Oznaka: jurij drevenšek

  • Ne jamram, iščem rešitve. Bus za Berlin čez 5 minut.

    Ne jamram, iščem rešitve. Bus za Berlin čez 5 minut.

    Ne bom več luzerka traja 88 minut. V osnovi. A traja precej dlje. V bistvu še vedno traja. In bo trajal še nekaj časa. Kar nekaj časa. En haufn časa. Vprašanje je, če bo tega filma sploh kdaj konec. Če ga ne bo, bomo vsi, no, spizdili. Ker tole zdaj? Za popizdit.

    Urša Menart je posnela film generacije, ki sploh ni generacija. Ne moreš biti generacija preko Skypea. Ne moreš biti generacija, če ti drugi lepijo oznake tipa milenijci, ti pa moraš najprej guglat, če se tja sploh kvalificiraš. Ne moreš biti generacija, če se generacija pred tabo, generacija tvojih staršev, pri smetnjaku, tistem rumenem za plastiko, generacija, ki se je naučila ločevati odpadke, da bi tvoj svet bil lepši, lažji in boljši, obrne k tebi in ti reče: »Sem mislil, da bo vam lažje, kot je bilo nam. Pa ste ga še petkrat bolj najebali.« Diplomirano, prekarno, mimobežno najebali. Tako najebali, da ne pomaga niti, če se vržeš v Ljubljanico in greš malo plavat. Malo drugačna sreča na vrvici je to. Generacija, ki ne išče tiste najbolj slovenske (filmske) ideje pri, veš, je bila ena punca v našem bloku, ki je tako črno gledala… Ta generacija ne reče generalu fotru, ej, tata, stari, ja ostajem ovdje. In šus v glavo. Ne. Reče: »Babi, ne bom se ubila.« Če to ni medgeneracijsko sodelovanje, potem ne vem, kaj je. Niti ni to v leru generacija, ki bi večno študirala in iskala smisel sveta. Ne. Kdor je šel študirat družboslovje ali humanistiko ali, bog ne daj, pravo, ekonomijo, jezike in ta jajca, se mu to sploh ne vidi več. Kdo pa vpraša kelnarja, kaj je po izobrazbi, ne?

    Ne bom več luzerka je film, s katerim je Urša Menart, predvsem zaradi fantastičnega, izpiljenega in lucidnega scenarija, ki je igralcem dal možnost, da skreirajo like, posnela občutek, stanje, sistem. Posnela je to nezadržno tesnobo tistega dela generacije, ki je lahko še tako pridna, naštudirana, marljiva, potrpežljiva, pa prav nič ne pomaga. »Veste, taki časi so,« je stavek, proti kateremu se ne moreš boriti. To je stavek, ki te ubije. Ne okrepi. Samo ubije. Če nisi zasedel mesta, če nisi na poziciji, si lahko še tako dober, še tako sposoben. Ne. Ko te jebe. Nisi in pika.

    Ne bom več luzerka ni hit in ne more biti hit. Nima »tja-ra-pam-pam« štikla, zato ker ta generacija nima besedila v glasbi, če ga ima, je bodisi uvoženo ali pa je trap. To ni neskončno poletje v školjki. To ni film, ki bi dobil svoje nadaljevanje. To je samo – školjka. Oziroma premajhna socialistična banja, v kateri Špela išče svojo zasebnost, svoj odmik, svojo preteklo prihodnost, svoje prijatelje in svoj svet. Ne bo ga našla. Tam že ne. Še nihče ni našel svojega sveta v fletu svojih starih. Z napotnico malega sosedovega mulca, ki ti mazne 20 posto na napotnico samo zato, da bi ti, kar je ultimativni narobe prav, plačal stroške svojim staršem, ker si mislil, da bo svet tako deloval. Pri čemer je jasno, da generacija, ki prihaja zadaj, na vse to ne bo prestalo. Če bo kradla, ne bo tega povedala po telefonu. Ampak Špela je prestara in premlada hkrati, je del generacije, ki je imela najslabšo udeležbo na volitvah. Svet ne deluje tako, kot si mislil, da bo deloval. Okej. Prilagodi se, ne? Bom pa kaj naredila zastonj, veste, mladi, vi mladi, vi pa ja rabite reference, s tem boste… Referenc lahko imaš malo morje ali pa nič. Sedež na FlixBusu ali Go Opti bo ravno tako enako ozek.

