Spizdiš lahko marsikam, marsikdaj in marsikaj. Spizdiš lahko s slamico v nosu in z glavo v prahu. Spizdiš lahko v piksno mercator piva. Spizdiš lahko v brezalkoholni pir, prelit v alkoholno piksno. Spizdiš lahko na Metelkovo. Spizdiš lahko iz Metelkove. Spizdiš lahko po lulanju pod Maistrovim spomenikom pred kolodvorom. Spizdiš lahko tako, da misliš, da je na tisten konju Mark Atonij ali Avrelij.
Spizdiš lahko v seks s poročenim tipom. Spizdiš lahko cucka poročenemu tipu in njegovi bejbi. Spizdiš lahko pol hladilnika tipu. Spizdiš lahko iz delovnega mesta. Spizdiš lahko v delovno slikarsko skupino. Spizdiš lahko v umetnost. Spizdiš lahko lastno prodano sliko. Spizdiš lahko iz stanovanja. Spizdiš lahko, ko spizdi best frendica. Spizdiš lahko v zaslon telefona. Spizdiš lahko tako, da guglaš, kako spizdit.
In, ta je ultimativna, spizdiš lahko sam od sebe. Ter spizdi lahko nekaj iz tebe. Recimo – menstruacija. Z nogami v luftu in testom nosečnosti na tleh. Ne da bi karkoli o tem vedel, sanja se mi ne. Pa saj se mladi Evi, ki počasi spoznava, da ima mladost omejen rok trajanja v trenutku, ko ti menstra zamuja, hkrati pa prehiti tok tvojega življenja, tudi ne sanja nič. Razen to, da karkoli narediš, lepega, večinoma pa grdega, malo drugim, večinoma pa sebi, zares spizdit sam pred sabo pa ne moreš. Z ničimer od naštetega.
Najlažje je pa – spizdit.
In ne, ne samo v Berlin. Ali pač karkoli naj bi Berlin še predstavljal.
Film Prasica, slabšalno ime za žensko, je slovenski film desetletja. Evforično? Ja, sploh ker smo komaj v letu 2021. Še devet let preko prsta imamo, ampak to je film desetletja, ker prikaže zgodbo minulega desetletja. Zdaj… Režiserka Tijana Zinajić, ki je Lari Pauković prejšnji teden v Mladini dala top intervju, bi lahko iz teksta Nimamo jajc, imamo pa škatle od njih, kar je, ono, najboljši naslov sploh, posnela marsikaj.
Lahko bi se vrnila, kaj pa vem, k oljem na platnu, kjer je svoje pacal jebivetrstvo šarlatanski Stereotip (1997), tja k Janezu Burgerju in njegovem filmu V leru (1999), kjer je bilo večnega študiranja in svaljkanja v flegmi čikov tranzicijsko počasi konec, ko je prišla nosečnost. No, ne za vse, še vedno si lahko bil od Žmauca sosed pa od brata prjatu v Jebiga (2000) ter nad tabo ni visel odgovor na vprašanje, kdaj, pri pizdi, boš odrasel. Ali pa vsaj kaj ukradel, da bo prihodnost še dosegljiva Tu pa tam (2005) ali pa vsaj sezonsko Hit poletja (2008). Če se recimo osredotočim na filme, kjer smo mladi gledali mlade, vrstnike ali mlajše. In se neizogibno ustavim pri filmu Ne bom več luzerka, v katerem je Urša Menart v liku Špele postavila vprašanje, kako dolgo bo to spizdevanje še trajalo. Takrat, marca 2019, preden je tudi spizdevanje dobili omejitve s pandemičnimi ukrepi, se je zdelo, da bomo spizdili prav vsi.
Ne bom več luzerka je film generacije, ki niti ne more biti generacija, ker to po Skypeu in tako, malo ja, malo ne, niti ne moreš biti. Film Prasica pokaže, zakaj. Ker smo si ljudje pač različni. Če je bila Špela v Luzerki, no, luzerka, ker je še »predlani« verjela, da se s faksom, pridnostjo, trudom nekaj da in zmore, je Eva v Prasici že bolj izkušena. Čeprav sta nekje tu tu, ko gre za starost in usmeritev. Špela je umetnostna zgodovinarka, ki bi rada delala v muzeju. e je slikarka, ki bi rada kdaj prišla v muzej, a še prej mora v vse galerije. Špela je pridna, Eva vsekakor ni.
