Oznaka: kanal a

Tako neverjetno jim je, še tam enkrat poleti, uspelo spromovirati Prvo ligo Telekom Slovenije! Kapo dol, Kanalu A. Še komentator Tomaž Lukač se mi je bil zahvalil za ta tekst. Sem ga napisal z veseljem. Itak. Komercialki je uspelo dvigniti gledanost, narediti produkt iz nečesa, za kar smo vsi mislila, da nima prav nobene perspektive, ker je večinoma nacionalka zavozila fuzbal, medtem ko se je šla zimski cirkus. Kanalu A je zato uspel, ja, čudež. Če ne še kaj več. In potem ko bi morali samo prekopirati ta uspešen model, je prišla liga prvakov. Nak. Ni šlo. Prišle so – opice. 

Kaj je bilo tako uspešno v #plts? Izi. Če je bil uvodni studijski del z lokalnimi gosti na terenu daljši, je bilo še bolj krasno. A tudi že vsaj 15 minut, z dvema prispevkoma, po en o vsakem klubu, po dve izjavi in celo vklop Milovana Nikolića, ki se je kot neki starosta zdaj želel predstaviti kot ultimativni znalac fuzbalskih pravil… Vse to je presneto delalo. Naša prva liga je postala kul zadeva. Res. Kul. Nikoli si nisem mislil, da bom gledal domače prvenstvo in rekel, da je kul. Tudi izjave med polčasom in zlasti po tekmi je tisto nekaj, na kar komaj čakamo. Več kot debeli dve uri programa s tekmo vred, včasih tudi po dvakrat na vikend. Ogromno, a nekako ni preveč. Zato ni čudno, da je Kanal A bil najbrž najbolj besen, ko je odpadel derbi. Imeli so res pripravljenega štofa, vip žur, skratka, tako, kot se temu streže. Fuzbal so vzeli resno, ko ga noben drug ni. In bili poplačani s komplimenti vseh: od trenerjev, igralcev, funkcionarjev, novinarjev, javnosti in predvsem navijačev.

A potem je prišla liga prvakov. Finta je, da lahko letos gledamo vseh osem tekem na en večer. Eno tekmo, ki jo predizbere Kanal A, vse ostale pa na vseh Sportklubih [SK]. To daje gledalcu možnost, da mirne duše prešalta na kateri koli drugi kanal. Če mu ta tekma ne paše ali če Bayern pregazi Arsenal do polčasa, lahko gledaš nekje drugje. Ali zamenjaš komentatorja, kar je tudi pogost pojav. 

Kanal A še vedno ni našel očitno ultimativne formule, kako prepričati vse tiste gledalce, ki jih fuzbal ravno ne zanima, da bi v torek in sredo, ko je na sporedu liga prvakov, vendarle prešaltali na Ronalda, Messija in ostale tipe. A tega so se lotili totalno narobe. Čisto. Kaki feler. Kot da bi žogo pred praznim golom falil in nato s čelom trofil vratnico. Ampak na Kanalu A fuzbala pač ne igrajo z glavo. Žal. Samo po tleh. Od avta do avta po končnega poraza.

Kje je problem? Najprej, za vsako ceno se borijo za večjo gledanost, čeprav je zdaj že javna skrivnost, da je gledanost lige prvakov pač vselej – glede na enormni vložek – bolj kilava, še zlasti za tako majhen trg. Razen, če se Mariboru ne rata ugurat med elito. Uf. Takrat je pa gledanost rekordna. A letos nihče niti ni prenašal tekme z Astano, gledali smo na youtubu, komentiral je Jože Pepevnik in Kanal A je lahko res enormni gledanosti pomahal še preden se je vse skupaj dobro začelo. Zato mi nobene televizije niti malo ni žal. Kaj pa niso vzeli vsaj tisto malo, kar se jim je ponujalo. Že tu je smrdelo. 

Ko se je elita septembra spet zbrala, so na Pro Plusu stavili na voditelja Andraža Hočevarja in voditeljico Natašo Gavranić. Pa ne skupaj, v paru, kar bi morda bilo nekoliko bolj pričakovano, ampak, hej, saj tudi Dani Bavec je slej ko prej zmogel brez Maje Tratnik in, če nič drugega, je Bavec, sicer precej boljši komentator tekem, pokazal, da si Saša Jerkovič ne lasti patenta studijskega voditelja. In, okej, enkrat Andraž, drugič Nataša. Že tu je bil relativni feler, saj so želeli iz fuzbala narediti cirkus, ki pa ga bo en voditelj zmogel voditi. Ne en ne drugi nista vodji nečesa, kar nikoli ne bo Cirque de Soleil.