    Urša Menart je posnela medgeneracijski film, ki ga bodo različne generacije različno gledale. Sploh za starejše zna biti delno tudi šok. Ja, v taki pizdi je ta svet. Ne pomaga, če si priden, če si, bog ne daj, dober. Če si dober, je pot samo ena. Ven. Če ne zamudiš te možnosti, kot se je očitno zgodilo Špeli. Ja, saj res, Špela. Špela je ključni lik, za katerega se zdi, da tam nekje skoraj do konca filma sploh ne veš, kako ji je ime. Kar je Menartovi nenadkriljivo uspelo. Eva Jesenovec je v bistvu v vseh, prav vseh kadrih, pa te njeno ime sploh ne zanima. Zgodba njenega življenja. To je ona. Ni je. Komaj opazna, čeprav ji izpod prevelikih hipsterskih očal in predolgih neopranih, razcepljenih las, ki so bili v pričakovanju boljšega sveta predolgo speti v kitke, žari pogled. Špela je bistra. Špela se bori. Špela gre, ko ne rata nič drugega, kelnarit. Špela spi na kavču, da lahko babi spiv njeni otroški postelji. V premajhnem stanovanju v Šiški. Menartova je posnela tisto, kar Goranu Vojnoviću ni uspelo na drugem koncu Ljubljane. Posnela je Ljubljano, o kateri ne slišimo, ne vemo nič. Pri čemer humanisti nimajo nobenega magneta. Ne morejo ratat popkulturni hit. Tega se na razglednico pač ne da. Posnela je post-socializem, posnela je propadlo prihodnost v razpadlem betonu. Če so se v Sreči na vrvici otroci po Bratovševi ploščadi navdušeno lovili in brskali za vsakim kotičkom arhitekturne monstruoznosti, se v Ne bom več luzerka po teh podobnih, v bistvu pa enakih kotičkih kvečjemu skadi đoint. Ker to je to. Đoint, piksna, falafel generacija.

    To ni kreativno pitje. To ni Šumi popivanje. Nič boemskega ni v eskapizmu, h kateremu se zateče Špela. Kar je pri tem dobro, je to, da pokaže Ljubljano, kakršna – sploh med tednom, ugibam – še vedno je. Sploh pozimi. Svetijo napisi za hitro prehrano, nikjer nikogar, razen na alter sceni. In pri falaflu. Meglena Celovška pri Stari cerkvi je tisto razodetje, ki pokaže, kakšna je Ljubljana, ko jo turisti zapustijo. Ljubljana je za vse špele prestolnica na poti do drugih prestolnic. Bicikl mesto, kjer kradejo ukradene bicikle. Najlepše mesto na svetu, za katerega župan pravi, da se bo v njem nekoč spet kopalo, pa je še vedno, ko se zaplava v Ljubljanici, to suicidalna želja. Odlom. Odfuk. Odbitek. In je lepo mesto, v katerem se iz novih mostov najboljše – bruha.

    Ampak Ne bom več luzerka je film, ki bi se ga dalo posneti tudi drugje. Sploh ni nujno vezan na Ljubljano. Je pa idealen, ker razgali realnost Ljubljane za tiste, ki ne sfolgajo pretentati sistema. Špela doživlja poraz za porazom in na koncu, ki je sicer nekoliko hiter, odrezan, potem ko bi se lahko za ta korak odločila že na začetku filma, najde neko majhno zmago. Zmaga v tekmi, ki ne šteje več in ne odloča o ničemer. Naslov filma daje skoraj občutek, da bo Špelina prijateljica v kelnariji zakričala »ne boš več luzerka«. Ali da bo to rekla sama sebi. Na glas. V bistvu niti ne veš, če Špela res ne bo več luzerka. Že Orleki so v Punca s Šohta pokazali, da ni vse zlato, kar je tujina. Njeni prijateljici na Skypeu zgledata sicer fit, ampak ne ravno polni življenja. Njen fant (Jurij Drevenšek), ki gre programirat oziroma oblikovat v San Francisco, torej iz dežja pod kap, zgleda hudo bogi. Ko se je uredil, počesal, osrajčkal, je izgubil ves karakter, vso dušo, vse, kar je imel, ko je jedel burek v pojsli v prevroči Ljubljani, za generacijo, ki se ji klima še vedno vrti kot ventilator.

