[wp-review id=””]
Tako. Zdaj smo dokončno videli postresničnostni svet. Kaj pa to! Kaj. Pa. To! Ja, to so mokre sanje Donalda Trumpa. Pa ne le njega. To je nekaj, kar še algoritmi facebooka niso pogruntali. Intervju s samim sabo. Po smrti. Zrežirano odigrana lastna percepcija sebe. o! O! o! Predstava B U M! resda nima stvarne kataklizmične eksplozije, ker Rok Kravanja v vlogi Roberta Oppenheimerja ne prižge tiste piratke/petarde, ima pa tisto še bolj grozljivo.
Ni kaj, ko greš še drugi petek zapored v GT22 in spet narahlo pada dež in veš, da predstava ne bo neki štikl s premorom in da boš lahko zbiral sedež in da bodo v publiki tisti, ki gledališče živijo (ne pa zgolj hodijo vanj), to postane neke vrste poseben ritual. Tokrat si spet sploh nisem prebral, za kaj in koga in o čem gre predstava. Naj me zabriše na rit. Ker to je – vem, zlajnan refren – Intimni oder GT22 in to so te Moment koprodukcijske predstave. Kjer te igralec že čaka na odru, kjer predstavo začutiš že, ko greš dol po zavitih stopnicah.
Zdaj, Uroš Kaurin je imel kar prav, ko me je najprej nagovoril z »ljubitelj gledališča«, še bolj pa s tistim, da ga bo resno najebal oni, ki bo pokasiral slabo recenzijo. A kaj je »slaba recenzija«? Za nas na Urbani.si je to gotovo nekaj, kar te pusti hladnega, kar je štanc, kjer zehaš, gledaš na uro ali, blasfemično, v glupi telefon. Ne vem, kakšna je vaša ideja za idealni petek, toda zame je taka izkušnja vnovič idealna, potem ko mi Glej, vitki študent še vedno ne gre iz glave.
Predstava B U M! morda nima takega šusa, ker ga pač ne more imeti, ko gledamo monotragedijo, kjer Robert Oppenheimer in vse tisto, za kar je še Christopen Moltisanti v Sopranovih rekel, da je »saj res, gledal film o tem«, ko je šlo za kubansko raketno krizo, vse to, kar naša generacija razume skorajda kot popkulturo, vstane od mrtvih na tako prismuknjeno prepričljiv, sodoben in interdisciplinaren način, da tudi če o Oppenheimerju, Heisenbergu (pa ne onem iz Breaking Bad/Kriva pota), projektu Manhattan, Einsteinu, cepljenju atomov, atomski bombi, Hirošimi in Nagasakiju, New Mexicu, Los Alamasu ne veste ama nič.
Eh. Tole je narejeno poučno. V bistvu kot neke vrste pouk. E, če bi taki pouk fizike in kemije imeli mi v šoli? Uf, gde bi nam bio kraj, jel? Čeprav tekst kot tak sploh ni tako na izi, ono, petkov, je in medias res delujoča uvodna predstavitev, kjer Kravanja prebere točno tiste srhljive besede, ki so antiverzija Neila Amrstronga in majhnega koraka za človeka, velik korak za človeštvo. »Dober večer, moje ime je Robert Oppenheime in sem že skoraj petdeset let mrtev. Sem tako slaven, da imena niti ne potrebujem. Sem smrt in sem Uničevalec svetov. Sem njegov Rešitelj. Sem oče atomske bombe.«
Srhljivo, kakopak. Zakaj? Ker je režiser Zoran Petrovič z dramaturgijo Mareka Turošíka razčeploznil zgodovino v tv intervju. Ki ga Oppenheimer voditelj opravi z vsemi svojimi osebnostmi, pa naj bodo zložene kronološko ali psihopatološko. Sigmund Freud bi si ga ob takem šovu vrgel na roko. Filozofi pa bi se pometali skozi okno, ker je skozi klasično glasbo a la Peklenska pomaranča pa When Johny Comes Marching Home Again v stilu Die Hard in Ken Burns dokumentarca o ameriški državljanski vojni prikazana vsa absolutnost relativnosti, kakršen koli oksimoron že to je.
