Oznaka: kino šiška

Prišli. Vidli. Zgrizli.

So res dobri koncerti, ki jih (res dobro, haha, #egotrip) popišeš in med pisanjem doživiš še enkrat. Na pune. In so fajn obletnice, ki jih praznuješ, obeležiš in spektakularno, po možnosti s pirom doživiš še enkrat. In potem je to, kar so naredili Happy Ol’ McWeasel. Ajme. Meni. Kjer pomagaš potiskat prikolico. Kjer se na zajtrku nadevano režiš nadevani hrani. Kjer dobiš nasvet, da gresta arašid in rozina krasno skupaj. Kjer na odru narediš selfieja. Dvakrat. V petek v Šiški, v soboto na Štuku. Kjer se ti dva vikenda kasneje še kar smeji. Kjer se ti zdi, da je čas morda šel naprej, pa sicer nič narobe, da je šel. Ampak da tudi nič ni narobe z nami, ker bi še enkrat splezali Alešu za bobne in se potem zabrisali na glavo iz odra. Stejđzdajvali svoj lajf. Štrbunk. Direkt. Na. Glavo. To ni bil rojstni dan, to ni bila obletnica. To je bila oda preteklemu času. To je bila desetletka moje generacije. Jebeš obletnice valete in maturancev. To je bila obletnica emsija, rocka, Maribora.

Dva vikenda sta mimo, dva vikenda, ko bi sicer lahko šel na kaki koncert, pa se mi je zdelo, po drugem koncertu ob desetletnici Vizlov, kakor jim bolj ali manj pravimo vsi, da takih koncertov morebiti res ne delajo več. Da tega ne moreš nabasat kar tak. Mimogrede. Po Štuku pa sploh. Kako je Štuk zdaj lep, obnovljen, pizda, vse ima. Ni, da ni.

Ampak ko smo s Trash Candy obujali spomine na oni steber pri didžeju, kjer si se vsak petek skušal zažvalit, pa si potem steber na koncu objemal, ko ti didžej ni namenil nobene balade povrhu, vmes pa sanjal o top koncertih, o sardinasti Siddharti pa tja do Serš rocka. O, ja. Happy Ol’ McWeasel so ob desetletnici pokazali, kakšna je vmes nastala celo razlika med Mariborom in Ljubljano, tokrat v prid prestolnici, kakor koli že obrnem. Vem, blasmefično. Totalno. Da je Ljubljana nadskakala Maribor? Ni šans! Ne? Em… In ne, nihče ne pravi, da je Ljubljana, khm, boljša. Ste smešni? Itak, da ni. Ampak če bi Vizli res razpadli, kot so se kvalitetno pohecali za prvi april (ja, pubeci, meni je dejansko srce padlo v rajsaste gate)… Ne, mariborskega rocka ne bi bilo fertig kar tak’. Seveda ne. Bi pa nekaj iber manjkalo. O, ja. Manjkalo bi to, zaradi česar se zdi, da smo bili v petek in soboto večno mladi. Ali pa se meni še zdaj zdi. Dva tedna kasneje. Pubeci, počakal sem, da se tole vsede. In sedlo je. O, ja. Kot ata na mamo.

Začelo se je… No, spontano. »Čuj, mor’ma še po backdrop, po zastavo…« mi je rekel Gregor Jančič, ko me je pobral v petek, 7. marca, dan Sv. Patrika, opoldan. »Uuu, ste novo naročili za ta dva špila?« sem ga navdušeno, predvsem pa novinarsko vprašal. »Ja in ne… V bistvu… Smo prejšnjega pozab’li, pa sploh ne vemo, kje.«

Krohotal sem se skozi nos. Vi se ne bi? To je taki band. Ki pozabi backdrop. Boli te briga. Ker taki so ti pubeci, še vedno. Itak. Flegma, jebivetrska, na-boli-te-briga. Začelo se je v petek opoldan, končalo v nedeljo ob treh zjutraj. V noči s petka na nedeljo. Vikend, ki ga ne pozabiš. Koncerta, ki ti ostaneta. In desetletnica, taka, proper. Ja, band Happy Ol’ Mcweasel je star/mlad deset let. Torta? Ne, jebeš torto. Konfeti! To je to. Ko imaš konfete, te veš, da ti je ratalo. Od tam do Wembleyja ni več daleč. Vsaj v glavi ne. Kajti back-to-back koncerta v Kinu Šiška (petek) in Štuku (sobota) sta pokazala, da lahko špil zajebancija rata resna špil zajebancija, ampak ostane zajebancija. Kjer članu banda pade na pločnik, ko lovi taksi ob dveh zjutraj, v noči med dvema špiloma, po tleh 50 evrov, pa jih ne odpihne, temveč ga počaka. Taki zegn ima ta band. Pride, vide, zgrize. In se ima fajn. Res fajn. In ne, jebeš klišeje, Happy Ol’ McWeasel ni band, ki bi bil družina, kot reče vsaki drugi band. Ne. To so posvojenci, nabrani na kup. Rejniška familija. V vsem svojem sijaju. O, ja.

Kajti ni ga banda, ki bi te spustil tako blizu. Novinarja pa sploh ne. Pa ne, ne mislim na backstage, na kombi, na hotel, celo na skupni zajtrk ne, čeprav smo dali vse to skozi. A-a. Tako blizu, da jim pomagaš tiščati prikolico do kombija. Ker ne gre kombi dol do placa za vaje. Če ne pride gora k Mohamedu in to. »Kaj se režiš? Saj boš pomagal, veš?« ti reče Matej Kosmačin in ker s Kosmačinom ni zajebancije pač tiščiš. Z veseljem. Tako blizu, da jih vohaš. Švic, upanje, volje. Tako blizu, da skačeš z njimi na odru, se štuliš k bobnom. Zgodba Vizlov, kot jim res pravimo v bistvu vsi z njimi vred (če jim še ne, jim začnite), je mariborska zgodba o Mariboru, kakor koli čudno se to sliši. Je zgodba moje generacije, je zgodba vseh nas, ki smo imeli v srednji šoli in takoj po njej občutek, da smo že takrat živeli nostalgijo. Da nič ni bilo res. Da so časi rock bandov mimo. Da kelnarji niso več, kar so bili. Da je šlo pač, skratka, mimo. V desetih letih, kar so Vizli štartali, se je namreč ogromno spremenilo, kar sta pokazala vsebinsko sicer skoraj identična, doživetveno pa precej drugačna koncerta v Ljubljani in Mariboru. Spremenilo se je praktično vse. Vse razen Vizlov.

Najprej je bila ideja, ki je bila v bistvu bolj štos. Tiste klasične mariborske finte, čuj, kaj pa če bi mi… Pogojnik. Kaj pa če bi. Pogojnik tipa, kaj če bi šli samo na en pir. In ne, ne greš samo na en pir. Kot oni niso šli organizirat le enega špila. Kar bi naj bil en St. Patrick’s day, leta 2007, je ratal band, dva albuma, deset različnih članov skupine, če sem dobro preštel, in ohoho koncertov. Ter nepreštete gajbe pira, ultimativni piar na slovenski rock sceni. Vizli s pirom, ki leti iz odra, ne kupujejo svojih oboževalcev. Ne. Če ne, se ne bi zgodilo, kot takoj na začetku špila v Ljubljani, ko je Gregor Jančič pokasiral pir – resda iz plastičnega glaža – direkt v fris. Vizli menjajo pir za backvokale publike. Deal? Deal.

Happy Ol’ McWeasel je bil kmalu tisti band, za katerega in od katerega noben ni ničesar pričakoval. Še sami najbrž ne. Veste, kako so dobili ime? Ne, zgodba ni enotna. Luka Cajnkar, Aleš Voglar in Primož Zajšek imajo že lokacijo različno, ko sem jih vprašal, če se spomnijo. Eni MC, drugi studio zadaj, kjer je danes hostel. »Ime je prišlo šele po drugem, tretjem koncertu. Sedeli smo za mizo nasproti šanka v emsiju. Apostrof pa še zdaj falim. Dirty Ol’ McWeasel sem mislil, da smo,« mi je v Ljubljani natrubnjal bobnar Aleš. Na poti do Ljubljane se je pobralo še laška favorita Aleša Pišotka (bobnarja) in po stažu najmlajšega člana Matjaža Piavca (akustična kitara, bendžo). Vizli so v kombiju band debat, kjer se ne špara nič, nikogar, še najmanj drug drugega. Vozi običajno Aleš, ključne dovtipe pa, če bi jih želeli pokasirati, prispevata Kosmačin in Zajšek.

Ob prihodu v Ljubljano se je band hitro lotil postavljanja odra, opreme in tega. Očarani nad širokoročno pomoč Šiškarjev so jim zažarele oči in ko so slišali, koliko vstopnic je prodanih v predprodaji, so bili kot majhni otroci, ki lahko po risankah ostanejo še malo pokonci. Noro. Sam sem sicer skušal pripomniti, da je važna kvaliteta in ne kvantiteta publike, ampak povsem razumljivo je, da so imeli pred Šiško, čeravno so že igrali v Cvetličarni, Ortu in še kje, svojevrstno tremo. Tja se zbaše do 900 ljudi (gre pa seveda tudi več, a jebiga, birokracija ne dopušča) in to je resna cifra za band, ki je bil najprej zajebancija.

»To je bilo čisto spontano, bili smo odločeni, da nekaj ‘moremo’ naredit. Izziv je nastal sproti. Priložnost je bila dobra in nobenega drugega banda ni bilo na voljo. Zdelo se je logično, ono, dajmo, bomo že zrihtali. Impulzivni smo.« In zakaj so taki ostali – nikoli preveč in nikoli premalo ambiciozni? »Mi se fuknemo na glavo. Glej nas, v Šiški smo! V Šiški!« je bil vesel Ufo, kakor vsi kličemo harmonikaša Zajška. »Ljubljana je trdnjava, nekaj za osvojit. Mislim, da nismo še presegli te oznake in da tovrstni bandi te oznake nikoli ne presežejo. Plus, skromen sem in ni v tem nič napačnega. Seveda nosimo tudi sporočila, ampak smo party band. Najboljše leto? Lansko, ker smo igrali pred Iron Maiden. Ne delamo si visokih pričakovanj, zato tudi razočaranja niso tako velika.« Nikoli ni tako, kot se zmenijo. »Zdaj smo šli prvič po desetih letih vaditi sklop komadov, ko se en takoj pretoči v drugega.«

In zakaj je bila Ljubljana takšen izziv? Gregor Jančič pravi, da Ljubljana pač vedno prva pade, Maribor pa vedno ostane: »Maribor ima manjšo kritično maso in je v tem oziru Ljubljana popolno nasprotje. Ni nas bilo strah v petek prirediti koncerta v Ljubljani. Mi bomo špilali v Šiški, pa magari sami: na foro smo obrnili.« E, štekate zdaj? Primož Bezjak, violi(ni)st, je pripomnil, da bodo naslednji dan, v soboto, v Mariboru samo še potrdili zmago.

Zakaj toliko o Mariboru in Ljubljani? Seveda so Vizli mariborski band. Jebiga, kakorkoli obrneš. Irsko-štajerski, če želite. Ker se je vse začelo v emsiju, še s precej drugačno zasedbo, toda hvalevredno, častno in prav je, da je skupina namesto medijskih-kao-zvezd povabila raje tiste nekdanje člane, ki so lahko prišli. Tine Trapečar, ultimativni bendžo maher, je tam v sončni Kaliforniji slavil gotovo v mislih (in s kozarcem penastega, kakopak), sta pa v živo prišla, opremljena z inštrumentoma, nekdanji kitarist Luka Cajnkar in nekdanji basist Bine Zorko. Kaki žur sta si naredila… To je bilo treba videt! Noro vesela, ponosna, razposajena. Ni veliko bandov, kjer bi nekdanji člani šlu tako na glavo. O, ne. Cajknar je mislec svoje sorte. Pravi, da si apostrofa, ki ga je Moony, kot pravijo Jančiču, edini vztrajno postavljal na pravo mesto, kjer ga drugi pač niso, nihče ne lasti. Zajebancija gor ali dol. »Vsi smo skupaj spoznavali irski punk – ne da ga nismo poznali, ampak tovrstni bandi v Mariboru niso imeli prezence. Želeli smo narediti le zajebancijo, določili smo ime, naredili repertoar in stvar se je takoj prijela. Na koncertu se je hitro pokazalo, da ljudje potrebujejo in želijo dobro glasbo, žur, rock’n’roll. Band je rastel s publiko, kar je danes težko videti.«

Bine je prikimaval. »Happy Ol’ McWeasel je postal piedestal, na katerega lahko stopiš in rečeš, hej, tu sem, zdravo! Morda reklama navzven ne pove vsega – jaz denimo v prvo vrsto ne upam.« No, glede tega, da si Bine česa ne bi bil upal.. Zelo relativno. Hudo relativno. Ja, že res, Cajnkar je na oder v Šiški prišel zgoraj brez. No, Bine je prišel na oder samo z basom. Jap. Samo z basom. Nagi. Goli kot takrat, ko se je rodil. In na koncu še dvignil svoj bas. Evo vam… Haha. Totalni odlom, vam pravim. To je rojstni dan, obletnica, vse v enem, kakor si želiš, da bi bila taka stvar. Ravno prav na foro organizirana, da ni preresno, ampak da tudi ni preveč ohlapno. Kako jim ves ta čas uspeva vendarle ostajati resen pri vsej stvari? Zdaj se jim kitaro že tu in tam poda v roke, čeprav klasičnih roadijev seveda nimajo. Zvadili so prehode med komadi. Jančič je, tako se je zdelo, tuhtal, kaj bo povedal med komadi, čeprav ga je, kako ga ne bi, gotovo malo zdrmal Tine Matjašič iz Trash Candy v imitiranju Vizlov, napovedniku, trailerju za špil, ki si ga lahko namudrijo samo v Mariboru. Haha.

Vizli tako kot noben profi band niso klasična demokracija, so pa demokracija, ki ve, da je to najmanj slaba opcija, da zdržiš skupaj, ne da bi si skočil v lase ali potamanil upe, željo, voljo in trud. »Na eni točki se moramo vsi strinjati glede naslednjega izziva. Morda se zdi čudno in da za nas ni značilno, ampak tudi mi se dobimo izven vaj in sedemo. Tudi mi se resno spravimo zraven, drži pa, da če se le da, delujemo tudi spontano. To, kar angleškim bandom pomeni Amerika. Maribor je z nami gor ‘rasto’ in mi z njimi,« je modro povzel Voglar. In kaj vidi izza bobnov? »Kot obiskovalec koncertov sem videl kar nekaj profi bandov, kjer vse štima. Pri nas sem najprej začutil nebrzdan kaos, nekontrolirane presežke, ki so ostali na tak način, da vsaj zgledajo organizirano. Če kdo misli, kako smo vse naštudirali… Nismo, marsikaj rata spontano.«

In tako je ratal špil v Šiški. Veste, kak’? Tako, kot ni nič od Megadeth in Dropkick Murphys dalje zgoraj v predemenzionirani Katedrali. Če so bili Megadeth nafilani tako, da je teklo po riti, v kanal in naprej, smo na Murphyjih vsi plezali gor na oder, ampak zato, ker smo pač bili vsi povabljeni in je bila to finta – med Kiss Me, I’m Shitfaced -, redno uporabljena na njihovi turneji. Pri Vizlih je to šlo bolj na aufbiks. Trajalo je, da se je prvi dol zabrisal. Zakaj? Ker pač Šiška ni primarni plac, da bi se metal folk dol z odra. Ni taki plac, pika. In je šel gor prvi. Model za vaterpolo reprezentanco. Omara od človeka. Dras in na glavo. »Kar pridite gor, ne se bat!« ali nekaj takega je rekel Jančič, »pri nas se skače!« Varnostniki so vedeli, koliko je ura, poštekali situacijo in se prepustili kemiji banda in publike. Kaj mislite, da se je zgodilo? Pol madafaking dvorane je šlo gor na oder. In se metali. Eni na folk, drugi na štenge, tretji na ograjo. Folk je plezal po Jančičevem »grilu« kot pravi železni, khm, pručki, ki jo da čez monitorje, da ne bi skakal po njih, ker se je že prevečkrat skegljal čez ostre robove zvočnikov in zletel kdo ve kam.

