Oznaka: koncert

Pero, jaz ti verjamem

Ko je, skoraj eno leto vnaprej, prišla novica, nato plakati in zatem še tv oglasi, da gredo Pankrti v Stožice, sem poškilil. Okej, štiridesetka. Štekam. Ampak javiti tako daleč vnaprej? Ampak zakaj pa ne? Kajti ko sem oni dan v avtu slučajno na Valu 202 nabasal na intervju s Perom Lovšinom, dobrim starim Perčijem Gnusom, mi je postalo jasno, da tega špila, 40 let po Mostah v Stožicah, ne smem zamuditi. Zato pa pišem ta tekst. Da se »nahajpam«. Ne milenijsko, generaciji, ki ji sicer pripadam. In da morebiti nafehtam akreditacijo. In napišem članek. Ali tri.

Na ta špil se gre iz več razlogov, najbrž ni med njimi nobenega, ki bi bil golo iskanje nostalgije in izgubljen iluzij. Ne. Eh. Sem premlad, da bi vedel, kaj je punk zares pomenil, povrhu si Maribor in punk bojda takrat nista bila najbolj na ti. Nostalgija nima nič s tem. Osamosvojitvene težnje še manj, čeprav sem dalj časa trdil, kako je Pero Lovšin za samostojno Slovenijo zaslužen bolj kot marsikdo, ki vleče tiste čase vsakega junija ven, sem in tja. Ampak mene ni bilo zraven, z mano se ni dalo računat, ker sem bil, jebiga, premlad.

Foto: Arhiv [Naj dogodki]

Vendar v Stožice »se mora« že zato, ker se moram pokloniti dejstvu, da je malo preden so Pankrti prvič nažgali svoj punk, ki so ga via Gregor Tomc prinesli iz Anglije k nam, v Mostah na gimnaziji učil tudi moj foter. Fiziko. Uf. Ja. Fiziko. V Stožice grem tudi zato, ker sem Perčiju lahko hvaležen, da sem se – via Neta Zalar, hvala Neta – na kitaro, ki jo je pri nas pozabila sestrina kolegica – hvala, Livija – naučil svoj prvi song. Bandierra Rossa. Hvala, pjebi, da gre tole na G, D in C. Ker da sem zgrabil za barre, mi je mama morala najprej pomagat držati moj čevap od prsta. In mama me je peljala tudi na Sokole, na Festival Lent, prvi pravi rock’n’roll špil, ko so bili Pankrti sicer že spomin.

Ko so me zadnjič spraševali, češ, zakaj nisem šel na The Rolling Stones v Avstrijo, se mi ni dalo niti razlagati. Prvič, ker je zgodba preosebna in predolga, in, drugič, ker težko priznam, vendar sem na Guns N’ Roses na Dunaju videl, da je včasih morda bolje, če se ti katere sanje ne izpolnijo, sploh če ne veš, ali si sanjal ali ne, v bistvu pa si pol itak pozabil. Ko mi je ena obiskovalka koncerta v Zelwtegu, Mariborčanka, ki je videla ohoho in še in još špilov, priznala, da je bilo sicer fajn vzdušje, blato gor ali dol, ampak da so pa res morda že malo stari. Ja seveda so.

Pankrti, verjamem, ne bodo glumili, da niso stari. Zakaj pa bi? Če greš gledat točno 10 let nazaj, na 30 obletnico, na YouTube, se že tam vidi, da se je žgalo za dobre , stare, tovarišijske čase. Ampak žgalo pa se je. Na polno. Ravno zato, ker Pero Lovšin in celotna ekipca niso ravno tipi, ki bi hodili v fitnes, lovili staro formo in praskali gubice z obraza, čeprav imajo v svojih vrstah tudi maratonca. Jebeš to.

Če bi to počel, bi Pero izgubil vse, za kar se je boril. In Pero se je boril. Metal se je – kot je povedal punkomentarec – po odrih, ko tega še nihče drug ni počel. Pero se je spogal za to državo, tako je videti vsaj meni. In ostal je zvest glasbi. Ko vidiš Perota, je zadnje, na kar bi pomislil, neka blesava politika. In tri, štirikrat, ko sem delal z njim intervju, sem res vedno, ampak vedno dobil filing, tisti nezmotljivi občutek, da je punk, rock res način življenja. In da se Peru nikoli ne mudi, pa je na nek način vedno spredaj.

Foto: Arhiv [Naj dogodki]

Zato bi šel v petek v Ljubljano, kjer sem bolj bival devet let. Ker upam, da bom videl in doživel tisto gnilo, sivo, brezupno Ljubljano osemdesetih, ko so bili žabarji res pravi žabarji, kar je Košak v nulo posnel in zajel v Outsiderju, bolj dokumentarec kot film, čeprav so Pankrti dobili tudi pravi dokumentarec Dolgcajt. »Isti nismo, nismo pa kaj dosti drugačni. Navijamo za iste klube, poslušamo podobno muziko, veselimo se istih stvari in jezimo se zaradi podobnih ljudi. Torej malo smo isti, malo smo si pa podobni,« je za STA povedal Lovšin.

»Če hočeš polniti dvorane, moraš poslušati veliko dobre glasbe. In veliko brati časopise, knjige, gledati filme. Razumeti moraš razmere, v katerih delaš,« je za Dnevnikov Objektiv v vrhunsko obdelani zgodbi povedal Lovšin. In v tem času je treba razumeti, zakaj Pankrti igrajo v Stožicah. In, še bolj, komu. Zato se luštajo Pankrti v petek, v mestu zvečer. Pa zato, ker se vmes, sproti, naučiš refrene štiklov. In nenazadnje tudi zato, ker je čas, da nekdo s tremi akordi povozi te Stožice. In ker napovedujejo tokrat šestindvajset štiklov. Pred desetimi leti so jih v Tivoliju zmogli triindvajset.

