Oznaka: intervju

Zakaj ravno jaz pevec? Ker sem (bil) najlepši!

Nihče se nikdar ni tako predstavil. Kje pa. Takrat pa sploh ne. Komu bi kaj takega padlo na pamet? On pa je vletel na vaje. Seveda je zamujal. Kot vedno. Se je kdaj zgodilo, da je zamudil kar v celoti. Včasih celo kakšno leto. Ampak ne takrat, ko je priletel, iz njega pa so spontano zletele legendarne besede za legendarni komad na legendarnem albumu.

»Moje ime je Davorin Bogović / a ovo sve oko mene / to je crno-bijeli svijet.«

Pisalo se je leto 1980. Leto, v katerem po maju in sprva enotedenskem žalovanju nihče ni vedel, kdaj se bo spet igralo. Prljavo kazalište je imelo za sabo že en album, drugi je bil na poti. K legendam, bajkam, mitom.

Ko je album Crno-bijeli svijet (1980) izšel, Tita že skoraj pol leta ni bilo več. Svet je bil vse bolj črno-bel. Pa hkrati pisan. In zlasan. No, pogojno. Davorin Bogović je tedaj še imel lase. Pogojno. Ne več vseh, na glavi je že nosil tudi klobuk. Vsaj v videu. Ko se je postrigel, potem pa v celoti skoraj obril, ko je imel vse manj las in pristal kot tak na naslovnici albuma, so na založbi znoreli. »Zaradi tvoje nove frizure bomo prodali 40 tisoč izvodom manj!!!« so rohneli nanj. In on? »Pa sem jim rekel, ma kje, ravno zato bomo prodali več! In smo. Pa še jaz sem se zmotil z mojo zelo radodarno oceno!«

Z Davorinom Bogovićem sva se pogovarjala na pretopli in presončni torek, zadaj, na vrtu Štuka. Za dvorano, v kateri bo od 4. do 6. novembra potekal Boom festival 2022. Bogović bo nastopil v petek skupaj z EET, Lilith Cage, Muškat Hamburg in Let 3, nato bodo v soboto žagali še Krokar, King Foo, Lusterdam, Orleki in Prismojeni profesorji bluesa. Več o dogodku lahko najdete tukaj.

Tako, zdaj pa intervju. Med katerim sva šla lulat oba. Nepričakovano skupaj. Kot pač pritiče 62-letnemu neke vrste punkerju, ki je bil punker, čeprav ga, kot pravi, nikdar ni kaj prida dosti poslušal. Zdaj pa posluša zelo rad System of a Down. Mhm. Na koncerte, razen na oder, pa ne hodi več veliko. »Ne da se mi več, gužva, stojiš, koleno me boli… In vem, da bi mi ga raztrgalo, ker bi najbrž takoj začel skakat.«

Kdo ve, morda bo ustanovni član banda, ko se poleti začasno zaradi odločitve na sodišču, kamor so bivše člane privedle razprtije, ni smelo uporabljati ime Prljavo kazalište, vseeno skakal na Štuku. Kondicije mu vsekakor ne manjka. Sramu pa tako ali tako nikoli ni poznal.

Ko ste snemali pesem Crno-bijeli svijet (1980), koliko ponovitev je bilo za »moje ime je Davorin Bogović / a ovo sve oko mene je crno bijeli svijet«? Je šlo iz prve?
»Ne, ni mi uspelo v prvo, hehe.«

Pa ja niste zgrešili pri imenu?
»Ne, to nisem, je pa bila ključna dikcija. Nekako na poseben način sem moral to izgovoriti, da se je res začutilo. Mislim, da sem ponavljal štiri, petkrat.«

In čigava ideja je bila, da se komad tako začne, prav s temi besedami?
»Pa… moja! Pametna ideja, hehe. Želel sem dati svoj podpis na pesem, za katero niti približno nisem vedel, da bo hit, kaj šele evergreen. Ni dneva, da je ne slišim na radiu (vključi se menedžer: in da tega ne vidiš na svojem računu, hehe!).«

Kako vidite, razumete, dojemate danes ta uvod? Da ste se predstavili, omenili kar sami?
»Ne, ni bilo nekega ozadja, nastalo je zelo spontano. Na vsako vajo, na katero sem prišel, ker saj je znano, da sem kdaj tudi, khm, manjkal, vedno pa zamudil, sem vletel z neko glupo ‘špiko’. In tako sem prišel enkrat in rekel točno to.«

Niste tega recimo pisali v zvezek?
»Ah, kje, to je moj čisto poseben haiku. Pesem je pa tako ali tako zelo premešana. Smo se kar naposlušali, češ, da imamo povsem narobe narejeno pesem, trikrat ponovljen refren in podobno. Vse narobe, hehe. Pač, jebiga, nismo znali dobro igrati, smo pa bili ob Buldožerjih najbrž edini, za katere vem, da smo imeli vajo prav vsaki dan. Vse, kar nam je manjkalo, smo nadoknadili z voljo in norostjo. Imeli smo toliko energije, da smo vedno med vajami igrali še nogomet. Znanje smo pa… Nabirali sproti.«

Pa danes… Koliko vas je definiral ta uvod?
»Oh, bilo je predvsem zelo, zelo spontano.«

Je bil svet res črnobel? Ker vaša muzika takrat ni bila, sploh tiste v ska obleki.
»No, saj nismo bili ska band, posneli smo pač tri ska pesmi. In še to je slečeno do amena. Je pa bilo tako, da smo vedno ostali band, ki je še za zajebancijo in zase igral kot ‘taborniški’ band in imel napeve tipa ‘mi pijemo’, iz česar smo potem naredili ja, tisto pesem. Šele nato smo slišali The Specials, Madness, Bad Mannors in podobne. Mi smo sicer zelo pozno skapirali, kaj je ska, hehe.«

Joj, ne že spet!
Sami ste že omenili Mi plešemo. Kaj naredite danes, ko slišite ta komad?
»Rečem: joj, pa ne že spet, haha.«

Danes je to predvsem žur komad. Je takrat imel kakšen drug (pod)pomen?
»Mi smo začeli z ‘mi pijemo’, potem pa je cenzura to pričakala na nož in smo dobili žig, da gre za šund. Na kar se je plačal posebni davek, zato so bili albumi dražji, ampak kljub temu se je Crno-bijeli svijet prodajal kot blesav. In na račun tega smo prodali še več naše prve plošče Prljavo kazalište (1979).«

Si znate razložiti, zakaj se je ravno tedaj zgodil novi val? Da je še Goran Bregović na Doživjeti stotu prav tako v letu 1980 povsem spremenil zvok in v Ha ha ha pel »svi marš na ples«.
»Mislili so, da je skrivnost uspeha v tem, kaj igramo. Pa so kopirali. Ampak skrivnost je bila tudi v tem, kako izgledamo in kako se obnašamo ter koliko smo stari. Mi smo bili še totalni klinci. Je pa res, da recimo Prva ljubav so bili klinci, ki so se furali na klince, mi pa smo bili klinci, ki so se furali na odrasle. So poskušali tudi drugi, so so, ampak niso dosegli tega, kar smo mi.«

Kako hitro so minila vaša leta od 1977 do 1985, ko ste bili član Prljavega kazališta?
»Uh, pa to je… Preletelo! Tako hitro so šla leta, sploh ker sem bil doma verjetno 50 dni na leto. Imeli smo celo kdaj dva koncerta v enem dnevu, spomnim se Donjeg Miholjca, ko smo igrali celo opoldan na matineji. Ludnica! Pa ko smo šli iz Beograda na Pelješac v Orebić v enem samem dnevu! O!«

Pardon, da sučem ploščo, ampak kaj je za vas pomenila smrt Tita?
»Predvsem smo čakali, da minejo tisti dnevi, ko nihče ni upal igrati zaradi žalovanja. Rekli so, da bo trajalo teden dni, potem je ta teden minil, nihče pa ni upal biti prvi.«

Zakaj pevec? Ker sem najlepša izgledal!
Davorin, kdaj ste vedeli, da boste pevec?
»Od malega. Ker sem vedno rad pel, moja mama je slišala moje petje na poti iz šole že na daleč. The Beates, The Kinks in podobno. Kako sem pa postal pevec? Izbrali so me, ker sem v bandu najlepše izgledal.«

Hahaha. Ja pa ja. Kako se je pa to izglasovalo?
»Smešno vam, jaz pa sem takrat imel punco v vsaki ulici! Imel sem svetle lase, dolge lase. O, ja. Še danes lahko rečem, da sem najlepše izgledal, predvsem pa nisem poznal nobenega sramu. Res. Nobenega.«

Niti v šoli? Nič treme pred tablo?
»Eh, kje, kakšna trema. V osnovni šoli sem vse znal, zato ni bilo težav.«

Kaj pa v srednji?
»Srednja šola je bila pa prvi poligon za zajebavanje. Sploh, ko sem začel peti v Ciferšlusu, prvem bandu, iz katerega je nato nastalo Prljavo kazalište.«

Okej, dajmo najprej razrešiti prvi mit: v koliko srednjih šol ste hodili?
»Prvi letnik sedma gimnazija. Drugi letnik sedma gimnazija – trikrat. Drugi letnik potem še kemijska. In tretji letnik na kovinarski šoli.«