    Ne bom več luzerka je film o medgeneracijskem zlomu, v katerem nihče ni nič kriv, saj so vsi želeli vsem samo najbolje. In res so. Kjer ne gre za prav ali za narobe. Ampak tudi film, v katerem goveja juha ne bo rešila družinskega problema. Ni to Kajmak in marmelada. Je film o starših – izvrstna Saša Pavček in Branko Završan -, ki so želeli narediti vse za svojo potomko, ampak so prepozno ugotovili, da sploh ni bilo odvisno od njih. Da je ta fajt vnaprej izgubljen. Edino, kar lahko Špela, ki joka pod miki miška posteljnino, naredi, je to, da se zapre vase. Da skuša izginiti. Da se »ukine«. Delno ji to uspe, ko se prepusti toku, ko ji rata že vseeno, ko je ona tista, ki trka od spodaj gor tistim, ki mislijo, da so na dnu. Toda ni bila tako vzgojena, to je tisti najhujši boj. Zanjo je popivanje in kajenje samo to. Pač, trofiš, počiš, narolaš se ga. V petek, mogoče soboto. Ko pihneš tistih 30 na torti in se ti zdi, da boš enako pihal še par let, v enakem okolju, v enaki brezizhodnosti, bi rad zbežal. Žuranje ne pomaga, ker je Slovenija narejena tako, da v mestih žurajo samo dvajsetletniki, ki ti seveda skušajo naviti EMŠO. Špela ni zapadla in ni želela propasti. Močen lik je, lik, ki borba. Dokler gre. Zato izpadejo vsi nasveti, ki jih dobi, tako prekleto pokroviteljski in skuša v debati parirati. Ampak ves čas ve, da je v podrejenem, izgubljenem položaju. Kot da nikoli ne bo bolje. Sveta, ki ga želi, ne bo, kar spozna ravno takrat, ko bi se morala predati in delati nekaj, da bi pač preživela. Ampak Špele ne zanima, da bo samo preživela. Preveč življenja ima v sebi. Kar ji pomaga, je v vseeno opora družine, ki ji je hudo, da ni bolje. Ata je vseeno ponosen.

    Zato je Ne bom več luzerka predvsem fajt. Je film, ki ima svoje precej smešne momente, ampak šele takrat, ko spoznaš, da je »normalno« stanje precej uborno, žalostno in tesnobno. Šele takrat je vse to lahko smešno. Če to razumeš, se znaš smejati, ker so ti štosi, ko se režiš sebi, najboljši. Ampak ko se đoint pokadi, ko se piksno spije, je lahko življenje kakega zunanjega lika tako nenavadno dostopno. Morda je lik davčnega svetovalca le kot »varka«, kot prelahek izhod, ki ga Špela preprosto ne bo izbrala, saj bi s tem dala dreku focn.

    Urša Menart bi s tako zgodbo lahko kaj kmalu posnela film o generaciji, ki jamra in ne išče rešitev. Toda je obenem film, po katerem se vidi, kaj je za preslišano generacijo, ki je bilo na drugi strani mize pri neuspešnih razgovorih za službo, projekte, honorarje, delo, bistvu pisalo na tistem bebavem napisu prejšnjega premiera. Pod napisom »Ne jamram, iščem rešitve« bi moralo takoj še pisati, da gre avtobus za Berlin (ali katero koli drugo mesto) čez pet minut. In to vsaj pet minut prepozno. Film ima sicer nevarno logiko, da bomo vsi, ki ostajamo tukaj in nismo del uspešne, izvozno naravnane Slovenije, označeni za luzerje. Ampak vsaj vemo, da nas je, luzerjev, več. Kar je boljše kot nič. Imamo vsaj film, dober, pameten, bister film. Vsaj nekdo je to opazil in nam dal priložnost. In prav je, da smo jo dobili. Če je kaj pomagalo, pa… Zanimivo bo videti, če bo Urša Menart še kdaj posnela podoben film. In kaj bo ugotovila takrat. Morda bo največja zmaga, če bo posnela film o generaciji, ki ne bo razmišljala samo, kaj ne bo več. Temveč kaj dejansko bo. Ampak tudi to je nekaj. Ne bom več luzerka.

