Oznaka: kolumna

  • Kako se (ga) je Trust (spet gor) ofnal

    Kako se (ga) je Trust (spet gor) ofnal

    Ne, da se je Trust odprl. Trust se je gor odprl. Po domače, gor ofnal. Maaaajko mila. Kaj. Si. Nor. So otvoritve in potem je to, kar smo fasali včeraj, 2. oktobra 2026. Ko teče švic, pivo, špricer, jezik in cajt. Najprej, nazaj, okoli, povsod.

    Soki ti posveti komad, pa čeprav The Cult, pozdravi te ene sedem folka, ko še vedno ne veš njihovih imen, kot jih itak nisi vedel že februarja 2002, zapaziš in pozdraviš tisto sceno, ki ji Maribor lahko pač recimo temu reče scena. Predvsem kolegi gostinci in ta klika. Lepo videt, da pridejo in se podprejo. Ceh pa to. Nafilano pa je itak bilo tak, da smo doli, vsaj v baru, jaz sem kliznil prej, komaj dihali.

    Biblična vrsta za not prit!

    Dupli Trust koncept si nekako še razumel, kavarna in klub, ampak trojni, tripli, na kubik? Biblično, nedojemljivo, vesoljsko, sveže. Ko vidiš ob pol enajstih, pol ure po uradnem odprtju, vrsto že za vstop v ex Kaos? In pol vidiš gomilo, hordo, tovornjak mularije, ki čaka, da bo šla noter? In enako, na storyju, vrsta ob polnoči? Vrsta skoraj do Arturja? Katerega leta smo, katera valuta je, koliko sem/smo stari? Pa ni šlo samo za retro, za nostalgijo. O, ne. Šlo je za nekaj več. Za mesto, ki nima ravno dosti opcij, da greš ob pol dveh “še samo malo pogledat”, je nekaj takega očitno nujno.

    Kak. Pa. Lepo.

    Ko misliš, da se ena vrata nikoli ne odprejo, greš pol doli iz enega v drugi plac. Skozi nevidne zide. Ko ti je doli v baru res hica, švic teče, kamor ne bi smel, ko The Roctors žgejo, kakor že dolgo nihče ni žgal (kvečjemu na kakem parkingu, ampak ne te sorte), potem veš hkrati, da je bilo fajn bit mlad in da si že tudi malo star. Ampak ni ravno dosti ludi tam jamralo, da je hica. Hica je, lej, Soki še bobna coj, ti pa jamraš?!

    Je to možno?!

    Ko greš doli od Trust Cluba do Trust Rock & Blues Bara (ex Kaos), še kar ne dojameš. Je to možno? “Veš, samo nea povej, jaz v Trust clubu ne vem, če sem kdaj bil, tam zadi, doli, no, Kaos, tam pa itaaaaak!” mi reče neimenovani najbolj znani mariborski bobnar. Če je kdaj to bilo recimo, da ločeno, čeprav smo eni zamudili ero šmizo vs. šminker vs. rocker vs. piflar vs. želva, zdaj več ni. Trust ni en, Trusti so trije, je pa v bistvu en. Tripli, trojni, na kubik. Še enkrat: iz Trusta v (zadnjič bom napisal) Ex Kaos lahko greš. Ali pa si vsaj tokrat lahko šel. Na otvoritvi.

    No, zdaj je. Kavarna s pregrešno elegantno teraso, kjer te tisti ogenj prav vabi, da se zicneš in zijaš not (ali pa rečeš: “Jaz sn mislo, da je tu šank!”). Kavarna, ki je res lounge. Da sem jaz spet študent in grem tja na kavo? Mama, ata, jaz bom vsaj doktor. Pa ne neke sendvič faksi. Ono, resno. Kavarna s stilom. Ko ti kelnar z rokavico natoči pir, te veš. To so drugi svetovi. Ni šminkersko, ni preterano, temveč uglajeno. Ne počutiš se bebavo, ker nimaš suknjiča ali srajce ali boljših šuhov, temveč bi rad bil tam, da bi jih mel.

    Zdravooo!

    Trema kot oktobra 2001

    Ker na otvoritev? Nisem si niti sanjal, da se bo folk tako lepo opicanil. Mogoče zato, ker mi je Nešo samo po telefonu rekel, čuj, pridi, boš nekaj povedal za uvod, ob sedmih ja. Pa nisem videl vabila, ki je, ne dvomim, bilo lično. Na koncu nisem povedal nič ob sedmih, pa tudi ob osmih ne. Pa saj še boljše. Ki. Je. Mene. Najdo. Kaj bi pa rekel? Razen to, da imam večjo tremo kot oktobra 2001, ko sem ob pol treh vjutro tiščal ključ noter v ključavnico in molil, da ne bom zbudil starih dveh. Trust in Kaos, kjer je zdaj Trust Rock & Blues Bar. Saj so imeli itak na “meniju” gor napisano, da brez odvečnih govorov. Kaj boš govoro, špilaaaj. Gori so špilali, doli so špilali, da ti je zašpilalo.

    Ni mi samo en, ki je moral bit tam, ker sem jaz moral it z njim toliko let nazaj, ki je rekel, da ravno to manjka. Da neki hišni, live band žaga. Pa tudi, če 128-ič čuješ Sweet Child O’Mine. Eno je sicer otvoritev, jasno. Ne bo vedno tak puno, ne bo vedno banda, ne bo vedno tak. Je pa dobro videt mularijo, da je poprijela za palce in zavzela tiste tri biljard mize. Ko sem zapazil eno res, res mlado dekle, sem vprašal tri ljudi, koliko mislijo, da je stara. Vem, izpade, no, narobe. Počakajte. “Mogoče 15, ampak bolj verjetno 14,” so vsi trije zinili. “Veš, zakaj sprašujem? Ker pazi, tolko smo praktično mi bili stari, ko smo sem hodili. Pa mogoče še malo starejši. Ampak mi.”

    Nea mi šarkvodke polij

    Debata o tem, da je več mularije v petek v fitnesu na kardio tracku kot v klubu na šarkvodki, je itak zadosti. In, ja, cajti so se spremenili. Dobro je videt ljudi, ki ne, da bi radi, da bi ti cajti vedno trajali. Ne bodo. Bivši Kaos (bemti, ne morem se losat, trajalo bo, da rečem Trust Rock & Blues Bar) je narejen zaradi in iz ljubezni in odnosa. Ne zato, da bi bili za vedno v letu 2002, plačevali s tolarji, smrdeli po čikih in dišali po prihodnost, ampak zato, ker je bilo vredno. Ni vsiljeno, da češ, čagajte, kot smo mi. Po mizah dvomim, da še kdo zares pleše. Mi smo, ampak če zdaj ne, pač ne. Če bodo, super, samo, prosim, ne v štiklah in če padete, nea mi šarkvodke polij.

    Tomi Meglič. Big Foot Mama.

