Ko greš po Emi najbrž kamorkoli, potrebuješ malo, da prideš k sebi in spet vidiš, kje dejansko živiš. Pa ne, to ni mišljeno kot kritika. Ej, eh! Res ne. Ampak pač v soboto zvečer, ko so kaplje spet rahlo padale in se nas je nabralo, kaj pa vem, dva ducata v klubu Wetrinsky… Res ni nič kazalo, da se bo zgodilo to, kar se je doslej/nazadnje le v Stolpu 3. O, ljudje! O urbanceljke, o urbanceljni! Pozabite na Gossip in Beth Ditto, kjerkoli že so te dni. Ne. Raje se spomnite na Jimija Hendrixa. O, ja. Na Hendrixa, bre! Ker to so bili Halftones. Ja!
Še enkrat, res nič ni kazalo, da bo to taki koncert, kot je bil. V Wetrinskem so menjali osebje, tanova je sinonim za hitrost, ustrežljivost, je pa res, da v špricer najprej natoči radensko (obratno, draga, vsaj za moj okus!). Žiga Duh, tonski gigatehnik, je nekaj čoril na stolih in pač čakal, da se bo zgodilo, kar se je zgodilo. Kanček mi je pojamral, kako jebeno je ozvočevati tako glasen band, kjer bobnar pač ne zna tolčt’ nič manj ne glede nato, da Vetrinjski dvor res ni plac za tako žleht in vesoljske kitare in bas kitare in vse te efekte. Ne, saj ne doni toliko kot pač mikrofon za vokal požira vse ostalo, ker se bandi zgužvajo na tepih, ker je trenutni oder, žal, premajhen.
Ampak to pomeni, da se gledamo iz oči v oči, kar je že prejšnji teden vrhunsko izkoristil N’Toko ter nam izprašil rime direkt v usta, oči, ušesa, hipotalamus in spomin. To je ključna prednost Wetrinskega, ki se tako osvetljen, morda celo malo preveč, saj sta dva retro reflektorja ravno prav zadimljena, zazdi kot predzadnji prostor, kjer bi pokasirali tako dozo neorocka ali kakorkoli že bi označili taki špil.
Halftones so beograjski psihadelični / noise / art kolektiv. Podprti z undergroundom 80-ih svoj razigran ter edinstven izraz oblikujejo v new-wave maniri. Za seboj imajo dva albuma in en ep, pri čemer so sodelovali z založbo iz Berlina / Porta, producentom Roryjem Atwellom in drugimi. Zasedba bo nastopila v Mariboru prvič, kot del programa INTRO. Halftones so Suzana Sumrah (vokal), Vlatko Džogović (bas), Vukašin Đelić (kitara) in Nikola Gnjatović (bobni). Halftones so ljubezen, rakete, konfeti, drama, grizenje nohtov in sijaj. Nastop pa čisti Rock & Roll.
In pade potem glavno vprašanje, ko vem, da vas firbec matra. Kol’ko pa je b’lo kaj folka? Bili so pravi! E, to! Bili. So. Pravi. Ja, uvodoma sem napisal dva ducata, lahko bi jih šel štet in tudi sem, pa sem zgruntal, da to sploh ni slaba metodologija, ker ugotoviš, da vidiš spet te frise. Seveda ne bi bilo dobro, če bi tja hodili le eni in isti. Ne bi bilo. Zdravo. Ampak fajn pa je, da so prišli taki, ki so temu bandu dali po poti iz Beograda točno tisto, kar so rabili. Poligon za svoj vesoljski špil!
Kot rečeno. Ni nas bilo ravno veliko, počasi smo šli noter, še vedno je malo preveč stolov in miz spominjalo, sporočalo, da to morda sploh ni špil, temveč neke vrste domači, hišni žur. Nekateri s(m)o sedeli zadaj, nekateri spredaj, drugi ob strani, večina je stala, med onima dvema največjima stebroma na planetu, ki se jih bomo težko privadili, četudi se jim bomo pač morali, jebiga. Poudarjamo pa znova: kakšna škoda, da oder ni postavljen k stopnicam, me prav zanima, če bodo gospa arhitekta, ki so to prepovedali, kdaj prišli na kakšen koncert.
Pa dobro. Ni to poanta. Halftones so vzeli, kar so dobili. Lahko bi jamrali, lahko bi jim vse padlo dol, lahko bi bil polom. O, ja. So taki špili pri nas tu in tam, tudi v Mariboru te dni, ko se skuša furati staro ime s še bolj starimi fintami in so bolj ali manj črički namesto aplavzov. Wetrinsky tega nima, ker ohranja prepotrebno svežino, noviteto. Stari noviteti, kot je nekdo zakričal iz publike (resda je šlo za odgovor na napoved novega komada). Ampak ja. Stari noviteti. To. Ne bi mogel opisati bolje tisti visokorasli model.
