Oznaka: kgb

  • Ko še standuperji snortajo

    Ko še standuperji snortajo

    [wp-review id=””]

    Rene, saj veste, tisti Rene, naš Rene, se je tako režal, da je snortal. Kaj je to? Em… Slovenski izraz? Em… Nosljanje? Ono, ko se režiš tako, da hrkneš. Ko, ja, pujček. Še en standuper, Matic Kokoškar, se je hihljal. Ja. Visoko, previsoko, hijenasto, ampak iskreno in dobro. In na glas. Ko se režijo še kolegi komedijanti, potem veš. Da si vletel na pravo mesto ob pravem času. KGB. Stand up Avtmigeci. In on. Ker v taki formi, kot je bil v četrtek, 20. februarja, na dan, ko je, bajdevej, treba plačat s.p. prispevke, ker ja, tudi štosi o espejih so bili, no, skratka, v taki formi, kot je bil Žan Papič… Se valjaš. Se rolaš. Snortaš.

    Zdaj, bojda smo pregovorno Štajerci in Primorci, čeprav če si s Sežane, em, nisi potem Kraševec ali kako to gre?, no, kakorkoli, bojda smo si po diagonali kar dobri med sabo. No, razen če od znanke, ko greš po nastopu domov, slišiš teorijo, da so nam berganti in papiči in, ajde, perice jerkovići in ti modeli smešni že samo zaradi naglasa. Baje da delujejo kultno zadeti, ker imajo tako dikcijo. Odprejo uste in se rolaš. In Žan Papič, fakmi, on ima dikcijo. In to kako. Najboljši je takrat, ko ne ve, kaj bi povedal – to se sicer na nastopih, tistih ene sedem, osem, kaj sem jih do zdaj obiskal kar (pre)pogosto dogaja pri nas. Njemu pa ne. Pri njemu je drugače. Takrat se pogovarja kot Razkolnikov. Sam s sabo, razdvojeno, a po domače. Momlja, grk, hrk, ma kaj sem reku, tako pa tako pa … Kar nekaj, ampak ko smo ga poslušali, smo se rolali. Štose seveda sproti pozabiš, lahko bi si jih zapisal, kar bi bilo goljufanje.

    Ampak dajmo pisnit samo to, da je zmagal že s tem, da si je dal gor nase, na vseh sto kil, za katere je resno garal poba, ki je na televiziji zgledal nekoč skravžlano shujšano, gor nase je navlekel oprijeto črno majčko. Da se je videlo, kje je noter dobil tisto razliko v dvajsetih kilah. Štosi na račun teže znajo biti poceni in včasih tudi so, ampak Papič je kraljeval na odru, ko je povezoval program ter podajal priložnost štirim preostalim nastopajočim: že omenjenemu Kokošarju, pa Ervinu Šišiću, ki marljivo pili svoj post-čefurski repertoar, saj je po dobrodelnem nastopu v MC Pekarni konec leta povedal podobne fore o čefurji vs. Slovenci, vendar je tokrat znal sodelovati s publiko in napak ujel, da je Akoya pevec in ne, kakor vemo, lokal; potem je Mark Džamastagič zmagoval z espe logiko, še zlasti, kako vse to predočiš mami doma, ker nekaj moraš iz sebe naredit in štosi so delali, ugibam, tudi za tiste, ki nimajo espeja; pa domačina Davida Gorinška, ki je dobro povedal, zakaj je Ana zdaj vzdevek, ker je bila jeba, ko je uporabljal pravo ime bivše punce, pa so jo klicali, češ, zakaj mu nisi pucala stanovanja. Ali nekaj takega.

    Skratka, Žan Papič je pokazal, kako agilna, klena, domača, sveža, močna, udarna, povezovalna je domača stand up scena. Še zlasti takrat, ko je tako naravna, tukaj in zdaj, ko ne gre toliko za kopiranje tujih Netflix stand up specialk. Žan Papič je deloval kot tip, ki pride v lokal na beden dan in naredi top šit večer. To. To mu je ratalo. Da je nasmejal vse od kelnarjev, kar zavidljivo obiskanega KGB-ja in, to šteje največ, kolegov standuperjev.

    Bis. Hvala punci na vstopninah, da je vrnila dialog, pa da Dode nismo ujezili.  Prošnja  pa za standuperje: dajte morda malo manj listat po moleskinih, če že greste po švingcetlc, dajte na roko, na tla, na en list papirja. Ker je vmes delovalo, kot da bi šel rocker po stojalo in špilal komad ob stojalu. Sicer pa kapo dol.

  • MuZu 2019 MB: »To morte čut!« ali »zamudili ste« leta 2019

    MuZu 2019 MB: »To morte čut!« ali »zamudili ste« leta 2019

    Rene je v KGB-ju mahal s tisto svojo baročno pahljačo. Na kateri ima napisane štose v opornih točkah. Kako narobe, ne? Kak lahko tak poceni švinglaš no! A kateri Rene? Mislim! Pa dobro! Keri. Ja, ovi, ne! René. Renato Volker. Oni ja. Oni, ko je »zmagal« na gej paradi, prvi, kaj smo jo imeli v Mariboru. Rene. Če ste ga videli, veste, kiri je. Če niste, pa glih tako ziiiher veste, kiri je. No, ampak on ni glavna zgodba te zgodbe, čeprav je. Ker je Rene taka zgodba, da ga ne samo pride poslušat prvi bančnik Maribora. Ne ne, bančnik, ki ne govori slovensko, vsaj ne, kolikor vem. In ne samo to. Ne, ne. Tip je šel gor na oder. Mhm. Tip. Model. John, ja, John. In povedal štos. Po svoje poceni, po svoje premasten, ampak nazoren štos.