    Mimogrede, včeraj čez dan slišal nekaj, da sem se skozi nos režal. Baje je bil tip, nedolgo nazaj, ki je šel na 90’s Party, na Štuk al nekam, pa si je sredi večera, sredi placa, not, prižgal čik. Pride varnostnik in mu zine, alo, vgasni čik, kaj ti te je. “Če pa so devetdeseta! Te smo lahko kadili not, ne?”

    Ampak najbolj obetavno pa je bilo videt tisto vrrrrrrsto za vstop. In tam je bil EMŠO mlad, vsaj tak, na oko. Niti en se ni bunil, vsaj nisem čul, pa si 38 v čakalni vrsti. Klic na Telemach ali obisk lekarne pri bolnici nima za kebab z več mesa. Zato res, čeprav ne vem, kako sem se tam znašel, da ni bilo, kot sem mislil, da bo (“Ki misliš, da sva se spoznala? Tu sva se vidla” je stavek, ki ga jaz ne morem rečt za razliko od številnih), je ravno v tem poanta. Spet tam, vedno tam. Trust na kubik nima občutka, da imaš vedno neko rezervo, b varianto, c opcijo. Ne, ne. Je točno tam. Z namenom.

    Roker, noben me ne bi vido!

    Okej, jaz bi dal gor med Jimija Hendrixa in BB KInga še gor Fekijevo sliko. “Pa saj noben ne bi vido, rocker, haha,” mi je pisno Feki iz mišpulta. Samek se je samo malo zamislil, pa že grabil za napačno ročko od pira, varnostniki so zgledali kot iz James Bond filma, kanapejev se nisem dotaknil, ker se mi zdi, da bi jih moral vikat, ker je bilo tako zelo na nivoju, da samo gledaš, res, greh je pajsnit tako umetnost od hrane.

    Sam bom Trust in te place vedno videl drugače. Nikoli kot torek, čeprav vem, da je to glavni del. Vidim kot nekaj, kar to mesto reees rabi. Pa nima veze, ali znaš zamenjat strune na kitari, če si bil dovolj star, da veš, kje je Esmeralda bila v Mariboru (in kdo sploh je). Včeraj je bil en tak večer, ko veš, da vsi tisti petki (ja, petki, kurc pa sobote, v soboto so se imeli fajn tisti, ki niso bili samski v petek) niso bili zaman. Da te lude pozdraviš in se nasmejiš, ker se oni tebi.

    Eno je odpret. Drugo se je gor ofnat.

    Eno je gor odpret. Nekaj drugega pa se je gor ofnat. O, ja. Poklon. Nisem ravno tip za otvoritve, kaj šele za kanapeje, vip dogodke in to sceno, nisem bil na prav veliko otvoritvah, zato ne morem reči, da je to bila zgodovinska, epska, unikatna otvoritev. Ali da je dogodek leta. Ker nisem bil na Club DH, žametni večerji, na kakem dogodku v Vinagovi kleti… za to je stručko in res dober stručko Denis Bende Živčec. Ali pa Marko Pigac. Oni to redno spremljajo, so tam, opazujejo, pišejo, fotkajo. Eni pa pač pridemo, zalutamo tu in tam. In vidimo, da je ta Trust na kubik, Tripli Trust, kakorkoli mu boste rekli, res nekaj, česar nismo imeli. Ne vem, če temu lahko rečeš trije floori, ampak, še enkrat, sprehod doli med Trustom in ex Kaosom je kot da prehajaš dimenzije.

    P.S. Kaki šov pa je imel majster blagajničar v Fast Foodu pri Štuku. Stand up, vštet v ceno vsakega pomfrija, čiza ali kebaba. To si ti naročo? Si ziher, lej, kaki ded si, ne bi še kaj? Ti, mala, kaj boš? Nič? Dobro, dva čiza, en nič, pa brez senfa. Poklon. To je tisto, kar dela razliko.

  • Kdo pa ne bi? Na Palagružu? Pa-la-gru-žu!

    Kdo pa ne bi? Na Palagružu? Pa-la-gru-žu!

    “To? Ti je Šćedro, to prvo, da. Iza ti je Korčula, ono desno ti je valjda Vis.”

    “A ona tri brda?”

    “Koja brda, di? A, to? To je Sušac.”

    “Jel tamo ko živi?”

    “Ne, mislim, da ne, možda svjetioničar.”

    “Dobro, a ono dvoje, jebemti dvojina, tista, no, ona dvojica tamo?

    “Koja dva?”

    “Ono tamo, jedan ima svjetilnik, svjetionik, majke mi … No, drugi nema.”

    “Aaa, haha, ono su ti kamen 1, kamen 2.”

    “Stvarno?”

    “Ma neee! Šta ja znam. Bio jednom gumenjakom, guzio na onom bez svjetionika, kako smo se samo napili!”

    “Dobro, a gdje je onda Palagruža?”

    “Vidiš tamo daleko? Vidiš? Ne? Još gledaj, još, još, još samo malo.”

    Pljuska, imenovana Palagruža

    In potem je priletela pljuska iz morja. Evo ti Palagruža. Palagruža je tako daleč, da mi, kopnaši, sploh mi izpod Pohorja, moramo dobiti pljusak, direkt v oke. Palagruža je mitsko daleč. Vsak, ki je bil kdaj na južni strani Hvara, skozi na roko skopan tunel, je videl rajske otoke in potem vprašal, ker pač slišiš za Jabuko in Palagružo, kje, pizda, je Palagruža. In ne dobiš odgovora. Na to se ne pokaže. Vsaj meni ni. Itak ne bi pomagalo. Palagruža je najbolj oddaljen otok, zadnja vukojebina, ki še spada pod Hrvaško. To smo nekako izvedeli – še preden je nastala wikipedia. Nikoli pa, kje je. Niti tega ne, da je bližje Italiji. Palagruža je bila, zaradi mene, lahko tudi nateguncija. Ker mene se je gladko dalo vložit. Da se platani pred Prvo gimnazijo v Mariboru reče Edvard. In te jajce.

    Foto: Zajem zaslona [HRT]

    Ampak Palagruža? E, Palagruža pa dejansko obstaja. In zdaj, ko je Andrea Buča s “Plovput 7, Palagruža je” posnela enega tistih dokumentarcev, za katerega bi rad pogledal vsak dan štiri dokumentarce, ne samo, da obstaja. Ko vidiš tak dokumentarec, vidiš, da nikoli ni prepozno in da je vedno rešitev. Pa ne samo za tiste, ki grejo tja. Ampak da je vedno rešitev, da poezija, poetika, poema še obstajajo. Kako krasen dokumentarec! Kako močen, pa čeravno ne bo dobil najbrž ekstra nagrade. Je tisto najlepše, kar taka stvar sploh lahko je. Občutek.

    Mi? Mi tega nimamo

    Ker mi? Ne, mi tega nimamo. Oni pa imajo. Če ti je pri nas, znotraj naše krasne domovine, res jeba, res hudo, res za šicnit se, kam boš šel? V hribe? Ja pa ja. Štirje Nizozemci te bodo prosili za selfie. V kočevski gozd? Bo nekdo tam in napisal res top knjigo kot Irena Cerar. Povedano drugače, pri nas, ko je res hudo, ko so devetdeseta, ko nimaš šihta, ko ne veš, kak boš nahranil familijo, pri nas te opcije ni. Da bi šel na … Palagružo.