Halftones so skupaj dve leti in pol, menjali so kitarista in, čeprav ne vem, kakšen je bil prejšnji, hvala bogu, da so ga. Veste, da česa takega pa še res nisem videl, pa recimo, da res nisem videl malo? Da bobnar tvojega banda snema kitarista med odfukano solažo? Ha? Kaj pa to? Dafaq?! Ja, Vukašin Đelić je kitara. O, ja. Ko sem se kasneje z njim pogovarjal, je deloval povsem umirjeno, pač tip v škrlatni srajci, razgledan Beograjčan. Tumbal sem mu o sceni pa o Repetitor pa ga spraševal, kako kaj scena u Beogradu, bre, pa je povedal, kako je kot mulo naivno verjel, da lahko špilaš kjerkoli in da te zato plačajo. »A ja nisam ni kužio, da moram ja njima platit 250 evrića,« mi je razlagal, jaz pa sem ga še vedno videl, kako s komolcem špila po kitari. Kar sem mu reke: Hendrix. Woodstock. 1969. Voodoo Chile. Pa mu je bilo malo nerodno, ker je pomislil, češ, da smo opazili samo te gimmick finte in fore in vragolije, ki so tudi Hendrixu kmalu šle na kurac, ker pač ni imel The Who apetita po vsakokratnem uničevanju inštrumentov.
Pa ni šlo za to. Za te rock finte. Ne. Halftones so izkušeni mački, vsi delujejo, da jih imajo okrog ali čez 30, kar pomeni, da niso od včeraj. Ampak ravno to. Če niso od včeraj, kako potem prideš v Maribor, se cijaziš, upaš, pa pride pač to, kar pride. In kako se jim potem da? Zakaj? Ja, samoumevno! Samo jaz/mi se morda kaj takega vprašam(o). Martina Magdič je band opisala kot beograjski psihadelični / noise / art kolektiv, pa še kaj bi komot dodala, ker je Halftones band, ki zraste pred tabo v gmoto umetnosti. Štekaš, čeprav ne štekaš, štekate? Grizli so, zgnetli gmoto v plastelin rock’n’rolla zelo sodobno in čeravno je zadnji štikl Radio Kabul pokazal, da bi v srbščini nemara stvar bolje delovala, sploh ni šlo za jezik. Ne. To je univerzalni jezik, pa jebeš kliše.
Kajti ta band je vsota posameznikov kot pri nas le redko vidiš. To je četverica Muzičarjev. Veliki M. Nikola Gnjatović, kot rečeno, ne zna šlatat bobnov. On gre na polno. Kar je delal po tom-tomih, je bilo bolno, ker je dalo prostor ne le Đeliću na kitari, temveč izkušenemu Vlatku Džogoviću, ki je imel na svojem basu šleper efektov, s katerimi pa ni težil, moril ali se duval, ne, eh, kje pa, vse je imelo svoje mesto in ko imaš takšno podlago, je vse perajt za Suzano Sumrah. Ona ni pevka, dame in gospodje. Ona je zgodba. Migetala je, plesala, kričala, dehtela, žvrgolela, rohnela, sopla, hropla, gnetla, se smejala, bila nežna in groba.
Kje ste zdaj, naši alter bandi, ki so vas polna usta scene in tega in onega? Če bi videli Suzano Sumrah, bi videli glasbo. In ko bi videli tiste kitarske solaže, bi videli glasbo. Pri čemer videli pomeni začutili. Kriki po Whisper In My Dreams pokažejo na razliko med bandi, ki so pač bandi, in bandi, ki ti želijo nekaj (do)povedati. Ki ustvarjajo. Tu in zdaj. Karkoli je Suzana počela, je to živela. Lahko so star(ejš)i, ampak so tako mladostno prvinski, da adijo pamet. Če imaš takšen pristop in vajb, je res nepomembno, v katerem jeziku sporočaš svoje misli, opažanja, doživetja. Štekali bi pa če bi žvrgoleli v aramejščini. Še dve zali pupi, ki sta se nam pridružili na koncu, sta v bistvu ponazorili špil: najprej ju je hrup (pa saj ni bilo takoooo zeloooo glasnoooo) malo pretresel, zmedel, nadrmal, ampak ko sta se prepustili, ko sta se spustili s ketne, ko sta se odprli za ves ta moralno-čustveni izliv umetnosti, ko ugotoviš, da je rock glasba še vedno lahko tako prvinska brez pr in marketing ološ prijemov, no, takrat sta se čudili, kaj vse počne ta band.
Sicer ime pravi, da gre za poltonski band in ja, kitare so na trenutke res kromatika naprej, kromatika nazaj. Črno-bele tipke, prečka po prečki, efekt na efekt, hej, še vokalistka se je igrala z vokalom in efekti in sintiči. Toda vse je tako delovalo, vsak zakaj je imel svoj zato, Radio Kabul pa je na koncu zdemoliral dobri stari rock in ga prežvečil in nato izpljunil, da bi se mi najraje hranili s tem pristnim alterjem. To je to. Bolje se ne da doživeti tako velikega koncerta na tako majhnem prostoru.
Halftones so vzeli, kar so dobili, in naredili zgodbo ter špil, kakršne smo nazadnje doživljali res samo v Stolpu 3, kjer bi ta koncert postal legendaren, v Wetrinskem pa se bomo za zdaj omejili pri besedi epski. Ko listamo Mladino ali beremo Radio Študent imamo občutek, da kaj takega, kar ima Metelkova, pri nas nimamo, ker pač premalo hodimo v Gustaf. Ampak cikel Intro je s Halftones spet pokazal, kaj se zgodi, ko se vsi potrudijo in dajo vse od sebe, pozabijo na okolico, na število obrazov, na honorarje, na slavo in kaj vem kaj še vse.
