Oznaka: koala voice

  • Pižama + solze = Vertigo!

    Pižama + solze = Vertigo!

    Zašepetala je, naj zapremo oči. Zaprli smo oči. Nato je začela recitirati. In smo deklamirali. V petek zvečer. V placu, kjer je zlizane ploščice polagala neka pokojna vojska, ko se nihče od nas zbranih še rodil ni in ki je prav te dni dobil – klimo. Fensi-šmensi. Pa je vseeno teklo z nas. Ampak se je zaprlo oči. In krenilo. V vrtoglavico za konec desetletja. Vertigo.

    Zabrisala se je na kolena. S kitaro. Podrsala na rob zdrajsanega odra kluba MC Pekarna. Pa ni bila tam dolgo. Ne, ne na robu. Bila je itak čez rob. Valjda. Že kako uro. Že kako desetletje. Čez, onstran. Sunkovito se je dvignila. In migljavo poplesavala. Še bolj, še več, še, še, še. Sem, tja, levo, desno, gor, dol, mimo, okoli, počez. V nekaj kakor pižami. Okej, ni bila ravno pižama. Saj ne veš, kaj je. Ne pri njej in ne pri tej skupini. Ne moreš vedeti. Gledaš, čutiš. Slišiš, vzameš.

    Trzala, udrihala, skoraj orgazmirala je s celim telesom. Na lastne štikle. Z lastnim bandom. Poseksala nas je, pardon izrazu. Vse po spisku. Sebe, band, muziko, publiko, plac, mesto. To je muzika seks. To je… Ejakulacija akordov. To je platonsko platnšpilersko onaniranje. Temu se sicer znucano reče, da je »padla not«. Da je v elementu. Da ji je dogajalo. Pa ne le njej. Vsej četverici.

    Bobnar Miha Prašnikar se je s čelom skoraj dotikal snare bobna. Da bi ta nek poltempo zamaknjenosti, ki ves čas pazi, da so epileptični kitarski napadi dozirani še do zadnje zdrave mere, skušal nadzorovati. Kolikor pač gre. In nekdo pač mora. Basist Tilen Prašnikar naposled ni videl nas in mi nismo videli njega. Zlasal se je z basom. Čez oči. In čisto levo je Domen Don Holc stal tako kot mora stati nekdo s takim imenom. Kot – don. O, ja. In s sončnimi očali, pač, dokler je še šlo. In izpod njih je mižal še on. Dvojno mižanje. In še kolektivno za povrh. Ko kitara postane post-rock sfingasto polbožanstvo. Oni trije. In – ona. Vsi skupaj – Koala Voice. Ampak ona. O, ona. Dve figi, ki zgledata kot gobi. Ne, nima več spuščenih las. Zdaj zgleda še bolj navihano. Post-adolescentno. Z glavo je risala navidezne osmice. Z boki jih je odmotavala nazaj. S koleni je skakala, delala počepe, drsala, suvala. Redki so bili trenutki, ko je imela obe stopali hkrati na tleh.

    Kako bi jo vi gledali? Mi? Vanjo smo gledali kot uročeni, kot povoženi, kot zamaknjeni. Kaj je to? Pa kako? Od kod? Je to še možno? Kdo je že rekel, da bo pandemija prinesla novo normalnost? Pa da nikdar ne bo več, kot je bilo? Em… Vsi? Pa saj nikdar nismo želeli biti normalni. Niti nismo bili. Ta generacija pa sploh ne. Zanje je normalno nekaj nenormalnega.

    Po ducat letih, kar so pokukali iz zasavskega Kisovca, to so kraji, kjer tisti, ki se odločijo, da bodo nekaj naredili, ker je želja lačno prevelika, potem grejo in postanejo, no, rogliči in koalice, in odprli val, ki je pomladil slovensko kitarsko sceno za približno vsaj dve desetletji, je Koala Voice na tisti najbolj nehvaležni točki. Po že štirih albumih, kjer so na vsakem ne samo iskali, ampak tudi našli nekaj novega v svojem indie rocku, kar je že giga dosežek sam po sebi, nagradah, regijskih top kritikah in špilih od najmanjših sob pa do trgov in festivalov, je Koala Voice tam, ko lahko butne le še utesnujoče domača realnost majhnosti, ki je nepremično dejstvo in ne majhnost v glavah. Slovenija bo imela še lep čas dva milijona ljudi.

