Oznaka: liga prvakov

Mi. Smo. Maribor.

Pet ugotovitev: Maribor – Spartak [1:1]

Ni. Predaje. Ni predaje. Ni. Predaje.

Uvodne tekme Maribora v ligi prvakov… Uf. Hudo. No… Kako bi se reklo… Moraš biti pripravljen nanje. Dobro. Ker očitno nekaj bo. Nekaj se bo zgodilo. Nekaj bo spokalo. Ali gol Anteja Šimundže v Kijevu, po taki, ekipni akciji. Ali gol Luke Zahovića proti Sportingu, ko je tekme že praktično konec. V Ljudskem vrtu. In zdaj še plasirana mojstrovina Damjana Boharja. Maribor ima, ko gre za otvoritvene tekme v ligi prvakov, glede na dejstvo, da je osvojil sedem točk v ducat tekmah (štiri prvič, tri drugič), izjemne uvode. Tudi spektakularne, vendar točkovno izvenserijske. Nekaj ima ta Maribor. Ta aufbix. Ta kaj-nas-briga-zaj-smo-mi-tui-tu. In če s(m)o tu, nimamo kaj izgubit’. Težko se milijoni borijo s tako voljo.

Do Schalkeja je treba nazaj, globoko v pozno jesen, zimo 2014, ko se je liga prvakov poslovila za tri leta. Tam se najde zadnji evropski poraz Maribora v Ljudskem vrtu. Osem tekem že ni noben tukaj slavil. Nak. Marsikaj mu manjka, legendarnemu stadionu. Marsikaj. Stara tribuna… Raje ne bomo. Ampak takšen, kot je, je v svoji relativni majhnosti, vendar z izjemno akustiko, ki jo (pre)pogosto izkoristijo tudi gostujoči navijači, sploh če jih je dve tretjini na severu in tretjina na zahodu, je za fuzbalske milijonarje kot tisti stadion, kjer se je zanje vse začelo. Ni ravno miniaturen, četudi najmanjši v ligi prvakov (a so manjši tudi v španski primeri), vendar ima karizmo stadiona, kjer pokažeš, ali si ali nisi. Milijonar ali ne milijonar.

In Maribor, kjer folk o fuzbalu ve dosti, dokler znanje ne zamenjajo želje, je spet pokazal. Ne samo Rusom, ne samo Spartaku, ne samo Evropi. Pokazal je predvsem sebi. S sloganom: Mi. Smo. Maribor. Zaostanek 0:1 je znal obrniti. To je bilo bistvo obračunov s Hapoelom iz Beršebe, nauk, da ni konec, dokler Maribor ne reče, da je konec. Nasprotnika, kdorkoli je, je treba premagati. Pika. Ali pa pokazati, zažugati, da si mu enakovreden. S 27 poskusi na gol je Maribor pokazal predstavo, kakršne že doma ni doooolgo pokazal, kaj šele v Evropi. Seveda je to posledica, če smo taktično pedantni, trka dveh sistemov, Milaničevega 4-2-3-1, ki rabi potezo več, in Carrerovega 3-5-2, ki računa na igralca na boku več, toda v prvih 20 minut je vrat bolel, ker tole je bilo teniško nabijanje, izmenjevanje, ping-pong priložnosti. Ja, Tavares ima slovenski rekordno hiter gol, toda uvodna akcija, ko je Ahmedi med nogami spustil žogo Martinu Milcu in se je Artemi Rebrov že po 54 sekundah pobiral s tal, srečen, ker je ubranil… To je to. Maribor se na prvi tekmi ne pusti trepljati po ramenih in po glavi, pokroviteljsko, češ, welcome to the nfl, kid. Ne.

Mariboru morda ni šlo vse povsem prav, kot bi si bil želel, ni pa šlo dolgo nič narobe. Ja, imeli so eno napako. Saj so jo imeli v Mostarju, pa ne samo eno. Pa proti Hapoelu, ko je žoga Nwakaemeju sedla na nogo, ko je Milec izbijal. Zdaj Vrhovec ni izbil, Samedov, prefrigani Rus, kakršnih bi Spartak rabil več, je odbitek pospravil pod prečko, česar Ješčenko v prvem polčasu ni.

In Spartak je imel dve match žogi, zaključni, zicerja, kaj sta naredila mariborski obrambi Promes in Fernando. O. Moj. Bog. Za aplavz. Nič kriva obramba Maribora, tokrat ne. Pač dobra sta. Frdamano dobra. Našikala sta jih, da je bilo luštno gledat. Iskreno. To je pač fuzbal. Skupinski del lige pvakov ni več, kar je bil. Ni več dosadnih 0:0. Ena tekma v torek, nobena v sredo. Gol na gol elita. Vendar Maribor se… Ne, ni se pobral, ker ni padel. Morda Milanič ne bi bil tako rabil kričati na svoje fante. Se zgodi. V taki tekmi, polni ritma, pa sploh. In so se pobrali. Zelo. V Ljudskem vrtu. Ki je imel najlepšo priložnost za zmago, če odštejemo zgrešeni zicer Klitona Bozga proti Bayer Leverkusnu in še zlasti še večji zicer, priložnost stoletja, za Luko Zahovića pri vodstvu 1:0, ko s par metrov ni spravil žoge v gol. Ker prideta Sevilla in Liverpool, je vprašanje, ali ni to bila največja (edina?) možnost za zmago, zato ne čudi, da so bili igralci s točko manj zadovoljni kot trener.

