Oznaka: jezero

  • Leninov park #1: Park kot park

    Leninov park #1: Park kot park

    »Mater se tebi da. Park kot park.« – Pavle Brajc

    Leninov park je že v prvi epizodi… Ne. Počasi. Najprej nujno tisto, kar Leninov park ni. Leninov park ni Jezero. Pika. To je res nujno. Okej, igralska zasedba je ista, režiserja tudi, kamera, fotografija… Ampak, ne, Leninov park ni Jezero. Pa ne že samo po sebi zgolj zato, ker je nadaljevanje. Ali zato, ker se zdaj Tarasa bolje sliši. Leninov park je že vse odkar je Tadej Golob skoraj obupal ob pisanju nadaljevanja – muka. Ali pa dolgčas. Ali pa počasnost. Ali karkoli že.

    Leninov park je že v prvi od treh epizod notranje nasprotje Jezeru. Kaj to pomeni? Saj je najboljše povedal kar Tadej Golob. »Prvi del sem pisal neobremenjeno. Nisem pričakoval, da bo prejel toliko odziva. Ko so mi začeli govoriti o problemu drugega romana, sem si mislil: ‘To se meni ne bo zgodilo.’ No, pa se mi je. Knjiga, ki je objavljena, je peta verzija. Prej pa sem večkrat skoraj obupal […] Šele ko sem obupal nad tem, da bo knjiga izšla letos in se lotil nove predelave brez prisile časa in tistih prejšnjih štirih variant, mi je pisanje res steklo.«

    Šus doza dvoletja

    Skratka, šele ko boste nad Leninovim parkom obupali, bo steklo. Dve leti v tem času ni malo, em, časa. Celo za tako počasen mastodont, kot je slovenska filmska in tv produkcija. Kajti Jezeru je takoj še pozimi 2020 sledila V imenu ljudstva, ki je krimič zgodbe postavila v urbano okolje in bolj dinamičen tempo ter vzela nekaj bolj limonadnih prijemov, a ne na račun kvalitete, ter minulo zimo še Primeri inšpektorja Vrenka, ko se je na daljince prilepila krilatica, da so »in« tako slovenski krimič romani (Avgust Demšar) kot njihova tv ekranizacija. Jezero ni bila izjema tipa Življenja Tomaža Kajzerja, če se osredotočim le na tv serije na TV Slovenija. Za dodatno šus dozo (ja, dvojni pomen) pa je tukaj še film Inventura. Dva strela v slovenski film, ko sta metka presekala zloglasno oznako »slovenskega filma«.

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    Leninov park ima tudi kot serija enako težo pritiska, kot jo je imel že Tadej Golob. Mogoče, po svoje, še večjo. Kajti Jezero je bila tista serija, ki nas je spomnila, da še imamo dnevne sobe, televizije in nekaj, čemur bi lahko rekli domača popkultura. Jezero je bila prva domača serija po približno giljavžnt letih, ki s(m)o jo enako radi gledali in »ne-gledali«. Jezeru je torej uspelo nemogoče. Nismo se ravno kregali, smo pa imeli mnenje. Kar je bilo enim všeč, je druge zmotilo. Serijo so gledali tisti, ki serij sploh ne gledajo. In oni, ki so zavijali z očmi, ker smo zgrešili desetletje, ko je serija Bron (Most) skoraj izumila žanr skandinavskega noira.

    Zato pa je sledil… Virus

    Vse to je bil pritisk in TV Slovenija je ravnala, kot bi vsaka hiša. Ali podjetje. Jezero je bil hit. Tako ali drugače. Bil. Pri čemer je bila prav serija nad vsem. Jezero. Nihče ni nadvladal osnove. Nihče ni rekel »ona serija s Cavazzo« ali »serija, kjer nič ne slišiš«. Čeprav je to štrlelo ven, seveda je. Ampak Leninov park je prišel z zamikom, ki je v tem svetu še večji kot pri piscih. Nenazadnje, Tadej Golob je že konec leta 2020 izdal četrti del romanov o Tarasu Birsi in njegovih primerih. Naslov? Virus. Leninov park pa je v paketu  z Dolino rož prišel v času, ko nujno potrebujemo nekaj kolektivnega predaha. Pa smo šele vstopili v supervolilno leto. Na Leninov park je padla teža vsega, kar sproži kratica RTV. Še to. Tega še Golob ni rabil prenašat.

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    Je pa tudi njega stiskalo, ko se je zgodil – hit. In ko se v Sloveniji zgodi hit… Tak, velik, resen, ornk popkulturni hit… Je… No. Jeba. Poglejte samo najbolj gledane filme. Ali resne glasbene presežke. Vinci Vogue Anžlovar je zaslovel le še s tem, da je povedal, kakšen lajf je imel po Babica gre na Jug. Vinči, ki so ga v Ljubljani redne stranke rade imele za svojega taksista. Bi radi še bolj nazaj? Kaj je že počel František Čap, režiser Vesne? Jajca, kunci, revščina, ciroza? Ne bom pozabil, kako mi je resda sila svojevrstni Dejvi Hrušovar v Šiški tožil nad tem, da nima prav nič od tega, da je napisal Dan ljubezni, Marie ne piši pesmi več. Ali kako je bilo malo bližje centru na Celovški obiskati Tomaža Pengova nasproti Tivolija, kjer je stanoval? Pa anekdote, kako je Andrej Košak še debelo desetletje po izidu fenomenalnega filma Outsider (1997) vsaki, ki je padla na finto, šel kazat »director’s cut«? In to, da je Tomi Meglič, kar sem ga večkrat vprašal, po bežigrajskem koncertu in after-partyu šel domov. V Gunclje. K staršem.

    Najbolj »slovenska« serija, ker…

    Zato je Leninov park mini serija, ki bo morda najbolj »slovenska«. Vsekakor bolj kot Jezero, kjer so že kulise Bohinja iz nas naredile, em, Ameriko. Ali, če hočete, Švedsko. Ali še bolj kot Dolina rož. Na Leninov park so padla pričakovanja vseh pričakovanj. Zdaj vemo, kako se je počutil Golob. Ko je metal verzije stran in moral pomagati piliti scenarij za bolje spisano Jezero, ko je vedel, da se nekaj kakor muči.

    Ne bi sicer držalo, da Slovenci nismo mahnjeni na nadaljevanja. Ali da jih ne maramo. Le uspešna niso, ker so še iz tistih časov, ko so redka nadaljevanja uspevala. Vesna, Kekec, Poletje v školjki, Gremo mi po svoje, Košarkar naj bo… Čakamo sicer še na kako nadaljevanje, obeta se nam Dedek gre na jug. Ampak dejstvo je, da Leninov park ni padel v dober čas, kaj šele v primeren prostor. Če bi se namreč loteval širših recenzij, takih, FDV-jevskih, bi Leninov park pogrnil že v tem, da nima novih obrazov. Ker pač ti v Sloveniji večinoma palijo.

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    Kar pa ne pomeni, da ne obstaja alternativa. Seveda je. Ampak Taras Birsa je daleč od.. Ne, ne bom ga omenjal. Niti to ni politična serija, četudi je Golob sam priznal, da je to njegovo najbolj antifašistično delo. In da že začetek v preseku recimo tega navadnega bloka – pustimo, koliko bi bil zdaj vreden kvadratni meter v blokih, ki jih je risal Maks Fabiani – prinaša mladega nacija, ki je resda koncipiran bolj na zamik kakih tridesetih let.

    Umor je skoraj enak vsakdanjosti

    Ampak Leninov park je najbolj slovenska serija v tem, da je vsaj v prvem delu – in enako je v knjigi – umor »klošarke« na klopci »enakovreden« mimobežni vsakdanjosti. Jezero je vendarle imelo bolj šokanten umor. No, za začetek, le kadaver. Ja. Glava… Kdo ve kje. Leninov park ima soroden začetek, da truplo najde vsakdanjost. V tem primeru »Neo in Val«. In vzgojiteljica. In še več, kasneje Tina Lanc gospo celo prepozna. Gospa Kresnička. In ni povsem nepoznana. Čeprav je bila bedna, dovolj bedna, da je njen umor skoraj trivialen. Če otroci nehajo streljati z vodnimi pištolami, se kriminalistični zagon gre pesimizem vs. optimizem. Kajti ko Taras vpraša Globa (Aleksander Svete), kako je, mu ta odgovori: »Lahko bi bilo boljše«. Taras, ki pač ne pije (več), pa mu odvrne: »Lahko bi bilo tudi slabše.«

    Prvi del Leninovega parka, vseeno je to tv recenzija, je predrzen. Zakaj? Sedi na »lovorikah« Jezera in ogromno terja od gledalca, ki tole ne bo gledal v paketu čez nekaj let, ko bo med šestim delom Jezera in prvim delom Leninovega parka le pet sekund z možnostjo preskoka, ne pa dve leti. Kaj terja? Dober spomin, čeprav je ta celo za kriminalke kratek, saj – govorim za mimobežne bralce, vsekakor ne ljubitelje – kmalu pozabimo celo to, kdo je bil na koncu morilec. Tadej Golob že v štartu ni »whodunnit« pisec. Ne. Žanra se je priučil in enako velja za Klemna Dvornika, ki podpisuje prve tri dele, preden bo štafeto, pardon, kavo iz avtomata predal Matevžu Luzarju, ki bo obdelal Dolino rož.

    Kaj je torej alpski noir?

    Leninov park se tako uvodoma vleče, ker smo pozabili, da je Jezero potrebovalo kar nekaj časa, vsaj tri epizode, da je steklo, pa še tedaj ne povsem zares. Zato je predrzen, ker si po uvodnem kadru umora dovoli piljenje alpskega noirja, kakor se je zdaj prijelo naših krimič tv serij. Ampak kaj alpski noir je? Poleg kadrov narave, ki so tokrat skopi, saj Argentinski park / Park slovenske reformacije pač nudi le nekaj dreves in je v primerjavi z drugimi parki (ne zgolj v Ljubljani) zelo skromen, gre pri alpskem noirju, kot ga nudi naša režija, predvsem odsotnost (iz)povedanega.

    Od gledalca terja veliko. Več. Preveč? Morda. Prvi del namreč ni udaren oziroma je udaren na koncu, ko Dvornik pokaže, šokira, preseneti z morilcem s čelado, ki ob doooooolgi šetnji čez Metelkovo ob komadu Mrfy (Zaljubila) preseka vse, kar smo videli dotlej. Z nenavadno prepoznimi oglasi vred. Šus na koncu je kompenzacija za večino tega, kar smo videli prej. Ne samo zato, ker je strelec s čelado mojstrsko »scary«. Ampak ker ponudi končno nek izhod iz znanih likov.

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    Leninov park se namreč v prvem delu zgodi na majhni kvadraturi kriminala in usod. Tarasu Birsi namreč kljub Jezeru in opisom, kaj vse je nekoč še zmogel (pitje, plezanje), manjka predzgodba, v kateri bi razumeli, dojeli, spremljali njegovo molčečnost. In enako velja za ostale, pri čemer tokrat svojo razširitev dobita Tina Lanc (Nika Rozman) in Pavle Brajc (Gregor Čušin). Ampak na račun česa? Prva epizoda namreč resno koketira z idejo, da lahko serijo gledamo prav skozi Brajca. Prvič, pooseblja vročino, edini se resno poti v dnevih, ko Arso napove do 38 stopinj. Čeprav so listi na drevesih še globoko nekje med aprilom in majem. In naključni ljudje na Slovenski še v dolgih jaknah. Ampak okej.

    In, drugič, Brajc je zdaj neke vrste Taras. On si želi samo, da bi imel mir. Da ne bi klicali njega, če bi lahko koga drugega. In ravno zato mu, pardon, spizdi kuža. In zato je prav on tokrat tak kot Taras v Jezeru, ko je »moral« na novoletni žur v Bohinj, pa potem »slučajno« nabasal na umor. Brajc deluje kot potencialni neplačnik RTV prispevka. Zakaj? Ne vem. Zgolj ugibanje, likov je zelo malo, Leninov park se posledično ubada sam s sabo. Kar ni nujno slabo. Stavi pač na to, prosto po Golobu, da nas ti liki zanimajo. Še najmanj, tokrat, Taras Birsa.

    Ni težav z zvokom in to je…

    Težava Leninovega parka tako zgodaj je v tem, da tokrat ne bi bilo težav, če bi Sebastjan Cavazza imel težave z zvokom. Ker govori tako prekleto malo. Kar je ironično – glede nato, kako Golob niza like skozi dialoge. Taras Birsa je tako odboj. Ni več fokus. Skoraj ukinejo ga, večno ga bodo ukinjali. V Tarasu je vse, pa hkrati nič. Bolj koristen bi bil za neke povsem druge čase. Če so ti sploh kdaj bili. Ko že misli, da ve, v kaj se spušča in da vsaj ve, kdo pravzaprav ni več, ko mu Tina reče, češ, a nisva rekla, da ne bova več, se mu nov konstrukt podre. V tem oziru je Golobova, še bolj kot Dvornikova, izraznost silovito moška. Taras bi nekoč bil »pravi ded«. Pa ve, da ti časi ne obstajajo več, ampak je vendarle pravi ded. Še mu rata. Čeprav ves čas skozi Cavazzine grimase ve, da zmage ne bo. Cavazza v Tarasu Birsi gradi lik z navodili, ki so relativno preprosta. Sploh ni problem v navodilih. Težava je v tem, da že vnaprej ve, da mu to, kar bo sestavil, ne bo všeč. Niti malo.

    Kajti navodila se spreminjajo. Taras tokrat ni šef, pa saj ne, da je kadarkoli bil. Cavazza je že v Jezeru bežal od lika, zato je tekel, varal, sikal, delal. Najboljši lik v seriji tako ostaja žena Alenka, ki jo Jana Zupančič fenomenalno upodablja. Tudi ko se sooči s fotografijami, kjer vidi, da naj bi jo bil mož varal. Alenka je in ostaja stabilnost. Alenka vedno nekaj dela. Saj tudi ona bore malo pove, raje obrezuje cvetje ali karkoli že. In z manj, skoraj nič, pove vse. In s tem da Tarasu tisto kajlo, ki jo itak išče. Če mu že šef Drvarič (primerno zateženi in ljigavi Branko Šturbej) da vedeti ne le, kdo je šef, ampak tudi da on ni šef. Ker je zdaj gospodična Lanc tista, ki bo vodila primer.

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    Morda, za prvič, zgodba ni ti pomembna. Ne bom analiziral, kako sta po abecedi zvonila na domofon potencialnih očividcev. Ker v Sloveniji očividcev itak ni. Če že, kaj slišimo. Ampak… Radko Polič Rac v vrhunski vlogi da vedeti, da bi to lahko bila tudi petarda. Prej se spomni tega kot pa večer prej voditelja Odmevov, onega, porkaduš, ki je nekdaj vodil šport (kaka kajla Bergantu, mimogrede). Leninov park je imel luknjo v tem, da je tako samoumevno najti mladega nacija, ki živi pri mami (Silva Čušin) doma uber alles. Saj Taras bi ga na gobec, ampak kaj, ko ga muči komolec.

    Koriander!