Samo malo, kolikokrat ste bili v drugem letniku?
»Dovoljkrat, da mi je žal kemijske, ker sem bil edini fant v razredu. Ampak predvsem sem takrat raje in veliko bral. Včasih celo knjigo na dan. Joycea, Kafka, Kinga. Karkoli.«

Kaj pa domače avtorje?
»Ah, skoraj nič. Prebral sem Zagrepčanko, delo Branislava Glumca, pa mi roman ni bil všeč. Ker Zagrebčanke niso take.«

Rock zvezda? Ne v Dubravi
Kaj vam je prišlo prav za pisanje besedil?
»Boljše mi je šla proza, kasneje pa sem začel tudi s stihi. Saj jih rabim tudi zdaj za novi album, hehe. Končno sem pa dobil od frenda kitaro, ki mi jo je obljubljal dvanajst let! Stratocaster, ampak lažji od pravega, z ožjim vratom in strunami bližje prečkam. Pa Croatia Records mi je zdaj dal Vox ojačevalec – 50 wattnega. Čudo, kaj vse ima! Vse Vox zvoke, ki si jih lahko zamisliš!«

Kitaro ste se naučili igrati sami?
»Seveda, ampak ne bi trdil, da igram ne vem kako dobro. Absolutno pa se mi več melodij porodi ob električni kitari. Najprej imam vedno melodijo. Včasih pred mobiteli sem se snemal kar na diktafon na prvem dvorišču, sem šel kar dol iz tramvaja in raje počakal na naslednjega. Tako je bilo zlasti za prve albume. Iz časov, ko so mi vsi obljubljali pesmi. Tudi Rundek, hehe, ko mi je pesem, napisano zame, enkrat pokazal na kitaro, jaz pa sem ga vprašal, če me zajebava! Zato sem začel delati komade sam.«

Davorin, če vam omenim besedno zvezo »rock zvezda«, kaj vam pomeni?
»Uh! Ko vidim Američanke in rečejo, u, jebote, včeraj sem žurala kot rock zvezda, potem pa pomislim, naj pridejo pogledati, kako rock zvezde živijo pri nas in naj potem, če upajo, rečejo, da so se nažurale kot rock zvezde! Glejte, jaz sem iz Dubrave, kjer ne smeš biti nikakršna zvezda.«

Niti če si Hladno pivo?
»(začuden) O, bog. Hehe. V Dubravi moraš biti ‘naš’. Ne smeš izstopati. Pa ne, da te ne bi podpirali, saj te, ampak moraš ostati neke vrste sosed. Saj drugim rečejo, veš, naš sosed je pa ta-in-ta. Sicer pa jaz nikdar nisem iskal takega statusa, človek, jaz nisem Sandi Cenov.«

Gledal me je celo, kako hodim!
In kako ste potem dojeli, gledali, sprejeli serijo Crno-bijeli svijet?
»Kot dobro serijo.«

Ste pogledali vse epizode?
»Nisem, manjka mi še marsikaj. Zdaj gledam tretjo sezono The Boys, pa si lahko misliš, zakaj nimam časa še za kaj drugega. Jebote, kaka serija! Najbolj krvava, kar sem jih gledal. Za Crno-bijeli svijet sem režiserju Goranu Kulenoviću skoraj pisal scenarij tako, ko sem mu razlagal zgodbe in ga peljal po posameznih lokacijah, kjer se je v tistih časih največ dogajalo. Nekaj od tega vzel, morda je kaj preformuliral. Ivan Ožegović, ki je v seriji igral mene, je pa stvar nasploh resno vzel. Dobila sva se na kavi in tam sem krepal od smeha. Midva hodiva, on pa naenkrat počaka in pusti, da sem hodil pred njim. Ker je študiral, kako hodim! Staaaari! ‘Skinil’ me je, v nulo!«

Koliko je serija resnična? No, saj je denimo nedavno preminula pisateljica Hilary Mantel, ki je pisala izjemne zgodovinske romane, da zgodovina ni enako preteklost.
»Se strinjam, vedno gre za interpretacijo. Serija je dobro narejena, zato pa je imela toliko gledalcev. Saj vem, da se potem marsikdaj zasliši: človek, jaz sem tudi živel v tem obdobju in ni bilo tako. Ampak gre za umetniško interpretacijo in tako mora biti. Saj ni bil dokumentarec.«

So vam rekli, zakaj ravno to ime za serijo? Po pesmi in albumu Prljavega kazališta?
»Ne, si pa mislim, da je ostala pesem v spominu. Kar je normalno. In slišim, češ, da sem jaz navrgel, da je to vse naokrog črno beli svet. Pa nisem, takšen je bil. Saj danes je še vedno črno bel, vprašanje je le, kaj je daljše: črno ali belo.«

In? Katera prevladuje zdaj? Črna ali bela?
»Hm. Ne vem. Ampak še takrat je bilo zame komaj kaj črnega. Glej, uvedli so nam par-nepar, pa kaj boš, kupil si še enega fičota! Ni bilo detergenta, pa kaj, šel si čez mejo v Gradec ali Trst. Znašli smo se.«

Na peti rekrutaciji se je zgodilo
Epizoda, v kateri ste vi oziroma vaš lik najbolj(e) predstavljeni, se konča z opisom, da ste se največkrat izognili služenju vojaškega roka v JLA. Ste res bili rekorder?
»Ja. Je rekord. Vedno so te sicer zajebali na četrti rekrutaciji. In strašno je bilo to vsakoletno podaljševanje in čakanje. Na peti rekutraciji so se me končno osvobodili, ko sem povrhu izumil najbolj novo strategijo. Prišel sem lepo oblečen, se lepo vedel, dal vzorno kri in urin, kar sem prej konstantno odbijal in ko so me iskali celo na morju. In končno sem v peto prišel do očesnega pregleda. In izvem, da če bi že na prvi rekrutaciji prišel do očesnega, itak ne bi mogel služiti. Jaz pa sem stalno lazil v sobo 203 k psihiatru. Vojni poveljnik v naši občini mi je sicer dolgo grozil, da me bodo poslali na albansko mejo, jaz pa sem se zainatil, da ne bom v vojski niti en sam dan.«

Nimam ravno legitimnosti za to vprašanje, ker so služenje za mojo generacijo že ukinili, pa vseeno: zakaj niste želeli v vojsko?
»Ker je bilo nepredstavljivo, da bi tam nekim primitivcem salutiral. Niti na pamet mi ni padlo. Raje bi se ustrelil v koleno. Ni pa bil, veste, tisti očesni pregled kot keks. Mučno je bilo. U, jebote. Razširili so mi zenice, dali lokalno anastezijo, ker so mi vstavili leče in sem šel v mračni prostor, kjer je bil pred mano neki aparat, iz katerega so šle neke žice in so v moje oči, ki jih nikakor nisem mogel zapreti, spuščali bliske. Po pet minut! Človek! To ti je udarjalo v možgane. Najprej ene barve, potem tema, spet barva, spet tema. Skupaj pol ure! Ko sem prišel ven na ulico, sem komaj hodil, nič nisem videl. Do Branimirove, kjer sem potem izvedel, da nisem sposoben za služenje vojaškega roka. Gledal sem kao žalostno. Dokler nisem prišel ven. Skakal sem, pel, norel. Vsi so me gledali, kaj mi je. Saj veste, kako je bilo sicer, fantje so jokali, če niso mogli v vojsko. Jaz tudi, ampak od sreče.«

V seriji je tudi zelo nazorno prikazano in izpovedano, da je bila Slovenija s punkom spredaj. Kot je pel že Johnny Štulić v Balkan: »Brijem bradu brkove / da ličim na Pankrte«. Koliko ste poslušali Pankrte, morda Buldožerje?
»Sploh Buldožerje, oboževal sem jih. Na Boom festivalu leta 1975 sem jih tudi prvič videl, sem pa že prej slišal Cocktail, nepozabni album Marka Breclja. Človek, zložili so me! In dan pred badnjakom sem prvič videl album Pljuni isti u oči. In ga kupil.«

In potem buljili v kotiček za nirvaniste?
»Haha, ja! Fenomenalno! Album kot strip? Fenomenalno! Od njih sem se naučil veliko, zlasti iz Brecljevih besed, da je recept samo en: vaja, vaja, vaja. Ampak več stika sem imel z Reko, ker smo imeli hišo na Krku. S Perom Lovšinom pa sva ostala dobra znanca, ker sem bil tudi gost, ko smo imeli mini turnejo po Sloveniji, ko sva reklamirala novega teleoperaterja.«

Vse je lahko, ko si mlad
V Prljavem kazalištu ste leta 1983 na četrtem albumu Korak od sna peli »sve je lako kad si mlad«. Kaj pa, ko si star(ejši)?
»U, ko si star? Je še vedno sve lako, kad si mlad, hehe. Dolgo sem poslušal, da ko bom star 60, bo dober dan tisti, ko me zjutraj ne bo nič bolelo. In zdaj, ko bom kmalu 63 let, me vse boli, ko grem zlagati skupaj pohištvo iz Ikee.«

Kakšen koncert bo na Boom festivalu na Štuku?
»Nevaren! Komaj čakamo, vadimo kot zmešani in se ga res veselimo.«

In kaj vam pomeni Boom festival?
»To je to. Končno sem dobil remaster festivala 1973 in noro verzijo Gvendoline od skupine Srce. Kakšen genialec je (bil) Janez Bončina Benč! Leta 1975 sem bil prvič v živo v Zagrebu, leta 1977 pa sem tudi prvič pel na Boom festivalu v Novem Sadu.«

In še to… Ko rečem Maribor, je prva asociacija?
»Prva je familija. Druga pa… Pot v Avstrijo, hehe, jebiga.«

27. oktobra 2022
Babice, stari, so moje največje fenice!