Dobrodošel, evropski Damjan Bohar

Ko sem v torek šel na tiskovno konferenco Maribora, v dežju, opoldan, se mi je zdelo, da škilim. Res. Na vozniškem sedežu avtobusa, ki je čakal, da odpelje moštvo v karanteno, je sedel Damjan Bohar. Manjkalo je samo še, da bi proizvajal zvoke. Vruum vruuum. Saj veste, ko smo se kot otroci igrali in se delali, da šofiramo. Ni skrivnost, da ima Bohar rad avtomobilizem. Recimo, da sem sodijo tudi avtobusi.

No, seveda bo klišejsko znucan simbol, toda Bohar je včeraj pripeljal Maribor do točke. Ni bil ravno vođa puta, ni bil vodič. Ampak ni bil pa »along for a ride«. Sam nisem pozabil njegovih dosežkov iz sezone lige prvakov, ko je zabil Maccabiju, Celticu in nato še Schalkeju. Kakšna sezona za Prekmurca, ki je nekoč obiral krompir ter na vprašanje, kdo je bil idol, ko je odraščal, rekel, da je bil idol samemu sebi. Tudi prav. Ko je imel še posebej slabo tekmo spomladi v Kidričevem, ko so avtmigeci s strahom čakali, če bo pomeril še kakšno tja daleč v šumo, se je odmahovalo. Da je z njim konec. Da ne bo šlo več.

Jezen, besen, skoraj užaljen je bil, ker je bil poškodovan v Mostarju. Naslonjen na steno je čakal. In kdo ve, kaj vse razmišljal. Ampak morda je tam bil začetek preobrata, da se je spet zgodil »evropski« Damjan Bohar. Da bi bil še vedno joker s klopi, bi bilo pri njegovih letih in izkušnjah neresno. Ne moreš biti večni adut, rezerva, za-tisto-nekaj. Ne pri Mariboru. Manjkala je samo še konkretnost. Tako kot Bohar je denimo tudi Bajde silno željan zadetkov. Bajde je svojim najbližjim še dolgo po tekmi kar na Mladinski razlagal, kako si je želel. A tudi poslušal nasvete. Prilagoditi se je treba, razumeti logiko, moto, filozofijo, taktiko. Drugače se v Ljudskem vrtu, kot je najbolj izkusil Sintayehu Sallalich in se izgubil med svojimi lastnostmi in idejo moštva, pač ne da.

»Bohar je specialist za evropske tekme. Zelo dobro izrablja medprostor in sodeluje z napadalci. Po tekmi proti Celju je bil zelo dober, spodbudil sem ga h konkretnosti in tokrat je bil konkreten. Ekipa ga na evropskih tekmah zares potrebuje, saj ima hitrost. To so njegove tekme. Odločil je že nekaj evropskih srečanj. Take tekme niso za vse, on pa se na njih odlično znajde,« je rekel Darko Milanič za strelca gola. Bohar je zadel vratnico, sprašil zadetek in imel še zmago na nogi, ko je za las, tak, iz hofa, pomeril in je žoga šla res za las mimo zmage. Tekma, kakršne ni imel … Pa vsaj tri leta. Maribor lahko upravičeno vsaj upa, če ne kar pričakuje, da bo naslednja prišla prej. Da ne bo Bohar samo zraven. Da bo vozil. In tokrat je več kot zvozil. Igralec tekme.

Milaničeve menjave tokrat v nulo uspele

Pogled na klop ali pa na list rezervistov, kakorkoli hočete, ni bil kdovekako obetaven. Res ni bil. Amir Dervišević se je tudi tam znašel. Človek, ki je tam, ko se drugim zalomi. Morajo računati nanj, ker na Aleša Mertlja pač ne. Razlika med njima? Po tekmi se je Mertelj lepo mirno rokoval z novinarji, navijači. Dervišević je med živim intervjujem Martina Kramarića grobo potrepljal in kričal kot jesihar. Pač.

Dervišević je bil na klopi, ker Denis Šme in Jean-Claude Billong zaradi zdravstvenih razlogov nista bila. Vrnil se je še pravočasno Aleks Pihler in zamenjal, sicer kot zadnji, Blaža Vrhovca, ki je imel nevarne napake bolj kot se je tekma lomila. Ni imel več moči za izbijanje žoge, čeprav bolj kot kondicija pri Vrhovcu skrbijo same odločitve. Že res, da ima Marko Šuler bolj očitne kikse, tiste, ki se mu pripetijo, ko je samozavest bolj kamuflaža za pomanjkanje rešitev, toda Vrhovec moštvo prevečkrat pusti na cedilu in morajo skupaj popravljati njegove individualne napake. Kar ne pomeni, da je imel Vrhovec v celoti slabo tekmo. Ni imel, proti koncu prvega polčasa se je zelo sestavil in s Kabho sta zdržala metamorfoze Spartaka na sredini, ki je bil enkrat s premalo, nato pa s preveč igralci.

