Oznaka: kino

“Neom joko za Cineplexxom”

»Policijska akademija, enkica,« je rekel oni na moji levi. »Indiana Jones,« pa oni na moji desni. Šanki bodo šli, hvala bogu, zadnji. So pa vedno redki šanki, taki šanki, kjer sredi tedna, sredi mesta vprašaš, če ste, pardon, da motim, mogoče, slučajno, vem, da je intimno vprašanje, no, če ste, mogoče, kdaj kak film gledali dvakrat v kinu? Fejst intimno vprašanje je. Če vprašaš nekoga, ki ga poznaš na videz ne pa po imenu. Veš, koga to sprašuješ. Starejše od tebe. In ti povedo. O časih, nekih drugih časih. Pa ti prilepiš, da si gledal več kot enkrat v kinu – Titanic. Štirikrat. »Štirikrat? Kaj? Si mislo, tretjič, da bodo šli okoli ledene gore?« in podobne poglede pol fašeš. Moraš. V Mariboru izveš, kje so bližnjice in lepi avti, če se vržeš pod avtobus. Lepota mesta.

Na to prigodo, ki je stara kaka dva meseca, sem se spomnil ta teden, ko smo izvedeli, da se poslavlja Cineplexx v Mariboru. Jokal ni, vsaj ne da bi vedel, nihče. Pa saj. Ko zaprejo kino, ne jočeš. Vsekakor se ne cmeriš. Ne cmizdriš. Ni to tako, kot če ti preimenujejo, prenovijo šolo ali podrejo lokal, kjer si naročil prvo juicevodko. V bistvu, ko zaprejo kino, dobiš nekako topel nasmešek na lice. In najbrž na misel sploh ne pridejo filmi. Ne takoj. Ko gre kino cugrund, se spomniš vsega drugega.

Čeprav sem mnogo, mnoooogo premlad, da bi stal od Partizana pa okoli nekam vsaj do Dravograda za karte za Kekca, Neretvo ali kaj takega, ali gledal vesterne ali kaj že v Udarniku, pa nisem toliko premlad, da se ne bi spomnil maaarsičesa. Še vedno se. Partizan? Po karte si šel strahoma mimo tistega šanka, kakršnega ne prej ne kasneje ni bilo. Kaki liki, kako zakajeno. In stoli v Partizanu. Ko so ti odtrgali tisto zeleno karto, ko so karte še bile oblikovane, ko so ti odtrgali pildek z ogrizeno jabolko, si prišel not. Kina Partizan najprej nisi uzrl, temveč zavohal. Videti ni bilo kaj dosti. Taki. Rjavo-bež zlizani stoli. Ko neki tapisan ali nekaj. In imeli so vonj po … Kako naj to opišeš? Vonj, kjer so se mešale izkušnje in švic. Upanje in razočaranje. Smeh in solze. V Partizanu je bil vonj Maribora. Potem Udarnik? Zanimivo, bolje ga pomnim, ko so ga res lepo obnovili, taki krasni modri zici, veliki, celo parni so bili v zadnjih vrstah, velika finta za tiste, ki smo lahko samo sanjali, da bomo kdaj v dvoje, Udarnik je imel zvezdice na vrhu, bil je narejen za to, da v kino nekoga pelješ in upaš, da boš zapeljal ali bil zapeljan. Še na balkonu, kjer sem, denimo, gledal v dvoje Trojo. Film, ki je bil čisto okej, ne pa presežek in ki nam ga je na faksu ubil Janez Vrečko, stručko antične književnosti, ko je prijavil, da je bil Ahil tako lep, da je Brad Pitt grd.

Potem pa smo imeli ob Unionu, kamor si šel, če si želel pred sabo imeti vsakega Mariborčana, višjega od dveh metrov, v dvorani, kjer ni naklona z vrstami, še Kino gledališče, ki je bilo, ne bomo se kregali, najboljše kino vseh časov. Ko smo tam zijali Gospodarja prstanov, enko, to nisi spal tri dni. Dobro, kino je imelo nekdaj davno tudi Pobrežje in najbrž še kdo.

No, ko je potem prišel Kolosej, tista črna kocka, ki je povozila vse spomine na Halo C, A, B, kako že gre, je Maribor že bil zadaj. Multipleksi so bili… Nekako … Mamljivi, ko smo šli EU naproti. Ko sem dobil izpit za avto, sem šel v Celje v Tuša, nek kič z Drew Barrymore in spomnim se samo, da je bilo najlepše na počivališču Zima, ker nisem bil sam. Pa pustimo, kakšno je počivališče Zima. In kakšno ime ima. Kolosej je bil magnet približno en ogled. Mogoče dva. Potem pa smo kmalu začeli gledati, kako je to skupaj narejeno. In kako pač drugače je. Bolj vse drugo – samo kino ne. Z multipleksi so prišle reklame pred filmi, prišel je nacho čips, prišli mobiteli in opozorila, naj se jih ne uporablja. Prišla je tudi navada, da si je folk začel čipse, pohano, naprsnico, gigabambus zraven nosit. Saj je šla tehnologija dalje, filmi epski, superjunaki, vsi možni in nemožni rimejki. So filmi, ki so vseeno delali in bodo delali. Gravity, recimo. Vau.

Ampak že to, da si gledal, če boš šel v Kolosej – zdaj Maribox/KinoBox – ali Cineplexx – prej Tuš – je bila izbira v času, ko je izbire (pre)več. Cineplexx je bil tam, pisal sem o njem. Meni je bilo nekako weird, čeprav sem tu in tam rad šel. Najbrž zato, ker sem tja šel z avtom in ne peš. Ne bi znal prešteti, kolikokrat sem bil v Cineplexxu, ampak tam nekje do ali okrog desetkrat. Če že, bi več znal povedati o Koloseju, em, Mariboxu, em, Kinoboxu. Ampak drugače. Ne tako zagnano. Kaj bo z vsemi temi velikimi kompleksi, nimam pojma. Da bi kdo imel nostalgijo? To ni ravno TAM ali MTT, ne? Ni pa niti manjše, osrednje. Škoda je, kvečjemu, za tiste, ki jim je Cineplexx lokacijsko bližje. In za desni breg, pa četudi se mesto primarno ne deli po reki. Cineplexx je plačal davek cele filmske industrije, ki je imela zadnji veliki šus z Barbenheimmer, dvema filmoma, zdaj pa ima hude težave, ker smo pač vsi tooooliko raje doma. Čeprav skoraj vsak, ki gre v kino, reče, da bo še večkrat šel. Potem ko pozabi na zavijanje z očmi, ko sijejo telefoni, šklepeta čips, se zamuja in klepeta. Ta izkušnja nam je vse bolj tuja in to ni nič novega. Paznikov, rediteljev v kinu pač ne bo. In tudi zato bo kina manj. Ampak ne samo zato.

V Mariboru bi itak naj dobili mestni kino, ko bomo dobili Center Rotovž. Kadarkoli to bo, če bo, ker je cena šla tako gor, da se ne ve, kdo bo to plačal. In tudi tam ne bo ravno kino-kino. Manjše bo. Pa še Lutkovno imamo, kjer se luštno trudijo. Udarnik je bil vmes spet kino na idejo, zagon in upor, pa ni dolgo neslo in zdaj noter ni več nič. Partizan je depot muzeja. Kino gledališče pa je postal del rts studia, ki ga tudi ni več. Le Union še laufa, ampak ta bo laufal, že dolgo pa ne več kot kino. V bistvu, ko človek tako pomisli, če je nekaj zdaj kino, kdo ve, kaj bo kasneje. Kino skoraj ziher ne. Sploh pa… Bolj, kot so se ti multipleksi trudili biti čim več, manj so dejansko bili. Bodi eno in še nekaj in čao. To je bila formula uspeha. Bowling, knjigarne, hipermarket, pa še kino … Kje je kino na vrsti, se mi pa itak vedno zdi fascinantno, ko navedejo, da je na neki ogromni ladji, križarki, še toliko kinodvoran. Ker to ja. Na Madagaskar bom šel na križarjenje in vmes pogledal, ne vem, Pirate s Karibov 12. Ne. Kino je kino. No, bilo. Pa naj zveni še celo elitistično. Tako kot gledališče, jebiga. Ali pa fuzbal. Še fuzbal. Ko greš na fuzbal tekmo, ne boš šel še po fasungo ali, ne vem, še malo ročnega fuzbala pa biljarda zmetat. Zato pa dela.

