valjda Vis.”
“A ona tri brda?”
“Koja brda, di? A, to? To je Sušac.”
“Jel tamo ko živi?”
“Ne, mislim, da ne, možda svjetioničar.”
“Dobro, a ono dvoje, jebemti dvojina, tista, no, ona dvojica tamo?
“Koja dva?”
“Ono tamo, jedan ima svjetilnik, svjetionik, majke mi … No, drugi nema.”
“Aaa, haha, ono su ti kamen 1, kamen 2.”
“Stvarno?”
“Ma neee! Šta ja znam. Bio jednom gumenjakom, guzio na onom bez svjetionika, kako smo se samo napili!”
“Dobro, a gdje je onda Palagruža?”
“Vidiš tamo daleko? Vidiš? Ne? Još gledaj, još, još, još samo malo.”
Pljuska, imenovana Palagruža
In potem je priletela pljuska iz morja. Evo ti Palagruža. Palagruža je tako daleč, da mi, kopnaši, sploh mi izpod Pohorja, moramo dobiti pljusak, direkt v oke. Palagruža je mitsko daleč. Vsak, ki je bil kdaj na južni strani Hvara, skozi na roko skopan tunel, je videl rajske otoke in potem vprašal, ker pač slišiš za Jabuko in Palagružo, kje, pizda, je Palagruža. In ne dobiš odgovora. Na to se ne pokaže. Vsaj meni ni. Itak ne bi pomagalo. Palagruža je najbolj oddaljen otok, zadnja vukojebina, ki še spada pod Hrvaško. To smo nekako izvedeli – še preden je nastala wikipedia. Nikoli pa, kje je. Niti tega ne, da je bližje Italiji. Palagruža je bila, zaradi mene, lahko tudi nateguncija. Ker mene se je gladko dalo vložit. Da se platani pred Prvo gimnazijo v Mariboru reče Edvard. In te jajce.
Ampak Palagruža? E, Palagruža pa dejansko obstaja. In zdaj, ko je Andrea Buča s “Plovput 7, Palagruža je” posnela enega tistih dokumentarcev, za katerega bi rad pogledal vsak dan štiri dokumentarce, ne samo, da obstaja. Ko vidiš tak dokumentarec, vidiš, da nikoli ni prepozno in da je vedno rešitev. Pa ne samo za tiste, ki grejo tja. Ampak da je vedno rešitev, da poezija, poetika, poema še obstajajo. Kako krasen dokumentarec! Kako močen, pa čeravno ne bo dobil najbrž ekstra nagrade. Je tisto najlepše, kar taka stvar sploh lahko je. Občutek.
Mi? Mi tega nimamo
Ker mi? Ne, mi tega nimamo. Oni pa imajo. Če ti je pri nas, znotraj naše krasne domovine, res jeba, res hudo, res za šicnit se, kam boš šel? V hribe? Ja pa ja. Štirje Nizozemci te bodo prosili za selfie. V kočevski gozd? Bo nekdo tam in napisal res top knjigo kot Irena Cerar. Povedano drugače, pri nas, ko je res hudo, ko so devetdeseta, ko nimaš šihta, ko ne veš, kak boš nahranil familijo, pri nas te opcije ni. Da bi šel na … Palagružo.
Vojislav Šajin je šel. Leta 1999. In tam ostal skoraj 30 let. ker nekdo pač na Palagruži mora bit, skrbet za svetilnik, tam je en mesec, pa en mesec na kopnu, če sem prav ujel in razbral iz ene ure, ki traja eno življenje. Dokumentarec za tv je seveda tudi žanr in obrt, toda ko vidiš nekaj takega, se ti zdi, da bi tole moralo dobiti nagrade, ampak ne. tudi temu ni namenjen.
Ščepec, ki postane začimba
Ne vem, ampak zdi se mi, da je avtorica dokumentarca šla na Palagružo tudi zato, ker je dejansko “morala” iti. Da je to nucala. Ampak dala sebe ravno za ščepec, ki ga je Šajin, svetilničar, vzel kot začimbo za prekrasno jed. Sveži ulov ribe, ki jo spečeš na oglju, pa čeprav si fan mesa. Dokumentarec, po katerem imaš, čutiš, slutiš, da obstaja mir v nas, pa naj se sliši še tako klišejsko. Ni. Šajin bi lahko bil kdorkoli skoraj od nas. Pač hotel je šiht. Vzel nekaj, kar bo prehranilo familijo. In šel na Palagružo. In šel tja, kakor bi šel tudi sam. S strahom. Kaj če fašem alergijo, kaj če se polomim, če je prva bolnica 120 kilometrov s helikopterjem stran. In so dnevi, ko na Palagruži ne moreš pristat in ne moreš od tja. Osemmetrski valovi in veter, ko stene, debele kamnite stene plešejo.