Ziher mislite, da je Tim Kores Kori skoraj vse o sebi in iz sebe in za sebe povedal v pop’n’dekl štiklu Jaz sem Kori, ne? No, ni. Niti približno. Pa je, ja, vemo, tam povedal veliko. Res veliko. Naložil je… Marsikaj. Sploh pa… Korija ni tako lahko vjagat za intervju. Ker je gužvast. Ampak se je vseeno lepo opravičil, ko je minuli četrtek zamudil slabih petnajst minut. Kelnar, tisti najpočasnejši v mestu, ga je nemudoma in ekspresno v Isabelli (na Poštni v Mariboru) vprašal, kaj bo. Nič. Niti vode? Niti vode. Dajmo to porihtat. In sem bil prepričan, v nulo, da se mu bo mudilo. Pa si je vzel ohoho časa. Pa ne zato, ker bi tako živel za intervjuje. Eh, pravi, da jih ne bere, vsaj svojih ne. Mora pa vedeti, kje izidejo. Ker če ne so babica jezni, če kaj zamudi, čeravno ponudi res ojštre in hrabre in direktne izjave. Nažge po materialu, pa bo, kar bo. »Maja Keuc bi bila moja največja konkurenca,« mirno in udarno priznava pred letošnjo Emo.

Tja, čez Trojane, med junake zbrane gre drugič, potem ko je prvič le »odpel« in ni bil niti drugi, čeprav trdi, da v Sloveniji velja pravilo drugega, kot je ugotovil po X Faktorju, Slovenija ima talent, Znan obraz ima svoj glas… Še nikoli ni zmagal – razen na koncertih I vs. I, kjer pa v bistvu zmaga publika in (od)lom. Pa tu se časi Not’n’Vun, nažiganje Metallice, kar se zdaj, ko dela kot radijski špiker na Radiu Center, zdi skoraj diametralno stran od tega, kar počne in česa živi. Dobro živi, kot pravi.

Pod štikl Open Fire, sta se pri pripravi glasbe, besedila in aranžmaja, kot so zapisali na MMC RTV Slovenija, podpisala Jeff Lewis in Drew Lawrence. »Na Emi se bom predstavil z uspešnico, ki jo je pripravil svetovno znan glasbeni producent iz Los Angelesa Gerhard Joost, ki je bil nagrajen celo z grammyjem. Naslov pesmi je Open Fire in že kot demo se mi je takoj zataknila v ušesu. O sami pesmi pa ne bi govoril na dolgo in široko, ker na koncu šteje zgolj to, kar si mislijo ljudje, ko jo prvič zaslišijo.«

Med intervjujem sem ga seveda tikal, ker res ne bi šlo, če bi ga vikal, intervju sem trikrat iz tikanja pretvoril v vikanje in nazaj, pa na koncu naredil podobno kot pri pogovoru z Nikom Zagodetom in Majo Keuc. Polvikanje ali nekaj takega. Jutri vam pa posredujemo odgovore RTV Slovenija, zakaj so se letos odločili (ustrašili?) pustne sobote in fuzbalskega derbija ter finale premaknili iz sobote na petek. Vse urbanke in urbanceljne pa vabimo v mariborski top plac Wetrinsky v četrtek, 23. februarja, ob 20.00, na Pop T(ort)uro II: Hej, (gr)EMA?!, kjer bomo z Denisom Živčecem in Juretom Kirbišem, priznanima emologoma, predebatirali letošnjo bero in nasploh predebatirali vse o fenomenu Eme na Slovenskem.

Kori, boste zmagali?
»Na vse grlo se bom potrudil, da bom. Veš da! Ne grem samo riti tja pokazat, nimam teh izgovorov. Ne ‘fumflam’. Če greš tja samo tak, da fumflaš, prideš domov s tako surlo… Zato, ja, grem zmagat. Če ne pa… bom šel pa domov s tako surlo.«

Kako ste pa šli na Emo prvič? Za prvič Once Too Many Times niti ni bil tako… tako… tako… Pardon, iščem besedo. No, ni bil tako švoh.
»E, točno to! To je pa tudi vse, kar – ni bil. Ni bil švoh.«

Koliko je bilo nato iskrenih mnenj in kritike za prvič? Je razlika pred Emo in po njej?
»V bistvu je razlika, ja. Najprej so vsi pametni, na koncu pa ugotoviš, da najbolje sam zveš, kako in kaj. Če mi nekaj tam reče Darja Švajger, je nekaj čisto drugega, kot če to nekdo reče kar tako mimogrede. Poleg tega je na Emi vsakič drugače – enkrat je predizbor, drugič ni žirije, tretjič bodo mogoče kar žrebali. Pred dvema letoma nas je bilo samo osem…«

Letos se vas za zmago poteguje kar šestnajst. Je to dobro?
»Je in ni. Pozna se, da Televizija Slovenija iz tega letos dela res šov, kar niti ni tako slabo. Ampak si dobro sam zadnjič na facebooku napisal, da so morda premaknili zaradi fuzbala letos na petek.«

Še bolj skrbijo druge številke: ko je zmagala Eva Boto na koncu Misije Evrovizije, je zmagovalna skladba prejela 28 tisoč glasov, drugouvrščena 12 tisoč. Lani je zmagovalna dobila cca. 3.800, drugouvrščena 3.300. Precejšnja razlika, ne? Kako vi vidite Emo?
»Ko sem bil mali, sem jo vselej spremljal, čeprav me je bolj zanimala glasba drugih žanrov. Nisem se zaprl, vse me je zanimalo. Seveda Ema ni bila del mojih otroških sanj. Glasbo delam ves čas: delam album, čaka me turneja s Siddharto, sploh pa Ema ni samo moj osebni projekt, temveč je ob njem tudi Radio Center.«

Zakaj? Ker bo voditeljica tudi Tanja Kocman, vaša sovoditeljica na radiu?
»Ne, ne samo zato. Šli smo resno v projekt, jumbo plakati bodo v Celju, Mariboru, Murski Soboti, kjer bo z velikimi črkami pisalo E-M-A.«

Je kljub jumbo plakatom težko/lahko priti na Emo s skladbo skozi prvo sito?
»Ne, sam sem bil prepričan, da mi bo uspelo. Ko so me nato poklicali, so vprašali, kako sem spisal takšen komad, pa sem jim povedal, da ga sploh nisem sam napisal in da sem ga v bistvu želel poslati že lani.«

Foto: RTV Slovenija

Ste se po prvi izkušnji naučili, kakšen komad je treba poslati na Emo?
»Ja, naučil sem se, da moraš imeti bolj dinamičen komad, kajti v mojem prvem se je v refrenu preprosto premalo zgodilo. Če pogledal Maraayo, vidiš, kako je tam vse dodelano. Veš, zakaj sta onadva zmagala? Že po fotki si vedel, kako bo. Pozicija, diamanti, slušalke, scena.«

Vi ste pa stali na odru.
»Ja, stal in odpel. On pa je bil za klavirjem, ona je imela obleko in one ogromne slušalke.«

Zakaj so tiste slušalke tako harale?
»Ker je imela večerno toaleto in gigantske slušalke. Kontrast, kaj pa vem. Vse sta imela naštudirano. Ne pa jaz, ko sem poslal leto pa pol stare fotke. Poleg tega sem bil na odru takšen, kot sicer nikoli nisem. In sem se potem počutil še bolj čudno in nenaravno.«

Kakšen komad bo? Manj čuden, bolj naraven?
»Ognjevit! Besedilo za Open Fire so napisali Američani. Ni čizi. Metaforično gre za pecanje bejbe, streljaš na punce.«

Kupidove puščice?
»Ja oziroma če bi vzel dobesedno, bi bili metki, pa seveda niso.«

Je bilo kaj dileme med angleščino in slovenščino?
»Najprej ne, dokler se ni oglasila moja babica. In na njeno mnenje res veliko dam. Vprašala me je, češ, zakaj bom pel v angleščini, da ona že ne bo nič razumela. Ampak tako je. Tako sem se odločil.«

So babice vaša ciljna publika?
»Tako te bom vprašal: boš ti glasoval – pa ne zame, za kogarkoli?«

Ne.
»No, vidiš. Saj jaz tudi ne glasujem in ta dva za mizo poleg tudi ne (pokaže na dva kolega, rahlo starejša od naju). Babice pa glasujejo, o ja.«

In kako babice vidijo Korija?
»Po moje so to največje fenice in hkrati znajo najboljše pošimfati, povejo ti direktno, te vprašajo, zakaj si bil oblečen kot pajac. In podobno.«

Okej, Kori. Greva na gigahit Jaz sem Kori. V Mariboru smo te takega bolj ali manj vajeni. Recimo, da štekamo. Sodeč po youtube komentarjih pa te vsi ne. Kako te vidijo prekotrojanci?
»Kak’? E, veš kak’? Tak’, da dobivam video posnetke folka, ki na ta štikl žura v Ljubljani v top klubih. Ne moreš verjet! Dafaq? Na Jaz sem Kori! Kako je to možno? Da v Parlament pubu in Topu pojejo to ‘neumnost’? Noro!«

