Oznaka: knjiga recenzija

  • Krimič, s.p.

    Krimič, s.p.

    [wp-review id=””]

    Nekaj let nazaj, kakih par, mi je ex novinarski ex sodelavec rekel, da ne bere knjig. V njegovem primeru je bila to (samopo)hvala, ker za svoje tekste, tiste redke, ki jih napiše, redno faše pohvale. »Ne berem, ker ko čitam, vedno vem, da bi boljše napisal od tipa, ki je napisal tisto, kar berem.« Artikuliranim dripcem to ne bi bilo smešno, ker ne bi razumeli tega tipa himorja. Kakega? Športnonovinarskega. Če novinarji, ki pokrivajo politiko in enkrat na dve, tri, štiri leta delajo v nedeljo malo dlje zvečer, jim urednik časti pice. Pri nas, v Ameriki, kjerkoli. Ko ti zmrzuješ v sredo zvečer v Velenju, je edino, kar fašeš, komentar kolega: »Kaj pa nisi v šole hodo!« In pa skupni selfie. Za sotrpine, ki sadomazo še uživamo v vsemtem.

    Ampak poanta je drugje. Če bi ta moj ex kolega, pisal knjige, bi pisal, kakor piše Tadej Golob. Napisal bi knjigo, ki je izi, fajn, krimić, berljiva, napeta, fejst. Ampak je ne bo. Najbrž, no. Kajti Dolina rož je točno taka knjiga. Najboljša iz seriala o Tarasu Birsi? Jezero bo vselej Jezero, je pa definitivno v njej precej več življenja kot v Leninovem parku. Morda zato, ker Golob zdaj rad pove, koliko verzij je brisal, metal v koš, se praskal v Sarajevu, doma, kjerkoli pač že je pisal, ko je prišla, končno, »slava«. Slava, taka, prijetna, je pri nas, vsaj za moje pojme to, da ljudje vedo zate zaradi tebe. Em, torej zato, ker te poznajo po delu. Ne fb statusih ali viralcu na ‘gramu. Ne. Mogoče, ne, je pomagala izdatno reklama za Mercator, seveda je in prav je, da končno vidimo pisatelja v reklami. Saj smo narod besede, ne?

    Dolina rož je vrhunski krimić. Teh dosti ne berem, nimam veliko opornih točk, sploh pa je zdaj, ko je zunaj Jezero, samoumevno, da se vse, kar dela Golob, hvali. To me najde na twitterju, tam še zlasti, kjer pač tolčemo dol tisto naše. Ja, drži, Sebastiana Cavazzo se slabo sliši, seriji manjka marsikaj, ampak glede nato, kaj vse smo gledali v preteklosti… Ne, Dvornik in Luzar nista Prešerna, Kosovela, Kraševčeva, Šalamun, Dončić. Sta pa znala narediti Tarasa Birsa za notranje razklani lik, takšen, ki na koncu, v slabem letu, pristane sam. Na s.p.ju.

    Ja, to je knjiga za nas, ki imamo s.p.-je. Najprej je super, ker je Birsa sam, ranjen, ni si želel s.p.-ja, ker redkokdo si zares ga, sploh če je nekoč bil del sistema in bil dober del tega sistema. Ampak sistem, saj vemo, je v kurcu. Ne pranaša Tarasov Birs, pa je Birsa molčeč lik, ima pa oster jezik in blekne ter piči tam, kjer skeli. Ampak vseeno reši primere, vendar to je nekaj, česar Slovenci najbrž ne prenašamo najbolje. Ne bom posploševal na nacionalni karakter (čeprav sem to pravkar storil), gre samo zato, da s.p.-jev, tarasov birs ni tako malo. In da bi se marsikdo raje vrnil in pretrpel sistem, čeprav je to zgolj romantična utopija, želja, skoraj motnja v lastnem družbeno imunskem sistemu.

    Dolina rož gladko teče, resda se Golob včasih ustavi pri opisih, ki nimajo veze z zgodbo, niti ne ponujajo ritem kitare za birsine rock solaže. Pač so. Kot šundr v ozadju. In kot take opisujejo nas, našo družbo in Golob se upa celo spraviti na Plečnika, ko Taras, ki sploh ne ve, če je Tromostovje Plečnikovo, primerja njegovo ljubljansko remek delo s Speerovim Berlinom. Auč. Ampak to je Golob. Dolina rož je tekoča, ker je napisal že dva krimiča, enega res dobrega, prodornega in enega, ki je izgubil mistiko, ko je prišel v mesto. Taras Birsa je (naj)boljši, ko hodi od hiše do hiše. Ne po stopnicah. Kadar kolesari in teče, se nadiha zraka, spominja na vršace, stene, Alpe. Ne ko je ujet v družinsko življenje, v katerem bolj od njega trpi le še življenje samo.