Zato je Ne bom več luzerka drama, ki se lahko gleda kot komedija, Prasica pa komedija, ki bi se morala gledati kot drama. Ampak je bolje, da se ne. Ker se potem za Špelo ne bi izšlo. Ne bi se samo zabrisala v Ljubljanico, kot smo gledali v Luzerki, ker bi to bil nek, kaj pa vem, upor. Samoupor. Ne. Zabrisala bi se v Ljubljanico in je ne bi bilo več ven. Tokrat Ljubljana ni izpraznjena, kar sicer večino časa med tednom tudi je. Špeli je prav vseeno, kaj jé. Tokrat se (anti)junakinja ne potopi v kad pri starših. Ne zlamlja se na tak način. Ne izginja. Ne preda se. Tokrat žuranje vsaj za hip pomaga, piksna piva ima efekt piksne piva. Obe sta fajterki v svojem bistvu, le da Eva dalj časa pusti, da jo bolj konkretno gazijo, nato pa se precej bolj konkretno upre.
Zato je Prasica tako učinkovit film. Toliko smeha, kot ga je bilo na mariborsko projekciji v sklopu Liffea, že dolgo nisem slišal. Nazadnje Pr’ Hostar, pred tem v Tu pa tam. Na glas, spontano, pristno. Ker je film tako prepričljivo, iskrivo, naravno posnet. Kot da bi, če ste ta EMŠO, gledali kolege, ugibam. Takšen je končno sproščeni jezik, kjer je, ko se zvok po uvodu nekoliko porihta, povsem nepomembno, kateri dialekt je uporabljen. Ja, ljubljanski, urbani, mestni. Je. Ni pa povsem uličarski in v samem jeziku niti ni poanta. Hvala bogu. Takšna je kostumografija. Takšna je scenografija, ki pokaže točno to, kar vidiš in doživiš, pa naj se ti ne da »bit zunaj« ali si tako narolan, da se ti zdi, da so zombi narolani še vsi okrog tebe. In takšna je vrhunska glasba, ki kaže, da imamo vse, kar imajo vsi drugi. In še več. Ker glasba bodisi skozi pronicljivo kantavtorstvo ali pa celo skozi take hite, kot je Marie ne piši pesmi več (Hazard) ter ponovni post-stereotipski povratek celo k Otu Pestnerju, pomaga držati film, da se niti za hip ne ustavi.
Ker se niti ne more ustaviti. Eva ne more imeti premora. To je prekletstvo prekarne generacije. Nimaš časa za premor. Če že, ti je vsiljen. Nekaj ali nekdo ti to slej ko prej sporoči. Eva to sporoči najprej telo. Če bo šlo tako naprej, izve pri ginekologu, kjer Matej Puc odigra top povsem mimobežno vlogo in pokaže moč kastinga in režije, še bolj pa scenarija, bo kriza. Eva seveda pretirava, kako ne bi, če je cimer diler, pakira v alufolijo, ampak ob tem ni diler, ki bi hodil okrog s kijem, ko mu zmanjka biznisa, se pač s tem sprijazni, ampak seveda tudi še ni v menopavzi. Eva je v letih, ko se trideset še mora zdeti ravno dovolj daleč. Čeprav ni. Ko si trideset, bi naj nekaj že naredil, ustvaril, imel za pokazat. Ali pa vsaj umrl pri sedemindvajsetih, le da Eva spozna, kot je večina takih, ki bomo film gledali kot skoraj avtobiografijo, Eva pa ne bi umrla niti uspešna, še komaj mlada in za sabo ne bi pustila kdo ve kako spektakularnega, opevanega, oboževanega telesa.
Ker to je film, v katerem se lahko v igranje Lize Marijine zaljubiš. Pismo. Zgleda kot filmska igralka. Pa igra lik, ki se tako muči sam s sabo. Pa še na šihtu jo zajebavajo z izplačilom. Šiht, kjer naj bi prodajala knjige, ki jih sama »u lajfu« ne bi kupila. Kjer ne pristaja na sodobne zahteve po ustrežljivosti in prijaznosti. Ne. Eva ves čas kriči en velik ne. Vsem po spisku, hkrati s sabo. Ne, ne, ne, ne, NEEEEEEE!!!!
Težava je le, da nekje mora ugotoviti, kaj predstavlja »ja«. In to ugotavlja na trd način. Tudi s trdimi drogami. Ampak Zinajićevi je uspelo posneti mimobežnost, vsakodnevnost ali pa vsakovikendaštvost drogiranja. V tem snifanju ni nobene glamuroznosti, scorsejevskosti ali po drugi strani skrajne bede. Ne. Za to generacijo je snifanje to, kar je bilo za tiste 10, 20 let starejše pohanje. Pač, tam je, uzem si, hop, gremo. In pri tem niso stereotipno paranoidni, zapufani, zmedeni. Obenem pa nič ne glorificira, obenem pa ne obsoja. Kar je v letu 2021 morda toliko bolj zajebano, še zlasti za ženski lik.