Morda, ker predstavljaš tisto pop genezo Maribora po Sebastianu in Power Dancers?
»Delno vseeno pazim, kako sem prezentiran v medijih. Pa ni lahko. Včasih imam totalno metalske kitare, globoko dol spuščene, to ruži, faking grovlanje in dretje, haram med čupastim folkom. Potem pa sem na radiu in delam budalaščine in pojem Jaz sem Kori.«

Kdo je Kori?
»E, to je vprašanje.«

In odgovor?
»Po tej pesmi ne moreš sodit. To je joke, štos, zajebancija. Povedal sem, kar sem pač povedal.«

Maja Keuc je res poslušala komad?
»Bila je jezna.«

Fejst?
»Precej, ja.«

Ampak zakaj ste dali na začetek: »Sem Tim Kores kitarist in pevc / včasih spal sem z Majo Keuc.« Vas to res tako definira, da ste dali potem prav to dejstvo na začetek?
»Zato sem dal to na začetek songa, ker so me doooolgo tako opisovali, češ, ti si pa oni, ne, ko je bil z Majo Keuc? In mi je na eni točki začelo presedat.«

Ste želeli spisati, kaj, akrostih, Sonetni venec, Primicova Julja?
»Ne, ne. Na Centru s(m)o nepopustljivi: želijo, da sem to, kar sem in da grem v tem do konca. Proste roke imam, delam lahko, kar hočem – vsaj občutek imam takšen. Morda je bila Maja Keuc edina, ki je bila užaljena, vsi ostali se derejo na moj račun. To je vse. Štos na moj račun.«

Pa je res? Ni vseeno malo Fredi Miler efekt?
»Ne, mislim, da ne. Tega ne bom delal več, to je bil en tak song, napisal sem ga v nedeljo po goveji župi. In zdravo. Povedal sem, kaj in kdo sem, vsi mislijo, kako velik mariborski maderfaker sem, kako nažgem vse mariborske babe, kar niti približno ni res. Niti ne more biti res.«

Drži pa, da vstajate ob štirih zjutraj. Kako gre to?
»Tak: glej (s prsti si potegne veke povsem navzdol). Nekje v sredo sem, če grem spat ob polnoči, kot zombi (zombijevsko iztegne roke).«

Tanja Kocman. Foto: RTV Slovenija

In ste vse bolj prepoznavni radijski špiker. In hkrati pevec. Malo me bega. Kako bi se opisali sami?
»Veš kak’ bi se opisal? Pri meni je vsakič nekaj novega, nikoli ne veš, kaj boš dobil. Imam metal band, potem grem na x-traktor, imamo In&Out polomijo…«

Opa, počasi, izi. Polomija?
»Ne, pač tako rečem. Šel sem v In&Out, da bi ugotovil, kakšen je slovenski šovbiznis. In naučil sem se, da danes, ko je glasba v taki poziciji, kot je, šteje to, kar rad igraš in kar izhaja iz tebe. Ne to, kar narediš za radio ali tv, temveč to, kar rad igraš. Glej, čisto konkretno, vem: Ema komad ni moj, je radio friendly, ne verjamem pa, da bodo ljudje zaradi tega hodili na moje koncerte. Če pa pokažem svoje demo posnetke za novo plato, pa vsi obolevajo zraven (naj bo uradno: po intervjuju mi je Kori odrolal dva posnetka in, to ni lezenje v rit, bila sta dih jemajoči šus). Folk bo prišel na koncert zaradi dobre muzike.«

Spomladi ste bili predskupina Siddharti na Štuku. Toda vsak komad se je zdel drugačen prejšnjemu, ni bilo neke celovite slike. Je pa delalo.
»Zdaj ko delam ploščo za Nika Records, vidim in vem, da v živo Jaz sem Kori štikla ne bom igral. In pika. Čeprav mi je jasno, da bi sedel komad ‘pipikam’ pod odrom. Seveda bi jim.«

Je vaša kreativna hiperaktivnost primerna ravno za čas snapchata?
»Razumem, štekam, kaj misliš. Marsikdo, ki je poslušal In&Out, je začel poslušati tudi I vs. I. In celo obratno.«

Okej, kdo so vaši feni?
»Vsi.«

Dobro, čakajte, kako vsi?
»No, ne mislim zdaj čisto vsi. Ampak zelo različna populacija: sam imam še vedno najraje metalce, ker povejo tak’ kot je. Se pa ta populacija, sploh rock publika, precej spreminja. Upal bi si trditi, da gre 80 odstotkov tistih, ki grejo na koncert Siddharte, tudi na koncert Jelene Rozge in Modrijanov. Ker takšen folk je. Kar niti slučajno ni narobe, da ne bo pomote.«

Ste se kdaj poglobili v sociologijo slovenske pop/rock publike?
»Pri slovenski publiki ni recepta. Vsaj ni ga več, ker včasih si vedel, kako nagovoriti rock publiko. Danes pa…«

Kako je s slovenskim popom?
»Ni ga. Ne pali, ker je narejen izključno za radio. Iz srca ne delam slovenskega popa. Potem imaš eno tako kombinacijo, kot je Rock Me od Modrijanov. Saj mi je rekel Blaž Švab, da so oni rockerji po duši, hkrati pa dodal, da to delajo s srcem. Ampak ne moreš tega združiti! Jaz sem rocker po duši, zato popa ne delam s srcem.«

Zakaj potem pop? Ker »mora« biti nekdo naslednji Jan Plestenjak?
»Slišim tudi to, slišim pa v bistvu vse: špilaj taki pop rock kot Plestenjak, špilaj parodije, špilaj ovo, špilaj ono. In kaj delam na koncu? Tisto, kar mi je všeč. Saj ljudje ja pridejo na špil zaradi muzike! Zato so bili moji najboljši koncerti gotovo tisti z I vs. I. Tam je bil (od)lom! Če me pa pride nekdo gledat, ker sem na televiziji, hkrati pa ne pozna enega mojega štikla… Ni to to.«

Ampak prav to ni redek pojav. Poznamo imena in obraze »glasbenikov«, stežka pa naštejemo kak njihov komad. In tega sploh ni tako malo. Zakaj?
»Ker ne pišemo več evergreenov. V popu se jih očitno ne da, v rocku gre to morda malo lažje. Mi2 imajo s Čisto jebo že zdaj evergreen in nasploh karkoli izdajo, hitro zaigra na prave note. Če si pa zavrtiš Stop od Omarja Naberja, pa… Zmanjka, ne? Edini, ki je to res znal, je Magnifico. Samo ljubezen si boš pel. Zato si pa ne boš pel marsičesa drugega, kar je zmagalo na Emi: pa Quartissimo, pa Kalamari…«

Kako ste doživeli Narodnozabavni rock?
»Najprej sem se režal, potem sem se razjokal.«

Marsikomu je Ema vseeno vrhunec leta ali kariere.
»Verjamem. Glej, jaz Eme ne rabim… No, ne nujno.«

Torej… Rabi Ema vas?
»Ne, eh, taki nisem. Ne gre zato, kako naj pojasnim… Ni to moj ključni projekt, marsikomu pa je to rešilna bilka iz poplavljene gneče. Sicer pa je zanimivo vzdušje na Emi. Eni so bolj odprti, denimo Nuška Drašček, Alya, Nika Zorjan, BQL, vidiš pa tudi v očeh nekaterih, da te gledajo postrani ali da te vidijo kot konkurenco.«

Foto: RTV Slovenija

Še vedno niste odgovorili: ste radijec ali glasbenik?
»Glasbenik, saj zaradi tega sem dobil službo na radiu.«

Sprašujem zato, ker recimo nekaterim je bil Ema le projekt in so potem iz glasbene scene odsihmal izginili. Anžej Dežan, recimo. Mora biti Ema »projekt«, če želiš zmagat?
»Mora! Je pa tako, da če bi zmagal na Emi, verjamem, da bi imel koncerte po Sloveniji. Ko sem klical Aleša Uranjeka, ki rihta moje špile, je rekel točno to. Da te Ema lahko potisne naprej in dlje, je pa odvisno, če od tega resnično živiš ali pa če le rečeš, da živiš za to. Fajtam se, vse bom dal od sebe, da bi zmagal, ampak delal bom dalje. Preskrbljen sem, finančno ni težko, imam svoje stanovanje, nabavil sem vikend.«

Samo malo… Vikend? Kako prideš do vikenda zgolj z glasbo?
»S trmo. Bil sem trmast kot strela, nisem se pustil jebat nikomur, niti fotra nisem poslušal. Razmislil sem, kako povečati svoje ime.«

Ampak le s pesmijo Jaz sem Kori? Moraš biti (samo)promotor?
»Če bi se lotil načrtno znamko Tim Kores Kori, kot delajo Natalija Verboten in Rebeka Dremelj, bi morda bil večji. Ampak meni je moralno sporno, da bi pisal sam sebi članke, oprosti.«

Kaj naredite, ko greste mimo trafike?
»Niti ene revije ne pogledam!«

Ne verjamem… Tudi če ste na naslovnici?
»Pošljem nazaj odgovore, potem pa niti ne odprem niti ne pogledam. Res ne. Tudi če se kje dobimo in tam nekje cajtngi ležijo. Ne, hvala. Čez en teden bo nekdo drug na teh istih straneh. Da bi pa klical, kaj se mi je ‘zgodilo’ danes, samo zato, da bom v medijih? Da bi si zmišljeval stvari? Pa lepo te prosim.«