Cineplexx nekega romantičnega slovesa zagotovo ne bo imel. Ne more ga imeti. Zato, ker je tako s kinom nasploh. Kar je lahko žalostno, usodno ali pa mimobežno. Taki časi pač so. Pali nostalgija, tega pa ni. Kaj šele takih, ki bi v kino en film šli gledat večkrat. Takih? Pa sploh ni. Več je onih, ki so se spraševali, zakaj bi moral plačati več za film, ki je daljši. Ker tudi to je bilo. V teh, ja, trinajstih letih. Simbolika te cifre ne gre mimo.

Foto: Google

22. marca 2025
Art tip na moji desni

Najboljše, kar se je lahko zgodilo. Najboljše. Da so pozabili podnapise. V kinu. Mhm. Ne zgodi se vam samo doma, da ste vse naštimali, vse dol potegnili, vse preverili, potem pa vas zajebejo podnapisi. Damijan Vinter se nam je v deseti dvorani Mariboxa, kjer se delamo, da imamo art kino, iskreno cincajoče opravičil, ko je zamrmral, da je »film sicer slovenski, ampak mislim, da bomo potrebovali podnapise«. Khm. Okej, te pa daj. Pa jovo na novo. Slovenski film s slovenskimi podnapisi? Hm. Zdaj … Ni bilo prvič. Ko sem v ljubljanskem Kinu Komuna gledal Ljubezen, traktor in rock’n’roll (2008) in je bila prekmurščina podnaslovljena, je bilo to bizarno iz dveh razlogov. Prvič, Prekmurje je, vsaj kolikor smo se lahko letos spomnili, sto let del Slovenije. Prekmursko naj bi razumeli, če ne bi, ne bi Vlado Kreslin imel v Cankarjevem domu in Križankah koncerta prav vsako leto. In, drugič, v filmu je prekmursku gučil Branko Đurić. Med drugimi. Ampak ja. Đuro. Pardon, Đüro. Podnapisi bi tako bili dobrodošli tudi v prekmurščini.

Ampak ne, ni to bil glavni razlog, zakaj je bilo super, da so pozabili podnapise. Ni bilo to najboljše. Je bilo pa krasno, ker smo lahko začeli znova. Vsi. Ja, folk bo v kino pač vselej zamujal, vse odkar se nam tako mudi in vse odkar nismo ziher, ali imajo art filmi, premiere in Liffe – ali, v tem primeru, vse troje hkrati – predfilme ali ne. Vsaj to vemo, smo se naučili in nekako konsenzualno kot družba sprejeli, da nacho čipsi in art film ne gresta skupaj. Hvala. Hvala vam! Sploh pa film brez podnapisov – kar sem tudi jaz mislil, da bo, ali pa da bodo vsaj angleški, ker sem se potem spomnil, da sta bili pred nama v vrsti še dve dami, ki sta dojčšprahali – in čips, kako boš potem, cmok, sploh, cmok, kaj, cmok cmok cmok, slišal.

Zamudniki so vpadali kot padalci, zamujali pet, deset, rekorderji pa petnajst minut. In ko nekdo zamudi petnajst minut, kaj naredi? Kaj mislite, da naredi? Vklopi bliskavico na telefonu in uperja fleš dirket v oči, ker išče vrsto, sedež in milijon razlogov za zamudo. In predzadnji, ki je zamudil, je bil tip, ki je sedel zraven naju. Natančneje, zraven mene.

Zdaj, ko grem v kino, imam samo dve želji. Okej, tri. Okej, štiri. Prvič, da ne bi sedel na levi strani gledano proti platnu. Ne smejte se. Čisto resno. Ne vem zakaj, ampak grozno me useka v vratu, če sedim bolj levo od sredine. Zato, če le gre, izberem desno stran. Mogoče zato, ker sem preusmerjen levičar (fiziološko, ne politično). Gledal sem ostale otroke, dal voščenko v desno, desni prst v usta in kaj je še tega. Kakorkoli, skratka, desno. Prednost tega je bila, mimogrede,, da sem pri fuzbalu lahko pravzaprav edini igral tako levega kot desnega beka, večino časa seveda presedajoč se na klopi.

In tudi tokrat sem izbral sedeže desno, ampak očitno megapametni sistem in dejanski sedežni red nista štimala. Levo je bilo desno, desno je bilo levo, dvorana pa polna. Zato sva sedela levo. Kaj pa bi.

Moja druga želja je, da bi ljudje nehali klepetati približno nekje po tretji vrstici podnapisov. Če je pa slovenski film, kar je ta bil, recimo, em, pogojno, ker so podnapisi bili nujni, potem upam še, da niso prehlajeni, živčni, zadeti, skregani, skratka, da dajo mir. Če še niste opazili, so slovenski filmi zelo redki, nismo navajeni ne brati, ko gledamo filme. Tuja nam je, ta domačija. Tretja in četrta želja pa sta, da ne pozabim, vezani na film, torej da je film čim boljši in da si bom po njem vestno lagal, da »zdaj bom pa res začel redno v kino hodit«, kar je najpogosteje, kar slišiš, ko greš iz kina. Takoj za »kaj gre v kateri koš za smeti?«.

Naredil sem osnovno napako, da sem najina sedeža, ki jih povrhu nisem plačal sam, izbral tako, da sem pustil vmes enega praznega. Imam se za hiperempatičnega dripca, ampak tokrat sem si pa rekel, kje so vsa tista leta, ko sem sam hodil v kino, iskal prosti zic, potem pa vedno sedel – okej, skoraj nikoli, ker pri nas je čudo, če je v kinu dvomestno število ljudi – poleg nekega cmokajoče zaljubljenega para. Sploh na Liffeu, ki je v neki točki, ko smo bili še v Ljubljani in jedli jabolka med, pred in po predstavi, postal razlog za dejtanje, Simon Popek pa soustanovitelj kulturnega Tinderja. Popkulturni kupid.

In to, da sem pustil prosti sedež med nama in še enim parom, ki je sedel na robu, me je zajebalo. Zelo zajebalo. Zraven mene je torej sedel tip, ki je predzadnji zamudil. Ne bom ga sodil, lahko ga kvečjemu presojam, kar je najbrž eno in isto.Ampak to lahko počneš samo, če greš gledat film kot je film z naslovom Zgodbe iz kostanjevih gozdov. Ker si vsako leto lažem, da bom šel na FSF, festival slovenskega filma, pa žal ne znam iz Maribora v kino v Portorož, nato pač čitam, spremljam in podoživljam letno bero slovenskih filmov. Ker dajmo, priznajmo si. Slovenske filme imamo radi, sicer približno tako kot Cankar mamo. Ljubimo, neskončno, ampak zatajimo ob prvi priliki.

In če slovenski film, prvenec, kar je zdaj kul, ker so prešteli, da je zadnjih sedem vesen za najboljši film dobilo kar šest prvencev, pokasira kar enajst ali koliko že vesen in če ga hvalijo vsi, če ga Popek spravi na Liffe in je potem cel halo in cirkus, ker je bilo na film treba čakati do Liffea, kjer je slovenski film pač tam, ker je prav, da je, no, če je vse tako oh in sploh, potem ne smeš, ne moreš, a-a zamudit. Greš. Laufaš. In potem gledaš film, se čudiš, zakaj je spet zvok takšen in delaš tisto fonetsko faco, da seveda pa štekaš, kako in kaj govorijo v Beneški Sloveniji. Kakih sto let nazaj.

Ja pa ja.

