Oznaka: klub mc

  • Glas, stas in Štras

    Glas, stas in Štras

    Rit. Najprej nam je roadie pokazal… Rit. Khm. Ja. Rit. Pojasnilo? Ja, ga je ponudil. Zinil je, da si je en od Mrfy zlomil roko. Bojda bobnar Rok Klobučar. In da bo pač nocoj, samo za nas, nastopil on. Nato se je začel slačit. Se obrnil. In slekel. Do gole riti. Ob že tako ali tako skoraj polurni zamudi. Mater, kako star, siten, beden zvenim. »Mogoče pa so s tem pokazali, kaj si mislijo o nas?« se je zaslišalo. Hm.

    Ampak vse je bilo vredno. Ja, celo ene nage riti za poldrugo stotnijo od švica dvakrat bolj kot dežja premočenih teles. Ja, vredno. Vredno vsega. Celo predskupine EET. Ene tistih zasedb, ki sicer varjame v svoje žaganje, vendar občasno verjame tudi namesto publike, ki ni najbolj razumela, kam je pevec meril, ko si je po komadih, ki so daleč od radijsko mamljivih, privoščil lestvico lokalnega radia, kjer bi radi bili (osemnajsto) mesto višje. Ah. Nikoli ni prepozno za kitare in rock, stvar duha, mlad si, kolikor se pač počutiš mladega. Ampak EMŠO se tokrat pač ni poklopil. Nič se ni. Niti kadar je predskupina glasnejša. Itak pa noben, no, skoraj noben, ni bil tam zato.

    Bili so za nekaj čisto drugega. Prišli so… Pripravljeni. Mlada dekleta, o, koliko faking mladih deklet, najstnic, dijakinj, mogoče, kvečjemu študentk. Ene z majicami do popka. Druge z mrežastimi majicami. Tretje z bleščicami na obrazu. Vse pa z nezaustavljivim pričakovanjem, ki ti ga lahko da pač samo mladost. V MC Pekarni. Za hip sem starikavo poskusil pomisliti na 20 let nazaj, ko sem začel sam hoditi v ta klub, ki je takrat svoja leta še lahko štel na prste (obeh) rok in, večinoma, tudi dekleta. Če bi bil takrat dijak? Bi to, kaj pa vem, bil vrhunec leta? Gladko.

    Vem, pojma nimaš, kakšni so danes 20 let mlajši in mlajše, hvala bogu, da so, kakršni so. Mogoče malenkost bolj tako previdni kot samosvoji. »Kaj je tu vrsta?« te vprašajo z nežnim glasom, ko se naslanjaš s pijačo v klubu, kjer, pazite to, je veliki bambus res veliki bambus. Veeeeeliki bambus. Tri deci vina, dva deci kokakole. Na zdravje, rigajte, če gre, prosim doma. In kjer ti varnostnik prilepi obvezni štempl na roko – ja, to moram vedno napisat, to so take proustove magdalenice -, potem pa ujameš pogovor z njegovim sodelavcem varnostnikom, očitno začetnikom, in ujameš navodilo: »Če gre nekdo samo na wc, mu ne daš štempla. Samo če pa ga dolgo ni ven, pa greš not po njega?« Hm. In če ga ne najdeš? »O, ga najdeš!«

    MC Pekarna je za take koncerte po svoje blizu tega, da bi bil idealen. Najprej, v osnovi, morda ni, ker nikdar ne bo imel garderobe, kar je na prvi dan, ko je resnejši naliv in občutek pozne jeseni, pač nekaj, kar bi človek imel, ampak MC to nikdar ni bil in upam, da nikdar ne bo. Garderoba je stanje duha. Garderoba je v glavi. In na hrbtu, stopnicah, omaricah. Folk pač obesi oblačila kamorkoli. In moraš. Ni druge. Če je tako nabito polno, domala razprodano, ko neutrudni Ramiz malo pred začetkom še računa, koliko kart še lahko gre v prodajo, potem pač moraš sleči vse, kar ima rokave. In tedaj si prisiljen najti rešitev. In enako velja, če želiš še po kako pijačo ali na wc, pa nisi ravno na robu placa, ki bo vedno imel zlizane ploščice in zatohli brezkisikni vakuum. Pa četudi je MC dobil tisto najbolj luksuzno dobrino. Klimo. Je bila prižgana, ja ja. Ampak pomagalo pa kaj dosti ni. MC je tisti plac, na katerega si pomislil, ko smo bili pandemično doma in vselej na razdaljo.

    Dokler bo takšen, kakršen je, pa čeprav je z leti dobival izboljšave, nenazadnje večji oder na kontra strani, kabino za tehniko in boljše luči, bo MC najbolj primeren plac za takšne koncerte. Ne idealen, pride pa blizu. Mrfy so bili v tem istem placu že tri leta nazaj. Bil je april 2019, pripravljalo se je k pomladi, ampak je prav tako neutrudno zunaj deževalo, noter pa se je stiskala malenkost drugačna publika. Ja, tudi tedaj lepa, zagnana, z y kromomosi, ampak… ne tako mlada. Ali pa me spomin pač vara, četudi sem pisal o koncertu. Takrat je Mrfy deloval primarno kitarski band z zelo solidnim prvencem. Ampak že takrat je bila razlika med ploščo in koncertom kar konkretna. Zdaj? Zdaj je pa brutalna.

    Mrfy je vmes postal band, ki se ga omeni ob Koala Voice, Joker Out, delno Alo!Stari in še kom, ko se poudarja mladi rock val, ki je pokazal, da bi lahko monoliti slo-rock klasike dobili ne ravno naslednike, tudi dediče ne, v bistvu je nemogoče reči, kaj točno so. Ker za to gre. Preprosto so. Mrfy je naredil vse, kar se mora in lahko naredi. Bili so predskupina Siddharti, kar ni lahko. Z leti Siddhartine dominacije morda še težje. Pa Izštekani, pa Zlata piščal za novince leta, pa nastop pred Skunk Anansie, pa sodelovanje Gregorja Strasbergarja – Štrasa v 1 na 1 z Bojanom Cvjetićaninom, pa sklepna točka na Dan 202 ob 50. letnici Vala 202 s skladbo Prjatučki, lani četrto najbolj predvajano skladbo na Valu 202 in nagrajeno z zlato piščaljo za skladbo leta 2022, pa nato še kar dva koncerta v Kinu Šiška… Ni, da ni.

    Tako pride band do točke, ko še redko kaj sploh ostane. Kam še? Okej, Joker Out so šli v Križanke. Ne le razprodali mesece vnaprej, nak, na dan, ko so šli tja, z novim albumom, ki je izšel teden prej, so prijavili, da gredo čez leto dni v dvorano Stožice. In prodali že par tisoč kart. Kira finta. In izdali skladbi v srbščini, ker bi radi pokukali še kam. Koala Voice so se prav tako obrnili malo sem, malo tja, letos pa ravno v začetku junija prav tako v MC Pekarni zvrteli možgane in srca na izjemnem koncertu. Ni lahko obhajati enih in istih placov. Ker jih kmalu zmanjka. To so povedali vsi bandi, s tem so imeli krizo tako Siddharta kot Mi2. Dokler niso prišla nova prizorišča in je vsak malo večji kraj v Sloveniji ugotovil, da si lahko tako ali drugače, z javno ali privat podporo, privošči do tri večje dogodke na leto.

    Ampak Mrfy pa delujejo… Ne, ne skromno. Joj ne. Delujejo pa za takšne odre. Za nagnetenost. Za zvestobo. Za pričakovanje. Če prideš tako na oder, ko vehementno mahata in sta (sama s sabo) zadovoljna že roadie in »tonc«… Ki sta prinesla različne pijače fantom. Iz zaodrja, ki je v MC Pekarni oddaljen, koliko, tri male stopnice in pol metra? Ampak ja. Ni moteče. Je celo, em, zvezdniško, karkoli že to pri nas pomeni.

    Mrfy že pred koncertom delujejo nekaj kakor oksimoron. Begajo. Ne veš, kaj bo. Pol publike so pridna, nedolžna, mila dekleta. Vsaj pol, če ne več. Potrpežljivo so čakala, da je prišla skladba Always (Če te najdem). In da je na oder priletel on. Štras. Ampak… Samo malo, da ne bom delal krivice preostali trojici. Ker ti tipi? Tri, štiri dekleta pred mano so kitarista Tomaža Zupančiča snemala v eno. Obstajal je samo on. Kamera nanj, pogledi vanj, upanja zanj. Rock zvezda? Pa ja, zakaj ne. Enako je bilo z basistom Lenartom Merlinom, da za bobnarja Roka Klobučarja sploh ne govorimo. Tip je prevrgel činelo pri, kaj, četrtem komadu? Pa ima tipski, tipičen, tradicionalen, skoraj Ringo Starr komplet. Pa je ruknil. In se prvi slekel. Nato še druga dva. Le on se ni. Štras. »Vsi se slečite!« je kasneje priletelo s publike. On pa… Kot zanalašč. Ne.