Kaj se vam je danes zgodilo?
»Skoraj me je nekdo povozil na prehodu!«

Čakajte, res?
»Ne, seveda ne. Bi ti pa lahko rekel, kako sem modela potem kresnil na gobec in kaka štorija je bila… Fuj.«

Ema je zelo znana po kulinariki.
»(se zamisli) Ha? Kulinariki?«

Ja, »kuhinja«.
»Aaaaa! Vsako leto je vsaj nekaj drugega na meniju iz tega, kar skuhajo. Kuhajo že leta, mi pa smo tisti, ki preizkusimo, kakšna je kaj hrana. Slišal sem marsikaj o tem, kaj naj bi se vse dogajalo: kako se je zaslon z rezultati resetiral, kako je bila Karmen Stavec po štirih sekundah teme kar naenkrat prva. To sem, poudarjam, le slišal, nisem bil tam. Kuhinja Eme pa je odprta od februarja in tja nekje do maja. In to je to. Ker, daj, povej mi tri izvajalce, ki so postali v zadnjih, hm, petih, desetih letih res prepoznavni na Emi in imajo še danes koncerte?«

Em…
»Gruntaj, ne boš našel. Ni jih. Saj vemo za Evo Boto, Niko Zorjan, Manuelo Brečko, ampak kaj pa koncerti? In kaj smo ugotovili: če zmagaš na Emi, je slabo.«

Okej, to je treba malo pojasniti. Kako bi to naj bilo slabo?
»Glej, do maja je super, verjamem – dokler ne greš v Azerbajdžan. Potem pa ne prideš v finale in jutri te ni več. Adijo, nasvidenje. Pozabijo te vsi, morda si zapomnijo ime, komada se pa ne spomni nihče več. Še enemu se ni posrečilo narediti velike kariere. Pustimo Tinkaro Kovač, ki je naredila na Emi comeback in nato krasno izginila. Kdorpa ima danes razprodane koncerte, mu na pamet ne pade, da bi šel na Emo.«

Kolikšno moč ima televizija za slovensko glasbo? Nekoliko neobičajno je, da sta največ iz talentov šovov naredila Maja Keuc in vi v sklopu In&Out, a nista zmagala.
»V Sloveniji vedno velja pravilo drugega. Drži kot pribito! Ko zmagaš, dobiš na pladnju čisto vse, trgajo te na kose in kraje, nihče pa nima pojma, kaj bo, ko bo konec luči in blišča. In ne bi rekel, da so krive televizije. Ne! Demetra Malalan, oprosti, so si krivi sami, da ni šlo naprej. Vse operne pevke, pa Lina Kudozović in tako naprej. A misliš, da je meni kdo kaj pomagal? Me tiščal naprej? Kurac! Sam sem se tiščal naprej. Maja Keuc je vsaj izkoristila vse to in šla na Emo, čeprav je šla po tem na Švedsko, ker se ji tu z albumom ni izšlo. V Sloveniji ne rabiš in niti ne moreš vzdrževati enajstčlanskega banda, kot ga je imela ona.«

Govorite zelo odkrito, iskreno, ostro, brez zadržkov. Vas to nič ne tepe?
»Kaj pa naj? Povem pač tak’, kot je. Saj vsi vemo, zakaj gremo muzičarji na Emo! Da dobimo promocijo. Seveda bi rad na tekmovanju zmagal, kdo pa ne bi, je pa res, da ni več takega nacionalnega naboja. Glej, lahko bi olepševal in se pačil in ne vem kaj. Ampak vsi grejo/gremo tja prodajati svojo rit.«

Kaj bi najraje odnesli od Eme, če je zmaga očitno slaba stvar?
»Eh! Da zmagam, grem v Ukrajino, se tam uvrstim v finale in sem… dvanajsti!«

Kakšen pomen ima danes »biti na televiziji«?
»Ne več takega kot nekoč, ampak še vedno nima majhnega. Če ne rečem babici, da sem na tvju ali v časopisih, je jezna. Sicer pa televizija odvzame 30 odstotkov tvojega performansa. Včasih je pa res štelo, če si bil na televiziji.«

Letos bo Ema znova na Gospodarskem razstavišču.
»Kar ni slabo, so pa malo optimistični glede prodaje kart, saj za finale računajo 22 evrov.«

Preveč?
»Daš še 20 evrov in še malo poleg in imaš karto za Queens of the Stone Age na Dunaju. Saj glej, všeč mi je, da visoko ciljajo, da so optimisti, hkrati pa najbrž prekleto dobro vejo, da bodo prijatelji, partnerji in familija pač kupili karte in bodo tako napolnili. Sploh pa, ko se začne Ema, se o vseh vse piše. Čas je za Alyo, pišejo, ker ko greš pa sedmič na Emo, pa je že tvoj čas. Baje Omar zdaj plačuje klošarjem pivo. Ki so zdaj seveda kar naenkrat žejni, haha. Oh, ja. Zdaj ko delam v medijih, predobro vem, kako je. Znam brati med vrsticami.«

Evo, ena manj med vrsticami. V bistvu skoraj najpomembnejše vprašanje: kako boste oblečeni?
»Ne vem, ampak definitivno ne bom v reklcu, ker bodo vsi tipi v reklcu. Roko dam v ogenj, pa tega res ne vem, da bo Omar Naber v obleki, beli srajci, metuljček ali kravata. Roko v ogenj!«

Moški sicer itak težko zmagajo na Emi. Obleka gor ali dol.
»Tipi že osem let nis(m)o zmagali, ja. Najbolj narobe je, da se oblečeš za Emo takšen, kot sicer nikdar nisi. Nočeš pa priti samo v kavbojkah in majici, ker lahko izpadeš kot seljak. Nočeš pa biti niti upicanjen. Ko sem bil pred dvema letoma… Joj joj. Potem pa pogledaš Eurosong in so tam vsi tako preprosto in vsakdanje oblečeni. Mi pa kompliciramo, cel pomp, pa plesalci pa ovo pa ono… Slovenci smo tako zadaj.«

Zdaj smo leta…?
»Začeli smo 2011, srečnega in zdravega. Pevke zdaj tekmujejo, katera bo imela lepšo obleko. Pogovarjajo se, kdo bo kateri naredil obleko. Pa dobro no, ženska. Idi in poj.«

Če bi moral vzeti na samotni otok eno (zmagovalno) skladbo iz Eme, katero bi izbral?
»Sestre in Samo ljubezen.«

Foto: Janez Klenovšek

13. februarja 2017
Hostarski mojster hrvenščine

Tole sploh ni bilo mišljeno kot intervju. Res ne. Ker v nobenem oziru ni. Je pivo dveh tipov, ki sta se spoznala na poti na koncert Oasis na neko pustno soboto. Pa saj, če gre pa za Nika Zagodeta in film Pr’ Hostar ne moreš drugače kot na… Aufbix. Dobila sva se, domenila na ena, dve, tri v Ljubljani, kjer živi in dela, v strogem in urbanem centru, kjer sva tolkla vsak svoj dialekt (da sta naju dve luštni urbani bejbi srepo premerjali pri mizi zraven), vmes pa sva doizbacila še malo hrvenščine, ki je (tudi) eden tistih razlogov, da ljudje še kar rinejo v kino na ogled Pr’ Hostar. Tisti no-budget film, ki je pokazal, da enajst let po Tu pa tam naturščiki in profesionalci/akademiki še vedno furajo vsak svojo linijo. Le da eni praskajo denar skupaj, drugi pa se prijavljalo oziroma so naročeni na razpise pri skladih, centrih in televizijah. In da se oni, ki ostajajo doma, arogantno zgražajo nad masami.

Mene je, ko je enkrat zalaufala evforija, predvsem zanimalo, kako se bo internetni hit obnesel na filmskem platnu. Priznam – in sem tudi Nikeju, kot ga sklanjamo na naših koncih, ki sem ga med intervjujem sicer itak tikal -, da mi prvi dve epizodi na youtubeu nista »delali«. Enodimenzionalno in naštancano, kar pa nekajminutnemu entuziazmu nikakor ne gre očitati. Vendar da gre vseeno za hudo intelektualno ekipo, ki prekleto dobro ve, kaj dela, sem zgruntal v Spetku, ko sta Goran H in Dejan K na vprašanje, zakaj nista šla na AGRFT, Mihiju Šaleharju odgovorila, da zato ne, ker moraš na sprejemcih igrati – jogurt. Itak je pa naslov Spetka: Če si kmet, si kmet povsod.

Njun pogled na center, na Ljubljano, na prestolnico iz Bleda, Kranja, skratka Gorenjske, je bil precej podoben tistemu, ki ga pozna cela država za naš, štajerski konec, ki da bi se vsakemu z LJ tablicami zabrisali na havbo. No, Pr’ Hostar je našemu koncu naredil največjo uslugo od osamosvojitve dalje, saj končno nismo le Štajerci avtomatsko »full retard«, kot temu pravi Zagode. Kljub vsem pomislekom sem dal filmu priložnost le nekaj dni po ogledu Štiri stvari, ki sem jih hotel početi s tabo in tv seriji Več po oglasih, ki sta proračunski raj (skoraj preseravanje) za hostarje. Rezultat? Po fuzbal polčasu, cca tričetrt ure, me je dejansko zanimalo, kako se bo štorija razpletla. In ugotovil sem, da sem dejansko užival, da sem odmislil na vse drugo in da je bil kino po dooolgem času spet žur. Ker Liffe to seveda ni, ima povsem druge atribute. Morda ravno od Tu pa tam (in Planet samskih) nisem tako preprosto užival v kinu. Seveda sem si – in kolegu – non-stop ponavljal, da je to no-budget film in da je slovenski film. Kar ni izgovor ali opravičilo, je pa pojasnilo in to na mestu.