17. oktobra 2017
Analogne gate od nas šest

[wp-review id=”1660″]

Veste, kakšna je razlika med analognim in digitalnim svetom? Ha! Če ste bili na koncertu Mi2 v Kinu Šiška, potem veste. In se valjate od smeha. Ker ja. Haha. Hehe. Hihi. Hoho. Dame in gospodje, dobrodošli v digitalnem svetu. »Vidite, Zeppelini tega niso dobili z etiketo!« se je Jernej Dirnbek Dimek režal z ženskimi gatami v rokah. Ki jih je, gate namreč, med Hči vaškega učitelja srečno ulovil Tone Kregar Tonč. »Od nas šest piše gor, hvala lepa!« se je zasmejal Dimek, ko je videl, kaj piše na etiketi. E, to je razlika. Gate, dame in gospodje, še vedno priletijo na oder, le da ne več znucane, temveč nove. E, to ti je zvesta publika.

Štos na štos. Nak, to se na da namudrit. To niso premišljeni štosi, ki bi jih modeli brali dol iz troteljbobnov. Mi2 ostaja tisti band, ki je dejansko eko in bio rock band, pa ne da bi to nalimal na etiketo. Eh. To je band, ki ga ne spraviš nikakor na fotošuting. Pa saj… Zakaj bi, ne? Kot je rekel Tone Kregar pred odpadlim koncertom v Mariboru: Mi2 je le pet dirigentov ljudskih pričakovanj. Na najbolj organski in dostopen način, kar jih je. Nič ni narobe, če je rock megalomanski, celo malo šmekerski ali pretenciozen in na polno egotripersko večji od življenja. Da, tudi to je rock’n’roll. Ki ga veliko dozo pokasira tudi Kino Šiška. Toda takih špilov… Nak, ni veliko. Bemtiš, sredi koncerta Mi2 se je celo Šiška nekako… Kaj pa vem. Spremenila.

Ne vem, ali sem preštel prav, ampak mislim, da so imeli Mi2 štiri decembrske koncerte v Cvetličarni. Ali pa mogoče pet. No, kakorkoli že, bil sem na, pismo saj še tega ne vem, ampak ajde. Recimo da na treh. In vsakič je bilo enako nepozabno in odbito. Taki štajerski žur, vino pred Cvetko v posodah za olje, stiskavac, švic, rohnenje, sploh še pred obnovitvijo je bil koncert res posebna izkušnja. Taka. Prešvicana. Tam so Mi2 dokončno postali band, kot ga poznamo danes. Če jih je Zoran Predin z Lačnimi Franzi in Preporod še vabil na Štajersko noč v Ljubljani, so Mi2 ne samo izkoristili priložnost, da so po ovinkih prišli tudi v (glavno) mesto, temveč so postali tisti vseslovenski band, ki lahko in gre v vsako malo večjo vas. In hvala bogu, ker so tisti koncerti, tisti mali, ko so pokasirali sto mark za dvajset duš, ki jih je prišlo počekirat, jap, tisti mali koncerti so pripeljali do Tivolija, katerega je zdaj že leto dni, pa Mi2 še vedno faše napis »razprodano«. Da, tudi v Ljubljani.

Pri tem bandu te vsakič znova šokira, kako neverjetno preprosti, ljudski, ajnfoh so. Nobenega menedžementa, nedostopnega piarja, mailov sem in tja. Eh. Pozabi. In tako so organizirali špil v Šiški, kakršnih tam ni veliko, pa bi bilo prekrasno, če bi bili. Taki. Takrat-in-takrat je koncert, špila ta-in-ta-band, karta je po toliko-in-toliko. Vabljeni. Pridi pa vidi sistem. In še vedno dela. O joj prejoj kako frdamano dela, še posebej potem, ko sta jim minuli vikend v sicer ugodnem terminu odpadla koncerta v Mariboru (kjer nekdo očitno misli, da je par plakatov dovolj za gigantsko Dvorano Tabor) in Ajdovščini (tam je koncert na danes prestavila buuuuurja). Da ti vidiš, kak’ hudo ti pubeci žagajo samo že na tonski. Pri Zbudi me za 1. maj je bilo že kičasto dobro, da si je še tonski tehnik, ki je komad slišal giljavžnkrat, pel zraven, z mravljinci na kocinah. E, dame in gospodje, to je rock’n’roll, kakršnega smo nekoč poznali. In je še vedno tukaj.

Čeprav ima Šiška zelo specifičen odnos, ko gre za domače bande, je skupina Mi2 pokazala, da so na koncu pomembni predvsem in skoraj izključno ljudje. Brez njih ne bi imelo smisla. »Če bi imeli tako publiko pred 110 leti, Avstroograska ne bi nikoli razpadla,« je priletelo iz odra. Ja, še Francu Jožefu bi se zaletelo. In nekaterim od nas se je, ko smo pred Stara duša slišali, da je to komad za vse, ki na srečo še čakajo. Haha. Kira direktna. Direkt v ksiht. Saj za to gre. Pubeci na odru so taki, kot so iz odra. Ko pridejo male bejbike po selfije s Kregarjem, malo plašno in to, po koncertu,pevec gleda v rukzak, če še ima kako piksno piva. Vidite, to je ta naravnost, eko, bio rock, ki se ga ne da namudrit. In ki ga je potreboval točno takšen plac, kot je Kino Šiška.