    Ta jedka realnost pač ne čaka na nikogar. Na muzičarje toliko manj. Sploh take sorte. Na »mama, ata, jaz grem v muziko!« redko padejo družinski ponosni kriki veselja. Da je, pade kolektivna ugotovitev, to nekaj, kar se zgodi vmes. S kitaro pač… Si… Na poti do… Bridke cankarjanske bučne realnosti. Ampak odgovor na lasten komad »kam bi šla / kam bi šla, če bi lahko zbežala« vseeno obstaja. Narediš si ga sam. Kam bi zbežala? Sem. Točno sem. Na oder. Med ta folk. Premešan. Ko te dregne tip, ki hodi na koncerte od leta, ko si se ti rodil. Ko na enem prvih špilov cca. dvanajstletnik očitno z res kul starši ne more verjeti, kaj doživlja. Ko se dekleta čisto sprostijo, skačejo, gledajo, varno in ponosno delajo, karkoli želijo gledati. Če se pa itak miži. Tu buljiš… Mimo desetletja, ki bo težko kdaj doživelo nostalgijo. Bo pa ostalo. V občutkih. V hipotalamusu. V nas. Desetletje, ko je mladina spet bila mlada. Za hip. Da vsaj enkrat, kot gre tisti angleški pregovor, mladost ni bila zapravljena na mladih.

    Pa sem, odkrito priznam, na TAK koncert zamudil. Priznam. Zato, ker živimo v mestu, kjer imam(o) ta privilegij, da se dogodki kakopak prekrivajo. Ko v Sodnem stolpu nastopa post-Ema fenomen LUMA in ko vidiš razliko med golimi začetki in tem, kaj se zgodi, če to delaš desetletje. Ko je na Židovskem trgu Maribor z Jazz ‘ma mlade najbližji izlet v v Evropo ali ZDA. Ko sem se peljal mimo s kolesom na Tabor, čez most, ko po Dravi nosi utrip mesta, za katerega vedno upamo, da bo vse in še več, kar potem itak je, je izza pekarniških sten že bučala Ker tu je vse tako lepo. Ko sem prišel pred vrata, je bila Go Disco. In ko sem se odločil za manj kisika in vrtiljak, vertigo, tornado, orkan, je Manca Trampuš rekla, naj zapremo oči. In krenila v Vertigo. V pesem, ki poje. O vsem. Vseh. »Samo igramo se dokler ne umremo / In potem sonce eksplodira / V solzah in ljudje se razprše.« Svet je začel umirati, ampak o, naj tako umira. V dvoje. Srečko Kosovel bi na tem koncertu najbrž bil tonski tehnik. Odobravajoče bi čakal, da pesem postane konstrukt. »Ta pesem žal ne zna, rešiti oba, ustaviti sveta / Da se spremeni, si povedal mi, to je vertigo.«

    Začne se ti vrteti. Saj »je rekel«. Morda zaradi sopare, kakršna mora biti v točno takšnih klubih. Ko band zveni tako prekleto kot celota. Ko sta kitara in bas objeta, ko bobni delujejo kot frdamani timpani. Od vseh koncertov po koroni, pa sem za kakega to že zapisal, je bil ta koncert tisti, po katerem vidiš, da: ne, rock ni crknil. Kitare še niso riknile. O, ne. Nič ne pride blizu temu… Dialogu, izmenjavi. Tega, mulci in mulke, se na internetih ne dobi. In za tak občutek, kot je štikl Vertigo, ne gre skozi tik tok. Moraš čakat. To niso sekunde. To so ure. V bistvu leta. Desetletje. Na zvok sirene, da zapoje ob 22.00. V emsiju jo še vedno, gasilsko, sučejo na roke.

    Kadar se zgodi to, kar se je v petek, 10. junija 2022, je koncert odmik, obvod, oddih. Po dveh letih in pol pandemije. Po desetletju, ki se je začelo s krizo in končalo s pandemijo. Po desetletju, ki nam bi naj prinesel reset. Po desetletju s šestimi predsedniki vlad. In vsem vmes. Koala Voice so na odru negirali sami sebe. Da pesem, žal, ne zna rešiti obeh, ustaviti sveta? Je vertigo, seveda je. Ves ta čas je en sam vertigo. Prehitro gre. Prehitro. Sploh, ko komadi tako bobnijo. Ko se zdi, da vsak od četverice igra več kot en inštrument in več vlog. Ko bobni pojejo. To je koncert, ko bi vsak dal tonskemu tehniku za rundo. To je koncert, ki se lahko zgodi bolj ali manj enkrat samkrat.