Letelo je sem, tja, gor, dol. Vmes pa štikl na štikl. Vizli imajo dve plati za sabo, ampak delujejo kot band, ki je ali posnel več plat ali pa band, ki je posnel dve res dobri plati. Najbrž pa kar oboje. Da si folk prepeva njihove komade, je po svoje čudno in po svoje ni. Saj podobno uspeva, denimo, Elvis Jackson, ampak Vizli so po prvencu No Offence (2012) v nadaljevanju Heard Ya Say! (2015) zavili še bolj tudi v socialne, ljubezenske in ostale teme, ki niso nujno žurerske. Left Behind že ni tak štikl, kaj šele spot. Pa dela. O, ja. Kot dela njihov sploh prvi komad, še danes instant hitič, Harry Grizzly, oda mačku, slabemu seksu, fehtarjenju za keš in še čemu, tako neskončno ovekovečenem v videospotu. Ja, videospoti, kjer Vizli gladko naplahtajo Jano Morelj in Jerneja Dirnbeka, da se oblečeta v nemško verzijo osemdesetih… So nepozabni šus. Manequin čelindž so si izmislili, preden je ratal viralni hit. In še in še. V spot fuknejo vse in vsakogar, s toncem Markom Jakopancem vred. Ali pa nas in vas, kot v zadnjem Join the Crew, še eni odi, tokrat popivanju in popevanju.

Vizli so band, ki se je lahko tudi sofisticirano lotil pitja. Iz odra zdaj ni letela kar neka piksna. Ne. Leteli so bevogi. Ja. Dafaq. Bevogi. Je to uspeh? Seveda je. Kot je tudi to, da žingajo skoraj dve uri, kar je za band, ki koketira s punkom, ki ima mejo tam nekje pri treh minutah po štiklu, res garanje. In so garali. Prešvicani, prekurjeni, prenapaljeni. Kosmačin je migal z basom, Bezjak je minglal z viol(in)o, Voglar je skrbno držal vse skupaj, Pišotek je nastavljal svoje top akorde, Zajšek je vlekel tisti svoj meh, Piavec se je čelavo smejal sploh z bendžom in Jančič, najmanjši med vsemi, je velikansko rohnel. Publika? Mešano, ampak mularije ni manjkalo. Ni bil magnet samo petek, St. Patrick’s Day povrhu. Ne. Privlači njihova zajebantska energija. Dovtipi, ki jih nima smisla ponavljati, šleka pac, kaj pa vas ni bilo tam.

Šišenski koncert je Vizlom dal potrditev, da nekaj delajo prekleto prav in da je še bolj prav, da ne ugotavljajo in potem potencirajo točno tega, kar delajo tako prav. Največji kompliment je bilo morje plastičnih kozarcev po špilu. Na koncu špila smo bili vsi gori, jaz pri Voglarju, ki se je imel čas med Cotton Eye Joe slikat. Noro. Taki band je. To. Ajmo se slikat. Jančič je takoj po koncu zadnjega štikla, bisa, ki je bil totalna razpaljotka, skočil iz odra in skušal med, saj še sam ne ve, najbrž med oboževalce. Ni prišel daleč. Vizli niso rock zvezde, pa ne zato, ker pri nas z redkimi izjemami rock zvezdami ni. Ampak so pa tipi, ki bi jim stisnil roko, jih objel, peljal na pir.

Zato je bilo morje kozarcev, ko je malo utihnilo vse skupaj in so se fantje lotili pospravljanja, takšen kompliment. Ker je bilo vse kot po dobljeni bitki. Tišina, bingljanje z nogami čez rob politega odra. Ja, bil je žur. Ja, bila je čaga. Pismo, pa kaka. Forza Vizli? Forza Vizli. In ker so redke priložnost za dva koncerta, se seveda ni šlo takoj spat v bližnji hotel. Par urc spanja bo dovolj. In potem v Maribor, pri čemer so Vizli band, kjer se v kombiju pelje manj ljudi nazaj kot se jih je peljalo tja. Haha. Ne, nihče ni padel ali bil povožen. Kje pa. Zmačkani, ampak dobro zmačkani, Hairy Grizzly točno tja, kamor je šel spot. Na Štuka. Kako kitico so že odspali, potem pa spet postaviti vse na oder, kakšen intervju, pica, pivo in jovo na novo.

Vizli so seveda upali, da bo Maribor triumf vikenda. Poln Štuk bi bil eno od uspešnih meril za triumf, vsekakor. Žal Štuk ni bil povsem poln. Zakaj, kako, čemu se je porodilo že med koncertom predskupine Trash Candy, kjer so sploh pupikam med I Should Have Listened, balado, ki je tako za zjokat dobra, da ti sije vse v očeh. Maribor nima koncertne kontinuitete, kot sem potem debatiral z Markom Brumnom, ko je naslednji vikend prišel na spored klasično mariborski dvojni paket (Hamo & Tribute 2 Love v Satchmu, Demolition Group v Wetrinskem). In to se pozna. Saj ima Štuk koncerte, pa Satchmo, pa KGB, pa Poštna, pa Salon, pa Wetrinsky pa… Ni, da ni. Ampak ni pa več tega klasičnega gremo-na-koncert filinga. Pa ne samo zato, ker bi bil v letih. Ni več isto. Saj vem, ne more bit’, Jaša, ne sanjaj. Itak. Ampak ko se zgodi v Mariboru na veliko, takrat rata. In rata dobro.

Zato je špil na Štuku po svoje vseeno uspel. Pred špilom sem Jančiču smeje rekel, da naj reče »Štuk, saj ste vreji, sam fčeraj v Ljubljani je bilo pa boljše« in bi folk zmetal gor vse z zokni, šuhi in trepalnicami vred… A glede na zadržanost občinstva je čisto možno, da nihče ne bi ničesar gor zabrisal. Pa to ni kritika publike. Takle pač ‘mamo. Vizli so zgolj to pokazali, ko so prirohneli iz neverjetnega špila, takega, ki ga pač ne pozabiš. Pelo se je, vse od On Your Own, Not True, Sail Away pa do No Offence, Good Deeds in ostalih šus štiklov. Folk je ravno tako splezal gor, a v precej manjšem številu (na Štuku je sicer oder malo višje, to je treba povedati), na koncu smo vseeno skakali in ja, bili so konfeti. Kar je velik uspeh za band, ki bi pred leti za konfete narezal pač cajtng papir. Za band, ki se je lotil irskih priredb, pub’n’roll rocka, pa mu ni dalo mira in je hitro videl avtorski prispevek, kaj prispevek, totalno avtorstvo in šel špilat svojo verzijo tega žanra, ki ga razteguje po svoje.

Ko so leteli konfeti po luftu, na koncu Cotton Eye Joe, ki se je prelevila v All the Small Things, se mi je ne samo zdelo, da je pa nekomu v moji generaciji ratalo. Jebiga. Konfeti res niso kar tak’. Deset let še manj. In to band, ki pozabi zastavo. Ki si pove med sabo vse tak’ kot je. Ki tišči gor prikolico. Za lasten špas, primarno. To je band, ki samemu sebi vredu naredi. Dobro želi. In to tako naredi. Piksna, flaša, steklenica, točeno… Nima veze. Samo, da je. Imajo službe, niso rock zvezde, gurajo vsak po svoje. Ampak ko gurajo tisto prikolico, nafilano do amena, gurajo svoje sanje. In tudi moje. In upam, da še čigave. Ja, Happy Ol’ McWeasel so imeli tako desetletko, da je trajalo dva tedna za tekst. Ne, ne zato, ker bi imel avtor zgodovinskega mačka. Ne. Ker se mu je zdelo, da se vse to niti ni tako zgodilo. Pa se je. For real. Čisto zares. Pubecom vse najboljše in samo tak’ dalje. Ostanite (ne)resni. Gurajte. Nekdo mora. Seos!

Bis. Še enkrat, iskreno hvala skupini za prevoz, prenočišče, nasvete, hrano, pijačo, intervjuje in neskončno nepozabni vikend. Hvala!

3. aprila 2017
Buuuuucoooooo!

[wp-review id=””]

Na koncu je bil že totalni razvrat. Kolega Marko ni mogel, da ne bi zinil. »Čuj, stari…« je pripomnil, ono, ne da bi bil žaljiv ali nahantlan ali kaj takega, ne, pač zinil je nekaj, »oni tvoji kolegici pa sta že perajt!« Lahko sem se samo smejal. Na glas. Ker kaj takega lahko rečemo pač samo Štajerci, sploh pa v Ljubljani in še posebej v Kinu Šiška. »Ni finta, da sta onidve perajt,« sem mu odgovoril, »finta je, da ostali niso.« Ampak do takrat so bili. Po Mi2 je to bil naslednji špil, zaradi česar bi lahko Kino Šiška bila domicil in praznik slovenske glasbe. Lahko si Mario Galunič izmisli desetletje slovenske glasbe in kdo ve kake zaboga vse festivale… Ampak e. To je to. To je bil praznik slovenske glasbe. To, kar so odhropeli Hamo & Tribute 2 Love. Dve uri in pol zaljubljenega rock’n’rolla.

Dimek me je lepo pozdravil, ravno prav ruknil, da bi se bil polil s pivom. Tomija sem na wcju povprašal, kako kaj glasilke. Lado Leskovar je v kotu na stolu pridno čakal na začetek špila. Ni, da ni. Pa sem prav to na veliko očital Šiški in Ljubljani in naši sceni, šank očitek, tjavendan pizdakanje, češ, kako nimamo scene, kako glasbeniki ne podpirajo drug drugega. In pride Hamo in reče veste kaj? Ko je bil špil na vrhuncu, ko sta dve uri postajali neskončni stop-čas, je pripomnil: »Kolegi glasbeniki so mi rekli… Saj se da v Šiški tut oduzpod špilat.« Ja. Se da. Namesto v Katedrali (kapaciteta 1.050, prosto po Hamotu, ko je kričal jurjapetdeset vas je!) se da tudi v Komuni (kapaciteta, kaj pa vem, 100-200?), če ti slučajno megalomansko spodleti in te pribije ne realna tla. Ampak eto.

Foto: Marko Alpner

Hamo in ekipa so tole razprodali – s pametno stragijo video posnetkov na facebooku, ena boljših akcij, upam samo, da je ne bodo zdaj vsi do onemoglosti kopirali – že v torek, če se dobro spomnim. Špil je bil v četrtek. Kaj češ lepšega kot razprodati Šiško, a? Zato je tak’ frdamano delala ta njegova izjava. Ma kaki oduspodaj?! Lepo vas prosim. In nato je predstavil Rudija Bučarja, top presenečenje in top duet, da se je kadilo od kvalitete, sproščenosti, žuranja, objemanja, stiskanja, žvaljenja. O, ja.

Ampak gremo lepo po vrsti, nazaj na začetek. Še pred dvema letoma, ko sem delal intervju s Hamotom (jebiga, sklanjamo po štajersko na Urbani.si), sva se dobila spodaj pred Šiško, na terasi. Nič ni kazalo, da bi Hamo razprodal takrat Šiško, ker je plata Pol (2015) šele prihajala in je bila vse, kar Dve (2013) ni bila. Slovenska, dostopna, instantno nalezljiva. Hamo ni bil rock zvezda, ne še takšna. Ampak ko sem se peljal s koncerta domov in sem poslušal podcast revije Rolling Stone in debato z naslovom »Is Rock Dead?«, kjer so sicer izkustveno in zanimivo blebetali o tem, ali je Taylor Swift rock zvezda (ker Beyonce to gotovo je!) ter se fokusirali pač na medijsko in finančno percepcijo rock zvezdništva, ki ga v klasičnem smislu seveda ni več, sem se spomnil tistega intervjuja s Hamotom. Ne toliko intervjuja samega, temveč bejbe, ki je prisedla in na Hamotovo opazko, češ, da snemava, ni šmirglala ama niti pet posto in je pač poslušala. In nama potem obema (!) plačala pir. In, mimogrede, bila je iber raketa.

Hamo je v svojo glasbo vrgel sebe. Niti najmanj ne skriva svojih vplivov, še manj to počne Tribute 2 Love. Zakaj ne bi bili ravno prav nostalgični, se poklonili največjemu in najboljšemu, kar je poredni blues rock za dva spravil skupaj? Hvala bogu! No, s to mislijo sem se jaz podal onkraj Trojan. In nabasal na kolegico, ki mi je rekla, kako ji je na Urban festivalu tam v Tobačni Hamo s Tribute 2 Love zamoril. No, »zamoril«. Ne ravno zamoril. Ampak da mu je zamerila štikl Nazaj (moj najljubši), ker kaj kurac gremo tipi stalno »nazaj, nazaj, nazaj« in ne vidimo tistega, kar je pred nosom, ono, tu in zdaj. Pa saj ne rečem, tako kot je razlagala, je imela gigaiberhiper prav. Ja. Pika.

Foto: Marko Alpner

Skušal sem ji dopovedati, kako je meni pomagala in me nabincala v zobe plata Pol, pa sem se čisto predal v večeru. Kar v Šiški ni najlažje, ker se kelnarji držijo kot preslabo plačani in izmučeni utrujenci na predrago plačani poroki. Ali nekaj takega. Saj ne rečem, niso si sami krivi in sploh to ni od včeraj in nihče ni bil žaljiv ali karkoli takega, ampak ko sem šel novi prijateljici po drink in dvakrat kelnarci rekel, da bi imel vodo, ona pa mi je dvakrat pred nos pomolila pivo… E, nekaj pol ne štima, ne? Pa to je bilo tam zgoraj, pred dvorano, kjer je taka škoda, da šanka ni noter, kot to zmore denimo Cvetličarna. Bi klepetali kaj bolj? Ne vem, vprašanje. Če greš ven, zapustiš špil in čeravno so vrata odprta, da slišiš vsaj po ovinku, kaj se dogaja not, se zdi, kot da se vsakič, ko se vrneš v plac, koncert začne znova. No, rešitev je seveda, da pač ne piješ piva, ne hodiš posledično lulat in teh težav nimaš, vendar če bi vsi tako razmišljali, bi lokal gotovo riknil. Načeloma za kake bolj intimne, komorne ali eksperimentalne koncerte taki aranžma res sede in je primernejši, za taki špil, kot je bil tale, pa bi dal levo roko, da bi bil šank noter in da bi se kelnarji vsaj malo bolj nasmejali. Vem, ni lahko, ampak hej. Pir košta tam od 2,90 evra dalje. To ni malo.

Pa dobro. Ne bomo zdaj tu safer furali, ker pač ne. Samo pač toliko. Ampak itak bi lahko delili na tem špilu topel pir za sedemnajst evrov, pa bi delalo. O, ja. Čeprav najprej ni. Nič ni narobe s predvozači, včasih zna biti prav simpatično, toda The Leading Guy, kot si pravi italijanski kantavtor, ki si je na kitaro nalepil podobo Boba Dylana (kar ima toliko smisla, kot če si daš sliko Messija na majico pod dres tretjeligaša), nekako ni sedel v ta kontekst, saj je bila ciljna publika malenkost preveč izkušena za taki Ed Sheeran cuker. Pred Franka Turnerja, denimo, bi tole neprimerno bolj pasalo. Tako je pač tip skakal, premikal kapodaster iz pete na sedmo prečko in nazaj ter skušal biti videli kot Chris Martin iz Coldplay, zveneti kot Ed Sheeran in, najbrž, postati Bob Dylan. Nak. Ne tukaj. Pa ja, ko prebereš, kaj vse in kje vse je bil ta pubec, si misliš, okej, mogoče pa mi ne štekamo, ampak vseeno… Škoda, da priložnosti ni dobil kakšen domači kantavtor, ki jih niti slučajno ni malo. Ampak okej. Smo prežvečili tudi to.