Tole je bilo po dolgem času najbližje, kar je alter scena prišla Woodstocku. Ker šteje duh. Ker še enkrat: bobnar je snemal kitarista, nasmejano in zaprepadeno, pa saj ga vendar ni prvič videl solirati. »Ali, čoveče,« mi je rekel bobnar Gnjatović, »kad se ovako napali… Ne mogu, da ga ne bi snimio!« In to! Petka! Do jaja! Do kraja!
Bis. Hvala Marku Brumnu za špricer in Martini Magdič za napoved četrtkove Pop Torture II!
Na koncu je bil že totalni razvrat. Kolega Marko ni mogel, da ne bi zinil. »Čuj, stari…« je pripomnil, ono, ne da bi bil žaljiv ali nahantlan ali kaj takega, ne, pač zinil je nekaj, »oni tvoji kolegici pa sta že perajt!« Lahko sem se samo smejal. Na glas. Ker kaj takega lahko rečemo pač samo Štajerci, sploh pa v Ljubljani in še posebej v Kinu Šiška. »Ni finta, da sta onidve perajt,« sem mu odgovoril, »finta je, da ostali niso.« Ampak do takrat so bili. Po Mi2 je to bil naslednji špil, zaradi česar bi lahko Kino Šiška bila domicil in praznik slovenske glasbe. Lahko si Mario Galunič izmisli desetletje slovenske glasbe in kdo ve kake zaboga vse festivale… Ampak e. To je to. To je bil praznik slovenske glasbe. To, kar so odhropeli Hamo & Tribute 2 Love. Dve uri in pol zaljubljenega rock’n’rolla.
Dimek me je lepo pozdravil, ravno prav ruknil, da bi se bil polil s pivom. Tomija sem na wcju povprašal, kako kaj glasilke. Lado Leskovar je v kotu na stolu pridno čakal na začetek špila. Ni, da ni. Pa sem prav to na veliko očital Šiški in Ljubljani in naši sceni, šank očitek, tjavendan pizdakanje, češ, kako nimamo scene, kako glasbeniki ne podpirajo drug drugega. In pride Hamo in reče veste kaj? Ko je bil špil na vrhuncu, ko sta dve uri postajali neskončni stop-čas, je pripomnil: »Kolegi glasbeniki so mi rekli… Saj se da v Šiški tut oduzpod špilat.« Ja. Se da. Namesto v Katedrali (kapaciteta 1.050, prosto po Hamotu, ko je kričal jurjapetdeset vas je!) se da tudi v Komuni (kapaciteta, kaj pa vem, 100-200?), če ti slučajno megalomansko spodleti in te pribije ne realna tla. Ampak eto.
Foto: Marko Alpner
Hamo in ekipa so tole razprodali – s pametno stragijo video posnetkov na facebooku, ena boljših akcij, upam samo, da je ne bodo zdaj vsi do onemoglosti kopirali – že v torek, če se dobro spomnim. Špil je bil v četrtek. Kaj češ lepšega kot razprodati Šiško, a? Zato je tak’ frdamano delala ta njegova izjava. Ma kaki oduspodaj?! Lepo vas prosim. In nato je predstavil Rudija Bučarja, top presenečenje in top duet, da se je kadilo od kvalitete, sproščenosti, žuranja, objemanja, stiskanja, žvaljenja. O, ja.
Ampak gremo lepo po vrsti, nazaj na začetek. Še pred dvema letoma, ko sem delal intervju s Hamotom (jebiga, sklanjamo po štajersko na Urbani.si), sva se dobila spodaj pred Šiško, na terasi. Nič ni kazalo, da bi Hamo razprodal takrat Šiško, ker je plata Pol (2015) šele prihajala in je bila vse, kar Dve (2013) ni bila. Slovenska, dostopna, instantno nalezljiva. Hamo ni bil rock zvezda, ne še takšna. Ampak ko sem se peljal s koncerta domov in sem poslušal podcast revije Rolling Stone in debato z naslovom »Is Rock Dead?«, kjer so sicer izkustveno in zanimivo blebetali o tem, ali je Taylor Swift rock zvezda (ker Beyonce to gotovo je!) ter se fokusirali pač na medijsko in finančno percepcijo rock zvezdništva, ki ga v klasičnem smislu seveda ni več, sem se spomnil tistega intervjuja s Hamotom. Ne toliko intervjuja samega, temveč bejbe, ki je prisedla in na Hamotovo opazko, češ, da snemava, ni šmirglala ama niti pet posto in je pač poslušala. In nama potem obema (!) plačala pir. In, mimogrede, bila je iber raketa.
Hamo je v svojo glasbo vrgel sebe. Niti najmanj ne skriva svojih vplivov, še manj to počne Tribute 2 Love. Zakaj ne bi bili ravno prav nostalgični, se poklonili največjemu in najboljšemu, kar je poredni blues rock za dva spravil skupaj? Hvala bogu! No, s to mislijo sem se jaz podal onkraj Trojan. In nabasal na kolegico, ki mi je rekla, kako ji je na Urban festivalu tam v Tobačni Hamo s Tribute 2 Love zamoril. No, »zamoril«. Ne ravno zamoril. Ampak da mu je zamerila štikl Nazaj (moj najljubši), ker kaj kurac gremo tipi stalno »nazaj, nazaj, nazaj« in ne vidimo tistega, kar je pred nosom, ono, tu in zdaj. Pa saj ne rečem, tako kot je razlagala, je imela gigaiberhiper prav. Ja. Pika.