    Pa čeprav so, če štetje drži, v klubu MC Pekarna igrali že – petič. Vsaj. Ko sem jih gledal nazadnje, bilo je novembra 2017, joj, kako pet let hitro mine, so rekli, da ne čutijo več, da so glas generacije. Kakor, češ, da so bili leta 2014. Pa Koala Voice nikdar ne govorijo o sebi visokoleteče. Kot je rekel Ramiz Derlić iz MC Pekarne: za starejše so bolj pop, za mlade bolj alter. Leta 2017 je bila predskupina – MRFY. Mladost je že počasi na novo skakala čez jarek in ne čez most. Koala Voice je bil prehiter in prepozen hkrati. Naredil čisto vse, no, prav. Več s takšno glasbo v Sloveniji z vsemi njenimi specifičnostmi težko narediš. Koala Voice so šli od Baltika do Nizozemske, bili predskupina Pixies, napolnili Cvetličarno, alo, Manca Trampuš je pela na državni proslavi, kadar so te takšne, da lahko taki kreativci tam seveda sploh nastopijo. Naredili so vse. In kaj zdaj? Kam potem? Kaj se zgodi? Če nisi tista prva, stara liga, kar zaradi EMŠA nisi niti mogel biti. In še to: leta 2017 so delovali… No, drugače kot zdaj. Ko…

    Potem… Igraš. Če to res delaš… Še iz enakih razlogov kot na začetku. Potem… Igraš. Špilaaaaj, bi rekli v Mariboru. Nismo rabili. Dvajset štiklov smo dobili. Dvajset. »Maribor, hvala vam stokrat!« je proti koncu začelo lomiti Trampuševo. Lomiti? Ja, lomiti. Čutila je, z vsakim bolj norim aplavzom, ne, saj to niso več aplavzi, tole je grupnjak, da se bo na neki točki zlomila.

    Koala Voice namreč zdaj deluje kot tisti edini par iz srednje šole, ki mu je res ratalo. Pa res ratalo. Ne ono, ko že misliš, evo, glej, še sta skupaj, potem pa tam proti nezadržnemu koncu tridesetih slišiš o varanjih, objokanih otrocih, neplačanih svežih kreditih in podobna sranja. Ne. Koala Voice deluje kot četverica, ki je na odru tako prekleto povezana. Kakor da, kot mi je rekel Domen Holc za Večer leta 2018 v Šiški, ko so iskali plac za vaje, Kisovec nikdar ne bo pobegnil iz njih. Tista želja. Ki lahko nastane kjerkoli, v manjših krajih pa zagori kot večni plamen ustvarjalnosti.

    Koncert v emsiju je šel nezaustavljivo dalje. Publika je bila newtonov zakon v praksi. Vsaka reakcija na odru je imela svojo enako močno reakcijo v publiki. Po spolu nekje pol-pol, pa ne da bi to bilo pomembno. Starostno, kot rečeno, premešano. Ni bilo nabito, to ne. Je bilo pa dovolj polno, da si se dotikal ljudi. Na relativno introvertno glasbo je bila to ekstrovertirana dogodivščina. Tu ne moreš, da ne bi plesal. Ne gre, da ne bi skušal slediti. Fluidnemu jeziku. Slovenščina, angleščina, hrvaščina. To je band, ki jezika ne rabi, je pa vseeno v Vede premikanja, Ker tu je vse tako lepo in Vertigo, pogruntal, da materinščina ne samo, da bolj pali. Ampak se bolj začuti. In dikcija Trampuševe? Že na plošči, sploh Plata (2021), je sijajna. Ampak v živo? To je bil presek rock špila in top literarnega večera, kjer osupneš, da lahko poezija v živo iz ust in ne s papirja tako trofi.

