Oznaka: josip iličić

  • N(e)a šlataj!

    N(e)a šlataj!

    Prvi je prišel Handa.

    Handa. Že ko napišeš … Ja, napišeš. Rečeš ne. Njemu? Ne bi. Ne, ker ne bi upal ali karkoli. Ni tak. On je Handa. Ampak v živo? Daš roko in rečeš … Jasmin, zdravo. In, če si nekaj med novinarjem in avtorjem, ne veš. Ali bi vikal? Ali tikaš? Saj ni pomembno, ti nisi pomemben, je pa trenutek.

    Zato… Jasmin, zdravo. Morda je bilo tako najbolje. Handa je tak. Ne ravno čisto preresen tip. Pa tudi ne redkobeseden. Čeprav bi lahko kimal enemu in trepljal drugemu. Gladko. Sploh pa golmani… Neka liga zase. Dresi pa sploh. In Goran, naš Goran, ga je oblekel. Ravno tega, ja. Jasminovega. Triintridesetko. Zadnjo v tem klubu. Sicer pa … Ker to še nekako dobimo mi gor, navadni smrtniki, rekreacija mogoče, gotovo pa večni desni beki. Handa je tak. Visok, resen, konkreten. Ko je on vzel v roke dres, si vedel. Okej bo. Če nič drugega, on bo tam. Rešil. Ne nujno takoj, ampak nujno pa, ko je nujno. Ker golmani taki so. Barvna kombinacija druge sorte za domače sorte. Ha? Ja, to. Sicer pa, če kaj ni jasno? Ni bilo časa.

    Zadaj je že čakal Aleš Mejač.


    So igralci, ki se jih spomniš. Seveda se jih. Ampak v tem norem, kaj, drugem desetletju, ko se je Mariboru zgodil magični realizem, ko je resnica magična in magičnost resnična, je Aleš Mejač šel v dolgoročni spomin. Tam je. Bil. Potem pa vidiš. Koliko tekem. In številka. Sedem. In spomniš se. Plzna. Bil si tam. Viktorka, malo možnosti, ampak gol, ki se ga ne pozabi. Polvolej, rašlje, upanje. Potem pa pride ta(k) Mejač in vzame dres. V rokah ima tistega iz svoje zadnje sezone. Prišel je skoraj med prvimi, ko je enkrat prišel Zlatko Zahović. Se poškodoval na prvi tekmi. Se vrnil. Še za derbi. In potem šel. Ne najlepše, ne najbolje, ampak četudi prihaja z Gorenjske, pravi temu tu dom. Kako ne bi. Zatresel se mu je glas. Če bi mu rekli, kako naj zaigra? Ja, rečeš, pojdi tu, vzami mogoče dres, razpri, kamera. Ampak tega se ne da igrat. Ko je rekel, ne, zaihtel, šel bi nazaj na igrišče? Uh.

    Sledila je nato mini pavza.

    Pa to ni so pavze. Kaj so? Premolki?

    Ker …

    … Potem? Kot Majakovski pišeš. Padajoče verze.

    Potem pa…

    … Pride.

    Legenda.

    Človek, ki je legenda v času, ko je legend preveč. Človek, za katerega ne moreš najti presežkov. Ima ime po tribuni. Upokojili devetko, četudi je kdo gledal malo postrani. Tako cifro? Ampak kaj naj reče kdorkoli? Saj rečemo. Ne moreš. Devetke. Ne zaradi Tave, ni on kriv. Ampak že Arnejčič? Človek, ki smo ga videli brcati mi, ki še embrio nismo bili? Tava je pa… Maribor 1960. Ne zato, ker bi bil, ono, karkoli pred 2008, ko je prišel. Ni bil. Je pa zbincal, zrekordal, zmariboral vse tiste rekorde, zaradi česar je spomnil na Branka Horjaka, Mladena Krajnca, Tomislava Prosena, Aleša Križana in take.