    Vojislav Šajin je šel. Leta 1999. In tam ostal skoraj 30 let. ker nekdo pač na Palagruži mora bit, skrbet za svetilnik, tam je en mesec, pa en mesec na kopnu, če sem prav ujel in razbral iz ene ure, ki traja eno življenje. Dokumentarec za tv je seveda tudi žanr in obrt, toda ko vidiš nekaj takega, se ti zdi, da bi tole moralo dobiti nagrade, ampak ne. tudi temu ni namenjen.

    Foto: Zajem zaslona [HRT]

    Ščepec, ki postane začimba

    Ne vem, ampak zdi se mi, da je avtorica dokumentarca šla na Palagružo tudi zato, ker je dejansko “morala” iti. Da je to nucala. Ampak dala sebe ravno za ščepec, ki ga je Šajin, svetilničar, vzel kot začimbo za prekrasno jed. Sveži ulov ribe, ki jo spečeš na oglju, pa čeprav si fan mesa. Dokumentarec, po katerem imaš, čutiš, slutiš, da obstaja mir v nas, pa naj se sliši še tako klišejsko. Ni. Šajin bi lahko bil kdorkoli skoraj od nas. Pač hotel je šiht. Vzel nekaj, kar bo prehranilo familijo. In šel na Palagružo. In šel tja, kakor bi šel tudi sam. S strahom. Kaj če fašem alergijo, kaj če se polomim, če je prva bolnica 120 kilometrov s helikopterjem stran. In so dnevi, ko na Palagruži ne moreš pristat in ne moreš od tja. Osemmetrski valovi in veter, ko stene, debele kamnite stene plešejo.

    Foto: Zajem zaslona [HRT]

    Ne verjamem, dvomim, da bo Andrea Buča to brala, ampak ne glede nato, si zasluži zahvalo in pohvalo. Zakaj? Ker je posnela v tem času nekaj, kar čas ne samo, da ustavlja, ampak ga nazaj relativizira. Zveni zapleteno? Ni. Ko gledaš nekaj takega, pozabiš, da bo alarm zjutraj čez pet minut. Pozabiš, da se bo mudilo. Da je sto svari za naredit. Posnela je sodobno, moderno pesem v svojem mediju. Ravno zato, ker je pustila dihati vsemu, najbolj kameri, ki bi bila vredna dobrega starega žlahtnega traku. Ker ne vidiš samo Palagruže, ne slišiš le pogovora, ne opazuješ samo narave, morja, galebov. Vidiš dušo, vidiš karakter, vidiš in skušaš dojeti tisto oddaljenost. Lahko deluje Palagruža kot eskapizem? Kot nekaj, kar bi potreboval vsak od nas? Ja. Ampak morda zanalašč ni v kadru celotna tabla, ki je pred vrati izjemne stavbe, na kateri je vsem nam znana tabla s posteljo, napisom Apartman in tremi zvezdicami.

    Ampak v februarju?

    Palagruža bi lahko bila, ne, kolikor vem, je turistična. Ziher je bil tam kakšen vaš znanec. Ker Palagruža je nekaj, kjer se obtačlaš. Ja, nekje med majem in septembrom. Ampak februarja, v veljači? To je dokumentarec, po katerem bi rad vedel imena mesecev v hrvaščini (kjer je listopad, mimogrede, oktobra; v starem slovenskem poimenovanju je listopad november). Samo zato, ker imajo pač drugačen, starinski prizvok iz časov, ko so meseci bili, jebiga, eko, naravni, bio, kakor hočete. No, ekipa je prišla na otok snemat pozimi, ker takrat je to pač druga priča. Ko res vidiš, da je eno ideja o Palagruži, drugo pa kamen, kjer ti žena skuha kosilo, kjer sam delaš kruh, kjer se prekleto dobro naučiš, kaj je odprti zlom noge.

    Foto: Zajem zaslona [HRT]

    Včasih, očitno algoritem morda še deluje. Še predobro. Za ta dokumentarec sem videl zjutraj, po dnevu, ko se ti zdi, da je šlo vse v devet pm. Na kubik. In to na facebooku, ker ga je delila sosošolka iz OŠ Bojana Ilicha Nadia P., ki dela, kolikor vem, na Radiu Slovenija? Pustimo, za hip, debate o referendumu, prispevkih in vsej politiki. In samo uživajmo. Ker nekaj takega, kot je ta dokumentarec, je ne samo presežek, temveč meditacija, izkušnja, odmor, skoraj jebeni dopust. V eni uri niti ne spoznamo prav veliko, zgodba je okvirna, toda še zdaleč ne zgolj površinska. Je odmerjena. Bolj kot se vrti svetilnik, razlog, da Palagruža sploh je, kar je, od leta 1875, bolj se vrtimo mi v preizpraševanju, kako se vrtimo mi in kaj je res pomembno v življenju.

    Hvala in bravo!

    Vojislavu Šavinu bi lahko ali zavidali življenje ali pa bi bil kot rariteta, posebneš, specialiteta. Nič od tega ni. Preprosto je. Šel bo v penzijo, nekdo drug bo prišel in se priučil, kaj tak otok, otočič sploh je. Ampak prav ta mimobežnost življenja, tam, kjer se čas ustavlja in kjer, kot slišimo, se na koledar nikoli ne gleda, je nekaj, kar nam celo pritisne tisti pljusak. In je Palagruža točno to. Vsi bi, pa hkrati zares ne bi. Palagruža ni moment, ni tik tok, ni instagram. ne zares. Turizem gor ali dol. Februar je lahko lep toliko, kolikor si ga narediš lepega. tudi v kamenju. In valovih. In jugu in burji.

    Foto: Zajem zaslona [HRT]

    Plovput 7, Palagruža je ima vse, kar bi naj imel vsak dokumentarec, dejansko pa imajo lahko le redki. Ko se začuti tudi avtorje, kamor gre šteti tudi kamermana, ki sta opravila res remek delo (ona galeba ali pa kadri sonca, maaajko mila). Rdeča kapica avtorice je vpadljiva, je urbana, ampak bolj kot jo gledamo, bolj je njena, bolj je ona, bolj je palagružasta.

    Zato je to nekaj, za kar se lahko reče samo: hvala in bravo!

  • Zakaj skoki z leti vse bolj pomirjajo

    Zakaj skoki z leti vse bolj pomirjajo

    Privilegij je, pa hkrati izziv, včasih prepir. Kaj je nacionalni šport, šport številka ena? To bi bile kolumne posebne sorte. Knjige. In so šank debate, no, šanki bodo kmalu izumrli, vsaj takšni hripavo glasni. Prej internet komentiranje. Smučanje proti fuzbalu, košarka in kolesarstvo, rokomet in veslanje, odbojka in atletika, jasno, pa hokej, pa judo, pa celo deskanje, pa … Ne prideš do konca. Potem so tu tradicije od Planice do večnega derbija. Pa milijavžnt uspehov. Ampak letos sem se, kurc, staram se, familija, to in ono, zalotil, da res radi gledamo skoke.