    Na oder je prišel v nečem, kar bi lahko bil pulover. Taki. Skoraj kvačkan. Očitno zlate barve. In z bleščicami. Prosojen, ampak ne zares. In ko je prišel na oder, je prišel s tako dozo karizme, da je presegel vsa pričakovanja. Zagotovo pa je nadgradil koncert iz 2019, pa je že takrat govoril, da »o, saj skoraj zvenim kot Kreslin« in zaradi naliva zunaj krenil v epsko priredbo »Naj pada zdaj dež«, kakršne MC ni videl in vprašanje, če jo kdaj bo. Zdaj ni bil nič manj ekstrovertiran. Le počel je to… Bolj z mimiko, gestami, telesom, kitaro in, še najbolj, glasom. Od najnižje do najvišje lege. Od tišjega petja pa do totalnega kričanja. Delal je, kar je hotel. Pa ne samo on. Celoten band. Karkoli bi lahko igrali. In karkoli tudi ne. Z Video Games, drugim štiklom večera, priredbo, ki jih bo še dolgo spremljala, so ustregli, pobožali, nastavili. Kot da bi bil koncert neke vrste daj-dam.

    Mrfy so združili dva albuma – Story (2018) in Use (2022) – v preplet nečesa, kar je indie rock v svoji osnovi in podstati, ampak dodajajo toliko različnih ščepcev. Od dvojnih synthov pa do resnega kričanja. Kar izdatno pooseblja Zaljubljena, zlomljen, ranjen, krvav, trohneči komad. Kakšna verzija. Kitare, bobni, petje. In publika. O, publika. Vse so ta dekleta faking znala. Ne samo znala, vedeti so, kdaj je treba umret v refrenu. Kaj se ta mularija uči sploh še česa drugega? »Kaj kdo ve, kaj so praštevila?« je nekje vmes vprašal Štras. Kot da bi bil test. Češ, saj v šoli počnete še kaj ali ne?

    Koncert Mrfy je zdaj primeren Štrasovim čustvenim nihanjem na odru. Štras namreč počne vse. In še več. Pusti prepevati publiki. Zahvali se. Po drugi strani pa gre skoraj kričati v obraz. Zabriše se na tla. Zavija z očmi. Kot da bi gledali epileptični napad čustev brez pene na ustih. Tobogan je tak komad. Bizarno zasanjan, post-psihadeličen, kot neke vrste mini živčni zlom, kjer band počne vse živo. Eklektika – v pozitivnem smislu. Potem je bila tu mogočna verzija Anakin, ko se je podredil, polomil na lastnem komadu z: »A se ti ne zdi, da sva enaka?« Ne. Malo verjetno. To je klasa zase.

    In potem je prišel bis. Prvi. In drugi. In bi še četrti. Po drugem, ko je že šla skozi San Francisco, čakalo pa se je na Klic, ki se ga, žal, ni dočakalo, saj je bila BBY izpeta, kot da jutri ne obstaja, je nekdo v prvi vrsti vzel enega od mikrofonov, ga obrnil in prijavil: »Mrfy!!! Kličemo vas, Mrfy!!!« Pa je prišel. Še tretji bis. S čikom bobnarja v ustih. Post-milenijska, generacija z brezbrižnost, ki je pa nikakor ne gre zamenjevati za nečimrnost.

    Mrfy bi lahko imeli še tja, peti, šesti bis. Tako so namamili občinstvo. V tisti sopari, kjer se koncertno gara. Tak občutek je bil, občutek pripadnosti, neponovljivosti, sorodnosti. Tu in zdaj. Mi. Nekaj, česar ne more poustvariti nobena tehnologija. Pa se je snemalo, instagramalo in to. Že, že. Ampak »švica« se ne da spraviti v zaslon. Še v tekst ne. Bila je nekaj kakor borba. Vprašanje pa je, borba za – kaj? In koga? Vsak zase? Vsi za njih, oni za vse? To pa ostaja vprašanje. Kot ostaja ta koncert. Mrfy so prešvicali MC, kar je velik kompliment. Ga stresli, objeli, skričali. In pokazali, zakaj so to, kar so. In še več. In bodo ostal za neko celo generacijo sinonim za tisto neponovljivo obdobje. Ko ne veš, če je bilo vse to res. Pa je bilo. Ali kot so dvakrat zapeli v Prjatučki: »Spet bo zagorelo, ker nam vedno tli na dnu srca!« O, ja. Tli.

  • Pižama + solze = Vertigo!

    Pižama + solze = Vertigo!

    Zašepetala je, naj zapremo oči. Zaprli smo oči. Nato je začela recitirati. In smo deklamirali. V petek zvečer. V placu, kjer je zlizane ploščice polagala neka pokojna vojska, ko se nihče od nas zbranih še rodil ni in ki je prav te dni dobil – klimo. Fensi-šmensi. Pa je vseeno teklo z nas. Ampak se je zaprlo oči. In krenilo. V vrtoglavico za konec desetletja. Vertigo.

    Zabrisala se je na kolena. S kitaro. Podrsala na rob zdrajsanega odra kluba MC Pekarna. Pa ni bila tam dolgo. Ne, ne na robu. Bila je itak čez rob. Valjda. Že kako uro. Že kako desetletje. Čez, onstran. Sunkovito se je dvignila. In migljavo poplesavala. Še bolj, še več, še, še, še. Sem, tja, levo, desno, gor, dol, mimo, okoli, počez. V nekaj kakor pižami. Okej, ni bila ravno pižama. Saj ne veš, kaj je. Ne pri njej in ne pri tej skupini. Ne moreš vedeti. Gledaš, čutiš. Slišiš, vzameš.

    Trzala, udrihala, skoraj orgazmirala je s celim telesom. Na lastne štikle. Z lastnim bandom. Poseksala nas je, pardon izrazu. Vse po spisku. Sebe, band, muziko, publiko, plac, mesto. To je muzika seks. To je… Ejakulacija akordov. To je platonsko platnšpilersko onaniranje. Temu se sicer znucano reče, da je »padla not«. Da je v elementu. Da ji je dogajalo. Pa ne le njej. Vsej četverici.

    Bobnar Miha Prašnikar se je s čelom skoraj dotikal snare bobna. Da bi ta nek poltempo zamaknjenosti, ki ves čas pazi, da so epileptični kitarski napadi dozirani še do zadnje zdrave mere, skušal nadzorovati. Kolikor pač gre. In nekdo pač mora. Basist Tilen Prašnikar naposled ni videl nas in mi nismo videli njega. Zlasal se je z basom. Čez oči. In čisto levo je Domen Don Holc stal tako kot mora stati nekdo s takim imenom. Kot – don. O, ja. In s sončnimi očali, pač, dokler je še šlo. In izpod njih je mižal še on. Dvojno mižanje. In še kolektivno za povrh. Ko kitara postane post-rock sfingasto polbožanstvo. Oni trije. In – ona. Vsi skupaj – Koala Voice. Ampak ona. O, ona. Dve figi, ki zgledata kot gobi. Ne, nima več spuščenih las. Zdaj zgleda še bolj navihano. Post-adolescentno. Z glavo je risala navidezne osmice. Z boki jih je odmotavala nazaj. S koleni je skakala, delala počepe, drsala, suvala. Redki so bili trenutki, ko je imela obe stopali hkrati na tleh.

    Kako bi jo vi gledali? Mi? Vanjo smo gledali kot uročeni, kot povoženi, kot zamaknjeni. Kaj je to? Pa kako? Od kod? Je to še možno? Kdo je že rekel, da bo pandemija prinesla novo normalnost? Pa da nikdar ne bo več, kot je bilo? Em… Vsi? Pa saj nikdar nismo želeli biti normalni. Niti nismo bili. Ta generacija pa sploh ne. Zanje je normalno nekaj nenormalnega.

    Po ducat letih, kar so pokukali iz zasavskega Kisovca, to so kraji, kjer tisti, ki se odločijo, da bodo nekaj naredili, ker je želja lačno prevelika, potem grejo in postanejo, no, rogliči in koalice, in odprli val, ki je pomladil slovensko kitarsko sceno za približno vsaj dve desetletji, je Koala Voice na tisti najbolj nehvaležni točki. Po že štirih albumih, kjer so na vsakem ne samo iskali, ampak tudi našli nekaj novega v svojem indie rocku, kar je že giga dosežek sam po sebi, nagradah, regijskih top kritikah in špilih od najmanjših sob pa do trgov in festivalov, je Koala Voice tam, ko lahko butne le še utesnujoče domača realnost majhnosti, ki je nepremično dejstvo in ne majhnost v glavah. Slovenija bo imela še lep čas dva milijona ljudi.