Najboljše, kar se je lahko zgodilo. Da so pozabili podnapise. Ker so jih, smo šli znova in potem kimali, da je film res, res art film, skoraj bi lahko rekli dobri, stari »slovenski film«, saj veste, grda zmerljivka za filme, ki so bili pretežki za prelahko nacijo. Film premore italijanski post-neorealizem (tam so profili ksihtov mogoče malo bolj vrženi v tvojo faco), pomešan z avtorskim poklonom Čehovu (meni se Čehov na 617 straneh sijajno prevedene zbirke Dame s psičkom ni zdel tako surrealen in nadzemeljski, magični realizem pa to), ampak predvsem smo pa ugotovili, da dialogov ne bo ravno veliko. Smo pa lahko vsi začeli skupaj in znova od uvodnega napisa, komu je film namenjen, kje se dogaja in zakaj se dogaja ter tako naprej.

Tip, ki je sedel zraven mene, je moral imeti hudo eksistencialno krizo. Takoj. Hudo. Hu-do. Dihal ni. Pihal je. Kdaj je vdihnil, ne vem, vem pa, kdaj je izdihnil. Skozi nos. Na polno. Šuuuu. In potem se je praskal po faci, večinoma pogledoval na desno, po celi vrsti, kot da bi želel preveriti, ali je še kdo, ki mu je takšna muka kot njemu. Pa ne bi rekel, da mu je bila muka film. Ne. Življenje. Ali pa vsaj tisto, kar naj bi film predstavljal. In to je počel s telesom. Ves čas, nenehno. Zmagovalna je bila, ko je nagnil glavo tako v levo, da se je skoraj stisnil na mojo desno ramo. Manjkalo je samo še, da bi ga pogladil po laseh in mu rekel, da bo vse že vredu, da film traja, kaj, 81 minut in da obstajajo dobrih devet minut daljše in vsekakor bolj duhamorne fuzbal tekme.

Ugotovil sem, kaj kmalu, da je kaj takega možno samo ob takem filmu. Zato je film Zgodbe iz kostanjevih gozdov vrhunski film. Zato. Ker si vržen vanj, skupaj s tremi kralji, ko ne veš, ali je tisto na platnu res Marko Brecelj, ko skušaš ugotoviti, ali je igra, ki jo igrajo v gostilni, nekaj, kar ti je jasno, čeprav si najprej pomislil, da so tiste bele črte krede na mizi nekaj čisto drugega, in ko predvsem ne veš, kakšno je časovno zaporedje sicer res lepo posnetega filma. In povrhu te še muči začetni heksnšus. Zdaj pa uživaj v filmu leta.

Ugotovil sem pa, nekje na sredini, čeprav sredine ni bilo, ker to ni bil geometrični film, da čutim drugače. Da je tudi tip na moji desni art tip. Kot da bi bil del filma, mimobežna sanjarija, za hip sem celo pomislil, da nas je Vinter nasmodil, ko je rekel, da Gregorja Božiča, mladega režiserja, ni, ker je na študijski izmenjavi v tujini. Res sem mislil, da je mogoče ta tip poleg mene on in da ga »vozi« na lastnem filmu. Malo mu je bil podoben, črni lasje in vitek trup, kolikor sem pač videl fotke in posnetke, ko sem bral ali gledal intervjuje z njim. Mater, res sta si podobna. Pa ni bil to on. Božič pač ne bi stiskal svojih členkov tako močno, tako vztrajno in tako predano. Kako je pokalo. Tlosk-plesk-šljosk.

Nato ga je cukalo naprej-nazaj. Z nosom do stola pred sabo. Pa nazaj. Pune hamre, kot bi rekli mi v Mariboru. Da je še sedež počil. Kljask. In potem spet glava na levo, k moji rami, pa spet členki in ves čas tisto dihanje. Pišuuu. Ri. Ja. Ugotovil sem tudi, spoznal pravzaprav, da mi je poskočil utrip in da še težje sledim filmu. Ampak ravno to! Jaaa! Takrat me je pognalo, zadelo in pometlo, da mi je bilo vse to usojeno. Šele tako, ko nisem mogel slediti filmu, je pomenilo, da mu zares sledim. Ker film ni linearen. Ni šel in ne gre po vrsti kot hiše v Trsti, pa čeprav v filmu vidimo tudi morje, ki je pognalo sanje po boljšem življenju, ampak film dobro pove, kako naivni so ljudje, ki mislijo, da drugje pa cvenk pride kar iz neba. Film je takšen, kakršen je bil tip na moji desni. Magičen, zasanjan, poln črnega humorja prazne pastelne jeseni. Zato sem mislil, da (me) bo konec, ko je sledila že skoraj razlaga, kako je škrti Mario plačal Marti pot v Avstralijo, bedno razočaral, pa me ni, ker je bil samo še bolj nejasen, meglen, netuzemski.

Gregor Božič je neo-tradicionalist, zato je na konec dal napis »konec«. Oni veliki. Rumeni. Tarantinovski skoraj, saj veste, rimejk The Hateful Eight in to. Pa še takrat ni bilo konec. Niso prižgali luči, kar je prav, se spodobi, ko gre za premiero. Spodobi se, da preberemo, koliko ljudi je potrebnih, zakaj film toliko stane in komu vse bi se bil avtor rad zahvalil. Če se le da, počakam do konca, ampak tokrat sem želel nazaj v življenje, ven, v 21. stoletje. Beg. Stran od propadajoče skupnosti, kjer živim merijo krste in mrtvim poje celo eden in edini Marko Brecelj kot član nekakšnih svetih treh kraljev.

Zgodbe iz kostanjevih gozdov je film, ki ga imajo kritiki radi. Zakaj? Nimam pojma, ampak če bi to bila muzika, resen psihadelični šus, bi razumel, zakaj se ga pohvali, izpostavi, skoraj postavi na piedestal. Ker je metafilm, ker je kolaž žanrov, ampak postavljen v relativno znano okolje, čeprav, bodimo iskreni, če vam nekdo reče, da pokažite na zemljevidu, kje je Beneška Slovenija, bi s prstom iskali nekje med Idrijo in Milanom.

Priznam, ni mi težko, da filma Zgodbe iz kostanjevih gozdov nisem razumel ama niti malo. Sem ga pa gledal, vpijal, čutil. Ne sam, ne s punco, ampak še z onim na moji desni. In sem mu bil malo favš, ker ga je tako zelo vozilo. Ker je bil kot pravljičen junak, ker sem šele doma prebral, da je Zgodbe iz kostanjevih gozdov pravzaprav pravljica. Aaaa, eee, zdaj štekam. Zdaj razumem, zakaj Čehov. Zdaj štekam! Aaaaa. A, potem pa ja, potem pa gre.

Mogoče pa bi šlo tudi brez podnapisov? Magari! Morda je namreč včasih bolje, da ne razumeš ničesar. Ali, kot smo slišali v izjemnem korejskem filmu Parazit: najboljše je, če nimaš nobenega načrta, ker potem ne more nič iti narobe. Ne more biti tudi nič prav, ampak če nimaš načrta, te lahko vse preseneti.

In tako te film Zgodbe iz kostanjevih gozdov lahko tudi resno vrže. Eksistencialno vrže. O Beneški Sloveniji vem zdaj še manj, razen tegsa, da je tam morala biti huda beda, tam, sto let tega, in da so bili zdravniki – a, saj res, Čehov je bil doktor! – naučeni reči »gripa, tuberkuloza, tifus« in predpisali vedno eno in isto, malo obhladkov, iz ta boljšega predala pa dali tablete, ki se jih popije s toplo vodo. In da če malo zamižiš, samo upaš, da kdaj ne bo še kje tako kot je bilo tam.

Aaaa. Zdaj razumem. Da ne gre razumeti. Ker bolj kot sem gledal tisti voz, na katerem so celo zapeli, se zavrtel in se skoraj poseksali, sami sebe, kakoppak, bolj se mi je zdelo, da v celem filmu ni enega resnega kostanja. Ne ploda, plodov je kolikor hočete, grejo v lase, v jamo in po reki, ampak drevesa. Ogromno je bilo pa, em, upam, da bom vsaj približno zgrešil, brez. Pa saj je kak kostanj, aja, na koncu je, seveda, polno. Da se kadi!