    Saj to ni nič novega. Skoki so pač naš šport, v njem smo izredno uspešni, je pa res, da so uspehi prišli za alpskim smučanjem. Vendar so res nacionalni šport. Zakaj? V Kobilju visi slika, kjer so pubeci v času črnobele fotografije, torej dooolgo nazaj, skakali s smučmi. Ja, v Prekmurju. Pod Pekrsko gorco v Mariboru je bila celo mednarodna tekma, gledalcev pa so našteli v petmestni cifri. Pa Jablance imajo skakalnico, nedaleč od Maribora. In še jih je. Že res, da so najbolj uspešni praviloma Gorenjci in tisti rajon, četudi je Timi Zajc iz bolj vzhodnih koncev, tam, Žalec in to.

    Ampak saj ne gre toliko za zgodovino, četudi seveda gre. Uspehi so še kako bistveni, za skoke toliko bolj. Malo je športov, ki jih gledamo le zato, ker imajo neko čast in draž. Miting v Zürichu, atletika, recimo. Marsikatero državno prvenstvo je celo v finalu izgubilo na vplivu in pomenu. Ja, tudi v hokeju in košarki. Derbi v fuzbalu je imel tudi mrke dni, kar štiri leta ga v prvi ligi ni bilo, še ko se je vrnil, je trajalo, da je spet postal nekaj več. Skoki pa vemo, kako je bilo, vse tiste oddaje, kako se v Planici samo pije in kozla, enim od veselja, drugim pa od žalosti, ko se je podrla Bloudkova velikanka.

    Vse to so zunanji faktorji. Nekako so bili časi, ko so bili skoki daleč za smučanjem. Spet, uspehi. Po Primožu Ulagi je bil Franci Petek. Po njem z malo pavze Primož Peterka, potem pa dolgo noben, vse do Petra Prevca. In zdaj to traja. Skoki so s Planico na čelu postali naše jedro. Preganjalci dolgih zim. V tem športu smo tako prekleto uspešni, da v recimo mešani ekipni tekmi srebro pač … Ne da nismo veseli, samo mi bi zlato, ker smo zlati bili že večkrat. In vsi ti prevci. Tista slika, ko se Cene, Nika in Domen s kavča odrivajo, Peter pa jih gleda, tista slika bi morala nekje še posebej viseti in je vredna gigamuzejskih evrov. Je.

    Skoki so sicer šport s čelado, tako da vedno ne vidimo obrazov tekmovalcev. Ampak ne za dolgo. Ko čakajo na rezultate, snamejo očala, nato še čelado. Vemo, kako so videti naši in ker so naši iz zime v zimo dobri, gledamo in gledamo in vemo, kako je videti Stefan Kraft, denimo. Skoki so šport, ki se je potrudil za malo več poštenosti, vetrna izravnana in vse te točke smo sprva čudno gledali, potem je pa prišel »modrinček«, ki ga zdaj čakamo in nekako razumemo, čeprav prav zares pravil ne poznamo. Zakompliciranih pravil, pa potem še vsi ti dresi in norveška afera, ki jim utegne spet čisto uničiti skoke.

    Toda bistvo je prav v tem, da so skoki potihoma negovali tradicijo. Saj skušajo še kam, se širiti in vse to. Govorim lahko le kot analfabet. Skoki imajo to prekletstvo, da skače tako malo držav in se pojavi vedno legitimen argument o konkurenčnosti. Tako kot tista, da je lažje biti svetovni prvak na srednji skakalnici kot najboljši fuzbaler v svojem bloku. Kar ni prav. Toda zdaj, ko so naši vedno nekje blizu, ko čakaš celo na Niko Prevc, potem ko tudi mi nismo bili brez afer in odmevov, pa najsi je šlo za Timija Zajca ali tisto nesrečno zmago Jurija Tepeša, skoki so nekako skoraj meditativni. Vredu, odvisni so tudi od komentatorjev, kar je tema zase, nihče ni popoln, Andrej Stare ni bil, Aleš Potočnik je prekleto glasen, Miha Mišič navijaški. Ampak če to odmisliš, skoke lahko mirno gledaš. Je tak higge sport. Saj je napeto in vse, vedno lahko tudi kdo grdo pade, toda to dričanje s puklov … In praviloma je vsega konec v, kaj, poldrugi uri, mogoče dveh? Toplo ti je, ko oni zunaj skačejo. Zdaj šele razumem, zakaj imajo ta šport ljudje tako radi.

    Čeprav spada med redke športe, ki jih mi, navadni smrtniki, pač res ne moremo izkusiti. Še vesla lahko vsak, igra tenis, gre na golf, še reli se lahko greš magari s svojim avtom, vse borilne veščine, atletika večji del z izjemo kake palice ali kladiva, da ne omenjamo vseh športov z žogo. Dobro, bob, ajde. Pa biatlon, pogojno. Ampak skoki? Ne vemo, kako je. In to jim ohranja moč, čudovitost, izraznost. V tem športu je vprašanje o »občutkih« res legitimno. Še sami ne znajo vedno povedati. Kako bi? Na živce mi je šlo z leti, kako obstaja tak šport, kjer si leto, mogoče dve, redki pa tri res najboljši, potem pa te ni. Kar tako. Ne da si kar tako zglajzal. Poškodba, gostilna, zasebno življenje. Ne, ne. Ni te. Stoch, Schlierenzauer, Ammann in taki. Nekoč nepremagljivi, potem pa skačejo, ker se pač skače. Tam, petnajsta, dvajseta mesta. Kot da bi se Federer, Nadal in Đoković zajebavali še v zadnjih letih za mogoče drugi krog grand slama. Mogoče. Ali da bi Modrić igral spet za Zrinjski kot posojen nogometaš. Saj so jabolke in hruške, smuči in žoge, že že.

    Toda skoki so, z uspehi seveda še bolj, šport, ki ga šele sčasoma bolje razumeš. Pa čeprav se spomnim, kako sem prišel tisti ponedeljek ali torek, v vsakem primeru pa med tednom, iz šole, pa je v Innsbrucku navdušil nek skakalec, ki so ga naglaševali kot Petêrka in šele zatem Péterka. Pri čemer je Primož Peterka tisti, ki ga je lovila Nika Križnar (Vodan), ulovila pa le Nika Prevc z dvema kristalnima globusoma. Edini zares tak zvezdnik, ki ga nismo ulovili sproti in nismo razumeli in se nismo ujeli. In je, kjer je. So države, kjer ti je prav vse oproščeno. Še če si čisto zapit, kot je veljalo za Georgea Besta ali Paula Gascoignea. Ne rata vsem tudi v življenju.