Bral sem namreč, da se je na Izštekanih, ki terjajo svojo akustično intimo, spet klepetalo o vsem možnem. Ker se je na takih koncertih, sploh pa decembra, še posebej fajn pokazat. In ti neki gobčn model lahko zjebe koncert do amena. Pa da ne bo pomote, verjamem, da je bilo spet na Izštekanih 10 nepozabno. Mislim na nekaj drugega in sicer na to, da je Kino Šiška prostor (ne več center) urbane kulture in je kot tak čim bolj široko odprt, čeprav za moj okus ponavlja večno napako, da začne spuščati folk zelo pozno gor po štengah in se nagravžno nabaše folk, še zlasti, če je zunaj tako nesramno mraz (»zunaj je pa hladna noč… vani je Ljubljana«). Ne pred ne po koncertu nisi imel občutka, da si na špilu Mi2. Ker ima Šiška pač takšen vajb. Sodoben, urban, popartiš. Kar je super. Je pa vseeno razlika, ker tu pač noben ne bo na havbi delal špricere ali otroke. In v tem oziru je Šiška ponudila priložnost morda tudi tistim, ki niso lani (pri)šli v Tivolu. Čeprav me je Kregar sijajno prcnil, da najbrž jaz res edini nisem prilezel v Tivoli. »Tota bo interna! Jaša, to je za tebe, ker te lani ni b’lo v Tivoliju!« je med Najrajši sn pa s teboj pil zarobantil Kregar in se je band še malo pohecal z mash-upom njihove sorte (Papa Was a Rolling Stone & Eye of the Tiger). Da se ti milo stori, itak. Da se frcneš, stisneš čvrgo svojim odločitvam. Malo ti, malo band. In še in še je tega, zato je Mi2 band, ki mu rečeš servus in ti nazaj pove točno tisto, kar moraš slišat. Jap. Nekak tak’.

In največji dosežek banda ni samo to, da so spet razprodali ljubljanski špil, pustimo da osemkrat manjši od tivolskega. Ni pomembno. Razprodajo ga zdaj že vsako leto in vsak organizator verjame, da ga bodo še. Zakaj? E, tu je pa finta. Mi2 v Kinu Šiška niso zaigrali ne Pa si šla ne Oda gudeki ne Samo tebe te imam ne Strel v koleno ne Črtice ne Tete estere ne Moje mile ne Ti nisi ta. Štikli, ki so tako ali drugače podpisali njihovo kariero in bi jih komot zaigrali tudi tu. Pa ne. So šli naprej. Ustvarjajo in predstavljajo. Čista jeba ni samo najbolj prodajana plata, temveč tudi najbolj »predajana« plata. Kar sedem komadov iz zadnje plate je nekaj, kar tudi nekaterim prvokategornikom slovenskega rocka ne bi šlo tako zlahka skozi. Še najmanj pa na takem koncertu. Ali bi trajal tri ure, potem ko bi se itak začel prepozno. Ne pri Mi2. Nekaj pubecov ima šiht in ve, da je 21.10 zadnja ura, da začneš s špilom v Ljubljani. E, to so ure, dame in gospodje. Prave ure, ker se večer ravno prav prehitro začne in prehitro konča.

Ampak najpomembejši so, kot rečeno, obiskovalci. Kino Šiška ni bil takšen štajerski žur, špriceri po luftu, mastni objemi, ki so skorajda dober fuk… Nak, tega seveda ni bilo, ker ne more biti in vprašanje, če še kdaj bo. Škoda po svoje za Cvetličarno, ker je imela unikaten rock pridih in ravno pravšnjo odmaknjenost, da si tja šel »res samo na koncert«, kakorkoli si to že razlagate. Saj je v Šiški isto, seveda, a se je po koncertu folk razkropil, glasba v lokalu ni imela promila veze s tematiko večera. In pivo je, bodimo iskreni, 2,90 evra, Šiška pa nima tako ubijalskega cubalibreja, kot ga je imela Cvetka.

Pa dovolj bodi s primerjavami. Nima smisla. Res ne. Prišel je folk, ki morda na rock koncerte sploh pogosto ne gre, vsaj ne oni, ki so stali v vrstah 5-13. Take. Pipike in pimpeki. Parčki, kolegice, službeni žur. Hej, Dimek je povabil še celi Urad informacijske pooblaščenke in jim posvetil posebno posvetilo. Res raznovrsten folk, kar je bisernata paleta, kakršno lahko samo občuduješ, vpijaš in se odbijaš v poplavi različnih navad, pričakovanj in tudi, jebiga, stanj. Gledal sem tri pipike, ki so bile morda celo prenobel oblečene za rock špil. Tak, rahlo korporativno so delovale. Nekje po dveh tretjinah so vse imele le še majčke s kratkimi rokavi, objemale so se in jih je baš brigalo za vse po spisku. Bil je tudi parček, kjer se je zdelo, da jima bo koncert povedal morda tudi to, kako sta si različna. Ker sta se iber šparala. Ampak pela pa sta. O, ja. Morda ne vsega, ker se to vseeno pozna, kdaj so te Mi2 namamili na trnek sentiš ojštrega rocka. Mišunga v repertoarju je bila pestra, ker ni imela preveč skupaj natiščanih balad, ki jih vsi radi odkričimo v živo, iz katerih bi potem štimungo naprej peljali trši štikli. Ne. Mi2 imajo svoj melos, svojo žnuro, po kateri lahko telovadiš, delaš prevale ali furaš stiskavac. Recimo… Imate Staro dušo, kjer nostalgijo komot furaš kot dvajsetletnik, pa takoj zatem kultno Pornoromantiko, za katero sem sam mislil, da bo kmalu odletela iz programa. Pa ne. Ker… O ne. »Poljubljaš me tam, kjer poljub imam najraje« in »Ko te vzamem z juga…« sta anale. Tako ali drugače, hihi.