    Ko je šla skozi Wild Dancer, pesem, za katero vedno zapišem, da sem jo v živo prvič slišal v miniaturnem, ampak popolnem Glasu podzemlja leta 2014, ko je Trampuševo naslednjo jutro čakala matura, je Holc začel igrati skoraj kot Tom Morrello iz Rage Against the Machine. Tapkal je. Drug drugemu so na odru kimali. Se občudovali. Bili zliti skupaj. Vem, zveni osladno, pa ni. Ostro je. Koala Voice ni sacher torta. Ne. Prej tabasco. Pri Wild Dancer je pesem v živo še vedno to, kar njen naslov pravi, da je. Njena doorsovska repetitivnost poskrbi, da se skače.

    In potem je prišel še bis. O, bis. Dva komada. Ne več na gas. Ne več na polno. Da ne bo kot pred dvema tednoma. Ko je Marko Soršak – Soki iz istega odra prosil, lepo prosil, moledoval, naj vendar, za božjo voljo, publika dovoli konec koncerta Elvis Jackson. Koala Voice so to naredili drugače. Na drugo finto. Niso šli z najbolj udarnima komadoma. Ne. Šli so z Zlomila si mi srce za na plato, ki se skoraj samougonbi. Ter poslovili z Brainstorm. Nežnim kitarskim praskanjem. Kot dotik rahlo pogrizenega nohta na dotika željno kožo. Komad s katerim je vsak konec možnost za nov začetek. Ni nujno, da je. Ima pa potencial. Band se je priključeval. Začela se je risati svetloba. Tam, ob pol dvanajstih zvečer. V pesmi, ki, prosti prevod, pravi, da »mi praviš, da so moji možgani zlomljeni / kot odrasli možgani, ampak preprosto ne delujejo / kot mesto, v katerem nikdar nisem bil(a) / kot poved z milijon besedami.«

    In potem, ko se komad zaustavi. Ko strune postanejo film. Sledijo le še štiri besede. Teh ne bom prevajal. »It’s gonna be alright«. Začela je Manca Trampuš. Sledil je Miha Prašnikar. Za njim Tilen Prašnikar. In potem cela MC Pekarna. Zdaj, ko to pišem, imam naježeno kožo. Peli so vsi. Smo vsi. Vse bo vredu. Vse. Bo. Vredu. Se lahko koncert bolje konča? Kot sporočilo, nagrada, napotek? Da bo vse vredu? Po kanonskih akordih, torpedih od komadov. Potem tole. Božanje. Zdravilo. Omilitev. Tole je kot ležanje… Kasneje. Peli so. Peli smo.

    Vsi.

    In nato… Se je Manca Trampuš, tako je bilo videti, zlomila. Ni šlo več. Konec. Tresk. Solze so ji stopile v oči. Kitaro je že odložila. Paličice in trzalice so bile pospravljene. Le še četverica. Objeta. Štirje v vrsti. Kot večni prijatelji. Mi smo pa peli. Vsi. Da bo vse vredu. Medtem ko ti folk na angleški tekst v Mariboru, ko si prišel iz Kisovca, poje nazaj tvoj refren. Se ti prikloniš. Je kaj večjega? Ne stožice, ne tivoliji, ne wembleyji. Ko dobi pevka solze v oči. In to potem, ko je že rekla: »Vi ste čist nori usi skp!«

    Pa so peli, »samo igramo se, dokler ne umremo«. Morda pa je to, kar pravi Vertigo, življenjski nauk in nauk o življenju. Samo igramo se. Kadar igrajo Koala Voice. Ko veš, da bo vsake toliko spet vse vredu. Ko te četverica iz odra, ki zdaj preprosto špila in se špila, poboža in objame. Tisti spontani trenutki koncerta, kjer se je vmes Trampuševa čudila, ker so šli v drug komad od napisanega. Ja, še so taki koncerti. Kjer šprica spontanost. Kjer se švica. Kjer se pleše. Kjer se joče. Kjer je vse tako lepo in kjer »nič me ne boli«.

    Mogoče ena pesem ne zna rešiti oba in ustaviti sveta. To ne. Zna pa en koncert v poldrugi uri spržiti vrtoglavico z rešitvijo za vsakega od nas. Ker… Bo vse vredu. Ker… tu nič me ne boli.