    Leninov park se je začel prepočasi, ker je nasilno moral ustaviti vsa pričakovanja. To ni le drzno, je predrzno. Leninov park noče biti hit, ker je to že predhodno bil. Dvornik je ubral sicer vmes zelo okorno montažo in mestoma nepotrebno predolge kadre, v katerih bi »zvezda« epizode postal Brajc, njegov kuža in njegova primerjava, da mu je ušla tudi žena, ampak da upa, da se bo za razliko od nje kuža vrnil. Ko bo lačen. Pri Tarasu pa bi skoraj prevladal njegov vonj – glede nato, da ga večno muči želodec. Ker če Alenka zgoraj pri (ex STA kafiču) restavraciji želi rose in vse, kar pač priporoča sluzasti kelnar (vrhunsko neizrazit Luka Marčetič, ki postaja novodobni Primož Petkovšek), je Taras takoj zaznal – koriander. Detektiv, ki je nucal šest delov Jezera, da mu je storilka rekla: »Če sem čisto iskrena, sem mislila, da boš prišel prej.«

    Leninov park zatorej nima že v štartu šans, da bi ponovil uspeh. V Sloveniji to pač ni možno. Okej, razen v politiki. Samo tam moraš biti ves čas enak, pa prepričati folk, da si bolj moderen. Leninov park pa je in bo, ugibam, še v Dolini rož točno to, kar je od začetka. To je serija, v kateri 45 minut nekdo namesto nas bolšči. Nekdo, ki ve, za kaj (se) gre. Nekdo, ki je dober v tem, kar počne. Nekdo, ki verjame, da je dober ne samo v tem, kar počne.

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    Taras Birsa je v prvem delu Leninovega parka degradiran, ampak ga to ne moti, ker vedno lahko samega sebe degradira še bolj. Kot je rekel Magnifico: nihče se mi ne more na glavo posrati tako, kot se lahko sam sebi. Ampak takrat imaš lopato že pripravljeno. Tudi Taras jo ima. Razlika je le, da je Taras kriminalist. In ne hitmejker. To je lik s čelado, ki se prošeta po Metelkovi na koncu dolge epizode, po kateri smo se nekateri spomnili, da je bilo Jezero počasno, ampak si je vzelo čas. Kako bo Leninov park pri tem, da sta Lančeva in Birsa dobila le dva od petnajstih stanovalcev, vse to zmogel v treh delih? Da ne omenjam še vseh drugih izzivov, ki jih je ena ura, pusta dialogov, prepustila javnosti. Zakaj ni več kemije med Tino in Tarasom? Je to vse? Je to razlog za varanje? Neizrečeno? Je videz skupaj z delom vse?

    E, to je enigma. Leninov park mora narediti v treh delih to, za kar je Jezero potrebovalo šest epizod. In nato sledi še Dolina rož.

    Morda pa je tako tudi najbolj primerno. Vendarle smo v petem koronskem valu in supervolilnem letu.

    Leninova klopca

    3. Tip Tine Lanc. Kasting? Vrhunsko povprečje!  

    2. Zgrešeni klic? Klicalo je leto 2000. Kaj je reklo? »Daj mi telefon nazaj«

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    1. Taras: »Spet bo 38 (stopinj)«. In oba v – jaknah.

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona
  • Jezero #6: Bil je ves bled, ker Bohinj

    Jezero #6: Bil je ves bled, ker Bohinj

    [wp-review id=””]

    Ko sem bil v tretjem letniku gimnazije in vse bolj ihtavo izgubljal upanje v to, da bom kadarkoli imel punco, sem dobil zadnjo veliko priložnost, upanje, možnost, šanso. Da mi bo ratalo še pred izpitom za avto. Ki sem ga potem povrhu delal trikrat. In takrat sem, po moje skoraj edinkrat, izkoristil možnost, da kot predsednik razreda (in, khm, ravnateljev sin) povem, kam da bi šel naš razred, 3.b, na teden OIV. Nabor je bil: vukojebina pod hribom, vukojebina za hribom in vukojebina ob hribu. Zato sem se obrnil na idole. In eden teh, tri leta starejši tip, ki sem mu kaka tri leta na Hvaru služil kot izgovor za »maaaamiiii, mi daš nekaj kuuuun, da Jaaašo peljeeem na sladoled«, torej za štiri hajnije, mi je razlagal, skupaj s sestro, njegovo sovrstnico, da kaaaako so se imeeeliiii oniiii faaaajn na OIV tednu. Aja, kaj je OIV? Obvezne izbirne vsebine. Ultimativni oksimoron. In kam ste šli, sem ga vprašal. »Stari, Bohinj. Kak je blo noro, vse smo spili, parfum, čistila, alkohol, tekoče milo, vse.« Ker se je večini drugih v klasu fučkalo, smo seveda šli v Bohinj.

    Tam je, tiste jeseni 2003, potem prve štiri dni tako scalo, da smo delali gozdne vaje z omarami v kleti, potke Triglavskega narodnega parka smo spoznavali na diapozitivih in VHS kasetah in našo sobo, torej štiri tipe, ki so alkohol tovorili v torbah z dvojnim dnom, so obkrožili vsi profesorji, ki so morali takrat z nami. Še najboljši je bil stari za filozofijo, ki je rekel, da je poslušal vse Gunse, Metallico in to za nazaj. Nad Slovenijo se je zguznil neki tržaški ciklon, lilo je tako noro, da se je na eni točki vodjem program v CŠOD tako zmešalo, da so nas nagnali po kanuje in smo se šli vozakat po Bohinjskem jezeru in seveda se je spet ulilo in so kar od nekod, Bohinjci pač, privlekli iz riti lavorje, da ne bi utonili. Če bi to bilo danes, bi bili vsi na teveju. No, Svet na Kanalu A, ampak vseeno.

    Ker je šele v četrtek, predzadnji dan, posijalo sonce, so nas nagonili na vse, kar smo zamudili, in smo šli na Vogar, kamor je sošolec Jan tovoril višinomer, sam samcat, vsi smo bejžali od njega, ker je tako piskala tista naprava. Za nagrado smo se zahvalili sosošolki (paralelka, za Nemariborčane) Špeli, da je leto prej padla in tako prva dopolnila osemnajstko in smo lahko imeli žur. Ker smo zaloge spili in spraznili, smo nekaj še nekako nabavili, ampak ne mi, temveč e klas, hvala fantje, da niste spizdili keša in spili vsega sami, nabavili pa smo seveda sam poceni ološ, pa saj, ko si dijak, piješ kot lijak, tako da bi bilo vse fino in prav, če se ne bi moj sošolec Ž. tako nacuzal, da je zaspal pod tušem. Ker se tam ne moreš utopit, ni take sile, ne? Ne. Lahko je še huje. Ž. je stuširal sebe. Dobro stuširal. Nato je stuširal celo kopalnico, a ker je bil tako priden, je stuširal še pol naše sobe, cel hodnik in tepih sobe, v kateri je bila naša razredničarka.

    Jaz sem takrat pod pogradom, ker slabo pležem, poslušal Metallico, album S&M. Da je razredničarka v sobi, sem ugotovil med solažo instrumentalke The Call of Ctulu. Pesem traja kakih 8, 9 minut, skratka celo večnost, nato sledi Master of Puppets, ki spet traja celo večnost in mislim, da smo bili že pri Fight Fire with Fire, ko sem videl, da stara rohni, kriči, kriči, kaže na tla. Ne, nisem imel noise cancelling slušalk, ker teh takrat še ni bilo. Je bil pa nad mano sošolec L., ki je prav tako nekaj poslušal, dremal, moralo je biti okrog polnoči. Ruknil sem ga, pokazal s prstom, vprašal je, kaj je, in si dal slušalko nazaj not. Stara se je drla, pizdila, šrajala, skratka cel halo. Da bomo vsi dobili ukore, da saj je vedla, da ne gre z nami na maturantskega, da smo katastrofa. Imela je svoje zelo dobre razloge, ni nas pa, začuda, pretirano žalila. Pa bi nas gladko lahko.

    Nato je šla in čez kakih 679 ur je Ž. prišel ven iz kopalnice. Pogledal je na tla in vprašal: »Zakaj so te brisače po tleh?« Takrat ga je L. skoraj zadavil.

    Da, tak je bil Bohinj. In verjetno bi vsi dobili ukore pred izključitvijo, če ne bi na enem drugem taboru, v neki drugi vukojebini brez jezera, en drugi sošolec, A klas, ponoči nahrulil neko prfokso, ki je spremljala drug razred. »Ti nas ne boš jebala!« ji je kričal. Ni je motilo, da ji jebal vse po spisku. Ubilo jo je to, da jo je tikal.

    E, na to sem tuhtal, ko se je končalo Jezero, nadaljevanka, ki ne bo nikdar najboljša, ker pač ne, ker krimič in oh in ah, ker ne znamo snemat nadaljevank, kar bo naslednja fama, ampak ja, ni bila najboljša, smo se pa lahko o njej pogovarjali – še posebej z onimi, ki serije niso pogledali kaj več kot kader, dva. Ampak je bilo luštno. Prav ta »skupnost«. Jezero je doseglo, da smo se spomnili, da imamo domače dnevne sobe, tečne nerazumne sosede, nacionalko, televizijo in različna mnenja.

    Razmišljal in obujal sem tisti Bohinj, tisti pogled razredničarke in sošolca. In se spomnil na nespretnega in tumastega blejskega direktorja za turizem, ki je telebnil z izjavo, da naj Slovenci na Bled raje (poleti) ne hodijo, če se želijo ogniti gužvi. Zdaj ima še enega aduta. Jezero in njegovo izjavo, pravzaprav Golobovo, ki je mojstrsko sklenil z:

    »Veš kaka je razlika med morjem in jezerom? Ob jezeru je vedno vonj po trohnobi, po blatu, po mahu. Morje celi rane, Jezero jih pa odpre.«

    Vse od tete Pehte nismo imeli lika, ki bi tako v nulo zinil, povzel, sesul.

    Tako. In to je to.

    Le da tega ni dahnil, zašepetal, skrivenčil Taras Birsa. Nak. Ves čas smo gledali vanj, čakali, ali se bo zlomil, se repenčili, ker tako govori, mrma, žlabudra sebi v brk in jakno in pulover in volvota. Ves čas smo skušali rešiti primer skupaj z njim, le da smo morali reševati še njega, pa sodelavce, pa policijo, pa ljubezen, pa družino, pa… V bistvu nič več in nič manj kot Slovenijo in svet. Ves čas smo mislili, da vemo, kaj gledamo. Ali da vsaj vemo, česa ne gledamo.

    Na koncu je udarilo tam, kjer ne bi pomislili, zato pa je Tadeju Golobu s krimič romanom Jezero po svoje uspelo. Ker na koncu je skoraj vse skupaj kliše. Ni bilo nekih zarot, narko kartelov, domačih zblojencev, skoraj zombijev. Ne. Na koncu je umor, star kot čas. Najstarejši motiv. Ljubezen-ljubosumje. Ko smo že mislili, da vemo, kako in kaj, smo vedeli še manj. Vedel je patolog Cvilak nekaj, samo njemu je bolj pomembno v šestih delih spiti tri flaše viskija, kot povedati nekaj, kar bi dejansko pomagalo Birsi in njegovemu primeru. Vedela je urednica, ki jo vrhunsko skinila v nulo Karin Komljanec, da ena novinarka manjka in da je šmirala s tipi, s katerimi ni dobro šmirat. Vsi so vedeli vse, pa hkrati nič. In ko se potem kaj zgodi, je vse jasno. Najprej to, da je žena gladko bila ljubica, tudi če tebe ni bilo zraven. Da kar naenkrat, ko je Alenka odgovorila tako, da niti volvo ne more pomagati, ni pomembno, kje je hči, s kom je hči, zakaj ne na smučanje.

    Taras Birsa je pač tip, ki je pasivno aktiven pri svoji aktivni pasivnosti. Ja, ima talent, nos, ovo ono, samo vseeno tista iz uvodne, da »bi priznali še tisti, ki niso ničesar storili«, ne bo držala. Taras ni raziskal niti svoje žene, prijateljev, ni vedel, da ga bodo nasadili na Odmevi. A hkrati je kao in sploh bog kriminologije. Ampak to ni nujno slabo, v bistvu sploh ne, tak, konflikten lik, je bistvo takih serij. Le da ne moremo vedeti, ali je režiserki par Luzar-Dvornik to želel namenoma ali se jima je, po domače, usralo.

    Na koncu je Jezero nevarno tonilo in se zapletalo, trupel je bilo vse več, prav tako vprašanj, afer, ljubic in likov in povezav, odgovorov in rešitev pa vse manj. Na koncu smo bili že »pa dobro, pizda, kdo pa je potem odrezal glavo, kdo ubil mulca?«. Še tisti, ki smo prebrali knjigo in se nekje v petem delu spomnili, kdo da je bil, pa vseeno nismo spojlali, ker tudi vsi nismo brali Georga R.R. Martina in bi bila Rdeča poroka toliko manj krvavo šokantna. In tako je bilo tudi v Jezeru. Na koncu je zadelo iz več razlogov, ampak pomembno je, da je zadelo ravno takrat, ko smo se že naveličali povsem pasivne Tine Lanc in absurdnih dialogov Brajca in Osterca in vprašanja, ki je bilo še najbolj napeto, kdaj bo lahko, za božjo voljo, šel Cvilak v penzion. To je bil pravi misterij, to, da bi specialci uleteli na ZPIZ, alo, roke gor, kako kaže izračun, to je rop!