Mi2 se predstavlja še naprej lahko v vseh svojih odtenkih in na svoj edinstven način. Če je Hči vaškega učitelja taki noro dober skok k Ako možeš zaboravi in novemu valu, sta bila Tarzan in Šlager (Flik na kontrabasu, bejbi!) taka napol finta in ko potem uleti še Zbudi me za 1. maj si brišeš solze. Ker ja. Dokler ne pride Čista jeba, gigahit, tako preprost, terasasto balkonski, gremo izpod tuša furat karaoke s tisto najbolj preprosto koreografijo, kar vedno koncert zreducira na foro, t.i. gimmick, ampak zakaj pa ne. Čista jeba, ne? Neverjetno, kakšen hit. Res. Neverjetno, tako neverjetno, da težko verjameš, da si na istem koncertu slišal Maybe Baby in Dobrodošli na dvor, dva izbrušena komada, tako ojštra, da sta bila morda za povprečno populacijo že prejojštra in iz nekih drugih časov. Pa saj. Zakaj pa ne! Stilov je toliko, da se Dimekovo genialno drdranje nazaj, neke sorte Memento, v Visoki pesmi zdi že kot hip-hop, raperski moment, kjer težko poješ zraven, ker nimaš takega besednega zaklada, ampak mu pa prisluhneš. Takemu tekstu na takem koncertu? E, pa pravijo, da se v slovenščini ne da. Faking Kosovel nivo je bilo tole, morda še zlasti zato, ker so po Tivoliju v bandu spet na oder postavili klaviature in za njih Miho Goršeta (Muff), ki ni bil le za vzorec ali ne-vemo-točno-kaj-bi-z-njim moment, prisoten ob sicer kitarsko nadkvalitetnem Boštjanu Imenšku Imeku.

Če Tone Kregar sam sebe sploh nima za glasbenika (kar je precej narobe), so preostali postali kralji zvoka. Tole ni hvala kar nekam, ampak odkar je band »full digital« je njihov celoviti zvok najbolj seksi pucanje ušes, kar jih lahko dobite kot darilo. Če sta recimo obe kitari vsaka zase neke vrste slabo narejeni gris, sta zato skupaj val rock’n’rolla, na katerem jahaš, da to res ni. Flikov bas je bas, kakršnega ni blizu. Tako izstopajoč, da bi vsi drugi tonski tehniki šli domov. Ne pri Mi2.

Zdaj pa vsemu temu dodajte še par ključnih momentov večera. Ja, gate. Itak. Recimo moment pred Najrajši sn pa s teboj pil, ko se je Kregar slekel in pokazal majico brez rokavov (in tatuje). »Nisn se sleko, da bi mišice pokazal, ampak ker mi je Egon prinesel majčko iz Kube.« O, ja. Egon. Vintidž rock, model se res dobro stara na svoji kitari. Vedno mlajši, a zato bolj švoh vidi baje. »Vedno ko rečemo, Egon, si vido ono v drugi vrsti, reče on ‘kero’?« je pojasnil Dimek. Ki je imel belo majico od skupine Orlek, navidez vsaj giljavnžkrat oprano. In potem je tu še, da ne pozabimo, seveda Igor Peter Orač Mali. Na bobnih. Tipo, ki se v Pojdi z menoj v toplice nasmehne, ko se začuje zlajdrani refren in je, ne da bi se bandu pol k… kaj sanjalo, začel peti – Čez šuštarski most. In vsa publika z njim. Haha, boljša mu je ratala samo še na Štuku, ko je začel mrmrati Umoran sam prijatelju, umoran. Gagneš od smeha, vam pravim.

Dva bisa nista bila niti malo preveč, bila sta ravno prav, ker Pojdi z menoj v toplice in Odhajaš pripeljeta Mi2 nazaj tja, kjer se počutijo najbolj doma. V čase, ko so verjeli vase, v svojo glasbo, se maaaaarsikaj naučili, izpilili, vmes imeli vse možne frizure, kile, bobnarje. Potem pa dobili ful seksi gate. Od šestih bejb. E, kaj bi še, ne? Samoumevno je, da rohniš, kako je vse to praznik pri odhajaš. Žlempaš pivo. Razmišljaš o tem, kako so Mi2 združili analogni in digitalni svet. Koncert, kamor lahko pelješ fotra, seko, punco ali neznanca. Ali neznanko. Taki vajb je to. Taki. Ko vidiš, da je štos, ampak tako dober štos, da, bemtiš, jaz bi tudi, da mi enkrat bejbe vržejo gate gor. Lahko tudi velike, bele, hozntregarje, bilokaj. Bi. Ker ja. Ker čaga. Ker Mi2. Tudi v Kinu Šiška, ki bi tako preprosto dobrih koncertov nucala še k(d)aj.

Bis. Hvala garderoberjema za res lepo prijaznost, malo manj onemu kelnarju, ki je še v polpraznem kafiču razložil kolegu, kako naj naroči drugič pivo (javi mi za kartico). In pa Urški, ki sicer ni šla na koncert, ampak nama je s kolegom pričarala večer, kakršnega že dolgo nismo imeli v Ljubljani. Pa Tonču za nasvet, naj zjutraj, preden grem ob 07:30 k zobozdravnici, pojem koncervo sardel in čebulo. Nisem, ampak smo se pa nasmejali!