B U M! ni le drama, tragedija za eno lik v štirih osebah. Ne. Kar Rok Kravanja prinese v leto 2017, kjer je najboljše, da bi bili kar sami svoji biografi, publika in factčekerji, skrbniki facebook profilov, je njegovo lagodno prehajanje med posameznimi tehnikami in skoraj umetnostmi. Ko opiše Oppenheimerjevo otroštvo, gledamo v počen televizor, kamor postavi lutkovno predstavo. Bolano dobro. Ko skuša podoživeti prvi uspešni test atomske bombe, kjer je bil izrekel bojda tiste zlovešče besede iz Bhagavad Gite, vzame nekaj kakor legokocke, legočloveške, luštkan tovornjaček, kamor nabije gor petardo. Ko gre skozi zgodovino fizike, Newtona in Einsteina, pri čemer je itak slednji glavni krivec, kot se skuša izgovoriti nanj, češ, saj je Einstein pisal Rooseveltu, pa mu v bistvu ni (živimo v Trump časih: verjemite, kar vam je pač bližje), vzame jabolko in v jabolko naspidira atome (radona, urana ali karkoli že) in tako spomni na Newtonovo gravitacijo, ki jo je Eistein upognil v vesolju in poskrbel, da je baje vse relativno.
In to je tisto, kjer predstava tako zmaga, da vsi izgubimo. Oppenheimer je postal simbol za vsesplošno relativnost, kjer težkamo smrt in življenje, zmago in poraz, krivda in nedolžnost. In ko Kravanja zmore preklapljati med vlogo tv spraševalca, ki na stara leta niso bili tuji Oppenheimerju, ki je rad šel na tv, profesorja, kjer ob tabli nariše, kako pridemo do atomske bombe, tako predano in preprosto, kot da bi razlagal poštevanko, ni sploh več pomembno, kaj drži in kaj ne. Oppenheimer je vstal iz groba in tumba svojo resnico o sebi in svoji vlogi v svetu. Morda bi kdo v predstavi videl krik, upor in boj pacifizma, ampak saj ne gre zdaj za to, nam, moji generaciji, se atomske bombe in to zdi pač hollywood produkcija (hej, Oppenheimer je dobil že kar nekaj filmov, pa tudi opero in še kaj) in predvsem dobra streljačina. Kaj pa mi vemo o obveznem vojaškem roku, o katerem zdaj tumba Karl Erjavec, ne?
Morda še najmanj močno izpade ključna nit predstave, in sicer avtointervjuji, kjer so na treh stolih posajene tri stare katodne televizije. Pa ne zato, ker kmalu pogruntamo štos premikanja med in pred kamerami, kar Kravanji uspeva v naglici, a ne z ihto, temveč ker je težko gledati v kamere levo in televizorje desno. Je pa ta del psihološko najmočnejši, saj Oppenheimer sprašuje, opisuje in opravičuje samega sebe, kar je za te čase ultimativna »tetrapolarnost«, če kaj takega seveda sploh obstaja.
B U M! je spoj umetnosti in znanosti, kakršnega redko pokasiramo v tako oprijemljivi, kritični in dostopni obliki. Ni presenetljivo, da je to opisano kot »avtorski projekt za odrasle in mladino«. Ker je. Če bi tole sukali v šoli, bi več dijakov poštekalo, kako smo prišli do atomske bombe, kakšen pa bi se gotovo navdušil tudi nad igro, ker je to jezik milenijcev, ker je to duh časa, ki sploh nima duha, čas je pa itak relativen, kar predstava mojstrsko pokaže, saj obudi Oppenheimerja, a ga skuša nato spraviti nazaj v stekleničko, potem ko je uresničila tri želje s tremi bombami; eno v ZDA in dvema na Japonskem.
Grozno je, ko pamet in razum nista v simbiozi, kar pospremijo vrhunske lučke, ki jih je spretno usmerjal in uperjal Andrej Firm, dodatni član predstave, gotovo (Miha Horvat mu je pomagal še kot zunanje oko). Predstave, kakršna je B U M!, so ustvarjene za GT22, ampak uhajajo kot izotop izven prostorov vse bolje in vse močneje in vse hitreje. Ravno zaradi tega, ker je tudi kataklizma na petkov večer lahko dober žur. In ko postanejo lego kocke, zrelo jabolko in dobra stara zelena tabla, po kateri se piše s kredo otroški inštrumenti najbolj nevarnih namenov. Rok Kravanja ni en Robert Oppenheimer. So pa vsi Oppenheimerji v tako lucidnem, mestoma sarkastičnem tonu Rok Kravanja. In je linija med resničnostjo in idejo, med dejstvi in fikcijo, med življenjem in smrtjo tako frdamano tanki, da te predstava lahko pretrese. Ne povsem, a te.
Bis. Se opravičujem mladenki, ki sem ji rekel, da je poleg mene stol še prazen. Nisem je želel pecat ali karkoli, sodeč po njenem odgovoru. Mislil sem, da bi raje sedela v tisti vrsti. Zato se res iskreno opravičujem, ker se mi je zdelo, da sem ji stopil na živec. Sicer pa top klima, fajn vzdušje, še bi.