    Serija Jezero je veliko obetala v pilotu, nato pa se zapletala ravno tako kot smo se tisti, ki smo brali knjige, praskali po glavi, zakaj so tako dolge, a se ne da povedati na 200 straneh. Ne, ne da se. Poanta je ravno v tem, da se dolgo ni dogajalo nič, je pa problem, kako to, da se nič ne dogaja, pokazati na teveju. Dandanes. Kako pokazati notranje monologe, mimobežno afero, na pol zapito ženo, na pol propadle sodelavce… Ja tako, da daš vlogo psu, arhivarki, hčerki, njenemu tipu, natakarju, forenziku, Bohinjcem, odvetniku, Eriki Žnidaršič, skratka kar vsem lepo po spisku, čim več jih je, boljše bo. Ker to je realen lajf, čeprav je težko uganiti ali zadeti, ali je Jezero ciljalo na to, da bi prikazalo čim bolj realističen lajf nekega kriminalista in vseh, ki krožijo okrog njega. Svet sicer tako deluje, a ga redko posnamejo. Jezero je bilo serija o Tarasu Birsi, ki ni želel niti na novoletno zabavo, potem pa je še fasal primer, povrhu med zalimi gorami, da je bilo še toliko huje, ker bi on najraje na svetu spet plezal. In, če smo iskreni, spet pil alkohol. Ja, saj ga, tako daleč gre, da cuzne enega, niti en štamperlček, pa ga že vozijo v kliničnega. Pa gre tečt in vse skozla. Ker za to gre. Za kozlanco. Tam je rešitev. Ali kot smo brali lahko včeraj na MMC-ju, kjer so se spraševali, kako blizu smo bili prohibiciji v Sloveniji, in izvemo, da ga je že Ivan Cankar tako najebal kot Taras Birsa (in sošolci razreda 3.B), ko so ga poslali na terapijo z vodo in mlekom v Kranjsko Goro, od koder jo je že prvi dan romal nazaj v Ljubljano, kar je pojasnil z: »Vsi me vidite ob vinu in puncah, nihče pa me ne vidi, ko cele noči hodim gor in dol po sobi in kujem stavek na stavek. Saj jaz, hudiča, nisem kriv, da sem Slovenec.«

    Točno to. Noben od nas ni kriv, da je Slovenec. Zato ne moreš biti obsojen. Si pa lahko sodiš sam, kar je vedel že dobri stari Ivan. Še zlasti, če si v bistvu ti najboljši lik, zgodba, vse v neki življenjski epizodi. Ker to, kar je pripravila Nataša Barbara Gračner je življenjska epizoda in epizoda življenja. Ljudje, pa ona je glavni lik. Če bi gradil kontra in spisal akcijski krimič, bi Golob morda še bolj raztural. Morda je Karin Prelc glavni lik. In vse ljubice, ki jih je nažvakal njen mož Rajko Prelc, ki je imel samo to nesrečo, da so ga klicali Rajc, kar je preblizu Prelc in smo včasih že, tepeč se po glavi, skoraj zamešali, kdo je kdo. To bi bila štorija! Seveda je obrat rahlo politično nekorekten, ker je Prelc, Rajc, karkoli že, resda velika moška svinja v pilotnem delu, ampak je potem tako krhek na operacijski mizi, ko ga zadane možganska kap, ker je imel visok pritisk, da je na koncu žena tista, ki je grda, ker ni prenesla, da je umrl njen sin, em, Bojan, Borut, nekaj takega, on pa se je flodral po drugih, kar je še šlo, dokler ni prišla osemnajsta ljubica, taka lepa, fina, blont, novinarka, povrhu noseča. E, takrat se je pa gospe Prelc snelo. Vse je pretrpela, to bi bilo pa tumač. In bi bilo vse okej, ajde, rezanje glave, ker bi rad vrgel nago truplo v reko, ni okej, ta je res adijo, še bolj kot tista, da je gospa Prelc bila nekoč skoraj gospa Rajmond Debevec, tako dobro je šicala, da bi, kdo ve, morda nastreljala medaljo. In bi pač bilo ženska vs. ženska in zdravo, če ne bi mimo še lazil tipček, ki je lazil za novinarko, ker je zlazil in zgazil svoj lajf. Če to ni bedna smrt, ne vem, kaj je. Ker si pač »šel mimo«. In bum šus.

    »Če sem čisto iskrena, sem mislila, da boš prišel prej,« je serija, zaradi katere bi se Taras Birsa moral morda sam zabrisati v Jezeru. Tu ga je najbolj fasal. Da ga ena taka gospa Prelc tako žali? Uf. No, saj, scenarij ji ni pomagal, ko je potem dodala, ko je vse pojasnjevala: »Začetniška sreča, ne precenjuj me, glede tega sem popolna amaterka.« Razen če bi morilka imela tak spič pripravljen, je malo verjetno, da bi kdo kaj takega zinil, kadarkoli. Ampak kar je zadelo, je bila mračna iskrenost, pa zatohla maščevalnost in morilska sla, v kateri je sicer vse črno in zlo, toda Jezero je dobro, četudi srhljivo prepozno, v tem, da na neki točki gospo Prelc celo razumemo. Lahko se postavimo v njeno kožo, ne da bi jo opravičevali, ampak da bi bili empatični, ker pač to znamo, ker naenkrat je bila gospa Prelc in žrtev in storilec hkrati, kar je resna jeba. In ko se to zgodi slovenskim likom, ostane le še ena. No, dvoje, kar sem že pisal. Črtomir je šel v Akvilejo ali kam, za mašnika, oznanjat vero na sveti. Gospa Prelc se je odločila za drugo opcijo. Tisto, našo. Tisti odgovor iz Kajmaka in marmelade, ko se na pizdarjenje klasičnega soseda, da kdo se vozi z jugeci zadere, tip z naglasom zadere »vi pa delateeee samomoreee«. Delamo še huje. Umore s samomorom, kar je, v luči nedavnih dogodkov, preveč realno in boli, četudi je to tv serija, ki bi naj bila, v neki svoji osnovi, razvedrilo. Kot je tudi ultimativni citat, eden od dveh, ki si ju bomo mogoče zapomnili (mimogrede, v seriji je “fukaš” z mojim možem, ne “seksaš”)

    In Jezero je bilo točno to – razvedrilo. Po naše, a na tuj način. Bila je serija, ki si je upala dovolj, da si je zagotovila nadaljevanje oziroma dve. Zasluženo? Pa ja. Da, bil sem navdušenec nad tem, da imamo nekaj, za kar si je nekdo, pardon, cel kup ljudi upalo zastaviti besedo (okej, in denar iz rtv prispevka, vseeno ne pozabimo). In za to pokasiral nekaj smeha, večinoma pa itak ni bilo Jezero tako zelo pomembno. Je pa šest nedelj poskrbelo, da smo si vzeli čas, da je Nika Rozman naučila Sebastiana Cavazzo zavezat kravato.

    Kar je dobro, je to, da se pogovarjamo lahko o vsebini, pa četudi ima ta luknje, ker se izkaže, da je Birsa lovil toliko napačnih sledi, pa farmacevtska industrija (aja, em, zakaj so že ubili dekana, kaj je že bilo tisto, eeem?), pa domačini, pa prastari arhivski problemi, pa iskanje rešitev na, od vseh placov, britofu (noben še primera ni rešil na britofu, znajo pa pomagati sedmine, čeprav se bodo Žale še vrnile Birsi, mimogrede, da namamimo za naprej) da se je, khm, zaplezal, kar glede nato, da je planinec, vodi k temu, da naj mu nekdo izbije iz glavo planinarjenje, ker se zna povzpeti le še na, em… Potrebovali smo Jezero, tudi tako serijo, ki je imela proti koncu vedno več lukenj in tudi scenarij, ki mu je šlo morda celo na roko, da ni bilo še kake epizode več. Potrebovali smo ga, da vidimo, če znamo. In, ja, znamo. Jezero ni popolna serija, ni idealna, je pa lahko izjemen začetek – kot že kaka prej. Le da tokrat dejansko je, ker bo sledil Leninov park.

    Jezero je bilo, kot pove Birsa na koncu, ledeno mirno. Da ne ostane nič drugega, kot da greš najprej na »eno močno kavo«. Še zlasti, če nekdo, kot tokrat Tina Lanc, reče »jaz častim«. In Tadej Golob, ki je napisal trilogijo, zaenkrat. Težava edina je ta, da je Leninov park še bolj konfuzen in da je Dolina rož morda boljša. Ampak… Boljše to kot nič? In to ni le boljše kot nič. Jezero ne bo na vrhu slovenske popkulture, je pa dalo vedeti, da lahko imamo popkulturo, kjer dejansko konzumiramo vsebino. In že to je ogromno. Zato, bravo. 

    P.S. Hvala vsem, ki ste brali in sledili povzetkom po vseh šestih delih. Bom vesel odziva. Hvala!

    TOP 3 lovske

    3. CSI po slovensko, gospod profesor

     

    2. A zna kdo zavezat kravato?

     1. Pingo sok, končno!

     

  • Jezero #5: Umor(a), Odmevi, smrčanje in seks

    Jezero #5: Umor(a), Odmevi, smrčanje in seks

    Boris Cavazza: »Ti, kako pa kaj Jezero?«

    Sebastian Cavazza: »Ti, super, samo noben pol kurca nič ne sliši.«

    [povzeto in prirejeno iz pogovora Sebastiana Cavazze v oddaji Spetek, 17. januarja, na Valu 202]

    [wp-review id=””]

    Hladen zrak ti da fokus. Mhm. Taras Birsa že ve. Fokus, fokus, ja. Kdo ve, kaj bi bilo, če bi Tadej Golob najprej, za začetek, Birso poslal, kaj pa vem, eeeem, na Ptujsko jezero. Ali Bukovniško jezero. In to poleti, ne pozimi. Nekam k nam, na vzhod države. Dobro, za kriminalistoma in DNK mojstrom bi, če bi prišla kopat na britof, vsepovsod kričali »žabarji, žabarji«, le da bi ju v žabarijo poslali z »mojo seko pusti na miru, si me slišo«, namesto »pustite mojo sestro na gmh«. Pa dobro, saj je hladen zrak vsepovsod, okej, razen na Obali, ampak če kam, Birsa ne bo lezel na morje.. Še na smučanje ne more, ljubi bog. Pa je taki bolj zimski tip. Je pa nekaj jasno. Kamorkoli bi šel, bi, khm, plezal na probleme, najprej v službi, vmes doma. In na Tino Lanc, ki bi padla kjerkoli. Ker bi patolog Cvilak kjerkoli smrčal. Končno je nekdo posnel resnico! Tisti, ki smrčimo, hrgolimo, sekamo drevesa, pilimo, žagamo… Vsi mi rihtamo vsem tarasom birsem vso srečo tega sveta. Ker Tina Lanc je ena taka ciglerjeva sreča v nesreči. Prva in zadnja slovenska povest. Le da Tarasu Birsi, kar je v knjigi še bolj monološko mučno, niti seks, se zdi, ne pomaga. Ne v svetu, kjer cuzaš vodo, ker nimajo brezalkoholnega piva, pa četudi ti ga prinese Luka Marčetič, povrhu pa postreže s tole-je-za-en-drek-suho-ko-presta toast sendvičem, tak svet, v katerem ti vsak moralizira, kjer te šef zajebava in kjer te še jahajo v Odmevih, kjer ti hči spolzi iz rok, žena pa v kozarec… Je krut. In potem, ja, moraš še do Erike Žnidaršič. Ki te konspirativno zajaha. Via šefi, celo z notranjim ministrom vred. Da je v bistvu še dobro, da ima Taras Birsa le še za en fuzbal polcajt časa naslednje nedeljo, da odreši primer, kolege, kolegico, ženo, hčerko, Bohinj in, da, tudi sebe.

    Od serije Jezero, po kateri bodo, kot je povedal Jani Virk v izjemni zadnji Intelekti na Prvem programu Radia Slovenija, posneli tudi Leninov park in se dogovarjajo za tretji Golob del Dolino rož, smo upravičeno pričakovali preveč. Zakaj? Zato, ker je bilo preveč, ker nismo vajeni, da bi nas TV Slovenija s čim še tako »šopala in fopala«. In kdor je to razumel kot pač veliki poskus, da bi gledali slovenske tv serije, lahko v seriji uživa. Marsikdo ne, številni je ne gledajo, četudi je praviloma najbolj gledana zadevščina v nedeljo zvečer pri nas. Simona Rebolj je zapisala dolgo besedilo o marsičem, zakaj Jezero ni to, kar bi, če povzamem prosto po presoji, lahko bilo oziroma zakaj ni takšno, kot mislimo, da je. Pošteno, nekaj poant povsem razumem, ampak po drugi strani sem v petek, ko se je kooooončno vrnil Spetek na Val 202 po skoraj dveh letih, užival, kako je Sebastian Cavazza sam povedal vse tisto, kar trabunjamo vsi mi, ki smo serijo šli pač gledat, kot gledaš serijo. Če že sediš, pet nedelj zapored, čakajoč šesto, preden pride naslednjih nekaj z novo serijo V imenu ljudstva, kjer vsaj toliko pričakujemo od Ajde Smrekar, potem pač skušaš v tem uživati. Sicer si sado-mazo, s čimer pa seveda prav tako nič ni narobe, ker tudi Taras Birsa je sado mazo. Jezero je namreč med drugim serija o ljudeh, ki bi lažje in raje delali marsikaj drugega, bili bi drugje, s kom drugim, Jezero je prihodnost, ki nikoli ni prišla. In zato sem, obenem, tako užival, ko je Cavazza povedal, da je tudi fotru, enemu in edinemu Borisu, kako pa kaj Jezero, odgovoril, da vredu, samo da se ga kurc kaj sliši. Zdaj je bolje, to moramo priznati, zvokovna obdelava je pomagala, vsaj nekoliko.

    Ampak Cavazza je porabil dobršen del Spekta – in prav, da je -, da je povedal, zakaj se ga slabo sliši. Sebastiana Cavazzo se dobro sliši v reklami za Seat, v tv seriji Sence nad Balkanom, v filmu Gajin svet, v teatru, v… Če bi tako zelo momljal, potem ne bi dogural, kamor je, pa če bi bil še tako podoben Georgu Clooneyu, kot so ga za večne čase definirali naši rumeni mediji, sam pa pravi, da ne on, ne foter nista podobna dobremu večno staremu Georgu, temveč, pazi to, njun dedek, ki pa da je baje bil pljunuti Clooney. Ob tem, da ima dva otroka, pa kaj bosta onadva, da jima, tak je filing, zagotovo Seba ne bo rekel, da če sta na glavo padla, ako bi šla v igralstvu, ker Boris je imel veliko željo, da bi bil Sebastian – stomatolog, ja, brez heca, leva zgoraj šest, karies, paradontoza… Ampak ne, to še ni bilo najjaće in najboljše. Ne.

    Zmagovalna je bila opazka Sebastiana Cavazze, da se zgodi, ko gre kam na kavo (ali najbrž pivo, nima gastreolokakakalokoovskega refluksa, kakor koli se napiše to, česar si ne znam zapomnit niti do Doline rož, kjer je še večkrat omenjeno stanje, kjer umreš, če spiješ en pir), da sliši, za kakšnim sosednjim omizjem, kako da Luka Dončić, saj okej dečko, fajn cifre, ampak da v bistvu pa tako dobro basketa tudi ne igra. E, to smo mi, pa če hočemo ali ne, bolje, če sprejmemo, sicer ne vem, zakaj, ampak najbrž že je, čeprav pomaga kaj prida ne. In tako je z zvokom. Bolje, da se sprijaznimo. Jaz sem vnaprej podvomil, da se bo kaj slišalo v akcijskih scenah, ki jih je itak malo, da smo dokončno zvedeli, zakaj nismo narod akcije, naj so bili Poker in taki še tako hvalevredni poskusi. Nismo. Pika. Težava je, tako Cavazza, dolga za skoraj petminutno razlago, da skrajšam in povzamem, v tem:

     • da se na AGRFT ne učijo zvoka, ni katedre za zvok, kjer bi to pilili, saj še scenaristiko smo dobili par let tega, kar se pozna;

    • da so mikrofoni (‘boomi’), oni na štangi, pač takšni, da lovijo samo določene frekvence oziroma določen zvok in če nisi v določeni frekvenci, pač odletiš; mikrofoni pa so taki, ker smo v Sloveniji in ker si pač RTV Slovenija raje privošči kaj drugega (to slednje dodajam sam);

    • in da so tisti pripeti mikrofini, bubiji al nekak tak, sicer okej, ampak če imaš tako jakno, parko, potem se te »kurc kaj sliši«.