Zato me je, sploh na koncu s takim skečem, ki ga vse od Javšnikove basket dihtunge na koncu filma V Leru pri nas ni bilo, Pr’ Hostar povsem zadovoljil, ker me je nasmejal in razvedril. In me je navdahnilo, ko sem videl, kam sta režiser Luka Marčetić in igralec Niko Zagode ob taki ekipi dogurala od časov Požigalec – The Movie in kasneje spletne tv serije Dan ljubezni. Pisal sem Nikeju, namenoma v srbohrvenščini, šla sva na pivo in nastal je spodnji pogovor.

Foto: Dan ljubezni

Gor ste rasli v Brežicah. Zakaj nekateri v Brežicah trdijo, da so Štajerci?
»Hahaha. Ta pravi Štajerci ste nas pač vzeli za svoje, nas Brežičane. Čatež, oni so pa, vidiš, na desnem bragu Save in so že, kot jim rečemo, Krajnci. Začetni del Dolenjske in to.«

In v čem je razlika?
»Med nami in Čatežem? Krajnci se raje ‘fajtajo’, mi se pa bolj branimo. Tako se mi vsaj zdi.«

Sva del generacije, ki se ni več učila »srbohrvaščine« v formalnem smislu. Kako si se ti priučil južnoslovanskih jezikov?
»Ker so nam sosedje tako blizu, pa še na morje hodiš k njim. Poleg tega smo gledali precej več HTV kot TV Slovenija, tudi zato, ker je njihov signal pri nas bolje lovilo – celo brez antene. Ko smo hodili na morje, se pa spomnim stika s pohabljeno hrvaščino, ki smo jo kasneje poimenovali v hrvenščino.«

Eni ji rečejo tudi katanščina.
»Tudi, tudi, da. Ampak hrvenščina je nekoliko drugačna v tem oziru, da so jo govorili prepotentni ljubljanski fotri, ki so vpričo svoje družine poklicali natakarja ‘kelnar, majstore, dali može jedan proljev (driska, op. p) za ovu salatu i još kuzarac suka za mog sineka‘.«

Pa ne bi ti fotri »morali« obvladati vsaj osnov hrvaščine; glede nato, da so odraščali v bivši skupni državi?
»Ja, ampak ker so bili distancirani, so si ustvarili lastno podobo o hrvaščini in je prišlo do trka dveh svetov. Ti liki so živeli v meni vsa tista poletja, ko so slovenskutarsko ogabno rezali po hrvaščini.«

Foto: Kolosej

Kaj vam pomeni slovenski jezik? Kaj v vas zbudijo Brižinski spomeniki?
»Posebne čustvene reakcije gotovo ne, mi pa jezik pomeni dovolj, da si nikakor ne bi zaželel zapustiti Slovenije, ker čustev ne bi mogel izliti v nobenem tujem jeziku. Niti v hrvenščini (smeh). Materni jezik je del mene, omogoča mi mnoštvo izražanja, žmohtnost, prvenstvenost čustev.«

Kakšne so bile ocene slovenščine v šoli?
»Med štiri in pet, je kar šlo. Rad sem jo imel, saj sem hotel v nekem obdobju življenja postati profesor slovenščine.«

In kaj je šlo – prav?
»Prav, haha. Kaj pa vem, preveč stvari me je zanimalo, biologija me je pritegnila. Ampak še vedno sem razpet, trenutno med zobozdravstvom in igro.«

Ste dobro deklamirali Soči v šoli?
»Tega se ne spomnim, je pa slovenistka Alenka Šet v meni prepoznala višek energije in ga primerno vnovčiti s povabilom v dramski krožek, tako da njej dolgujem zelo veliko.«

Katera je bila vaša prva vloga?
»Gospod Velasco v Bosa v parku. Je pretiran lik, ki ga ni veliko v predstavi, ampak ko je, je povsem prifuknjen del zgodbe.«

Je bila to nemara napoved seriala vaših stranskih vlog?
»Mogoče, čeprav bi se res rad preizkusil v resni dramski vlogi, kjer bi krvavel in zagovarjal očetomor na ustavnem sodišču. Kot mulo nisem imel pojma, kaj bo gledalce pritegnilo v nekem liku in to je največji čar, ko vsak vidi nekaj drugega v tvoji vlogi, neverjetno mnoštvo naboja lika. Če ne bilo dramskega krožka v gimnaziji, najbrž nikdar ne bi igral. Sva pa v dramskem krožku na brežiški gimnaziji igrala skupaj s Klemnom Slakonjo.«

Kako se neizkušeni igralec zavaruje pred »mnoštvom predstav o liku«?
»Hm, morda z izbiro vlog. Čutiš draž, da ljudem ponudiš vlogo, lik, predstavo. Še vedno, vsakič ko igram, podoživim občutek prve gimnazijske vloge in pričakovanje publike. Srce razbija, a takoj ko izrečeš prvo besedo, je lažje, je že rock’n’roll. Nikoli pa ne bi igral recimo vloge v beli halji, zdravnik in to.«

Kaj pa mesar v beli halji?
»Mesar s stetoskopom v žepu. Premontiral bi človeške dele na prašiča, to bi pa takoj.«

Foto: Kolosej

Med najinim odraščanjem ni bilo veliko novih slovenskih tv serij, hkrati se je rodila oznaka zateženi »slovenski film«, ki je gledalce avtomatsko odbi(ja)la. Zakaj ste šli potem ravno v to?
»Zaradi želje po spremembi! Kmalu dobiš navdih, če ne doma, pa pri nekih prifuknjenih Amerikancih. Daš stvar na internet, dober odziv vzbudi novo željo po kreiranju in padeš v ta sijajni ping-pong. Gledalci so tisti, s katerimi se pogovarjaš in z vsakim dialogom rasteš skupaj z njimi. Če je vedno večji bazen ljudi, ki si želijo sprememb, se pa morda celo kaj premakne v tem sistemu politikanskega spletkarjenja televizijskih hiš in filmskih centrov.«

Požigalec in Dan ljubezni sta bila ultra hit na internetu, viralca, vendar na internetu še toliko hitreje pride kaj novega kot pa na »traku«. Je bil skrajni čas, da ste »šli v kino«? Ste prerasli internet?
»Žal mi je, po svoje, ker je Požigalec še vedno tako močen. Resnično upam, da sem ga zdaj pokopal, čeprav sem liku hvaležen, ker bo še lep čas prisoten in me je kot igralca tudi naredil.«

Zakaj je Požigalec, ki je rimejk realnosti, tako delal? Zakaj tako delajo liki v Pr’ Hostar? Zakaj sem takoj videl lik, ne pa Nika Zagodeta? Ker pri nas običajno, gledaš igralca, ki igra lik. Ne vidiš – lika.
»Vem, kaj misliš. Ker pri nas vidiš, o, glej ta-in-ta igralec, da vidimo, kaj bo igral. V Pr’ Hostar je morda lažje to, da so liki totalne karikature, za katere vsaj mislimo, da jih poznamo, čeprav jih v bistvu ne. Zelo pretirani so liki, ni klasična igra, kjer moraš dozirati mero teatralnosti in dramatičnosti, kjer moraš dolgo študirati vlogo. Tukaj si pa ‘all in‘ in na momente greš ‘full retard‘ v to.«

Pa znajo na AGRFT učiti »full retard«?
»Znajo, vendar boš spet gledal, o glej, ta-in-ta igralec igra nekega bebota. Ampak da ne bo pomote, kmalu bi nama, ko se tako pogovarjava, očitali, kako ne poznava slovenskega filmskega jezika in da kot totalna amaterja pač težko sodiva.«

Ampak, Niko, vi pa ste ja amater!
»Haha, seveda, ampak žal se ravno zato vzpostavi ta elitizem. Ljubiteljsko se ukvarjam s tem, nimam izobrazbe iz igre, nekaj malega je kilometrine, ne morem parirati akademski srenji, mi pa laska, če me omenijo ali pozdravijo (vsaj dva študenta AGRFT sta ga v petih minutah, preden sva začela pogovor, pozdravila z leskom v očeh, op. a.).«

Foto: Dan ljubezni

Zakaj sta svetova še vedno tako ločena, še vedno, vse odkar se je zgodil Mitja Okorn?
»Že ko smo delali Dan ljubezni, smo želeli najti skupno točko obeh svetov, zato smo povabili znane like: najprej zato, ker nas je zanimalo, če bodo sploh za, in potem zato, ker je bil totalni štos. In kaj smo ugotovili? Kako zelo so želeli pomagati in sodelovati, spomnili so se svojih anonimnih in finančno podhranjenih začetkov. Ko taki ljudje pristopijo prijateljsko, a hkrati mentorsko, je neverjetno lep občutek. Zakaj se to ne more združiti bolj sistemsko, pa ne vem. Morda zato Pr’ Hostar toliko več pove, čeprav spet, je karikirana komedija. Slišim pa, da se da napetost rezati v Nočnem življenju Damjana Kozoleta, ki igra te dni v kinu. Ne verjamem pa, da bi akademiki snemali takšen film, kot smo ga mi. Zanje bi to bil nemara debilen film, ker nima filmskega jezika, ker je primitiven in na prvo žogo.«