    Skoki ti čez vse te vikende dajo vedeti, da ti pa morda ni tako težko. Pomirijo te. Iz serije v serijo, iz pukla na pukl, od skakalca do skakalca. Iz zime v zimo. Starejši, kot si, bolj te zajame tradicija poznih vikend popoldnevov.

    Foto: zajem zaslona TV Slovenija
  • Ovinek, kjer se začne “mesto-mesto”

    Ovinek, kjer se začne “mesto-mesto”

    Še mi, totalni centraši, smo na vratih, ko smo šli ven-ven, rekli, da »gremo v mesto«. V mesto ja. In tako je, ugibam, še danes. Po moje, če si doma nad Glavnim trgom, rečeš isto. Greš. .. V mesto. Na Krekovi smo ziher tako rekli. In kaj je potem mesto? Ko sem gor rasel, tam nekje, ko je Maribor bil drugo največje mesto Slovenije z resnim izzivom, ker ni bil več največje industrijsko mesto Jugoslavije, se je mesto začelo, ne vem zakaj, na vogalu Tyrševe in Slovenske. Zakaj ravno tam? Najbrž bi me prijatelji iz ostalih firtlov samo debelo zijali. Zanje se je mesto ziher začelo prej in širše. Kje se začne center? Kdo bi vedel.

    Ampak nekaj je bilo na tisti stavbi. Z dolgo zgodovino, tam, od leta 1930 in malo čez. Še iz časov Dravske banovine, kakor pravi članek. Stara bajta, arhitekturna bajta. To vidiš, da so še delali Arhitekti. Ne to, kar bi naj bilo danes, ko ne veš, zakaj nihče več ne naredi ono okna-okna. Ne pa čez neke stebre. Bajta tam na ovinku je bila sila impozantna. Morda zato, ker sem tam videl prvi bankomat. Verjamem, dopuščam, da seveda ni bil prvi, je bil pa med prvimi. In vsekakor med zadnjimi, ki je bil še zelo prvinski, prototipski, preden so bankomati začeli izginjati še iz centra. Ko sem bil mali, je bila tam not, v lepi ogromni stavbi, še banka. Ne vem, katera poslovalnica, kakšnega tipa, kdaj sem bil tudi noter, jasno ne kot komitent, temveč kot froc. Na zunanji strani, na stebru, vem, da je bila telefonska govorilna, ona, stoječka, ko ena želva nabita na steber.

    Z leti se pač marsikaj spreminja. Banka je kar dolgo zdržala, ampak ne pa večno. Kje pa, še »naša« ni več, šla je ven leta 2017, če sem prav našel, noter pa je potem prišel, prvi, po moje Petrol. V peš coni. Pa razumi. Itak da ni neslo. Poskusile so pekarne, mislim, da bo Hiša kruh zdaj tretja že. Ker ima pač mimohodno lokacijo. Ampak ne celo leto. Samo takrat, bolj ali manj, ko je šolsko leto.

    In to je v centru res pomembno. Vse bolj in bolj. Saj je bilo tako najbrž vselej, ampak ne pa tako očitno. Ko ni pouka, ko so počitnice, katerekoli že, dobro, pustimo zdaj poletne, ker da imamo turizem, ki je res viden in ne le statistika, ampak Maribor center je zelo, zelo drugačen med tednom in vikendom. Med prvim tednom septembra in februarskimi počitnicami. Sobotni popoldnevi v mestu so, pustimo zdaj lepo vreme in Lent, kar precej očitno prazni. Ali pa kaka manj lepa sreda v juliju. Še vedno imamo kar nekaj praznih lokalov, zdi se, da jih bo še več. Razlogov je malo morje, niti ni to poanta tega teksta. Bolj pa tista, da si nekako včasih prišel na Slovensko in je bilo to res mesto. Nafnaf, papirnica, mesnica, vse to je bilo okoli banke. Zdaj nič več od tega ni, kafič, bajta od kluba, restavracija … Saj se vsako mesto menja, itak da se.

    Vendar vse manj pa vem, kdaj in kje pa je torej mesto res mesto. Kje se začne? Poštna? Glavni trg? Trg Leona Štuklja? Lent? Vendar ne gre samo za kje, bistveno vprašanje bo postalo, kdaj se mesto začne mesto. Ne zato, ker bi ga bilo nujno toliko manj. Je pa mnogo bolj odmerjeno.

  • Štikl leta? Ljujez’n!

    Štikl leta? Ljujez’n!

    Ena mapa. Debela mapa. Žalostna mapa. V njej pa… Velik, zajeban, nehvaležen, življenjski adijo. Ena mapa. En komad. In nato, par mesecev kasneje, ena popevka in ena zmaga. Trpka, a zaslužena zmaga. Ker ta komad res zveni kot trajni komad. Kot slovo. Poletju, ljubeznim, zakonom. Adijo ti, dobrodošel jaz. In prav je tako. Če kdaj, je tokrat nagrada kljub razgibani konkurenci zadela pravega. Če smo že pri tisti primerjavi med medaljo in metkom.

    Pa čeprav sem pesem, sprva, ko sem jo pač ujel, nekako… Tlačil. Nekam tja. V shemo, kjer pač taki komadi (ne)prostovoljno pristanejo. Ampak sčasoma je pesmi uspelo, kar ni lahko, pa kljub tik-tokovski nalezljivi realnosti parsekundnih napevov. Ljujezen gre v uho in se boji iti v srce.

    Emkejeva Ljujezen je frišni slovenski komad leta. Izbor Radia Maribor in Radia SI, ki je letos doživel drugo izvedbo. V državi, kjer smo uvedli nazaj tudi glasbene nagrade v kategoriji popularne glasbe, imenovane zlata piščal, ampak še dolgo ne bomo imeli tradicije nagrad. Kar pa ne pomeni, da so takšni izboru vnemar. Sploh ne. Prej so dobrodošli, še zlasti, če je nabor tako eklektičen, kot je tokrat. Pa čeprav bi o radijsko-glasbeni politiki zlasti Radia SI lahko debatirali. In bomo. Ampak tokrat je v ospredju – komad.

    Komad o… No, saj je vse… Če ne odpeto in odrimano pa prikazano. Emkej ima pod pajsko debelo, predebelo mapo z napisom ločitveni papirji. Ljujezen je. Kreativno ljujezen. Takšen pač je. Od nekdaj. Samosvoj, poseben, trmast, nepropadalčkan. Tip, ki ima tisti prefrigan pogled, ki pa se na koncu izkaže za kreativno poštenega, delavnega, pač z žilico za izstopanje in nastopanje. In v Ljujezen je uspel narediti iz zajebane osebne izkušnje hit. In vmes pobasal še nagrado. Zakaj? Ker ima pesem zgodbo. Pa četudi tako, da nanjo zgolj namiguje. In to je velik dosežek. To je nekaj, kar danes umanjka številnim komadom. Nekaj, s čimer se lahko poslušalci identificirajo, če le malo prisluhnejo tekstu. In Emkejeva mb tempirana dikcija, ki se je upočasnila z vrnitvijo v domače mesto, je pravšnja za tako poslušanje.