    OCENA: ZU

  • Irokeza na kitari, sredinec v glavo

    In? Kaj naj zdaj… Če ti nastopajoči iz odra reče “hvala, Jaša”, potem je vprašanje, če sploh lahko napišeš recenzijo. Pa saj. To niti ne bo recenzija. Prej vtis, mnenje, opazka, sporočilo. In še in še je tega, kar je Jurij Drevenšek v [torek in] sredo zmetal iz svojega grla ob prečkah kitarskih strun v Salonu uporabnih umetnosti. Veliko je povedal itak že naprej v intervjuju. Zato me je zanimalo, ko sem se z bolečo nogo [ne sprašujte] in bolečim grlom [sprašujte še manj] spakiral na predstavo, kaj mu je sploh še ostalo. 

    Uf. Jurij Drevenšek je gigapaket iskrenosti, v katerega je všteta neomejena količina izkušenj, prigod in anekdot njegovega 30-letnega življenja. In to je Jurij. Življenje. In ne, nobenega doplačila v tem paketu [karte so sicer veljale 7 evrov, kar je zelo fer cena] ni za kritiko sistema. Saj vem, kritika sistema se sliši tako… Naučeno. Kot špricanje pouka, ki bi ga bila organizirala šola. Jurij ni kritiziral sistema. Jurij je jebal sistem direkt v glavo. Koga natanko, ve vsak, ki se mu vsaj približno sanja, kaj Drevenšek sicer počne v življenju. Povedal je, kar tak, med komadom, do kdaj še ima pogodbo v teatru. Zrecitiral je dialog malega človeka proti sistemu točno tako, kot se to dogaja v realnem življenju. Ko te šef drka v glavo, ker si taki, kot si. Ni problem, ker bi s tabo bilo v osnovi kaj narobe. Samo tvoj stil. In tvoj gobec. In tvoje lapanje. In tvoje jebivetrstvo. Uf. To pa ne. Kdo si misliš, da si. Zakaj ne klečiš? Zakaj nisi… Taki, kot smo mi vsi?

    Ne rečem, saj je tako bilo najbrž od nekdaj, stvar odraščanja… A z eno razliko. Prav to je tisti oksimoron moje in Jurijeve generacije [oba letnik 1985]. Tumbali so nam po celi vertikali šolskega sistema, da smo lahko karkoli želimo, da bi bili. Pa saj, marsikdo je res lahko, dokler še imamo javno šolstvo, ki je ob tem še zelo pripravljeno na nas. Edino, česar nam niso povedali, ker je padlo v drobni tisk, je, da se moramo obnašati po točno določenih pravilih, ljubiti sistem in se ponižno uklanjati samovolji nekih tipov in tipic, ki kolobarijo po dobro plačanih pozicijah samo zato, ker so del nekega kroga, v katerega mi nikoli ne bomo imeli kao vstopa. In ti ljudje na poziciji se ne rabijo dokazovati nikomur. Njihovo osnovno delo stagnira. Za šefe se samoumevno razume, da so najprej šefi. Saj ni važno ali na banki, na cajtgnu ali v gledališču. So šefi.