Foto: Marko Alpner
Skušal sem ji dopovedati, kako je meni pomagala in me nabincala v zobe plata Pol, pa sem se čisto predal v večeru. Kar v Šiški ni najlažje, ker se kelnarji držijo kot preslabo plačani in izmučeni utrujenci na predrago plačani poroki. Ali nekaj takega. Saj ne rečem, niso si sami krivi in sploh to ni od včeraj in nihče ni bil žaljiv ali karkoli takega, ampak ko sem šel novi prijateljici po drink in dvakrat kelnarci rekel, da bi imel vodo, ona pa mi je dvakrat pred nos pomolila pivo… E, nekaj pol ne štima, ne? Pa to je bilo tam zgoraj, pred dvorano, kjer je taka škoda, da šanka ni noter, kot to zmore denimo Cvetličarna. Bi klepetali kaj bolj? Ne vem, vprašanje. Če greš ven, zapustiš špil in čeravno so vrata odprta, da slišiš vsaj po ovinku, kaj se dogaja not, se zdi, kot da se vsakič, ko se vrneš v plac, koncert začne znova. No, rešitev je seveda, da pač ne piješ piva, ne hodiš posledično lulat in teh težav nimaš, vendar če bi vsi tako razmišljali, bi lokal gotovo riknil. Načeloma za kake bolj intimne, komorne ali eksperimentalne koncerte taki aranžma res sede in je primernejši, za taki špil, kot je bil tale, pa bi dal levo roko, da bi bil šank noter in da bi se kelnarji vsaj malo bolj nasmejali. Vem, ni lahko, ampak hej. Pir košta tam od 2,90 evra dalje. To ni malo.
Pa dobro. Ne bomo zdaj tu safer furali, ker pač ne. Samo pač toliko. Ampak itak bi lahko delili na tem špilu topel pir za sedemnajst evrov, pa bi delalo. O, ja. Čeprav najprej ni. Nič ni narobe s predvozači, včasih zna biti prav simpatično, toda The Leading Guy, kot si pravi italijanski kantavtor, ki si je na kitaro nalepil podobo Boba Dylana (kar ima toliko smisla, kot če si daš sliko Messija na majico pod dres tretjeligaša), nekako ni sedel v ta kontekst, saj je bila ciljna publika malenkost preveč izkušena za taki Ed Sheeran cuker. Pred Franka Turnerja, denimo, bi tole neprimerno bolj pasalo. Tako je pač tip skakal, premikal kapodaster iz pete na sedmo prečko in nazaj ter skušal biti videli kot Chris Martin iz Coldplay, zveneti kot Ed Sheeran in, najbrž, postati Bob Dylan. Nak. Ne tukaj. Pa ja, ko prebereš, kaj vse in kje vse je bil ta pubec, si misliš, okej, mogoče pa mi ne štekamo, ampak vseeno… Škoda, da priložnosti ni dobil kakšen domači kantavtor, ki jih niti slučajno ni malo. Ampak okej. Smo prežvečili tudi to.
Foto: Marko Alpner
Edini spodrsljaj špila ni bila ura, kot bi morda pričakovali in tu gre absolutna hvala izvajalcem, placu, organizatorjem. Kajti da se špil začne ob 20:35 (od oka) v Ljubljani je giga napredek in je za tiste, ki pridemo onkraj Trojan, od boga dana ura. Res, bravo, hvala! Sploh pa, mimogrede, iz Maribora nas je bilo kar lepo število, verjamem, da tudi iz drugih krajev in to je nekaj, kjer ima Šiška, ki jo resda financira mestna občina (in ne država), še rezerve, da bi postala meka slovenskega rocka. Finta je, da je bila. O, ja. No, skratka, edina jeba, edino, kar ni prejelo, je bila izbira prvega štikla. Ne, ni hudo, da je z nove plate, to povsem razumemo, hvala bogu, da se je res predstavilo večino, če ne vse iz 3P, ki, če sem dobro razumel, na cedejki izide šele jeseni (je pa na voljo 200 vinilk, če niso včeraj ponoči že vse pošle), je pa začeti z Uspavanko resda drzno, sporočilno, a tudi nekoliko prepočasno, megleno in rahlo… No, bizarno. Kajti ko je pripalila Nazaj, ko so kitare postale zlovešče, globoke, rezke in ko je Hamo naštartal vokal in smo videli, da je Peter Dekleva zamenjal Uroša Primožiča na kitari, poštekali, da bo tole zelo kitarski, feršterkerski špil.
