Privilegij je, pa hkrati izziv, včasih prepir. Kaj je nacionalni šport, šport številka ena? To bi bile kolumne posebne sorte. Knjige. In so šank debate, no, šanki bodo kmalu izumrli, vsaj takšni hripavo glasni. Prej internet komentiranje. Smučanje proti fuzbalu, košarka in kolesarstvo, rokomet in veslanje, odbojka in atletika, jasno, pa hokej, pa judo, pa celo deskanje, pa … Ne prideš do konca. Potem so tu tradicije od Planice do večnega derbija. Pa milijavžnt uspehov. Ampak letos sem se, kurc, staram se, familija, to in ono, zalotil, da res radi gledamo skoke.
Saj to ni nič novega. Skoki so pač naš šport, v njem smo izredno uspešni, je pa res, da so uspehi prišli za alpskim smučanjem. Vendar so res nacionalni šport. Zakaj? V Kobilju visi slika, kjer so pubeci v času črnobele fotografije, torej dooolgo nazaj, skakali s smučmi. Ja, v Prekmurju. Pod Pekrsko gorco v Mariboru je bila celo mednarodna tekma, gledalcev pa so našteli v petmestni cifri. Pa Jablance imajo skakalnico, nedaleč od Maribora. In še jih je. Že res, da so najbolj uspešni praviloma Gorenjci in tisti rajon, četudi je Timi Zajc iz bolj vzhodnih koncev, tam, Žalec in to.
Ampak saj ne gre toliko za zgodovino, četudi seveda gre. Uspehi so še kako bistveni, za skoke toliko bolj. Malo je športov, ki jih gledamo le zato, ker imajo neko čast in draž. Miting v Zürichu, atletika, recimo. Marsikatero državno prvenstvo je celo v finalu izgubilo na vplivu in pomenu. Ja, tudi v hokeju in košarki. Derbi v fuzbalu je imel tudi mrke dni, kar štiri leta ga v prvi ligi ni bilo, še ko se je vrnil, je trajalo, da je spet postal nekaj več. Skoki pa vemo, kako je bilo, vse tiste oddaje, kako se v Planici samo pije in kozla, enim od veselja, drugim pa od žalosti, ko se je podrla Bloudkova velikanka.
Vse to so zunanji faktorji. Nekako so bili časi, ko so bili skoki daleč za smučanjem. Spet, uspehi. Po Primožu Ulagi je bil Franci Petek. Po njem z malo pavze Primož Peterka, potem pa dolgo noben, vse do Petra Prevca. In zdaj to traja. Skoki so s Planico na čelu postali naše jedro. Preganjalci dolgih zim. V tem športu smo tako prekleto uspešni, da v recimo mešani ekipni tekmi srebro pač … Ne da nismo veseli, samo mi bi zlato, ker smo zlati bili že večkrat. In vsi ti prevci. Tista slika, ko se Cene, Nika in Domen s kavča odrivajo, Peter pa jih gleda, tista slika bi morala nekje še posebej viseti in je vredna gigamuzejskih evrov. Je.
Skoki so sicer šport s čelado, tako da vedno ne vidimo obrazov tekmovalcev. Ampak ne za dolgo. Ko čakajo na rezultate, snamejo očala, nato še čelado. Vemo, kako so videti naši in ker so naši iz zime v zimo dobri, gledamo in gledamo in vemo, kako je videti Stefan Kraft, denimo. Skoki so šport, ki se je potrudil za malo več poštenosti, vetrna izravnana in vse te točke smo sprva čudno gledali, potem je pa prišel »modrinček«, ki ga zdaj čakamo in nekako razumemo, čeprav prav zares pravil ne poznamo. Zakompliciranih pravil, pa potem še vsi ti dresi in norveška afera, ki jim utegne spet čisto uničiti skoke.
Toda bistvo je prav v tem, da so skoki potihoma negovali tradicijo. Saj skušajo še kam, se širiti in vse to. Govorim lahko le kot analfabet. Skoki imajo to prekletstvo, da skače tako malo držav in se pojavi vedno legitimen argument o konkurenčnosti. Tako kot tista, da je lažje biti svetovni prvak na srednji skakalnici kot najboljši fuzbaler v svojem bloku. Kar ni prav. Toda zdaj, ko so naši vedno nekje blizu, ko čakaš celo na Niko Prevc, potem ko tudi mi nismo bili brez afer in odmevov, pa najsi je šlo za Timija Zajca ali tisto nesrečno zmago Jurija Tepeša, skoki so nekako skoraj meditativni. Vredu, odvisni so tudi od komentatorjev, kar je tema zase, nihče ni popoln, Andrej Stare ni bil, Aleš Potočnik je prekleto glasen, Miha Mišič navijaški. Ampak če to odmisliš, skoke lahko mirno gledaš. Je tak higge sport. Saj je napeto in vse, vedno lahko tudi kdo grdo pade, toda to dričanje s puklov … In praviloma je vsega konec v, kaj, poldrugi uri, mogoče dveh? Toplo ti je, ko oni zunaj skačejo. Zdaj šele razumem, zakaj imajo ta šport ljudje tako radi.
Čeprav spada med redke športe, ki jih mi, navadni smrtniki, pač res ne moremo izkusiti. Še vesla lahko vsak, igra tenis, gre na golf, še reli se lahko greš magari s svojim avtom, vse borilne veščine, atletika večji del z izjemo kake palice ali kladiva, da ne omenjamo vseh športov z žogo. Dobro, bob, ajde. Pa biatlon, pogojno. Ampak skoki? Ne vemo, kako je. In to jim ohranja moč, čudovitost, izraznost. V tem športu je vprašanje o »občutkih« res legitimno. Še sami ne znajo vedno povedati. Kako bi? Na živce mi je šlo z leti, kako obstaja tak šport, kjer si leto, mogoče dve, redki pa tri res najboljši, potem pa te ni. Kar tako. Ne da si kar tako zglajzal. Poškodba, gostilna, zasebno življenje. Ne, ne. Ni te. Stoch, Schlierenzauer, Ammann in taki. Nekoč nepremagljivi, potem pa skačejo, ker se pač skače. Tam, petnajsta, dvajseta mesta. Kot da bi se Federer, Nadal in Đoković zajebavali še v zadnjih letih za mogoče drugi krog grand slama. Mogoče. Ali da bi Modrić igral spet za Zrinjski kot posojen nogometaš. Saj so jabolke in hruške, smuči in žoge, že že.
Toda skoki so, z uspehi seveda še bolj, šport, ki ga šele sčasoma bolje razumeš. Pa čeprav se spomnim, kako sem prišel tisti ponedeljek ali torek, v vsakem primeru pa med tednom, iz šole, pa je v Innsbrucku navdušil nek skakalec, ki so ga naglaševali kot Petêrka in šele zatem Péterka. Pri čemer je Primož Peterka tisti, ki ga je lovila Nika Križnar (Vodan), ulovila pa le Nika Prevc z dvema kristalnima globusoma. Edini zares tak zvezdnik, ki ga nismo ulovili sproti in nismo razumeli in se nismo ujeli. In je, kjer je. So države, kjer ti je prav vse oproščeno. Še če si čisto zapit, kot je veljalo za Georgea Besta ali Paula Gascoignea. Ne rata vsem tudi v življenju.
Skoki ti čez vse te vikende dajo vedeti, da ti pa morda ni tako težko. Pomirijo te. Iz serije v serijo, iz pukla na pukl, od skakalca do skakalca. Iz zime v zimo. Starejši, kot si, bolj te zajame tradicija poznih vikend popoldnevov.