    Moj najbolj močen spomin nanj ni, recimo, ko je dal gol Apoelu na Cipru, ko je bilo vroče, letelo je vse živo, zabil ga je bivšemu, na vetrovni julijski dan, ligi prvakov naproti in potem še dodal »zabil sem… kot kobra«. Sem bil tam. Marsikaj mi uide, da ne bi mogel biti »uradni biograf«. To pa sem bil. Vsi rekordi, lige prvakov, Celtic in »dal bom gol v ligi prvakov« in ga je… Vse to, ja. Moja spomina največja sta pa, ko je šel proti zicu in dvignil svoj dres v roke, dva. V prvem podre rekord Štefana Škaperja, zabije 131. gol v prvi ligi. Proti Gorici. Decembra v Ljudskem vrtu, na enih tistih tekem, ko kasneje rečeš, ah, vedo sn, vedo sn, da bojo zmagali, ampak se dolgo zdi, da ne bojo. Deloval je, kot da, češ, umaknite se mi. Ne zato, ker je to, kar je. Ampak ker vas bom sicer samo še bolj narolal. Pa jih je. In ga stisnil. Za 2:1. Za zmago. v sezoni, kjer Maribor na koncu ni bil prvak, 80 pik ni bilo dovolj, ampak dal pa ga je. In skočil sinu v objem. Dinastija? Mogoče.

    Drugi močen spomin pa je, davno tega, ko smo enkrat šli na družinsko kosilo, neka mrzla sobota je bila, ko Maribor še ni bil vroča evropska roba, on pa iz Astorie tam gor. S kanglicami. Takimi, s katerimi se nosi kosila iz domov upokojencev, vrtcev, šol. Tega danes? Nogometaši Maribora že dolgo ne poznajo. Danes je zdravo, kartica, jaz sem iz kluba. Takrat pa…? Nisem ga še poznal, vsaj ne tako, da bi naj vedel, kdo sem, pa ne, ker bi mislil, da bi to moral vedeti. Ne. Res ne. Poanta je drugje. Dvignil pa je prst. Nam. Razprl ustnice. In pokazal tiste bele zobe. In s palcem v zraku rekel »ždravo«!«

    V roki je držal dres iz svoje prve lige prvakov. Druge za klub. Padel je Celtic, nato remi v Ljudskem vrtu s Sportingom, edina tekma, na katero, zlomljenega srca, nisem šel. Od devetih domačih v treh epizodah. Zlamljal sebe doma. Ker… Nikdar nisi tako zlaman kot za fuzbal. Potem pa je prišel Schalke zunaj. Nerad gledam zunaj take tekme, no, to sem. Na Poštni. Z ljudmi, ki ne vedo, da iz avta ni ofsajda. In ta gol? Podpiše nek drug Maribor. Tava je žogo preskočil, Damjan Bohar ga je stisnil. Hecali smo se zdaj, če bi danes za to VAR piskal ofsajd. Najbrž bi. Ampak takrat?

    Toda šlo je za nekaj drugega. Ko Tava prime v roko dres Maribora, prime svoje življenje. Ja, kliše je. Ampak pove, zakaj je to življenje. In ponazori, zakaj to ni kliše. Ker ve. Od kod je. In kje je. Fuzbaler, ki nikdar ni jamral. In tak, ki je svoje, kot sem ga enkrat intervjuval v času, ko so mlajšim kolegom iz slačilnice očitali nešportno življenje, že odžural. Kot se je hecal. Na veliko. »Ah, to? Jaz sem bil zabava z Ronaldinho! Tri dni, cela diskoteka!« Tava je hkrati resen in nasmejan. Hkrati čuti Maribor in obenem ga tudi soustvarja. Je naš, četudi vemo, da je od drugod, ampak vedno bomo zaradi njega vedeli, kdo smo.

    In Tava je tako žarel. Ko gre na pumpo, kakor pove, gre tankat na številko devet. Ker takšen je. In ko je končal, držal dres v zrak, smo se gledali. Gremo domov? Kaj še sploh naj sledi? Če bi mu rekli, če bi pilili scenarij, ne spišemo tega.