    Ta jedka realnost pač ne čaka na nikogar. Na muzičarje toliko manj. Sploh take sorte. Na »mama, ata, jaz grem v muziko!« redko padejo družinski ponosni kriki veselja. Da je, pade kolektivna ugotovitev, to nekaj, kar se zgodi vmes. S kitaro pač… Si… Na poti do… Bridke cankarjanske bučne realnosti. Ampak odgovor na lasten komad »kam bi šla / kam bi šla, če bi lahko zbežala« vseeno obstaja. Narediš si ga sam. Kam bi zbežala? Sem. Točno sem. Na oder. Med ta folk. Premešan. Ko te dregne tip, ki hodi na koncerte od leta, ko si se ti rodil. Ko na enem prvih špilov cca. dvanajstletnik očitno z res kul starši ne more verjeti, kaj doživlja. Ko se dekleta čisto sprostijo, skačejo, gledajo, varno in ponosno delajo, karkoli želijo gledati. Če se pa itak miži. Tu buljiš… Mimo desetletja, ki bo težko kdaj doživelo nostalgijo. Bo pa ostalo. V občutkih. V hipotalamusu. V nas. Desetletje, ko je mladina spet bila mlada. Za hip. Da vsaj enkrat, kot gre tisti angleški pregovor, mladost ni bila zapravljena na mladih.

    Pa sem, odkrito priznam, na TAK koncert zamudil. Priznam. Zato, ker živimo v mestu, kjer imam(o) ta privilegij, da se dogodki kakopak prekrivajo. Ko v Sodnem stolpu nastopa post-Ema fenomen LUMA in ko vidiš razliko med golimi začetki in tem, kaj se zgodi, če to delaš desetletje. Ko je na Židovskem trgu Maribor z Jazz ‘ma mlade najbližji izlet v v Evropo ali ZDA. Ko sem se peljal mimo s kolesom na Tabor, čez most, ko po Dravi nosi utrip mesta, za katerega vedno upamo, da bo vse in še več, kar potem itak je, je izza pekarniških sten že bučala Ker tu je vse tako lepo. Ko sem prišel pred vrata, je bila Go Disco. In ko sem se odločil za manj kisika in vrtiljak, vertigo, tornado, orkan, je Manca Trampuš rekla, naj zapremo oči. In krenila v Vertigo. V pesem, ki poje. O vsem. Vseh. »Samo igramo se dokler ne umremo / In potem sonce eksplodira / V solzah in ljudje se razprše.« Svet je začel umirati, ampak o, naj tako umira. V dvoje. Srečko Kosovel bi na tem koncertu najbrž bil tonski tehnik. Odobravajoče bi čakal, da pesem postane konstrukt. »Ta pesem žal ne zna, rešiti oba, ustaviti sveta / Da se spremeni, si povedal mi, to je vertigo.«

    Začne se ti vrteti. Saj »je rekel«. Morda zaradi sopare, kakršna mora biti v točno takšnih klubih. Ko band zveni tako prekleto kot celota. Ko sta kitara in bas objeta, ko bobni delujejo kot frdamani timpani. Od vseh koncertov po koroni, pa sem za kakega to že zapisal, je bil ta koncert tisti, po katerem vidiš, da: ne, rock ni crknil. Kitare še niso riknile. O, ne. Nič ne pride blizu temu… Dialogu, izmenjavi. Tega, mulci in mulke, se na internetih ne dobi. In za tak občutek, kot je štikl Vertigo, ne gre skozi tik tok. Moraš čakat. To niso sekunde. To so ure. V bistvu leta. Desetletje. Na zvok sirene, da zapoje ob 22.00. V emsiju jo še vedno, gasilsko, sučejo na roke.

    Kadar se zgodi to, kar se je v petek, 10. junija 2022, je koncert odmik, obvod, oddih. Po dveh letih in pol pandemije. Po desetletju, ki se je začelo s krizo in končalo s pandemijo. Po desetletju, ki nam bi naj prinesel reset. Po desetletju s šestimi predsedniki vlad. In vsem vmes. Koala Voice so na odru negirali sami sebe. Da pesem, žal, ne zna rešiti obeh, ustaviti sveta? Je vertigo, seveda je. Ves ta čas je en sam vertigo. Prehitro gre. Prehitro. Sploh, ko komadi tako bobnijo. Ko se zdi, da vsak od četverice igra več kot en inštrument in več vlog. Ko bobni pojejo. To je koncert, ko bi vsak dal tonskemu tehniku za rundo. To je koncert, ki se lahko zgodi bolj ali manj enkrat samkrat.

    Pa čeprav so, če štetje drži, v klubu MC Pekarna igrali že – petič. Vsaj. Ko sem jih gledal nazadnje, bilo je novembra 2017, joj, kako pet let hitro mine, so rekli, da ne čutijo več, da so glas generacije. Kakor, češ, da so bili leta 2014. Pa Koala Voice nikdar ne govorijo o sebi visokoleteče. Kot je rekel Ramiz Derlić iz MC Pekarne: za starejše so bolj pop, za mlade bolj alter. Leta 2017 je bila predskupina – MRFY. Mladost je že počasi na novo skakala čez jarek in ne čez most. Koala Voice je bil prehiter in prepozen hkrati. Naredil čisto vse, no, prav. Več s takšno glasbo v Sloveniji z vsemi njenimi specifičnostmi težko narediš. Koala Voice so šli od Baltika do Nizozemske, bili predskupina Pixies, napolnili Cvetličarno, alo, Manca Trampuš je pela na državni proslavi, kadar so te takšne, da lahko taki kreativci tam seveda sploh nastopijo. Naredili so vse. In kaj zdaj? Kam potem? Kaj se zgodi? Če nisi tista prva, stara liga, kar zaradi EMŠA nisi niti mogel biti. In še to: leta 2017 so delovali… No, drugače kot zdaj. Ko…

    Potem… Igraš. Če to res delaš… Še iz enakih razlogov kot na začetku. Potem… Igraš. Špilaaaaj, bi rekli v Mariboru. Nismo rabili. Dvajset štiklov smo dobili. Dvajset. »Maribor, hvala vam stokrat!« je proti koncu začelo lomiti Trampuševo. Lomiti? Ja, lomiti. Čutila je, z vsakim bolj norim aplavzom, ne, saj to niso več aplavzi, tole je grupnjak, da se bo na neki točki zlomila.

    Koala Voice namreč zdaj deluje kot tisti edini par iz srednje šole, ki mu je res ratalo. Pa res ratalo. Ne ono, ko že misliš, evo, glej, še sta skupaj, potem pa tam proti nezadržnemu koncu tridesetih slišiš o varanjih, objokanih otrocih, neplačanih svežih kreditih in podobna sranja. Ne. Koala Voice deluje kot četverica, ki je na odru tako prekleto povezana. Kakor da, kot mi je rekel Domen Holc za Večer leta 2018 v Šiški, ko so iskali plac za vaje, Kisovec nikdar ne bo pobegnil iz njih. Tista želja. Ki lahko nastane kjerkoli, v manjših krajih pa zagori kot večni plamen ustvarjalnosti.

    Koncert v emsiju je šel nezaustavljivo dalje. Publika je bila newtonov zakon v praksi. Vsaka reakcija na odru je imela svojo enako močno reakcijo v publiki. Po spolu nekje pol-pol, pa ne da bi to bilo pomembno. Starostno, kot rečeno, premešano. Ni bilo nabito, to ne. Je bilo pa dovolj polno, da si se dotikal ljudi. Na relativno introvertno glasbo je bila to ekstrovertirana dogodivščina. Tu ne moreš, da ne bi plesal. Ne gre, da ne bi skušal slediti. Fluidnemu jeziku. Slovenščina, angleščina, hrvaščina. To je band, ki jezika ne rabi, je pa vseeno v Vede premikanja, Ker tu je vse tako lepo in Vertigo, pogruntal, da materinščina ne samo, da bolj pali. Ampak se bolj začuti. In dikcija Trampuševe? Že na plošči, sploh Plata (2021), je sijajna. Ampak v živo? To je bil presek rock špila in top literarnega večera, kjer osupneš, da lahko poezija v živo iz ust in ne s papirja tako trofi.

    Ko je šla skozi Wild Dancer, pesem, za katero vedno zapišem, da sem jo v živo prvič slišal v miniaturnem, ampak popolnem Glasu podzemlja leta 2014, ko je Trampuševo naslednjo jutro čakala matura, je Holc začel igrati skoraj kot Tom Morrello iz Rage Against the Machine. Tapkal je. Drug drugemu so na odru kimali. Se občudovali. Bili zliti skupaj. Vem, zveni osladno, pa ni. Ostro je. Koala Voice ni sacher torta. Ne. Prej tabasco. Pri Wild Dancer je pesem v živo še vedno to, kar njen naslov pravi, da je. Njena doorsovska repetitivnost poskrbi, da se skače.