Cirkus? Ja. Cirkus. Kaj pa je gostovanje opice – ja, prave opice, to ni metafora – drugega kot cirkus? Ubogi Paul ali kaj je že bil. Hobotnica Paul. Kje je že to… Paul je že pet leta pokojen, slava mu, kalamaru [več o njem in njegovih rezultatih tukaj]. Ker so komercialke in žuti tisk takrat, med Euro 2008, videle, da je za Paula vedelo čim več ljudi, tudi taki, ki prej fuzbala niti povohali ne bi, so seveda šli v svet životinjskega carstva in skušali najti še boljši model. Ne da bi pomislili, da se bo finta morda kmalu izpela. Ampak, hej, enako je s Talenti. Bolj kot Maja Keuc in ostali bivši udeleženci pravijo, kako je vse skupaj samo beden šov, kjer ti rišejo papirnate gradove, bolj se folk prijavlja. In se pač še bo. Ker bi radi bili slavni. Škoda, da nihče Branku Čakarmišu ne zine, da je prišel po denar in da naj Pop TV predlaga nižanje davka na nagrade v DZ.

Okej, da ne bom skrenil. Opica Mojca je komercialno dno, ki ga je na novo izkopal Kanal A. Okej, če bi še kaj izvedeli o Mojci ali da bi videli, kaj zna z žogo, bi še rekel. A ko vidimo “novinarja”, ki se z opico pogovarja, gledamo dejansko dno dna. Ne vem, kako zabit moraš biti, da se skozi pleksi steklo pogovarjaš z – opico. Ni tega denarja, majke mi, ni ga. Štekam, so lastniki psov in mačk, ki se s svojimi ljubljenčki pogovarjajo, čeprav vedo, že tisočletja, najbolj pa po zaslugi Charlesa Darwina, ki se v Westminster Abbeyju obrne vsakič, ko se nekdo pogovarja z opico o fuzbalu, da opice seveda naše komunikacije ne razumejo, ker smo edina bitja, ki se lahko sporazumevamo z besedami. 

Da je vse skupaj nateg, je včeraj celo povedal najboljši slovenski fuzbaler vseh časov Branko Oblak [prostovoljno lahko vstavite koga drugega, če se s tem uradnim izborom ne strinjate]. Ko je opica, logično, spet izbrala prvo (Bayernovo) posodo, v kateri je bila hrana, in nato pogledala še v drugo (remi), če bi še tam kaj našla. “Če bi šalce [posode] zamenjali, bi izbrala pa pač tisto drugo,” je rekel nekdanji selektor. Ni čudno, da je Hočevarju vse skupaj dol padlo. A saj nam je prej prispevek z Mojco napovedal z: “No, zdaj pa gremo, po domače rečeno, afne guncat.”

Zelo pogumen, drzen, velikojajčen moraš biti, da rečeš v prime-time terminu med najpopularnejšim klubskim tekmovanjem na planetu, da boš šel “afne guncat”. Ampak to ni nek Hočevarjev poseben stil. Eh. Ne rečem, jaz se tu pošoram na slovenščino in pičim svoj stil. Ne Hočevar ne Gavranovićeva pa stila preprosto nimata. Slovenščina? Kaj je to? Malo bi, malo ne bi. Presežek smo videli v torek, ko so režiji crknili posnetki glavnih priložnosti in se je morala voditeljica znajti samo z besedami ter Markom Miladinovićem (gledališki in filmski igralec, pisec, kreativni direktor; za tiste, ki ne veste) in Rokom Kronavetrom (nogometašem Olimpije; za tiste, ki ne veste). Slovenščina se je zreducirala na okorno ljubljanščino (pa nič proti ljubljanščini), ker se je Gavranovićevi svet podrl. “Tako ali tako se vse vrti okoli njiju,” se je nerodno skušala izvadit z Ronaldom in Ibrahimovićem. Problem je bil, da ne Ronalda ne Ibrahimovića ni bilo nikjer, nič od nič, komaj kaj pri žogi. Gosta sta jo čakala in upala, da ne bo bruhnila ali zajokala.