    Pa je prišel Josip Iličić, nek res rešpekt imaš do njega. Pa čeprav bi lahko pisali knjigo analize, kakšna je njegova vrnitev. Ni lahka, ni pa težka. Človek je dal štiri komade v osmini finala lige prvakov. Na eni tekmi. Busi z Bergama pridejo v Maribor, na poti v Graz. In mu izkažejo nekaj, česar ne da ne dojamemo, ampak ne moremo imeti. In je bil tak, kot Jojo najpogosteje je, kadar je to, kar želimo, da Jojo je. Tako ponosen. Še vedno skromen. Ko on reče, hej, spal sem v dresu? Kaj naj rečeš na to? Da bi imel rad vnuke, ki bi jim pokazal vse te drese in povedal, kaj je to pomenilo? Josip Iličić bo zagotovo šel v zgodovino tega mesta in tega kluba kot igralec, ki je potreboval najmanj tekem, da je bil največ, kar si v spominu lahko.

    Maribor ni mesto poražencev, ni bila poanta v tekmah s Palermom, da je Maribor lahko upal na preobrat, ko je Ljudski vrt bil nekaj, s čimer se ga še zdaj zaman primerja. Ko Iličić reče ne le, da je večino dresov razdal, temveč doda, da sploh ne ve, če ima kakega iz prve ere, veš, da to ni marketing. Sprašuješ se, pubeci, kaj če mi nismo začeli snemat kar dokumentarca?

    Ja. Hm. Mogoče? Vsi tisti dresi, različne kolekcije, isti opremljevalec, pa vseeno toliko zgodovine. Visijo, pa toliko sporočajo. Saj so to videni prijemi, nisi prvi, ampak tega je pri nas tako malo. Ko vidiš drese in priimke, vidiš ne le njih in sezone in kluba. Vidiš celo, pismo, sebe. In tekme. In mesto. In okolje. Ko je padel Panathinaikos s 3:0, veš, da ni bilo pomembno, da si zamudil minuto, ker si jokavo spet oplel pri mitu od dekleta. Ko prideš v ligo prvakov še tretjič veš, da si bil tako vesel, ker si to lahko tudi delil. Z drago. Na daljavo in neprespano, ampak vedel si. Bo.

    In tako je, za konec, prišel še Aleš Mertelj.

    Zdaj pomočnik. Čakali smo ga malo dlje, ker pač sestanki, tekma v nedeljo, ki se je potem končala s 7:0. Aleš Mertelj je bil nekje vmes igralec, ki je deloval kot garancijski list. Fix. Simbol. Utelešenje sistema, ki je ne le deloval, ampak zelo uspeval. Pa vsak dan je v klubu, najbolj zraven, mogoče celo bolj kot Jojo, pa ta še igra! In kot Tava in Handa, ki sta tako ali drugače poleg.

    In pride Merti.

    In … Se nam skoraj zjoka.

    Ker prva liga Evropa. Tisti Rangersi. Tista podaja Volašu. Tisti začetki, ko je bila mladost še tako prekleto mlada. Gledaš posnetke. Ne samo igralci. Še Zaho, Milanič in ta ekipa. Vsi tako mladi. Skačejo, norijo, plešejo. In potem se Mertiju trese glas. Saj je jokal, ko je odhajal. In dobil častni krog, kakršnega dobijo res le redki. Še en Gorenjec, ki se je po diagonali države naredil tukaj. In (p)ostal. Ter s cmokom v grlu razložil, podoživel, izčutil, kaj lahko pomeni en tak kos oblačila. Zanimivo, niti en od peterice v osnovi ni Mariborčan. En, handa, je celo Ljubljančan. Trije so odraščali na Gorenjskem. Peti pa, saj vemo, tam daaaaleč stran. In prišel sem po takem naključju … Od genijev je le še Nikola Tesla tako zalutal v Maribor, ampak četudi bi se s Tavo lahko končalo enako, se ni.

    Pet intervjujev, v katerih je bil … Dokumentarec. Ne moreš nekomu na praznični četrtek, ko je že tako ali tako vse tišje in počasneje, reči, hm, bodi čustven. Merti, a lahko malo hlipaš, Tava, daj bodi malo čustven, Jojo, a lahko utrinek iz otroštva. Ne gre, ne da se.