Foto: Marko Alpner

Edini spodrsljaj špila ni bila ura, kot bi morda pričakovali in tu gre absolutna hvala izvajalcem, placu, organizatorjem. Kajti da se špil začne ob 20:35 (od oka) v Ljubljani je giga napredek in je za tiste, ki pridemo onkraj Trojan, od boga dana ura. Res, bravo, hvala! Sploh pa, mimogrede, iz Maribora nas je bilo kar lepo število, verjamem, da tudi iz drugih krajev in to je nekaj, kjer ima Šiška, ki jo resda financira mestna občina (in ne država), še rezerve, da bi postala meka slovenskega rocka. Finta je, da je bila. O, ja. No, skratka, edina jeba, edino, kar ni prejelo, je bila izbira prvega štikla. Ne, ni hudo, da je z nove plate, to povsem razumemo, hvala bogu, da se je res predstavilo večino, če ne vse iz 3P, ki, če sem dobro razumel, na cedejki izide šele jeseni (je pa na voljo 200 vinilk, če niso včeraj ponoči že vse pošle), je pa začeti z Uspavanko resda drzno, sporočilno, a tudi nekoliko prepočasno, megleno in rahlo… No, bizarno. Kajti ko je pripalila Nazaj, ko so kitare postale zlovešče, globoke, rezke in ko je Hamo naštartal vokal in smo videli, da je Peter Dekleva zamenjal Uroša Primožiča na kitari, poštekali, da bo tole zelo kitarski, feršterkerski špil.

Spretnega, kot je nadimek Uroša Primožiča, sem srečal nekje na sredi špila in sem ga vprašal, dafaq, kvajzdejto, zakaj Pero ne pa ti? Rojstvo deteta in to. Pa so raje tako naredili. In so naredili dobro. Peter Dekleva je požvalil, poseksal, porintal svojo električno kitaro tako, kot jo zna pri nas res, res, res samo on. Je Spretni manjkal? Seveda je, ker s svojo skoraj cca. dvometrsko pojavo da svoj pečat. Toda boljše začasne menjave ne bi mogli najti, kot so jo v Deklevcu. Band je takoj pri Nazaj in nato do konca zvenel tako povezano, celovito, mogočno, hkrati nežno, a ojštro, obenem hrupno, a intimno. Ni čudno, da je Drago Popovič – Popi dobil taki aplavz, ko ga je Hamo izpostavil kot tistega, ki je kriv, da so sploh posneli tretjo plato. In ta glasba je tisto, čemur v ZDA pravijo »musician’s musician«. Za sladokusce. Če ne marate raztegnjenih komadov, kjer kitara joče čez nastavljene orgle… Bo dolga. So namreč komadi, kot je bil Tiho, kjer bi bil celo Vlado Kreslin, ki poje na plošči, odveč, ker se je Hamo na glavo zabrisal v štikl, ali Greva še mal dlje, ki se zdijo daljši od live verzije Freebird od Lynyrd Skynyrd. In tisto so doooolgi komadi.

Presenečen sem bil, da je publika poznala toliko besedil. Kar pomeni, da so plato Pol res preposlušali. Saj se Hamota suče tudi na radijskih postajah, seveda se ga, ampak vseeno pa spet ne toliko in predvsem ne na toliko različnih radijskih postajah. Pri Rabm tebe, denimo, ali Pol ali Gospa magister. Čisti odlom. Da pa ima Hamo potencial »ljudskosti«, ki kiti Mi2, se je pokazalo v Vreme za lubezen, kjer je publiko naučil tekst praktično med špilom.

Foto: Marko Alpner

Sicer pa sploh nemara ni šlo toliko za komade sami, saj se ti itak prelivajo en v drugega, še zlasti tisti iz 3P, plošči, ki se vseeno po Pol mora pošteno dokazovati in se bo, upamo, čim dlje uspešno borila s predhodnico, ne glede nato, da glasba ni tekma. Šlo je za to, kako presneto ti pubeci čutijo, odživijo in prenesejo te štikle. Ni veliko bandov dandanes, kjer bi karakterji bili tako razpršeni in kjer ni nepomembno, kdo igra posamezni inštrument. Če kateri, potem to ni band pevca, katerega ime poznamo, in »onih poleg«, katerih niti ni pomembno poznati. A-a. Po turneji za zadnjo ploščo je Hamo, nesporni lider banda, ampak v demokratični obliki po vzoru Brucea Springsteena, ki je o tem na veliko pisal v Born to Run, raztegnil svoje roke v največji objem in nam prenesel vso to silno moč Tribute 2 Love.

Uroš Škerl Kramberger – Hipi je na basu spodaj dajal podlago in se hihital, kot se pač zna le on. Ni prvi in najbrž ne zadnji novinar, ki je šel na oder v rock glasbo, je pa gotovo najbolj sproščen. Denis Horvat Duki je skriti biser banda, ne samo zato, ker suvereno binarno šalta med orglami in kitaro, temveč ker, kot mi je rekel Spretni, zdaj šele slišim, kaj vse model dela med komadi. Njegove klavitature so tako komplementarne s kitarami, da sploh ne veš, kdaj špila kdo kaj. Preplet nog in rok v najbolj seksi objemu, kar jih je. Kajti ob Hamotovih sploh wah-wah solažah, ki kričijo, rohnijo, ampak celo te ne dosegajo veličine in »hripavosti« njegovih glasilk, ter Perotovi vesoljski kitariadi, je fenomen, bistvo, ontologija tega banda Martin Janežič Buco. Dame in gospodje, morali bi biti tam. In to videti. Buco ne bobna. Buco objema te bobne. Buco je Sausages, je Siddharta, je Big Foot Mama. Je. V Stožicah je tako rintal in plazil med enim in drugim bandom, da smo komaj verjeli. Toda v Hamo & Tribute 2 Love je motor, je traktor, je kombajn, je motokultivator, je kosilnica, je karkoli hočete, da bi bil. V belem brezrokavniku (na koncu koncerta se je preoblekel v kričeče rdeče!), srajci, kodrastih las, predanega pogleda je krmiril ne samo band, temveč tudi nas. Pogledal si njega in vse ti je bilo jasno. Ko si je dal pa skozi svoje sončne špegle z modrim odsevom in je našobil tiste ustnice ter odprtih ust držal ritem… Ni čudno, da je babam odfršlogalo in odlomilo. Buuuucoooo. Buuuuucooo. Ne samo one. Vsi smo skandirali. Še jaz. Buco, majstore. To je bil špil, ko si se drl Buco, pa si imel v mislih cel band. Buco kot generični izraz za vsesplošno odobravanje in navdušenje. Zato takšen naslov. Buuuuco! Kar pomeni: Hamo, Hipi, Pero, Duki, Buco! To mi delaj!

Foto: Marko Alpner

Ne da se tega pojasnit, zakaj je Buco ta band v dveh rokah. Morali bi biti tam. Pa ne, ne zgolj, ko je stopil pred nas za Zabluzu, še en svež štikl. Buco je dobri stari rocker, ki mu prav zavidaš to flegmo, ta stil, to iskreno dojemanje rock’n’rolla, ob kateri se jaz počutim kot zategnjeni piflar. On pa hara. Kar je Primož Petkovšek Petko za slovenski film, je Martin Janežič Buco za našo muziko. Je. In zdravo. Kot velja za Yankee Stadium v New Yorku, da je “the house that Ruth built”, je v četrtek veljajo, da je Šiška dvorana, ki so jo Buco, Hamo & ekipa gor nared’li.

Brez Bucota bi bil špil gotovo bolj zategnjen, kot se pač v naši prestolnici prepogosto rado primeri, če z odra nekdo ravno ne kriči. Hej, Hamo je celo rekel, da, hej, pa kako se bolj ne deremo, če nas je pa 1.050, razprodano. V Šiški zna nastopiti ta problem, da folk ne ve točno, kakšna klientela je tisti večer prisotna in se nekako ne sprosti, vsaj ne prvih pet, šest, sedem komadov. Ali pa sem le jaz dobil tak občutek, vendar res, noben se ni žvalil, plesal, kričal. Je kar malo trajalo, nekje do Pol in Gospa magister. Sploh pa je to špil tako za žur kot stiskavac, tempo seveda ni prehud, še posebej ko pridejo balade a la Vija vaja ven ali Rožice. Koncertni lok se za dvoinpolurni špil dejansko ni zlomil – morda so se zaradi dolžine špila in dobrih fotk zato pubeci preoblekli, hehe? -, gostovanje Rudija Bučarja, ki je bilo dejansko presenečenje, pa je bilo takšno, kot bi takšna gostovanja morala biti. Brez oglaševanj in tistega PR kiča, ki nam skuša dopovedati, da nam prodaja dva za ceno enega, pa nimamo glih tega občutka.

Foto: Marko Alpner

Dolgo nisva pila je nekaj, kar bi moralo biti v slovenskem rock muzeju, če bi ga bili kdaj imeli, ker sta Rudi, ki ima takšen neskončen potencial kot etno-rocker, in Hamo, ki v duetih da dovolj prostora za sebi precej drugačen vokal, z le eno kitaro in dvema mikrofonoma ponudila več, kot ponudijo Eme ali tisto, kar nam Mario Galunič in Televizija Slovenija ponujajo kot »festival slovenske glasbe«. Da je Rudi dobil solo točko, pa je itak biser od biserov. Tako se to dela, spoštljivo, domala pietetno. Bravo! Čeravno se je zdelo, da so bisi morda malo predolgi in da jih je preveč, je vseeno Hamo upravičil dolžino koncerta s komunikacijo s publiko. Kako bi to opisal… Ni hiper prijazen. Ne glumi. Ko je pozdravil Marka Alpnerja, fotoreporterja nove generacije, ki je prispeval te bisernate fotke za ta tekst ob 04:14 (hvala, Marko!), se je javil namesto njega nekdo pod odrom, pa mu je Hamo zabrusil: »Ti nisi Marko, on ima tatu, logo našega banda tu gori na zapestju!« Na koncu štikla Ona je se je obregnil ob bejbo in zapel »ona ve, da komad zajebala mi je«. In s prstom pokazal, ko smo mi na levi strani bolj glasno peli od onih na desni. Pa med Gospa magister je skoraj pozabil tekst. Pa kaj. Med baladnim, posebej tihim delom, pa je pripomnil: »Gospa, ne tipkat. Slišim tipke!«

E, to je to. Ne gre boljše. To je ta stik s publiko, ki pri nas pogosto manjka, še posebej mladim bandom, ki jim je nekaj kakor nerodno povedati nekaj pristnega in prepričljivega, nenarejenega in iskrenega. Sploh pa je to lažje početi, ko tvoji komadi (Govori mi grdo!) že sami toliko povejo. Telo se je pokazal kot nadkomad, ravno pravi za konec, ki ni pravi konec, ker je na koncu za konec po koncu treba iz stropa še zabrisati konfete in papirčke. Ja. Treba je.

Februarski koncerti znajo biti bodisi polni patetike zaradi valentinovega ali pijana brozga zaradi pusta. Hamo & Tribute 2 Love so v Šiški nabrali sprva še malo zadržano publiko, potem pa take, ki so perajt za življenje. Ne, ne gre za izbrane, ali, bog ne daj, za kako elito. Eh. Cena karte v predprodaji je bila 12 evrov. Dvanajst evrov. Toliko. Ko boste naslednjič kupovali karte za valentinovo ali pa one jubilejne/tradicionalne špile.

Foto: Marko Alpner

Tole ni bil špil, za katerega bi se moral ne vem kak gor narihtat ali gruntat, ali je to špila za cmok, fuk, odlom ali kaj devetega. Ne. Ne rabiš navodil, čeprav se zdi, kot da v Šiški prav navodila včasih edino manjkajo, ko se ljudstvo ne sprosti takoj in gledajo malo še drug drugega, češ, kateri se bo prvi »spustil s ketne«. Na koncu smo vsi bili perajt in največji uspeh je, da za šankom ali zunaj ni bilo na koncu špila skoraj nikogar, ki bi klepetal in minglal, ker je to pač »a place to see and be seen«. Ne. Tokrat hvala bogu ne. Je bil predober večer za kaj takega. Za dolge solaže, najprej kitarske, potem orglarske, predvsem pa vokal, dušo, izkušnjo, bolečino, upanje, optimizem, sentiš, nostalgijo, stiskavac, humor, štose, anekdote Matevža Šaleharja Hamota s tisto figo, nad katero so bejbe norele, ko si jo je na novo naredil iz svoje čupe, v tistih dveh srajcah, ki nista mogli slediti kitarskim vragolijam, ker Hamo ne igra kitare, temveč kitara igra njega, vse skupaj pa se podredi njegovemu dominantnemu vokalu. Ko Hamo na trenutke poje eno in isto, je to najboljši repete, ki se ga ne moreš nažreti, ker preprosto ne gre. Zato, drage urbanke, dragi urbanceljni, slovenski rock’n’roll je živ in zdrav, zgodil se je v Kinu Šiška v četrtek, 16. februarja 2017 in to ni imelo z valentinovim čisto nič. Nobenega srčka. Ne. Dva poleg mene sta se skoraj ponegavila tam zadaj za miš pultom. Taki špil je to bil. Za pofukat dober. Plata Pol ima največje hite, plata 3P pa potrjuje, da je prav, da tale band tako zelo rad grize dalje in toliko igra. Samo tak dalje pubeci. Ljubezen se pač začuti, odživi, zažvali, odslini. Ne pa srčki in cukri. In tole bo držalo še nekaj časa. Ker je bil točno taki špil, po Mi2, taki, zaradi katerega je Kino Šiška lahko najboljša dvorana v državi, če se res tako izide, kot se je tokrat.

Bis. In res se tokrat skoraj nič ni klepetalo, kar je dodatno poskrbelo, da kljub Uspavanki tale špil dobiva petico. Varnostnikom v Šiški pa tudi kakšen nasmeh ne bi škodil. Nismo mi tu zaradi vas, gospodje, obratno je. Kelnarjem pa še kak nasmeh. Pa bo. Zvok pa je bil, dragi Popi, popolnost. Aja, pa Andrej Pečenko je bil tudi omenjen. Pri komadu Vreme za ljubezen. In, tudi to pozabili, Buco je tudi zapel in takega basa zlepa ne najdeš. In pa Hipijevi backvokali so neverjetni!

17. februarja 2017
Za obje(ma)t samega sebe

[wp-review id=””]

Lahko bi bil imel moralnega mačka. Takega. Ornk mačka. In to, od vseh dni, ravno včeraj, dan po valentinovem. Ki sem ga, valentinovo namreč, kot se spodobi, prebil za šankom. In tam, v Piafu, tu v romantično robatem Mariboru, skušal nekako vsaj spodletelo zapecati kelnarco. Pa je nisem. Ker nisem slišal še plate 3P. Kajti… K. je res lepa in krasna in zgovorna in zrela in prava in retro kelnarca. Res. Iber lepa. Ampak zaboga nisem mogel izustiti ama nič romantičnega. Seveda sem razmetaval s komplimenti, na veliko in okroglo in široko, ampak neromantično. Bolj sem jo skušal empatično razumeti, medtem ko je v že zaprtem lokalu pospravljala, nosila stole, filala hladilnik in me pustila, da sem trabunjal z vse bolj zapletajočim se jezikom in spil do konca tisti šesti pir. E, takrat bi že moral slišati 3P. Tretjo ploščo Hamo & Tribute 2 Love.

Ampak dobro. Sem jo pač poslušal včeraj. Dan potem. Ko so mi jo iz agencije GIG prijazno e-dostavili dan pred današnjim koncertom v Kino Šiška. Zdaj, na Urbani.si bi radi bili topšit eksluziva, najbolj relevantni profil za muziko, Marceli Štefančiči muzike, ampak okej, take ideje pač nastanejo za šankom, ne?