    Tako, zdaj vemo, zakaj vsega ne izvemo, ampak saj v MMC 4D se da gledati Jezero s podnapisi, kar je sicer mega ekstra žalostno, da srce prešernovsko rane grize. Vendar to ni edini očitek na račun Jezera in četudi so številni legitimni, nekateri haha mimo in tretji zlobni, so vsi najbrž v osnovi dobronamerni, ker bi, če niso golo pljuvanje, česar pa vsaj sam nisem veliko zasledil, vsi radi, da bi bila serija nadtop in da bi dobili tisto, kar plačujemo.

    Toda dobili smo nekaj drugega. Dobili smo serijo, ki jo gledamo z veseljem tudi tisti, ki smo knjigo prebrali, ker je nekaj čisto drugega, če čitaš neko fantazijo ali neke dogodke, ki so na drugem koncu sveta, drugo pa je, da si bral knjigo in vedel, vedel si, majke mi v nulo, da bo Tarasa Birsa faširala Erika Žnidaršič, čeprav, koliko se spomnim, voditeljica Odmevov ni omenjena, sploh pa Eriki ne dajo Odmevov, ker tudi vidimo zakaj, ker na koncu te neki mulo cmeravi jebe, se laže in gre rušit kariero samo zato, ker je »ati faca«. Toda ja, vse to, kar se je zgodilo v petem delu, je v knjigi tako klišejsko, ampak je vsaj naše klišejsko. Zato imamo radi, i guess, Vesno. No, mi imamo manj pojma, ker smo se rodili za vse prepozno, sploh da bi videli Metko Gabrijelčič, ko je bila tako lepa, da se ti je milo storilo sodeč po kadrih, ampak vseeno Vesna je črnobeli film, kakršni so ti bili takrat bolj ali manj vsi, ampak tu in zdaj, pa stara Ljubljana, pa Slovenija, pa… Enako denimo velja za štikl Zemlja pleše in še kaj bi se našlo z impresionisti vred, da je sicer D’Orsay, ko stojiš v Parizu in zijaš, seveda oh in ah, samo Dekle z rdečim parazolom, pa kaj si nor, naši so tudi zelo znali in oh in ah.

    In tako je z Jezerom zdaj, ko še vedno vemo predvsem, da skupaj z ekipo ne vemo nič, da vsakič, ko mislimo, da bomo kaj vedeli, se pojavi nov lik – tokrat mamilarski kralj Kosta -, o katerem spet vemo še manj in pozabljamo, kar smo že vedeli. Morda je zato Birsa takšen kralj. Saj v knjigi je morda lažje slediti kot v Jezeru, kjer so pač dali v serijo čim več, stavili na šest delov, ki so relativno počasni, ampak takšna je Slovenija, saj večkrat pojasnjujejo v seriji, kako morajo nam, civilistom, pojasnjevati, da forenziki, GPU, NPU, kriminalisti, da to ni kot v serijah. Seveda ni. Saj tudi mi to vemo, ampak kaj če smo pozabili. Zdaj vsaj vemo, čigavo je drugo truplo v jezeru, vemo, da obstaja neka povezava in vemo, da če se primeri ne rešijo takoj, se zgodi marsikaj, kar se naj ne bi.

    Prvič, šefi dobijo čisti popizditis. Bojan Drvarič, ki ga vrhunsko igra Branko Šturbej, je točno takšen šef, ki mogoče sploh ni rad šef, samo se je navadil, da je šef in bi bil še malo šef, ker je dobro biti šef, čeprav je težko biti šef, o je moje življenje težko, ampak Taras, mene nič ne zanima, kaj, kdo, komu, zakaj, kaj imate, ajmo, rezultati, gremo. Drvarič bi skoraj bil človek, pa ni, ker skrbi za svojo rit (saj to počnemo vsi, ali ne, le stil je drugačen) in bi pogazil vse pod sabo. Kot je dobro povedal primatolog v Delu v soboto, da se hirearhija pozna v tem, kdo piše/govori več. Šefi pišejo podrejenim vedno na kratko in jedrnato, nobenih razlag, kaki pridevnik, saj nismo krav skupaj pasli in podobna jajca. Ste to opazili? Zato Birsa pred neposrednimi kolegi govori tako malo. Zakaj? Ker ga Brajc, Osterc in tudi Lanc kličejo – šef. Birsa ne bo klical Drvariča šef, ker niti te oznake v narekovajih ni vreden, ima pa seveda zato težave.

    In težave ima takoj za začetku, ko najdejo drugo truplo ravno takrat, ko bi moral on na smučanje, pa tako lepo je spakiral v trugo/thulo noter palice, pa smučke, pa kufre, pa… Seveda se je Alenki odpeljalo. Kako se ji ne bi. Sodelavec v komi, hči z japijem, mož tako tih, da bi bilo volje če bi bil pil kot da ne bi bil varal in seveda jo potem prevara in seveda je občutek, da ni prvič. Alenka je sinonim za morda vse nezadovoljne gledalce, za tiste, ki so želeli drugačen film, lajf, serijo, karkoli. Alenka Birsa je povzetek serije, še bolj je družbeni kot individualni odboj Tarasa Birse kot kolegica Tina Lanc. Ja, #metoo bi lahko lepo sfaširal Jezero in njegovo upodobitev, čeprav je treba priznati, da je Cvilak res smrčal. Je. Fejst. Vlado Novak ziher tako smrči tudi v realnem življenju in hvala bogu, ker če ne bi, ne bi tako prepričljivo igral patologa, ne bi tako lepo tankal »mater je dober« viski in ne bi bil skorajda edini, s katerim se Taras res zšteka in je, nenazadnje, edini, ki potem trka Birsi na slabo vest. Ker mu lahko.

    In ker mu mora. Saj je pa vedel Birsa, kaj bo, če bo šel v Bohinju, kjer je sicer lepo, ampak ne tako lepo, da bi ti razpadel zakon, trkat kolegici Lanc na vrata. Seveda je vedel. Ali kot mi je ena napisala na twitterju, da če izgledaš kot Cavazza, potem lahko tudi rečeš, da tvoj cimer smrči, pa bo. Gili gili. In je bilo gili gili, le da je Lanc zagrabila Birso, ker je oh in sploh in ah, ker tiha reka bregove dere, ker brada, ker kriminalist, ker je ne obsoja, ko kozla ob prvem truplu, ker je pogruntal, da smo v letu 2020 in tako naprej. Seveda ga je zagrabila.

    In jo je. Vest. Debata po vsem skupaj je bila nerodna. Seveda je bila. Saj je bila že prej, ko ga je vprašala, ali ga moti, če ona pije. Ne, ne, ti kar. In eks velja, seks eks, da da. Tako pač je, Birsa je takšen tip, da, u, ta je preveč klišejska, če ne more plezat po hribih, potem…

    Taras: »Ali imaš že kaj slabo vest?«

    Tina: »Ne. Saj nisem bila toliko pijana, veš.«

    Taras: »Majčen fajhtna pa si že bila.«

    Tina »Glih prav.«

    In seveda jo potem vpraša, če jo zebe, ji ponudi rokavice in seveda potem to vidi patolog Cvilak, ki mu jih lepo napne, čuj, Taras, 30 let si starejši od nje, nisi imun, čeprav je mala luštna ko satan, pa ga on popravi, da samo 20, ker ja, to pa pomaga. Pazi, kje serješ Birsa! In kaj reče Birsa? »Malo pa te je strah penzije, ne?« Smo pa vsaj videli, da je forenzik Golob rešil svoj prvi primer:


    In namesto, da bi ringlšpil v Bohinju pognal zadevo, olepšal svet, rožice v trebuhu, rešitev primera v glavi… Gre vse na slabše. Tarasu se zgodi dan, kakršen je res za pogreb. Mmm, morda slaba izbira besed, ampak nič ni pomagalo, da je sam namočil, ker so ga namočili v Odmevih, namočil ga je šef, potem pride domov, že itak ga grize vest, ker če ga ne bi, ne bi bil niti nič rekel Lančevi, kjer objokana Alenka (kaj pa se ni javil na telefooooon, nokia, taka, paket »upokojenski M«) pove, da je umrl Rajc, najprej smučanje, zdaj še to… In kot da ne bi bilo zadosti, mu naslednji dan niti namigi, ideje, rešitve ne pomagajo, ker se mu tip, ki bi očitno edini kaj lahko vedel, Kosta, ki ga zastrašljivo igra Simon Dobravets, samo reži, kakšna kooperativnost, pozabi. Edino, kar mu uspe, je to, da se izogne, da bi fasal eno direkt na gobec.

    Zdaj Taras Birsa ve več in predvsem to, da včasih bolje vedeti nič, kot vedeti le nekaj po kosih. In da ni dobro, če si vedno zadaj. Tudi če si spodaj. In tudi, če si vse že popil. Ali preplezal. 

    Ni nam ušlo…

    • Ja, tokrat je Birsa bolje tekel, čisto nekaj drugega po naravnem kot po asfaltu.

    • Taras Birsa ima telefon s paketom »upokojenski M«

    • Birsa: “Uro pa pol [s kroglo v glavi še živel]? Bi preživel, če se ne bi utopil?

    Cvilak: “A poznaš koga, ki bi se sprehajal s kroglo v glavi?”

    Top 3 Lovske

      Žabarji, žabarji, žabarji

    2. Prepir zakoncev Birsa

    1. »Cvilak smrči…«

     

     

     

  • Jezero #4: Gili gili gili gila!

    [wp-review id=””]

    Taras Birsa bo rešil primer Jezero. Bo. Ziher. V nulo, ja. Še čisto malo. Že skoraj. Evo, zdaj. Bo. Zdaj zdaj. Mičkeno, samo mičkeno še. Rešil ga bo takoj, res ekspresno, ko šus, hipoma v trenutku – takoj zatem ko bo: zadovoljil svojega šefa, pa njegovega šefa, pa še njegovega šefa, ki je povrhu zaskrbljeni finančni minister in če skrbi njega, potem mora tudi premiera in gotovo še kar predsednika republike; pa skrbno mentorsko uvedel kolegico, da ne bosta s fantom šla narazen; povedel prijatelja-sodelavca v 21. stoletje in jima ne bo dajal samo voženj gor pa dol, siva pot, vodi meee, na Gorenjskooo; pa osrečil ženo, da bo manj kozarcev vina in več turških filmov, in smehljaje se napolnil Thule skrinjo na avtu s smučkami in palicami in odšel na smučanje v Bad Kleinkircheim; našel manj oholo razvajeno privilegiranega fanta svoji hčeri, vmes porihtal življenje kaki tajnici, poskrbel za akademike, da se ne bodo vdajali najprej farmacevtski industriji, nato pa še študentkam.

    Še kaj? Aja, v vsem tem je en umor recimo temu že rešil, ampak saj ga ni, samo namignil je, da ga je, pa še to samo zato, da ne bi vsega skupaj prevzela Generalna policijska uprava (GPU). In potem bi res bilo vse narobe, ker bi lahko ves ta čas bil v gorah. In ne, ne daš primera na GPU, ker bi ga itak zafurali in potem bi najbrž moral rešiti še njih. To je življenje Tarasa Birse. Ta žalost. Ta zdaj udobno neudobna žalost. Kajti še ko gre laufat, ob obvoznici, med trde delce, da bi imel vsaj malo miru, mu zacingla telefon. Seveda mu. In, ironično, takrat, med romunskimi kombiji in ukrajinskimi kamioni ter prevozi.org natlačenimi avti ga še najbolj razumemo. Ko je najbolj hrupno.

    Ni težko videti, da je v Tarasu Birsi precej Tadeja Goloba. In takih, ko sta Birsa via Golob ni malo. Nak. Mogoče so ti celo gonilo naše družbe. In ni blizu dan, kot sem pisal prejšnji teden, ko bo imel vsega dovolj in šel na recimo temu svobodo. Na s.p. Taras Birsa je simbol za tiste, ki izboljšujejo sistem in so hkrati napaka v njem. Razume, da svet ni popoln, ker če bi bil, bi plačal za tisto rundo v kafiču, ne pa da je bogemu Brajcu naprtil račun. Samo zato, ker lahko, ker ja. Če bi bil svet popoln, bi imela Tina Lanc za fanta kaj drugega kot »ajtijevca« in zato ne bi kozlala ob prvem truplu z metkom v glavi. Je pa res, da tudi ne bi takoj sporihtala računalnika in rešila nekaj, kar bi »piflarji forenziki« mečkali tri tedne. In tako dalje. Vsekakor bi žena Alenka bolje razumela, kaj ga daje. In bi lahko plezal po hribih, ne pa po družbenih preprekah. In thulah.

    Da, Jezero je serija o naši družbi. Jap, je. Je zgodba o tipu, ki je dober v tem kaj dela, ampak je pogosto pri tem sam, ker si tega, bodimo iskreni, tudi egoistično želi, če bi šlo, bi itak vse naredil sam, najboljše, da bi kar sam postreljal vse žrtve, se aretiral, sodil in zaplezal v čuzo. Vse sam. Ampak njegova čuza je njegovo življenje. E, zato, do zdaj, ko je Jezero šlo v drugo polovico, pa se še vedno zdi, da ne vemo nič kaj več kot na začetku, samo še manj, če že, zato Birse pogosto ne razumemo. Kako ne bi momljal! Če ga sliši šef, je narobe. Če reši kaj prehitro, je narobe. Če čaka, je prej v cajtungih in je narobe. Če vpraša, kje je spodnji del trenirke, je narobe. Če vpraša, kaj dela tip od sodelavke, je narobe. Vse je tako narobe, da je že skoraj prav. In Tarasa Birso zato zelo dobro razumem(o). Še hujše jebe so v lajfu od tega, kot če še svežo vdovo vprašaš, ali je mož imel ljubico. Ja, ta je bila res kisla in to mu je končno očitala še kolegica Lanc, ki napreduje iz tedna v teden bolj, četudi je v seriji, v knjigah pa še bolj, magnetni odsev vsega, kar počne Taras Birsa. Njemu bi itak še ribe in somi v Bohinjskem jezeru povedali, kaj so ušpičili. Blup blup.

    En boljših očitkov, takih, vestnih, vsakoponedeljkastih na račun serije leti na dramaturgijo oziroma na hitrost serije. Bolje, počasnost. Ta se premika, em… Počasi. Hiti počasi. Ampak že od začetka je skandinavsko jasno, da je v tem finta. Za to gre. Švedi ne norijo, saj smo videli rokomet. Sistem bi rad, da Taras in ekipca najbolje možno in iz danes na jutri rešijo primer, že samo zato, ker so lahko srečni, da imajo službo in najboljšo kavo in nekaj resursov, ajmo, gremo, kje je, a še ni fertig. Sistem bi rad, da je policija hitrejša od novinarstva. Ampak je ena razlika: novinarstvo beži pred lastno smrtjo, zato nima izbire in je tako ekspresno. In ima slabšo kavo, definitivno. Toda obenem v tem sistemu traja in traja in traja, da povprečni kriminalist v klupm račulanik, pentium 586, windows 98, vnese registrsko številko novogoriškega nisana, ki da jih je, očitno, na tistih koncih veliko. Še dobro, da ni bil beli golf, srebrni pežo ali še bolj srebrni clio, avto leta. Ne gre. Specialci pa ja, seveda, oni pridejo, posvetijo, niti vrat ne razbijejo, ampak jih snamejo – kako smo Slovenci uvidevni, ha! – ter takoj uhapsijo modela. In ga imajo. Izi pizi, rizi bizi. Zakaj? Ker se ne pogovarjajo, ker so na pol roboti, robocopi. Ker nič ne rečejo, tiho so, delajo in zdravo.