Prav izbira tega dodatnega, drugega samo-da-ga-poznajo-oni-ki-ne-vejo-da-iz-avta-ni-ofsajda gosta je dokončni pokazatelj: hej, gledanost nam šepa. Bomo pripeljali nove goste. Saj ni pomembno, ali imajo kaj pojma o fuzbalu (itak vsi vemo vsaj nekaj). Samo da jih ljudje kao poznajo. Pri čemer Miladinović ni ravno rock zvezda, Gojc pa bi bolj pasal v kakšno oddajo, ki jih ima rad Mario Galunič. Zanimivo je, da Kanal A nikakor ne izbrska nobene ženske ali pa komaj kakšno. Če bi že radi dobili širšo populacijo, bi lahko kje vključili tiste dekline, ki so med zadnjim mundialom briljirale s heštegom #nogometzapunce. Tisto je bila dobra finta, sveža, nova. Vsaka lahko vpraša karkoli. Ni butastih vprašanj. Samo da so. 

Kanal A pa s takšnim pristopom, kjer voditelj vpraša Gojca, če ima morda še on kakšno vprašanje, ker se bo ziher spomnil kakšno bolj duhovito od njega samega, odvrača gledalce, celo tiste, ki komaj čakajo na fuzbal. Nogomet, najbolj popularni šport na planetu, se težko bolj poenostavi. Je popularen ravno zato, ker je relativno preprost, če odzvzamemo pravilo ofsajda, ki ga ne razume niti pol slovenskih sodnikov. Ko pride tip kova Milovan Nikolić, pa je itak vsega fertig. Saj ne rečem, kdaj tudi prizna, da so sodniki naredili napako, a ko gre zlasti za slovensko ligo, bi se gospod Nikolić moral zavedati, da so slovenski sodniki glede nato, za kakšen drobiž igra pol igralcev v prvi ligi, preplačani in preslabi, pa če jim Vlado Šajn ne vem kaj zrihta. Poleg tega je Nikolić bolj material za nacionalko, saj ima antikomercialni imidž, ne glede nato, da bi lahko nagovoril večinsko/starejšo populacijo. Pa je seveda ne. 

Zato je res nerazumljivo, da Kanal A ne prekopira modela iz slovenske lige še na ligo prvakov. Ki ni in ne bo cirkus in si takega pristopa ne zasluži. Žal. Poleg tega bi lahko počasi nekdo postavil vprašanje, koliko je zgornja meja števila prenosov za enega komentatorja. Za moje pojme je Tomaž Lukač trenutno daleč najbolj korekten, pošten, sposoben, atfmosferičen in poslušljiv fuzbalski komentator pri nas. A to ne pomeni, da bo človek izdahnil za mikrofonom. Nekateri drugi izbori (sploh Tomaž Klemenčič) so pokazali, kako ozek je zaenkrat krog, kar pa Lukaču v tem trenutku najbrž bolj malo pomaga. Nogomet ima pač omejen korpus besedišča, zato se slej ko prej začneš ali ponavljati ali pa izmišljati nekaj, kar v fuzbal pač ne sodi. Ali pa štepaš statistiko, da mine tistih dvakrat petinštirideset plus podaljšek.

A komentiranje Lukača je še žur v primerjavi s tem, kako studijski del kljub temu, da je več reklam skorajda kot vsebine, skorajda uniči voljo vsakemu, ki bi rad pogledal malo evropskega fuzbala, če le najde čas in voljo zanj. Pa še nekaj: krog gostov bi veljalo vsekakor razširiti. Pa ne, ne mislim na vse tiste, ki o fuzbalu nimajo pojma. Tudi za temo beguncev ne dobimo na eni strani, ne vem, državnega sekretarja, na drugi pa vaškega Jožeta. Kavč selektorji so kavč selektorji z razlogom nekje drugje, ne pa pred očmi celotne javnosti. A govorim o drugih gostih. V ligi prvakov ni igralo tako malo Slovencev. Sedem jih je dalo gol. Imamo nekaj bivših sodnikov, ki so sodili v ligi prvakov. In trenerjev in tako naprej. Rotacija za zdaj dokaj uspeva, a še ne dovolj. Prednost pa bi morali – kot je to vsepovsod v tujini – imeti tisti, ki so ligo prvakov videli v živo, bili njen del. Po televiziji jo namreč gledamo tudi mi. In opico Mojco.

Upam, da bo kmalu imela svoj mir in da bo lahko dobila banano ne da bi morala določati usodo lige prvakov in reševati totalno odsotnost razuma ljudi na Kanalu A. Če mene vprašate, je prav to izživljanje nad živalmi. Me čudi, da še kdo ni prijavil kanalovcev. Če bi jih, ne bi imel nič proti. Pustite Mojco, prosim, pri miru. Ni ona tu zato, da bo vam dvigovala gledanost. In ima za razliko od hobotnice malo bolj razvita čustva in sposobnost opazovanja svoje okolice.