Kar želimo povedati, je to, da so Darku Milaniču menjave več kot le uspele. Sploh dvojna Kramarić->Bajde in Mešanović->Ahmedi je bila vse, kar je še imel. Ni izpadlo obupano, čeprav je bil Ahmedi še vedno aktiven in do tistega trenutka, sploh po zadetku, igralec s potezo več. Mešanović se je tokrat dovolj znašel, da je ustvaril prostor, pritiskal na obrambo, medtem ko je bil Martin Kramarič vse tisto, kar se je za fanta, ki je malo posebne narave, govorilo, da bo. Kramarič ni bil kdo ve kako priljubljen med soigralci pri mladincih Maribora. Kar sploh ni čudno. Ni. Kramarič je igralec, ki prekleto dobro ve, kaj hoče. Tudi takrat, ko to morda ni najboljše za ekipo. Je igralec ena-na-ena, kakršne Slovenija sicer uvaža. Olimpija, Domžale, Maribor. Čeprav so pogosto pred nosom. In tudi Kramarič je bil, ves ta čas. Proti Spartaku je pokazal, da je včasih bolje na glavo, samozavestno. Kramarič ima morda celo najboljše driblerske sposobnosti v tej ekipi Maribora. In včeraj jih je lahko pokazal. On je zmogel komunikacijo s sicer odrezanim Tavaresom, ki niti pred leti ne bi mogel, še v najboljši formi, sam proti taki kvaliteti. A v dvoje je šlo. Cik-cak, cik-cak. Do Boharja. Maribor je Spartaku vrnil tam, kjer je Spartak želel streti Mariboru. Na bokih. In menjave so tokrat Milaniču resnično uspele.

Carrera bolje naštudiral Maribor kot Spartak

Ni neobičajno, da trenerji med sezono menjujejo sisteme. Še najbolj, če že, je čudno, če to počnejo v obrambi iz treh branilcev na štiri. Vendar Massimo Carrera je pri 53 letih v svoji prvi tekmi v vlogi glavnega trenerja v ligi prvakov presodil, da bo to za Maribor več kot dovolj. Zadostovalo je. Spartak ima kvaliteto, ki pridejo z milijoni (bolj kot obratno). Sistem 3-5-2 jim je deloval tako dolgo, dokler ni Maribor pokazal na svojo kvaliteto: moštveno igro.

Spartak je, po vseh priložnostih, ki jih ni bilo malo, zabil tako, da Maribor ni izbil »pimplanja«. Fernando je pomeril, Handanović odbil in Samedov je odbitek pospravil v mrežo. Spartak je imel vsaj dva, pardon, tri zicerje, ki bi Maribor pokopali. DO konca prvega polčasa se je zdelo, da je Carrera prebral Milaniča in ga taktično zdrobil, ko gre za igro prek bokov, kjer se je pravzaprav vse dogajalo.

»Kljub doseženemu zadetku smo v nadaljevanju še naprej vztrajali pri svoji igri, poskusili še enkrat zabiti, nisem želel zapreti igre. Igrali smo dobro, ampak vseeno menim, da je izid pravičen. V ligi prvakov ni lahko igrati, ne glede na to, kdo je nasproti. Maribor ni imel toliko priložnosti kot mi, po dobljenem zadetku se nismo dobro odzvali. Vsekakor želim dejati, da smo šli v Maribor zmagat. Pred nami je še pet tekem in boj v tej skupini bo napet do konca,« se je branil Carrera. Ruski novinarji so se za mikrofoni tako stegovali, da je zdaj že kultni piarovec, ki nam je v torek rekel, da lahko sprašujemo samo o tekmi in da naj vsi ugasnemo telefone, rekel, da bodo mikrofon še zlomili na pol.

Niso ga, a jih gre razumeti. Tiskovke, sploh Uefine, znajo biti mukotrpno naporne. Prevajanje je šlo tako: ruska vprašanja se je prevedlo nam v slovenščino, Carreri pa je pomočnik prevajal v italijanščino. On je odgovarjal nato v italijanščini, pomočnik je prevedel v rušino, prevajalec pa še v slovenščino. Vprašanj so imeli pa še in još. Razumljivo, pet let Spartaka ni bilo v ligi prvakov, njihovi rezultati so milo rečeno klavrni in pričakovali so, da bo Spartak premagal (vsaj) Maribor. Carrera je lani res priboril prvi naslov po dooooolgih petnajstih letih. Ja. Vendar Carrera ni imel evropskih izkušenj. Te pa Milanič, čeprav ni imel še nobene tekme v ligi prvakov, vsekakor ima. In jih je izkoristil ter dal tisto, česar Carrera skozi dvojni prevod ne more. Navodila za moštveni duh do konca.

Navijaški efekt in Milaničeva izjava

Dve raketi sta včeraj prileteli. Prva, prava, je priletela iz severa, kjer so navijači Spartaka precej upravičili svoj sloves. Poleg političnega prepucavanja, ki ga Uefa ne mara, o Kosovu in Srbiji, je novo dimenzijo ultraštva uprizorila raketa, uperjena proti nemškemu sodniku Denizu Aytekinu. Ruski navijači so se dobro borili v prvem delu, kar malo pokvarili žur domačim navijačem, ker so bili res silovito glasni. Na obeh tribunah. Ne. Na vseh treh. Da tudi na vzhodu je bil kakšen, se je našel, kakopak.