    In potem je prišel še bis. O, bis. Dva komada. Ne več na gas. Ne več na polno. Da ne bo kot pred dvema tednoma. Ko je Marko Soršak – Soki iz istega odra prosil, lepo prosil, moledoval, naj vendar, za božjo voljo, publika dovoli konec koncerta Elvis Jackson. Koala Voice so to naredili drugače. Na drugo finto. Niso šli z najbolj udarnima komadoma. Ne. Šli so z Zlomila si mi srce za na plato, ki se skoraj samougonbi. Ter poslovili z Brainstorm. Nežnim kitarskim praskanjem. Kot dotik rahlo pogrizenega nohta na dotika željno kožo. Komad s katerim je vsak konec možnost za nov začetek. Ni nujno, da je. Ima pa potencial. Band se je priključeval. Začela se je risati svetloba. Tam, ob pol dvanajstih zvečer. V pesmi, ki, prosti prevod, pravi, da »mi praviš, da so moji možgani zlomljeni / kot odrasli možgani, ampak preprosto ne delujejo / kot mesto, v katerem nikdar nisem bil(a) / kot poved z milijon besedami.«

    In potem, ko se komad zaustavi. Ko strune postanejo film. Sledijo le še štiri besede. Teh ne bom prevajal. »It’s gonna be alright«. Začela je Manca Trampuš. Sledil je Miha Prašnikar. Za njim Tilen Prašnikar. In potem cela MC Pekarna. Zdaj, ko to pišem, imam naježeno kožo. Peli so vsi. Smo vsi. Vse bo vredu. Vse. Bo. Vredu. Se lahko koncert bolje konča? Kot sporočilo, nagrada, napotek? Da bo vse vredu? Po kanonskih akordih, torpedih od komadov. Potem tole. Božanje. Zdravilo. Omilitev. Tole je kot ležanje… Kasneje. Peli so. Peli smo.

    Vsi.

    In nato… Se je Manca Trampuš, tako je bilo videti, zlomila. Ni šlo več. Konec. Tresk. Solze so ji stopile v oči. Kitaro je že odložila. Paličice in trzalice so bile pospravljene. Le še četverica. Objeta. Štirje v vrsti. Kot večni prijatelji. Mi smo pa peli. Vsi. Da bo vse vredu. Medtem ko ti folk na angleški tekst v Mariboru, ko si prišel iz Kisovca, poje nazaj tvoj refren. Se ti prikloniš. Je kaj večjega? Ne stožice, ne tivoliji, ne wembleyji. Ko dobi pevka solze v oči. In to potem, ko je že rekla: »Vi ste čist nori usi skp!«

    Pa so peli, »samo igramo se, dokler ne umremo«. Morda pa je to, kar pravi Vertigo, življenjski nauk in nauk o življenju. Samo igramo se. Kadar igrajo Koala Voice. Ko veš, da bo vsake toliko spet vse vredu. Ko te četverica iz odra, ki zdaj preprosto špila in se špila, poboža in objame. Tisti spontani trenutki koncerta, kjer se je vmes Trampuševa čudila, ker so šli v drug komad od napisanega. Ja, še so taki koncerti. Kjer šprica spontanost. Kjer se švica. Kjer se pleše. Kjer se joče. Kjer je vse tako lepo in kjer »nič me ne boli«.

    Mogoče ena pesem ne zna rešiti oba in ustaviti sveta. To ne. Zna pa en koncert v poldrugi uri spržiti vrtoglavico z rešitvijo za vsakega od nas. Ker… Bo vse vredu. Ker… tu nič me ne boli.

  • Naj… Pada.. Zdaj.

    Naj… Pada.. Zdaj.

    Prišla je gimnazijska prfoksa. Prišla je top psihologinja. Prišla je najbolj luštna hipsterka. Prišla je tista, ki vedno pride. Prišli sta največji mb fanici. Prišle so. Prišlo (jim) je. Enim, drugim, vsem. In priklonili so se. Jap. Še preden so sploh začeli. Dejansko, brez zajebancije, ni neres. Priklonili so se. Feršterkarija je zujila, okej, predskupina je svoje naredila, ampak ja. Nič se še sploh zgodilo ni… Oni pa… Kar drugi naredijo na koncu, Mrfy ne naredi samo drugače niti po svoje. Ker Mrfy. Nič prav, nič narobe. Mrfy. Koncert, ki mu lahko damo gladki ZU. Zelo uspešno. To je upanje. To je ta mladost. Zlasani kreativci. Čeprav bi lahko bilo glasneje. In boljše. In to pa ono pa tretje. Ja. Bi. Je bilo pa tudi tako… Top. Zu. Pubeci, hvala za taki špil.

    Morda je bilo še najboljše tam nekje po dobri uri, ko je petek postal pomlad in je en tip rekel drugemu, tam nekje bolj zadaj, če seveda MC sploh ima zadaj, kjer smo stali spomini v upanju po sedanjiku, čisto zares: »Stari, tolko o hipsterjih, ne?« Retorika, ki jo stisneš kot piksno pira, v njej pa sntntn. Ne pove vam vsega, če samo tako preberete izjavo. Vem. Pove premalo. Intonacija je bila namreč tako jebeno ironična, skoraj cinična, predvsem pa mastna. Kaj je bilo med vrsticami? Nič tako velikega. Samo ta špil. In čas. In vse. Skratka, hipsterji niso le izgubljeni občutki, oblečeni v babičine tapete. Ne. Ne Mrfy. Hipsterstvo nima pa res prav nič s tem. Že zato, ker so ploščice v emsiju dovolj zlizane, dovolj so že dale skozi, da bi narejenim, umetnim, zlaganim zdrsnilo že na vratih. Ker MC je še plac, kjer se par prešverca na »samo na wc bi šla, prosiiiim«. In varnostnika vesta. Dobro vesta. Nea me fopaj, bi rekel argo. Ampak je treba fopat. Še so špili, na katere se šverca, čaka, predprodaja.

    Šokiran sem. Najprej zato, ker sta dve kolegici, znanki, punci dveh kul frendov, za katere bi naj bilo vse to že mimo, dejansko iber top fanici. Sta mojih let oziroma nista vrstnici banda. Prestari bi bilo kar malo grdo, ampak ja. Itak ne moreš, sploh v živo, kot sta rekli sami, oceniti, koliko so točno ti tipi stari. Mladi so, samo ko smo mi bili mladi, ni bilo tako žleht brčic. Čupe so predolge, bobnarjeve mišice prenapete, kitarist in basist pa z ravno prav resnima facama, da ti nič ni jasno. Ker to je Mrfy. Indie rock, strogo gledano. Znajo zveneti, če želite, kot Arctic Monkeys, lahko zvenijo kot The Tide, če vam to kaj pove. A predvsem zvenijo.

    Pri čemer, ker bi ta tekst, napisan bolj ali manj takoj, uro po špilu, objavljen pa na deževno nedeljo, ko se ti zdi, da taki petki ne pridejo ravni vsako leto, rad bil recenzija, bi špil lahko, ne, pardon, moral zveneti bolje. Pa to ni kritika, ono, šimfanje tonskega tehnika. Ni šans! Ni teorije! Ni variante! Mrfy ima najbolj kul tonskega tehnika, kar smo jih kdaj jemali, pa jih imamo v Mariboru – saj veste, Jakopanec, Bezjak, Popi, pa ovi s Štuka, ki je v bistvu še vedno z Radgone, preštejte se – cel haufn. In to dobrih. Ampak tako odpičeni tonski tehnik? Čakaj, čakaj. Pazi to. Ko je pevec – do njega še pridemo, brez skrbi, pupe – rekel, da se bo tonc javil po slušalki, smo mislili, da se zajebava. Ne. Tip je dejansko imel slušalko. Pa ne bluetooth, wi-fi, kurci palci. Ne ne. Tip je imel dobro staro slušalko. Ono. Na žico. Belo. Preveliko, pretežko, polno vsega, kar smo nekoč držali v rokah, upajoč, da pogovor ne bo pretežek. In ne samo to. Pa je malo zvrcnil. Med koncertom je potelefoniral tja nekam tako daleč nazaj, eno polnoletnost nazaj. Tonc desetletja je spustil – Dež. Ne katerikoli dež. Ne Nine Pušler, eh. Ste smešni. Ne, ne. Kaj šele Demolition Group. To je ta generacija, ki to… Kje to najde, vraga? Dež. Foxy Teens! Dame in gospodje. Peli smo. Naj padaaaaa zdaj dž namaaaa v slovoooo. Naj izjočeeee se neboooo. Nevideno, ljudje. Ne-vi-de-no!

    Pa to še sploh ni vse. Mrfy je četverec, ki ga ne preštevaš. Sploh ne na prste. Niti ne najdeš, ker megla tako pripali. Seveda gledaš v pevca, frontmana, brkota. Gregor Strasbergar je rock zvezda. Pika. Rock. Zvezda. Resda v času, ko ni rock zvezd, ampak je. Ne zaradi vsebinskih brkov, zgodbene čupe ali oblek, ki se ga skušajo oprijemati, vendar mu mlahedravo visijo iz z željo prežetega telesa, pa vso mesto, vsega njega zavzame njegova neizprosna želja po predajanju sporočila. E, to. »Nate gledam bom drugače,« je rohnel, dehtel, debatiral v uvodni Drugače.