    12540643_10153915983298944_3546680855308876036_n

    Kar gre najbolj na živce temu sistemu [in govorim iz osebnih izkušenj], je natanko poteza, ki jo je že z dvema nastopoma kot takima naredil Jurij sam. Premaknil se je iz odra SNG Maribor samo malo naprej v mestu. In nagovoril generacijo, ki nujno ne lazi v gledališče. Nič ni narobe z obiskovanjem gledališča, ravno nasprotno, je pa narobe, če igralci zehajo na predstavah, kritiki hvalijo megalomanske ali pa megadolgočasne režiserje in vse skupaj na koncu plača država, ne da bi kdo sploh resno rekel, čujte, kaj pa če je kaka predstava dejansko za kurac. Ker je. Ne more biti vse v nulo dobro. Še zdaleč ne. Komu je odgovarjal Goran Vojnović za polom Piran, Pirano? Nikomur. Da so mu štiri ali petkrat prej zavrnili scenarij [z razlogom], nima veze. Dajte pubecu film. No, Mitja Okorn je to naredil drugače. Naredil film sam, potem pa spakiral. In ko je prišel nazaj za šefa komisije na filmskem festivalu, je bil bojda preoster in neotesan. E, jebite se.

    Ravno ta nepopolnost v naredi-vse-sam filozofiji je briljantna. To je bil neke vrste punk

    Pesem za eno Drevo [z veliko, naglašeno na e, to je njegov vzdevek] je nepopolna in nedokončana predstava, če bi jo ocenjevali kot tako. Dramaturgiji manjka več štosnih premorov brez kitare, režija bi lahko bolje zapakirala poanto in igralec bi lahko bolje ravnal z mikrofonom. Seveda. Jasno. Itak. Ampak ravno ta nepopolnost v naredi-vse-sam filozofiji je briljantna. To je bil neke vrste punk. Jurij ni kitarist, čeprav je končal nižjo glasbeno šolo in je, kot je povedal, na kitariadi na Festivalu Lent 1997 premagal edino drugo tekmovalko [neko punčko, še manjšo od njega]. Je pa dal vse od sebe in si kitaro sposodil v isti maniri kot Freddie Mercury, ko je napisal Crazy Little Thing Called Love in vsakič na špilu, s kitaro okoli vratu, povedal: “Ta jebeni inštrument zna itak samo tri akorde.”

    Jurij nas je spomnil na osnove kantavtorstva, ne da bi bil kantavtor, čeprav sta mu proti koncu dva komada že zelo lepo ratala, gledano iz rock prizme, ne pretirano široki glas pa se ravno prav prilega njegovemu karakterju. Povedano drugače, Jurij ne fuša. Jurij je kurziva. Boli ga briga. Zdaj… V kakšnem drugem okolju bi rekli, da se gre Jurij jazz, zraven bi nafopali milijon tujk in naflodrali nekaj o smislu življenja.

    In medtem ko zna marsikateri kantavtor pri nas jebeno zatežit in zamorit, smo zdaj pokasirali dozo nadrkanih besedil, ki niso primitivno direktna [če bi želel to, bi bila rešitev preprosta: kitaro bi nadomestil s harmoniko], temveč ravno prav ovita v oksimorone in ostale besedne štose. Jurij se je približal tistemu, kar počnejo v bojda zlati dobi televizije tv serije. Svojo zgodbo je odpel/povedal tako, da smo se ob tem režali in hkrati zamislili. Razumeli smo. Takoj. Nobenih ovinkov. Še Hansa smo poštekali, Hansa iz Klovnovih pogledov Henricha Bölla. Ne da bi nujno morali prebrati knjigo. Bi bila Wikipedia dovolj. Čisto res. 

    12509419_10153569499162886_4039732462396376077_n

    Baje je v torek občestvo rahlo bolj razigrano sledilo predstavi [in v zahvalo dobilo Bognedaj da bi crknu televizor, komad, s katerim je bil Jurij Drevenšek prva kitara Festivala Lent leta 1997] kot v sredo, ko je bilo hihitanje bolj… Malo… Ne, ne bom napisal malomeščansko. Pač. Bolj zadržano. Kar ne pomeni, da Jurij ni dobil bisa. Itak, da ga je. In to bis, ko vmes aplavz že crkne, ampak se še najde folk, ki spet zaploska. In je prišel Jurij nazaj. Moral je. Tako dobro je pokazal sredinec sistemu, ki bi ga drugače postriglo, mu zbilo mariborščino iz zob, zamenjalo punco – že v komadu, ki je govoril o poslu.