    Vse ostalo v Jezeru pa je tu zato, da nam para živce. Ker skuša biti pametno, ker govori, razmišlja, diha, obstaja. Aha. Napisal sem že marsikaj, v treh prejšnjih delih, kaj vse je uspelo Jezeru. In da je marsikaj uspelo najbolj. Vendar do zdaj je že jasno: Jezeru je uspelo doseči v domači popkulturi to, kar je nazadnje denimo Pr Hostar. Dosegel je, da se folk meni o tem, številni šimfajo, jasno, primerjajo s tujimi vzorci, upravičeno jamrajo, da ne slišijo in tako naprej, da je igra napravljena, da je režija počasna in luknjasta, da Dan D nimajo pojma in da so se peljali po avtocesti v bistvu kontra iz Ljubljane ven, ko sta se Lanc & Birsa peljala nazaj v mesto.

    Prav vse to je čista zmaga. O Ekipi Bled se nihče ni kregal. Hej, še o filmu Preboj se niso na veliko kregali, pa je druga svetovna vojna in o partizanih se radi kregamo. Očitno nam gre dosti bolj na živce, če pride spet nekaj, kakor je bilo nekoč, ko smo imeli dva kanala, en wc papir, tri jogurte in stoenko ali jugeca. Zato je Jezero takšen uspeh. Ker ne moreš mimo. Ker je RTV Slovenija krenila z vsem, podobno kot pri Emi, in dosegla, da o Jezeru skoraj moraš imeti mnenje. Tudi če nisi gledal. Vsako Jezero ima svojo Leo Sirk. V vsaj dveh bifejih sem ob ponedeljkih že slišal, da so se pogovarjali o seriji, o Cavazzi, o rtv naročnini in tako dalje. Mama ti pošlje mesič, da je bil super del, potencialna tašča je pohlastala prvo knjigo in ji ta teden nesem drugo in tako naprej.

    Bistvo teh “recenzij” je, da ugotovi, zakaj to radi gledamo. In kaj gledamo. Ker gledamo sebe. Kleni Slovenec, takšen pač, ki si to lahko privošči, ima na strehi pozimi Thulo (poleti pa gorsko kolo, balon, sobno kolo, kajak, kanu, kajt, surf, trampolin), da vanjo spravi vse tisto, kar v že itak prevelikega karavana ali enoprostorca ne gre. Jezero si namreč upa pokazati, kdo in kaj smo. Ne vsi, bog ne daj, Taras in Alenka sta pač poerbala in živita lajf iz reklame, že kolegica Lanc živi, em, v Zeleni jami, če sem dobro videl, kar je tudi čisto prefensi, ampak očitno ima ravno dovolj za ogrevanje tudi kot mlada kriminalistka, če računalnike pred forenziki odklepa v gatah in puloverju (ali pa je njen tip šel za programerja, ko sta se spoznala v tretjem letniku in je videl, da od CSI: Bohinj ni milijonov). Brajc bo do konca serije imel tisti pulover na zadrgo, ki bi mu bil mogoče prav, če bi šel 137x na Šmarno (in bo šel, slej ko prej), Osterc pa si glavo umiva z ono kombinacijo milo+šampon v enem. Taras Birsa krmari med vsem tem, med lepimi faksi se pripelje z (družinskim) volvićem in parkira počez, oholo, ne bo se on jebal rikverc in bočno pa sem pa tja, večinoma pa »navadne ljudi«, ki razparajo zajca, prepušča kolegoma, ki ju potem vsaki Bohinjc’ pošilja nazaj v Ljubljano, če nista prišla z nalogom. Ne plača računa, okara Brajca, ko reče, da ima »ta mala« ime. V bistvu je tudi, ja, taras Birsa šef. Pa sploh ne dober. Ampak štejejo dejanja, ne to, ali pri kafe avtomatu razlagaš recept o najboljših krofih.

    Jezero noče biti, vsaj ne v akcijskem delu, čeprav je tega res malo, nekaj, kar ni. Mogoče malo prevečkrat pove, da ni vse tako kot v CSI, pri čemer je CSI riknil že lep čas nazaj, ker zdaj na teveju raje gledamo ubijanje s cinizmom in lažmi, ampak potem tudi ne kaže ne vem kako velike ekipe, ki bi obdelala sceno z ubitim dekanom (Drago Hleb). Eh. Pride lepo Aleksander Golob (igra ga odlični Alojz Svete), zraven mogoče model dva, iz kombija, ki bi na Bolhi bolj slabo šel skozi.

    Če bi šlo, bi Taras Birsa, ki so ga že planine skupaj s pogrebi naučile, da svet ne more biti popoln, primer rešil temeljito, počasi, previdno. Ampak ne more, ne sme, hvala za družbo, doma mam večerjo in zjutraj mam službo. V tem svetu ti šef zjutraj pomaha z naslovnico Dela in to je to. Kaj imaš, kje si, koga bomo zašili, če ne pa damo drugemu in to zate, zame, za vse nas ne bo dobro. Tako seveda pride do napak in tako bi se sistem pogreznil sam vase. Vsaj moral bi se, ker če smo vsi tu zato, da šefi ostajajo šefi, potem hvlaa lepa. In bi šlo cugrund. Bi. Če ne bi bilo ljudi, kot je Taras Birsa. Kdo ve, zakaj, no, vemo, ampak ne še, še kakšen del, morda pa v finalu, bomo videli, kaj je tisto, kar privede do tega, da ljudje naredijo ali povedo tisto, česar komu drugemu ne bi. In ko Taras pove, kam pes – ki mu bo ime Robi Lep, če to ni lepo ime za psa, ne vem, kaj je – taco moli, sliši tole:

    Jezero je tako skorajda primer, ki bi se moral rešiti sam od sebe, pa ne po lastni, neki imanentni želji, ampak zato, da bodo vsi šefi zadovoljni, da bodo vsi obdržali svoje službe, plače in da bo v firmi, v tem primeru na policiji, dovolj miru, da se na naslednji božični zabavi, dnevu slovenskih kriminalistov ali sindikalcu ne bodo ogabno žalili. Najboljše je to vidno v dialogu, kjer šef. Andrej Kristan (Igor Samobor) ob prisotnosti podšefa Drvariča (Branko Šturbej) sprašuje tandem Birsa & Lanc, če sta dva primera povezana, »punca, ki ste ju našli v Bohinju, in ta, Hleb.«

    Birsa: »Še ne vemo.

    Kristan: »Še ne vemo. Kako ne vemo?

    Drvarič: »Taras, kako ne vemo?«

    Birsa: »Zato, ker nimamo nič konkretnega…«

    To je debata, ki pove vse in še več, kako stvari pri nas funkcionirajo in zakaj razumemo piramidalni sistem hierarhije kot klanec, po katerem se naloge, sranje in jeba kotalijo od zgoraj navzdol. Saj tudi Birsa je (ne)komu šef, le da on ni zajeban šef. Rad bi bil kolega, ko bi moral biti šef in obratno, zdaj pa ti trofi tajming. Če sfališ, zna biti ornk grdo, verjermite. On bi pa rad povrhu skozi primer rešil družbo, na živce mu gre, skoraj nekako post-tranzicijsko, da nismo vsi več isti in da se lahko eni preseravajo, kličejo ministra, ker imajo veze, ker imajo milijone, drugi pa študirajo, puzajo, pijejo kafe iz avtomata, medtem ko mali mulci vozakajo njegovo hčer v dragem avtu, vsaki mali mulo pa se nasnifa s koko, ki ni 60, ampak 180 evrov po gramu, ker so prišli mulci, ki cenijo svoj nos, njim se že ne bo cedilo iz nosa, pa da si bodo brisali, pozabi, ampak tu je Taras, da jim zakoplje ta našmrkani nos, šmrkavec mali, not v sneg. Oni Bohinjc, vaščan Janez Baloh (Igor Žužek ga igra kot da bi nas rad peljal v top slovensko grozljivko Idilo, Lotos Vincent Šparovec bi bil za Jezero preveč očiten), kamor je raziskovanje primera izginule Ane Zvonar pripeljalo Osterca in Brajca, tistega bi Birsa zraven ob zajca raztegnil in ga odrl, če bi ga pošiljal nazaj v Ljubljano po sodni nalog. Pa ga ni, ker ne more vsega sam.

    In tako se Jezero v četrtem delu znajde, no, nikjer. Najboljše bi bilo spakirat in hop na smučanje in adijo Jožica. Ampak četudi so možnosti majhne, da bo ostalo kaj od dojenčkovih kosti, da bi lahko z DNK analizo rešili, kar se rešiti da, naredili povezave med primeri, če te seveda sploh so, je treba rinit dalje. Slučajno gledam tudi Unbelivable na Netflixu, kjer po šestih delih vedo skoraj še manj kot Birsa in ekipa, pa že ti ne vedo nič. In povrhu Unbelivable ni fikcija, temveč grozljiva (ameriška) resničnost. Ampak tam je drugače. Tam ne tiščiš ravno smučke in palice noter v Thulo, ko pride klic, ki misliš, da bo rešil stvar. In potem kaj naredi Birsa? Namesto da bi lepo kdaj šel sam v Bohinj, ne le enkrat-dvakrat, reče Brajcu, ki je en tistih tipov, ki ga zebe od oktobra do maja doma pri prižgani centralni, naj gresta kopat trupla še v Bohinj. »Lepo se imej na smučanju, šefe,« je stavek, ki bi ga malokateri delavec rekel svojemu nadrejenemu. Naj se še tako dolgo poznajo. In seveda ravno takrat stoji Alenka na predpražniku in ga vpraša, kaj pa je. Pove iskreno, da je dal navodila Brajcu. In kaj dobi v zahvalo? »Boljš zate.« Kdo pa ne bi zabrisal palic noter v Thulo.

    Ni fer, ljudje, ni.

    In kaj potem ostane? Nič. Upaš, da se bo kaj prijelo, ulovilo, nekaj. Ampak kako se ulovi? Tako, da greš v Bohinj iz Ljubljane razlagat, da v Bohinjskem jezeru ni somov. Nič nas, ki nismo iz Ljubljane, ne razpizdi bolj kot to, da nam pridejo razlagat, katero vino raste na Piramidi, kje rastejo dagnje v Piranu, da cviček ni vino, da pečenice niso del kolin in taka jajca. Mi tudi vam ne razlagamo, kako poganjat električni skiro. Mogoče bo pa ravno to, kar nas kot družbo vedno bolj muči, ko stojimo na avtocesti, ta vedno bolj zadušljivi centralizem, rešil primer Jezero. Mogoče. Ali pa pač gole naključje. V temi. Sredi jezera. Sredi zime. Sredi serije. Hop, cup ali kako je že rekel Anton Svete, ki ga navdušeno igra Gaber Trseglav: gili gili gila gila.

    Evo. Gili gila gila. Eno angelsko še zmoliš. Sveti angel varuh moj / zrihtaj ribco mi noco / stoj mi noč in dan ob strani / vsega hudega me brani / Prav prisrčno prosim te, enga somčka sam za me.

    In je prišel som. Aha. Z dvema očesoma, dvema uhljema. Glavurina. Taka, moška, če smo videli prav ali narobe. Pripopana na telo ali ne, ne vem, tema je ko v riti, bemomast. In zdaj druge izbire ni in ne bo. Ko najdeš glavo, katero koli glavo, potem je ni smučarije, kjer bi si lagal, da ne znaš na pamet, kot ziher tudiu Taras Birsa, tisto konceptualno:

    »Sem dolgo plezal in mrmral / slovo sem upu, Alpam dal / srce je prazno, srečno ni / nazaj v Bohinj si želi.«

    Da, če vemo ali ne, prišel bo morda dan, ko bomo tako hlastaje in hrepenenja polno pogrešali tudi Tarasa Birso in njegove probleme.

    Medijski odzivi

    »V dolini tihi« – vrhunski naslov v Vikendu ob prispevkih bralcev, ki jih moti, da se nič ne sliši.

    »Na Cavazzinem teku bi blo pa treba malo delat… Preveč po petah in levo stopalo navzven.« Mladen Dabanović, nekdanji vratar slovenske nogometne reprezentance.

    Top 3 lovske

    3. Vljudni Bohinjci

    2. Razdelitev vlog pri družinskih opravilih

    1. Klasična, klena debata moža in žene

  • Jezero #3: Folija, sendvič, sneg, umor

    Jezero #3: Folija, sendvič, sneg, umor

    [wp-review id=””]

    Prišel bo (em, v bistvu že je) dan za Taras Birsa, s.p. Naj bo to, za zdaj, zadosti. Da se ne bomo skupaj zaleteli v spoiler (kvarnik). Vse ostalo je itak že v Dolini rož, tretji knjigi Tadeja Goloba. Ampak, ja, prišel bo dan, ko bo Taras Birsa imel le en sendvič v predalu družinskega volvića. Prišel bo dan, ki si ga višji inšpektor itak že zdaj želi. Da bi bil sam. Da bi vse rešil sam. In da bi, daleč najraje, rešil sebe. Najbolj in predvsem sebe. Ampak do takrat, najprej, mora Taras Birsa rešiti primer Jezero. Več je sendvičev, več je trupel. Zdaj že drugo, tam, v pravljično morilski bohinjski belini. In več je trupel, več kot je sendvičev, (še) boljše je Jezero. Zdaj, po tretjem delu, legitimno top serija.

    Pustimo, za hipec, da je bil kar malo ciničen tisti oglas za slušne aparate med (edinim, hvala bogu) oglasnim blokom, ki je, povrhu, zelo slabo tempiran. Dejanski oglas, ja, za slušni aparat, čeprav se je že Jure Mastnak dobro pošalil po prvem delu, ko smo ugotovili, da bo Sebastian Cavazza momljaje razdiral razklano nrav Tarasa Birse. Pustimo to. Pustimo tudi, da je bila akcijska scena na Metelkovi, kjer je maestralni Petja Labovič v vlogi narkomana plazil gori nad, em, če se dobro spomnil, Channel Zero (ali pa se mi je samo dozdevalo, po svetlem se Metelkove spomniš še manj kot punoč, dokler te škifi na peciklu ne ustavijo in napihaš za 300 evrov, polovička), posneta tako, kakor so pač pri nas posnete akcijske scene. Malo se vidi in še slabše sliši. Ampak saj to ni poanta Jezera. To ni akcija. Nobenega yipikaieeee madafakaaa. Nak. To je resigniranost s pištolo, značko in kofetom.