    Emkej je nekje vmes seveda postal mainstream rap popevkar. Itak. Tip ima 10 popevk tedna na Valu 202. Ja, deset. Pa še osem drugih takih, ki so bile nominirane. Emkej je prišel do točke, ko je prerasel zgolj rap osnove, kar je seveda spolzek teren, ker se lahko zgodi, da še sam več ne veš veš, kam zares »pašeš«. Ti pa to vestno dajejo vedeti drugi. No, Emkej, tisti pubec, ki so mu še ne dolgo tega pravili, da ima rdeče oči in iz ust mu srmdi, dalje fura svoje, še raje pa je to potem rekel sam sebi, vse to ve. Z ekipo, ki v Mariboru dela nek čisto svoj melos, za katerega se zdi, da mu v tem mestu namenjamo skoraj premalo pozornosti – glede nato, kake uspeše žanjemo.

    Ljujezen je v osnovi precej skuliran komad. Ni sicer zenovski, noče imeti recepta, kako preboleti in »it dalje«. Ne nudi nasvetov, izžareva pa izkušnje. »Jaz grem naprej po poti, rad bi samo malo mira / stopim mimo, prvo prehitim, pol se obiram / jem vegi, hodim v naravo, se hidriram / ne maram onih, ko so redno jezni / rad bi, da si me zapomnijo po ljubezni,« so verzi, ki bi se jih lahko pretopilo tudi v knjižno uspešnico, najdeno pod razdelkom samopomoč.

    Ampak Emkej v Ljujezni pokaže le pot, kako je našel ta svoj… Karkoli že to je. Chill, mir, priznanje. »Vem, da si jezna, samo kaj naj / Vem, da si jezna, samo kaj zaj / Sama si si kriva, da si tak zaj / Sama si kriva, da je tak zaj,« se bere sicer mnogo bolj neposredno, kakor se sliši s spremljevalnim ženskim vokalom (Polona Leben). Vendar niti za hip ne dobimo občutka, da bi Emkej razščiščeval, obsojal ali, po naše rečeno, pucal za nazaj. Marsikdo od nas je že kdaj grdo nadrajsal v življenju. Ko nas pokopljejo želje, pričakovanja, razumevanje. Lahko bi na dolgo in široko pisal tudi jaz o tem, pa zakaj bi, če nekdo nekaj takega stišči v, kaj, tekoče štiri minute.

    Emkej je napisal enega boljših rap ljubezenskih komadov pri nas. Tudi zato, jasno, ker ima ob sebi take mojstre, kot je Vid Turica, s katerim sta naredila tekoči spoj ultimativnega štajerskega flowa, in Žan Hauptman, ki s klaviaturami pravzaprav dela celotne atmosfere občutij in počutij. Ampak bistven je njegov pristop. Ne samo k videospotu, ki le še podkrepi zgodbo, kar je Emkejev vidnejši pristop. Pač vizualna so že njegova besedila, kako ne bi bili še videi. Ljujezen je komad o ločitvi, ampak ne zgolj in samo ločitvi ter vsem, kar ta prinese, najprej slabega, včasih še slabšega, občasno celo nič dobrega.

    Ljujezen niso puzli, čeprav bi lahko bili. Pa niso. To ni mozaik, v katerem bi iskali tuj odsev lastne (ne)sreče. Emkej ni raztreščen, hkrati pa ni nekdo, ki bi dramaqueenasto hlepel po pozornosti, pomoči, uslišanosti. Ne. Preprosto… Je. Kar v tej državi, kjer meodosebna nesoglasja prepogosto pristanejo v črni kroniki, nudi povsem drugačen vidik. Nujen vidik.

    In obenem Ljujezen, ki sem jo sam kar nekajkrat čisto naključno ujel – zlasti na Radiu SI in Valu 202 –, zlasti zdaj, ko je poletje res že odšlo, res zveni kot post-poletni štikl, kot neke vrste mahanje temu, kar je bilo vroče in sijoče. Ni pa skominanje. Daleč od tega. Obenem pa je – po lanski zmagi Alo!Stari za najboljšo izvedbo (Vse bi dal) – to nov dokaz, da ima Maribor živahno, fajn, napolnjeno sceno. Še desetletje nazaj bi komaj našteli dva banda ali izvajalca, ki bi izstopala na nacionalni ravni. Pa zdaj?

    Imamo… To. In povrhu sodelovanj. Alo!Stari in Emkej. Kdo ve, kaj vse še bo.

    Nekaj pa je jasno. To, da je Ljujezen po izboru poslušalcev najboljši komad leta, je dobra stvar. Zelo dobra stvar. Za marsikoga dobrodošla. Ker je jeza… Včasih… Lahko tudi… Ljujeza.

    Nominirani so bili še:

    Neisha – Lajf je tvoj

    Žan Hauptman – Sledim

    Mi2 – Čavun

    Hamo & Tribute 2 Love – Zato ker je mraz

    Jaša Šaban – Roka v roki

    Čedahuči – Odprta knjiga

    Fed Horses – Argentina

    Anja Hrastovšek – Tja bi šla

    Saša Lešnjek – Kaj bi svet brez upanja

  • MB Štof: Milenijsko lulanje

    MB Štof: Milenijsko lulanje

    Najprej se prepričam, da ji je slabo. Ker ja. Lahko ti je slabo tudi iz riti. Saj pa veste. Ampak da bi bilo slabo njej in še štirim, petim, šestim, ono, vsem po spisku? A-a. Tako slabega špricerja ali kebaba ne fašeš nikjer. Ne v mestu, ne več, ne nikjer. In potem vidim. Da punca lula. V počepu. Ha? Kar, ono, vpričo vseh, pol metra stran, tu pred mano, tabo, nami? Gledam in gledam in gledam … Ona lula. Gate dol, hlačke dol in počep, kot da bo letela 240 v Planici. In še malo si mrmra poleg. Mmmm. La la. Bla je … Mmmm. In ugotovim. Da si mrmra Sladka kot med od Mi2. Lula in si poje. Lula kar tam, po ploščicah, ob zid, gor po UŠC Leona Štuklja.

    Skušam ne buljit. Ne, ne tja. Ne bodite perverzni, punca je bila najbrž še fejst dijakinja. Pač pa sem se trudil ne zijat v celo situacijo. V fenomen. V novotarijo. V trend. Delam se, da ne vidim pravzaprav nič. Že zato, ker je taka tema, da upaš, da vsaj ščiješ ti sam po sebi in ne kolega vis a vis, ki ga skušaš ne gledat v fris, ker na mobilnih pisoarjih ne smeš gledat nikamor drugam kot strogo ravno. Nismo hodili v vojsko, jebiga, mamini sinkoti, zato ne vem, kaj pomeni »stoj mirno«, ampak najbrž je nekaj takega.