Vem pa torej nekaj. Da bom vedno pogledal, če so kostanji, ki jih kupiš v Mariboru, slučajno iz Benečije. Najbrž niso, če so, so predragi ali pa maroni, ampak fajn bi pa že bilo, če bi bili.

Nauk? Pustite kdaj prost sedež. Za art film. Za art tipa na svoji desni.

22. novembra 2019
Kokice… z okusom pleskavice

Kdor si je kdaj delal kokice aka pokovko, potem ve, da se jih da kar hitro zajebat. Nepovratno zajebat. Zažgeš, premalo zapečeš, karkoli, hitro lahko ornk zajebeš. Važen je namreč tajming. Pa občutek. In še kaj. Itak. Še posebej, da, v mikrovalovki. Ja, one, ko dobiš celi pakl za manj kot tri evre za štiri porcije. Ampak zato hodimo v kino. No, ja, na filme, okej, ampak na kokice. Ker tam baje najboljše vejo in znajo narediti pokovko aka kokice. Ja pa ja. V Koloseju že ne.

Zdaj, glede nato, da te dni v mariborskem Koloseju poteka obnova – če bi res želeli stvar obnoviti v nulo, bi stvar dol podrli in začeli znova -, vrlim kinematografom še damo nekaj manevrskega prostora za… Ne ravno šlamparijo, čeprav gre nemara prav za lumpavost. Ker sem zadnjič po ogledu Pr’ Hostar iskal v centru mesta parking kot zadnji naivni kreten, sem v izogib koleričnemu šusu raje odpešačil do Koloseja. Kamor vedno pridem prehitro, še zlasti, ko grem v kino sam, kar ni pogosto, je pa konstantno.

Skratka, naguncal sem se za Nočno življenje, film Damjana Kozoleta, za katerega drži, da lahko napetost režeš, kot je za Urbani.si povedal Niko Zagode. Ampak ker mi je ostalo še pet minut, sem cincal. Neverjetno, kakšen strah v kosti mi je nagnal Cineplexx, kjer te za vrvjo takoj opozorijo, da lahko greš v dvorano šele takrat, ko zasveti lučka s številko tvoje dvorane. Ki seveda zasveti zadnja, zato nabaviš še načo čips z osemnajstimi omakami in zapraviš toliko, kolikor bi v čisto spodobni mehiški restavraciji. No, ker nisem vedel, da je v Koloseju praksa vseeno manj brutalna – vsaj minuli ponedeljek – sem zato opazoval, kako je fitnes povsem že pohrustal gigantsko površino Koloseja, kjer so imeli v megalomanskih planih v mislih vse možno in tudi nemožno, kako ožet kupca. No, pozabili so nato, da bi ljudje radi videli vsaj kvalitetno projekcijo filma, po možnosti na stolu, kjer naslonjalo nima čigumija, starih kokic ali luknjo s svedri.

Kolosejeva zgodba je toliko bolj žalostna (ne pa tudi usmiljenja vredna), ker še vedno strogo ločijo (res pa da ne več s steklom) prodajalke vstopnic od kraljestva haribojev in kokic. To je strogo ločeno, s prehodom vmes. Ni tako kot v Cineplexxu, kjer je najmanj pomembno, kje bom sedel, vsekakor ne tako kot akcija ne-vem-katerih-že bonbonov. Tisto me povsem dotolče, ker se filmska umetnost zreducira na nekaj, čemur bi v McDonalds’u rekli happy meal. Tisto me, vsakič znova, prizadene, o čemer sem že pisal,, čeprav nekako vse skupaj pogoltnem dol in grem raje tja, ker so dvorane bolje ogrete, bolj tople, z rdečimi sedeži in skratka za mojo rit bolj udobna. Tistih dvakrat na leto, ko grem v kino, v vsakem primeru pa vse manj, kar je nasploh trend, pri čemer so krivi seveda vsi od Stevena Spielberga, Partisa, Torrentov – vsi razen teh modelov, ki so v Mariboru kino zreducirali na tisti plac poleg fitnesa ali Tuša. Šele zdaj, s čimer si nimajo udarnikovci kaj pomagati, zares pogrešam Udarnik. Da, tudi takšnega, kakršen je bil. Zdaj bi dal karkoli, da bi lahko šel v kino magari s koruzo.

No, skratka. Kupim vstopnico in čorim. Gužve itak nobene, nimaš se kam prav za dat, čeprav so se lepo potrudili z božično-novoletnimi lučkami v bližnjem lokalu, kjer pa so me tri leta tega, ko sem v Mariboru skušal podoživeti liffe, zadnjič videli zaradi tako nesramnega osebja, ki smo mu zvesti kino friki delali promet in šli hkrati na živce.

Zdaj je bil pa za šalterjem, tam pri kokicah, visoki model, ki ga je še ena tamala, očitno sveža uslužbenka, prišla preizpraševat za neke nasvete. Model je torej obvladal, ve, kako in kaj. Ja pa ja. Gledal sem cene kokic in me je sezulo. Ker sem enkrat storil to napako in vzel samo kokice brez pijače in se na krohot svoje bivše punce skoraj zadavil s tisto kokico, ki jo iščeš z roko vse do komolca noter v svojem gurglu, sem seveda gledal še, s čim bi dol poplaknil. Dobro, ajde, kokice in kokakola, naj bo, saj ni pogosto. In ravno na to finto sem se ujel. Da češ, če sem že tu, pa ajmo. Za 4,80 evra, pismo. Mala kokakola, male kokice, to je bil najcenejši paket. Pa dobro, ajde, enkrat, te pa dajmo, čeprav je kino vstopnica znesla 5,50 evra, tole pa le 70 centov manj.

Model zajame s tisto šeflico po kokicah, ki so bile nekako zlato rumene oziroma takšne, kot ti jih tvoja mikrovalovka doma niti približno ne nafarba v zlatorumene odtenke. Kar cedile so se mi solze v očeh od vsega skupaj. Model je zajel, nabasal, ravno prav, da mi je dol padla ena sama kokica. Takoj sem segel z roko, zgrabil še koliko toliko bontonsko nevljuden šop kokic in poskusil. Mmm. Res ni bilo slabo.

Okej. Prvi šop. Potem pa dalje. Ko sem prišel do kinodvorane – v Koloseju ona gori, ki kontrolira karte, sploh nima nobenega računalnika, le pisalo in list papirja, total odkačeno, ampak tole ni retro hipster finta, temveč le živa žalost -, sem zicnil in začel čimprej jesti. Ker je to vljudno. Jebiga, če greš gledati slovenski film, brez podnapisov, pohrustaš vse kokice čimprej. Da ne boš hrustal in cmokal potem in bo folk zamudil. No, jaz sem se basal, en par za mano (edina ženska med osmimi tipi, ki smo bili v dvorani) pa je klepetal lep del filma, do tam, ko je Jernej Šugman golo in sveže pohrustan na Celovški. In bolj kot sem se basal, bolj čudne so se mi zdele kokice. Nobena ni bila več – kljub temi v dvorani – niti slučajno živorumena. Bile so vse bolj stiroporu podobne, da sem žlempal tisto kokakolo in jo skorajda ljubil kot še nikoli dotlej. Saj vem, cuker s kokakole lahko omrtviči brbončice, štekam. Ampak vzel sem si pavzo in nato počasi nadaljeval. Kokice so imele vse bolj okus po nečem čisto devetem. Najprej se mi zavraga ni narisal spomin na kaj za vraga bi to lahko bilo to. Oljasto, da. Rahlo grenko, odtenki kisle. Da, da. Ampak to olje, ta vonj ta… Jebešmumater! Pleskavica, čevapi, gril, mešano meso! Jebemomast! Ne vem, zažgane se mi pač niso zdele, ker ne. Ampak kako lahko tako genialno zajebeš kokice? Ne vem. Nimam pojma. Je s šeflo pomazal po podlagi? Eh, Jaša, kaj pa te ti veš, saj nisi stručko, čeprav kaki kulinarmaher pa te moraš bit’ za – kokice?