Spretnega, kot je nadimek Uroša Primožiča, sem srečal nekje na sredi špila in sem ga vprašal, dafaq, kvajzdejto, zakaj Pero ne pa ti? Rojstvo deteta in to. Pa so raje tako naredili. In so naredili dobro. Peter Dekleva je požvalil, poseksal, porintal svojo električno kitaro tako, kot jo zna pri nas res, res, res samo on. Je Spretni manjkal? Seveda je, ker s svojo skoraj cca. dvometrsko pojavo da svoj pečat. Toda boljše začasne menjave ne bi mogli najti, kot so jo v Deklevcu. Band je takoj pri Nazaj in nato do konca zvenel tako povezano, celovito, mogočno, hkrati nežno, a ojštro, obenem hrupno, a intimno. Ni čudno, da je Drago Popovič – Popi dobil taki aplavz, ko ga je Hamo izpostavil kot tistega, ki je kriv, da so sploh posneli tretjo plato. In ta glasba je tisto, čemur v ZDA pravijo »musician’s musician«. Za sladokusce. Če ne marate raztegnjenih komadov, kjer kitara joče čez nastavljene orgle… Bo dolga. So namreč komadi, kot je bil Tiho, kjer bi bil celo Vlado Kreslin, ki poje na plošči, odveč, ker se je Hamo na glavo zabrisal v štikl, ali Greva še mal dlje, ki se zdijo daljši od live verzije Freebird od Lynyrd Skynyrd. In tisto so doooolgi komadi.
Presenečen sem bil, da je publika poznala toliko besedil. Kar pomeni, da so plato Pol res preposlušali. Saj se Hamota suče tudi na radijskih postajah, seveda se ga, ampak vseeno pa spet ne toliko in predvsem ne na toliko različnih radijskih postajah. Pri Rabm tebe, denimo, ali Pol ali Gospa magister. Čisti odlom. Da pa ima Hamo potencial »ljudskosti«, ki kiti Mi2, se je pokazalo v Vreme za lubezen, kjer je publiko naučil tekst praktično med špilom.
Foto: Marko Alpner
Sicer pa sploh nemara ni šlo toliko za komade sami, saj se ti itak prelivajo en v drugega, še zlasti tisti iz 3P, plošči, ki se vseeno po Pol mora pošteno dokazovati in se bo, upamo, čim dlje uspešno borila s predhodnico, ne glede nato, da glasba ni tekma. Šlo je za to, kako presneto ti pubeci čutijo, odživijo in prenesejo te štikle. Ni veliko bandov dandanes, kjer bi karakterji bili tako razpršeni in kjer ni nepomembno, kdo igra posamezni inštrument. Če kateri, potem to ni band pevca, katerega ime poznamo, in »onih poleg«, katerih niti ni pomembno poznati. A-a. Po turneji za zadnjo ploščo je Hamo, nesporni lider banda, ampak v demokratični obliki po vzoru Brucea Springsteena, ki je o tem na veliko pisal v Born to Run, raztegnil svoje roke v največji objem in nam prenesel vso to silno moč Tribute 2 Love.
Uroš Škerl Kramberger – Hipi je na basu spodaj dajal podlago in se hihital, kot se pač zna le on. Ni prvi in najbrž ne zadnji novinar, ki je šel na oder v rock glasbo, je pa gotovo najbolj sproščen. Denis Horvat Duki je skriti biser banda, ne samo zato, ker suvereno binarno šalta med orglami in kitaro, temveč ker, kot mi je rekel Spretni, zdaj šele slišim, kaj vse model dela med komadi. Njegove klavitature so tako komplementarne s kitarami, da sploh ne veš, kdaj špila kdo kaj. Preplet nog in rok v najbolj seksi objemu, kar jih je. Kajti ob Hamotovih sploh wah-wah solažah, ki kričijo, rohnijo, ampak celo te ne dosegajo veličine in »hripavosti« njegovih glasilk, ter Perotovi vesoljski kitariadi, je fenomen, bistvo, ontologija tega banda Martin Janežič Buco. Dame in gospodje, morali bi biti tam. In to videti. Buco ne bobna. Buco objema te bobne. Buco je Sausages, je Siddharta, je Big Foot Mama. Je. V Stožicah je tako rintal in plazil med enim in drugim bandom, da smo komaj verjeli. Toda v Hamo & Tribute 2 Love je motor, je traktor, je kombajn, je motokultivator, je kosilnica, je karkoli hočete, da bi bil. V belem brezrokavniku (na koncu koncerta se je preoblekel v kričeče rdeče!), srajci, kodrastih las, predanega pogleda je krmiril ne samo band, temveč tudi nas. Pogledal si njega in vse ti je bilo jasno. Ko si je dal pa skozi svoje sončne špegle z modrim odsevom in je našobil tiste ustnice ter odprtih ust držal ritem… Ni čudno, da je babam odfršlogalo in odlomilo. Buuuucoooo. Buuuuucooo. Ne samo one. Vsi smo skandirali. Še jaz. Buco, majstore. To je bil špil, ko si se drl Buco, pa si imel v mislih cel band. Buco kot generični izraz za vsesplošno odobravanje in navdušenje. Zato takšen naslov. Buuuuco! Kar pomeni: Hamo, Hipi, Pero, Duki, Buco! To mi delaj!
Foto: Marko Alpner
Ne da se tega pojasnit, zakaj je Buco ta band v dveh rokah. Morali bi biti tam. Pa ne, ne zgolj, ko je stopil pred nas za Zabluzu, še en svež štikl. Buco je dobri stari rocker, ki mu prav zavidaš to flegmo, ta stil, to iskreno dojemanje rock’n’rolla, ob kateri se jaz počutim kot zategnjeni piflar. On pa hara. Kar je Primož Petkovšek Petko za slovenski film, je Martin Janežič Buco za našo muziko. Je. In zdravo. Kot velja za Yankee Stadium v New Yorku, da je “the house that Ruth built”, je v četrtek veljajo, da je Šiška dvorana, ki so jo Buco, Hamo & ekipa gor nared’li.