O, ja. Šank. V torek sem storil, kar pač storiš, če si sucker za retro finte in če misliš, da je tvoje življenje film, čeprav zdaj harajo tv serije. Ampak za tv serije rabiš malo več likov, štofa, izkustev ipd. Skratka, vrnimo se v torek zvečer. K. je zelo prijazno odgovarjala na moja vprašanja, ki jih res ni bilo malo. Zakaj se je vrnila v Maribor, če je diplomirala iz Ljubljane. Zakaj ima vedno tako lepo polikane lase, o katerih sem pisal v tekstu o Piaf kvizu, in jo potem tudi vprašal, če je prebrala tekst (kako nemogoče patetični egotrip, pa kaj si nor, kot neki predzadnji fukfehtar). In seveda ga je. In seveda je opazila, da sem prejšnji torek le pokukal noter v Piaf in si je to zapomnila in jaz sem bil, ko mi je to povedala, prepričan, da bova prvorojencu dala ime na tri črke, ampak eno res izvirno, nekaj takega, kar ne daš psu (Gal, Maj, Kaj ipd.).

Skratka, čoril in šankiral sem, pivckal tista piva, vmes enega jegra in nekako se je čas skoraj ustavljal, ampak sem ga sam porival naprej, ker sem videl, da je K. utrujena. Kako ne bi bila, če pa je delala cel božji dan, nato zložiti vse tiste stole, pa šank, pa pucanje, pa obračun, pa ono in ovo, vmes pa neki jebiveter, maminsine tam sprašuje, kakšne ima življenje plane in koliko bi ocenila svoje življenje iz prizme tega trenutka. Od ena do deset. In ne vem, kako mi je uspelo, ampak dovolila mi je, da sem čoril še tam, ko je lokal zaprla dol. Ne vem, morda sem bil dobra družba? Najbrž nisem bil, ker se mi je jezik zapletal, pa se mi ponavadi ne. Res pa je, da sem imel tremo. Ki je padla, ko ji je vmes pocinglal telefon, pa jo je gotovo poklical fant (ker pač, ja) in svet je spet takšen, kot je vedno bil, pa če ga vidiš še skozi tako romantično hipsterske špegle. Ampak okej. Ni mi bilo žal, da sem se ga na valentinovo nalokal sam, za šankom. Ne. Bilo je kot v dobrih starih časih, čeprav niso bili ne dobri ne kdosigave kako stari. Mislil sem ji na hrbtno stran računa, za katerega mi še zdaj ni jasno, kako je lahko znesel samo 5 evrov, kdo mi je te vse plačal pive, no, na hrbtno stran računa sem ji hotel, kot že stokrat poprej, nekaj napisati, nekaj klasične, nekaj gigaluštnega, pa nisem, ker ta fora ne pali, ker če bi, potem bi za valentinovo počel kaj-te-vem-kaj.

Nisem. Šel sem. Ji rekel lahko noč in čao. In ja, zjutraj me je bolela glava, ker sem pač pil laško in še kar verjamem, da po laškem ne boli glava. In potem se je dan vlekel, narisalo se je sonce, da te zaboli glava še toličkanj bolj. Zlezel sem na Piramido, v kratkih rokavih, se koliko toliko streznil, prišel domov in videl mail. Bamf. Plata! Hamo! To mi delaj! Ne, nisem taki iber fan, čeprav sem imel z njim pred dvema letoma res fajn intervju – predvsem zato, ker sva imela publiko, eno bejbo, ki nama je pol dala za rundo, no, bila je seveda njegova fenica – in ker sem do onemoglost preposlušal ploščo Pol (2015), ki je bila taki hudi napredek od angliciranega prvenca Dve (2013). Štikl Nazaj sem si rolal do onemoglosti, ker me je našel v ravno pravem času. Pa Gospa Magister, pa Pol, pa Urbana, pa Greva še mal’ dlje. In ja, dobro je rekel takrat Hamo, kako mu preseda to, da ga vsi primerjajo s Cockerjem, katerega priredbo With A Little Help From My Friends sem slišal v soboto, ko sem se peljal s Ptuja, in ugotovil, da so gospod Grlo preminili že par let tega in kako gre čas mimo, muzika pa ostaja. Saj vem, klasika, znucano, že slišano, ampak ja.

Foto: Marko Alpner / Agencija GIG

In tako nekako je s Hamotom, ki ga tako rad slišim na Valu 202, ne da bi ob tem sploh pomislil, kdo točno že je njegov brat. Ker kaj pa ima Mihi s tem. Sploh pa, Mihi je napisal za Tinkaro Kovač iber štikl Slepa sreča, tako da prosim lepo. Hamota sem nato poslušal v KGB pa gotovo še kje in ta plata Pol je – sploh ko ti v roke pomoli Hamo vinilko! – v izvedbi Tribute 2 Love točno to, kar manjka danes na sceni, ki išče tuje vplive ter jih skuša skopipejstati k nam. Hamo je rocker. Pika. On res živi tako kot zveni. Ni poza. Nima za intervju leder jakne za nedeljsko kosilo pa neki babičin pulover. Nak. Ne. Prepričljivi so ti pubeci. Poredni blues rock za dva se mi je bilo zapisalo ob tisti plati, kar se je dopadlo marsikomu. Ja. Poredni. Blues. Rock. Za. Dva. Ker je. In to tudi ostaja na plošči 3P, ki izide uradno danes in bo doživela upam da čim bolj dostojno predstavitev v živi. Kar zveni skoraj nemogoče za te čase, ko na plošči dobimo eno, v živo pa drugo. Mah. 3P je posnet še bolj »live« kot Pol, pa je že Pol bil taki retro, hamondi, pravi ferši, viskozne kitarce, ravno prav utrujeno predani bobni, zaljubljeni bas. Okej, že vnaprej sem vedel, ko sem stisnil play, da bo Pol ohranil posebno mesto. Jebiga. Stvar totalne subjektivnosti, tako pač je. Štikl Nazaj mi je pomagal, da se nisem počutil kot zadnji kreten, ki ne more preboleti neke bejbe. Hvala bogu, trpi. To. To je ponata Hamota in njegove ekipce.

Naredil sem si lepo, ko sem poslušal prvič 3P v sredo, 15. februarja 2017. Odprl sem okno, zunaj je bilo še v dveh cifrah, cca. 10 stopinj, a sonce je šlo zadaj za Pohorje. Luči nisem imel prižganih, sem pa vžgal eno svečko, furati skušam tisti danski higge, pa kaj veliko ne pomaga, enkrat kolerik, vedno kolerik, ampak za potrebe teksta recimo, da je sveča pokončno in toplo in objemajoče gorela in mi segrela, kaj pa vem, komolce in dušo. Legel sem na posteljo in žal mi je bilo, da nimam več diskmana (vsaj ne delujočega) in da bi kot v gimnaziji sedel za mizo in res poslušal plato. Ampak okej. Legel sem in poslušal. Najprej sem še nekaj plozal po mobitelu, pa sem ga dal stran. Ne. Ležal sem in poslušal. In je šlo. Morda bi bilo boljše skozi slušalke, ker se Hamotovim tekstom res splača predati, ker opisuje, doživlja in lahko vse to doživljaš skupaj z njim, ritem je ravno prav upočasnjen, da si narišeš vse to, o čemer prepeva.

Ni težko pasti v to ploščo. Če ti je taka muzika, tako hropenje, taka viskoznost, taki stiskavac seveda všeč. No, mene je 3P zagrabil točno tam, kjer me je šlatal Pol. Ker štarta z Vreme za lubezen tako, kot sta si nazadnje z Weight of Love upala na Turn Blue (2014), kjer se vse začne z naporno, dolgo, staro balado. No, Vreme za lubezen ni tako frdamano naporna, je pa pogumni skok za začetek plošče. In je tako dober začetek, da sem bil še bolj jeen, da (trenutno) nimam punce, ker jebešmumater, danes pri vseh playlistah bi iskal za bejbo neki top komad, pa potem nastaviš neki bebavi radio, ki seveda med stiskanjem suče, kaj pa vem, reklame o Lidlu ali pa razlagajo, če je tuja postaja, o koloni na neki avtocesti v Franciji, in skratka, ne najdeš neke samosvoje, nove plošče, neko muziko, ki je nisi že ponucal, ker za pravi stiskavac ne ponucaš že ponucanega, ne? Ne. Ne. Ne. In eto. To je taka plata. Če bi imel bejbo, bi dal to gor in za en fuzbal polčas se lahko predam njej, besedilom, o, da bi spet bil dijak.

Finta je, da je plata bolj gibljiva, ko jo poslušaš drugič, pa tretjič, pa četrtič, in niti ni tako za zaljubljene, čeprav je iz dronea jasno, kam moli bradato hripava 3P. K ljubezni, čeprav si morda Zabluzu, čeravno si naletel na grm in bejbo, ki ti kriči »govori mi grdo« ali pa »zaj porini, zaj ti gre!«. Ampak saj pride Uspavanka, štikl za tako objemanje, da ne spustiš, pa če baba prdne. Res. Tu je Hamo s svojo ekipo kralj. Ne on sam. Ne. Ker mu pubeci nastavijo takšno podlago, da se lahko vokal, tekst, občutki pretakajo kot poljub, vreden hesknšusa. In potem je tu Gospod, kjer delay efekti ob verzu »sol na rano / nisi z mano / solze v rano / kdo je bil gospod?« in takih kitarah pobožajo tako staroselsko, večno, zimzeleno, da se težko odločiš za naj komad, ker je Ona gre ravno pravo nadaljevanje in je Ti in mraz kot Slovenske železnice, ki ti ponujajo večno izkušnjo, pa si moraš pač vzeti čas, ker gre to zeloooo počasiii. Komad Ti in mraz je dolg pet minut i kusor, ampak se zdi, da ga ne bo konec, da je konec samo okolja, vsega, skoraj celo ljubezni.

In potem pride, ko že objemaš samega sebe (pa ne, ne tako, fuj ste grdi!), zadnji sklepni štikl. Telo. Ki se, odkrito, kot Popevka tedna niti slučajno ne more zdeti tako orgazmično dober štikl. Ne. Tole trofi samo enkrat tako nepozabno dobro in tega trenutka ne bom pozabil nikoli. Vstal sem in pogledal, koliko komad še. Okej. Zadnji. Hm. In primerno klavirski, saj veste, večna kadenca, večni odhod, dotiki klavirskih tipk za črnobele nostalgiš sepia slike nerazdružljivega objema. In potem pripalijo! O ja! Cel band z vso svojo silo, pa električna kitara, pa orgle, pa bobni pa ovo pa ono. Nenormalno! Duki nastavi taki akord, Spretan nanizata taki kitarski cukrček, da se lahko Hipi povsem potopi in se Buco, kar vidim ga, zadaj smeji in mogočno tolče po razprtih činelah in se ravno bobni raztegnejo in poslovijo. In gre Hamo in se tako poslovi. Ne, tega se ne da podoživeti. Moraš slišati plato prvič, morda na ravno taki dan, morda ravno prav zmačkan, morda ravno prav sam, ne pa tudi osamljen. In pride tisti šus na koncu komada Telo.

In e. Potem sem si komad rolal do onemoglosti. In si ga zdaj tudi. In to je uspeh te retro plošče, ki ima spet idealnih osem štiklov, ki se zdijo daljši od plat, ki jih imajo dvakrat več. Kričim. Ja. Kričim. Vse to za tvoje telo. Rad bi pel s prepono, čikal, samo tu in tam, pa sploh ne znam kadit, da bi lahko tako odkričal. Saj, ja, vedno bo tu Joe Cocker (Hamo lahko tu komot zavije z očmi), ampak a naj gresta Ronaldo in Messi k Peleju in Maradoni ter se jima zahvalita, ker sta znala tudi onadva brcniti žogo?

Vdihnem. Samo še dim. Da spet se začutim ob tebi. In komaj te še dobim. Spet je privito. Telo. Tako se konča 3P. Ki je seveda stiskavac in je najboljši objem, kar smo jih dobili v zadnjem času. Hamo je, najbrž tako kot jaz, večni romantik. Črpa tam, kjer je vredno črpati. Ni Kupid, ker če bi bil Kupid, bi mu puščic zmanjkalo že na prejšnji plati. Ali pa bi jih vsaj moralo zmanjkati. Ker se razmetava z našobljenimi teksti, prav žvališ ta besedila. Jočem, kot joče nebo in podobno. Boste rekli, sluz, kič in to. Pa ni. Če si večni romantik, ki ne zna kelnarci K. rečt, pismo, tak si lepa, da bi spucal z jezikom najprej šank, pol pa še tebe, pa vseeno verjameš, da boš enkrat tega spet sposoben… Potem je 3P najboljši izlet. Pol je bil poredni blues rock za dva. 3P je lahko tudi za enega, če sta dva neločljivo eno. Če me štekate? Upam, da ja. Edini pogoj je romantičnost. In če vam gre solza dol ob kriku »teloooo« in tisti kitarci Spretnega. Uh ja. Najboljša plošča za najdaljši objem. Pika. Zakaj potem štirica? Ker bi za petico tole moral poslušati v objemu. Vse. To. Za. Tvoje. Telo. Plošča, kjer se naučiš objeti samega sebe. Nekega dne pa morda še K. Ali kogarkoli pač že, ki bo tako objemal, kot objemaš ti.

Bis. Upam, da bo danes v Kinu Šiška čim manj klepetanja. Ker tole se posluša tudi med vrsticami. Ker je muzika tako čuteča in čutna.

16. februarja 2017
Analogne gate od nas šest

[wp-review id=”1660″]

Veste, kakšna je razlika med analognim in digitalnim svetom? Ha! Če ste bili na koncertu Mi2 v Kinu Šiška, potem veste. In se valjate od smeha. Ker ja. Haha. Hehe. Hihi. Hoho. Dame in gospodje, dobrodošli v digitalnem svetu. »Vidite, Zeppelini tega niso dobili z etiketo!« se je Jernej Dirnbek Dimek režal z ženskimi gatami v rokah. Ki jih je, gate namreč, med Hči vaškega učitelja srečno ulovil Tone Kregar Tonč. »Od nas šest piše gor, hvala lepa!« se je zasmejal Dimek, ko je videl, kaj piše na etiketi. E, to je razlika. Gate, dame in gospodje, še vedno priletijo na oder, le da ne več znucane, temveč nove. E, to ti je zvesta publika.

Štos na štos. Nak, to se na da namudrit. To niso premišljeni štosi, ki bi jih modeli brali dol iz troteljbobnov. Mi2 ostaja tisti band, ki je dejansko eko in bio rock band, pa ne da bi to nalimal na etiketo. Eh. To je band, ki ga ne spraviš nikakor na fotošuting. Pa saj… Zakaj bi, ne? Kot je rekel Tone Kregar pred odpadlim koncertom v Mariboru: Mi2 je le pet dirigentov ljudskih pričakovanj. Na najbolj organski in dostopen način, kar jih je. Nič ni narobe, če je rock megalomanski, celo malo šmekerski ali pretenciozen in na polno egotripersko večji od življenja. Da, tudi to je rock’n’roll. Ki ga veliko dozo pokasira tudi Kino Šiška. Toda takih špilov… Nak, ni veliko. Bemtiš, sredi koncerta Mi2 se je celo Šiška nekako… Kaj pa vem. Spremenila.

Ne vem, ali sem preštel prav, ampak mislim, da so imeli Mi2 štiri decembrske koncerte v Cvetličarni. Ali pa mogoče pet. No, kakorkoli že, bil sem na, pismo saj še tega ne vem, ampak ajde. Recimo da na treh. In vsakič je bilo enako nepozabno in odbito. Taki štajerski žur, vino pred Cvetko v posodah za olje, stiskavac, švic, rohnenje, sploh še pred obnovitvijo je bil koncert res posebna izkušnja. Taka. Prešvicana. Tam so Mi2 dokončno postali band, kot ga poznamo danes. Če jih je Zoran Predin z Lačnimi Franzi in Preporod še vabil na Štajersko noč v Ljubljani, so Mi2 ne samo izkoristili priložnost, da so po ovinkih prišli tudi v (glavno) mesto, temveč so postali tisti vseslovenski band, ki lahko in gre v vsako malo večjo vas. In hvala bogu, ker so tisti koncerti, tisti mali, ko so pokasirali sto mark za dvajset duš, ki jih je prišlo počekirat, jap, tisti mali koncerti so pripeljali do Tivolija, katerega je zdaj že leto dni, pa Mi2 še vedno faše napis »razprodano«. Da, tudi v Ljubljani.