    Ker to.

    To naredi ta dres.

    Zaslužen. Res zaslužen.

    In odslužen.

    Ampak ne v tistem smislu. Ne.

    Odslužen, ker so ga ti odslužili.

    Za nas. Za to mesto. Za te ljudi.

  • Srce

    Srce

    Bilo je tam malo naprej od Celja. Ni lilo. A-a. Žleht, nesramno, v brk, v faco, v šoferšajbno je lilo, pršilo, težilo. Tam nekje, malo po polnoči. Takrat, ko kilometri porajajo smisel življenja. Forrest Gump je temu rekel, da je deževalo »še od spodaj gor«. Jesen je prišla tako naglo, da je poletje zbežalo. Ko iz klime prešaltaš na ventilacijo. Iz prešvicane kratke majice v kam-sem-jo-te-dal jakno. Ko se drugič v enem dnevu voziš na relaciji Maribor – Ljubljana, tuhtaš. Pa prehitiš poljski kombi in ti gre na smeh. Če bi cesta bila igrišče, pa ni, bi šel in ga prehitel po Jojotovo. Saj veste, saj ste videli, kako zvito, prefrigano, božansko, nonšalantno je podal. Z zunanjim delom stopala. Podaja, s katero je upognil čas, prostor, fuzbal vesolje. Buškal bi se bil po glavi, kot Slovenci in Poljaki v Stožicah, če bi ne bil šel na to tekmo. Bil bi greh. Blasfemija. Tvitano bi penil čez tv komentatorja in nato evforično v hladilnik tiščal tiste dodatne, vesele, žejne piksne, ki se jih na tekmah reprezentance ni pilo že kaki dve leti, tri, štiri, pet. Kdo bi štel. Tam, saj veste, od one tekme s Švicarji. Po tisti tekmi, ko se je rodil podcast Ofsajd.

    Matjaž Kek, selektor, ki ne govori, temveč pripoveduje, je povedal, kdaj je vedel, da bo šlo. Na aktivaciji. Torej na ogrevanju. Ha? Baje je to videl na obrazih. Na facah. Mhm. Videl je, kako se držijo, mimika in je vedel. Hm. Da bo 2:0? Mi ostali smo to lahko videli tam nekje sredi druge minute. Ko je bil še dvom. Poljaki, ki so navalili, so imeli še drugo priložnost, prosti strel, Slovenija stisnjena v kazenski prostor, Jasmin Kurtić besen, ker ni mogel vedeti, kakšno tekmo bo dopuščal ruski sodnik Sergej Karasev, ki je piskal, kar je bilo pretrdo, ne pa vsega, raje je dopustil trd fuzbal, v katerem poka.

    To je neki čisto drugi nivo, skoraj drugi šport od tistega, kar gledamo v živo v prvi slovenski nogometni ligi. Pa ne da bi jo dajali v nič. Sploh ne, daleč od tega. Ampak tokrat so tisti, ki fuzbal gledajo bolj ali manj le preko televizije, najboljše, oh in ah lige, videli nekaj, česar so vajeni. Videli so resen fuzbal. Videli so, kaj je to klasa. Zato so ti tipi profiči. Zato. Ker so se znali prilagoditi. Slovenci bolj kot Poljaki. Zakaj? Baje zato, ker jim je tako pisalo na obrazih. Tako je vsaj rekel selektor. Če je bilo kaj omahovanja, če je Jure Balkovec še sprva malo tuhtal, če je Miha Mevlja še izgubil kako žogo, če je Petru Stojanoviću enkrat nekdo ušel, mu drugič ni. Fuzbal je bil tokrat zares ekipni šport. In srce.