Brez Bucota bi bil špil gotovo bolj zategnjen, kot se pač v naši prestolnici prepogosto rado primeri, če z odra nekdo ravno ne kriči. Hej, Hamo je celo rekel, da, hej, pa kako se bolj ne deremo, če nas je pa 1.050, razprodano. V Šiški zna nastopiti ta problem, da folk ne ve točno, kakšna klientela je tisti večer prisotna in se nekako ne sprosti, vsaj ne prvih pet, šest, sedem komadov. Ali pa sem le jaz dobil tak občutek, vendar res, noben se ni žvalil, plesal, kričal. Je kar malo trajalo, nekje do Pol in Gospa magister. Sploh pa je to špil tako za žur kot stiskavac, tempo seveda ni prehud, še posebej ko pridejo balade a la Vija vaja ven ali Rožice. Koncertni lok se za dvoinpolurni špil dejansko ni zlomil – morda so se zaradi dolžine špila in dobrih fotk zato pubeci preoblekli, hehe? -, gostovanje Rudija Bučarja, ki je bilo dejansko presenečenje, pa je bilo takšno, kot bi takšna gostovanja morala biti. Brez oglaševanj in tistega PR kiča, ki nam skuša dopovedati, da nam prodaja dva za ceno enega, pa nimamo glih tega občutka.
Foto: Marko Alpner
Dolgo nisva pila je nekaj, kar bi moralo biti v slovenskem rock muzeju, če bi ga bili kdaj imeli, ker sta Rudi, ki ima takšen neskončen potencial kot etno-rocker, in Hamo, ki v duetih da dovolj prostora za sebi precej drugačen vokal, z le eno kitaro in dvema mikrofonoma ponudila več, kot ponudijo Eme ali tisto, kar nam Mario Galunič in Televizija Slovenija ponujajo kot »festival slovenske glasbe«. Da je Rudi dobil solo točko, pa je itak biser od biserov. Tako se to dela, spoštljivo, domala pietetno. Bravo! Čeravno se je zdelo, da so bisi morda malo predolgi in da jih je preveč, je vseeno Hamo upravičil dolžino koncerta s komunikacijo s publiko. Kako bi to opisal… Ni hiper prijazen. Ne glumi. Ko je pozdravil Marka Alpnerja, fotoreporterja nove generacije, ki je prispeval te bisernate fotke za ta tekst ob 04:14 (hvala, Marko!), se je javil namesto njega nekdo pod odrom, pa mu je Hamo zabrusil: »Ti nisi Marko, on ima tatu, logo našega banda tu gori na zapestju!« Na koncu štikla Ona je se je obregnil ob bejbo in zapel »ona ve, da komad zajebala mi je«. In s prstom pokazal, ko smo mi na levi strani bolj glasno peli od onih na desni. Pa med Gospa magister je skoraj pozabil tekst. Pa kaj. Med baladnim, posebej tihim delom, pa je pripomnil: »Gospa, ne tipkat. Slišim tipke!«
E, to je to. Ne gre boljše. To je ta stik s publiko, ki pri nas pogosto manjka, še posebej mladim bandom, ki jim je nekaj kakor nerodno povedati nekaj pristnega in prepričljivega, nenarejenega in iskrenega. Sploh pa je to lažje početi, ko tvoji komadi (Govori mi grdo!) že sami toliko povejo. Telo se je pokazal kot nadkomad, ravno pravi za konec, ki ni pravi konec, ker je na koncu za konec po koncu treba iz stropa še zabrisati konfete in papirčke. Ja. Treba je.
Februarski koncerti znajo biti bodisi polni patetike zaradi valentinovega ali pijana brozga zaradi pusta. Hamo & Tribute 2 Love so v Šiški nabrali sprva še malo zadržano publiko, potem pa take, ki so perajt za življenje. Ne, ne gre za izbrane, ali, bog ne daj, za kako elito. Eh. Cena karte v predprodaji je bila 12 evrov. Dvanajst evrov. Toliko. Ko boste naslednjič kupovali karte za valentinovo ali pa one jubilejne/tradicionalne špile.
Foto: Marko Alpner
Tole ni bil špil, za katerega bi se moral ne vem kak gor narihtat ali gruntat, ali je to špila za cmok, fuk, odlom ali kaj devetega. Ne. Ne rabiš navodil, čeprav se zdi, kot da v Šiški prav navodila včasih edino manjkajo, ko se ljudstvo ne sprosti takoj in gledajo malo še drug drugega, češ, kateri se bo prvi »spustil s ketne«. Na koncu smo vsi bili perajt in največji uspeh je, da za šankom ali zunaj ni bilo na koncu špila skoraj nikogar, ki bi klepetal in minglal, ker je to pač »a place to see and be seen«. Ne. Tokrat hvala bogu ne. Je bil predober večer za kaj takega. Za dolge solaže, najprej kitarske, potem orglarske, predvsem pa vokal, dušo, izkušnjo, bolečino, upanje, optimizem, sentiš, nostalgijo, stiskavac, humor, štose, anekdote Matevža Šaleharja Hamota s tisto figo, nad katero so bejbe norele, ko si jo je na novo naredil iz svoje čupe, v tistih dveh srajcah, ki nista mogli slediti kitarskim vragolijam, ker Hamo ne igra kitare, temveč kitara igra njega, vse skupaj pa se podredi njegovemu dominantnemu vokalu. Ko Hamo na trenutke poje eno in isto, je to najboljši repete, ki se ga ne moreš nažreti, ker preprosto ne gre. Zato, drage urbanke, dragi urbanceljni, slovenski rock’n’roll je živ in zdrav, zgodil se je v Kinu Šiška v četrtek, 16. februarja 2017 in to ni imelo z valentinovim čisto nič. Nobenega srčka. Ne. Dva poleg mene sta se skoraj ponegavila tam zadaj za miš pultom. Taki špil je to bil. Za pofukat dober. Plata Pol ima največje hite, plata 3P pa potrjuje, da je prav, da tale band tako zelo rad grize dalje in toliko igra. Samo tak dalje pubeci. Ljubezen se pač začuti, odživi, zažvali, odslini. Ne pa srčki in cukri. In tole bo držalo še nekaj časa. Ker je bil točno taki špil, po Mi2, taki, zaradi katerega je Kino Šiška lahko najboljša dvorana v državi, če se res tako izide, kot se je tokrat.