Pri tem bandu te vsakič znova šokira, kako neverjetno preprosti, ljudski, ajnfoh so. Nobenega menedžementa, nedostopnega piarja, mailov sem in tja. Eh. Pozabi. In tako so organizirali špil v Šiški, kakršnih tam ni veliko, pa bi bilo prekrasno, če bi bili. Taki. Takrat-in-takrat je koncert, špila ta-in-ta-band, karta je po toliko-in-toliko. Vabljeni. Pridi pa vidi sistem. In še vedno dela. O joj prejoj kako frdamano dela, še posebej potem, ko sta jim minuli vikend v sicer ugodnem terminu odpadla koncerta v Mariboru (kjer nekdo očitno misli, da je par plakatov dovolj za gigantsko Dvorano Tabor) in Ajdovščini (tam je koncert na danes prestavila buuuuurja). Da ti vidiš, kak’ hudo ti pubeci žagajo samo že na tonski. Pri Zbudi me za 1. maj je bilo že kičasto dobro, da si je še tonski tehnik, ki je komad slišal giljavžnkrat, pel zraven, z mravljinci na kocinah. E, dame in gospodje, to je rock’n’roll, kakršnega smo nekoč poznali. In je še vedno tukaj.

Čeprav ima Šiška zelo specifičen odnos, ko gre za domače bande, je skupina Mi2 pokazala, da so na koncu pomembni predvsem in skoraj izključno ljudje. Brez njih ne bi imelo smisla. »Če bi imeli tako publiko pred 110 leti, Avstroograska ne bi nikoli razpadla,« je priletelo iz odra. Ja, še Francu Jožefu bi se zaletelo. In nekaterim od nas se je, ko smo pred Stara duša slišali, da je to komad za vse, ki na srečo še čakajo. Haha. Kira direktna. Direkt v ksiht. Saj za to gre. Pubeci na odru so taki, kot so iz odra. Ko pridejo male bejbike po selfije s Kregarjem, malo plašno in to, po koncertu,pevec gleda v rukzak, če še ima kako piksno piva. Vidite, to je ta naravnost, eko, bio rock, ki se ga ne da namudrit. In ki ga je potreboval točno takšen plac, kot je Kino Šiška.

Bral sem namreč, da se je na Izštekanih, ki terjajo svojo akustično intimo, spet klepetalo o vsem možnem. Ker se je na takih koncertih, sploh pa decembra, še posebej fajn pokazat. In ti neki gobčn model lahko zjebe koncert do amena. Pa da ne bo pomote, verjamem, da je bilo spet na Izštekanih 10 nepozabno. Mislim na nekaj drugega in sicer na to, da je Kino Šiška prostor (ne več center) urbane kulture in je kot tak čim bolj široko odprt, čeprav za moj okus ponavlja večno napako, da začne spuščati folk zelo pozno gor po štengah in se nagravžno nabaše folk, še zlasti, če je zunaj tako nesramno mraz (»zunaj je pa hladna noč… vani je Ljubljana«). Ne pred ne po koncertu nisi imel občutka, da si na špilu Mi2. Ker ima Šiška pač takšen vajb. Sodoben, urban, popartiš. Kar je super. Je pa vseeno razlika, ker tu pač noben ne bo na havbi delal špricere ali otroke. In v tem oziru je Šiška ponudila priložnost morda tudi tistim, ki niso lani (pri)šli v Tivolu. Čeprav me je Kregar sijajno prcnil, da najbrž jaz res edini nisem prilezel v Tivoli. »Tota bo interna! Jaša, to je za tebe, ker te lani ni b’lo v Tivoliju!« je med Najrajši sn pa s teboj pil zarobantil Kregar in se je band še malo pohecal z mash-upom njihove sorte (Papa Was a Rolling Stone & Eye of the Tiger). Da se ti milo stori, itak. Da se frcneš, stisneš čvrgo svojim odločitvam. Malo ti, malo band. In še in še je tega, zato je Mi2 band, ki mu rečeš servus in ti nazaj pove točno tisto, kar moraš slišat. Jap. Nekak tak’.

In največji dosežek banda ni samo to, da so spet razprodali ljubljanski špil, pustimo da osemkrat manjši od tivolskega. Ni pomembno. Razprodajo ga zdaj že vsako leto in vsak organizator verjame, da ga bodo še. Zakaj? E, tu je pa finta. Mi2 v Kinu Šiška niso zaigrali ne Pa si šla ne Oda gudeki ne Samo tebe te imam ne Strel v koleno ne Črtice ne Tete estere ne Moje mile ne Ti nisi ta. Štikli, ki so tako ali drugače podpisali njihovo kariero in bi jih komot zaigrali tudi tu. Pa ne. So šli naprej. Ustvarjajo in predstavljajo. Čista jeba ni samo najbolj prodajana plata, temveč tudi najbolj »predajana« plata. Kar sedem komadov iz zadnje plate je nekaj, kar tudi nekaterim prvokategornikom slovenskega rocka ne bi šlo tako zlahka skozi. Še najmanj pa na takem koncertu. Ali bi trajal tri ure, potem ko bi se itak začel prepozno. Ne pri Mi2. Nekaj pubecov ima šiht in ve, da je 21.10 zadnja ura, da začneš s špilom v Ljubljani. E, to so ure, dame in gospodje. Prave ure, ker se večer ravno prav prehitro začne in prehitro konča.

Ampak najpomembejši so, kot rečeno, obiskovalci. Kino Šiška ni bil takšen štajerski žur, špriceri po luftu, mastni objemi, ki so skorajda dober fuk… Nak, tega seveda ni bilo, ker ne more biti in vprašanje, če še kdaj bo. Škoda po svoje za Cvetličarno, ker je imela unikaten rock pridih in ravno pravšnjo odmaknjenost, da si tja šel »res samo na koncert«, kakorkoli si to že razlagate. Saj je v Šiški isto, seveda, a se je po koncertu folk razkropil, glasba v lokalu ni imela promila veze s tematiko večera. In pivo je, bodimo iskreni, 2,90 evra, Šiška pa nima tako ubijalskega cubalibreja, kot ga je imela Cvetka.

Pa dovolj bodi s primerjavami. Nima smisla. Res ne. Prišel je folk, ki morda na rock koncerte sploh pogosto ne gre, vsaj ne oni, ki so stali v vrstah 5-13. Take. Pipike in pimpeki. Parčki, kolegice, službeni žur. Hej, Dimek je povabil še celi Urad informacijske pooblaščenke in jim posvetil posebno posvetilo. Res raznovrsten folk, kar je bisernata paleta, kakršno lahko samo občuduješ, vpijaš in se odbijaš v poplavi različnih navad, pričakovanj in tudi, jebiga, stanj. Gledal sem tri pipike, ki so bile morda celo prenobel oblečene za rock špil. Tak, rahlo korporativno so delovale. Nekje po dveh tretjinah so vse imele le še majčke s kratkimi rokavi, objemale so se in jih je baš brigalo za vse po spisku. Bil je tudi parček, kjer se je zdelo, da jima bo koncert povedal morda tudi to, kako sta si različna. Ker sta se iber šparala. Ampak pela pa sta. O, ja. Morda ne vsega, ker se to vseeno pozna, kdaj so te Mi2 namamili na trnek sentiš ojštrega rocka. Mišunga v repertoarju je bila pestra, ker ni imela preveč skupaj natiščanih balad, ki jih vsi radi odkričimo v živo, iz katerih bi potem štimungo naprej peljali trši štikli. Ne. Mi2 imajo svoj melos, svojo žnuro, po kateri lahko telovadiš, delaš prevale ali furaš stiskavac. Recimo… Imate Staro dušo, kjer nostalgijo komot furaš kot dvajsetletnik, pa takoj zatem kultno Pornoromantiko, za katero sem sam mislil, da bo kmalu odletela iz programa. Pa ne. Ker… O ne. »Poljubljaš me tam, kjer poljub imam najraje« in »Ko te vzamem z juga…« sta anale. Tako ali drugače, hihi.

Mi2 se predstavlja še naprej lahko v vseh svojih odtenkih in na svoj edinstven način. Če je Hči vaškega učitelja taki noro dober skok k Ako možeš zaboravi in novemu valu, sta bila Tarzan in Šlager (Flik na kontrabasu, bejbi!) taka napol finta in ko potem uleti še Zbudi me za 1. maj si brišeš solze. Ker ja. Dokler ne pride Čista jeba, gigahit, tako preprost, terasasto balkonski, gremo izpod tuša furat karaoke s tisto najbolj preprosto koreografijo, kar vedno koncert zreducira na foro, t.i. gimmick, ampak zakaj pa ne. Čista jeba, ne? Neverjetno, kakšen hit. Res. Neverjetno, tako neverjetno, da težko verjameš, da si na istem koncertu slišal Maybe Baby in Dobrodošli na dvor, dva izbrušena komada, tako ojštra, da sta bila morda za povprečno populacijo že prejojštra in iz nekih drugih časov. Pa saj. Zakaj pa ne! Stilov je toliko, da se Dimekovo genialno drdranje nazaj, neke sorte Memento, v Visoki pesmi zdi že kot hip-hop, raperski moment, kjer težko poješ zraven, ker nimaš takega besednega zaklada, ampak mu pa prisluhneš. Takemu tekstu na takem koncertu? E, pa pravijo, da se v slovenščini ne da. Faking Kosovel nivo je bilo tole, morda še zlasti zato, ker so po Tivoliju v bandu spet na oder postavili klaviature in za njih Miho Goršeta (Muff), ki ni bil le za vzorec ali ne-vemo-točno-kaj-bi-z-njim moment, prisoten ob sicer kitarsko nadkvalitetnem Boštjanu Imenšku Imeku.

Če Tone Kregar sam sebe sploh nima za glasbenika (kar je precej narobe), so preostali postali kralji zvoka. Tole ni hvala kar nekam, ampak odkar je band »full digital« je njihov celoviti zvok najbolj seksi pucanje ušes, kar jih lahko dobite kot darilo. Če sta recimo obe kitari vsaka zase neke vrste slabo narejeni gris, sta zato skupaj val rock’n’rolla, na katerem jahaš, da to res ni. Flikov bas je bas, kakršnega ni blizu. Tako izstopajoč, da bi vsi drugi tonski tehniki šli domov. Ne pri Mi2.

Zdaj pa vsemu temu dodajte še par ključnih momentov večera. Ja, gate. Itak. Recimo moment pred Najrajši sn pa s teboj pil, ko se je Kregar slekel in pokazal majico brez rokavov (in tatuje). »Nisn se sleko, da bi mišice pokazal, ampak ker mi je Egon prinesel majčko iz Kube.« O, ja. Egon. Vintidž rock, model se res dobro stara na svoji kitari. Vedno mlajši, a zato bolj švoh vidi baje. »Vedno ko rečemo, Egon, si vido ono v drugi vrsti, reče on ‘kero’?« je pojasnil Dimek. Ki je imel belo majico od skupine Orlek, navidez vsaj giljavnžkrat oprano. In potem je tu še, da ne pozabimo, seveda Igor Peter Orač Mali. Na bobnih. Tipo, ki se v Pojdi z menoj v toplice nasmehne, ko se začuje zlajdrani refren in je, ne da bi se bandu pol k… kaj sanjalo, začel peti – Čez šuštarski most. In vsa publika z njim. Haha, boljša mu je ratala samo še na Štuku, ko je začel mrmrati Umoran sam prijatelju, umoran. Gagneš od smeha, vam pravim.

Dva bisa nista bila niti malo preveč, bila sta ravno prav, ker Pojdi z menoj v toplice in Odhajaš pripeljeta Mi2 nazaj tja, kjer se počutijo najbolj doma. V čase, ko so verjeli vase, v svojo glasbo, se maaaaarsikaj naučili, izpilili, vmes imeli vse možne frizure, kile, bobnarje. Potem pa dobili ful seksi gate. Od šestih bejb. E, kaj bi še, ne? Samoumevno je, da rohniš, kako je vse to praznik pri odhajaš. Žlempaš pivo. Razmišljaš o tem, kako so Mi2 združili analogni in digitalni svet. Koncert, kamor lahko pelješ fotra, seko, punco ali neznanca. Ali neznanko. Taki vajb je to. Taki. Ko vidiš, da je štos, ampak tako dober štos, da, bemtiš, jaz bi tudi, da mi enkrat bejbe vržejo gate gor. Lahko tudi velike, bele, hozntregarje, bilokaj. Bi. Ker ja. Ker čaga. Ker Mi2. Tudi v Kinu Šiška, ki bi tako preprosto dobrih koncertov nucala še k(d)aj.

Bis. Hvala garderoberjema za res lepo prijaznost, malo manj onemu kelnarju, ki je še v polpraznem kafiču razložil kolegu, kako naj naroči drugič pivo (javi mi za kartico). In pa Urški, ki sicer ni šla na koncert, ampak nama je s kolegom pričarala večer, kakršnega že dolgo nismo imeli v Ljubljani. Pa Tonču za nasvet, naj zjutraj, preden grem ob 07:30 k zobozdravnici, pojem koncervo sardel in čebulo. Nisem, ampak smo se pa nasmejali!

9. decembra 2016
Cepetajoče nenadjebljivo

Mogoče si je mrmrala en refren. Tak. Na pol. Ker ni mogla niti pet poleg. Ono, ko poješ, pa v bistvu ne veš, da poješ. Ker itak cmok v grlu. Ajde. Mogoče je mrmala dva. Ha? Na tej točki, ko sem to štel, bi mi moralo biti vsaj nerodno. Iber nerodno. Pizda, da tako buljiš v nekoga? Tako nesramežljivo, direkt, dejansko. Buljil sem vanjo. Odprtih ust, kot predzadnji dripec. Ampak nisem se mogel zadržati. Buljil, zijal, špegal sem vanjo. Enajsta vrsta. Levo. Bež majica. Temni bernard. Zraven nje kolegica v očalih in s telefonom v roki. Tako sem zijal, da sem videl, da nekoga ta njena kolegica kliče. Kako kolegico, ampak, pri moji sreči, ziher fanta. Od te, druge. Pa ni bila v tem finta. Ne. Sploh ne. Kakorkoli. Obrnila je, očalasta kolegica, telefon, da bi oseba na drugi strani slišala… slišala… slišala… tole. Biffy Clyro. Ker ja. Taki špil, da moraš povedat, kako jebeno dobro je.

Saj vem… Ko novinar piše o sebi, je novinarstva konec, kot pravi Boštjan Videmšek. Dobri stari Boštjan ima seveda itak v nulo prav, glede nato, kje se on potika, raziskuje in popisuje… Štekam. Ampak pisati iz sebe, o sebi, s sabo, za sebe je tako prelestno in prekleto fajn. Drugače o tem špilu ne gre. Špil, na katerem bi se zaljubil. Ne bi. Se. Pismo. Da. Bi. Se. Čisto res. Ja, v ono, enajsta vrsta, levo, temni bernard, bež majica, očalasta kolegica.