Pa kako? Zakaj? Čemu? Ali ni Deliverance denimo kultni film tudi za akademike?
»Film, ki je dobil sloves šele sčasoma, ja. Gledal, gledal. Ne vem, nimam odgovora.«

Kako si razlagate tako neverjeten obisk slovenskih gledalcev v luči tega, o čemer debatiramo? Moraš imeti »full retard« like z dialektom, da potem ljudje, ki sicer hodijo vse manj v kino, množično drvijo ravno v kino?
»In potem pade še vprašanje, kdo bo potem odločal o kvaliteti slovenskega filma, ne? E, tu pridemo do tega trka, ko ponudiš ljudem možnost, da se bodo zabavali brez kalupov, kako bomo zadostili kriterijem filmskih festivalov. Imeli smo nesebični aspekt zaradi osnovne ideje, da nas bodo podprli isti ljudje, ki so nas zgrabili na internetu. Morda ne vsi, drugi pa. Kot je rekel Goran (Hrvaćanin, soscenarist): najprej bodo prišli youtube oboževalci, nato bodo prišli njihovi bratje, sestre, kolegi, na koncu pa še vsi kritizerji, ki jim ni jasno, koji kurac je ta hype. Pri čemer smo bili mi trdno prepričani, da je zgornja meja 50 tisoč obiskovalcev.«

Že to je nenormalna cifra.
»Je, ampak bazen oboževalcev še iz Dneva ljubezni ni bil skromen. Nagovorili smo novo, youtube generacijo. Pokazali smo, da ti ljudje ne ždijo cele dneve, da bo film prišel na Partis, temveč da dejansko želijo v kino.«

Kam spada Pr Hostar v druščini preostalih top 3 najbolje gledanih slovenskih filmov: Kajmak in marmelada, Gremo mi po svoje, Petelinji zajtrk?
»Nikamor. Gremo mi po svoje je privabil veliko gledalcev tudi zato, ker so ga šle gledati šole v sklopu pouka. Petelinji zajtrk je pa morda najbolj pristni slovenski film, kjer pozabiš, da igrajo Pia Zemljič in Primož Bezjak ter Vlado Novak in Dario Varga, temveč se posvetiš likom. Aplikativnost zgodbe, anekdote, fabule, ki se dogaja v ruralnem okolju, pa je hkrati možna kjerkoli.«

Foto: Kolosej

Ruralnost je močan efekt tudi v Pr’ Hostar. Hodijo ljudje to gledat, da vidijo, kako se živi na »kmetih«?
»Ne samo to, hkrati dobijo v zameno še kontrast med predstavniki konglomerata in malega človeka. Moj nenavadni lik ravno skuša povezati ta svetova, vendar to naredi tako, da vse še bolj razdruži s svojo prepotentno hrvenščino.«

Vaš lik je kot Bruselj.
»Haha, tako nekako, da.«

Če je Đurov lik v Kajmak in marmelada mislil, da ne razume nikogar, pa je razumel vse, a nihče ni razumel njega, vaš lik ne razume niti samega sebe.
»Mišunga je tudi pri nas, saj imamo hrvaškega investitorja, presranega atekovega sineka, bosanskega gastarbajterja, sluzastega direktorja, sobarico in potem še moj lik. Enega od teh likov ti je ziher kak frend opisal, ker ziher obstajajo: nemogoči direktor, iznajdljiva sobarica, avtomehanik. Da pa ne bo pomote, liki bosanskih delavcev so pri nas itak že v nulo razdelani.«

Že, toda v Pr’ Hostar ta lik ne deluje izgubljen v nostalgiji, bližje je post-vegradovim delavcem. Ne želi si Juge. Želi si čevape in pivo.
»Mogoče je ta lik še najbolj stvaren, karikiran pa je v tem, da se v vsaki pavzi uči slovenščino s predpreteklikom vred.«

Vaš lik ima ime?
»Ima. Tristan Dekleva, haha. Meni prihaja na kombinacije slovenskih aristokratskih, metroseksualnih imen in priimkov, ki nikakor ne grejo skupaj. A si predstavljaš bejbo Nastja Hvastja?«

Haha, umiram.
»V enem skeču sem bil režiser Stevo Golubina. Mini orgazme doživljam v kombinaciji imen, v opomniku jih imam kakih šestdeset. Ob nekaterih nekaj začutiš, ob drugih se valjaš po tleh.«

Bi držalo, da vaš lik skuša zatajiti samega sebe?
»On skuša samo eno stvar: postati direktor hotela namesto obstoječega direktorja.«

Ampak kakšen direktor bi bil?
»Mutivoda, jebiveter. Rad bi imel zagotovljeno stabilnost, kar bi mu direktorstvo še takega hotela najbrž omogočila, hkrati pa bi rad mutil in hkrati še malo pel.«

Tristan je med tnalom in nakovalom.
»Ampak želi samo zmagati – in to sam. Egoist. Kako priliznjen je, povrhu pa nepotreben. Ne vem, kako bi lahko kotiral za delovno mesto direktorja s takimi lingvističnimi nekvalitetami. Čeprav glede nato, kdo je danes vse direktor…«

Koliko ste improvizirali v hrvenščini?
»Hitro smo se je skupaj ‘navukli’ in jo sprejeli kot svojo latovščino, da smo se je vsi naučili in lahko takoj preklopimo nanjo.«

Budema sada odradila delo ovoga intervju u hrvenščina?
»Kad budeš popio ovu pivu, dali možem, da te odvežem van na vazduh pa možemo da nahranimo kakega goluba?«

Moževa. Kamo ideš ti na zahod?
»Kada idem na zahod, je rijetko, ali kad jeste, idem u Italiju.«

Noro.
»Je, ne? Ker je tako potešeno!«

Kako se počutite, ko vidite, da si je film ogledalo že skoraj 140 tisoč ljudi?
»Mokre sanje so bile, kot rečeno, že 50 tisoč gledalcev. Ker ne moreš verjeti, da lahko iz nič narediš nekaj takega. Seveda film ni vsem všeč, kar mi je jasno, ampak toliko več mi pomeni, da je šel moj foter dvakrat v kino. Vedno sem imel prepad v humorju do staršev, pa sem videl, kako univerzalno smo ga posneli v filmu. Če si sposoben odmisliti, da so liki pretirani, lahko vidiš marsikaj, tudi konstruktivno kritiko družbe. In moja starša sta to uspela poštekati.«

Je zdaj kaj kreativnega pritiska?
»Lahko vprašaš kar direktno, kot nas že itak vsi drugi: kdaj bo dvojka. Upam, da bomo nadaljevali v tej smeri, predvsem pa upam, da nas bodo tisti pri koritu zdaj bolj resno jemali.«

Kakšna je vaša razlaga – korita? Bi jedli tisto, kar oni goltajo?
»Pa fajn bi bil že kakšen žganček ali pa že vsaj kaka drobtinica bi nam krvavo pomagala. Sploh glede nato, da imajo nekateri slovenski filmi proračun od 400 do 800 tisoč evrov… Potem se namreč vprašaš, zakaj se ne nameni kakšnih 50 tisoč še za koga drugega.«

Petdeset jurjev? Kaj lahko narediš s tem?
»Posnameš Pr’ Hostar s pol tega. Če je iskreno in te ni strah, kaj bo, in imaš velika gverilska jajca in ob pomoči ljudi, ki so profiji v filmskem svetu, spustijo ceno in ti pridejo nasproti… Potem je možno vse tudi za petdeset jurjev.«

Kaj ste ugotovili na terenu na premierah?
»Užival sem ob kombinaciji vse večjega pričakovanja in odziva publike. Turneja je marsikaj povedala. V Mariboru je bilo prodanih pet kart tri dni pred premiero in smo se zbali, kaj bo, češ, Štajerci ne bodo poštekali teh Gorenjcev. Sam nisem mogel v Maribor, ampak po razprodani predstavi so bili baje ljudje tako neverjetno odprti.«

Morda s(m)o ga Štajerci odprto sprejeli tudi zato, ker nismo več tisti najbolj zahojeni liki v filmih, risankah ali serijah?
»Pa hvala bogu! Nikoli nisem razumel amaterskega pristopa profesionalcev, ki so namenoma dajali v zgodbo zabite like, ki so morali biti Štajerci, pa to seveda niso bili, ker so bili tako nedefinirani Štajerci. Pizda, saj nisi Štajer’c samo in tako, ker dvakrat rečeš toti in trikrat čuj.«

Kako pa so Gorenjci sprejeli film?
»Dobro, res dobro. Razumeli so pristnost, skužili so, da obstajajo rovtarji, a so hkrati poudarjali, da se tako pri njih pač ne govori (več), a n?«

A s.
»Ja, haha.«

Zakaj je dialekt izpadel skoraj seksi – sploh če pomisliva na sobarico – v Pr’ Hostar?
“Ker ni bil narejen na silo, ker se ga niso polastili tisti s trivalno interpretacijo, ki jih lahko gledamo v Slovenskem pozdravu. Okej, ampak nekateri – in očitno teh ni malo – rabijo pa še kaj drugega. Morda nek intelektualni moment.”