    Mobilni pisoarji ali legokocke dixiji, kakor hočete, so namontirani na plus, na križec, kao za štiri pubece, torej take, ki v H&M še dobijo majčko, torej tisti androgini dripci, sicer pa so bolj primerni za dva deda, ki poleg pice še spijeta tri pire. Mimogrede, ste že kdaj scali na plastičnih mobilnih pisoarjih? Ko sem šel prvič, kaki dve leti nazaj, me je zalilo. Še danes verjamem, da nisem poscal samega sebe, da me je zalilo samozalivanje, ampak da bi bili mobilni pisoarji tako napredni, da bi se še samoizpirali? Hm. Že zato imam tremo, pa načeloma s tem nimam težav. Samo pred mobilci. Ampak če te fejst scat tišči… Ni ravno važno, s čim je naparfumiran drek v plastiki, ne? Samo, da je.

    Najprej si mislim, pardon, upam, da je to osamljen primer, bizarnost, eksces, pač nekaj, kar se zgodi, ko je velika sila. Pa ne. Šla je ta, pa druga, pa tretja. Niti poščijem se še ne, pa hitro ščijem, raje večkrat kot dlje, ker mi tisto mencanje, ko misliš, da si vse otresel, pa vseeno rišeš lužico v gatah, pa sta dve že objemaje lulali. Najprej so še naredile oni ritualni, skoraj indijanski krog, ko punce skušajo pač s telesi narediti neke vrste wc živi zid. Ne več. Ne te generacije. Lu. Lu. Lu. Pride, gate dol, počep in gremo.

    Pa si mislim. Glej, kaka vrsta je za hajzl. Glej ti to. Kot da je kaj zastonj. In je nefer, seveda je, logistika je pač jeba, ker bi bila rešitev za razlike v fizonomiji med lulčki in lulikami ekonomsko neupravičena. Ali pa si vsaj to pravimo. Bolje, si lažemo. Šele ko imaš punco, ono, res rad svojo punco, bodimo iskreni, ugotoviš, kako nefer je, da se ti lahko poščiješ po varnostniku, one pa marljivo stojijo v vrsti in sploh ne menca tako fejst. Kamena lica. Ker sem hiperempatična drolja, mi je toliko huje in bi šel raje stat v vrsto in potem bleknem nekaj takega, kot je »samo ve ziher lažje držite, ker vam urin ne gre v neki eksterni ud«. Seveda potem, ko sem se že poscal. Drolja sem, drolja.

    Opravim svoje. Pride novi kandidat za mobilca, pardon, čaka, mislim si, da bo šel direkt, da je taka sila. Pa ne. Gleda on, kako pride naslednja. In isto. Vsakič isto. Pride punca, pogleda, gre proti kotu, ki ni v taki temi, ne kaj večji kot sicer. Sleče se in lu lu lu. Niti ne več ob zid. Kar tam. Po ploščicah, zunaj, na prostem, ob dvorani, folk mimo hodi, ona pa se ne pusti motit.

    »Pa doooobro no …« sikne tip.

    Niti pogleda ga ne ova. Tip ofna šlic, se postavi, pogleda njo, pogleda mene.

    »Mislim … Kam smo prišli …«

    Gledam ga in začnem zlagat skupaj te vrstice. Ja pa hvala bogu. Ja, seveda, itak, valjda, da ni kul, da ni okej, vsi bi morali higienično lulat, samo, daj no, kje pa vse mi tipi že nismo scali. Halo. Pa bi nas lahko ravno tako vsak gledal not v tiča in kričal, ker zalivamo nehigienično nekaj, česar ne bi bili smeli.

    Čakam svojo drago, ki marljivo menca. Saj potem se tudi ona, kako uro kasneje, vrhunsko prerine, ker nimaš druge in sem ponosen nanjo, ker ima potencial za Die Hard 7. Če bi bilo obratno, bi se mi tipi vedno na takih prireditvah, kot je recimo Ftrgatev, kjer se za kako uro, ko valjda vse najbolj scat prime, vsi spravijo na hajzl, no, če bi bilo obratno, bi se mi itak vedno spolamali. Ampak se ne, ker lahko ščiješ tudi po zunanji strani dixija gor po dixiju, ob dixiju, nad dixijem, pod dixijem.

    Razmišljam in vmes slišim dve pupi, ki eno malo bolj močno kolegico, ki se postavi v vrsto, nagovarjata, naj gre še ona. Seveda se brani, okleva, tuhta, išče izgovore. Samo kolegici sta vztrajni. Fejst vztrajni.

    »Daj nooooo zaj bojoooo Midvaaaaaaaa, ne bomo zamudleeeeee. Saj te boma držaaaliiiiiii.«

    To je zaleglo. Pa so šle, lepo ob ograjo, sta jo objeli, vse tri so počepnile in gremo. Lu lu lu. Ono, če bi iztegovale noge, bi gladko bil kankan. Nekaj kakor ponosen sem bil. Prav je. Naj. Zakaj bi mi scali po ograji, mimo, po sebi, v gate, po dixiju, mimo vrste, one pa bi naj se držale pravil? Ker kaj? Če se sleče in če se ne ziba preveč, torej da se v počepu ne polula, kaj pa je to takega?

    In sem bil vesel. Da to ni sploh več nič takega. Da lahko tudi one. Da ni sramu, da ni stigme, da ni neenakosti. Ker saj se tudi mi tipi razgalimo, ne? In če bi one buljile, kaj bi rekli? Zato pa. Kapo gor, hlače dol ali kako že.

    Sploh zato, ker bilo je tudi na Špricerfestu. Tam, ob zidu na Trgu Svobode, tam ko ni ne več ex Vinag in ko se še ne začne mestna kavarna. Tam vsem ja. Stali so trije diksiji, kot vedno prepoznavno nagravžno grdi. Pa saj ni nič narobe z modro, samo pač. Vidiš dixi in pač, fuj. Samo boljše pa to kot gor po zidi, ne?

    No, kakorkoli. Grem te ene šestnajstič hcat. In naenkrat vidim, da pri tretjem, čisto ta desnem diksiju, ni glih neke gužve več. V bistvu… Dobenega. Odprem vrata in… Pa kak to folku rata. Ljudje. Pa kaaak? Kak se lahko posereš pol metra nad lukno. Gor po steni. Pa kaj vi žrete, ludi? Kaki sunek mora to bit! Kak to rit tak nastavite, e, to mi ne bo jasno.

    Valjda, da mi je šlo gor. Vam ne bi? In tak zaprem vrate in onemu, ki pred vrati testira parkinsona tak, kot da bi v fuzbal živem zidu stal, rečem, ono, vljudno, da naj raje nea lazi not. »Kaj te neom not hodo, kaj nea vidiš, kak mi je sila?!?!?!« me je valjda našrajal. Te pa idi, sn si mislo. In je šel in takoj oteral vse nekam, laufal vun, se držal za lape, komaj dihal in šel po steni scat.

    Ampak to še ni bilo najboljše.