Nič, glodal sem do konca, čeprav sem na eni točki obupal in kako osmino paketa pustil. Kar je, saj veste, pri kokicah (ali arašidih ali čipsu ali smokijih) nemogoče odnehati, hujše kot droga in to. Pa sem. Prvič sploh. Ponavadi še glodam tista zrnca, ki jih ni razpočilo, praskam po soli in to. Zdaj pa ne. Dva stola stran sem odložil vse skupaj in se posvetil filmu. Še dobro, da takemu, kjer je bilo glodanje še hujše od te, ki sem jo pokasiral jaz. Ko vidiš, kako lahko človeka najprej pogrizejo psi, nato pa še slaba vest in predvsem strah, so kokice morda še najmanj.

Vendar okus je ostal in zdaj me bo strah jesti kokice. Pa nočem še komu drugemu reči ali zganjati cirkusa. Ne. Pravim samo, da so kokice, ki sem jih v ponedeljek fasal v Koloseju, imele okus po pleskavici, ki jo imam sicer strahovito rad in bi jo lahko jedel vsak dan. Kokice na ta način pa nekako ne delajo. Škoda. Glede nato, da v Koloseju pred projekcijami (gotovo na podlagi izkušenj) opozarjajo z velikimi črkami na platnu, naj gremo povedat, če bodo težave pri predvajanju (podnapisi, zvok, projektor – you name it), je jasno, da še kokice niso več, kar so nekoč bile.

Ali pa je bil le slab dan. Ne vem. Vem samo, da kokic tam več ne kupim. Karto že, čeprav me je proti koncu že malo zeblo v kinu, pa se ne zmrazim tako zlahka in hitro. Kakorkoli, upam, da bodo nekoč prišli boljši dnevi. Kar ima Ljubljana v Kinu Bežigrad (Kinodvor ni možnosti, ker pri nas občinarji ne hodijo v kino ali knjižnico), lahko mi trenutno le sanjamo. In glodamo. Take kokice.

30. novembra 2016
Bolje samski kot nikoli

Stari ludi smo samo zijali. In čakali. In še malo čakali. Hvala bogu za slušalke. Če ne bi bil ravno Mitja Okorn, bi lagano spakiral domov. Ko te jebe, dragi Cineplexx. Že itak me vedno zaščemi, kadarkoli se spravim v kino, kar je v povprečju do dvakrat na leto, od tega potem vsaj dvakrat ne grem. Nazadnje sem bil v kinu, ko sem se vrgel v Star Wars svet. In mi niti ni bilo tako žal.

Zdaj pa… Deževna nedelja, ki je sredino junija premaknila na konec oktobra, tisti čas v letu, ko ga samski, ne vem zakaj, najbolj nadrajsamo. Ampak dobro. Kakorkoli. Ker je to ravno Mitja Okorn in ker sem sploh bil začuden, da je Planet samskih [Planeta Singli] sploh še na sporedu… Sem… Ne ravno potrpel. Trpel sem. Pa sem doma še imel kurzor miške na »Nakup vstopnice«. Lepo bi jo nabavil s kreditno kartico, ki jo imam itak samo zaradi letalskih vozovnic, pa itak nikamor ne letim, pokazal QR kodo onemu zdolgočaseno sitnemu modelu, ki raje kaže gor na utripajoče številke dvoran, ta kruti orwellowski način ogleda kina. Čakati moraš, da te spustijo noter oni. Zakaj? Logično. Itak. Vsakič znova vem, da me hočejo napizditi, da bi kupil nacho čipse in vprašal še, če imajo pico, čevape, kalamare in ostale pizdarije. Zato je šlo kino, dragi multipleksi, v kurac. Zato vam obisk pada.

Ravno zato, ker sem v kino recimo temu zamudil. No, bili so še predfilmi, vrata odprta. Ampak počutil sem se neprijetno. Ne ker bi bil neki pedantni zategnjeni šilček, ampak ker sem bil pač tako vzgojen. Da je kino nekaj med gledališčem in fuzbal stadionom? Ne. Niti ne. Kino je pač kino…

No, o tem sem razmišljal, ko sem čakal v vrsti. Oni. Cik-cak, ko moraš mimo trakov. Kot na letališču ali v gardalandu. Nič narobe, pač… Malo gužve. Nič zato. Ampak potem sem videl, že vnaprej, da so na čelu vrste sami froci. Pa dobro, sem si rekel, nič hudega. Naj naročijo, da se naučijo osnovnih fint in tega. Ampak kaka kurac zrelostna izkušnja naj bi to bila? Stari so tamalim dali kartice, na katero nafehtajo keš in potem grejo vsaj malo na oddih, pustijo frocovje, ki še niti v zadnji triadi osnovne šole ni, da gredo sami v nakup. Krasno. Ko froci vidijo, kaj vse lahko nabavijo, pri čemer je nakup same vstopnice, goli razlog, zaradi katerega so sploh tam, se jim itak skeglja. Zmaga marketinga. V nulo. Froci so na trdi drugi. Slušiji, gigakokice, nachočips… Ni čudno, da se je začela delati gigavrsta, ko so froci v družbi po štiri, kjer je motiv »nea upaš probat totega slušijaaaaa«, nabavljali živež za konec sveta, jebo vas Independence Day 2. Starejši smo stali, pri čemer sem bil jaz še med mlajšimi. Valda nihče ni upal ničesar reči. Frocovje pač mora biti samostojno in permisivno vzgojeno. Zato se je začelo vse zamikati. Številka 8 za našo kinodvorano je začela utripati šele po 18. uri, ko bi se film itak moral že začeti. Kako mi gre to na kurac. Ne, ne. Kako sem šel sam sebi na ološ. Jezus kristus, bog pomagaj, prmejdun.

V tistem trenutku, ko sem skušal poslušati podcast, pa so mi še Tomić, Nachbar in Conde dojadili, ker jih itak nisem mogel zbrano poslušati, ker je vse šumelo od tistih slušijev… Frdamana Dory, ziher so to šli gledat. Pa dobro… Skušal sem se zbrati, pomiriti, sestaviti. Kaj če bi to bil moj otrok? Okej. Ne odpiraj te teme. Ampak dobro, saj je hipotetično, teslo… Okej… Če bi bil… Bi…Bi… Ma kurac bi. Saj punce nimaš. Planet samskih greš gledati sam. Romantično komedijo, za katero sem si po vseh recenzijah, ki so vse po vrsti vnovič hvalile Mitjo Okorna [več kot upravičeno], zabičal, da če jo grem zijat v kino, se ne bom cmeril, hihital ali metal na čustvene zobe.

In tako sem tam stal. Čakali smo. Bilo je kar nekaj starejših parov, za katere se ne spodobi ugibati, ali so že v penziji ali še ne, ampak vsem je na facah pisalo, kako težko skrivajo tisto, kar se nam je vsem po glavi podilo. Da je šlo kino v kurac, z njo pa naše največje bogastvo, naši otroci. Ko vidiš, kako je deca vesela, ko cuza tisti cuker, s katerim bi Amerika rada nazaj izvozila sladkorno in pobrala dobiček, si nekako… Ma kaj pa vem. Jaz sem bil nekako vesel, da sem samski. Da še to ni moj problem. Kar problema seveda ne bo rešilo. Če sem jaz v evolucijski enačbi A in je otrok C, mi itak manjka B. Te teme pa raje ne bi odpiral.

Počutil sem se nekako tesnobno v tisti vrsti. Najprej sem seveda skušal najti milijon argumentov, da so itak krivi prepočasni in leni uslužbenci… Pa jim je ob vseh naročilih otrok tako tekel švic dol do riti, da… Se mi je skoraj milo storilo.