Hkrati pa se v Ljubljani na troli ljudje še vedno obrnejo, če nekdo tolče kleni dialekt. In se dialektalne posebnosti posledično skriva.
»Pa saj jo včasih tudi sam… Če bi se medva pomenivala v dobovščini, kdobme zastupu, če bi ti to prepisuvu.«

Pa zveni tako lepo!
»Seveda, zato je čudovito, ko grem k svojim in v afektu dialekt udari ven iz mene. V Ljubljani gre pa hkrati za negacijo obstoja dialekta in nihče, ki pride in živi Ljubljani, noče biti kleni Ljubljančan. Ratal je spoj na pol poti do ljubljanščine in nazaj do svojega dialekta, zato nastane izkrivljena kvazipravilna slovenščina.«

Kot hrvenščina.
»Morda res, ja.«

Sicer pa, saj veste, kaj pravi vic, kam grejo Ljubljančani za vikend.
»Ne, kam?«

Domov.
»Haha. Dobra!«

Kaj je vaša igralska želja?
»Da bi igral v Pianistu 2 in bi bil Adrian Brody moj frend.«

Dejansko?
»Ne (smeh). Nimam oprijemljive vizije, želim si pa sodelovati in preizkusiti v čim več različnih vlogah ob naturščikih in profesionalcih. Najbolj srečen človek na svetu bi bil, če bi našel balans med zdrastvom in igralstvom. Ko pa tako pomislim… Pred dvema letoma ni obstajal Pr’ Hostar in nisem vedel, kaj bo. Najbolj si želim svobodo, ki smo jo imeli pri snemanju tega filma, kjer ni bil nihče nad nami.«

Mislite, da sta pogumna Velenjčana že šla gledat Pr’ Hostar?
»Ne vem, enega sem spoznal, totalno kul momak. Če sta nas spremljala še naprej, sta najbrž šla. Upam.«

28. novembra 2016
Muzika na bando

Trash Candy. Evo jih! Spet so tu. Tretja plata. Ha! Tisti mariborski band, ki sicer lahko menja člane, pevko, bobnarja, spodnje gate, ampak je še vedno najboljši kufer, rugzak ali pasoš. Ker z golo muziko pelje vse nas, ki smo še kar tukaj, tja, kamor bi vsi mi radi, da gre tudi tale band. Ne ven, ne stran. Temveč dlje in naprej.

Dol, pod Slomškov trg, so me povabili. Tam, kjer sicer deluje tudi Alice Blue, poleg Happy Ol’ McWeasel del mariborskega trojčka, ki najbolj kuka ven, ko gre za novodobno muziko teh treh bandov, ki jim celo jaz priznavam, da morajo nujno peti v angleščini. Ker ja. Pivo sem si prinesel poleg [kar se sliši tudi v intervjuju ali kot je Medo sredi balade Should Have Listen ob zvoku sntntna zakričal: “Ovi pa kuj zadi pire štema!”], ampak so na koncu potegnili ven nek avstrijski viski – ja, avstrijski, majke mi -, ki je bil res tako dober kot pravi ameriški bourboni.

“Res je pohvalno, da hodi z vlakom na vaje” – Medo o Špeli

Škoda le, da je Martin Potočnik alias Smeh spil večino kokakole in prvi kliznil, ne da bi lahko kaj povedal o tem, kako pri quadruplem gin-tonicu priteče solzica. Kot je pritekla po intervjuju tam nekje okrog izida druge plošče Nihče se ne spomni predolgega naslova, je pa tip imel rugzak na na naslovnici [sicer pa Running from something, searching for anything iz leta 2013, ki je sledil prvencu What’s The Story iz leta 2011].

Trash Candy je večno mlad. Res. Še vedno je to muzika, ki je malo bolj nežna od tistega, kar smo cepali v dijaških letih. Green Day, Nofx, Bad Religion… Ampak ne. Ni. Toliko več je. In po svoje nežno. Čeprav… Hud šok je bil, ko je odšla Pija Tušek. Vem, ker sem sedel za isto mizo, po naključju, in se presedel stran in samo videl šok. To je res drama. Da bo šel Niko Rakušček in bo na njegov zic sedel Tomaž Medvar zvani Ropotuljica, raje pa sliši na ime Medo, se je vedelo in izšlo dobro. Ko je šla Pija… In to ravno ko je kazalo, da bo Trash Candy najboljši izvozni produkt Maribora, pa tole. Neradi govorijo o tem, vsaj ne uradno. Boli, seveda boli. Koga ne bi. Ker je bilo tako… Dobro in spevno in visokoleteče. Od koncertov v Nemčiji do krutega dejstva.

“Maribor je daleč – od tam, kjer sem jaz doma.” – Špela

Ampak Candyji niso obupali. Ma, jok. Ni šanse. Niso taki. Vse povedo že v komadu Something To Believe In. Če bi radi videli najbolj nasmejane tipe, e, idite kdaj pa kdaj v Living Room. Tam so. In se režijo. Pokajo štose. Ti je hudo? Pa seveda je, glej, kaj sem v piru not našel. In taki štosi. To so old-schol post high school muzičari. Gurali so dalje, naredili avdicijo. Da bi Tine šel za mikrofon, a-a. Ženska mora bit. No. Punca. O tem itak več povedo v intervjuju, ki vam je na voljo v poslušanje.

Špela, ki se za tuje trge predstavlja kot Shana, jih je takoj prepričala. Ujeli so se. Čeprav so ugotovili, da Sevnica ni isto kot Selnica. Niti malo. Zato se Špela tako cijazi s cugom. Dve uri in še malo čez. E, dragi moji, to je volja, to je žalja, to je upanje. Špela se sicer piše Gorogranc, priimek, ki ni šans, da si ga zapomnite, še manj pa bi se bil našel junak, ki bi znal priimek zaklicati trikrat zapored. A-a. Kar vprašajte Medota. In prav njega sem vprašal, naj opiše pevko.

S katero se je, seveda, toliko spremenilo. A se v bistvu ni. Nadomestiti Pijo ni bilo lahko, nove Pije ne bi našli, ni šans. Pevk se ne dobi na mercator pike. So pa v Špeli dobili pevko, ki iz grla prinaša nepopisno željo, srečo, otožnost, gromoglasnost, voljo, solze, smeh… Skratka, vstavite po potrebi. Je pa Focus kar hitra plošča – z izjemo, zanimivo, uvodnega komad The Way I Feel Now, ki je na vratih nežno povabilo za neskončni žur, ko starih ni doma. Leto dni je, kar je odšla prejšnja pevka. Zdaj pa že nova plošča in do konca leta koncerti po državi, najbolj pa se seveda ogrevajo za tujino.

Ja. Prikimali so mi, ko sem jim rekel, da je daaaaaleč najboljši komad, vsaj za moje otožno srce, Should Have Listen. To je njihov Nothing Compares 2 U. Saj. Ker so se tam Martinu Bezjaku, temu mariborskemu znalcu produkcije, tudi baje najbolj prepustili. Sicer pa je Focus nažigaška žoga, na prvo žogo, brez popuščanja, čisti šus, tak kot fuzbal na bande. E, to. To je ta plata: muzika na bande. Ni avta, ni premora, ni kota, ni sodnika. Candyji si sodijo sami, Martin in Jernej oglodata kitare gor in dol, Tine prikriči s svojimi back vokali in Medo je vedno tam, da si obriše pot s čela in tako tolče bo fusi, da vam ne da niti malo časa za neko resno razmišljanje.

“Dance je še vedno vrhunski, simpl, čizi komad […] Ampak muzika mora rasti z bandom” – Tine

Focus bo plošča, ki vas ne bo peljala na znižani gigabambus v petek ob treh popoldne, ko se vikend zdi rešitev za vse vaše težave [What’s the Story], še manj vas bo lirično zazibala, objela, pocrkljala in zažvalila [Running From Something, Searching For Anything], vas bo pa zato spomnila, kako je, ko skozi slušalke neko dinamično, mamljivo, melodično in svinjsko dodelano muziko skozi vaše slušalke poslušajo še vsi okrog vas. To je muzika, zaradi katere vas bo nekdo pocukal za rokav in spet vprašaj: čuj, kaj maš to? To je naše?

Ja. Je. Tinetu sem, ko je dal za xx pir, povedal, da mu samo zato, ker niso razpadli in ker kljub šihtom, puncam, resnosti in vsemu ostalemu še verjamejo. Zato je Focus štirka. Ne šenkana in ne na lepe oke. Čeprav jih Candyji imajo. Itak. Ne. Štirka zato, ker če kdo nuca podporo in motivacijo, so to tile modeli in modelka. Ne nazadnje, te se pa vi peljite v Sevnico, tja dol. Pa tako verjamite kot verjamejo štirje fantje in dekle. Če ne verjamete, se pojdite v soboto, 17. oktobra v Klub MC prepričati na lastne vuhe. Štopli za ušesa so bili nazadnje, ko so izdali drugo ploščo, skorajda obvezni, ampak tokrat baje ne bodo. Greh bi bilo zgrešiti tale šus melodije in mladosti. Muzika na bando!

P.S.: Mulec z naslovnice ni ne oni z Jerry Maguiera niti ga ne poznamo.

P.P.S.: V zahvalah bookleta lahko ugotovite, da en član banda ni zabezecan.

9. oktobra 2015

Oznaka: intervju

Zakaj ravno jaz pevec? Ker sem (bil) najlepši!

Babice, stari, so moje največje fenice!

Hostarski mojster hrvenščine

Muzika na bando