Preprodaja. Grda beseda, sploh ko gre za stadion z že itak majhno kapaciteto v mestu, ki ima (predvsem) fuzbal. Ni prvič, že pred tremi leti so jo Avstrijci pridno mahali v Maribor, ker je to pač najbližja pot do lige prvakov (beri: Salzburgu nikakor ne gre). Izkazalo se je, da niti tovrstna prodaja, ko je moral plebs v vrsto, čeprav so šli bolj za kolege kot zase, saj so imeli dostop do kompletov le lastniki sezonskih vstopnic, niti retro model ni preprečil tega. Vzhod se je prebudil v drugem delu, vendar občutek je bil, da je bilo proti Hapoelu bolje. Od začetka do konca. Bolj konstantno. Viole so se potrudile in letos kažejo na stadionu precej bolj konstruktivni odnos, čeprav se nikoli ne ognejo zbadanju tekmečevih navijačev. Že zato, ker je sever prepogosto prazen, priložnosti pa redke. A vseeno. Nobena baklja ni priletela z juga. Se je pa na zahodu poznalo, da liga prvakov pač prinaša… Drugačen tip publike. Ni bilo malo takih, ki so se v vipu očitno zadržali krepko do Spartakovega gola. V tem Maribor ni izjema, vsaka tekma premier lige kaže v drugem polčasu prazne sedeže, ker je petnajstminutni odmor pač prekratek za žvenketajoče minglanje.

No, druga raketa je priletela na samem koncu novinarske konference. Stipe Jerič je povedal, da ima Darko Milanič še sklepno misel. No,to je bilo novo. Tega nismo vajeni. Okej, smo bili, ko je Milanič po lanski tekmi z Domžalami, jezen nad žvižgi po zmagi, povedal samo, da je Tavares podaljšal za dve leti in odšel, osorno, jezno, domala užaljeno. Zdaj je bilo podobno, le da kritike tokrat niso letele na nobenega doma. »Kazen, ki jo je dobil naš športni direktor, da ne more biti zraven; upam, da nikoli ne bo povedal, zakaj jo je dobil.« Ostro? Seveda. Za Maribor, ki vedno pazi, da je Uefino osebje – uradna predstavnica iz Srbije je ponudila obupno angleščino, mimogrede – zadovoljno in potešeno, ker v Mariboru pač iščejo vsako malenkost, medtem ko gladko zamižijo, ko v Sevilli ni ne duha ne sluha o wifiju, čeprav je ta med glavnimi zahtevami. Tista Islandija bo tepla Zlatka Zahovića do 28. februarja prihodnje leto. Dolgo. Kaj je bilo, vedo povedati tisti, ki so bili. Islandci so, kolikor vemo mi, resnično težko prenesli poraz in se temu (ne)primerno tudi obnašali. Vendar zdaj je, kar je. Nenavadno je samo ta, da je Milaničev ton bil tako prekleto resen. A ima po svoje prav. Maribor ni samo na igrišču pokazal, da je resen evropski klub, vreden resne obravnave. Sama reakcija birokratske Uefe, na čelu katere je vemo kdo, bo zanimiva. Najprej v kazni za Spartak. Pa tudi sicer. Maribor je poslal jasno sporočilo: Mi. Smo. Maribor.

14. septembra 2017
Big Brother > Liga prvakov

Saj se je morebiti še spomnite, ne? Pa walda! Kako se je ne bi. Opica? Ja. Opica Mojca je napovedovala rezultate skupinskega dela lige prvakov. Pa seveda se je še spomnite! Da smo že takrat rohneli, da nekdo – česar ne samo, da niso skrivali, temveč so to kar glasno napovedali, konkretno Andraž Hočevar – afne gunca iz lige prvakov. Zdaj, ko gre v ligi prvakov zares, je pa tako hudo, da bi si želeli morda celo Mojce. Da, tako globoko je padel Kanal A v svojem pokrivanju elitnega tekmovanja.

Ni bilo težko zgrešiti, kam so na Pro Plusu taco molili jeseni. Ampak ne glede nato, da so imeli že večletne izkušnje z ligo prvakov, po kateri je bil Branko Čakarmiš svojevrstni general, ki je razlagal, kako da se to pri taki ceni pravic nikakor ne splača, so se vrgli na glavo v fuzbal. In kar je bil velik hit pri Prvi ligi Telekom Slovenije, kjer smo jih hvalili vsi po dolgem in počez, je nekdo zgrešil celo žogo, celotni fuzbal pri ligi prvakov.

Ne. Skupinski del tekmovanja pač nima take gledanosti. Nima. Smučanje ima boljšo, da. Ker je tisto za vikend, to pa med tednom. Pač. In takrat ne pomaga niti, če ligo prvakov, tako cenjen izdelek, zbaniliziraš, pardon, narediš nedeljski resničnostni šov, karaoke, modno pisto, čvekanje ali karkoli devetega.