    Okej, rekel je tudi, da je Maribor mesto za upokojence in da se ga poveličuje, ampak če se mesta ne poveličuje, je v bistvu prazno, puhlo, nepomembno, dosadno. Ne vem, kam točno je meril, ampak saj verjamem, da bo še kdaj tole razvil, dopolnil, nadgradil, odpeljal. Še kakšne anekdote, kot je bila tista o končnem izletu ali pa tista o tem, zakaj so otroci živčni na dopustih, bi prišle megaprav, čeprav je res, da bi potem šel nevarno blizu k stand-up komikom. Pa saj. Za bis je povedal štos. O Vidu Valiču. Mega štos. Taki. Ki jih manjka. Zelo. Taki. Cinični, pikri. Šajba.

    Jurij Drevenšek je bil glagol biti na tej predstavi. In bili smo tudi mi v publiki. Smo.

    Tovrstnih predstav manjka. Pa ne nujno v Salonu. Eh. Salon je zakon. Pijačo so stregli ves čas in vsaka čast vsem, ki so prišli tako v torek kot v sredo. Več tega bi morali spraviti skupaj tisti, ki so bojda ure in ure porabili za gledališče, ki ga bojda tako ljubijo. Ne bom pozabil, kako je Milena Zupančič rekla par let nazaj, da so se včasih igralci več družili, šli vsi na Borštnikovo srečanje in igrali pogosto tudi povsem brez plačila. Tako. Za špas. Ne, ni res, da dokažeš ljubezen do svojega dela tako, da si daš gor klobuk, vzameš kitaro in odkričiš v dobri uri svojo zgodbo. Vsak ima nekaj. Ampak Jurij je vsaj pokazal, kaj to je. In s tem postavil letvico za vse svoje kolege gledališčnike. Klinc, še za vse kulturnike. Jurij rad glumi. In je v tem takšen, kot je. Rahlo zmeden, rahlo odklonilen. Ampak vsaj – je. Jurij Drevenšek je bil glagol biti na tej predstavi. In bili smo tudi mi v publiki. Smo.

    Zdaj namreč vemo. Nismo sami v tem podjebavanju, ko se sistem dela, kot da se čas in prostor nista spremenila. Poanta življenja ni pofukani regres, o katerem Jurij itak nič ne ve, kot je povedal. Hm. Je razvedrilo, če se nekdo odpre in pove, da je razkrivanje duše ravno tako segrevanje družbe kot kidanje premoga? Je. Itak. Za moje pojme je že to megalomanska (pre)drznost. V pozitivnem smislu. Zaradi mene lahko Tomaž Pandur naredi predstavo v Ljudskem vrtu za 10 milijonov evrov in da glavne vloge Ronaldu in Messiju. Naj. Blef. Vsaj mene ne bo tako zadelo in poknilo, kot me je Jurij Drevenšek. Ki je šel zadnji iz placa po moje. Debatiral o predstavi. S folkom, ki mu je šel in stisnil roko. Ni to poanta gledališča, performansov? Jurij si je želel, da bi prebil četrti zid. In ga je. Zelo uspešno. 

    Pesem za eno Drevo ni pesem. Je punk štikl z irokezo, sredincem in stilom. Je odkritosrčna ura nekoga, ki ti pove svojo zgodbo. Ker si upa. Lahko da bo zaradi tega še pošteno najdrasal. Ampak če bo več takih povedalo svojo zgodbo in samo želelo predstaviti svoj plan, svoje želje, ki so kreativne, produktivne in še kaj… Bodo morda nekoč poštekali. Tako pa… Ni čudno, da sivih glav praktično ni bilo v Salonu. Mladi. Ki nas baje nič ne zanima in samo kofetkamo. V torek in sredo ne. Juriju Drevenšku je tako uspelo tisto, kar si primarno želi vsak v naši generaciji. Nagovoriti svojo generacijo in morda preko tega nagovoriti še starejše. Uspelo je to Matevžu Luzarju, uspeva Siddharti in Mi2. Zakaj ne bi še komu?