In tako sem končno prišel na vrsto tudi jaz.

»Zdravo!«

»Em… Rezerviral sem, saj ne vem, zakaj, karto za Planet samskih ob šestih. Vrsta 7, sedež 12.«

»Aha… Ok. Izvoliš še srečko.«

»Kako srečko?«

»Ja našo, morda kaj zadeneš.«

»Močno dvomim, pa tudi nimate tistega, kar bi jaz rad trofil.«

»Kaj pa?«

»Ni pomembno…« sem naredil žgoljavi ksiht.

»Okej. Izvoliš. Šest evrov petdeset.«

Ker sem tako vljudna drolja, sem seveda nabacil drobiž. Točno. Ampak držal in mencal sem s tisto srečko, da sem dva evra pobasal v svojo roko.

»Em… To bi pa jaz mela…?«

»Kaj?« sem jo pogledal. Bil sem ziher, da bi imela mene.

»Em… Denar…«

»Aja…« sem razočarano dahnil in se odpravil proti kinu.

Ko sem rezerviral vstopnico, sta bila zasedena le dva zica, tista na sredini dvorane, ki sta, mislim da, zasedena po defaultu. Zdaj je bila pa dvorana kar lepo popolnjena, no, lepo popolnjena… Glede nato, da film igra od aprila, sem bil ziher, da bomo v kinu jaz in vse moje bivše punce s svojimi iber tipi, kar še vedno pomeni, da ne bi bilo ama nobene gužve. Tako pa… Sem bil pri svojih tridesetih najbrž celo najmlajši v kinu. Kar je… Ko enkrat skužiš, da gledaš sebe na platnu, rahlo okorno. Torej… Starejše pare zanima, kako in zakaj smo mladi singl? Uf. Dobro, saj v filmu je tudi mama glavne junakinje, ampak v njej se seveda starejši niso prepoznali, ker so se nam, našim telefonom, našim aplikacijam, našim fejsbukom pač prevež krohotali in valjali in kikotali.

Pa dobro. Moral bi sedeti poleg enega para, seveda poleg deda, kar je… Ne hvala. Je bilo čisto preveč zicov. Najraje bi vedno itak sedel čisto na robu, pa potem folk itak zamuja, ker kokice, ker froci, ker slušiji, in si se duplo zajebal. Tako da… Sem se pač zicnil malo stran. Rad imam ta svoj mir. Saj vem… kaj… Boste… Pomislili… Tip ima resno obsesivno kompulzivno motnjo. Pa… Niti ne. Pač… Ko enkrat najdem svoj zic, se predam in sprostim in to.

Razen če, kot v tem primeru, pred mano ne sede mama s premajhnim otrokom za tak film. Punčka je bila stara, kaj pa vem, mogoče devet let. Znala je čitat podnapise boljše kot poljsko, predvidevam. In tamala je kakšnih osem minut še gledala film, potem pa je stvar postala kmalu dolgočasna in ker so Okornu dopustili 132 minut filma, je tamala proti koncu že skakala po zicu, sedla na rob zaprtega zica in raztegnila roke kot Jezus na križu ter mlahedrala z lasmi. Sedem sem skoraj direkt za njo. In spet. Strah me je bilo reči karkoli. Čisto res. Ker pač… Starši znajo biti resno kolerični dandanes, kino je bil za to mamo očitno oddih, tako da sem spet bil uvidevna drolja in sem najprej počakal.

»Alo…« je rekla mama.

Punčka ni rekla nič, sedla je kao nazaj dol. Za kakih pol sekunde. Potem pa znova. Skok, hop, cup, tip, tap, top. Hvala lepa. Presedel sem se, tiho kolikor je šlo vrsto nazaj in skoraj povsem na rob. Aaaa. Pa sem končno zadihal.

Ko si tako na robu in ko padeš v tak film, kjer je scenarij tako sijajno popeglan, naštudiran in natupiran, si… Cukrast. Si sam kot jebeni sluši. Itak da so mi stopile solze v oči nekje proti koncu. Če pa je glavna igralka tako jebeno ujeta v svoji lepoti izgubljeno-najdenega. Okorn pa itak briljira kot najboljše rock solaže. Ja, saj glavna solaža mora biti iber top. Ampak šele res dobra ritem kitara jo lahko povzdigne do klasike. In tako njemu ratuje, da pod glavno zgodbo zapakira mojstrske podzgodbe. Ja, glavno zgodbo bi kdo med nami še napisal in posnel. Toda toliko likov, tako povezanih, jebeni omnibus?

Z glavno junakinjo Anjo nisem sočustvoval ali karkoli, bi se pa iber žvalil z njo, ker je tako nepopisno lepa, da bi šel s peciklom magari v Gdansk. Glavni junak Tomek mi je morda malo bližje, ker bi seveda tudi jaz moral enkrat imeti tv oddajo, čeprav bi kvečjemu lahko nastopil kot lutka. Ni pomembno. Kar me je zabrisalo v film, je ta občutek, da je Okornu ratalo. Pismo, še sredi junija je kinodvorana lepo zapolnjena, folk je bil pripravljen stati v vrsti in čakati, da frocovje faše diabetes, film je v faking poljščini in ne nazadnje se dela norca iz nas samih, čeprav mene ni šans, da spravite na dejte prek interneta in to. Pa dobro… Ne bom zdaj tu flodral recenzije, ker pač ne, ampak že ko sem gledal Tu pa tam v Koloseju in so kokice letele po celi dvorani in smo vsi ploskali, ko je Okorn z animacijo lepo prečrtal filmski center in jim tako lepo rekel, naj se lepo jebejo, sem videl, da me nagovarja nekdo, ki se ni predal, porinil glave v pečico ali šel nabavljat šmarnico za pol evra na hektoliter.

Okorn tega filma pri nas ne bi mogel nikoli posneti. Že zaradi predragih scenaristov in predvsem predobrih, ki jih pri nas s svetlimi izjemami ni. Lahko bi mu dali keson, šajtrgo in bager denarja, pa ne bi dobil takšnih igralcev, ker jih pri nas praktično ne delamo. Igralci pri nas stežka igrajo nas, neke vrste e-realizem, ker ne živijo »našega« življenja. Pa saj vem, pavšalno vsepovprek je zdrisasto šalabajzerstvo, ampak ni šans, da bi to lahko posneli pri nas. Že zato, ker vse od Poletja v školjki in Sreče na vrvici nismo imeli top mladih junakinj v naših filmih, ker bi pri nas 16-letno hčerko itak igrala 28-letna igralka. In tako naprej.

Ampak kar je zmaga filma… Je to, da je predolg. Ampak je to fajn. Prav to. Da bi še malo. Da veš, da bo na koncu srečen konec, jasno, vmes te sicer Okorn lepo napizdi, ker misliš, da veš, da te bo napizdil, pa napizdiš samega sebe, ko ugibaš, da bo Anjo itak na koncu ruknil oni učitelj športne ali pa, še bolje, ravnatelj, ki z Anjo sicer nima nič… Vedel si, da bo konec srečen, ampak konec romantičnih komedij ni več… Mamljiv. Pa naj bo še tako pocukrano ironičen s princem na belem konju. Mitja Okorn ne nuca več šiltkape na glavi, pa nam še vedno na svoj ikoničen način zasuče stereotipe in pokaže, da bi se z belim konjem ne samo zajebali, ampak da v tej štoriji itak nikoli ni bil bistvo princ temveč beli konj in prav ta te lahko potem zajaha.

Na koncu sem kar ornk skrival solze, si brisal topla lica. Nisem se cmeril ali cmizdakal, ker, kaj pa vem, nimam punce že dve leti in ker sem počasi začel razmišljati, da bi bilo spet fajn, če bi šli na kaki dejt. Pa da magari reče ne. Samo naj malo počaka, da rata neka štorija. Ker to je bistvo, ne? Da se družimo, da poskusimo, da se zajebemo. Ker samo tako lahko ratujejo neke zgodbe, spomini in ne nazadnje tisti trenutki, ko nam življenje skrene v neko drugo smer, na katero prej ne bi niti pomislili.