    Tadej Golob prekleto dobro ve, kako je na svobodi. In tako je oblikoval Tarasa Birso. Dal mu je svobodo, ki pa je prekleto osamljena. In dal mu je primer, ki pokaže, kako fejst žleht je svet samo usput še do tebe, ker je žleht do sebe. V svojem privatnem, paradržavnem napuhu. Prodaja orožja, epilogi tranzicije niso tako filmski, vsaj ne še. Najbolj filmska stvar slovenske tranzicije je, kako nekdo ne prevzame pošte in krasna triler/grozljivka, nekaka Tomaž Gorkič & Tadej Golob kombinacija bi bila Poštar, kjer poštar najde vse tiste, ki se ogibajo roki pravice. Ampak do tja je še daleč, zdaj so tu zaenkrat ob Tarasu še Tina Lanc, Brajc, Osterc in, da, tudi, resda komaj še, Alenka. In pa novi šef. Mogoče tudi ta.

    Dolina rož ni pravičen kriminalni roman. Ni niti nepravičen. Je nekje vmes. Nenazadnje »Bog ni napravil vseh ljudi enakih. Sam Colt pa jih je«.

    Bis. Se pa 490 strani, sijajno potiskanih, spet krasno bere. Založba Goga ima najbolj fini, fajn, listajoč se papir.

  • MuZu 2019: Eva Mahkovic, (literarni) stil leta!

    MuZu 2019: Eva Mahkovic, (literarni) stil leta!

    [wp-review id=””]

    Kolikor vem, bi bil, če bi se kromosomi šli najprej radenska in pol vino (in ne obratno), Katarina. Ne Jaša. Katarina. Ali pa je to nekaj, kar so mi starši, v duhu enakopravnosti spolov, hvala bogu, pač natvezili, da veš, da bi pač bil Katarina. Nikoli nisem pretirano razvijal nekega odnosa do tega imena; Katarina. Saj nekaj jih itak spoznaš, Katarina niti ni tako redko ime, ene so velike, druge ministrice, tretje sosošolke in tako dalje. Čeprav bi si pripisal, najbrž spodletelo, kar nekaj ženskih lastnosti – ja, rad, med drugim, likam, ampak samo zato, ker lahko poslušaš malo bolj resne podcaste –, zares ne morem vedeti, kako bi bilo, če bi bil Katarina. Ja, lahko bi si dal oneta med noge, se depiliral, gledal v špegl, ampak pogledal sem s prevelikim veseljem Pose, Big Little Lies in čisto prevečkrat poslušal 1989 in že prej Taylor Swift, užival na Lani Del Rey na Dunaju (in nobenkrat na Beyonce v Zagrebu), se navduševal nad efektom Lene Dunham in skušal, kolikor gre, vseeno nekako razumeti svet, ne da bi bil #metoo šovinist, da bi karkoli od tega zaleglo. Zato se nisem spraševal, kako bi bilo, če bi bil Katarina.

    In potem sem šel brat “na tak dan najbolj trpi mastercard”. Prvič sem se, ne, nisem se počutil, sem se pa vprašal, kako bi bilo, če bi bil Katarina. Bi se enako režal ob branju knjige? Enako skoraj delal faks zapiske o vseh cotah? No, saj ni zgrablo takoj. Ne takoj, najprej mi je šlo kar malo na smeh, ko sem bral to knjigo z roza naslovnico, ki kar kriči vate. Pa nič narobe z roza, samo spomnim se, da sem enkrat, ko sem si že lahko sam naročil hot-dog pred Gradcem, kamor smo se hodili cotat, v Toys R Us (šele kasneje sem žal izvedel, da je sošolec B.B. izgovarjal to kot ‘tojzorjs’) nekaj kakor izgubil, zataval v najdaljši razdelek, hodnik, svet, kjer je bilo vse roza in me je glava tako bolela, da sem na parkirišču skoraj kozlal. Zato me roza res odbija. Sicer nič proti njej, kul, če je tu in tam, postopno odmerjena. Ne pa, ono, non-stop. 

    Ampak to, trashy, basic bitch, literarno roza (v noro dobro oblikovani knjigi, dijo mijo, it’s only fair, da so vinjete straholjubca pobasala nagrado za knjigo leta na knjižnem sejmu) sem nekako sprejel, prav žal mi je bilo, da je, ko sem šel s knjižice, nekaj kakor želelo deževati in sem knjigo dal v kompjuter taško, ne pa nosil po Mariboru. Pa bi mi, zdaj vsaj, za nazaj, moralo biti nerodno. Zelo.

    Zakaj? Ne zato, ker sem bil peti v čakalni vrsti. In ne zato, ker sem Evi Mahkovic enkrat, ko sem, saj niti ne vem zakaj, kot tudi ne vem, kdaj sem ji sploh poslal prošnjo za prijateljstvo (in še manj, kdaj je sprejela), pisal, da saj super piše, ampak naj, za božjo voljo, spremeni svoj stil, kar je nekaj ne le grdo vsiljevega, ampak arogantno, pizdunsko, naduto, slabotno in nad vsem bedno tumastega. Ne gre toliko, da bi se moral opravičiti, pa bi se, itak, gre bolj za to, da nisem, vsaj ne še, to, kar mislim, da sem ali bi rad bil. Če kdaj bom. Ono. Neki kao. Saj veste. Pisec.