Saj veste, povabiš kakega fuzbalerja, ki se tam trese od treme, ker pričakujejo, da bo retorični Zlatan Ibrahimović (takih imamo manj kot prstov na eni roki), zraven pa pritakneš neko popkulturno ikono, teh pa v Sloveniji pravzaprav nimamo, zato Gojc in taki igralci pač nekaj rečejo o fuzbalu, ker tu in tam žogo brcnejo. Oziroma so jo brcnili nekaj let nazaj. Skratka, za vsakega nekaj. Za Srečka Katanca, za mamko, za ta male. Na fuzbal se pa ja vsi spoznamo, ne? Ja. Se. Na fuzbal na dvorišču.

Gojc, še imaš ti kako vprašanje?

Ker pa verjetno gledanost ni bila takšna, kot so na Kanalu A upali, da bo, se je program skrčil. Tako skrčil, da ga zdaj sploh več ni. Adijo studijo, adijo Andraž Hočevar, adijo Nataša Gavranić. Kanal A se gre pri ligi prvakov znova špar program. Kar bi razumeli v skupinskem delu, ko ne bi bilo nič narobe, če opica Mojca sploh ne bi povohala nobene posode ali pa bi, kot je predlagal Branko Oblak, zamenjali posode in bi opica v ljubljanskem živalskem vrtu pač izbrala drugo posodo in bi se vsi režali. Kar je bil itak primaren namen. Ni pomembno 4-3-3, muke Pepa Guardiole, niti frizura Cristiana Ronalda ne. Opica Mojca!

Toda zdaj, spomladi, bi si gledalci ne samo zaslužili več. Vedno več jih bo, gledalcev namreč. V aprilu pa sploh, ker je noter stiščan četrtfinale in še polfinale. Jap. Samo messiji, ronaldi, ibrahimovići. Ena na ena. Torek, sreda, torek, sreda. Šus. In Kanal A? Lepo med 20:00 in 20:30 rola svoj Big Brother Šov. Torej Lionel Messi, Jan Oblak in kompanija včeraj niso imeli za prazni burek v primerjavi s tem šovom vseh šovov. Sledile so reklame [kot že v osmini finala], nato pa kakšen prispevek, dva, ne da bi te novinarje kadarkoli videli. Ugibam, ampak najbrž je tistih 15 minut pred tekmo pogojeno s pogodbo, saj se morajo odrolati reklame za ligo prvakov? Če ne bi bilo tega, bi se Tomaž Lukač vključil ob 20:44:59.

Težava pri slovenskih televizijah je, da televizijo odkupujejo, resne televizije se pa – izvemši informativnega programa, kjer jim razvedrilo tu in tam še uspe – več ne grejo. Pri ligi prvakov je pač ta hec, da studijskega dela ne moreš “kupiti”, prekopirati, ušunjati. Ni to licenčna oddaja. Z licenco pride 32 klubov in fuzbal talenti. Vse ostalo, karkoli delaš prej in potem… Je tvoja stvar, stvar tvojega navdiha, kreativnosti, idej.

Če nekako še razumemo [beri: pogoltnemo], da Sportklub pač nikoli ne bo gradil na studijskem delu in novinarskih prispevkih [srečni smo že, če se po e-stave reklamah vklopimo vsaj do začetka tekme], je to težje razumeti pri Kanalu A. Še bolj, ker se špar program vse bolj pozna tudi pri pokrivanju slovenskega prvenstva. Razumemo, štekamo, jasno nam je, da Kanal A primarno ustvarja dobiček, ta pa seveda pride z reklamami. Ampak logika, kjer bomo krčili vsebino, je primitivna. Ker jemlje gledalce za samoumevne. Češ, opice ali pa nobenih opic, saj bodo itak gledali “ta svoj fuzbal”.

Vzoren primer majhne televizije, ki ob vsakem večjem projektu [seveda noben ni tako velik kot liga prvakov, če odštejemo olimpijske igre in svetovna fuzbal prvenstva, ki jih praviloma plačujemo z RTV prispevkom] zagrize, je Šport TV. Če bi dobili spoj količine prenosov Sportkluba in novinarske zagnanosti Šport TV, e, gde bi nam bio kraj. Ampak zaenkrat je tako, kot je. Kar ne pomeni, da smo s tem zadovoljni. Še zdaleč ne. Šport TV je zagrizel recimo v finale državnega hokejskega prvenstva, ki po kvaliteti res šepa oziroma se pozabi pak na poti do gola pri kazenskem strelu. Slabo? Ja. Ampak naše. Grdo bi bilo reči, da je včasih treba iz dreka delati potico. Ne. Slovenski hokej ni drek. Jesenice in Olimpija lahko gresta tristodvanajstkrat v stečaj, pa bo to derbi. Zakaj? Ker to vemo že iz fuzbala. Obisk v Tivoliju in Podmežakli še zdaleč ni slab, niti v Ljubljani ne. Je boljši kot v Ligi EBEL, ki je po kvaliteti seveda toliko spredaj, da taka Olimpija tam nima nobenih možnosti.