Bil je tretji zaporedni večer moje “Ti. Samo. Spet. Špilaj. 2016” turneje. Tretji večer zapored v Kino Šiška, kar ti, če se greš prekotrojanski nočni hec, naflodra sinkope v bioritem. Malo sem že škilil, priznam. Ni še bilo na “kaj mi je tega treba” točki, ni bilo pa daleč. Sploh pa… Biffy Clyro? Dal sem jim, prav pogledat sem šel, obupnih 2/5, ko so pred dvema letoma zganjali svoje slečeno, nago, potetovirano, mojzasto žaganje na Dunaju. Priznam, nisem poštekal, kaj bi radi bili. Nickelback? Ki radi igrajo balade, zaradi katerih so slavni, še raje pa bi dvojna fusa, drop d, heavy metal razbijaštvo? Resno? In tako je bilo tisto na Dunaju. Ni bilo. Kar nekaj. Da sem si resno razbijal glavo z vprašanjem… Češ… Mogoče pa imajo res pravo ime, ki ga nihče ne šteka? Halo? Saj razumem, če prideš iz pripizdine na Škotskem, ni lahko… Nenazadnje, nihče od Guns N’ Roses ni iz Los Angelesa, Nirvana je prišla iz, če prevedemo v Slovenijo, iz sela, ki ga še kočevski medvedi ne najdejo… Ta dva banda sta pač pognala Biffy Clyro tam leta 1995, ko so najstniki začeli svoje.

Pa dobro. Ne bom zdaj tu flodral biografije banda, ker nima smisla. Imate vsi vse na Wikipedii in ne glede nato, kolikokrat boste kliknili, prehvalili, izustili ime tega banda, ga vaša mama/dedek/babica/teta ne bo znal/a izgovoriti. Sprijaznite se ali pa v jok in na drevo. Vaša stvar. Morda pa, hm, tega takrat na Dunaju nisem poštekal…? Da pač… Pa kaj, če folk z določenim EMŠO-m tega ne bo nikoli poštekal, kupil, vzel, navil?

Ampak potem se zgodi tole, kar se je zgodilo v Šiški v sredo, 8. junija 2016. Dan, ko si ga zapomniš. Šiški manjka špilov, ki bi ti ločili koledar, češ, je to bilo pred tem-in-tem-koncertom, sva se dala dol, smo se ga napili, smo šli tja-in-tja pred ali po tistem koncertu? No, ta špil je prišel zeeeelo blizu temu. Po dveh večerih, ki sta bila res super, res top, res fajn… Pride tole. Da dobiš resnejši kontekst. Da ti Andrej Karoli reče, da te bo na gobec, če ne daš temu špilu sedem od pet, če si, kot me je dregnil Jernej Sobočan, dal Garbage 4.5. Evo, Jerry, nižam. Na štiri. Biffy Clyro pa višam. O, ja.

Kako se taki večeri zgodijo? Kako se lahko vse poklopi? Morda je bilo vse jasno že zjutraj, ko so Šiškarje presenetile tujerodne najstnice, čakale ves frdaman dan na pobe zrelih let, ki so zdaj že 20 let starejši od njih ali, bolje, one so se rodile, ko se je rodil njihov band. Ampak…. Ampak… Ampak… Hvala bogu za to mularijo, ki je pririnila na svoj, najbrž pa tudi naš koncert leta, ko gre za klubske špile, čeravno Šiška sama po sebi ni klub. Ampak e! V sredo je bila! Sreda, 8. junij 2016. Večer, dan, koncert, ki gre v anale. O, ja. Zakaj? Že zato, ker se je vse začelo KOOOOONČNOOOOOO ob normalni uri. Končno! O, ko bi se vsi koncerti tako začeli… O. Moj. Bog.

Najprej so točno ob osmih, ko smo morali iskati parking sem in tja, ker je kar nekaj mularije prišlo najbrž s ful iber navdušenimi starši [ja pa ja], začeli predvozači Jardier. Naše gore listi. Jardier so tisti band, ki ga zdaj moraš poznat, mu dati priliko, če ceniš svoja ušesa. Škoda le, da jih ne ceni tonski tehnik. Okej, štekamo, Jardier ne seksajo v đakuzijih, temveč v retro & echo & delay zvoku svojega melosa, ki tako prekleto dela in ga tako prekleto kupiš. Te premakne. Le pevca so tako naštimali, tako je pel v mikrofon, da je band zvenel, kot da se v jugecu pelje mimo z odprtim oknom in na pol priprtim šibedahom. Ampak okej. Pol urce. Ravno prav. Kakšen cuker.

Ne sicer taki, kot je bila vljudna bejba gori na šanku. Pustimo, da so ji joški skoraj padli ven, ampak to je rešitev, da se dedi ne pizdimo, ko čakamo na pir. Pa saj. Gužve na šanku kasneje ni bilo več. Ni imelo smisla it na pir. Nič ne prime tako, kot je prijel tale špil. O. Joj. Prejoj. Prmejdun. Forza.

Ko se je ob točno devetih začelo, je pripalilo kot seks po dveh letih, kot dve desetki na faksu, kot dve vespi za birmo… Katedrala, gornja različica Kina Šiška, je bila ravno prav polna. Ne tako nafilana kot večer prej. Ampak ni to poanta. Nak. Ni. Šteje folk. Veste… Kino Šiška ima še vedno sterilen okus, če resno vgrizneš v tiste štenge. Še vedno ima vonj po novem, ki bi zdaj, ko se stvar bliža desetletju, moral biti stari vonj. Ne vem. Meni ima še vedno vonj po novem. Saj se je vohalo švic (Megadeth), pivo (Flogging Molly) ali še več piva (Dropkick Murphys). Se je pritiskalo na ušesa, ko je My Bloody Valentine stvar skoraj podrl z jumbo jet feršterkerijo in napisom »čepke za ušesa najdete na šanku«, kar je itak čudež, glede nato, da vnovič prihajajoči Mudhoney niso s kitarami prežagali še sveže Šiške, ki jo je glomazno z decibelnim orgazmom, atomsko bombo hrupa opustošil hurikan Goodsped You! Black Emperor. In nihče ni tako kričal kot frocovje in bebasta bivša punca na Franku Turnerju ali mahal, krilil in škilil kot na The Kooks.

Torej, ja. Ko greš tako, čez palec, kaj smo v Šiški že videli… Ni poanta v tem, kaj smo videli. Šiška je vsakič drugačna, vsak dan, z vsakim koncertom. Tu je point. Tu je finta. Tu je fora. Folk naredi plac. Saj vem, ravnokar sem povedal, da Avstrija nima morja. Ampak v Šiški to tolikanj bolj velja. Vsak prišlek nastavi ton, barvo in okus večera. Ker je ljubjanska scena pač takšna… Zadržano intrigantna. Firbci, sami faking firbci. In iber ljubitelji in poznavatelji muzike. Res. Samo pač… Ko se v treh dneh zamenjajo trije tipi publike… Vidiš, kaj je bistvo Kina Šiška. Druženje, folk, koncert. V tem vrstnem redu.

V ponedeljek smo tako videli folk s Slash majicami, dobre stare rockerje, ki so nekoč pivo grizli iz piksen, zdaj pa gledajo, katerega pira še niso kresnili [in spisek je vse krajši, ne glede na pestro šišensko ponudbo]. Zakk Wylde je dal točno to, kar je folk želel. Kitaro, zdaj soliraj, zdaj porini, zdaj ti gre. In potem je po ponedeljku, d’oh, prišel torek. In Garbage. Keson. Koncert za vse, ki so feministi in za tiste, ki bi to radi postali. Shirley Manson je gofljala, gobcala, nizala, je pa res, da je zvok bil… No… Če imate cdje, niste veliko zamudili. Ja, Sobočan, prav imaš. Ni bilo za 4.5. »Jaško, se ti vidi, da nekaj časa nisi bil na koncertih,« mi je sredi sredinega večera podjebantsko pljunil Boštjan Tušek, novinarski kolega. Tušo, vem, da si dobro mislil, štekam. Ampak ni šlo zato. Malo pavze in distance je prišlo prav. Ker potem vidiš, preveriš, lažje opaziš, če ti stvar prime, če te zgrabi, če bi, iskreno povedal, fukal na tole.

O, ja. Kdo pa ne bi? Saj je pa Simon Neil, ikonični frontman, kitarist, pevec, takšen prišel na oder. Neodoljivo, droljasto, tetovažasto šekasto, nenadjebljivo poseksan. To je bil seks od koncerta. Libido? Navit prek deset. Tako kot zvok. In kakšen zvok. V Šiški se še vedno najdejo talenti, ki resno zajebejo koncert. Pridejo bandi, ki vzamejo stvar z levo roko [še pomnite Florence and the Machine?] in ne izkoristijo ponujenega. Biffy Clyro so po White Lies, bandu, s katerim smo nekateri špilali pingpong po špilu, prvi band, ki ni prišel samo obujati spominov in je tako željan igranja. Vsaj tako kot fuka. O, ja. Kako je priružilo, prihrumelo, priropotalo!!!! Adeeeeejo!

Mon the fucking Biff. Kdor je bil, ve. Prvi komad? Nova komadčina, Wolves of Winter. In krik… Kako se počutiš, ko ni nikogar, ki bi te podprl, kako je, hej, pizda ti materna, ko ni nikogar, ko si tako jebeno sam… Pogledal sem po ksihtih folka. Mulariji se je odpeglalo. Preprosto… Pozabi. Padli so noter za naslednjo poldrugo urco. Ni drugega. To je to. Ko pozabiš na vse drugo. Si tam. Zaliman. Zaprepadno te prilima na tla. Zijali smo, čitali tetovaže iz Neila, kot da bi brali Prousta. Basist James Johnston, nekdanji profi alkoholik, zdaj pa profi muzičar, je v črni majici deloval kot idealni kontrast. Zdaj Biffy Clyro končno ve, kaj bi rad. Špilal svoje. Se predal. Delal, kar mu paše. Saj so, še dve leti tega, v Gasometru tudi. Za tri tavžnt faking folka. Jamesov bruder Ben je pa udrihal, tolkel, glomazel, šodral, razbijal, uničeval vse pred sabo.

Ni čudno, da so po treh komadih pohvalili publiko. Sploh ženski del je znal na pamet, nazaj vse. Še tekste, ki so sveži. Po moje. Ja, pretiravam, ampak za to je šlo. Za pretiravanje občutkov. Da, špil si tako frdamano začutil, pičil ti je, prilimal focn, hej, zaj te bomo hiptnozirali. Neki trije dedi pred mano so se objemali in skakali skupaj. Ko vidiš Mančka, Klančarja, Karolija, Majcna, ljudi, ki so vsak od njih doslej videli sedemnajst giljonov špilov, kako migajo z glavo. Med Bubbles je nekdo pihal milne mehurčke. Pazi, da se to spomniš prinesti s sabo? Te veš. Za en song… pa saj. Že v prvem so povedali vse. Dosegli smo toliko več, kot ste sploh mislili, da bi lahko. Dosežeš lahko vse. Poceni verzi? Pa… Dve leti tega, na Opposites, plati, ki je bila tako nagnjena kot je nagnjeno drevo na njeni naslovnici. Pa saj… Jih razumeš. To je band, ki s tremi platami ni prišel nikamor, eno te isto, vukojebina, tema, anonimnost, podn, alternativa, luknja. Potem pa posname plato s par dobrimi štikli in ti enega spiči Simon Cowell in ga nek lepi poba lepo odpoje za najlepši angleški božič. Love Actually? Pravzaprav… Bolezen.

Biffy Clyro je nastavil špil v Ljubljani tako, da so to res gigantska jajca, ki se lahko izpraznijo le na en način. Z odfukanim špilom. O, ja. Jajca pa zato, ker so odšpilali lep kos novih štiklov, jih pritaknili preverjenim hitičem, ki imajo resda podobno finto, ampak vsakič znova dela. Biffy Clyro je punca, ki jo nategneš še sedeminpetdesetič in se ti smeji. Simon Neil je vmes od vzhičenosti skočil kar ob zaveso, na podest, skakal neumorno, faking Tarzan, kitara mu je mlahedrala ob žilavem telesu, basista je peglalo, še oba spremljevalna glasbenika, ki sta pač na turneji poleg, da je zvok pravi, še njiju je ubrisalo. Ne vem, ali je bil Mike ali Richard, en od njiju je kar za glavo šprudlal. Tako zelo so bili navdušeni nad publiko, ta pa nad njimi. Vzajemni orgazem. To je bil špil, kjer je ded dvignil deda na rame. Ker pač. Se ti odpegla, sfuzla, odkadi, odrola. Novo, staro, prastaro. Nima veze. Še Spanish Radio je tokrat, čeravno je žanrsko shizofren štikl, delala. Za Mountains, Bubbles, Black Chandelier, Sounds Like Balloons, Different People.. Pa… Pozabite. ne mravljinci. Tole je bila droga. Koka, eks, hors, pivo, trava, žvaljenje, oralni seks, zadetek na lotu, nova služba, rojstvo prvega otroka… Vse v enem. Nič drugega ni bilo. Samo muzika.

In ko pride potem še bis… Ko vidiš, pod božajočimi rumenimi lučmi, vse ožarčene obraze, nasmejane, romantične, pizda, ti je šlo na jok. Saj… Many of Horror, ki jo bolje poznamo pod When We Collide, je lepa pesmica. Taka. Za iMDB filme, ocena 3.7. Ko veš, da se bosta na koncu v dežju žvalila. In zakaj je tako prijelo? Zakaj tega ne more naflodrat noben radio, noben Denis Avdič, noben džingl, noben prastari vic…? Zakaj? Ker je Šiška komaj še obstajala. Cepetalo se je z nogami za bis. In verjemite, to se sliši do backstegea. Kaj sliši. Treslo jih je, stavim glavo. Zato je bil bis res… Bis. Vreden vsega tega in dasiravno bi bis moral biti nekaj nepripravljenega… Je šlo za to. Nepripravljeni smo bili. Na to… to… to… to… Ljubezen muzike. Ni bilo kot v filmu. Bilo je kot v res dobri tv seriji, s katero vztrajaš nekaj let, pičkariš čez torrente, ker ne grejo hitreje.

Many Of Horror ni bil presežek, ker presežkov ni moglo biti. Ko napiše član Happy Ol’ McWeasel, da je to najboljši faking ever špil. E, te veš. Pogledal sem ono punco, ki sem jo omenjal na začetku. Ne vem. Zgledalo je, kot da je sredi špila ratala noseča. Tisti ožarčeni ksiht, topla lica, prijazen pogled, ki te poboža in ti reče, da vedeti, te objame z vedenjem, da bo še vse vredu, da je svet lahko tako presneto lep, fajn, krasen. Za zjokat, vam pravim.

Ampak ker Biffy Clyro niso sisiji, je Stingin’ Belle pripalil še za veliki konec. Ura je bila pol enajst, ko so končali, prišli do konca, ejakulirali. Ravno prav. Ne nucaš več. Lahko greš še samo domov. Saj vem, moral bi to do one punce, ji rečt, napisat, sporočit, da je bil cel koncert pospravljen v njen obraz, njen pogled, njene nasmejane oči. Nisem, ker ni bilo potrebe. Ker je to sama vedela. Ker je to vedel vsakdo, ki je prišel.

Ja. Tole je bilo od ena do pet… Za sedem. Karkoli manj in bi sam sebe na gobec. Kar se bom itak moral, da pridem k sebi. Kako te lahko nek band v drugo obrne. Samo še Arctic Monkeys je to uspelo. Ampak tole zdaj… Na Dunaju sem si želel, da bi bil spet srednješolec, magari nesrečno zaljubljen in magari spet sedem haklov pri matematiki do novembra. Zdaj pa si tega ne rabim želet. Ker še kar drži. OoooooooOOooOooOoOooooo. Še enkrat? OooOoOoOooooOooOOo. Ja. Pridejo koncerti, ko verjameš. Da je glasba… Ljubezen. Da se lahko spet zaljubiš. Da se lahko spustiš s ketne. Da se lahko objemaš sam, v družbi, v dvoje… Ampak s tako glasbo. Cuker? Ja. V kockah. Fuck me, kako nenadjebljiv koncert. Iber! To je Kino Šiška. In upam, da se bodo kaj naučili. Biffy Clyro so končali pet minut zatem, ko so večer prej Garbage začeli. In je bolje delalo tudi zato? Ja. Ja. Ja. Še bi. Ampak dvomim, da je tak večer ponovljiv. Po White Lies drugi taki koncert. Svež. Ne samo za obujanje spominov. Biffyje čaka nova plata, ki so jo suvereno predstavili. Ko veš, pizda, ta band bo pa še nekaj dosegel. Pa ne, ne rabi bit’ One Republic. Ne. Lahko je slečen, potetoviran in piči svoje.