9. decembra 2016
Preglasno, ampak tak’ se špila

[wp-review id=”1649″]

Če na kaj, sem pa čakal na tak večer. Iber čakal. Giga čakal. Da band posveti balado tipu, ki sovraži balado. Da se zahvali pevec skoraj vsakemu posebej, ker smo prišli. Da slišiš štose na lasten račun najprej banda, pol pa še vseh nas. In da te basist, ki te sicer pozna, kar je treba priznat, pred vsemi z odra dol nagoni, ker »si na telefonu«. Četudi si delaš zapiske in to. Kakšen old-school, stara šola, retro, punkiš!

Ne samo punk rock. Ne, ne. Tole je bil melodično preglasen koncert, za kakršne bi celo mi, milenijci, mislili, da jih ne more biti več. Da jih je radirka časa preprosto zradirala. Tisti občutek, ko poznaš praktično vse v publiki vsaj na videz. Ko pride, koliko, dva ducata ljudi v plac, kjer si gor rasel in sanjal o stadionih, pa se vrneš po točno tisto, česar nekako nikoli morda ni bilo. No, tako špil kot nova plata Multiball gresta takoj v spomin. O, ja.

Pa se je začelo bolj tak-tak. Ko sem v petek rintal prek starega mosta (mimogrede, najlepše okrašenega mosta v državi!) na ono stran Drave, bi bil še mogoče celo res imel pomisleke. Pa me je vseeno gnala glasba iz slušalk. Ko v dobrih starih cajtih. No, to in nostalgija. Dobri stari emsi časi. Se počutiš kar malo alter, ko vidiš, kako narod kolektivno hrusta korpo pice in posluša žur bande ob začetku veselega decembra. Naj oni lepo hrustajo in poplesavajo.

Vidim teeee!

Ker nikoli nisem niti dobro vedel, kaj je v bistvu alter, sem mislil, da je to tudi občutek ne ravno osamljenosti, temveč recimo nevključenosti. Kar najbrž delno drži. Kadarkoli grem v petek zvečer čez most proti Klubu MC, četudi to znese za morda tri petke na leto, podoživljam gimnazijo na najboljši možen način. Pa ne stremim k nostalgiji ali, bognedaj, senilnosti. Niti slučajno. Bolje razmišljam, kakšna odlika moje gimnazijske klape je bila, da smo v enem večeru šli v MC in Trusta. Hvala bogu. Kako je danes, nimam pojma, je pa bilo vseeno nekaj kisle volje ob desetih, ko je bil koncert načrtovan, pa ni bilo v dvorani še prav nikogar, zato je basist Matej Kosmačin čoril za šankom s kolegi in smo pač kakšno zinili. Kakšno kvalitetno. Prišel je nadkitarist Samo Šalamon, pa Gregor Jančič, pa Aleš Pišotek, pa Luka Cajnkar in še kdo od tistih, ki še žagajo (ali so žagali) in pridejo podpret svoje soborce in sceno.

Kajti če ne pridejo glasbeniki sami na koncerte, nimajo potem absolutno nobene moralne pravice kritizirati, ko se na njihovih koncertih nihče ne nariše. In da ne bo pomote, glede nato, koliko bandov žuli na Festivalu scena… Bi morala dvorana pokati po šivih še na hajzlih. Brez sodelovanja ne bo šlo, sva kimala s Samo(to)m. Seveda sva šankpametovala in to, malo tudi obujala spomine na čase, ko so kelnarji žalili nas, tisti pravi, žmohtni kelnarji. Pa saj ne, da je osebje zdaj kaj drugačno. Na nek način se je v emsiju čas ustavil, če ne čas, pa ziher infrastuktura. Kar ni slabo, saj je lepo videti mladež, ki ob rock podlagi na tistem koncu mesta nabija ročni fuzbal in to. Škoda je le bila, da je bil občutek, kako sploh ne vejo oziroma jih niti malo ne zanima živa muzika in štikl od koncerta, ki je sledil.

Začetna ura koncertov je v Mariboru še vedno problem, morda celo toliko, da ni več problem in je pač stvar navade. Gotovo nobenemu bandu ni lahko, če bi moral začeti pred prazno dvorano, odigrati tri morda top komade repertoarja samemu sebi, ko bi zainteresirani še pušili tisti večno zadnji čik in se nato počasi primajali v plac. Zdaj… Emsi ima ključno prednost v klasični sireni, ki se jo (mislim da še vedno na roko) zavrti in tako povabi folk na koncert. Tokrat se je, če se dobro spomnim, začel okrog pol enajste. Polurne zamude še niti niso tako grozne, kar veliko pove o tem, kaj vse smo že doživeli.

Zakaj pišem o časovnici večera? Hm, morda zato, ker je potem, dobro poldrugo uro kasneje, ko je šel koncert h koncu, vse skupaj delovalo morda daljše in bolj razvlečeno kot bi nemara sicer. Stvar občutka, seveda, je pa to edini aspekt večera, ki bi lahko bil bolje vsaj premišljen, če že ne izveden. Ni ravno fajn, če prideš na špil in band za šankom ždi v čakanju na folk. Pa nihče ni ždel, ker je to Multiball in ne mamini sinkoti.

Gotovo pa ni dober občutek – še posebej za Mateja Kosmačina, ki ga tukaj doživljamo kot legitimnega domačina -, če si pred tednom dni igral v dobro nafilanem celjskem klubu, potem pa gledaš v Mariboru, če bo še kdo pririntal. Okej, Multiball so celjski band, kar ta argument postavi nekoliko na glavo, vendar vseeno. Karta je veljala 5 evrov, vendar si ob nakupu vstopnice na podlagi štempla (emsijevi grejo še posebej težko dol, haha!) prejel še original cd. Stara šola, vam pravim. In cd Gimme Your Fire, četrti studijski del skupine, ki obhaja že petnajst (!) let delovanja, je res konkretno darilo. Najprej vam, v bistvu pa komurkoli, ki ve, koliko strun ima kitara. Čeprav imamo danes Apple Music, kjer so multiballovci že ponudili svoj izdelek, ki sem mu jaz prisluhnil še isti večer, tik pred koncertom. In kakšno poslušanje je to!