Zinajićeva je v Lizi Marijini, ki hkrati zgleda in igra kot kakšna Nataša Barbara Gračner, kar mora biti ultimativni kompliment, našla lik, s katerim film stoji in pade. To je njen Jan Cvitkovič iz filma V leru. Ker je igra tako… tu in zdaj. Nenarejeno. Končno vidiš in gledaš lik in se takoj z njim poistovetiš. No, lahko se seveda tudi ne. Liza Marijina je totalno nasprotje Milene iz Poletja v školjki (1986). Eva ni Milena. Kar pa ne pomeni, da ne hrepeniš po tem, da bi ji vseeno nekako uspelo, čeprav po drugi strani komaj čakaš, kdaj se bo naslednjič zajebala. En tak vojarizem.
Predvsem pa je Prasica film, ki mu je gladko dol viselo za vse. Morda je zato tako primerno, da Nejc Gazvoda, ki je režiral Izlet in Dvojino, svojevrstno iskanje nenajdene generacije, nastopi kot povsem mimobežni, ampak za zgodbo ne nepomembni kupec v knjigarni, ko ga Eva tako pristno, boli mene za vse, nahruli. Eva je vseeno lik, ki ji ni vseeeno. Ko je ona na vrsti za trgovino, gre v, em, trgovino. In kupi jajca, čeprav nima prave škatle od njih. No, »kupi«. Ker ve, da je še nekaj prav. Moralne vrednote niso šle s snifanjem, popivanjem, fukanjem. Nekje, nekaj, nekako v njej tli.
Zato je menstruacija oziroma njeno zamujanje simbol, metafora, primera za prihodnost. Ampak ne tisto veliko prihodnost. Menstruacija je v tem primeru, tudi za nas, tipe, razumljiva. Tudi ali še posebej, ko si gre z roko v hlače in pogleda, če je že kaj. Menstruacija kot ciklično zagotavljanje prihodnosti z omejenim rokom trajanja. Ko ni menstruacije, se poruši odlašanje prihodnosti. In takrat lahko spizdevaš do onemoglosti. Lahko se delaš, da ti je vseeno za cimra, ki ga sijajno flegmatično igra Tosja Flaker Berce, pa ti ni, če ga zbujaš, ker mora na šiht, da se potem kasneje delaš norca, ker je ta šiht razvažanje pic na kolesu, kar naj bi bil korak nazaj od dilanja.
Eva bi sama sebi najbrž rekla, da je prasica, ampak to je povsem drugače, kot če to isto oznako pokasira v mizogini, šovinistični in etablirani galeriji. Od galerista. Vprašanje, če je feministka, kar film preizpraša z vprašajem o fafanju, ki da naj bi bilo tisto mejno razlikovanje znotraj feminističnih krogov. Ampak Eva nima velikih tem, niti sama ni velika tema. Pač, preprosto, je. Biva. In se, hvala bogu, na pravi točki upre. Vsem. Pa cimri, best frendici, ki gre v Berlin po sifilis (poglejte film, več ne povem). Pa mentorju. Pa skupini. Pa galeriji. Pa… Sebi.
Ampak zaveda pa se, da ne more večno spizdevati. Toliko je vendarle stara, pridejo tudi konvencionalni izzivi. Kot je izvršba ali plačevanje najemnine. Ker sicer je še vedno alternativa, v državi lastniških stanovanj. Nazaj k tastarim. Eva te izbire ne vzame, nima fanta, ni še živela življenja, vrednega vrnitve k tastarim. Je pa življenje, ki na platnu tako prekleto oživi. Tako zelo, da je po projekciji v Mariboru padlo kar nekaj vprašanj iz publike za Izo Strehar in Lizo Marijino. Pa vemo, kako je ponavadi, kadar voditelj, v tem primeru Damjan Vinter, vpraša, če je kakšno vprašanje iz publike. Ponavadi traja, potem celo sledi kanonada vprašanj, ampak nikdar pa tako zgodaj in tako željno.
Prasica je slabšalno ime za žensko, kakor se dopolnjuje naslov, najbrž tudi v želji po dopolnitvi profanosti, ki je en Google, denimo, ne trpi. Je pa hkrati naslov filma, po katerem bi še vedno lahko spizdil, pa lahko vidiš, spoznaš, občutiš, da od sebe pač ne moreš spizdit. In ko to ugotoviš, spoznaš sebe. Pa lahko celo narediš nekaj tako podlega, kot je spizdit cucka. Srčkanega cucka.
Zato… Spizdevajte. Kolikor vas volja. Ampak največ boste naredili, če boste spomladi, ko pride film v redno produkcijo, spizdili pogledat Prasico. Res. Ker če nič drugega, kader Eve in cimra Blaža… Bo čez leta ali pa bi vsaj moral biti del kolaža kultnih, prepoznavnih, bistvenih scen slovenskega film. In Prasica je en (naj)boljših slovenskih filmov. Sedem vesen pove nekaj, vse pa občutenje v kinu.
Tako. Zdaj pa… Spizdimo.