Koncert… Tedna ziher, najbrž pa še kaj.

Hvala punci, enajsta vrsta, levo, temni bernard, bež majica. Ti si. Mon the Biff.

9. junija 2016
Gofljasto na gobec in v jajca

Bog je Kino Šiška postavil za točno take špile. Ziher. Aham. Mhm. Walda! Oni, metafizični kjerkoli-že-je bog, ne oni v magistratu, da ne bo pomote. Itak! Kaj je bilo nafilano. Pa. Kaj. Si. Fsekan. To so tisti šišenski koncerti, ko se je pač treba obtačlat. Kljukice delat. Ja ja. To pridejo vsi. Direktor, šefica, pesnice, bivša punca. Vsi. »O, živjo!« te pozdravi še nekdo, ki ti med letom, ni šans, ne dvigne telefona. Ker so tako jebeno dobre volje, ker imajo karto za že zdavnaj razprodani koncert. Malo so žleht, privošljivi onim, ki so favš ostali zunaj. Pa saj. So imeli za kaj bit’ favš. Šljeka pac princip. Garbage je namreč naduvano nesramno pokazal, da se marketingarji ne bodo obesili, ko se osemdesetih ne bo več dalo (raz)prodajati. Brez skrbi. Pridejo devetdeseta. To nas bodo šele lupili. Kajti… Če bodo od mrtvih vstali tamagočiji… In če bo prišla taka naduvano gofljasta frajla, kot je pevka Shirley Manson. O, ja. Na gobec. Direkt. Špil, po katerem smo se dedi sami šlatali. Ne, ker bi se radi. Ampak ker smo preverili… Če je… Vse… Še… Tam.

Če je kdo prišel z namenom, da bo kaj upecal na takem špilu… Pozabi. A-a. Neo šlo. Na ta koncert so prišle dekline in iz njega odšle sufražetke. Stavim glavo, da ga je kaki tip, ki je še tako dobrohotno šel na koncert elektro, industrial, trip hop, grunge rocka, ki se ga legitimno še kar gre Garbage, no, stavim glavo, da ga je kaki tip resno nadrajsal. Živel feminizem? Pa recimo. Ampak nismo še tam. Ne ne.

Najprej smo zunaj. Na platoju. Kelnarji v Šiški so skužili, da se splača slalomirati med folkom, ki se sreča na takih stvareh. Vito, recimo, je taki kelnar. Točno ve, kdaj mora zagušit s pirom za 2,90 evra. Dobro so sfolgali, res dobro, kajti Šiška se je začela vse bolj in bolj filati. Kaj pa drugega, če so po živalskem Zakku Wyldeu v ponedeljek nato v torek postavili kar dva špila, poleg Garbage v zgornjeetažni Katedrali še Liima v spodnjeetažni Komuni. Nafilano? Sardelasto, ja. Da se je vrsta delala za vse – razen za hajzl, hvala bogu.

Neuradno, da ne bom koga zajebal, mi je na uho prišlo, da je Šiška prodala res čim več kart. Kar razumemo. Itak. Ti bandi, takšen teden… Ni poceni, niti za šiškarje ne, pa ne glede nato, koliko Zoki kapne v proračun. Zato se je obetal končno razprodani koncert, kar naj bi ta besedna zveza v osnovi pomenila. Ono, ko že na štengah gor, ko greš enkrat mimo varnostnika, ki ga bolj zanima, če imaš plastični glaž kot pravo karto, vidiš, da danes pa ne bo heca. A-a. Danes so prišli vsi. Aha.

»O…živ…jo!« mi je rekla Zarja P. Skoraj mi je telefon padel z roke. Bolj kot to, da bi se razbil ekran, bi ga najebal, ko bi skliznil po stopničkah in bi nato tavajoče šlatal med vsemi dobro oblečenimi bejbami. Ampak mi žal ni. Mislil sem, da bo to to. Z mano ni govorila sto let. »Kak je?« me je še vprašala. Mislil sem vprašat, kak’ to, da je prišla na špil, glede nato, da se je rodila tam nekje, ko so si trije ameriški modeli zaželeli pevko, pa so slučajno zijali televizijo in jo našli v neki vukojebini na Škotskem, pa se mi ni zdelo preveč smiselno vprašanje, preveč droljasto. Zato mi je raje oddrdrala, kaj počne v lajfu. Nasmejana, dobre volje, sveže opranih las, ki sicer niso sveže oprani, ziher ne, ampak ajde, vsaj videti so bili tako. Ja, to je bil večer sveže opranih las. Povedala mi je neko kratico organizacije, kjer dela… Pa… Bi si jezik in možgan zlomil, če bi se probal tega nadudlat.

Ampak to je bil, majke mi, najboljši možen obet za večer. No, to in debata tu in debata tam. Z dvema iz Vala 202 recimo. Hvala, Jernej, za pivo, se vidi, da Štajer’c še vedno ne more plačati pira Prekmurcu, pa magari niti v Ljubljani. Skratka. Obetal se je dober špil in vso to gledanje drug drugega, ko se je rolala čisto okej backround muzika v ozadju, je pomagalo, da nihče ni preveč škrtal z zobmi, vnetimi dlesnimi ali budilko s tremi dremeži, ker se je koncert splaniral za ob 22:30, ko gre še Slavko Bobovnik počasi spat. Ampak okej.

Ko je bila ura pol enajst, so vsi tisti, ki so videli napis, kdaj zadeva štarta, torej skoraj vsi, pririnili noter. Kar pomeni, da se je Šiška nafilala. Jurja in čez. Ne vem, koliko točno, ampak čez. Bil sem na »razprodanih« špilih tam in bil sem tudi na Megadeth, ko so prišli prvič, in se nas je naguzilo poldrugega jurja, da nam je švic riti umival. To včeraj je bilo bližje slednjemu, ker je to špil, na katerega bi prišli vsi. In tudi so prišli vsi. Jap. Vsi, ki še vejo, kaj se jim je zgodilo tam nekje leta 1998 in bi vam to znali razlagati vsaj tri pire dolgo. Jap.

In se je začelo… No… V… Bistvu… Skoraj končalo. Kakšen pogreb od začetka. Ojoj. Vsi pir kozarci so ratali žare, vsi objemi truge. Kak-šen po-greb! Sometimes, štikl iz sveže, nove, danes izdane plošče Strange Little Birds. Kaj te to je? Halo? Okej, zvok je bil še kar soliden, ampak kaj je to bilo? Halo?! »Včasih sem rada pretepena,« je prvi verz. Zdaj pa idi od tu dalje. Včasih bi rada uničevala, včasih ni tvoja krivda, ampak te vseeno krivim. In taki verzi. Ni ravno za objemanje, za stiskavac, za šlatanje, ne? Ne vem, zdelo se je, da to ni Garbage, pa naj so bile črke zadaj na platnu še tako gigantske. Ne vem, kdo to je, ampak… kaj… bi … lahko… prosim…

…. aaaaa! To je to! Ko je uletel Empty, smo bili naposled vsi na pravem špilu. Jap, jap. Zružilo, zbobnelo, zgomazelo je. Malo si ponucal, da si skužil, kaj gre kam, kje ena kitara, kje druga, kje bas in kako to razpoznati iz matrice, ki je tako zelo sekala ven. O, ja. Malo neugledno tiha je bila dobra stara Shirley v refrenih. Pa saj, kdo bi to opazil? Tri komade je še zdržala s spuščenimi lasmi. Za fotiče, ne? Itak. Potem si je pa naredila tako žgoljasto, poredno, nagajivo, saj bi napisal še kaj, pa moram biti politično korekten, figo usred glave. Da je bila Shirley Manson, kot jo poznamo. Gofljasta bejba, ki ve, da je gofljasta bejba in v tem neskončno uživa. Tam nekje pri četrtem, petek komadu, ko je band ravno prav padel not, je zajebala, kar je itak samo ona zajebala: »Opa, opa, opaaaa… Pardon, to je moj feler… Gremo še enkrat.«

In so šli. Še enkrat. Iskreno? Malo se mi je zdelo, da bo pač nekdo še enkrat stisnil play. »Saj noben ne bi opazil,« je rekel glasbeni urednik poleg mene. Jap. Ima prav. Saj je šlo za vajb in za dobro odpete kitice. Glasba Garbage je… Pa ja, naj se sliši klišejsko, boli me briga, ampak Garbage je res kot keson smeti. Ja ja. Dobri, stari keson. Iz časov, ko še nismo reciklirali, ločevali in si ubijali glavo s tem, ali je arašid, dobri stari kikiriki, biološki odpadek. Garbage ni iz teh sodobnih časov, se pa trudi biti po svoje del njih, kar je gotovo nova plata, ki pa je, bodimo iskreni, sprva malo morbidna. Ampak hej. Kdo smo mi, da bi bili pametni?

Finta je v tem, da se je Shirley imela skoraj tako noro dobro kot večer pred njo Zakk Wylde. Še bolj noro je to, da sta skoraj generacija, 1966. in 1967. Skratka, Wylde se je v ponedeljek ikonično razmetaval kar med folkom in imel šestminutne kitarske ejakulacije. Mansonova pa… Videlo se je, da je bila v Ljubljani vsaj en večer. Kot mi je naložil Miro… Se je imela baje tako lepo gori na gradu. Pa saj, kdo se nima lepo na gradu, sploh če ve, da ga naslednji večer čaka razprodani špil? Ampak okej. Pri Shirley… Nikoli. Ne. Veš. To je bejba, ki reče javno, da ji je všeč njena oranžna kitara, ker je to barva njene… njene… njene… No, saj veste, česa. Shirley Manson je bila tudi v Šiški žleht Pika Nogavička. Ravno ko si se režal z njo, je prijavila, nadroljala, naložila kaj žleht. Bog nam vsem pomagaj, kakšen politični govor je imela pred Sex Is Not the Enemy. Mislim, da sem dejansko pošlatal sebe tam spodaj, da sem pogledal, kam so se mi jajca skrila. Uf. Kako žleht govor. Saj vem, saj ne misli, da smo vsi slabi, pač dala je primer, tako dolgo je lapala, da smo se eni, ki smo čakali raje nov štikl, vprašali, o kom sploh govori, žicali one poleg, pa so tudi oni samo mežikali in odkimavali.

Vendar to je njena stilistika, to je njen stil. Njen gobec je njen stilist. »Hvala slovenski vladi, da je vsaj kaj naredila prav in vas naučila angleščine, da me razumete!« je bil po(ne)srečen poskus nagovoriti nas. Da so tako veseli, ker so končno tukaj, da so tudi oni nas čakali. Ja pa ja. Vse lepo in prav, če ne bi nekdo v ekipi Garbage, nek zahojeni kreten, napisal Ljubljana – Slovakia na vrh setliste, ki jo je imela Shirley pod nogami. Slovakia. Še dobro, da so vedeli, kje so, kajti Shirley je rekla Slovenia tolikokrat, kot je pač treba. So naši, ampak so naši vsepovsod enako? Najbrž. Ne vem, zame je to bilo prvič. »Škoda, da z nami ni Butcha Viga, kako bi delal zadaj na bobnih, ampak nič zato, tukaj z nami je…« je člane banda predstavljala Shirley. Ja. Butch Vig. Manjkal? Kakopak. Ipak je Butch Vig… Butch Vig. Pustimo peh, da je hkrati prvič spoznal Mansonovo in izvedel, da Kurta Cobaina ni več med nami.

Setlista, program, repertoar je bil primerno razgiban, nabrano iz vseh plošč, med njimi štirje novi štikli, ki kažejo, potrjujejo in namigujejo, da ima Garbage še vedno svoj specifični zvok, ki se ga ne da prekopirati. Temu štofu je publika iber prisluhnila. Ne vem, še zdaj, po vseh teh letih, si nisem na jasnem, ali folk v Ljubljani, ta ljubljanska publika, dejansko tako v nulo prisluhne novemu štofu, ima tiste poduhovljene ksihte, ali pa tako dobro glumi. Ne vem. Vem pa, da je bila setlista ravno prav razporejena – edina resna pritožba; kje pri pizdi materini je Queer? -, da so dobri stari hiti bili točno to. Dobri stari hiti. Push It. Adeeeejo. Šele takrat sem si Shirley dobro ogledal. Prej sem iskal pravo pozicijo, da bi stal na štengi, ne bi zakrival pogleda kakšni gobčni fenici ali da ga meni ne bi zakrival sveže naseksani par, ki tako rad fotka selfieje sredi špila. Je pa to bil koncert, ko dedi niso stali za puncami in imeli roke okoli njih, očarano zehajoči, prislonjeni nanje, čakajoč Godota in sreditedenski fuk. Nope.

To je bil koncert, kjer si bil zraven ali pa te ni bilo. Ker si čakal, kam bo skočila Shirley. Raje je šla na našo levo, tja je lazila, se držala kot nek klasični hiphoper za rob svoje tigrasto vzorčene obleke, spodaj vrhunske fishnet najlonke, tiste poredne, cipaste, vražje, kar naredi Garbage za točno tisti band, ki ni hotel le ikonične pevke [dober dan, No Doubt], temveč tako, ki je noben ne bo mogel prekopirati, a da ne bi šli tako alter kot generacijski kolegi Skunk Anansie. Garbage je resen keson. »Vem, dobivam veliko pozornosti zaradi svoje goflje.. Ampak Garbage je to, kar je, tudi zaradi takšnih albumov kot je Garbage 2.0, še vedno ultimativni album, ki smo ga posneli,« ali nekaj takega je naložila bolj proti koncu, ko smo se sprijaznili, da bondovski band ne bo zaigral svojega Bond štikla The World Is Not Enough, da bi človek šel skoraj svečo prižgat sicer še kako živemu Pierceu Brosnanu. Ampak ko zdaj pomisliš, da so takemu bandu dali Bond štikl, ko pogledamo, da smo danes prisiljeni gledati, kako Sam Smith ne bo nikoli Adele [ali Shirley Bassey]… So bila devetdeseta toliko bolj kul? Da je Shirley Manson dobila priliko pokazati, da bi lahko bila Bond dekleta taka… pegasto žleht?

Pilo se je pivo, kričalo, deklinam se je trgalo. O, ja. Po moje jim je bilo, vsaj onim tam ob steni, ki so se naslanjale, naslajale, poplesavale, se trkale ob kolegice in stegovale vratove za po moje onim visokim igralcem, ki igra Povodnega moža v novi reklami za uniončke, no, po moje jim je bilo… To – to. Dogajalo? Dogajalo! Staaaari. Push It. Vow. Only Happy When It Rains. Lahko bi bilo konec takrat in tam. Bum! Mislil sem, da bo dobra stara Shirley raztrgala svojo obleko in oranžno skakljala naga in nam tako lepo jebala mater, da bi potočili kakšno solzo za čase, ko so taki bandi še žagali na veliko. Pustimo, da je Garbage praviloma band, ki ga poslušaš sam, jezen na cel pofukani svet, na bivšo bejbo, na šefa, na vremensko napoved. Skupinsko to dela. Si tam. Vsak obiskovalec je bil delček, ko je lapala Shirley, je lapala vsakemu od nas. Pa okej, pustimo, da je to malo razbijalo dinamiko špila, ampak pač… Naj te lapa, če že more. Sem seksist, šovinist, ker take pišem? Ne. Itak sem se sprijaznil nekje na pol špila, sploh pa na koncu, da ne živimo v eri moškega. Pa kaj. Naj imajo punce svoj večer.