    Grem pol stat v eno od dveh vrst. Čakalna doba? Gruškovje avgusta. In tak stojim, saj se nekak te premika. Pa pride vzadi, čiiiisto vzadi en diht model, kaj te vem, slabih pejeset, pa se prime malo za pas, malo za jajca in nam zašraja:

    »Kaj vi mate kartico zvestobe? Če nimate, maaaarš!«

    Valjda smo se mu režali. Samo ko smo se režali in spoznali, da stojimo v unisex vrstah, eni in drugi, je ena gospa seveda vprašala.

    »Kaj ta je ženski?«

    Pa ji je en drugi zino.

    »Ne, toti je mednarodni.«

     

  • Doktor nogometa

    Doktor nogometa

    Slovensko ligo sem začel bolj organsko spremljati po tistem pilotskem Ofsajdu. Takrat mi je bil predstavljen koncept. Slovenska liga. O tem največ vema, oziroma lahko to česar še ne, še izvema. To je lahko najina konkurenčna prednost. O Messiju lahko piše vsak in lahko pridobi boljše informacije. O Amadeju Vetrihu pa ne. Seveda sem se strinjal. Saj v bistvu bi se tudi, če bi bil Jaša predlagal rusko ligo. Mene pač zanima fuzbal. Seveda tudi in še toliko bolj slovenski. Če je to ideja, lahko padem not, sem rekel. Ne samo v Maribor, ampak tudi v Gorico, Celje, Krško, v drugo ligo, v slovenske mladinske in kadetske lige; v vse, kar bo potrebno, da postanemo kvaliteten nogometni medij. Za dobro (slovenskega) nogometa.

    Poleg tega je slovenska liga v vzponu. Izboljšala se je infrastruktura, razmere v klubih, strokovnost trenerjev, spet imamo močan klub iz prestolnice, obisk raste, zdaj smo z Kanalom A in Tomažem Lukačem dobili tudi zelo solidne televizijske prenose in vrhunskega komentatorja. Temu mora zdaj slediti medijska rast v širšem smislu. Liga rabi kvalitetno nogometno poročanje. In širše razumevanje pomena kvalitetnega medijskega poročanja, igralcev, direktorjev in vseh drugih nogometnih profesionalcev.

    Ne, ni šlo za Šulerjevo pohvalo, ampak popolnoma nasprotno. Očital mi je, da nimam pojma in me ironično naslavljal z Doktor nogometa.

    Tudi, če pustimo selektorja ob strani, je tukaj še ogromno rezerve. Naj vam podam primer iz resničnosti: Marko Šuler, ki ga sodeč po njegovi pojavnosti na igrišču in v medijih smatram za inteligentnega, razgledanega in razumnega med nogometaši, me je po članku, kjer sem na svojem blogu in Slovenskem nogometnem portalu [tukaj], nekoliko pokritiziral njegovo igro v obrambi in podvomil v njegovo hitrost, kliknil na Facebooku. Žal ni bilo navdušenje nad analizo in tem, da tudi v Sloveniji nekdo končno govori o razvoju in viziji igre. Da v taktičnem smislu pogleda globje in ga zanimajo postavitve v obrambi, način prevzemanja igralcev, obrambne postavitve pri kotih in prostih strelih, kontrapresing ali ustvarjanje viška na posemeznih delih igrišča.

    BDB8D94E-77D8-4758-B3FC-A7CA4B42D792.full
    Brane Oblak. Brez. Dlake. Na. Jeziku.

    Ne, ni šlo za Šulerjevo pohvalo, ampak popolnoma nasprotno. Očital mi je, da nimam pojma in me ironično naslavljal z Doktor nogometa. Gluh je bil za moje obrazložitve, da nikakor nočem biti žaljiv, ampak popolnoma nasprotno. Da s tem, ko se bolj poglabljam, pišem o taktiki, v bistvu izražam spoštovanje. Tudi opravičil sem se mu, čeprav seveda ne bi rabil, a želel sem se mu približati in predstaviti svojo vizijo. Nič slabega nočem. Ne njemu, ne Mariboru, ne nogometu, ne slovenski ligi.

    Popolnoma nasprotno. In želim delati kvalitetno novinarstvo. Biti kritičen, ko je potrebno. In pohvaliti, ko je tako. Pri tem so in bodo prišle tudi napake. Na začetku več, potem jih mora biti vedno manj. Kasneje se je ohladil in vmes tudi priznal, da veliko stvari v članku drži. Bolj konkreten ne bom, saj s tem člankom nikakor ne želim obračunovati, ampak ta primer le uporabiti za razumevanje trenutnega odnosa nogometnih profesionalcev do medijev v Sloveniji. S tem pa nikakor ne želim generalizirati. Obstajajo izjeme. Veliko izjem. Zavoljo slovenskega nogometa upam, da bodo postale in ne potrdile pravilo.

    Prepričan sem, da doktorjev nogometnega novinarstva v Sloveniji primanjkuje.

    Do takrat bomo pri naših naporih za izboljšanje stanja, delali tudi težke korake. S tem se že in se še bo srečevala celotna novinarska scena. Ker mora biti vsako kvalitetno novinarstvo dosledno, natančno, objektivno in s tem povezano tudi kritično, bomo slej kot prej prihajali v konflikte s klubskimi in drugimi nogometnimi strukturami. Tukaj potrebuje trud za boljše novinarstvo v Sloveniji razumevanje in podporo od vseh nogometnih profesionalcev. Seveda je predpogoj za to podporo odlično informiranje, poznavanje področja in iskrenosti pri svojem delu.

    IMG_6993
    Krunoslav Jurčić pritisk medijev (za zdaj) dobro prenaša

    Takšno novinarstvo mora postati pomemben del razvoja slovenskega nogometa. Od tega bodo največ imeli klubi sami. Novinarji, ki pokrivamo slovenski nogomet ne smemo postati podaljšana roka PR-ovcev, saj s tem ne bomo izboljšali medijske podobe nogometa. Ne, slovenski nogomet bo na ta način izgubljal. To bo njegova konkurenčna slabost. In da, spoštovane bralke in bralci. Krepko se zavedam, da nisem (še) noben Doktor nogometa, vendar se trudim in želim postati dober, kvaliteten, analitičen in tudi kritičen novinar. Prepričan sem, da doktorjev nogometnega novinarstva v Sloveniji primanjkuje.

    Ta članek je želel biti povsem drugačen, a sem do zdaj porabil že preveč besed, zato bo to, kar je želil biti uvod, postal uvodni članek. V naslednjem prispevki, ki ga boste lahko prebrali že čez nekaj dni, pa bom napisal to, kar sem želel že tukaj. Sešteval bom gole – dane in prejete. In ugotovil… Da ni dobro obiskovati tekem Domžal… Toda ali res? Ali ni najbolj orgazmičmo, ko čvrsto tekmo s številnimi odličnimi obrambami odloči evrogol za 1:0 v 91. minuti? Koliko takšnih tekem je pri nas in koliko v tujini? In zakaj?

    4DB5AEB6-30C9-4A3E-9DFA-DA1163522405.full
    Ko bi le bilo več takšnih, kot je Tomaž Petrovič…