    Igralci, ne igralec tekme
    Objela sta se, stisnila svoja gola trupa in napela mišice. Gledal sem ju. Kakšno veselje. Andraž Šporar in Benjamin Verbič. Igralec tekme objema soigralca, ki je dal, kar je pač lahko, na tekmi, kjer je bilo enajst, dvanajst, trinajst, štirinajst igralcev tekme. To je to. To je ta razlika. To je srčni fuzbal. Tako lahko Slovenija zmaguje. Ko kapetan Jan Oblak omeni ekonoma. Ko selektor Matjaž Kek vidi, kako se veseli njegov pomočnik Igor Benedejčič. Ko glasno falango skoraj profi navijačev Poljske posediš. Samo sedli so. Še pred koncem tekme. Zakaj? Ker so popoldan Slovenci na televiziji gledali Slovenca. Če lahko »onadva gonita po Španiji«, kot je rekel Kek, lahko tudi »mi«. Zato je Twitter lahko kul. Ker Marcos Tavares komenira Goranu Dragiću, ki je hvalil Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja. In ker si znajo priznati svoje napake. Ko so si krivi sami. Ko si niso lagali ali iskali izgovorov za »grozno« tekmo v Avstriji, kakor je rekel tudi Kek. In ker so vedeli, kaj so naredili narobe, so šli naprej. Skupaj.

    Ko selektor reče, da o posameznikih ne bo govoril, potem je vse jasno. Nima smisla. Jojotova podaja podaj? »Tisto žogo je nekdo vzel, nekdo mu ji je podal, on je podal in nekdo je zaključil vse skupaj,« je odgovoril Kek. Iličić pač samemu sebi ne more podati žoge. Ob Šporarju in Verbiču je prav Iličić, naslednji igralec tekme v tekmi, kjer ni bilo igralca tekme, videl nekoga na tribuni. In mu nesel dres. Gotovo zamazan. Zelo zamazan. Saj ga ni bilo takega, ki ne bi imel »fsranega« dresa. Saj so ga imeli tudi Poljaki. Sploh oni, ko je praskal po tleh, ko ga je Jojo šikal malo tu, malo tam.

    Fantje, ki so postali možje
    Šporar ni hodil z igrišča. Lebdel je. Poskusil je pljuniti, ko je šel proti slačilnici. Če sem dobro videl, mu je pljunek pristal na bradi. Pa kaj. Taki, moški hrakl. Fantje, ki so postali možje. Ekipa, ki je postala reprezentanca. Moštvo, ki je postalo eno. Vse je pa itak povedal Matjaž Kek. Če je Pep Guardiola rekel, da naj novinarji ne pišejo o Lionelu Messiju, naj ga raje samo gledajo, je pri Keku drugače. Za Keka komaj čakaš, da bo povedal, kako je videl, kar smo videli vsi. Razen če si novinar. Potem vztrajno drži roko v zrak Andrej Miljković iz Ekipe, ki skuša najti in izbezljati še kak odgovor, razmišljanje in filozofijo selektorja. Ker to je filozofija.

    Ker ni govoril o taktiki, sodnikih, minutah. Saj veste. Ni floskul. Povedal je, kar bi lahko tudi mi, ampak je čisto drugače, če to pove on. O, kot je rekel na koncu konference, fuzbalu. Ni pozabil na genezo, evolucijo, darvinizem slovenskega nogometa. Vrsta obstane in napreduje, če ima dobro obrambo. Brez te ne gre. Ne štiri v vrsto, o petih je govoril. Tudi o Janu Oblaku.

    Petkrat manjše, pa hripav
    Še več bi povedal prav Oblak, upravičeni kapetan, zdaj ko je Bojan Jokić manjkal zaradi kartonov, pa je v bučnih Stožicah izgubil glas. In s tem povedal vse. Še ekonoma je hripavo omenil, kako da se je veselil. Ekonoma. Človek igra za Atletico Madrid, finale lige prvakov, ovo ono, ampak hripav je tukaj. Ne na Wandi, ki je petkrat večja. Tu. Tu mu je riknil glas. In vsi, s selektorjem Matjažem Kekom na čelu, so ponavljali, da jim je zelo koristilo, pomagalo, dvignilo, ker so popoldan gledali televizijo. Onadva, ki sta gonila po Španiji, kot je ponavljal Kek. Slovenec vidi Slovenca na televiziji, kaj zmore in – rata. Pade Poljska. Ni to ena leva ekipa, kot je poudaril Šporar. Ni.