In imele so ga, svoj večer. Okej, seveda je prišel tridelni bis. Konec je bil taka šamarčina, pljuska, obisk spletne platforme direkt.na.gobec.si. Shirley ni mogla, da ne bi. Povedala je, kako je tekst napisan po inspiraciji avtorice Laure Albert, ki je morala pisati pod moškim psevdonimom JT LeRoy. O jebote harry potter da te jebo. Da se ti Lovro Kuhar prav smili. Ker nima zgodbe. »Žalostno, da se morajo ženske pretvarjati, da so moški, še vedno, dandanes… Zato je ta komad… Tudi zanjo.« Dum-dum-dum, wah-wah pedal, ki ga ne spraviš iz uh. A-a. To pride v ušesa leta 2001 in ostane tam. To je štikl – poleg Queer – h kateremu se sam najraje vržem. Ker je oni »go baby go-go« del tako…. tako……. takoo……….. Ne vem, kaj. Ampak je. In ko potem vidiš, kako tako luštne punce, da grizeš ustnico, pesti, jajca in volan na poti domov, uživajo, vse bi bile Shirley Manson, pismo. Vse. To je dala Shirley, ki smo jo toliko bolj slišali v kiticah in manj v navitih matricah, da je koncertu čisto malo zmanjkalo do petice. Shirley Manson je dala občutek, da se lahko vedno razfukaš, samopokoplješ, zabrišeš v keson… Če ti paše, daj. Bodi, karkoli hočeš bit. Bodi najboljša verzija samega sebe, ampak bodi prekleto prepričan, da boš to naložil vsem okrog sebe. Garbage je tako še vedno enako močan band, stoji za prave stvari, ima tole-se-ne-da-prekopirati zvočno sliko in je bil primeren, oster, feminističen, glasen, razprodan svojevrstni presežek Šiške. Kajti kaj kmalu bi to lahko bil en tistih večerov, ko greš gledat v nedeljo ali kdaj je že na sporedu oni Pop In, če te je kamera slučajno ujela, zdaj, ko si si glavo opral z onim šamponom, ki si ga dobil za božič, ki je tako visoko na polici v DM-u, da ga ne doseže tvoja fsrana roka. Pa ni bil. Tole je bil večer, kjer ti je bilo marsikaj (do)povedano. In pa pisan folk je bil, ni bilo tiste generičnosti, kot da je SOF skočil za en dan na koncert.

Koncert Garbage je bil oglas le za eno samo stvar. Za tisti žleht filing. Glejte mene, kako mi gre, kako verjamem vase, pizda vam materna. Razlika med nami in Garbage? Ko to počnejo Garbage, jim piha ventilator in jih napihnjeni veter naduvano zmajsko spušča skozi lajf. Morda je pa to sporočilo skoraj dvournega špila dvaindvajsetih štiklov. Idi, najdi svoj ventilator, obleči se v šekasto progasti tepih ali zaveso ali prt in ajmooo. Z vetrom, v katerega je nekdo še malo prej špargljasto scal ali pa fižolasto prdnil, v laseh. Svoboda, baby! Včasih je pač treba prdnit skozi usta. Go baby, go go.

Ocena. 4.5/5

P.S. Posvečeno Zarji P za prikupen pozdrav, Jerneju S. za pivo in Viteju Č. za kelnarijo.

8. junija 2016
Žvalil kitaro. Kitaro žvalil.

Včasih se najboljši koncerti zgodijo ravno na ponedeljek. Zakaj? Nimam pojma. Ampak se. Nekaj je na ponedeljkih, kar jih naredi za… Drugačne. In, o.moj.bog, kako fejst drugačen je bil ta ponedeljek, ki je bil najdaljši vikend, vaše poletje, tvoj praznik, njen spomin, njegova prihodnost, ta včeraj, ta koncert, ta Zakk Wylde. Ljudje, niste še videli, da bi kdo tako imel rad svojo kitaro, po letih šprudlanja, svoj band, po letih menjav, svoj koncert, pred ne ravno zavidljivo nafilano dvorano. Ampak to? O. Moj. Bog. Kaj. Si. Ti. Nor. Malo. Fejst. Ko nekdo žvali lastno kitaro? Pri 49 letih? Kje še to vidite, a? Ste že jemali to? Adeeeejo.

Ta teden je Super Šiška Week. Teden za koncertne supermane. Zakk Wylde (ponedeljek), Liima + Garbage (torek), Biffy Clyro (sreda). Te tri sem tudi sam izbral, ful pozno sem se sicer spomnil, ker nisem vedel, ali ja ali ne ali kaj in… [hvala Šiški za hitro reakcijo!]. Sicer pa… Adeeejo, kaki teden! Ker še v četrtek Siddharta v razprodanih Križankah, pridejo pa še Battles in Marko Hatlak, če vas bo kaj zamajalo v Šiško. Priznam, v Kino Šiška že lep čas moja noga ni stopila. Pa… Načeloma iz različnih razlogov, ki na tem mestu niti niso tako pomembni – razen tistega, da je Kino Šiška, očitno, svoj vrhunec že doživel v prvi triletki, ko je bil res center urbane kulture, zdaj pa je že lep čas prostor urbane kulture, ki je še vedno ugledna, mikavna in prepoznavna lokacija, ne pa še tudi status, legenda, kult.

Nekako mi, če sem iskren, Šiška nikoli ni povsem potegnila. Da ne bo pomote, bili so top koncerti, mega trenutki, ampak si si te moral vselej narediti sam, nikoli te ni nihče drug nažical, napeljal, nasmodil, da bi se vrgel na glavo in se ga fsipal v muziko. Ne vem točno, zakaj. Pa dobro. Vem. Kafič se nekako ni ujemal s sporočilom vsebine, programom, bitom. To. Šank je pač duša rock’n’roll placov. Ali pa hip-hop, razstavnih, urbanih. Kakor vam drago. Hvlaa bogu, da jo sploh imamo, ampak ko je Šiška prišla je Cvetličarna čisto okej laufala in čeravno je imela bolj kilave pogoje in tepihasti zvok, je imela povezanost in dušo. Vprašajte vse one, ki s(m)o tja lazili na redne koncerte Mi2. Pa okej. Kakorkoli. Ta teden sem rekel, ajmo, gremo pogledat. Eni grejo na dopust na morje, eni se bomo pač vozakali sem in tja v Šiško, Ljubljano. Ker si naša prestolnica to zasluži? Ne, ker si to zaslužimo vsi mi, čeprav je Kino Šiška seveda občinska, ne državna zadeva, tako da smo sploh mi prekotrojanci le gostje, mediji, obiskovalci.

Nemalokrat me kdo vpraša, tudi starejši, češ, kako to, da manj lazim po koncertih – tudi v Ljubljano. Zakaj? Ker se je nekje vse skupaj malo ustavilo, kar ne pomeni, da koncertov ni; eh, sploh ne, samo pač… Drugi tip špilov za drugi tip publike. Ampak ta trojček, ta teden? Uf. To je to. To je priložnost, da Kino Šiška in Ljubljana pokažeta, kako koncertno prestolnico imamo.

Hm. Koncert Zakka Wylda je bil… Fenomenalen. Zakaj? Zaradi Zakka. Zaradi štimunge kolesja, ki hodi gor in dol po svetu. Že predvozaču Jaredu Jamesu Nicholsu in njegovemu triu so navili feršterkerijo do onemoglosti. »Če je bilo to tak na glas, kako bo šele za Zakka,« mi je rekel mariborski kolega na hajzlu, gori, v štuku, ko se je še pisoar tresel. Že Nichols nas je spomnil, da so nekoč bili taki koncerti. Ne, to niso »mačoman« špili. Nak. Ampak visoki, mišičasti, predani dolgolasci v đinsu so pač… Izumirajoča vrsta. Tako. Zelo. Osemdeseta. Pa kaj, nič zato. Prav fino je bilo, sploh ko se je trio spustil v priredbo skupine Free in sekal, žagal, ropotuljil. Žagalo, da ti pete odnese.

Nato smo malo počakali, da so vse naštimali za Zakka. Priznam, ko sem pridrvel na parking Šiške, sem si obetal boljši obisk. Videl sem cel kup italijanskih avtov, mariborsko druščino in polni plato pred Šiško, kjer pa nekako pivo ne teče ravno v potokih, tudi na šankih ni bila ravno gužva. Pač, pivo za 2,90 evra ni baš rock’n’roll.

Ko so postavljali oder, platna, podeste in ostalo… Si nisi bil čisto na jasnem, kaj bo. Zakk Wylde. Okej, najbolj poznan po črnobeli hipnotični a la film vertigo kitari, ki pa jo zdaj zamenjuje warhammer tudi prečnato porisane kitare. Pa po metalskem videzu. Ustanovitelj heavy metal šusa Black Label Society in, še bolj opazno, nekdanji kitarist Ozzyja Osbourna. Prva metalska liga, torej. In tako je gor vletel. Ampak vendarle bolj rockersko. To ni metal. To je rock. Pa, dobro, saj vem, itak je na koncu vseeno, samo da žaga. Ampak prvi komad? Sold My Soul? O, ja. Duša prodana. Mojster, prefrigani. Vse trike, štose, vragolije… Vse je razkazal takoj na začetku. Evo, fotoreporterji, izvolite. Naslikajte se. Zdaj na levi, zdaj na desni strani odra. Zdaj za glavo, zdaj z zobmi. O, ja. Z zobmi, Jimi Hendrix style. Ti. Samo. Šprudlaj.

Ni čudno, prav res ni niti malo presenetljivo, da je nekdo spredaj, v prvih vrstah nekje po treh, štirih komadih vprašal: »Kaj misliš, da nam bo še pripravil?« Kolega mu ni odgovoril, ker smo vsi odprtih ust čakali. Kaj mislim z »vsi«? Kaj pa vem. V najboljšem primeru pol polna Katedrala, kaj pa vem, 400, 500 ljudi? Saj številka kmalu ni bila pomembna, na to nas je Zakk Wylde tako korenito in plemenito spomnil. Kdor je prišel, ne bo pozabil, kaj se je zgodilo… Ne toliko to, da je težko razumeti, razbrati besedilo v Wyldeovem petju, ko je brundajoče kombiniral southern rock iz plošč Book of Shadows (1996) in Book of Shadows II (2016), in da se je koncert kmalu zazdel kot neskončno dolga pesem. Ena. Sama. Pesem. Pa saj… Ni to bistvo southern rocka? O, ja. Lynyrd Skynyrd, baby!

Ampak ne, ne bomo si špila zapomnili toliko po tem, niti po solaži na tretjini špila, ko je Wldea zaneslo v wah-wah pedal, nagibal je kitaro sem, tja, gori, doli, naokoli, trije preostali spremljevalni člani pa so mu zvesto sledili, niti najmanj zdolgočaseno, temveč celovito, kompaktno in zvočno perfektno… Ampak ne… Tudi po tem si ne bomo zapomnili špila. O, ne. Najbolj odbiti moment, največji kompliment za prišleke, za Šiško, za Ljubljano… Je bil komad Throwin’ It All Away, ki ga je pred dvajsetimi leti posvetil nekdanjemu cimru Shannonu Hoonu [iz Blind Melon, pel je backvokale na Don’t Cry od Guns N’ Roses]. Dobri stari Zakk je skočil iz odra. Dol. Na štenge, šel mimo ograje. In se sprehodil. S kitaro. In ves ta čas pičil in pičil in pičil. In šprudlal in šprudlal in šprudlal. Lahko si mislite… Vsakdo je vzel telefon iz žepa. Vsi smo obupali pred njim. On je padel noter. Sredi dvorane, v krogu ljudi, je soliral. Do onemoglosti. In še prek. Drr-drrr-drrr-šprudl-šprudl-šprudl. Mi smo slikali, stali, ga trepljali po njegovem thorovskem telesu. Ja, ded je res nabit, res je v formi, ampak to ni nič v primerjavi z njegovo željo po žaganju. Težko boste bližje kakšni rock zvezdi tega kova. Slash tega več ne sme početi, ker bi ga narod pohrustal. Zato je Zakk Wylde spomnil, kakšen je prepoteni, zašvicani, s pivom politi kitarski rock. In, pazite, komad Throwin’ It All Away, je molovski. To ni dur, to ni ringaraja. Nope, nak, nada. Tole so gola čustva. V publiki, kjer je bil testosteron vsaj 75% prevladujoč, se nam je milo storilo. Ker ni nehal. Nak. Še kar je drajsal kitaro. Drr, drr, drr. Preostala trojica je čakala, kdaj bo prišel iz ritualnega kroga. Ampak ni igrala zdolgočaseno. Nope. Špilalo jim je, špilali so.

Zato ni čudno, da ko se je po solaži, ki se je zdela dolga sto let, vrnil na oder, posvetil tudi bandu. Klaviaturist je lahko vstal in še on šprudlal po kitari, ne tako predano kot Wylde, a je delalo. Bobnar in basist sta najboljši možni ritem paket. »Devetkratni oskarjevski nagrajenec!« je Wylde kričal, ko je predstavljal basista in vsakemu nadel krajevno poglavje, skladno z naslovom plošče Book of Shadows. »Bobnar ima devet življenj in dvanajst otrok in nesramno reven!« in »Klaviaturist, ki vam bo opral perilo in vaše davke in vam povrnil denar!« sta morda naučeni predstavitvi, toda ko se še člani banda režijo Zakku Wyldeu… Potem veš. Kako je tip predan. Metallica se takih hecov ne more it’. Ker so preveliki, ker korporacija. Res, vsi smo se mu režali, nemalo nas je bilo takih, ko je po dveh urah prišel do konca in odšel brez bisa, ker bi ta bil v njegovem primeru povsem nesmiseln, ki smo se spraševali, pismo, kako se mu da, iz večera v večer.

Toda to je to! To! Ta razlika, o kateri je Scott Ian iz Anthrax pisal v svoji knjigi. Kakšna je razlika med ameriškimi bandi in evropskimi. Ameriški igrajo in igrajo in igrajo, ker je država pač tako velika. In to se vidi. Ne to, da se nadrkaš za en, dva, morda tri špile in temu rečeš turneja. Šiška je bila četrti zaporedni špil na že itak dolgi turneji. Lodž, Plzen, Dunaj, Ljubljana. In pride take volje. V ponedeljek. Tu-di-tu-di. Jap. Včasih ne rabiš stadionov, ne rabiš niti polne Šiške. Da ugotoviš. Kaj je tisto bistvo. Bilo je skoraj filmsko. Videli smo, kako v južnih državah ZDA izgledajo najbrž žuri. Vsaj v filmu so takšni. Saj veste, tisti topli kitarski akordi, razkavi glas in zdaj objet parček, zdaj prepir, zdaj pretep, zdaj zaljubljenost, zdaj…

To je bil maturantski ples delte. Škoda le, da publika v Ljubljani prepogosto skriva čustva, stoji skoraj okamenelo in čaka, kdo se bo prvi spustil s ketne [tokrat je to storil raje Zakk sam], če odštejemo klasične zanesenjake v prvi vrsti. Bil je koncert, ko se ti zazdi, da nisi vreden nastopajočega. Ko te pregazi, povozi, premami. Spomni. Pizda, stari, to je rock’n’roll. S koncertnim lokom, pismo, Wylde je za The King proti koncu sam sedel za orgle in odtipkal presunljivo balado, preden se je vrnil za kitaro. To. Je. To.

In na koncu, po šestnajstih komadih, ko je bilo vsega fertig in ti je šlo na jok od lepega… Od komadov, ki bi jih rad snemal Kid Rock, od komadov, ki bi jih rad še slišal od originalne postave Lynyrd Skynynrd. Na koncu… Po vsem… Je Zakk Wylde mogočno stopil na podest, na katerega se je postavljal in nizal svoje solaže. Še poslednjič. Mogočno, s svojimi gigantskimi rokami… Je dvignil kitaro. Nad nas. »Hvala, ljubljansko poglavje!« In zažvalil kitaro. Čisto res. Jo lizal in ljubil. Kako ima ta tip rad kitare. To je… To.

Hvala, Zakk Wylde. Res… Hvala.

7. junija 2016

Oznaka: kino šiška

Prišli. Vidli. Zgrizli.

Buuuuucoooooo!

Za obje(ma)t samega sebe

Analogne gate od nas šest

Cepetajoče nenadjebljivo

Gofljasto na gobec in v jajca

Žvalil kitaro. Kitaro žvalil.