Skratka, v produkt je treba verjeti, se potruditi zanj, vztrajati. In rasti. Hvala bogu, da je Kanal A sprva ponudil (pre)več, toda s krčenjem zdaj jasno kažejo, da so si očitno za nova tri leta naprtili nekaj, česar ne znajo/nočejo/ne zmorejo delati. Izgovora, da gledalci napačno šaltajo kanale, zdaj ne more več biti, saj je od letos razdelitev prenosov bolj jasna [minula tri leta so bili torki na Kanalu A, srede pa na Sportklubu], poleg tega lahko zdaj gledamo praktično vse tekme lige prvakov, ker jih Sportklub toliko prenaša. V golu Atletica je Jan Oblak, igra proti Barceloni. In čeravno Oblak ni pretirano hvaležen tv material, ker je pač čisto preprost dečko, bi se iz njega lahko naredilo vsaj toliko, kolikor se je iz Damirja Skomine, ki ima, bodimo iskreno, tv pozornost izredno rad.

Da je Kanal A obupal čez zimo, je žalostno, še zlasti glede nato, koliko denarja je, ugibam, šlo za tv pravice. Slovenski nogomet, šport, televizija.. vsi si zaslužijo več. Precej več. Ne, nihče noče nazaj opice Mojce ali fuzbalskih debat za vso družino. Ker ne. Bi dali opici banano pred državnimi volitvami ali vtaknili poleg nekih ekonomistov pri debati o, kaj pa vem, univerzalnem temeljnem dohodku še naše pevke, filmske igralce in stand-up komike?

Liga prvakov – in tega Kanal A očitno ne razume – ni Big Brother, Znan obraz ima svoj glas ali, če želite, Vse je mogoče. Ne. Je precej več. Je prestižni izdelek, s katerim se tako tudi ravna. Včasih je morebiti bolje, če se ne spustiš na najnižji skupni imenovalec. Lep primer je v glasbi Adele. Liga prvakov pač ni in ne more biti Pop In. Prej TV Klub, če že. Ampak zdaj še to ni več…

6. aprila 2016
Guncanje afen iz lige prvakov

Tako neverjetno jim je, še tam enkrat poleti, uspelo spromovirati Prvo ligo Telekom Slovenije! Kapo dol, Kanalu A. Še komentator Tomaž Lukač se mi je bil zahvalil za ta tekst. Sem ga napisal z veseljem. Itak. Komercialki je uspelo dvigniti gledanost, narediti produkt iz nečesa, za kar smo vsi mislila, da nima prav nobene perspektive, ker je večinoma nacionalka zavozila fuzbal, medtem ko se je šla zimski cirkus. Kanalu A je zato uspel, ja, čudež. Če ne še kaj več. In potem ko bi morali samo prekopirati ta uspešen model, je prišla liga prvakov. Nak. Ni šlo. Prišle so – opice.

Kaj je bilo tako uspešno v #plts? Izi. Če je bil uvodni studijski del z lokalnimi gosti na terenu daljši, je bilo še bolj krasno. A tudi že vsaj 15 minut, z dvema prispevkoma, po en o vsakem klubu, po dve izjavi in celo vklop Milovana Nikolića, ki se je kot neki starosta zdaj želel predstaviti kot ultimativni znalac fuzbalskih pravil… Vse to je presneto delalo. Naša prva liga je postala kul zadeva. Res. Kul. Nikoli si nisem mislil, da bom gledal domače prvenstvo in rekel, da je kul. Tudi izjave med polčasom in zlasti po tekmi je tisto nekaj, na kar komaj čakamo. Več kot debeli dve uri programa s tekmo vred, včasih tudi po dvakrat na vikend. Ogromno, a nekako ni preveč. Zato ni čudno, da je Kanal A bil najbrž najbolj besen, ko je odpadel derbi. Imeli so res pripravljenega štofa, vip žur, skratka, tako, kot se temu streže. Fuzbal so vzeli resno, ko ga noben drug ni. In bili poplačani s komplimenti vseh: od trenerjev, igralcev, funkcionarjev, novinarjev, javnosti in predvsem navijačev.

A potem je prišla liga prvakov. Finta je, da lahko letos gledamo vseh osem tekem na en večer. Eno tekmo, ki jo predizbere Kanal A, vse ostale pa na vseh Sportklubih [SK]. To daje gledalcu možnost, da mirne duše prešalta na kateri koli drugi kanal. Če mu ta tekma ne paše ali če Bayern pregazi Arsenal do polčasa, lahko gledaš nekje drugje. Ali zamenjaš komentatorja, kar je tudi pogost pojav.

Kanal A še vedno ni našel očitno ultimativne formule, kako prepričati vse tiste gledalce, ki jih fuzbal ravno ne zanima, da bi v torek in sredo, ko je na sporedu liga prvakov, vendarle prešaltali na Ronalda, Messija in ostale tipe. A tega so se lotili totalno narobe. Čisto. Kaki feler. Kot da bi žogo pred praznim golom falil in nato s čelom trofil vratnico. Ampak na Kanalu A fuzbala pač ne igrajo z glavo. Žal. Samo po tleh. Od avta do avta po končnega poraza.

Gojc, še imaš ti kako vprašanje?