    Resda se zaradi narave prostora in, bodimo iskreni – pa, Ramiz, to ni kritika placa, hvala za akreditacijo, kapo dol – bolj skromnega ozvočenja, da bi lahko tisti, ki tekstov ne poznamo, zapeli zraven. Ker da bi se jih naučili. Ja pa ja. V tem je ravno vse tisto, kar bi, pa nočem zveneti tisti model, ki obžaluje, da se svet ni ustavil, ko si prvemu placu, kjer si dobil prvi pir đabe, rekel pisarna, naj bilo vse, kar si predstavljamo pod oznako »koncert«. Ker to je bilo to. Koncert. Vsaj ko se je folk enkrat zguzil v emsi, dovolj hitro, da je bil občutek nabitega špila, čeprav je bilo še več kot dovolj prostora. Vendar bi ga najbrž zapolnili – in ga nemara kdaj kmalu tudi bodo – vsi tisti, ki bodo prišli zato, ker »to moraš prit«. Ne tokrat. Pa je Mrfy v Mariboru dal skozi že več kot zadosti. Udarnik, pa ne samo enkrat, Mladinin oder, MC, bla bla. In zdaj še tisto, kar je bolelo tudi mene samega: Mrfy so žagali kot predskupina Siddharti jeseni na turneji Nomadi. Priznam, da je šlo nekaj kakor mimo. V Ljutomeru in Mariboru. Morda zato, ker so tisti gabariti preprosto preveliki, v bistvu pa, še bolj, generacijski preskok. Ne gre zato, da to ni ista liga. Sploh ne. Mrfy pač potrebuje drugačen prostor, bolj alternativno publiko, karkoli že to pomeni. MC Pekarna je gotovo takšen plac. V bistvu so si ga, podobno kot Koala Voice ali Repetitor, naredili sami. Tja zvabijo vse tiste, ki sami zvohajo take špile. Nerodno bi bilo reči, da pride »pravi« folk. Saj ne gre za prav in narobe, ne? Ampak ja. Tam se, če je to petek, na katerega čakaš, naleti na folk, ki ti da občutek pripadnosti. Folk, ki pade v špil.

    Ker Mrfy je točno tisto, kar takšen band mora biti, ko začenja. Mlad. Brezbrižen. Jebivetrski. Ampak vse to počne v nulo naštudirano, perajt, uigran, profi. Res, četverec zruži, zropota, zašpila, da se ti odrola. Vežbali so, nimaš kaj. Mrfy je zares, zares, zares band, nosi sporočilo in je v živo, povrhu na prvem špilu Top Mont Tour, še toliko več kot na plošči. Prvencu, nenazadnje. In kljub prvencu lahko Strasbergar obrne mikrofon k publiki. Ono, ravno prav naduvano in rock prepotentno, prekleto prenahajpano vedoč, da bodo ljudje znali refrene. In res jih.

    In to kako premešani ljudje. Ciljna masa, gotovo, taka, ki bo razumela najboljši merchandise, em, kako se to prevede, izdelke skupine, trgovino. Em… Siddharta tole res dela na nivoju in ima res top punce, ki prodajajo vse živo. In so fajn. In lepe. In načitane. In krasne. Ampak to ni vse živo. Vse živo je prodajala ta mladenka za pultom, ki je poprosila, če lahko popazima s kolegom dve minuti. Ker lulat. Seveda sva. Lahko bi jo dali tudi na oder, da bi pela, zibala, delala vse, kar je delala čisto zadaj. Pa ni delala nič takega. Samo pokazala je, koliko lahko dandanes še naredi glasba. Tamala je Mrfy videla najbrž trilijontič, pa se je zibala, pela, zamaknjeno se je vrgla v pesmi. Kot da bi bila njihova muza, subjekt, esenca. Samo njo si pogledal, pa ti je bilo vse jasno. Rock te še premakne, zaziba, boki, ljudje. Neverjetno! Plus, Mrfy ima za mizo z artikli nalepljen na roko napisan logotip. Tri leta star. Ni naprodaj. Nak. Ne gre. So pa naprodaj, po ceni »prostovoljnega prispevka«, edinstveni izdelek: podpisan kitarski pedal, ki sicer ne dela, ali podpisan pomarančni artikel. Če to ni dober štos, izvirnost, ideja, ne vem, kaj je.

    Ampak vseeno Mrfy niti malo ni forma, ni objava, ni fotkica, ni hip, ni story. Ker Story, kot je naslov prvenca, je nekaj povsem drugega. Je njihova glasba. Je kričanje, so intervali, skoraj oktave, so vse te punce pod odrom. Ni čudno, da se Strasbergerju lahko med komadi tudi gladko odpelje. In si nekaj mrmra. Nekaj o tem, kako bi to počel sto let ali nekaj takega. Potem pa pisne: »Mater, saj zvenim kot Kreslin.« In da imajo svoj najljubši komad Rolling Stones. Sploh pa, saj priredijo Video Games. Ja. Lana del Rey. In to vrhunsko.

    Zato je bil špil Mrfy v MC Pekarni, v petek, 5. aprila – ne pozabimo, moramo, kliše je pač kliše, točno 25 let po smrti Kurta Cobaina, ki je umrl, preden so se ti pubeci pravzaprav rodili, ugibam –, špil, kakršnega ne samo, da ne pozabiš, ampak ga boš še nekaj časa iskal. Prekleto redki so.  Novomeški pubeci. Slovenščina. Mariborska scena. Najboljše rock punce. Plac, ki bi moral samo jamrati po zgodovini. Pa je dobil. Sedanjost. Bam. 

    Sedi, ZU.

  • Sentiš zaves, častna pionirska!

    Sentiš zaves, častna pionirska!

    [wp-review id=””]

    T., tale je zate. Ker ja. Usekal bom eno nostalgično. O, ja. Ker moram. Na Zmelkoow me vežeta dva nepozabna spomina. Čeprav, ja, ko enkrat začenjaš po tej poti, memory faking lane, pot spominov in tovarištva, kot se temu lepo reče pri nas, se bi bil vsak izvajalec prijel za glavo. Češ, saj delamo tudi kaj svežega, kaj zdaj tumbaš za nazaj, dripec! Ampak uspeh albuma Pionirji divergentnega marketinga, osmega studijskega albuma Zmelkoow, je bolj ali manj uspešen ravno zaradi tega, ker uspe preko svežega štofa vzbuditi najboljše spomine.

    In gremo. Še preden sem se sam uspel res na smrt zaljubiti, v punco iz Hoč, ki je pritekla v cilj na atletskem stadionu Poljane in nič več ni bilo, kot je poslej bilo, sem spozna(va)l, kaj lahko (ne)smrtna zaljubljenost naredi komu drugemu. Pismo rosno! Tam, v gimnazijskih letih. Uf. Kaj. Si. Ti. Malo. Nor. Malo fejst! Sošolka T., h kateri sem rinil s peciklom iz centra k njej doma, je vse dneve in noči mislila na fanta z imenom L., ki je izgledal recimo tako kot Lucas v One Tree Hill, če je kdo gledal kdaj ta post-highschool jokavi sentiš, in najlepše trenutke (in tudi najbolj mučne) v zgodbah o njem in redkih pošlatanih fotkah podoživljala s štiklom Sentiš navadni. Ampak to ni bil moj prvi spomin na Zmelkoow. Nak. Obstaja še boljši!

    FullSizeRender 16

    Zmelkoow sem doživel – ne, da bi bil šel na njihov koncert, do tega je bilo še par let – na svoj drugi dijaški dan. Ali pa tretji. Ja, tretji. Bila je sreda, 5. september 2000. Kaki časi, jao meni. Ura je bila pol deset dopoldan in to so bili še časi, ko ga je tudi gospod Dušan Keber še gotovo rad dal na zob, saj še ni šel preučevati ur, ko bi se naj jetrom spodobilo konzumirati alkohol. Skratka, s sošolcem L. ter sošolkama Ti. in T. (ja, to je ista T.) smo šli v Klub MC. Jap, Pekarna, čeprav to ni nujno eno-te-isto. Kakorkoli že, fazoti na kilometer zavohani, smo prišli tja, sedli in mene je skoraj ubrisalo. Slišal sem marsikaj o emsiju in sem se prostora celo nekako bal. Bav-bav. Še preden sem ugotovil, kje sploh sem, ocenil plac, si naredil vtis, je že stal kelnar (kasneje smo ugotovili, da je bolje laufat kar za šank in presenetit osebje) in pobral naročila. Ti. je naročila smajla, takisto moj kolega L., medtem ko je T. naročila bambus. Evo, adijo možganske celice, adijo dva faksa, ki sem ju zaradi usodnega naročila potem pustil kakih osem let kasneje. Slaba družba, boste rekli, ne?