    Poljaki ne samo, da niso oddali nobene točke, niti gola še doslej niso dobili v tej cik-cak skupini, kjer vsak trmari po svoje, v Stožicah pa je Aljaž Struna stegnil nogo, Šporar pa stisnil »uhice« Lukaszu Fabianskemu, ki jih oba še lep čas ne bosta pozabila. Poljskega selektorja niso morili s tem, zakaj je izbral golmana, kot je. Ker ni imelo smisla, je sam povedal, da ni bilo dobro ne v napadu, ne obrambi, ker so vsi mislili že na prihodnje poletje, na Euro, ne pa na to, da bi morali večkrat po bokih, ne pa po sredini. Saj je Kek lepo ocenil pred tekmo. Iz izkušenj. Da včasih zadaneš, najboljši v 99 odstotkih, ostali, manj uspešni, kamor je ponižno dal sebe, človek, ki so ga na Reki prosili, naj ostane in mu risali murale, grafite in slogane, pa so nekje pri 60 do 70 odstotkih. Kek je bil tokrat precej višje kot Brzeczek, ki je prav tako pravilno ocenil, da pet točk ni kazalo realne moči Slovenije.

    Če je Pep Guardiola rekel, da naj novinarji ne pišejo o Lionelu Messiju, naj ga raje samo gledajo, je pri Keku drugače. Za Keka komaj čakaš, da bo povedal, kako je videl, kar smo videli vsi. Ravno zato, ker pove še bolj preprosto tiste najbolj zahtevne stvari. Zakaj je šlo? Ker so povezali linije. Kako? Ker ni igral posameznik. Igrala je Slovenija. Pa ne tistih štirinajst. Nak. Igrala je, kot je rekel, Slovenija. 15,231, kolikor jih je prišlo v Stožice. In še ostali. Vesel je bil selektor, ker je reprezentančni nogomet za 95, 100 minut v ospredju. Ni dodal, da končno v lepem, pozitivnem, fajn smislu. Mu ni bilo treba. Ker ga ne zanima, kaj ne gre in kaj ni šlo. Drugače je, ko Kek reče, da mu »gre na živce, moti me«, da bo imel Izrael, ki pride v ponedeljek, dan več počitka. Ni jamranje. Je pač dejstvo, ki ga opiše človek, gospod, ljudina.

    To ni slavospev, še zdaleč ne. Ker ne more biti. Ker ni. Ker ni evforije. Tako je omenil selektor, tako je poudaril kapetan. Je zmaga, so tri točke, je osnova. Ki lahko veliko da v ponedeljek, ampak ničesar ne zagotavlja. Ker si lahko velika budala, kot je Kek rekel za Televizijo Slovenija. Tekmo je že dal v spomin. V ponedeljek ne bo prav nič štelo, kako nemočno je gledal Robert Lewandowski. Bayern? Kaki Bayern?

    Foto: RTV Slovenija

    Kako vrniti organizirane navijače? Tako, da jim bo še žal
    Da bi rad da se kadi in poka. Tako je rekel Matjaž Kek, ko se je vrnil na slovensko klop, ko so ga vprašali o organiziranih navijačih. Ampak samo od sebe ne bo šlo. Nihče ne ravno da noče narediti prvega koraka, ker je izkušenj, takih in drugačnih, kjer imajo vsi prav in vsi narobe, pač zadosti. Ampak tako se bodo vrnili. Tako, da jim bo žal. Tako, da lahko napišeš »da ne bo potem ni vedela«. Ker jih ni bilo tam, ko je bilo vse tako lepo. Tako se bodo vrnili. Z rezultati. Da manjkajo, da pač ni ravno fajn, ko Poljaki tresejo Stožice in dokazujejo, da znajo biti prekleto akustične, če si enoten, če imaš prakso in enotnost.