Bis. In res se tokrat skoraj nič ni klepetalo, kar je dodatno poskrbelo, da kljub Uspavanki tale špil dobiva petico. Varnostnikom v Šiški pa tudi kakšen nasmeh ne bi škodil. Nismo mi tu zaradi vas, gospodje, obratno je. Kelnarjem pa še kak nasmeh. Pa bo. Zvok pa je bil, dragi Popi, popolnost. Aja, pa Andrej Pečenko je bil tudi omenjen. Pri komadu Vreme za ljubezen. In, tudi to pozabili, Buco je tudi zapel in takega basa zlepa ne najdeš. In pa Hipijevi backvokali so neverjetni!
Veste, kako neopisljiv rajcig je občutek, ko v Mladini prelistaš kulturne strani, eno (naj)boljših čtiv v državi, pa vidiš tam portret banda, ki bo še isti večer prišel v Maribor, v Wetrinsky? To prekotrojansko prepucavanje, ki ga – razen poleti – dobiš ob spremljanju kulturnih rubrik (še zlasti Televizije Slovenija), zna biti ne ravno boleče, ampak imaš občutek, da te nekdo jebe na suho. Češ, kultura je ono, kaj se zgodi med Cankarjevim domom in Metelkovo. Še zdaleč ne. In pride taki petek, ko se ti v Mariboru zloži polimorna razstava, kjer ne štekaš nič, prvič uprizorjeno Wagnerjevo Rensko zlato, kjer štekaš vse, in potem še taki špil. Overdoza kulture. Maribor v svoji najbolj pristni podobi in izvedbi.
Okej. Gremo na špil. Troje je bilo jasno z garancijo do konca prvega komada. Da imam najboljšo možno družbo na špilu, ker je H. branila hipstersko podobo Persons from Porlock. Jebiga, nisem največji fan in ko smo že pri tem, meni se koncert Tame Impala v Kinu Šiška ni zdel ravno za na hrbet dol past, kar ni nepomembno za ta tekst, saj je to koncert, na katerem so prav ti pubeci dobili šus dozo za ustvarjanje svojega, khm, alternativnega, indie rocka, ampak v tistem pristnem pomemu.
Ampak bili smo drugje, ne? Pri treh garancijah. O, ja. Drugo je to, da Wetrinsky še drugi vikend zapored preseneča s svojo prilagodljivostjo. Toliko stvari, elementov in momentov bi mu lahko špuknilo v ksiht, ampak se gospod Wetrinsky ne da. Oder na sredini resda zavzame čisto tumač prostora in zaostale mize ob že itak monumentalnih stebrih so vzele še nekaj več prostora (za mizo je seveda sedel samo točno en tip). Za katerega se je najprej zdelo, da ga bo itak preveč. Ampak ne! Kmalu so pipike in pimpeki vseeno prikapljali in zbralo se nas je čisto zadosti. Štiri ducate, recimo, pa malo matemačite. Kaki folk? Ja, to je tudi mene zelo zanimalo. Nenad Cizl je imel namreč prav, ko mi je tri leta nazaj za Večer povedal, da Maribor ne more imeti hipsterjev, ker ima špricer. In ja, mislim, da ima prav, toda napaberkovano v petek je bila taka luštna, prikupna ekipica ljudi, ki furajo svojo mini sceno in so, ja, hipsterji. Sploh dekličad je na koncertu boke vrgla ven in čisto padla noter v melodično psihadeliko. Scena z videozasloni pa po Haiku Garden v Salonu najboljša, lajk, sploh. Wetrinsky se je tako po sobotnem didžejanju vnovič izkazal kot precej akustični plac, tepih je pubecom omogočil sezuti špil, nam ostalim pa tisti občutek, da si del neke scene, kar tako iščemo, tako zelo, pa ne najdemo.