    Niti slučajno! Vdal sem se črednemu nagonu, vedoč, da sem tisti bambi, ki ga pohrusta še na pol invadidna hijena, ki poje, kar pač ostane. In naročil bambus. Svoj prvi bambus, lajk, sploh. Ever. Jap jap. Ko smo relativno hitro pokasirali in dobili svoje pijačke, smo nazdravili. Naj živi 1.B. Forza! In ko sem pomolil jezik v bambus in ugotovil, da je okus vsekakor boljši od barve, se je zgodilo. Bam! Ne, ne toliko, da je alkohol vsekal v glavo ob pol desetih zjutraj (kaki časi, kaj si nor malo), temveč folk, četrte letnike, ki so pri fliperju, tam pri vratih, imeli svoj iber žur.

    »Kaj si nooor! To jaaa! To mi delaaaaaj!« je zakričal en od njih in komad je krenil. Gravitacija (več kot spijemo)! Če bi pisal nedorasli scenarij ali slab roman ali oboje v enem – kot Goran Vojnovič -, si ne bi mogel izmisliti bolj očitnega klišeja. Bamf! Dras! Šus! In je butnilo v meni vse to. Če ne bi bilo tistega bambusa in Zmelkoow, zdaj tega ne bi brali. Če vam grem na kurac, torej krivite osebje Kluba MC, moje tri nekdanje sošolce in Zmelkoow. Jaz s tem nimam nič. Jaz se vrtin na napačnem planetu. Pljuvam skozi okno in to.

    FullSizeRender 18

    Pa da se vrnem zdaj k sošolki T., ki je imela, mimogrede, najlepšega psa na celem planetu. Takega belega, luštnega, ki povrhu ni imel motečega vonja, kot se to pri psih rado zgodi. Nekje konec prvega letnika je sekina ex-sošolka doma pri nas pustila klasično kitaro, dala mi je list z akordi in verjel sem, da bom rock zvezda. Kmalu so mi mati kupili akustično črno fenderco, na katero sem obvezno moril s Tista črna kitara in Led s severa, kitaro – precej boljšo – pa je imela tudi sošolka T., s katero sva se v drugem letniku precej zbližala in spoprijateljila, čeprav je imela fanta, jaz pa prepričanje, da itak nisem njena liga. In sem si ustvaril v glavi, da jo hodim učit kitaro, čeprav je trajalo približno tri pire, da sem prste iz C dura premaknil v G dur. Par tednov, mesecev zatem, ko sem se zaljubil v eno drugo sošolko, zaradi katere sem šel v Yucatan, enkrat, samkrat in nikoli več, ker se je tam zalizala z enim top komadom, ko so zavrteli Gigi d’Agustina, edinega avtorja, ki sem ga prepoznal, no, enkrat kasneje sem se lotil štikla Sentiš navadni. In ni šlo. Zaboga ni šlo. Vsi tisti bareji, zajebana vokalna linija. Hvala ti, Noel Gallagher, da si spisal Don’t Look Back in Anger, tisto je šlo precej lažje.

    Mislim da je bilo tisto – poleg enega zelo bizarnega obiska Idrije – najbližje, kar bi s kitaro zapecal kogarkoli, če odštejem poleg Idrije še obiske Ivan Dolca na Hvaru. Ampak okej, ker je tole resna recenzija, gremo zdaj k poanti. Mislim, da sem enkrat kasneje, nedolgo tega (torej leto, dve nazaj), nekdanji sošolki T. povedal, kaj mi je Goga povedal o štiklu Sentiš navadni. Bal sem se, da ji bom zlomil srce. Pa ji ga, vsaj zdi se mi, nisem. Čeprav je takoj rekla ooooo in imela tisti najlepši nasmešek, kar jih je kdaj imela naša gimnazija, ni šla delat samomora na ono fontano, ki jo je bil zgradil Kangler. Če se dobro spomnim, mi je Goga prede enem najboljših koncertov sploh, v Klubu MC, kjer je Zmelkoow preigral celoten Čiko, Pajo in Pako, povedal, da je bila Sentiš navadni bolj zajebancija: »Živeli smo intenzivno obdobje vsesplošnega drogiranja in pecanja. Vmes je prišel pač tudi Sentiš navadni. Na nobeno drugo ploščo najbrž ne bi spadal, je pa edini sentiš v vsej diskografiji. Nekam smo ga morali dati, zato smo ga dali pač sem.”

    Tako da… Ne resno jemati Zmelkoow. Pa saj, če jemlješ Zmelkoow resno, delaš nekaj zelo prav ali pa zelo narobe. Vmesnega ni. Zato sem se Pionirjev divergentnega marketinga lotil tako osebno. Z nostalgijo pri 31. letih. Ker ja. Zmelkoow mene povlečejo na devetdeseta in na tisti bambus in sošolko T. Lepi spomini, lepi časi. Nedolžno povprečni. Intenzivno obdobje pecanja in to. Pri čemer mi je sošolec K. pokazal ploščo Srebrna in štikl Dekle je po vodo šlo, kjer sem ugotovil, da so lahko priredbe tudi popoln odfuk in odbitek. In potem se naučiš Bit, prišel je Batman in meni ljuba Poredni gosti skupaj z Videospotnicami in vse ostalo je zgodovina.

    Pri Zmelkoow ostajajo najboljši njihovi koncerti, ki pa morajo biti skoraj po pravilu, če bi radi domov odnesli nauk, v zaprtem prostoru. Ala Klub MC, kamor pridejo še vedno skoraj vsakoletno, čeprav sem pokasiral tudi fenomenalen njihov špil na Štuku, za idole pa sem ji znova doživel decembra 2013, ko je Jure Longyka prvič šel v Kino Šiška z Izštekanimi, pa so vzeli enajst minut dobesedno in do sekunde natančno vzeli resno samo zajebancijo in čisto nič in nikogar drugega. Kaki prc v glavo! Noro dobro! Kekčeva nebesa so ratala v sekundi kultna in najboljša priredba Stairway to Heaven, še Wayne’s World nima za burek. Nje, ker nje.

    Zato sem malo počakal, ko je prišel in uletel mail s ponudbo, če mi Rumeni zaliv, torej koprska centrala, pošlje Pionirje divergentnega marketinga, prvo proper ploščo po kar sedmih letih, kolikor je minilo od plate Čista jajca. Zdaj, ker sem šel malo guglat, kaj so popisali kolegi, vam tukaj prilepim recenzijo, ki se je ne da nadmudriti, že zato ne, ker ima Samo Turk na profilki double-neck kitaro. Nekje vmes sem se (tudi) zaradi Zmelkoow odločil, da bom poslej pisal bolj doživete in čustvene recenzije, v smelem upanju, da bo to rešilo rock kritiko (ja pa ja) ter slovensko glasbeno sceno (ja pa ja pa ja). Wikipedia trdi, da je to osma studijska plošča in ima nasploh vse važne podatke in skrbno upamo, da se bo tja uvrstila tudi ta recenzija in pokazala, da smo dali Zmelkoow štirko.

    FullSizeRender 20

    Zakaj štirko? Zato. Ker smo našli en komad, ki nam je dal spomin, čeprav je Zavese plešejo že deset let star komad in če bi to bil naj komad, povrhu tak, kjer Goga Sedmak ne poje, bi morda bil čas za poslovilni koncert Parni Valjak style, torej podnaslovljen »večno poslavljanje, predzadnjič«. Zavese plešejo pa s produkcijo pokaže, zakaj je bil Sentiš navadni skorajda moja popotnica do izgube nedolžnosti (brez skrbi, izgubil sem jo bolj v povezavi s fuzbalom). Aja, saj res, produkcija? Vse povejo itak lajnernoutsi, torej knjižica, kjer je navedena kar peterica producentov, band pa je snemal kjerkoli in kadarkoli. Zato je Pionirji divergentnega marketinga bolj dokaz, da lahko danes ploščo snemaš skoraj celo desetletje, daš skupaj, pa se zdi, kot da vmes ni minila niti sekunda. Res je, kot pravi Turk, da grejo Zmelkoow na stara pota, kar pomeni, da Zmelkoow niti približno ne ve, kam gre in kako biti konkurenčen.

    Seveda se je težko znebiti občutka, da band na trenutke vendarle išče hook, torej pop štof, refren, okoli katerega bi lahko zgradila kultne verze, kakršni so uspeli na Kdo se je zbral? (1994) in Čiko, Pajo in Pako (1996). Pa naj bo to pohan piščanc ob Mami koki, ko imamo na koncu kar dober kreativni apetit, ali sanjarjenje o tem, da si volkodlak, ki te zaljubljeno objema v Polna luna. Zlata ribica pokaže, zakaj je Mi2 tako zelo uspela Čista jeba in zakaj sta si banda v svoji različnosti tako neverjetno podobna in zakaj so prav Zmelkoow odprli predvozaško tivolski rojstni dan štajerskih diagonalnih kolegov. Zlata ribica in Pussy revolucija sta radijski material, sta hita, ki pa potrebujeta svoj kontekst: boljšega od albuma. Zmelkoow nujno rabi slovensko pop glasbo, pa ne nujno presežne kompilacije urednikov Val 202. Zmelkoow bi »moral« večkrat uleteti kot v Kinu Šiška. Dajte se ljudje malo manj zresnit no. Saj ne gre za življenje in smrt.