    Poanta Jezera, v skrbni režiji Klemna Dvornika in Matevža Luzarja, ob še bolj skrbni scenaristični pomoči, ki je rezala previdno (Taras in Alenka imata le eno hčer, denimo, v knjigi imata dve, kar še bolj utesnjuje Tarasa), je razreševanje sebe skozi razreševanje umorov. To je ta skandinavski princip, prestavljen na alpski noir. Ali pa na Jesenice, kjer se seveda noben primeru na svetu ne bo rešil (še manj na Koroški Beli, ki, bajdevej, Brajc, ni na Koroškem), pa čeprav morajo, če morda niste vedeli, številni na Jesenice. Tudi iz Kranja v bolnišnico, denimo. Saša Pavček se v vlogi Simone Natek briljantno znajde, kraljuje med policami, kjer Osterc in Brajc seveda ne bosta rešila primera. Bosta pa šla po sledi, primer se je začel razreševati tako, da bo mapa še bolj debela, vmes bo Brajc ruknil enega za na pot pa enega za zdravje, nato pa na sled za izginulimi otroki, kužki, narkiči in dekani. Aja, pa punci brez glave.

    Seriji uspeva držati zgodbo, vendar ne vselej linearno in nikakor predvidljivo. Poanta je, da moramo ves čas ponavljaje vedeti, kako se vse vrti okrog Tarasa, četudi on noče, da bi se. Niti malo. Zdaj, koliko empatije ima tip… Ne veliko. Joj ne. Saj mu je žal za ženinega sodelavca Rajka Prelca (Matjaža Tribušona), ki je živel polno življenje, preganjal študentke dokler je šlo (in šlo je!), ampak saj ne more niti ženi res stati ob strani, če ga že doktor, ki je ravno malo prej rekel, da Prelc nima nobenih šans, da preživi trombolijo (ali nekaj takega), sprašuje, ali je že našel morilca. Doktor. Minuta prej »pokličite reanimacijo«, zdaj pa tole. Fiši-fiši, ni kaj. No, vseeno pa to ne pomeni, da v familiji Birsa odpade družinski Bad Kleinchircheim, ta metafora, simbol, sinonim za nedosegljivo življenje. Smučanje? Ne. Nasankali bodo, če bo šlo tako naprej, vsi.

    Ker gre za tedensko serijo, je treba delati zraven Jezera. To ni kokice fest. Slovenske filme in serije, tu se dela zraven. Mhm. Se spomniti, da je bil avto, tisti zasneženi, parkiran pred hišo gospe (Marije Stropnik), ki je tudi našla truplo. Brez glave, če ste slučajno že pozabili. In ko izvemo, čigav je avto, da ima stvar predzgodbo, spet droge, spet fiši fiši liki, in ko se gre znova iskati dekana faksa, se stvar premakne. S šusom v glavo. Tako to je pri nas. Če boš kamen samo gledal, ne bo nič. Pošlataj ga in si na sledi. Premakni ga? Uf. Ampak Taras Birsa lahko kamen, em, tajnico samo pogleda. Pa bo vse povedala. Tudi zasebni naslov brunarice. Mhm. Seveda, gospod Birsa, takoj. She gigles, bi pisalo v angleških podnapisih. Kako je že rekla žena Alenka v pilotu? Da bi vsi priznali, tudi tisti, ki niso ničesar zakrivili. Mhm.

    Itak je pa motiv, tagline, moto, slogan te serije tisti kleni, domači, naš. Saj veste, kateri. Tiha reka bregove dere. No, siva brada, sivi lasje, fejst jakna in genialni občutek za tajming itak pomagajo. Golob je ustvaril Birso, ki bi skoraj bil kliše, pa v zadnjeh hipu nikoli zares ni, Cavazza je to zaštekal in zato se ženski liki topijo. Ravno dovolj je pizda, ravno dovolj odsoten in tih, nemo bolščeč nad Ljubljano (scena s kavo nad bloki je nevarno blizu koncu mega bondijade Skyfall), da ko za hip pokaže kanček empatije, goli minimum, e, takrat hara, vse mu jédo iz roke. Da, tudi Tina Lanc. Dokler je bila, kar v bistvu je, dobra, marljiva, študiozna, profi, kolegialna kriminalistka, je neomajna. Se je Taras, vajen drugačnih časov, skoraj boji.

    Kaj šele Osterc in Brajc. To je v knjigi opisano bolj na široko, vsaka kava, vsak pogled, vse premika moške like v post #metoo čase. Ampak ker nenadkriljiva, sijajna, perfektna Nika Rozman navdušuje, kaj, zmaguje, uspeva lik Lančeve kot poosebljeno zrcalo (tako, sferično, Kosovelovo) odsevati partnerja Birso. Na njej se vidi, kdaj Tarasa žre in kdaj bo, em, žrl. Kupi jo, skoraj, s sendvičem. Po sendviču iz folije, saj vemo, smo frendi. To je kolegialnost. Seveda nista šla na Gorenjskooo, kjer goreeee soooo na končni izlet, ampak za hip pa sta ugotovila, da sta vedno več časa skupaj. Na samem. Ko je ravno Taras pomislil, da gospodična Lanc pležejo vsaj 2% tako zavzeto kot on sam, ga ona milenijsko ob vem-nadmorsko-višino omembi prvega brega zakolje z: »Ne, Peakfinder«. Ja, aplikacija, ki pove, kateri hrib gledaš. Aplikacija, Taras, ne nos in odrgnjena kolena. »Ne bi ti Peakfinder pomagal v steni pri minus 25!« je bumerang, s katerim si pri milenijcih težko uspešen.

    Na tej točki bi Jezero skoraj padlo in postalo karikatura, ko Lančeva prosi »a me boš enkrat peljal na Triglav, da bom postala prava Slovenka?« (se je še kdo spomnil na dalmatinsko tako mlada, pa že Slovenka?), vendar prav to potrebuje, tu sta Dvornik in Luzar zmagala, ko sta presekala njuno romantiko. Najprej Taras pove, da je Triglav le še Disneylandl. Potem pa… Pištole ven! Ja. Dekan je hin. Šus v glavo. Luknjica v sencah. Papa, sendvič. »Ne bi moglo bit’ boljš’,« odgovori Taras svojima cenjenima kolegoma Ostercu in Brajcu. Seveda je Lančevi, ki se je skozlala (ne da bi si pokozlala lase, impresivno) nerodno, lahko le upa, da bo pingo sok, če ga je Taras nabavil, rešil situacijo.

    Tretji del Jezera je pokazal, koliko si je ustvarjalna ekipa upala in kakšno zaupanje je dobila ter upravičila. 750 jurjev (za celotno serijo, šest delov) ni tako majhen denar za naše razmere, seveda je v svetovnih čisti drobiž, kjer en tak del košta 500 jurjev na, em, Danskem, ampak gre zato, da je tretji del pokazal, da Slovenija vse to zmore in zna. Zna. Je tako mega oh in sploh dobro kot v tujini? Ne. Seveda ne, saj ne more biti. Ni še vse Prešeren, čeprav tudi je, kot smo ugotavljali prejšnji teden. Jezeru je vseeno uspelo, da z dodajanjem likov in lokacij ne odzvame bistva serije, ki ji vestno slediš iz tedna v teden. Dejstvo, da število gledalcev po podatkih, ki jih imam, ni padlo (obakrat po 230 tisoč gledalcev), veliko pove. V tujini bi takoj naročili drugo serijo (Leninov park) z možnostjo tretje (Dolina rož). In bilo bi vredno, ker bi vse to radi gledali še. Morda se zdaj »malo preveč vleče«, ampak bo toliko bolj vredno v drugi polovici, ko se bo zgodilo vse, še več in še več zatem.

    Jezero ni toliko serija o razreševanju umora (no, zdaj umorov), kot serija o odnosih, hierarhiji, delovni (ne)profesionalnosti, razliki med urbanim in suburbanim ter, najbolj od vsega, o tem, kako ti lahko »kredit, služba, usi frendi so šli tako al drugač« vzamejo severno triglavsko steno. In v tem se lahko, iz nedelje v nedeljo vedno bolj, najde vsakdo od nas. Do naslednje nedelje pa… Naložite si Peakfinder, tecite do (vašega) Zaloga in, za božjo voljo, ne jemljite kredita.

    Oče in hči trenutek
    Mojca: »Kje si laufal?«

    Taras: »Do Zaloga pa nazaj.«

    Mojca: »U, dolga!«

    Taras: »Trinajst pa pol!«

    Mojca: »Dober si.«

    Taras: »Kar uredu. Lohk bi šla kdaj z mano, a?«

    Mojca: »Mogoče enkrat pa res, čeprav po moje sem prehitra zate.«

    Taras: “Se bojim ja.”

    Brajc & Osterc
    »A se nisi mogu u drugmu štuku ustavt, saj si vedu, da te boma dobila.« – Zadihani Brajc narkomanu med lovljenjem

    »A vidiš tole? Če ga boš sral, bo tle not po nesreč še nekaj z najine zaloge padlo, tako da ne bo dost za Celje, ampak direkt za na Dob.« Nezadihani, ampak fejst na meji vsiljiv Osterc

    »A ti si seronja!« Brajc, ki je stopil v pasji drek, kužku, avtorju pasjega dreka

  • Jezero #2: Kako zginva?

    Jezero #2: Kako zginva?

    Taras Birsa: »Ne vem, zakaj sva 20 let scala kri, če je tvoj foter tri dni pred smrtjo sam’ zarad’ tamale vse tako [tleskne s prstmi] zrihtal. Ne vem, zakaj sem jaz nehal plezat, recimo.«

    Alenka Birsa: »To te žre? Pa daj, prebol’ že.«

    [wp-review id=””]

    Daj. Prebol. Že. In glej dalje turški film. Tri ure dolg turški film. Z naslovom: Zimsko spanje. Ah, šment. Ko bi le šlo tako zlahka. Zdaj vemo, tipi. Če si žena sposodi tri ure dolg turški film – film, ne nadaljevanko – potem sledijo resna vprašanja. Najprej tisto, joj ne, »če te lahko nekaj vprašam«. In ne, ne da se izvleči z »a bo pomagalo, če rečem ne?« Mogoče pa bi bilo res boljše, če bi Taras Birsa kot ga z kdo ve katerim kozarcem vina v roki vpraša žena Alenka varal z drugo. Ne pa z… goro. Sploh pa… saj je že pesnik vse (na)povedal. Kaj in kako z Bohinjem. Boljše zate, res boljše, da tam v tistih koncih zmagaš. Sicer te ne čaka nič drugega kot hude osebne dileme, stiske, jeba. Taka, čista, eksistencialna.

    Premagan pri Bohinjskem sam jezéri

    stoji naslonjen na svoj meč krvávi,

    z očmi valov globoki brezen meri,

    strašne mu misli rójijo po glavi,

    življenje misli vzet si v slepi veri.

    No, spoiler alert, Taras Birsa se ne fenta. Tudi Črtomir se, kot vemo, ni. Vsaj ne fizično. Se je pa samozaštihal drugače. In Taras Birsa je na dobri poti, da se razpara podobno. Prav rine tja, kamor ni treba. Ker če ne more Taras na goro, si nakopiči goro problemov.

    Ker Krst pri Savici še ni postal slovenski Game of Thrones, je vsaj roman Jezero, (ne)hot(e)na svobodna interpretacija narodnega epa, moral postati tv serija. Moral. Zakaj? Zato, da lahko vidimo, kako fejst žleht je Tadej Golob, ki je v sivi Ljubljani pisal o belem Bohinju. Zakaj žleht? Zato, ker je Tarasa Birso poslal ravno tja. Borit se. S samim sabo in valjhuni moderne dobe. Pod Triglav, pod vršace, pod stene. Tja, k svobodi. Tako pač je tam, v tistih krajih, v TNP-ju. Saj Taras ni prvi. O, ne. Bohinj, voda, življenje… Se je snelo že Črtomirju, ko je najprej kričal, da je bolje umreti za svobodo, kot živeti in biti suženj – potem pa po mesarju postal, prosto po interpretaciji, ravno to. In ta zgodovinski, ponarodeli nauk matra, muči, ščipa tudi Tarasa Birso. Le da njegova Bogomila ni iz mesa in krvi. Je iz sedimentnih kamnin na južni strani Alp. Saj Taras gre in laufa, ko je hudo, ampak laufanje? To ni to. Ne za Tarasa Birso. On mora plezat.

    Črtaj mir.
    Če kaj, bomo po Jezeru, seriji, v kateri (ne)zavedno gledamo sami sebe, ker je Golob marsikaj »našega« vtaknil, da je iz skandinavsega naredil alpski noir, morda malo bolje razumeli, zakaj alpinisti, hribolazci, goreljubci tako rinejo tja gor. Tudi po tem, ko jim odmrznejo prsti ali ko prezgodaj štejejo, na koliko pogrebih so bili (Golob je povedal za Zgodbe na Valu 202, da je izgubil štirinajst prijateljev planincev, vmes nehal hoditi na pogrebe, a se nato spomnil, da »na pogrebe hodiš zaradi živih«).

    Pa bi ti tipi še kar rinili. Saj ne gre za razum. Eh. Je bil Črtomir razumen? Najbrž ne. Razklan je bil. Nemiren, ker to, v kar je verjel, ni šlo več skozi. Zato je, kot pravi dobra stara misel, moral začeti spreminjati vse, da bi stvari ostale enake. Zato pa: črto-mir. Črtaj mir. Pa-pa. In nemara bomo še bolje razumeli, kaj se zgodi, če/ko iz takega ali drugačnega razloga Črtomirji ne pležejo več. Nauk? Če ne moreš plezat po vršacih, pležeš navkreber v ali po družbi. Pri miru ti tipi pač ne bojo. Ne. Taras Birsa ima v sebi ogromno Črtomira, Valjhunov, ki bi radi pokupili in neoliberalizirali vse po spisku, pa tudi ne manjka. In potem je tu še truplo brez glave v družbi, kjer bi bilo treba rezati glave.

    Večplastna ena plast
    Kar Jezeru zelo zavidljivo uspeva, je to, da je glavni lik Tarasa Birsa večplasten v tej svoji eni plasti. Oksimoron, ja. Tarasu Birsi gre, potihoma, skoraj vse na živce, tako ga vsaj res dobro, tiho, kako-kričim-navznoter upodablja Sebastian Cavazza. Mogoče pa zato občasno momlja, da komaj kaj ali sploh nič ne razumemo. Morda ni mišljeno, da bi bili razumeli. Introvertiran tip do amena. Ker kaj pa navzven? No, poglejmo njegovo situacijo. Tega primera punce, ki ni bila zadeta, napita, bolna ali športnica, mogoče pa je bila pevka, ampak em, tudi to ne, sploh ni hotel, pri čemer mu sploh ni bilo za silvestrovat tam v Bohinju, zaradi česar je fasal primer. Noče imeti nove sodelavke, noče poslušati šefa in vsekakor, zagotovo, ni šans, noče biti zares doma. V bistvu, če dobro razumemo, bi najraje bil tam nekje gori v steni, saj končno slišimo retorično vprašanje, zakaj je sploh nehal plezat. Sam.

    Taras Birsa bi bil po vseh kriterijih v hudi krizi srednjih let in vse kaže, da tudi bo, ko bo ugotovil oziroma se sprijaznil s tem, koliko je star. Noče biti star toliko, kolikor je. Je prestar in premlad hkrati. Spil je že očitno vse, kar se je spiti dalo, zato zdaj žuli kavo za 30 centov, po drugi strani pa ga še vedno ščipa, ko vidi, kako šef objame njegovo ženo, čeprav sam vozi volvića, ki mu ga je ta ista žena omogočila.