In, eto, tretje. To je najpomembnejše od vseh treh. No, kakor za koga, hihi. Enivej, Persons from Porlock so mi lani, priznam, joj prejoj, ušli, a sem jih, ko je Martina najavila špile v Wetrinsky (sklanjano povsem napak, vem), skrbno preposlušal (hvala bogu za Apple Music) in šele naknadno videl, da jih je Radio Študent (za katerega vedno mislim, da ima preojšter okus zame, pa me vsakič znova preseneti) izbral za domačo plato lanskega leta. Tudi če bi konkurenca bila naphana z nadkvaliteto (pa nimam občutka, da je bila), bi tole bilo z naskokom in štirimi goli razlike najboljše. Zakaj? E, tu pa je finta. Zato, ker že na plati dobiš skico, osnovo, neko idejo, kako mora to biti v živo. Če bi rekli, da je to ambientalna rock muzika, bi seveda grdo sfalili, ampak ne pa pretirano. Tudi pop to ni. Niti ni klasično garažno nažiganje, čeprav imata oba kitarista skupaj kakih milijon kitarskih efektov, pedal in ostalega, kar ponese osnovno idejo nekam v devet krasnih, ampak res prekrasnih.
Glasba Persons from Porlock nima jezika, čeprav Nikolaj Mulej poje, mislim da, v angleščini, vendar je na vokalu toliko reverba, da sem nazdravil s tonskim tehnikom, ki je najmanjši konzoli na planetu nastavil največji zvok. Začeli so pubeci plaho, skorajda kot na neki vaji, na tepihu, sezuto. Ampak ko je pripalila še kitara Martina Pavlovca in ko je začel gruvat na mogočno odbitem basu Grege Bajca ter ob nepozabnih du-bi-du-daaa bobnih Vasje Oniča, instrumentalista v bandu, je to glasba za vse čase. Odnese jo, kot kakega papirnatega zmaja. To je muzika, s katero so začeli Velvet Underground in je glasba tistega, kar si predstavljamo pod LSD kulturo šestdesetih via film. Persons from Porlock uspeva točno to: predstaviti neko staro idejo in jo narediti tako na novo, da niti malo ne pomisliš, da bi kaj ali koga kopirali. Eh. To je tako izvirno in inovativno, da misliš, kako se je nekdo grdo zlagal, da ti pubeci koncertirajo komaj leto in pol. Pa že tak. Saj smo imeli bande tipa, hm, Barely Modern, toda Persons from Porlock (ja, vem, ime ni ravno najlažje, ni pa slabo) grejo tako naprej kot Koala Voice.
Težava, edina pravzaprav, ki lahko ob tem nastane, je tista z nagovarjanjem publike oziroma s tistim, kar pač pride. Počasi obstaja neka subkultura, za katero je to soundtrack mladosti (ali pa bi vsaj komot lahko bil), vendar bi težko rekel, tako, čez prst, da se širi in da je trajna. Najbrž bandu za vse to dol visi, ker taki pač so, da jim dol visi. Najprej lasje, kot nekoč Kings of Leon, davno tega, ko so še lahko imeli take čupe. To ni glasba, ki bi te gledala v oči, že zato ne, ker imaš lase prek in ker imaš oči itak zaprte in se pustiš vozakati v devet zlasano krasnih. Je pa res, da sta bila dva nagovora, ki jih je Mulej imel z nami, dokaj… Hm. Malo nepovezana z njihovim glasbenim izročilom, saj sta izpadla preveč plastično in tuzemsko. »Mi smo Siddharta!« je bil prvi in čeravno je infantilni štos, ki se zdi originalen, nima Siddharta na nek način prav nič s to glasbo ali prostorom. Razen če je to nek antimainstream upor? Okej. Potem ja. Kupim.
Drugi je bil, ko se je band predstavil »mi smo iz Ljubljane« in je nekdo iz banda rekel, češ, tega se tu ne sme rečt. Štekamo štos, vemo, kakšno podobo imamo Tutrojanci na oni strani, ampak Persons from Porlock vseeno ne deluje baš kot neki fuzbalski band ali ki bi karkoli imel s fuzbalom. Nič zato. Pač. Pride tak. Morda bi bilo bolje, če ne bi povedali čisto ama nič? Mogoče. Ker potem bi bili tipčki še bolj kjut, seksi, pojebljivi. Ne, tega nisem opazil jaz (seveda ne), sem pa videl v očeh pupik, ki jim njihovi spremljevalci pač niso mogli tako slediti, ker niso videli tega, kar so videle pupe.
Persons from Porlock bi naredili najbrž vse, da jim kdo ne bi dal oznake »rock zvezde«. Ampak bili so v tem, da so – čeravno imajo že dovolj izkušenj, jebiga, ko enkrat špilaš pred polnim Kinom Šiška – tako pičili in furali svoje, da si jim malo celo bil favš. Ne, ne zato, ker sam nimaš banda, ampak ker tudi če bi ga imel, ne bi nafural takega bisa, take melodike, ritma, glasbenega eksperimenta. Ta band uspe vsak komad odpeljati nekam drugam, skupaj s tem pa vsakega koliko toliko odprtega poslušalca. Nimajo refrenske muzike, eh. Si pa mrmraš zraven in je čisto zadosti. Koncert Persons from Porlock je vse, kar si dovoliš, da bi bil. In s tako videoprojekcijo… So pokazali, zakaj včasih ni treba na Dunaj ali v Berlin ali Beograd ali London. Se da tudi tukaj. O, ja.
Persons from Porlock so hipsterskim puloverjem in dolgim čupam dali vsebino, sporočilo in predvsem dobro vzdušje. Tako dobro, da se večer konča… Neverjetno. Samo tako dalje, pubeci. Zdaj pa tujina. Ker ja.