    Ampak ne. Sram me je, ker knjige nisem kupil. Ne vem sicer, kakšen deal ima Eva Mahkovic z založbo Beletrino, ampak četudi sem sam precej broke, čeprav pišem bolj zastonj kot za denar, čeprav bi lahko napisal še sto čeprajev, me je do konca imelo, da bi ji nakazal keš, nekaj pač, da si kupi nekaj, kar bo osušilo kožo med očmi, kupilo nek res originalni steve mcqueen ali kaj jaz vem kateri plašč ali karkoli že. Samo da bi si lahko kupila nekaj, da bi morda sledil naslednji status, ki bi mu sledila naslednja knjiga. Ali pa kar tako. Ker ima svojo basic bitch saga in ker je naredila nekaj, čemur sem se na glas režal ob gledanju Brooklyn Nine-Nine, ko je lik Chelsea Perreti, torej Gina, v strahu rekla, da »if i die, turn my tweets into a book«. Gina mi je šla malo na živce, čisto iskreno, ampak od tistega trenutka? Čisto nekaj drugega. Postala je zvezda.

    In točno to je naredila Eva Mahkovic. Najbolj občudovanja vredno? Vztrajanje. Od 15. decembra 2016 do 11. aprila 2019. To je resna era, v kateri se ti lahko zgodi dovolj niča, da se zgodi vse. In obratno. Čeprav saj se v bistvu veliko ne zgodi, ker to ni žanrska knjiga, to nima nobene zakonitosti, ker takih zakonitosti ne rabi. Vsaj ne pri nas.

    Ampak kljub temu, pa ne zato, ker gre za fejbukiranje literature (in literariziranje fejsa), je to stil leta 2019. Naučil me je, da je Eva Mahkovic to, kar je Ciril Komotar, denimo, v vloganju. Pa vem, izvemo lepo, da ima sama drugačne idolke, da je sledila drugim in da je ob tem ugotovila marsikaj o mehurčkih, ki popokajo takrat, ko bi jih mi najraje razpihali.

    Na tak najbolj trpi mastercard je mimobežna knjiga in morda zmaga, ko piše, katere napise lahko vidiš, če se voziš s trolo od Bežigrada do Ježice. Ker sem se vozil sam tam, kar nekaj let, resda le do Ruskega carja, mi je šlo na smeh. Ne samo zaradi stila, ampak ker je izbrala samo levo stran. Če sediš na desni, vidiš isti šoder, šunder, življenje, materializem, skratka, nič drugačnega, nič, kar ti bo odplačalo kredit, rešilo gube, težave z ohranjanjem top teže in podobno. Ampak vidiš. Gledaš. Eva Mahkovic je tista oseba, za katero bi dal vse, da ne bi vedel, da sedi mizo zraven tebe. In te opazuje. Ne rabi pisat o tebi, preveč brihtna je, da ne bi videla, če si attention whore. Sploh ne. Dovolj je, da morda vidi, pomisli, zazna. Ker če in ko zazna in kaj šele, če to ubesedi, potem nabašeš na emoji realizem. Na tisto, kar so trabunjali že razni Jurčiči, ko so pisali o tipih, ki so jedli telečje pečenke. Zdaj pač stare gospe v stari Ljubljani naročajo stare finte, ampak na nov način.

    Počne Eva Mahkovic to podobno? Ne bi bil rekel. Karkoli že počne, počne samosvoje, govori, piše, skoraj joče, se reži, reže družbo, je cinik, skoraj satirik, ki ironijo pije s penino in je, prosto po Bregoviću in njegovem baklavasto presladkem verzu, »ludak od marcipana«. Eva Mahkovic je tako svobodna ravno v tej nesvobodi, skozi katero jo vodi njen Toto, ki se imenuje Fjodor. Seveda se. Njen »Toto, nisva več v Kansasu« je pač Ljubljana s parketom iz leta 1907, sosedi, ki sučejo čefurijado, slabo pomita tla in svet, za katerega se je morala odločiti, ker to ona je. Vzela je kredit, kar jo, v mojih očeh, naredi za vsaj Anne Boleyn, s potencialom za Young Victoria.

    Njeno življenje ni toliko emancipirano, kolikor je materializirano v tem, da se pač odloči sistem jebat nazaj tako, kakor ji pač paše. Eni delamo to, drugi snifajo ono, tretji imajo kredit za nobl avto in grejo tankat v ponedeljek zvečer, ker bo v torek bencin dražji. Eva Mahkovic ima pač svoj đir, svojo modo, svoj lajf. In hvala bogu ne samo, da ga ima, ampak da lahko vsi, tudi mi, tipi, vidimo, preberemo, začutimo, oblečemo, no, mogoče ne ravno oblečemo, ker tile roza suknjiči ali karkoli se temu reče, uf, tole je reees hard core, ampak ja, vsi lahko vidimo, začutimo, otipamo, ovohamo, kako bi bilo, če bi bili Katarina. In to je res velik uspeh. Kaj uspeh. To je pinky rose. Oni, ko ga še tipi radi žlempamo. 

    In zato je Eva Mahkovic imela (literarni) stil leta 2019.

    Bravo.