Ne verjamem, dvomim, da bo Andrea Buča to brala, ampak ne glede nato, si zasluži zahvalo in pohvalo. Zakaj? Ker je posnela v tem času nekaj, kar čas ne samo, da ustavlja, ampak ga nazaj relativizira. Zveni zapleteno? Ni. Ko gledaš nekaj takega, pozabiš, da bo alarm zjutraj čez pet minut. Pozabiš, da se bo mudilo. Da je sto svari za naredit. Posnela je sodobno, moderno pesem v svojem mediju. Ravno zato, ker je pustila dihati vsemu, najbolj kameri, ki bi bila vredna dobrega starega žlahtnega traku. Ker ne vidiš samo Palagruže, ne slišiš le pogovora, ne opazuješ samo narave, morja, galebov. Vidiš dušo, vidiš karakter, vidiš in skušaš dojeti tisto oddaljenost. Lahko deluje Palagruža kot eskapizem? Kot nekaj, kar bi potreboval vsak od nas? Ja. Ampak morda zanalašč ni v kadru celotna tabla, ki je pred vrati izjemne stavbe, na kateri je vsem nam znana tabla s posteljo, napisom Apartman in tremi zvezdicami.
Ampak v februarju?
Palagruža bi lahko bila, ne, kolikor vem, je turistična. Ziher je bil tam kakšen vaš znanec. Ker Palagruža je nekaj, kjer se obtačlaš. Ja, nekje med majem in septembrom. Ampak februarja, v veljači? To je dokumentarec, po katerem bi rad vedel imena mesecev v hrvaščini (kjer je listopad, mimogrede, oktobra; v starem slovenskem poimenovanju je listopad november). Samo zato, ker imajo pač drugačen, starinski prizvok iz časov, ko so meseci bili, jebiga, eko, naravni, bio, kakor hočete. No, ekipa je prišla na otok snemat pozimi, ker takrat je to pač druga priča. Ko res vidiš, da je eno ideja o Palagruži, drugo pa kamen, kjer ti žena skuha kosilo, kjer sam delaš kruh, kjer se prekleto dobro naučiš, kaj je odprti zlom noge.
Včasih, očitno algoritem morda še deluje. Še predobro. Za ta dokumentarec sem videl zjutraj, po dnevu, ko se ti zdi, da je šlo vse v devet pm. Na kubik. In to na facebooku, ker ga je delila sosošolka iz OŠ Bojana Ilicha Nadia P., ki dela, kolikor vem, na Radiu Slovenija? Pustimo, za hip, debate o referendumu, prispevkih in vsej politiki. In samo uživajmo. Ker nekaj takega, kot je ta dokumentarec, je ne samo presežek, temveč meditacija, izkušnja, odmor, skoraj jebeni dopust. V eni uri niti ne spoznamo prav veliko, zgodba je okvirna, toda še zdaleč ne zgolj površinska. Je odmerjena. Bolj kot se vrti svetilnik, razlog, da Palagruža sploh je, kar je, od leta 1875, bolj se vrtimo mi v preizpraševanju, kako se vrtimo mi in kaj je res pomembno v življenju.
Hvala in bravo!
Vojislavu Šavinu bi lahko ali zavidali življenje ali pa bi bil kot rariteta, posebneš, specialiteta. Nič od tega ni. Preprosto je. Šel bo v penzijo, nekdo drug bo prišel in se priučil, kaj tak otok, otočič sploh je. Ampak prav ta mimobežnost življenja, tam, kjer se čas ustavlja in kjer, kot slišimo, se na koledar nikoli ne gleda, je nekaj, kar nam celo pritisne tisti pljusak. In je Palagruža točno to. Vsi bi, pa hkrati zares ne bi. Palagruža ni moment, ni tik tok, ni instagram. ne zares. Turizem gor ali dol. Februar je lahko lep toliko, kolikor si ga narediš lepega. tudi v kamenju. In valovih. In jugu in burji.
Plovput 7, Palagruža je ima vse, kar bi naj imel vsak dokumentarec, dejansko pa imajo lahko le redki. Ko se začuti tudi avtorje, kamor gre šteti tudi kamermana, ki sta opravila res remek delo (ona galeba ali pa kadri sonca, maaajko mila). Rdeča kapica avtorice je vpadljiva, je urbana, ampak bolj kot jo gledamo, bolj je njena, bolj je ona, bolj je palagružasta.
Zato je to nekaj, za kar se lahko reče samo: hvala in bravo!