Glej roke!

Noro, neverjetno! Vse, kar bi pričakoval od banda tega žanra. Ruži, dela, pove, kriči. Spevno, vsekakor najbolj doslej (pavšalna ocena). Ampak to ni tisto, kar najbolj zadovolji pri eni najboljših domačih plat tega leta (spet zelo pavšalna ocena). Ko je po devetih komadih in petindvajsetih minutah vsega skupaj konec, sploh ne moreš verjeti, da je že vsega skupaj konec. Ker tako uživaš in padeš noter, da bi ziher še kak komad. Ampak bi prav to morda v času, ko itak vsi snemajo predolge plošče, odvzelo posebnost tej plošči. Ki deluje, kot da je bila posneta na najboljši dan kariere banda, ne pa v treh letih.

Toda kot se v emsiju tonskim mojstrom rado primeri je cd eno, živa izkušnja pa drugo. Nismo ravno zadnji bojazljivci, ko gre za decibele (hej, nekateri smo My Bloody Valentine poslušali brez čepkov, ki so bili brezplačno na voljo za šankom Kina Šiška), toda kar je preveč, je preveč. Ne samo (značilno) preglasne kitare, celo vokal, ki je močan, ne pa glavni adut banda, je bil navit tja nekam do dvanajst, trinajst. Na škodo bobnov in basa. Ampak okej. Multiball niso pusiji, predolgo so okoli, da bi sprejemali gnile kompromise. Je pa res, da trenutna, zdaj že ustaljena konfiguracija odra in boksov v emsiju, pač ponuja že sama po sebi iber glasno podlago za kogarkoli.

Multiball delujejo najboljše kot nezaustavljivi četverec, ki je dal vedeti z novimi komadi, da tega ne delajo le za lasten gušt, temveč da so dejansko posneli konkretni štikl od plate. In poleg tega so za punk rock band neverjetno posebni v svoji individualni izraznosti. Pustimo morda debato, ali bi Kosmačin komot odpel še kakšen komad, ker je njegov vokal morebiti bolj melodičen od šarfnega Gregorjevega rohnenja. Nekje pri drugem, tretjem komadu me je ruknil Grega in s prstom pokazal na kitarista Gorana. Češ, če kaj opazim. Niti ne. Poglej še enkrat. Ne, kaj je. Da je levičar, ampak je kitaro samo okoli obrnil. Dobro, saj Hendrix pa Cobain sta jo tudi. In? Ne, ne. On ni potem strun na novo vezal. On je kitaro samo okoli obrnil in jo igra – kontra.

Baladisti.

E, idi nekam. Multiball sem gledal na istem placu mislim da pred štirimi leti, pa sem takrat gledal precej manj pozorno kot tokrat. Vsekakor nisem opazil, da igra solo kitarist kitaro – »narobe«. Pismo. Pa res. Do konca sem večino časa nato buljil vanj in v njegovo tehniko, s Samom pa sva ugotavljala, kako potem odigraš že Nothing Else Matters, uvod na prazne strune, kaj šele karkoli drugega. Čisti odfuk. Pri čemer Goran ni nek gimmick, neka finta, nek kliše. A-a. Za nič od tega ni bilo časa, ker je Multiball ena taka pocestna zverina, ki dalj časa tava, išče, potem pa ugrizne ob prvi priložnosti, ki se ponudi. Fantom se pozna, da so – resda v različnih postavah – več kot dovolj izkušeni. Da so del neke prejšnje generacije, ki je sanjala o točno takšnih koncertih, kot jih žgejo zdaj. Kot tridesetletniki. Da se punk rock lahko postara po svoje, po svojih pogojih, kažejo letos Nofx (mimogrede, takoj po koncertu je iz zvočnikov pri šanku donela Don’t Call Me White, prvi štikl Nofx, ki sem ga slišal!) in to kažejo tudi Multiball.

Čeprav si tovrstni glasbeni izraz kmalu postane podoben (ne pa nujno enoličen) v variaciji na temo, koncert Multiball, čisto rahlo predolg, niti za trenutek ni postal dolgočasen ali zlajnan. Zato ne, ker so pubeci naredili ravno iz bolj (pod)povprečnega obiska nadpovprečen koncert. Obrnili so vse skupaj na hec. Poznali so večino obiskovalcev, ti pa njih. En tak družaben večer. Sprehod v preteklost na najboljši način. Novi komadi so delali vsaj enakovredno, če ne celo bolje od nekaterih starejših. Shotgun, Papa in Gimme Your Fire imajo morda tisto, kar bi Multiball nucal, če bi želel še dlje, še višje, še bolje – sploh kar zadeva tujino.

Ampak to ni bil večer za sanjanje o tujini. Niti približno. To je bil večer za tiste, ki še upajo ven na koncert, ko grejo vsi drugi na kuhano vino. To je bil koncert, ki daje upanje ne samo za ta band, za ta klub, temveč za celotno sceno. Vidi se, da bo potrebnega še veliko dela, da bi bili taki koncerti pogostejši in prepoznavnejši, kar je manjkajoči del tistega konca Maribora. Kamor smo vsi vselej vabljeni, vendar tam iščemo spomine, ki zna biti pogosto fatamorgana, ker so se časi pač spremenili. Ampak po koncertu Multiball se sprašujem: so se res? Meni se zdi, da se niso. In to sploh ni slabo. Sploh. Ni. Slabo. Ravno kontra. Prekleto dobro je. Še. Še. Še.