    Ampak tudi to je Kek omenil. Ni mogel mimo. Da so jih z dvema štikloma utišali. Ljubljano si bodo zapomnili po pivu, ne po fuzbalu. Ravno obratno kot slovenski navijači. Od Šporarja do Oblaka, vsi so ponavljali, da bi radi imeli organizirane navijače. Ampak to bo šlo le spontano. Naj se Miha Penko, uradni špiker, še tako trudi, naj NZS poskuša z didžejem, ki bolje kot v Celju ve, kako vrteti »pravo muziko,« šlo bo le organsko. Tako, da si bodo navijači, ki pri nas od Lendave do Izole, od Kranja do Krškega gojijo navijaško kulturo v skladu s svojimi zmožnostmi, želeli na tekmo. Ko bodo šli na pumpo in kupili karto. Ali pa našli dogovor. Enotnost. Željo. Voljo.

    Podaja na repeat
    Seveda ni bilo optimalno v Stožicah, kaj optimalno, čudaško, bizarno in neprijetno je, ko ti v prestolnici preglasijo domače navijače, seveda je bolje, če ljudje stojijo v vrsti ali klikajo po spletu, kot da dobijo karte od sponzorja. Ampak prišli so. Stiskali pesti. In dobili, kar so čakali in čakali in čakali. Reprezentanco, ki se vrže na zobe, ki bi se sfockala in ki ji je mar. Ko je Oblak, sicer tih, miren, preudaren tip, hripav. Ko se Domen Črnigoj vrže na zobe in se v par minutah žal poškoduje. Ko se skače v objem. Ko ni, kot je rekel Kek, pomembno, kdo je od kod, kdo igra in kdo ne. Rene Krhin v tej sezoni še ni brcal resnega fuzbala. Pa je pospravil Poljake na sredini. Miha Mevlja je menjal klub, da bi končno spet več igral. Pa je s Struno pohrustal na koncu poljski napad. Petar Stojanović, krivec za gole s pikicami na zemljevidu, ni imel težke naloge, da bi imel najboljšo tekmo v reprezentanci. Zdaj je letvico sebi dvignil zelo visoko. In še in še.

    Da se Josipa Iličića posebej itak ne opisuje. Nima smisla. Pogledaš podajo. Prvič, drugič, osemindvajsetič. Pa. Kako. Je. To. Podal. Ne le to, borbal je, šel po izgubljene žoge, to je garaški fuzbal. In kako sta se žogala s Šporarjem. Špoki, Špoki so kričali tisti, ki niso pozabili, kako je zabijal za Olimpijo, v pol leta postal prvi strelec lige. Ampak predvsem so kričali Slo-ve-ni-ja. Ker so imeli za kaj.

    Ker to je reprezentanca. To je njeno bistvo, srž, draž, vse. To. Ko sploh Slovenija ni imela večino časa žogo v nogah. Štirideset posto. Nič zato. Slovenija najbrž nikoli ne bo imela najboljšega igralca na svetu. Nenazadnje, najbolj norih golov nista zabila (le) Zlatko Zahović in Milivoje Novaković. Sta jih tudi, jasno, ampak nikdar ne bom pozabil, kaki hakl je zabil Valter Birsa v Bratislavi. In na svetovnem prvenstvu. Kot se je za Siol res dobro spomnil tudi Zlatan Ljubijankić na tisto noro tekmo z ZDA, ko je imela Slovenija s Kekom na nogi osmino finala. Pa Dedič, Pečnik, Koren, Rudonja, Ačimović, Osterc… Ter zdaj Struna in Šporar. To. To je to. Da ni pomembno kdo. Samo da je.

    Ponos za ponedeljek
    Zato si Slovenija zasluži podporo tudi v ponedeljek. Ker si jo je prigarala. Ni pa zaman Kek opozoril, da zna biti Izrael mestoma še bolj nevaren od Poljske. Ker vprašanje, če bodo še eno ekipo tako omejili, pospravili, posedli, pošolali in preborbali.

    Morda se himna Siddharte nikoli ni zares prijela, ampak nekaj pa ima. Da ne samo da Dviga Slovenija zastave. Ampak da jih dviga v ponos. In to je to. To je bil ponos fuzbala slovenskega. Za to greš tudi dvakrat v Ljubljano v enem dnevu. Ker ja.