Kje je problem? Najprej, za vsako ceno se borijo za večjo gledanost, čeprav je zdaj že javna skrivnost, da je gledanost lige prvakov pač vselej – glede na enormni vložek – bolj kilava, še zlasti za tako majhen trg. Razen, če se Mariboru ne rata ugurat med elito. Uf. Takrat je pa gledanost rekordna. A letos nihče niti ni prenašal tekme z Astano, gledali smo na youtubu, komentiral je Jože Pepevnik in Kanal A je lahko res enormni gledanosti pomahal še preden se je vse skupaj dobro začelo. Zato mi nobene televizije niti malo ni žal. Kaj pa niso vzeli vsaj tisto malo, kar se jim je ponujalo. Že tu je smrdelo.

Ko se je elita septembra spet zbrala, so na Pro Plusu stavili na voditelja Andraža Hočevarja in voditeljico Natašo Gavranić. Pa ne skupaj, v paru, kar bi morda bilo nekoliko bolj pričakovano, ampak, hej, saj tudi Dani Bavec je slej ko prej zmogel brez Maje Tratnik in, če nič drugega, je Bavec, sicer precej boljši komentator tekem, pokazal, da si Saša Jerkovič ne lasti patenta studijskega voditelja. In, okej, enkrat Andraž, drugič Nataša. Že tu je bil relativni feler, saj so želeli iz fuzbala narediti cirkus, ki pa ga bo en voditelj zmogel voditi. Ne en ne drugi nista vodji nečesa, kar nikoli ne bo Cirque de Soleil.

Cirkus? Ja. Cirkus. Kaj pa je gostovanje opice – ja, prave opice, to ni metafora – drugega kot cirkus? Ubogi Paul ali kaj je že bil. Hobotnica Paul. Kje je že to… Paul je že pet leta pokojen, slava mu, kalamaru [več o njem in njegovih rezultatih tukaj]. Ker so komercialke in žuti tisk takrat, med Euro 2008, videle, da je za Paula vedelo čim več ljudi, tudi taki, ki prej fuzbala niti povohali ne bi, so seveda šli v svet životinjskega carstva in skušali najti še boljši model. Ne da bi pomislili, da se bo finta morda kmalu izpela. Ampak, hej, enako je s Talenti. Bolj kot Maja Keuc in ostali bivši udeleženci pravijo, kako je vse skupaj samo beden šov, kjer ti rišejo papirnate gradove, bolj se folk prijavlja. In se pač še bo. Ker bi radi bili slavni. Škoda, da nihče Branku Čakarmišu ne zine, da je prišel po denar in da naj Pop TV predlaga nižanje davka na nagrade v DZ.

Ronaldo? Ibrahimović?

Okej, da ne bom skrenil. Opica Mojca je komercialno dno, ki ga je na novo izkopal Kanal A. Okej, če bi še kaj izvedeli o Mojci ali da bi videli, kaj zna z žogo, bi še rekel. A ko vidimo “novinarja”, ki se z opico pogovarja, gledamo dejansko dno dna. Ne vem, kako zabit moraš biti, da se skozi pleksi steklo pogovarjaš z – opico. Ni tega denarja, majke mi, ni ga. Štekam, so lastniki psov in mačk, ki se s svojimi ljubljenčki pogovarjajo, čeprav vedo, že tisočletja, najbolj pa po zaslugi Charlesa Darwina, ki se v Westminster Abbeyju obrne vsakič, ko se nekdo pogovarja z opico o fuzbalu, da opice seveda naše komunikacije ne razumejo, ker smo edina bitja, ki se lahko sporazumevamo z besedami.

Da je vse skupaj nateg, je včeraj celo povedal najboljši slovenski fuzbaler vseh časov Branko Oblak [prostovoljno lahko vstavite koga drugega, če se s tem uradnim izborom ne strinjate]. Ko je opica, logično, spet izbrala prvo (Bayernovo) posodo, v kateri je bila hrana, in nato pogledala še v drugo (remi), če bi še tam kaj našla. “Če bi šalce [posode] zamenjali, bi izbrala pa pač tisto drugo,” je rekel nekdanji selektor. Ni čudno, da je Hočevarju vse skupaj dol padlo. A saj nam je prej prispevek z Mojco napovedal z: “No, zdaj pa gremo, po domače rečeno, afne guncat.”

Zelo pogumen, drzen, velikojajčen moraš biti, da rečeš v prime-time terminu med najpopularnejšim klubskim tekmovanjem na planetu, da boš šel “afne guncat”. Ampak to ni nek Hočevarjev poseben stil. Eh. Ne rečem, jaz se tu pošoram na slovenščino in pičim svoj stil. Ne Hočevar ne Gavranovićeva pa stila preprosto nimata. Slovenščina? Kaj je to? Malo bi, malo ne bi. Presežek smo videli v torek, ko so režiji crknili posnetki glavnih priložnosti in se je morala voditeljica znajti samo z besedami ter Markom Miladinovićem (gledališki in filmski igralec, pisec, kreativni direktor; za tiste, ki ne veste) in Rokom Kronavetrom (nogometašem Olimpije; za tiste, ki ne veste). Slovenščina se je zreducirala na okorno ljubljanščino (pa nič proti ljubljanščini), ker se je Gavranovićevi svet podrl. “Tako ali tako se vse vrti okoli njiju,” se je nerodno skušala izvadit z Ronaldom in Ibrahimovićem. Problem je bil, da ne Ronalda ne Ibrahimovića ni bilo nikjer, nič od nič, komaj kaj pri žogi. Gosta sta jo čakala in upala, da ne bo bruhnila ali zajokala.