    Taras Birsa noče živeti konvencionalnega življenja, a je vseeno pristal na svojevrstne, tudi gnile kompromise. Deloma uspešno pa skrije, da vseeno rad nosi ziher drago jakno, lep pulover. Na to veliko ne da, ziher ne, ni bila njegova izbira, je pa lepše, bolje, srečno. Ali pa je tako vsaj videti. Navadiš se na luksuz, ne?

    Krimič(i)
    Zato Taras Birsa ni (več) tip za službo. Njegovi najboljši časi, ko se je moral boriti za preživetje, so mimo. V sekundi, ko je tastek porihtal, je bilo konec. Zdaj živi le še za poslanstva. Saj tudi hribolazenje pravzaprav za tiste prave, romantične, nostalgične plezalce nikoli ne more biti služba. Ni. Pika. In tako je za Tarasa tudi, ko je v vlogi višjega inšpektorja. Če ga vrh (brez glave) zanima, potem jupiii. Če pa naleti le na Rožnik ali Šmarna gora… Pozabi.

    Zato je Golob, še bolj pa avtorji serije, tako zastavil zadevo, da smo vriskajoče lahko srečni, ker primer ženskega trupla brez glave Tarasa vsaj pogojno zanima. Kot da je še dobro, da je Jezero naplavilo kadaver. Ker nekaj pač mora počet. Sicer bi gledali, em, klasični slovenski film, kjer bi se Taras nemara na koncu res fental. Ampak njegovo zanimanje gre skupaj s potrpljenjem le do neke mere. Če gre čez. Joj ne. Zato pa je mulcu glavo tiščal v sneg, da se tamau ni zgolj uscal, temveč je zmogel tudi gastrološki rigoleto, nato pa kot razvajeni mulo poklical atija, ta pa odvetnika in tako ima Taras problem, ki ga sploh niti ni želel imeti na prvem mestu. Ali pa je želel imeti problem?

    Če bi lahko, bi Taras Birsa bil James Bond. Zagrenjen tip, Daniel Craig tip Bonda, ki mu je vse odveč, vsega ima dovolj, ampak brez tega zares ne (z)more. Birsa bi vse probleme, če bi šlo, rešil sam in se odrešil vsega, kar ga mori. Pa svet tako ne funkcionira, kar Birsa, intelektualec, ki gleda sposojene turške filme, ve, zato se grize navznoter, zdaj, ko je že vse spil.

    Njegova zvesta sodelavca sta 50-50 njega. Zoran Osterc (Matej Puc) je bolj mirne sorte, tihe, ampak kot da nima njegovih genialnih veščin, medtem ko je Pavle Brajc (Gregor Čušin) ostal takšen, kakršen Birsa ni več mogel biti. Ergo, herzinfarkt. Tako mu ostane, pardon, pristane le še Tina Lanc. Ona je svojevrstni pravi glavni lik – poleg notranjih monologov Birse. Ona je vse, kot smo izvedeli prejšnji teden, kar je nekoč bil Taras, preden je postal gospod Alenka Birsa. Šele ona mu ponudi bondovske odgovore, ko ga vpraša, zakaj ne bi opravili pogovora na faksu kar preko telefona. »Rajši gledam v oči, ko mi lažejo,« sikne Taras. E, to je to. Tako se govori. Gremo jih zdaj vse razfukat. Ja pa ja.

    A res? Hudo.
    Srečen je lahko, da ga karakter ne stane službe. Ne še, do Odmevov in Erike Žnidaršič še pridemo. Tina Lanc je prva, ki mu reši rit, ko ga ne zašije pred odvetnikom Borisom Petanom (zlovešče kvaliteten Branko Jordan) in se raje zlaže, da ni bilo nobenega tiščanja glave v sneg. Zakaj? »Dolžn si mi pivo,« je njen mimobežni, milenijski odgovor. Ko jo pa Birsa odloži pred njenim stanovanjem in skuša imeti intimen pogovor, kakršne imajo policisti-partnerji v avtih, ko ji reče, da je »na devetki stanoval pred petindvajsetimi leti«, ga ona gladko odpravi z »a res? Hudo«. Takrat se mora Birsa počutiti star dovolj, da bi ji bil foter.

    Ampak se ne, zato ker Birsa res zaživi, ko rešuje primer. Rad zafrkava tajnice zato, da lahko še bolj zafrkava šefe. Če že ne more biti v steni, lahko namreč pleza po slabi vesti zajebane tajnice, ki bo branila šefa dokler bo šlo, razen če bo šef, kar Brane Mihelič (Ivo Ban) vsekakor je, zelo nasrkal. Ker je malo zarjavel, ga tajnica lepo zašije, ko mu na podvprašanje, kje da je šef, v Moskvi, odgovori: »Moskva, Rusija ja.« In to ga grize, grize ga, ko ga ob devetih ne pokličejo, ko takoj misli, da je nekaj »fiši-fiši«, pa ni toliko, da bi pogledal, če je letalo iz Moskve res pristalo (Adria je sicer imela probleme nekoliko kasneje, kot je Golob pisal roman, pa vseeno).

    Tako pridemo do ugotovitve, da kadarkoli se Taras Birsa – podobno kot Črtomir – sam loteva stvari, kot se je poskušal žene Alenke, njenega šefa Prelca, nasnifanega mulca, fanta od hčerke, zajebanega odvetnika, bogataša Miheliča, skratka kogarkoli že se loti sam, se samozaštiha. Bolj je sam, več problemov ima. Zato ne more in sme biti sam. Kot tam gori v steni, kjer je fajn biti sam, ampak je tudi malo noro, čeprav je Golobu, ironično, kot je povedal v petek za Mladino, padel drug plezalec na glavo in ga kar precej nalomil. Jezero bo na glavo Birsi vrglo druge izzive.

    Družinski selfie
    Jezero si v drugem delu vzame dramaturško še več časa kot v prvem. Skoraj še bolj se ustavi (nenazadnje je bil tokrat le en reklamni blok). Zavije tudi dvajset let nazaj, če je treba, k primerom, ki te najbrž le zavedejo zaradi lokalnega bizarneža – če so nemški turisti prešteti, potem tudi vaški posebnež ne more rešiti problema. Jezero ni Pr’ Hostar. Ne bo se rešilo z “Kako zginva?” ali z “a n”. Škoda, a tako je. 

    Takšen je vsaj občutek, kadri niso nič manj krajši, nič bolj eisensteinovsko epileptični. Zato je Jezero dobra, počasna, skoraj dolgočasna serija, kaj dobra, vrhunska, ko se primerja z domačimi predhodniki. Ker si vzame čas, lahko likom vdahne vsaj nekaj življenja, iz vsakega dialoga skuša gledalca potopiti v serijo toliko, da nimamo tistega klasičnega prsta, uperjenega v tv, ko vidimo kako znano lokacijo (oooo, glej, McDonald’s v Šiški!) ali znanega igralca (aaa, Branko Jordan, aaa Vlado Novak). Tina Lanc lahko gladko piše s flumastrom po tabli in vse to vidimo. Družinski selfie je daljši in lepši kot reklama za mobilnega operaterja.

    Druga epizoda je prinesla zlasti dinamiko odnosov, od katerih se lahko odbija Birsa, malo manj žal to uspeva drugim, ki so bolj enoplastni, kar kaže na to, da se Jezero sproti še uči zakonitosti res dobrih tv seriji. »Sam, če je bla ta Miheličeva, je morala bit pa dobra, em, em, em…« se zažene Osterc, skoraj pokaže air-sise, ko se mu zdi, da je Tina Lanc »pravi ded«. Ne gre za to, gre za 2010-in-nekaj leto, ko je pač tudi v službah drugače. Kar lahko počnejo šefi, ko tuje žene objemajo za rame in stiskajo k sebi (svoje bivše), sodelavci ne smejo, še zlasti ne v javni službi.

    Javno vs. zasebno
    Ker za to tudi gre. Za javno vs. zasebno, kot na koncu ugotavljata Mihelič in Birsa. »Tega luksuza, da bi kaj nekaj verjel, si v svojem poslu ne morem privoščiti,« se Birsa loti Miheliča, ko ga ta zelo okorno prosi, če lahko neha »drezati v slepi rokav«, torej v to, kaj so vsi skupaj, farmacevti, dekan, študentke naklepali v Bohinju. »Žal, tukaj sva si čisto podobna, tudi jaz si tega ne morete privoščiti,« mu odgovori veliki šef. Ki pogleda na uro točno, ko Birsa dobi klic o tem, da je Brajca kap. Ali vsaj tako smo razumeli iz slušalke. Morda sploh nima smisla, da bi razumeli. Tole bo dolgo trajalo, še štiri tv ure ima Birsa, da reši problem.

    V drugi uri je med drugim na mizo nesel dve skledi solate, še preden je slekel res kulsko jakno. Solata za mulca, ki ima mogoče predober avto, ne bo pa nikoli dober za njegovo malo Mojco. Ne more namreč pozabiti, da sta imela komaj kaj z Alenko in da sta puzala, se mučila, drobižila, potem pa je tri pred smrtjo njegov tast poskrbel za erbanje, ki poskrbi za vrhunski flet, volvića in smučarijo v Avstriji (očitno toliko tudi ni imel, prava smučarija, če se želiš preseravat, je v Franciji, luksuzna pa v Švici). Vse to Tarasa muči. Zelo muči. Dovolj, da ne ve, če v spanju govori o truplih brez glave in podobno. Zato so odvetniki, šefi, mediji tako nepomembni.

    Taras Birsa rešuje tisto, kar je vredno reševati. Kot da bi še vedno bil v neki steni. Zaplezan, utrujen. Tik preden se pojavijo rešitev, upanje, možnost. Ampak zaenkrat še nismo tam. Zato pa je to na-da-lje-van-ka. Ne film. In hvala bogu. Dovolj časa še je, da mu “v prsih NE umrjejo nekdanji upi”. 

    TOP 3 CITATI

    »A ni boljše, da te jaz zbudim, kot da te prostata daje?« – Taras Birsa patologu Cvilaku

    »Enga pa še bom. Kaj je? Če ješ mastno, morš pit, da razrešč, to vse usak. Da se ti žile ne zamašijo.« –  Pavle Brajc kolegu Zoranu Ostercu

    »Mal ljubezni še nbemu ni škodl.« – Pevka o razmerju s starejšim tipom

    LOVSKE

    Je Zoran Osterc prvi slovenski policist, ki je pokazal značko?

    Glede nato, kako zelo v nulo je Tadej Golob raziskal navade, profesijo in nrav policistov, mu lahko verjamemo, da slovenski kriminalisti/inšpektorji najraje pijejo kavo iz plastičnih kozarcev. Ono, cenejšo verzijo. 30 centov. Prejšnji teden so brali tudi Ekipo (na veliko veselje dejanskega uredništva), radi pa jejo domače stvari (Osterc + Brajc).

    Tajnica. Minoren lik, a takšen perpetuum mobile. Če bi se kdaj našla Golob in Gorkič, bi morala posneti grozljivko/psihotriler Tajnica. Nujno.

    A še kdo meni, da bolj kot je star, bolj bi moral Ivo Ban posneti biografski film o Ivanu Zidarju z naslovom Tranzicija?

    Pa imamo povezavo med Ekipo Bled in Ekipo Bohinj! Gaber Trseglav je bil Ferdo, zdaj je Anton Štefe. In spet ima dober nos. Typecast? Zakaj pa ne.

     

  • Jezero #1: Na zdravljenje!

    Jezero #1: Na zdravljenje!

    [wp-review id=”3178″]

    Jezero tu, Jezero tam. Najboljša slovenska tv serija vseh časov? Em… Em… Em… Najbrž ne. Ne še. Ne vemo. Pustimo to, ker tu je vse od kultnega Dekamerona do nepozabnega Teatra paradižnik. Da ne pozabimo, em, TV Dober dan, Strasti, Naše male klinike, Vrtičkarjev, Mame, Ekipe Bled in še in še in še. Za vsakega nekaj, nekoč, nekje. Dobro, manj dobro, slabo in presežki. Recimo Življenja Tomaža Kajzerja ali V dvoje, ki sta nazadnje najbolje ujela duh zelo urbanega časa. In potem je tu še tista večna, tista grda, tista površna, da Slovenci že filmov baje ne znamo snemat, kar sploh ne drži, kaj šele, da bi snemali dobre, sodobne, take-kot-na-Netflixu tv serij. Nije žvaka za seljaka, ne? Je, še kako. Če lahko Hrvati spravijo Uspjeh, kjer je briljiral Borut Veselko, mimogrede, na HBO, ali Srbi svojo zgodovinsko akcijsko dramo Sence nad Balkanom, v kateri je Balkan poharal Sebastian Cavazza, pridružil pa se mu je še Vlado Novak. Ja… Potem pa lahko tudi mi. A, n?

    Videli, slišali, brali smo o Jezeru, se je zdelo, že vsi. Vse. Ampak zdelo se je, kot da so hudiča videli že vsi – samo »mi« ne. Tekstov, prispevkov, vsebin… Ni da ni (bilo). Pa o gostovanjih na festivalih, pa podcast, pa oglasi, pa prispevki, pa… RTV Slovenija se takšne PR kampanje ni lotila najbrž vsaj od Misije Evrovizije, če odštejemo milijonske projekte Maria Galuniča. Ker Jezero kot tv serija, ki je hkrati kultura in razvredilo, ni Ema ali fuzbal prvenstvo ali olimpijada ali zima ali Mostovi-Hidak, je s tem tvegala. Zelo tvegala. Ker sami radi priznajo, da ne znajo najbolje prodati najboljših vsebin. No, Jezero so prodali. Zelo prodali. Špricalo je od vsepovsod, hej, Bohinj je ratal večji od Bleda. Kaka kremšnita, pokaži mi, kje je kadaver brez glave.

    Jezero je zatorej, uvodoma, trenutek, na katerega so mnogi že pozabili, da so nanj nekoč čakali. In je prišel. In je tu. Zdaj je, kar je. In to, kar je, je dobro. Precej dobro. Zelo dobro. Ne idealno, eh, kje pa. Je pa zeeeelo dobro.

    Kadar se sliši. Em. Ja. Slabo se sliši, odvisno sicer od televizije, zvočnikov, domačega kina ali računalnika, telefona, tablice (na slednjih se sliši bolje, mimogrede). Sploh Cavazzo. Em. Škoda, zagotovo, še zlasti, kadar se Birsa pogovarja zunaj, na prostem. Se sliši (pre)slabo. Pilot, morda pa tudi celoten sloves serije, bo po vsem pompu tako morda zreduciran na dvoje: vau, Slovenci znamo posneti dejansko tudi krimič serijo, super kadre, saj imamo lepo deželo, o, Bohinj, direktor fotografije ve, kaj dela, tudi scenograf in kostumografinja, tako se dela, ja ja. Nato pa pride drugi del. Tisti, ki dela serijo, no, serijo. Našo, slovensko serijo. Del, ko dobijo liki imena, priimke, vloge, službe, preteklost, sedanjost, prihodnost in, ja, dialoge. Tu smo pa tanki. Ne samo zaradi Jezera. Tanki smo, ker niti nismo vajeni gledati serij ali filmov brez risank. Pojdite v kinu gledat kak slovenski film, ni jih malo, vedno več jih je, nekaj tudi zelo dobrih, je pa tudi nekaj zelo podpovprečnih. Pa boste videli. Bolje že kot slišali. Tako malokrat gledamo igrane stvari, da je tako, kot da bi bilo prvič. Kar je relativno bizarno. Ampak ne tako, kot tista, ki je vzklila v komentarjih, da bi Jezero nujno potrebovalo, wtf, podnapise (te sicer Televizija Slovenija omogoča, mimogrede, preko teleteksta). Ideja, ki je tako žalostna, da bi Prešeren stal od mrtvih in šel vse, kar je spisal v slovenščini, prepesnil v tuj jezik, takrat nemščino, danes angleščino, originale pa zažgal in zdravo. Pardon, na zdravljenje!