  • Zakaj ne bi bil Raj doma

    Zakaj ne bi bil Raj doma

    [wp-review id=””]

    Jutranji koncerti pri Andreju Karoliju so svojevrstni oksimoron. So. Že zato, ker bistroumno nesmiselno vabi tisti del glasbene scene, ki itak rad (pre)dolgo spi. Sploh med tednom. Da spravi nazaj za vikend, halo. In Karoliju je doslej s temi koncerti uspelo že, uf. Ohoho. Zala Kralj je prav tam imela morda najbolj pomembni špil svoje (samostojne?) kariere. Od decembra 2016 je v štirih letih Karoli mesečno prikazal, da je lahko jutranji program tudi hudo luciden, kvaliteten in pogumen. Brez nujnega režanja ali štancanja. Ne vedno. Ne povsod. Ne na Valu202. Pa saj, Val202 to itak počne na redni ravni z vsem, kar nudi znutraj. Ampak ključno je, da Karoli ponuja prostor tudi tistim, ki niso na, em, prvo žogo.

    Domen Don Holc, ki je tankočutno, zaspano, ampak predano brenkal danes zjutraj, je že en tak tip. Mhm. Kitarist zasedbe Koala Voice v nekem povsem drugem aranžmaju. Tip s kitaro. In brez trzalice. Ob osmih. Zjutraj. To, to je programski pogum, to je razlog, zakaj Val202 ves čas tuhta, kaj narediti, da bo radio, no, ostal radio. Zna se pomlajevati sproti, četudi je Holc zvenel izrazito zrelo. Z efektom na kitari, ki je sanjajoče božala ušesa, je pokazal, da še obstajajo elementarne, ajnfoh, izi pizi muzike.

    Zaprtih oči in prekrižanih rok je predvsem zmagoval, ko je predstavil uvodno Maja, kaj dogaja, v kateri je pokazal, da tradicija slovenskega kantavtorstva še vedno živi tudi v tako očitni, skoraj mainstream pop rock izvedbi. Maja, kaj dogaja je potencialen hit, četudi mestoma, ko zakliče Maja, zazveni Holc mestoma nevarno podobno Matevžu Šaleharju – Hamotu. A le mestoma, nima tiste hripavosti, nima tistega »porednega blues rocka za dva«.

    Angleška komada Friend in a bar ter Getting High With You sta nazorni dokaz, da ta generacija še toliko lažje, nazorno in bazično piše skladbe, ki pač v angleščini ne zvenijo ne banalno, ne popreproščeno ali na prvo žogo. Friend in a Bar, recimo, ni tako preprosto komad, kot bi mislili, bi pa bil najbrž (pre)velik izziv, kako to spraviti v materinščino. Ta je pač tista, ki ji na Urbani/Muzu posvečamo največ pozornosti. Še posebej zato, ker Getting High With You predstavlja potencialen hudo velik hit(ič). 

    Da ima Domen Don Holc kantavtorski potencial, je pokazala sklepna, osebna in tekstovno bisernata Zakaj ne bi bil Raj doma. Raj z veliko, da. »Bolj osebno ne gre,« je v nulo povzel Karoli. Takšen je ta koncept, Holcu je špil pomenil ogromno, kar pomeni, da Val202 dela marsikaj zelo, zelo prav. Ker zna ponuditi od mladega kitarista in pevca na koncu tako zasanjano, iščočo se dvojino.

  • Led v medici, čaga z Dječaci

    Bilo je, hm, kakih sto let nazaj. Tam enkrat. Ne vem, tisti plac, kjer je nastal in gagnil tattoo salon, pa Raca, pa parking pa ne vem kaj še vse… Tisti plac, točno tam, med ono v’lko stavbo [Bukvarna] in Gustafom… Narejen je za točne take špile. No, pa da je kdo letel ven iz MC-ja in tam kozlal. O, ja. Točno za take. Ne vem, kolikokrat sem gušil Ramizu iz Kluba MC, da je tisti plac idealen za tovrstne špile. In to še v tistih časih, ko je bilo pol manj kafičev, stanovalcev pa sploh nobenih. Ko sem potem šel na Kasabian na prvi Open Air v dunajski Areni, mi je bilo še tolikanj bolj žal. Da ta “open air” v KC Pekarna nikoli ni zaživel. Ker… Ima vse. Je popoln. Točno. Za. To.