Predvsem pa sem novodobno, torej mamljivo in ponosno favš Okornu, ker mu rata nekaj, česar Slovenci načeloma nismo zmožni. Smejati se samim sebi, pa ne glede nato, ali smo čefurji, Prekmurci, Štajerci, brezposelni, vodovodarji ali karkoli devetega, v kar bi nas predalčkalo. Pa ja, saj so liki v njegovem filmu precej plastično stereotipni, vendar to ne pomeni, da niso večplastni. Ne samo, da imajo lok, temveč imajo tisti filing, da se lahko vsakemu od nas kaj zgodi in da zgodba Anje ni prav nič boljša od zgodbe njene top kolegice. Zgodbe niso večje ali manjše. Eh. Najmanjši v celi zgodbi je itak največji, torej Tomek, ki bi mu resni psihoterapevti šli z geotrikotnikom meriti tamalega in mu povedali, da ima hude mommy išjus.

Najboljše pa je, da mu je za dve uri uspelo, da sem v kinu tako užival, da bi še šel. Pa ne samo njegovega filma. Šel bi v kino. Sam, itak. Ker če ne morem sam, kaj bom te hodil potem v paru. Morda bom naslednjič kupil magari karto vnaprej in pokazal qr kodo… Ampak ne gre zato. Planet samskih mi je dal tisti prepotreben pogum, ki te natera, da greš in se magari resno zajebeš. Ampak če nič drugega… Dve uri sem gledal lepe ljudi na platnu, z lepim scenarijem, lepo zgodbo in se ob tem imel lepo. Preprosto, ampak vseeno tako, da sem se vmes kar nekajkrat zamislil in preizprašal in te zen jajce. Nisem nič pametnega nagruntal, ker je itak bila največja akcija, do katere me je film spravil, ta, da sem si šel po kebab in da sem si doma ob ogledu fuzbala naredil kokice. No, zase in za fotra.

Dejti pa bodo že še prišli, ne Mitja?

P.S.: Zjutraj sem odprl tisto srečko. Ni je bilo treba počohat, ker so me takoj pogledale gigantske črke z napisom VEČ SREČE PRIHODNJIČ. Itak. Komaj čakam!

20. junija 2016
Brez načo čipsa ni kina!
Nazadnje, kaka dva tedna nazaj, sem rekel, e, kurc. Pa grem spet sam. Kaj te z’aj. Za tega Marsovca [Martian] bom pa že pretrpel, pregural, preziciral. Ja? Ja. Pa saj ni več takšen tabu it’ sam v kino. Če lahko fukaš sam, lahko greš tudi v kino sam. Ali nekaj takega sem enkrat nekje slišal. In za Marsovca… Sem dejstvo, da nimam punce, kolegov, ki nimajo punce, ali sorodnikov, ki nimajo partnerja, pač pogoltnil dol. In šel. Moral sem. Ker sem že Interstellar gledal na svojem iPad Miniju, kar je totalni narobe, kot bi mi rekli vsi filmofili. In sem šel. Sam.

Že davno sem se odločil, da me v Koloseju ne vidijo več. Zakaj? Ker sem zadnjih dvakrat, kako leto dni nazaj, obakrat dobil zic, kjer je manjkala blazina na naslonjalu in sem se naslonil direkt na dva svinjsko ostra šraufa. Ker je obisk naših kinodvoran porazno nizek – pa dobro, saj, kolikor čitam, tudi drugod ni drugače -, ni bilo panike. Sem imel na izbiro itak 74648 ostalih zicov v dvorani. Z izjemo nekih PR natuporanih premier je varianta, da bo v dvorani več zasedenih kot praznih zicov, nemogoča. Ampak ta površnost, da v Koloseju niti ne vejo več, kateri zic ima naslonjalo in kateri ne…? Hvala lepa, adijo.

Vem, da je zaradi ene moje kolumne Mitja Rotovnik, ko je bil še šef Cankarjevega doma, resno razmišljal, da bi mariborski Liffe preselil kam drugam. Morda v Udarnik, kjer je zdaj od filma žal bolj malo. Pa ga ni preselil. In ga niti Popek ne bo. Škoda, grozna škoda. Tudi letošnji Liffe bo v Mariboru v Koloseju. Fuj, bruh, ne hvala. Pa saj, da ne bo pomote, tudi v Ljubljani je Liffe postal ista finta kot H&M. Zdaj je to mainstream in šus. Pa dobro, boljše, da gre folk vsaj enkrat na leto pošteno v kino. Zakaj pa ne.

Za Liffe je itak boljše, če greš sam. Če nič drugega, ker lažje prideš do karte. Ali pa itak nekoga srečaš. In v kinu je za ostale obiskovalce boljše, če nekoga srečaš po sto letih, a ima zic petnajst vrst pred/za tabo. Ker klepetanje… No go.

Ampak, okej, kje sem bil? Aha. Ja. Kolosej – ne, hvala. Ne več. Sploh ko je Lenart Kučič pisal, kako Kolosej jemlje nazaj akreditacije tistim novinarjem, ki šimfajo predstave ali, bog ne daj, samo infrastrukturo, ki se bo itak zdaj, zdaj podrla. Ni čudno, da escape room postavijo v Kolosej. Lahko še paintball. Komot. Itak je bajta strahov. Nekje pa ja lahko neki Fritz ali Dolfi pogleda in te proba šicnit. Itak. Zato, če že, se odpeljem čez Dravo, na ono stran, v Cineplexx aka Tuš. Kako se Ljubljančani počutijo, ko se morajo za solidno filmsko izkušnjo peljati v Kranj, o tem seveda ne poroča nihče, ker da bo Kinodvor rešil vse. Ne bo. Itak da ne.

Ni mi problem lazit tja. Se vsedeš in pelješ in parkiraš in čao. Do sem je vse okej. Pa tudi ko prideš noter v Cineplexx, zadeva vsaj ni videt kot Stalingrad, potem že ko so Nemci šli na dopust v Sibirijo. Betonske plošče ne odpadajo v garaži, recimo. In pa tekoče štenge dejansko delajo normalno, ne da stopaš na oni senzor in skačeš kot opica, da te vsi gledajo, zakaj si tako len, da se ne spakiraš na obične štenge in shujšaš kaki gram… Pa celo nekaj ljudi pije kavo ali čaj v predemenzioniranih kafičih. Kako glomazno. Noro. Ne vem, kaj so mislili, ko so postavljali te katedrale, večje od katere koli dvorane [z izjemo Stožic, kjer bi morda bilo celo bolje, glede na obisk in formo tamkajšnjih klubov, če bi tam postavili nov kinocenter].

No, v bistvu vem. Zadnje, na kar so mislili, so bili filmi kot taki. Češ, folk bo sicer šel v kino. Okej. Ja. Ampak kupil bo ne samo kokice in kokakolo. Nak. Haribo bonbone. Sladko peno. Morda še solatko. Pa hamburger. Škampe, orado, belgijskeg zajca. Ti samo sipaj. Potem bo šel folk malo bovlat. In še malo. Pa žirafica pira. Dve, tri. Šluk, šluk. In nato bo šel, lepo narolan, še malo po trgovinah. Kupil bo knjigo. Pa novi mobitel. In tako naprej.

Pa še ko narediš vse to, še vedno čakaš, da bo začela utripati tista debilna številka tvoje kinodvorane, ki se ne prižge in ne prižge. Narod čaka in čaka. In čaka. In še malo čaka. Kmalu nimaš več kje sedet. Ker so predstave bolj ali manj časovno sinhronizirane ali se pa tako vsaj zdi, se nabere gužva, kot da bi bilo kaj zastonj. Pa ni, seveda ni. Kino je relativno drag špas. Okej, ne v ponedeljek, torek ali sredo ali kako že. Študentski dan, kino dan, predfilmi dan, slabi podnapisi dan. Ni, da ni. Za vikend pa še doplačaš in še posebej doplačaš, če je film daljši od, ne vem, dveh ur? To je šele noro. Da plačaš za dolžino ne pa kvaliteto filma? Noro, kam smo prišli. Mogoče pa je Peter Jackson vedel nekaj, česar mi niti v sanjah nismo namudrili.