    Takih in onakih »ki si te hodo« oziroma »to moraš čut« zgodb je v vsakem mestu milijon, kar pomeni, da jih je v Mariboru tri giljone. Itak. Ampak ta je vseeno v neki čisto svoji ligi. Zdaj, bojda ni prvič, sploh pa je šefa Nove KBM moč videti, kako uživa na Lentu, ženski odbojki, v mestu in še in še. Če seveda veste, kdo je.

    Kajti tisti oktobrski večer, ko je imel Rene svojo drugo, em, mogoče tretjo inventuro, kar je mešanica med stand upom, komedijo in kaj-te-to-je, je John zamudil. Prišel je nekje na polovici. Sedel je v kot, blizu mize, ne nujno sam, skratka, niti ni pomembno. Kar je nujno, da veste, je to, da ga je Rene nagovoril in gladko prekinil nastop, da je povedal še par štosov v angleščini. Fer, ne? Zelo. Itak. Do Johna, malo manj do nas.

    In tako zavidljivo gledam onega tipa, čeprav sem se bolj navduševal, kako sta se zdravnica Ninna in Amo Socialec režala, res iskreno – ja, to je bil eden tistih nastopov, ko si poznal vse poimensko skorajda, ker nas je bilo, da, tako malo –, pa se mi zdi model vedno bolj znan. Ampak okej. Pusti zdaj to. Tam smo bili zaradi Reneja, dober večer je imel, četudi ni mogel skriti, da je pričakoval malo več folka, še zlasti glede nato, kako polno je imel na prvi inventuri. Mogoče se je prenaglil, ampak ne preveč, saj je očitno nagovoril ravno pravi folk.

    Takšen, ki gre, ko Rene vpraša, če bi se mogoče še kdo opogumil, gor na oder. In je šel. Ta tip. Anglež, Američan, karkoli že. V zlizanih kavbojkah, nezlikani srajci, slabo obritega frisa. Čisto iskreno, tip je zgledal res rockersko. Ono, tretji dan že nisem gat menjal in baš me boli.

    Skoraj skočil je preko stopnic gor na oder. Mikrofon takoj obvladal. V nulo. In takrat mi možgani začnejo guglat. In rečem punci, čuj, daj, tebi signal vleče tu v KGB-ju, ne? Ja, ja, mi, reče ona. Dobro, daj poguglaj mi tole. In vtipka ime, priimek in rečem, naj gre na slike. Gre, odpre in jo vprašam, če je ta tip na njenem mobitelu nekam fejst podoben onemu na odru. Je, ne?

    Ne. Me. Jebat.

    John. Šef Nove KBM. Stoji na odru KGB-ja.

    Brez treme, saj, kako bi jo imel, če je pa šef madafaking banke. Te že nekaj ve o nastopanju, ne? Ampak takoj sem si predstavljal naše bankirje, ministre, premiera. Okej, premier, ta sedanji, je vse to počel, haha, hihi in tako dalje, ampak nikdar tako urbano in tako v nulo. Nima tega ameriškega šlifa, i guess. Ker je stand up pač tako ameriška stvar, ne?

    John ni bil dolg. V bistvu ga sploh… Ni imel. Štos je šel pa – po spominu, če je kaj favš, se res opravičujem – nekako takole.

    Tip gre potovat v Slovenijo in na eni točki mu, pardon izrazu, odpade kurac. In se preplaši. Uf. Ne ve, zakaj bi živel. In gre k doktorju, najbrž v klinični center v Ljubljani, ter tam ugotovi, da lahko nabavi kako avtohtono sorto, takoj prišijejo, ni problema, ste srečni, to je edina bolnica daleč naokoli, samo povejte, kirega bi imeli. Imamo tri v hladilniku

    In kaj imate?

    Imamo enega iz Ljubljane, stane 3.000 evrov.

    Aha, solidno, kaj še imate?

    Imamo tegale, že bolj konkretnega. Ta je iz Kopra, že malo večji, ta je 4.000 evrov.

    Okej, bolje, še kakega?

    Ja, imam še enega, ampak je pa v zmrzovalniku. Je iz Amerike.

    Ooo. Koliko pa košta?

    Ameriški je 10.000 evrov.

    Aha. Hm.

     Že veste, katerega bi?

    Hm. Mislim, da bi se za tako velik nakup moral posvetovati z ženo. Brez nje ne morem sprejeti tako velike in pomembne odločitve. Dajte mi minutko. 

    Tudi prav. Bom počakal.

    Tip gre, pokliče in pride nazaj. 

    Doktor ga čaka in čaka. Okej, kaj boš torej imel, vpraša zdravnik.

    Em, reče tip, očitno bom kupil novo kuhinjo.

    Hahahahaha. Položil nas je. John nas je položil in bil je res dober štos, ne glede nato, ali je upravičen strah, ali se bo Nova KBM selila po združitvi z Abanko v Ljubljano in karkoli že si mislimo o tujih lastnikih, ali je dobro ali ne, o Američanih ovo ono. Kakorkoli že, nima to veze. Kar ima, je to, da je John Denhof mogoče najboljši standuper iz publike v letu 2019. In ziher najbolj smešen bankir v državi.

    To je bil najbrž eden od giljavžn “to moraš čut” momentov leta 2019 v Mariboru.