    Do petka sem čakal. Bum! Iskreno… Nisem imel veliko pričakovanj, kar se obiska tiče. In kot se rado primeri, sem bil ekstra pozitivno presenečen. Itak, da je počasi kapljalo, ker pri nas še prihodnost načeloma zamuja. Ampak ne, končno se nek organizator ni šel kičkuglat s folkom, folk pa z organizatorjem. Pobje in punca iz Koala Voice so skorajda točno začeli. Če bi si Manca Trampuš, trenutno najboljša frontwomanka v državi [Tabu lahko samo sanjajo tako pevko, pa naj jo iščejo ne vem kje, resda v povsem drugem žanru, ampak govorim o privlačnosti, zavzetosti in karakterju], vzela še malo več časa in naštelala svojo ritem kitaro, ki ji je mraz pač prišel do živega [pa dobro, saj ni bilo tako mraz, tri ali koliko stopinj nad nulo], ne bi nihče zameril. Ti. Samo. Špilaj.

    FullSizeRender 7

    Še najmanj, po moje, bi zamik zamerilo osebje na tistih dveh domiselnih štantih. Jaz sem izbral onega bližnjega glede na prihod. Mladenki sta pričakovali manj žeje, kot je je bilo. In, ja, rekel sem, obljubil, da bom napisal, kako mi je modelka v medico dala noter – led. Svašta. Se dogaja, jebiga. Led v medico. Svašta. Kuhano vino so pridno skuhali v lonce za juho, naredili neko dokaj solidno brozgo, ki je, kakorkoli pač izpade, še vedno najboljši možen uvod v decembrske open air zadeve. Aja… cene? Zelo okej! Sicer pa celotna organizacija in vse… tip top. Hcat sem šel dvakrat v Gustava in enkrat v MC, pa je bil slednji tak nafilan [hvala bogu], da sem šel raje v Gustafa.

    Predvsem pa… Nobenega kompliciranja. Ja, varnostnika sta čorila pri obeh možnih vhodih, ampak bolj zaradi lepšega. Nobenega čekiranja, nič. Najbolj izi špil ever, ker pri nas znajo eni zjebat še prireditev, kjer ni vstopnine. Nazadnje kaj takega? Hm. Ko je Večerov oder na Festivalu Lent še imel tisti svoj vajb in nobenih ograj. E, mogoče takrat. Ko je prišel mimo Marko Brumen in rekel, da ne pozna ravno veliko folka, sem bil nad tem navdušen. In on tudi. V tem je finta. Naj pride nek nov folk že, o katerem vsi samo govorimo in ga ne dočakamo. Nikomur ne koristi, da bi se nas dobilo, ono, ducat krat ducat in bi nato samo obujali spomine na neke sentiš senilne finte.

    FullSizeRender 6

    Ozvočenje je donelo malo v ono bolj odprto smer proti tirom, pa tudi sosedi vse tja do mosta so lahko uživali v tem, kar je vnovič pripravil Koala Voice. Ni kaj. Če bi še bil njihov letošnji prvenec Kangaroo’s A Neighbour tako sproduciran, kot sfolgajo v živo, bi bilo že kičasto. Gibljivo, migetajoče, muzika za boke in petkov večer. Bobnar Miha Prašnikar je vse bolj gonilna sila, kitarist in basist pa v nekem svojem svetu, ravno dovolj narazen, da ima Manca na sredini ves tisti prostor zase. V črnem puloverju in s tako dolgimi lasmi je nehote na trenutke spominjala na Ozzyja Osbournea – ampak samo takrat, ko je odložila kitaro, kar rodi, saj ne vem zakaj, presenetljivo željo po tem, da bi čimprej vzela kitaro nazaj. Ker so preprosto drugi band. Pa še z nečim? Kaj že? Aja! Saj res! S slovenščino. Sede jim, kar sem pisal že po avgustovskem nastopu v Rušah. Koala Voice, štiričlanski zagorjanski šus, ima ves potencial in je trenutno, brez konkurence, najbolj živahen, živ, oprijemljiv, s kilometrino nadroljan slovenski band. Pravi izbor! Morda bi lahko le bobnar drugič malo bolj konkretno zakričal, ne pa resignirano, utrujeno in čisto kanček preveč hipstersko dodal: “Jutri pa Murska Sobota.”