“Ni še, ko bo utripalo lahko greste noter,” pove tip tam pri zajli. On itak pojma nima. On je robot. Človeku je trgatev [kart] pač poklic. Nekaj evričev na uro in čao. Po moje ne gre niti enkrat v kino, ker se mu ne da čakat. Nimaš tu vez, ni VIP linije, ni varnostnika kolega. Vsi čakajo. Borut Pahor, Sebastijan Cimerotič ali ti. In enako za vse one, ki prodajajo karte. Tam je šele cirkus. Prvo kot prvo, sploh ti več ne pokažejo tako lepo, na zaslon, kje bi ti sedel. “Kje pa bi?” te vpraša, pa itak ne vidiš. Ja, kaj kje, pokaži mi pizda ti materna! In ti pokaže tak, da skoraj zlomi plastičen monitor, ti pa fašeš heksnšus stoletja. In ko rečeš, potihoma in hitro, ker se nabira vrsta za tabo, da bi samo eno karto, res, eno karto za Marsovca, nič več ne bi, prosim, samo to, prosim lepo… Te seveda oni vpraša:

“Bi Haribo bonbone?”

“Ne bi, hvala.”

“Bi kokice? Imamo giga akcijo?”

“Ne bi, hvala, rekel sem, da bi samo k…”

“Bi kaj popili?”

“Ne, res, joj, samo karto, prosim…”

“Bi karkoli drugega?”

Razumem, da so taka navodila, ki jih morajo zaposleni upoštevati. Ampak to ne pomeni, da ne bi blagajničarju rekel oziroma ga jaz vprašal, če ne bi morda on ene okrog kepe. Jebemomast, no. Olupi te že pri ceni karte, potem pa bi ti skočil v denarnico in tam pokavsal tvojo kartico? Ko te jebe. Zato, evo, Cineplexx. Ne imejte nas za debile, ker to nismo.

Ko se skratka načakaš in končno zasveti luč tvoje kinodvorane, kamor gledaš kot neki zadnji butl, se nabere kolona. Okej. Veste, kdaj zasveti luč? Pet minut pred uradnim pričetkom predstave. Prideš noter. Dobiš zic. Vsi ljudje grejo seveda po štengah, bližjih vratom, in morajo potem nazaj dol, ko vidijo, da imajo karte na drugi strani. To me še ne moti tako zelo, ker saj noben niti ni dobro videl, kje sploh ima tisti svoj zic.

Moti me pa zamujanje. Uf. Zelo. Zakaj ne naredijo tako kot v gledališču, kjer vrata dol feršlosajo minuto, dve, po začetku, nimam pojma. Če si zamudil, ko te jebe. Če si čakal, da se bo načo čips omaka pogrela, ko te jebe. Če si želel parkirat na placu za invalide, ker si invalid v glavi, ko te jebe. Skratka, ko te jebe. Če nisi do predstave tam, hvala lepa. Ampak finta je, da bi marsikdo upravičeno rekel, da je zamudil zaradi slabe oziroma prepočasne organizacije. Stavim da Cineplexx celo upa, da narod zamuja. Ker tako, pismo, je še mene melo, ko so prišli tretji z načo čipsi, da bi si šel sam ponje. Zakaj pa ne.

Itak imaš časa več kot med Talenti in Kmetijami. Še tam ni toliko reklam kot v kinu. Česa vse ne naflodrajo. Ajme meni. To je postalo že noro. Kot tisto, da se sicer pojavi opozorilo, da ugasnite vse srčne spodbujevalnike, mobitele, ipade, ipad minije, phablete in ostale pičke materne in da, drobni tisk, ne motite ostalih obiskovalcev v dvorani. Pri čemer bi lahko z debelimi CAPS LOCK ČRKAMI napisali, da je motenje obiskovalcev med drugim:
- PREGLASNO ŽVEČENJE KOKIC
- PRASKANJE IN PREMEVATENJE KORUZE, KI NI NASTALA KOKICA
- HRUSTANJE ČIPSA,
- HRUSTANJE ČIPSA, KI JE PADEL PO TLEH
- ISKANJE ZADNJE OMAKICE Z ROBOM ČIPSA
- TIHO POGOVARJANJE, KI SPLOH NI TIHO
- KLEPETANJE PREKO TREH SEDEŽEV
- GLASNO SIMULTANO PREVAJANJE ANGLEŠČINE, ČEPRAV SO NA VOLJO PODNAPISI
Stanje je postalo tako groteskno, da bi se lahko en par komot nategnil v prvi ali zadnji vrsti, saj vseeno, on bi njo lepo v peseja vrgel, ona bi se drla, menjala bi milijon pozicij in vrtela bi se ona kot kolo sreče, pa tega med tistim grickanjem in pogovarjanjem itak noben ne bi sploh šljivil. Eh. Nak. Kje pa. Včasih se je narod hodil lizat in šlatat v kino, zdaj pa se hodi prehranjevat in pogovarjat o beguncih. Pa kam smo prišli, kaj si ti ja nor malo, če si sposodim besede, ki jih je en model rekel sredi filma, ko je ona raketa eksplodirala Američanom in je skoraj šlo vse nekaj kakor v kurac. Vtihnili so itak samo takrat, ko je Matt Damon operiral samega sebe v stilu Toma Hanksa v Brodolomcu. E, takrat so bili tiho in si pokrivali frise, ker da tega pa ne morejo gledat. Noro.

In tako sem sedel. Pred mano so se seveda 15 minut po začetku filma oziroma 45 minut po uradnem začetku vsedli tipi, ki so imeli karte pitaj boga kje. Niso jih našli, ker so vedeli, da so zamudili. Pač, zicnili so se na prve zicer, kar naj bi bilo nekaj kakor uvidevno. Lepo so se zicnili in hrustali čips, smokije, arašide, bobipalčke, slane ribice in ostalo. Jaz res ne vem. A folk prav strada cel dan, dva, teden, se posti, potem pa gre v kino blagoslovit načo čips? Halo?! In seveda so klepetali. In čakaš, kdo se bo prvi opogumil. Ko imaš v kinu neke klošarje, ki klepetajo in se režijo in ti uničijo drago plačano predstavo, je podobna situacija, kot če bi neki teroristi ugrabili letalo, kakih pet, potnikov pa, poleg tebe, še vsaj 200. Če pomisliš prav, jih lahko v bistvu premagaš, ampak tvegaš, da boš najebal. E, to. Noben ne upa prvi krenit nad te klošarje. In pač klepetajo. Kakšen “ššššš” pride iz osemindvajset vrst zadaj in to je to.

Pa sem gledal. Nekako. Mukoma. Folk je iskal še kaj omake, praskal za koruzo, ki ni ratala kokica… Film je bil pa itak… Preveč. Hotel je biti Odiseja, Apollo 13, Armageddon, Gravity, Interstellar, Ocean’s Eleven, Die Hard 6, Castaway ipd. Naflodral je Ridley Scott pač skupaj vse finte, upajoč, da bo on po dvajsetih letih posnel prvi film – če izvzamemo trilogije in Katniss Everdeen in Harryja in Frodota -, med katerim bodo ljudje odložili svoj načo čips, zaprli goflje in samo gledali v platno. Nak. Ni mu ratalo.

Naslednjič si pa bom, kadarkoli to že bo, tudi jaz kupil načo čips. Do takrat se z načo čipsom postim. Ker bom tako glodal naslednjič čips, da se bom drl zraven. O, ja. Morda pa bom šel res na Liffe. Mmmm, načo!
3. novembra 2015

Oznaka: kino

“Neom joko za Cineplexxom”

Art tip na moji desni

Kokice… z okusom pleskavice

Bolje samski kot nikoli

Brez načo čipsa ni kina!