5. decembra 2016
Kozarci vibrirajo!

Kozarci nam vibrirajo, jupajdi, jupajda. Kozarci nam vibrirajo, jupajdi, jupajda. In res so vibrirali, skakali, pohajkovali, ropotali, ko se je Mike Parker lotil svojega kontrabasa. Vse, kar je počel prej, je bilo kvečjemu naslanjanje. Zdaj pa… Objemal, šlatal, seksal je ta svoj kontrabas. Ampak solo sploh ni bil divji. Ne, ne. Bil je čustven, globok, čuteč. Da smo dobili vsaj malo predaha. Ker ja. Kajti to, kar je Parkerjev trio počel v Salonu uporabnih umetnosti na Jazz perspektivah.. Tu-mač. Ampak bi še. Tu-mač. Ampak bi še. Šu-bi-du-bi-daaa.

Včasih, pismo, koncert potrebuje samo enega zaljubljenega tipa. Brez skrbi, tokrat pa res to nisem jaz, ne bo tekst zavil… Tja. Ne ne, res ne, obljubim. Za nekaj drugega gre. Koliko šteje, če je že osebje vključeno v vse, ampak res prav vse povezano s koncertom. Daleč gre že en nasmeh, topla beseda ali hitri špricer, čaj, pivo. Tanajmlajši v ekipi je marljivo pobiral vstopnino, ampak ne osorno, naci pedantno in odganjajoče: vsakdo, ki je vstopil, se mu je namreč nasmejal nazaj. Veste, kakšen uspeh za Salon je to? Vstopnin v Mariboru nimamo radi. Kot nimamo radi davkov, Olimpije in gužve na avtocestah. Ampak v Salon pa pride vestna, zavidljiva, premetena kepica ljudi. Dovolj, da popolnijo prostor. Kakšen stol še ostane, kar te, če zamudiš, prisili, da se stisneš k ljudem, za katere pojma nimaš, kdo so. No, vaš pisec je ostal priliman tam pri šanku, ker se je prostora nekako privadil.

Pred mano je bil skratka ta zaljubljeni tip in je poplesaval, tu in tam zakričal in, hej, celo koketiral ne samo s kelnarco, njegovo punco, temveč tudi z bandom. Veste, kako redko je to? Evo, boste dobili primer. Po uvodnem doooolgem štiklu, ko bi se nereden obiskovalec jazz koncertov zbal, da so pubeci – Mike Parker (kontrabas), Frank Parker (bobni, nič v sorodu) in Slawek Pezda (tenor saksofon) – bili povedali že vse, kar se da povedati. Ampak pol ugotoviš ne samo, da je to jazz, kjer že začetka ni, kaj šele konca.

»Tole je bil Thelonious Monk, njegov štikl, edina priredba nocoj, sledijo pa samo še originalne zadeve…« je rekel Mike Parker. Če bi bilo to vse, kar bi bil rekel v naslednji, kaj pa vem, dobri uri… Bi šel ta koncert mimo kot – to je zdaj že running gag- avtobus za… Dajmo tokrat napisat Grušovo. Ampak ni. Po naslednjem štiklu je namreč rekel, da bodo zdaj zaigrali skladbo z naslovom Cubra Kai. Na daleč, do mene in najbolj zaljubljenega tipa v Mariboru, je zazvenelo kot Kublaikaj. Ali sem preveč na dušek (prevod Pižame za bingewatch) gledal tv serijo Marco Polo, kjer so pač kani (po Đingiskanu še Kublajkan, natipkano povsem narobe, vem), ali pa slabo slišim ali pa oboje. Najbrž oboje, ja.

»Kublaj kaj…?« je vprašal oni pubec.

»Cobra Kai.. Cobra Kai…« je vljudno odgovoril Mike Parker.

In na tej točki smo vsi pokimali, da vemo, kaj to je. Ma, jaz sem si v beležko napisal KobraKai. Še dobro, da Google in Mike Parker ve, da nimam pojma o tem. Sploh pa nisem bil edini. Pogosto se pri nas na koncertih zleknemo nazaj v stole – posebnost Salona je, da si skorajda dva nista enaka – in naredimo tisto poznavalsko wikipedia faco, v bistvu pa lažemo sebi. Predvsem to, da je to vljudno, korajžno in družbeno sprejemljivo. Ja pa ja.

»A ne poznate? Nič hudega, Cobra Kai je bil oni tekmec Karate Kida… V filmu… Saj poznate, ne?«

Karate Kid? Ja seveda poznamo! In smo se narežali v spominu na film, ki smo ga videli v 90-ih na Kanalu A vsaj petkrat (nekaj podobnega so zadnjič ugotavljale punce v Film Flow epizodi, ko so gostile ameriškega veleposlanika). Pubeci pa so krenili. Raztrgati, zravsati, jihaaa-jihuuu namlatiti muzike. Nisem stručko za jazz, tako da bom zdaj naflodral kritiško priljubljene izraze in zapisal (prepisal, pssst), da so bili predvidljivo nepredvidljivi, lucidni, iskrivi, ravno prav eksperimentalni v okviru plošče, ki v jazzu seveda nikoli ni partitura. Na bobnih je bil Frank Parker itak orkester zase. Modelu se je pipalo in pipalo in pipalo. Ampak je puščal več kot dovolj prostora, da sta Mike in Slawek malo tekmovala, malo sodelovala, predvsem pa šrajala drug mimo drugega na tako inteligenten način, da je bila bipolarno dinamična glasba podobna tistemu efektu, ki ga je Miloš Forman uporabil v Amadeusu, ko je Mozarta za Kraljico noči navdahnilo žensko šrajanje.