    Pavza je bila kratka za en špricer, mali ali v’lki, saj ni važno. Tonski mojstri so se lovili, ker je pač bilo prvič. In pri Dječacih so se ulovili izjemno. Dragi moji, e, tako se pride na oder! Tako. S flašo Jacka! Polno flašo Jacka! Rene mi je pisnil, da bo šel štet folk, pa smo nekako preko prsta prišli do… kaj pa vem… 500, 600? In ja, ta folk ni zalutal. Prišel je… Na Dječace! 

    Hrvaški hip-hop trio, ki je v živo sekstet, je na sceni dlje, kot bi pričakovali – glede nato, da so šele zdaj, konec leta 2015, prvič v Mariboru. Bojda. Tako so (mi) rekli. Skratka, tako se pride gor na oder. Da že vse dela. Da se Nejc Birsa, napovedovalec špilov [kapo dol, to manjka na večini takih prireditev, lokalec, ki ve, kako in kaj!], lahko dere že v uvodu komada. In potem. Ivo Sivo s flašo Jacka. Zondo pa s flašo – janževca. Žlempal ga je, da je pogasil žgoče glasilke, kar iz flaše, dragi moji. Janževec. Ja. Oni. Literski. Šluk, šluk, šluk.

    Za band, ki ima za sabo že tri plate, izpadejo tako profi neresno, kot da jih imajo posnetih že osemnajst. Vse dela. Vse štima. Vse ruži. Hudo dosti moraš dat’ skozi, imet jajca, napolnjena z antifrizom in dober dan, da zvoziš taki šov tako narolan. Punjene paprike, Ajmo ća, Dalmacija, tralala. Folk? Polovica skoraj jih je znala večino refrenov. Band, ki ima v svoji biografiji napisano “nikom slični, najjači”, je točno to. Nikomur podoben in najjaći. Zakaj? Ker so pohvalili ona dva soda, iz katerih je bruhal ogenj, da bi nam bilo vsem topleje. Kot v ZDA, je priletelo z odra. Ja. Res. Soda sta zmagala.

    IMG_7620

    Dječaci nimajo tistega hip-hop efekta, ki zna ubiti špil v živo, če se live izvedba preveč zavleče in odluta nekam v tri krasne. Nak. Dječaci so zadržali publiko… Jaz sem kliznil malo prej, ampak dobil hudo več od tistega, kar sem bil pričakoval iz izkušenj. Da bo pač.. Na pol izvedeni špil, ki bi lahko bil toliko več. Nak. Petkov Open Air večer na Festivalu Mladi Maribor je bil več, kot bi lahko pričakoval in sanjal. Festival Lent že dolgo ni to, kar je bil ta petek. In tudi ne Piše se leto. In še kaj. Tole je nov začetek, nova priložnost, nove iskre. Itak, da je zadišalo tudi po zelenem, vendar mirno, kouzi, nasmejano, prijetno, toplo in domačno vzdušje je pokazalo, kaj vse lahko Maribor zmore. V Ljubljani so podobno poskušali precej bolj velikopotezno tam pri Tobačni s tistim urbanim festivalom in se velikopotezno skeširali in potem na prste šteli folk.

    Tu me je pa spomnilo, ko sem videl par fac, ki je semkaj prišlo iz glavnega mesta, zakaj ima Maribor zadeve, kot so Poštna, Salon uporabnih umetnosti in to. In ko vidiš onega Lovšeta iz Stolpa 3 in ga oteraš nekam, ker ni več Stolpa 3, pa ti pove, da ima baje neko noro novo idejo… Ne smem povedat’, kaj je, ampak ideja je res luda. 

    FullSizeRender 8

    Kot je ta predlog, da bi ta open air na tak način, ki ne daje takoj vnaprej vtisa, ono, kaj se te pekarnarji spet nekaj grejo, saj se ne znajo nič zmenit.. skratka, da bi to prizorišče zaživelo tudi v toplejših mesecih. Morda na zadnji šolski dan? Ja, verjamem, da stanovalcem to ne bi dišalo. Ampak hej. Vseeno pa so lahko ponosni, da se je izpeljalo nekaj takega. Ker… Sicer o takih zadevah beremo v tekstih o Beogradu, Berlinu in to. Ne več. Zdaj imamo kaj takega tudi mi!

    P.S.: Če utegnete, kliznite še nocoj na Site hlapce in Polyzone. Več lahko preberete tukaj.