    To je prva in glavna poanta Jezera. Zdravi nas. Zdravi to bolezen, da smo nekje vmes že skoraj obupali, da bi gledali domače serije in jih skušali ocenjevati kot domače serije, kar je danes seveda nemogoče. Zato je Jezero in vsi in vse okrog njega pošteno freh, pogumno freh, serija z jajci. Kajti že vnaprej (!) si upa postati »popularen«, karkoli že to pomeni. Ni ponižen. Ni siv, no, je, ampak zaradi scene, ki mora biti siva. Ni pa žgoljav in beden. Je nečimrn. In to tako, kot nam gre, tistim, ki pač požiramo vse najboljše, kar pride iz tujine, vse to zelo hitro in zelo fejst na živce. Zakaj? Ker je naše. Ker smo morda, nekje globoko v sebi, tudi malo favš. Sami sebi. Poteptamo tisto lepo, kleno, domače v sebi.

    Ker… Kdo pa ni favš Sebastianu Cavazzi? Najbrž nihče drug ni bolj idealen za vlogo Tarasa Birse kot on. Ni. Najdimo ga. Saša Tabaković? Em, ne. Matej Puc? Blizu, ne, dalje. Vladimir Vlaškalić? Mogočeeee, ne. Niko Zagode? Ja, če bo Jezero komedija. Primož Bezjak? Blizu, samo… Ne. Ne. In ne. Sploh glede nato, kaj vse o njem pišejo na Balkanu, kjer je v Sencah nad Balkanom (prva sezona pri nas na Planet TV) tako haral in briljiral, da še zdaj izkoči kakšen tvit, kjer kakšna Srbkinja moleduje, naj ji zaplodi otroka. Jezero je zbobnalo na kup večji del tistega najboljše, svežega, aktualnega in dokazanega, kar premoremo. To seveda ni naš Game of Thrones, niti Borgen ni, niti noben od skandinavskih noirov. Ni. Je slovensko, je to, kar imamo, je tisto, kar pilijo, gulijo, študirajo ti ljudje, ki so se nad vsemi tujimi pogruntavščinami navduševali ravno tako kot mi.

    Zato je Jezero bilo tako zajebano že za Tadeja Goloba, njegov prvi kriminalni roman, ker je raje, kot da bi se pehal za kresnika, začel delati tako, da je lažje plačeval položnice. In Jezero plača položnice in prav je, da jih. Golob je v romanu seveda vzel vse tisto najboljše, iz česar so Skandinavci naredili industrijo. Pustimo, da Islandci preberejo več knjig kot mi prospektov in jumbo plakatov, ampak Golob je vzel najboljše, kar imajo, in prevedel, prenesel, prilagodil na naš prostor. Saj to je počel, nenazadnje, tudi France Prešeren. Še poseben štih mu je bil prevesti Lenoro. Potem pa je krenil še bolj pogumno po svoje in po naše.

    Ampak ker je bilo Jezero zajebano za Goloba, je še bolj zajebano za Matevža Luzarja in Klemna Dvornika, režiserja serije, ki bo imela šest nadaljevanj. Zajebano zato, ker sta oba, sploh pa Luzar, vse bolj dvigovala lasten rating, ustvarjalnost, pilila, čakala in še malo čakala in postopoma dokazovala, kaj vse se da narediti pri nas. Dekleta ne jočejo je bil tak Luzarjev zelo gledljiv, ampak zelo mimobežen tv film, recimo, prav tako celovečerec Srečen za umret. So stvari, ki so pri nas šle, žal, mimo. Denimo prvi slovenski proper vestern Stekle lisice, kjer je Jure Ivanušič posnel ne le pohorski, ampak slovenski Deliverance.

    Vsi, ki v Jezeru nastopajo, rišejo, pišejo, oblačijo, premikajo, postavljajo, so bolj ali manj najboljše, kar imamo na sceni, če bi Golob napisal še več likov, bi najboljših zmanjkalo. Boljšega pravzaprav res skoraj nimamo. Okej, seveda je igralce še in še, nekaj jih bo še prišlo, ampak če Timona Šturbeja, igralsko prihodnost, tiščijo v sneg in če Igor Samobor igra še bolj obskurno vlogo ali če vidimo Iva Bana le na varnostni kameri… Zato je Jezero serija, v katero je položenega toliko upanja. Predvsem zato, da bi se kaj premaknilo, da bi prišli časi, kot je v intervjuju nedavno spomnil Vlado Novak, ko je bil mesečno (!) na TV Slovenija igrani film. Mesečno, ne letno. Vsak mesec. Dvanajst produkcij. Zato se Jezero bori. Za naklonjenost in pozornost gledalcev.

    Ampak prav v tem je problem, izziv, jeba. Jezero se bori s standardom, ki ga je plejada zlasti urbanih gledalcev posvojila iz tujine. Radi bi videli Borgen, The Killing, ovo ono. Na naš način. Bi bilo lažje posneti novega Komisarja Rexa ali Gorskega zdravnika? Najbrž. Morda ne. Posneti taki krimič, ki za razliko od drame terja še tako pozornost gledalca, ki noče ali se mu ne ljubi prebrati knjige, da bo do 26. januarja, torej debeli mesec dni, šest nedelj zapored čakal in si mogoče celo grizel nohte, kdo je revici z urejeno frizurco tam spodaj šel odrezat glavo. Posneti to? Jebena jajca. Velika jajca.

    Še zlasti, ko vemo, kako je s piratiziranjem v Sloveniji, kar ima dolgoročne širše posledice – med drugim tudi to, da je tuje vedno bolj dostopno kot domače. So fenomeni, tipa Pr Hostar, ampak so zgolj to. Fenomeni. Ne stalnica. In tako je z vsemi ocenami, pompom, pričakovanji Jezero krenilo v nedeljo, 22. decembra 2019 ob 20. uri na prvem programu Televizije Slovenija. Kar ni mala stvar.

    Jezero ima zaradi vložka ta privilegij, da lahko skoraj vedno pokaže tisto, kar mora pokazati. Ne govori, pokaže. Torej truplo, ki sicer ni tako nazorno ne v jezeru ne v mrtvašnici. Če je treba nekomu glavo zakopati v sneg, se mu glavo zakoplje v sneg. Edino »bruhali nismo« skupaj. Vse ostalo pa. Če se morajo voziti z avtom in tam debatirati, se vozijo z avtom. Če je treba debato zvozit pri kafe avtomatu, tudi. Ali pa na ulici, ko se mora nova okrepitev na hitro preoblečt.

    Serija gre v pilotu linearno, kolikor pač mora, glede na strukturo romana. Mora že zato, ker se bo selila med Bohinjem in Ljubljano, med dvema stanjema Tarasa Birse. Morda ga je v pilotu še preveč, še zlasti, ko za mizo, kar je en bolj močnih momentov, a morda s kamero prevečkrat fokusiran prav na Birso, izvemo, da je Birsa v bistvu tako zajeban kriminalist, da bi priznali še oni, ki niso ničesar naredili. Poanta serije je, ko gre za njeno naracijo, ravno v tem, da je počasna. Raje bi imela off, notranje monologe, tam se dogaja vsa tista genialnost, ki jo je Birsa fasal že takoj, ko je prišel na šiht, ker je imel, kot izvemo, res dobrega mentorja. In dobro ekipo, ki jo bomo še spoznali. Pri čemer bo Ekipa Bohinj drugačna od letošnje Ekipe Bled, ki se je zaradi tujca (ki je prišel iz Ljubljane) poenotila. Tina Lanc, ki jo ne le igra, ampak skoraj živi Nika Rozman, v kateri je že Tomaž Gorkič (Idila) videl še čisto malo več, kar je Vinci Vogue Anžlovar našel v Saši Pavlin Stošić (Več po oglasih), ne bo nujno poenotila te ekipe, v kateri bo Taras Birsa vedno soler, ne pa egoist, ker drugače pač ne zmore. Ampak da pridemo do te točke, se mora serija zelo upočasniti.

    »Počasni« momenti serije so tisti, ko spoznavamo, kdo Taras pravzaprav je. Ali kdo ni. Žurer zagotovo ne. Najmanj na svetu bi rad bil na novoletnem žuru. Ne vemo, to je njegova šibka točka, kje bi sicer raje bil. Vemo pa, da ko ga je nazadnje »še malo probal«, ga je »še matralo«. Alkohol, kakopak. Ker je tudi na silvestrovanju partibrejker, ki se naceja z vodo, je prav škoda, da še nimamo »prequela«, torej dela, v katerem bi spoznali, kakšen je Birsa bil, ko ga je še žrl. Stvar golega ugibanja, ampak ali je bil še bolj tih, zagrenjen in, no, beden ali pa je spil meni po abecedi in nategnil, kar je lezlo in šlo. Obenem je neizogibno tudi družinski človek, ki ga morda to, da je družinski človek, po svoje še bolj matra. Še zlasti, ko žena Alenka (vrhunsko izbrana Jana Zupančič, ki je že v filmu Prebujanja izžarevala neko plast tako zelo, da si skoraj objemal ekran) po Bookingu išče apartma v Bad Kleinkircheiumu (»Super! To si na smučišču vzela? Dbest!«), kar je sprejeto precej bolje, kot da bi spoznal Simona, fanta njegove hčere, ki ji še po svetlem tako rad razkazuje vrhove, tako »kot te je oči učil«. S tem se kaže, da Birsa noče zares naprej, vsekakor ne na smučanje, še zlasti ne, ko ga matra primer, ki ga ne bi smel matrat. Nazaj pa tudi ne more, ker je svojo preteklost že popil.

    Kar gre seriji očitati vsaj v pilotu – počakajmo na razvoj likov pred (do)končno (ob)sodbo -, so neizogibno spolzki #metoo momenti, kjer lahko kreatorji serije seveda vedno vzamejo oguljeno izdajo romana in pokažejo, da »je tako že v knjigi«. Ja, drži. Ampak takšna družba pač smo oziroma smo vajeni, da takšna družba tudi smo. Tako kot sta se Rajc in Birsa pogovarjala na balkonu in ocenjevala, katera je bila včasih res »športna«, so se najbrž tudi gospe, ki jih vidimo, kako se hihitajo. Le da tega dela nismo in ne bomo slišali. Smo pa zelo dobro in nazorno slišali, kako je kolegica Lanc oblekla minič in petke, vendar se kolegica Lanc hrabro bori in se takoj postavi po robu Birsi, čeprav tisti, ki smo brali knjigo, vemo, da ji to vedno ne uspeva tako, em, gladko.Prav prihod Nike Rozman v serijo je tisto, kar jo požene naprej, vlije ji mestni utrip, pričakovanje, razvozlavanje. Tina Lanc je vse, kar je bil očitno Taras Birsa, sposobna, ima dve diplomi, ocene, kakršnih niti on ni imel. Je pridna pupa, ki se trudi biti še bolj pridna pupa, vendar če jo boste imeli za piflarko, em, ne bo dobro. Je kliše? Je. Je narobe? Je. Ampak tako je. Zaenkrat. Več kot bo Tin Lanc, drugačne ženske like bomo videli. Take, ki bodo v nulo povedale, da nisi nujno prostitutka ali vikend bejba, če si urediš frizurco tam spodaj. Je pa po drugi strani, kar bomo najbrž izvedeli, Alenka Birsa tista, ki omogoči smučanje v Avstriji, volvota, Bohinje in tako stanovanje kot iz reklame za Telekom ali A1. Obenem pa se le Karin (Nataša Barbara Gračner) na zabavi tako napije in nabije v vrata, da se vsi zdrznejo.

    In šele na koncu, ko vidimo, kakšne klasične metode premore Birsa, če mu kdo stopi na žulj ali žali kolegico in poklic, ki je zanj seveda poslanstvo, se začne kriminalni del. Počasi, postopoma, nikamor se ne mudi. Šele ko Zoran Osterc (pulovrasti, skrbno izbrani Matej Puc) in Pavle Brajc (obvezno debelušni Gregor Čušin) prideta do posnetkov varnostne kamere v hotelu/gostilni, se spomnimo, da so nekomu dejansko odrezali glavo in da bomo iskali morilca, ne pa slovenske drame, vloge moški/ženske in podobno. To je kriminalna serija, ne Samorastniki, Na klancu ali Pod njenim oknom.

    Poanta pilota Jezera sploh ni bila whodunnit, še zdaleč ne. Zato pa je nadaljevanka oziroma mini serija, ki bo trajala šest delov. Tudi roman ni kratek, se pa hitro bere, vsekakor hitreje, kot se serija zaenkrat gleda, vendar to ni nujno slabo za serijo, ki si vzame čas in ne podcenjuje gledalca. Da mu ravno toliko, kolikor potrebuje. In ker to ni gledanje na dušek (aka bingewatching), nujno potrebuje dobre napete momente (clifhangerje), kar pilot vsekakor prinese.

    Lovske

    TV Slovenija (Darja & Blaž) & Silvestrski poljub. Najbolj klišejsko silvestrovanje, ki ga najbrž na koncu praznujejo tudi tako fini dohtarji, ki so imeli prvi vikend v Bohinju. Aja, kje je pa biftek? Grda spozaba, grda. 

    Za gospo, ki se je preselila iz Maribora v Bohinj, ima Mojca Stropnik nekam čudaško kombinacijo dialekta. Mestoma še mariborsko, nikoli zares gorenjsko. Morda je Mojca Stropnik resda čisto stranski lik, tista, ki odkrije truplo, a je v pilotu morda med šibkejšimi liki. Še zlasti, ker naliva tako fin domači čaj.

     

    Za tiste, ki ste bili večkrat na Ljubljanskem gradu od avtorja tega teksta: se res vsi tisti vrhovi vidijo iz gradu? Storžič in to? Meni se zdi, da ja, nisem pa siguren.

    Ste videli, kako je Taras avto sčistil? Na hitrco? V nulo? In to volviča!

    Komad Dan D? Sede. Še kar, ne?

    Vlado Novak je v vlogi Cvilaka točno takšen, kot hočeš, da je. Sploh pa dobro ve, o čem govori, ko Birsi razloži, kdaj in zakaj (ne) v penzijo. In še bolj, ko si nalije enega še za tistim »samo tega še«.

    Dialog ob kafe avtomatu

    Zdravo.

    A maš 20 centov?

    Brajc spet nima drobiža.

    A dej nehi, teh ključkov majo tolko, da jih kr prodajajo.

    Pri Marjanki v računovodstvu jih dobiš.