Tu je bil navdih manj… Antropomorfni. »To sem pa napisal o svoji majici, svojem tišrtu,« je vnovič napovedal Mike in so vnovič krenili v nov komad. To so koncerti, kjer komadov praviloma ne šteješ, ker se jih ne da. Zakaj? Ker je še premor, petnajstminutni, ki je prišel prej kot ponavadi, pa se je koncert, pardon, večer vseeno ravno prav dramaturško potegnil do enajste (vaš pisec je kliznil pred bisom, ker če ostane po enajsti, postanejo pridevniki preveč očitni, samostalniki pa preredki), no, še premor je bil skorajda muzika. »Res imam rad svojo majico!« je sicer Mike pospremil kilometrski štiklc, ko je trio res bil to, kar pravi ime. Teorija. Teorija česa? Kar hočete. Četrti Newtonov zakon, zakaj pa ne. Kjer je sila humorja enaka sili kreativnosti.

»Veste, imam pa rad tudi ta svoj pulover. Ja.. Morda bom napisal skladbo tudi o tem,« je humor, ki te ne samo kupi, marveč pretvori večer v nekaj, česar nisi pričakoval, čeprav je postalo kmalu jasno, da Salon in pričakovanje ne gresta skupaj. To je bil glasen špil, kjer so tisti v prvih vrstah pokasirali žur decibelov, ampak gotovo pokasirali tudi kakšno kapljico švica. Ker ja. Ti pubeci so švicali. Pa je bobnar Frank dvakratni nominiranec za nagrado grammy. Saj vem, prikladno se poklopi, kako je udrihal, mimo pa je peljal avtobus za Tezno… Ampak to je to. Mike je prišel med odmorom do šanka in vprašal, če je zvok dober, nato pa rekel, kako dolgo je, kar ni igral direkt na mikrofon. Ker ga ni nucal tokrat, vsaj ne očitno v standardni verziji ali pa sta se z Wenclom pogovarjala o nečem, o čemer sem samo sklepal, da se mi kaj sanja. Pa se mi seveda ne.

Sva pa z Wenclom med odmorom, ko sem ga vprašal, kateri špil Jazz perspektiv je to bil (»Tam nekje do en na mesec, do zdaj jih je bilo… kakih osem?«), razdrla še o tem, kako gre Maribor skupaj s posameznimi žanri. Da je šel punk recimo mimo, ker je v Mariboru pivo ob pol desetih zjutraj. In da so No Border Jami pokazali Mariboru, kaj punk je in se je prepogosto izkazalo za kar prehard teorije. Kaj pa jazz? Imamo sijajno klet v Narodnem domu, imamo Satchmo, ki že dolgo ni več jazz klub, imamo KGB. In imamo Jazzlent. Kar za tako mesto, kot je Maribor, niti slučajno ni malo. Je že skoraj preveč, pa naj mi ljubitelji jazza ne zamerijo. Tudi frekvenca teh koncertov, ko pride res top iber liga prvakov v mesto (pa ne na vsakih petnajst let), je zavidljiva, včasih tempo pade na dva špila na večer.

No, z Wenclom (jaz ga seveda tako ne kličem) sva dognala, no, bolj je on dognal, da je Maribor res odprto mesto, če to hoče bit. In evo, zlomka, v četrtek, 3. novembra 2016, je Maribor to spet bil. Ne samo zato, ker je tudi osebje uživalo v koncertu ali ker je folk gotovo vse bolj začutil povezanost. Sam sem koncert, njegovo drugo polovico, skušal videti skozi oči brhke mladenke, ki je nekje med polovico pristopicala do šanka in si naročila nesramno dobro rdeče vino, se prikupno nasmejala, ne da bi karkoli rekla, in nato sedla za edino prazno mizo. In kimala, cincala, trzala z glavo ob vsakem preudarnejšem ritmu. Punca je tako neverjetno uživala v špilu. Sama, ampak v družbi ljudi, ki so se koncertu pod(r)obno posvetili. In to je ta čar tovrstnih koncertov. Ko je jasno samo eno. Da Maribor te že je za jazz. Aha.

Ker je Mike Parker’s Trio Theory predstavil old school jazz teorijo v novodobni praksi. Ali kot so to bolje zapisali pri Salonu: Malenkost prevzetno vas vabimo na improvizacijski sprehod v vselej harmonično pestrost glasbenih barv in tekstur z reminiscenco zgodnjih avntgardnih jazz zasedb. In točno tako je bilo, pa vam iz izkušenj lahko povem, da so velikokrat take napovedi totalna nategancija, najprej besednih zvez, nato pa še folka. Ampak ja. Od takega koncerta odneseš veliko. Kljub dinamiki, ko ne veš, ali sta si saksofon in kontrabas kul ali ne, ali se imata rada ali ne in ali bi bobni najraje šli po svoje… No, kljub vsemu v tem »hrupu« slišiš sebe, tišino, mir.

Sploh pa, kot je rekel Wencl… Salon res prenese vse. V petek totalni postpunk. V četrtek totalni jazz. Ti. Samo. Špilaj.

P.S. Fotka, z roko narisana, ni moja, je od enega tamalega, ki je pridno risal v prvem delu koncerta. Naslov pripada Martini, ki je prva opazila vibracijo kozarcev.

4. novembra 2016

Oznaka: koncert

Pero, jaz ti verjamem

Analogne gate od nas šest

Preglasno, ampak tak’ se špila

Kozarci vibrirajo!