    FullSizeRender 17

    Čeravno… Plošča ponudi tudi verz a la »ko ti sreča in usoda obrneta hrbet je pač treba preživet«, kar kaže na resen premislek o smislu življenja, ne na plaži, temveč na čik pavzi in/ali mali potrebi. Nočem bit DJ je nemara nepotreben štikl, kjer Zmelkoow počne točno tisto, kar smo ga poprosili malo prej. Naj malo potamani in pohara na sceni kot nekoč Sergio ali Yo! Bolje to uspe v Kaj nam fali? in v Konec sveta, popevkarskemu kontraarmagedonu, ki Zmelkoow še vedno uspejo zapakirati lucidne tekste v namerno pozabljeni celofan. Ljubezen včasih morda najdeš na oddelku s supergami, ne? Ker kaj pa če bo spet napovedani konec sveta (o katerem je sicer kvalitetno dehtel Boštjan Narat)? Nič hudega, da »ne bi kdo posumil, da sem nor, imam ob sebi tudi pevski zbor, ki pod krinko umetniškega ustvarjanja praznuje z menoj«. Hudo, ne?

    Dandanes pa pokaže, da Zmelkoow lahko zarjove futuristično v svojem glasbenem izrazju. Kaj to pomeni? Ne vem, najbrž to, da gre ta band preko Goge Sedmaka ob razširjeni klasični zasedbi Žare (bas, pas), Koščak (bobni, pas), Anuša (flavta, ratabuka, klaviature, spremljevalni glas, kras), Zergoloff (violina, klaviature, mandolina, harmonika, briškula, vas), Eva & Aleksandra (glas, plaz), Rok (tolkala, las), Mičo (analogni sint, mraz), tja, kjer se denimo Nula Kelvina, Same babe ali Natriletno kolobarjenje s praho ustavijo. Zmelkoow se ne. Leti. V luft. Dandanes se pač že vsak izdaja za boga, sami psihopati, vmes pa jaz, pošten in iskren kot flexarca, ki meče iskre pošteno v zrak. Huf! To je presežek plate, absoluto! Plošče, ki preprosto je. Ne vem, če karkoli želi (morda pa, a pustimo to, kaj je avtor želel reči), toda ko pride do sklepne Zavese plešejo (ja, Jaša je totalni romantik in bi komad lahko slišal petkrat zapored v živo) ter Pesnik v elementu, še ene lastne priredbe, kjer Turk (jebiga, prvi je spisal pravo recenzijo, pa kopipejstamo) prav pravi, da je band šel dlje in nadgradil komad.

    Pionirji divergentnega marketinga bi se v bistvu morali poslušati v discmanu. Škoda, da ga nimam več. Da bi romantično, nostalgično sedel za mizo, listal drugogimnazijski yearbook, kjer sem v bistvu naletel na nekaj najbolj izvirnih tekstov, brez katerih ne bi nikdar niti zbral poguma za kakršenkoli sestavek, četudi poln napak (kakršen je ta), ter sanjaril o neskončnih poletjih, o prvem seksu, o prvem poljubu (v tem vrstnem redu). O sošolki T, ki ji je, joj patetika, ta recenzija tudi posvečena. E, to je uspelo Zmelkoow. Namočiti solze skoraj na tipkovnico, prisluhniti albumu večkrat, prelistati knjigico in se vprašati, zakaj, pismo, ne bom nikoli taka flegma, da bi narisal taki strip, kot je v tem bookletu. In zakaj še vedno niti najbolj zlajnanih komadov Zmelkoow ne samo, da ne razumem, temveč se preizprašujem o posameznih besednih zvezah, ki jim na novo odkrivam pomen. Kot sem oni dan šele tumpasto ugotovil v knjigi Beli kit aka Moby Dick, da je Ekvador dobil ime po… ekvatorju. D’oh!

    Zmelkoow ostaja tisti band, ki me postavi nazaj v gimnazijo, ampak celega, s čustvi in možgani vred, da sem sposoben gledati naprej na enak, nedolžen način. Zmelkoow imajo v sebi lucidnost citatov o Albertu Einsteinu, da boš po novi poti hodil vedno sam, ampak ne po stopinjah drugih. In ima nekaj ostrih sporočil (če gevara, najboljši soseeeed), mamljivih refrenov, da mu šenkam štirico in se lahko samo zahvalim za muzike. V živo bi par komadov takoj, z veseljem slišal, ampak v drugem delu špila. Še bi Čiko Pako in Pajo v kosu, kar gre bandu gotovo na živce, takšno onaniranje na sentiš nostalgijo. Naj mu gre. Jaz se ne dam. Še znam biti fant, ki je šel po črednem nagonu na bambus med glavnim odmorom, spoznal Zmelkoow in se zdaj trepetlikavo in jokavo tresel ob Zavese plešejo ter režal družbi (in sebi) ob sklepni Pesnik v elementu. Jasno pa je nekaj: Zmelkoow še vedno v vsej svoji zapohani flegmi ujamejo zeitgeist, ga pošlatajo in zažvalijo kot nihče drug. Kar je dobro in malo manj dobro hkrati. Bi pa bilo fajn, če bi marketingarji poštekali, zakaj Zmelkoow ostaja relevanten in še vedno nerazprodani band. To je marketing. Boljšega ni. To je pravi pristop. Mali p. 

    Ampak kakorkoli že. Želja recenzije je – česar sicer naj ne bi razkril, temveč bi to morali pogruntati sami, kar najbrž itak ste – poklon bandu, da mu uspeva na novo izumljati toplo vodo vzbujati domišljijo, kar v bistvu spomini tudi so. Ne, brez skrbi, sošolke T. in nič si nisem kar tako izmislil. Eh. Sploh ne. Zmelkoow ostajajo pionirji divergentnega marketinga, pri čemer je marketing lahko v bistvu karkoli. Ljubezen, denimo. Zakaj pa ne. Sicer pa je vse sentiš. Kruti ali sladek. Ni pomembno. Sentiš. Evo, zavese so odplesale. Padel je zastor. Danes si vzamem dan dopusta… In ostanem doma. Ker ja. Srečno, T. 

    Bis. Nič skrbet, T. se ima, kolikor vem, precej fajn. Upam pa, da bo kmalu kaki pubec na kitaro kazal akorde Zavese plešejo. Kaki novi T. In da pridejo Zmelkoow čimprej spet kaj mimo. Itak!

  • Preglasno, ampak tak’ se špila

    Preglasno, ampak tak’ se špila

    [wp-review id=”1649″]

    Če na kaj, sem pa čakal na tak večer. Iber čakal. Giga čakal. Da band posveti balado tipu, ki sovraži balado. Da se zahvali pevec skoraj vsakemu posebej, ker smo prišli. Da slišiš štose na lasten račun najprej banda, pol pa še vseh nas. In da te basist, ki te sicer pozna, kar je treba priznat, pred vsemi z odra dol nagoni, ker »si na telefonu«. Četudi si delaš zapiske in to. Kakšen old-school, stara šola, retro, punkiš!

    Ne samo punk rock. Ne, ne. Tole je bil melodično preglasen koncert, za kakršne bi celo mi, milenijci, mislili, da jih ne more biti več. Da jih je radirka časa preprosto zradirala. Tisti občutek, ko poznaš praktično vse v publiki vsaj na videz. Ko pride, koliko, dva ducata ljudi v plac, kjer si gor rasel in sanjal o stadionih, pa se vrneš po točno tisto, česar nekako nikoli morda ni bilo. No, tako špil kot nova plata Multiball gresta takoj v spomin. O, ja.

    Pa se je začelo bolj tak-tak. Ko sem v petek rintal prek starega mosta (mimogrede, najlepše okrašenega mosta v državi!) na ono stran Drave, bi bil še mogoče celo res imel pomisleke. Pa me je vseeno gnala glasba iz slušalk. Ko v dobrih starih cajtih. No, to in nostalgija. Dobri stari emsi časi. Se počutiš kar malo alter, ko vidiš, kako narod kolektivno hrusta korpo pice in posluša žur bande ob začetku veselega decembra. Naj oni lepo hrustajo in poplesavajo.

    fullsizerender-5
    Vidim teeee!

    Ker nikoli nisem niti dobro vedel, kaj je v bistvu alter, sem mislil, da je to tudi občutek ne ravno osamljenosti, temveč recimo nevključenosti. Kar najbrž delno drži. Kadarkoli grem v petek zvečer čez most proti Klubu MC, četudi to znese za morda tri petke na leto, podoživljam gimnazijo na najboljši možen način. Pa ne stremim k nostalgiji ali, bognedaj, senilnosti. Niti slučajno. Bolje razmišljam, kakšna odlika moje gimnazijske klape je bila, da smo v enem večeru šli v MC in Trusta. Hvala bogu. Kako je danes, nimam pojma, je pa bilo vseeno nekaj kisle volje ob desetih, ko je bil koncert načrtovan, pa ni bilo v dvorani še prav nikogar, zato je basist Matej Kosmačin čoril za šankom s kolegi in smo pač kakšno zinili. Kakšno kvalitetno. Prišel je nadkitarist Samo Šalamon, pa Gregor Jančič, pa Aleš Pišotek, pa Luka Cajnkar in še kdo od tistih, ki še žagajo (ali so žagali) in pridejo podpret svoje soborce in sceno.