Prav izbira tega dodatnega, drugega samo-da-ga-poznajo-oni-ki-ne-vejo-da-iz-avta-ni-ofsajda gosta je dokončni pokazatelj: hej, gledanost nam šepa. Bomo pripeljali nove goste. Saj ni pomembno, ali imajo kaj pojma o fuzbalu (itak vsi vemo vsaj nekaj). Samo da jih ljudje kao poznajo. Pri čemer Miladinović ni ravno rock zvezda, Gojc pa bi bolj pasal v kakšno oddajo, ki jih ima rad Mario Galunič. Zanimivo je, da Kanal A nikakor ne izbrska nobene ženske ali pa komaj kakšno. Če bi že radi dobili širšo populacijo, bi lahko kje vključili tiste dekline, ki so med zadnjim mundialom briljirale s heštegom #nogometzapunce. Tisto je bila dobra finta, sveža, nova. Vsaka lahko vpraša karkoli. Ni butastih vprašanj. Samo da so.

In katero posodo bi izbrali vi?

Kanal A pa s takšnim pristopom, kjer voditelj vpraša Gojca, če ima morda še on kakšno vprašanje, ker se bo ziher spomnil kakšno bolj duhovito od njega samega, odvrača gledalce, celo tiste, ki komaj čakajo na fuzbal. Nogomet, najbolj popularni šport na planetu, se težko bolj poenostavi. Je popularen ravno zato, ker je relativno preprost, če odzvzamemo pravilo ofsajda, ki ga ne razume niti pol slovenskih sodnikov. Ko pride tip kova Milovan Nikolić, pa je itak vsega fertig. Saj ne rečem, kdaj tudi prizna, da so sodniki naredili napako, a ko gre zlasti za slovensko ligo, bi se gospod Nikolić moral zavedati, da so slovenski sodniki glede nato, za kakšen drobiž igra pol igralcev v prvi ligi, preplačani in preslabi, pa če jim Vlado Šajn ne vem kaj zrihta. Poleg tega je Nikolić bolj material za nacionalko, saj ima antikomercialni imidž, ne glede nato, da bi lahko nagovoril večinsko/starejšo populacijo. Pa je seveda ne.

Zato je res nerazumljivo, da Kanal A ne prekopira modela iz slovenske lige še na ligo prvakov. Ki ni in ne bo cirkus in si takega pristopa ne zasluži. Žal. Poleg tega bi lahko počasi nekdo postavil vprašanje, koliko je zgornja meja števila prenosov za enega komentatorja. Za moje pojme je Tomaž Lukač trenutno daleč najbolj korekten, pošten, sposoben, atfmosferičen in poslušljiv fuzbalski komentator pri nas. A to ne pomeni, da bo človek izdahnil za mikrofonom. Nekateri drugi izbori (sploh Tomaž Klemenčič) so pokazali, kako ozek je zaenkrat krog, kar pa Lukaču v tem trenutku najbrž bolj malo pomaga. Nogomet ima pač omejen korpus besedišča, zato se slej ko prej začneš ali ponavljati ali pa izmišljati nekaj, kar v fuzbal pač ne sodi. Ali pa štepaš statistiko, da mine tistih dvakrat petinštirideset plus podaljšek.

A komentiranje Lukača je še žur v primerjavi s tem, kako studijski del kljub temu, da je več reklam skorajda kot vsebine, skorajda uniči voljo vsakemu, ki bi rad pogledal malo evropskega fuzbala, če le najde čas in voljo zanj. Pa še nekaj: krog gostov bi veljalo vsekakor razširiti. Pa ne, ne mislim na vse tiste, ki o fuzbalu nimajo pojma. Tudi za temo beguncev ne dobimo na eni strani, ne vem, državnega sekretarja, na drugi pa vaškega Jožeta. Kavč selektorji so kavč selektorji z razlogom nekje drugje, ne pa pred očmi celotne javnosti. A govorim o drugih gostih. V ligi prvakov ni igralo tako malo Slovencev. Sedem jih je dalo gol. Imamo nekaj bivših sodnikov, ki so sodili v ligi prvakov. In trenerjev in tako naprej. Rotacija za zdaj dokaj uspeva, a še ne dovolj. Prednost pa bi morali – kot je to vsepovsod v tujini – imeti tisti, ki so ligo prvakov videli v živo, bili njen del. Po televiziji jo namreč gledamo tudi mi. In opico Mojco.

Čas za strokovno debato.

Upam, da bo kmalu imela svoj mir in da bo lahko dobila banano ne da bi morala določati usodo lige prvakov in reševati totalno odsotnost razuma ljudi na Kanalu A. Če mene vprašate, je prav to izživljanje nad živalmi. Me čudi, da še kdo ni prijavil kanalovcev. Če bi jih, ne bi imel nič proti. Pustite Mojco, prosim, pri miru. Ni ona tu zato, da bo vam dvigovala gledanost. In ima za razliko od hobotnice malo bolj razvita čustva in sposobnost opazovanja svoje okolice.

5. novembra 2015

Oznaka: liga prvakov

Mi. Smo. Maribor.

Big Brother > Liga prvakov

Guncanje afen iz lige prvakov