    Kajti če ne pridejo glasbeniki sami na koncerte, nimajo potem absolutno nobene moralne pravice kritizirati, ko se na njihovih koncertih nihče ne nariše. In da ne bo pomote, glede nato, koliko bandov žuli na Festivalu scena… Bi morala dvorana pokati po šivih še na hajzlih. Brez sodelovanja ne bo šlo, sva kimala s Samo(to)m. Seveda sva šankpametovala in to, malo tudi obujala spomine na čase, ko so kelnarji žalili nas, tisti pravi, žmohtni kelnarji. Pa saj ne, da je osebje zdaj kaj drugačno. Na nek način se je v emsiju čas ustavil, če ne čas, pa ziher infrastuktura. Kar ni slabo, saj je lepo videti mladež, ki ob rock podlagi na tistem koncu mesta nabija ročni fuzbal in to. Škoda je le bila, da je bil občutek, kako sploh ne vejo oziroma jih niti malo ne zanima živa muzika in štikl od koncerta, ki je sledil.

    Začetna ura koncertov je v Mariboru še vedno problem, morda celo toliko, da ni več problem in je pač stvar navade. Gotovo nobenemu bandu ni lahko, če bi moral začeti pred prazno dvorano, odigrati tri morda top komade repertoarja samemu sebi, ko bi zainteresirani še pušili tisti večno zadnji čik in se nato počasi primajali v plac. Zdaj… Emsi ima ključno prednost v klasični sireni, ki se jo (mislim da še vedno na roko) zavrti in tako povabi folk na koncert. Tokrat se je, če se dobro spomnim, začel okrog pol enajste. Polurne zamude še niti niso tako grozne, kar veliko pove o tem, kaj vse smo že doživeli.

    Zakaj pišem o časovnici večera? Hm, morda zato, ker je potem, dobro poldrugo uro kasneje, ko je šel koncert h koncu, vse skupaj delovalo morda daljše in bolj razvlečeno kot bi nemara sicer. Stvar občutka, seveda, je pa to edini aspekt večera, ki bi lahko bil bolje vsaj premišljen, če že ne izveden. Ni ravno fajn, če prideš na špil in band za šankom ždi v čakanju na folk. Pa nihče ni ždel, ker je to Multiball in ne mamini sinkoti.

    Gotovo pa ni dober občutek – še posebej za Mateja Kosmačina, ki ga tukaj doživljamo kot legitimnega domačina -, če si pred tednom dni igral v dobro nafilanem celjskem klubu, potem pa gledaš v Mariboru, če bo še kdo pririntal. Okej, Multiball so celjski band, kar ta argument postavi nekoliko na glavo, vendar vseeno. Karta je veljala 5 evrov, vendar si ob nakupu vstopnice na podlagi štempla (emsijevi grejo še posebej težko dol, haha!) prejel še original cd. Stara šola, vam pravim. In cd Gimme Your Fire, četrti studijski del skupine, ki obhaja že petnajst (!) let delovanja, je res konkretno darilo. Najprej vam, v bistvu pa komurkoli, ki ve, koliko strun ima kitara. Čeprav imamo danes Apple Music, kjer so multiballovci že ponudili svoj izdelek, ki sem mu jaz prisluhnil še isti večer, tik pred koncertom. In kakšno poslušanje je to!

    Glej roke!
    Glej roke!

    Noro, neverjetno! Vse, kar bi pričakoval od banda tega žanra. Ruži, dela, pove, kriči. Spevno, vsekakor najbolj doslej (pavšalna ocena). Ampak to ni tisto, kar najbolj zadovolji pri eni najboljših domačih plat tega leta (spet zelo pavšalna ocena). Ko je po devetih komadih in petindvajsetih minutah vsega skupaj konec, sploh ne moreš verjeti, da je že vsega skupaj konec. Ker tako uživaš in padeš noter, da bi ziher še kak komad. Ampak bi prav to morda v času, ko itak vsi snemajo predolge plošče, odvzelo posebnost tej plošči. Ki deluje, kot da je bila posneta na najboljši dan kariere banda, ne pa v treh letih.

    Toda kot se v emsiju tonskim mojstrom rado primeri je cd eno, živa izkušnja pa drugo. Nismo ravno zadnji bojazljivci, ko gre za decibele (hej, nekateri smo My Bloody Valentine poslušali brez čepkov, ki so bili brezplačno na voljo za šankom Kina Šiška), toda kar je preveč, je preveč. Ne samo (značilno) preglasne kitare, celo vokal, ki je močan, ne pa glavni adut banda, je bil navit tja nekam do dvanajst, trinajst. Na škodo bobnov in basa. Ampak okej. Multiball niso pusiji, predolgo so okoli, da bi sprejemali gnile kompromise. Je pa res, da trenutna, zdaj že ustaljena konfiguracija odra in boksov v emsiju, pač ponuja že sama po sebi iber glasno podlago za kogarkoli.

    Multiball delujejo najboljše kot nezaustavljivi četverec, ki je dal vedeti z novimi komadi, da tega ne delajo le za lasten gušt, temveč da so dejansko posneli konkretni štikl od plate. In poleg tega so za punk rock band neverjetno posebni v svoji individualni izraznosti. Pustimo morda debato, ali bi Kosmačin komot odpel še kakšen komad, ker je njegov vokal morebiti bolj melodičen od šarfnega Gregorjevega rohnenja. Nekje pri drugem, tretjem komadu me je ruknil Grega in s prstom pokazal na kitarista Gorana. Češ, če kaj opazim. Niti ne. Poglej še enkrat. Ne, kaj je. Da je levičar, ampak je kitaro samo okoli obrnil. Dobro, saj Hendrix pa Cobain sta jo tudi. In? Ne, ne. On ni potem strun na novo vezal. On je kitaro samo okoli obrnil in jo igra – kontra.

    fullsizerender-17
    Baladisti.

    E, idi nekam. Multiball sem gledal na istem placu mislim da pred štirimi leti, pa sem takrat gledal precej manj pozorno kot tokrat. Vsekakor nisem opazil, da igra solo kitarist kitaro – »narobe«. Pismo. Pa res. Do konca sem večino časa nato buljil vanj in v njegovo tehniko, s Samom pa sva ugotavljala, kako potem odigraš že Nothing Else Matters, uvod na prazne strune, kaj šele karkoli drugega. Čisti odfuk. Pri čemer Goran ni nek gimmick, neka finta, nek kliše. A-a. Za nič od tega ni bilo časa, ker je Multiball ena taka pocestna zverina, ki dalj časa tava, išče, potem pa ugrizne ob prvi priložnosti, ki se ponudi. Fantom se pozna, da so – resda v različnih postavah – več kot dovolj izkušeni. Da so del neke prejšnje generacije, ki je sanjala o točno takšnih koncertih, kot jih žgejo zdaj. Kot tridesetletniki. Da se punk rock lahko postara po svoje, po svojih pogojih, kažejo letos Nofx (mimogrede, takoj po koncertu je iz zvočnikov pri šanku donela Don’t Call Me White, prvi štikl Nofx, ki sem ga slišal!) in to kažejo tudi Multiball.

    Čeprav si tovrstni glasbeni izraz kmalu postane podoben (ne pa nujno enoličen) v variaciji na temo, koncert Multiball, čisto rahlo predolg, niti za trenutek ni postal dolgočasen ali zlajnan. Zato ne, ker so pubeci naredili ravno iz bolj (pod)povprečnega obiska nadpovprečen koncert. Obrnili so vse skupaj na hec. Poznali so večino obiskovalcev, ti pa njih. En tak družaben večer. Sprehod v preteklost na najboljši način. Novi komadi so delali vsaj enakovredno, če ne celo bolje od nekaterih starejših. Shotgun, Papa in Gimme Your Fire imajo morda tisto, kar bi Multiball nucal, če bi želel še dlje, še višje, še bolje – sploh kar zadeva tujino.

    Ampak to ni bil večer za sanjanje o tujini. Niti približno. To je bil večer za tiste, ki še upajo ven na koncert, ko grejo vsi drugi na kuhano vino. To je bil koncert, ki daje upanje ne samo za ta band, za ta klub, temveč za celotno sceno. Vidi se, da bo potrebnega še veliko dela, da bi bili taki koncerti pogostejši in prepoznavnejši, kar je manjkajoči del tistega konca Maribora. Kamor smo vsi vselej vabljeni, vendar tam iščemo spomine, ki zna biti pogosto fatamorgana, ker so se časi pač spremenili. Ampak po koncertu Multiball se sprašujem: so se res? Meni se zdi, da se niso. In to sploh ni slabo. Sploh. Ni. Slabo. Ravno kontra. Prekleto dobro je. Še. Še. Še.  

    fullsizerender-7