Oznaka: liverpool fc

  • Precej več, a še vedno premalo

    Precej več, a še vedno premalo

    Pet ugotovitev: Liverpool – Maribor [3:0]

    Znajo se (u)braniti… En polčas

    Šola je bila draga, res je, ampak tečaj je pa vseeno nekaj prinesel. Malček pa nekaj vseeno zna. Nekje, nekako, v bistvu pa takoj, se je vseeno poznal premislek. In Maribor je konkretno premislil. Moral je. Da se ne bi bilo ponovilo še enkrat. »Vidi se, da so se veliko naučili iz prve tekme,« je bil odkrit še Jürgen Klopp, pohvalil je Maribor, češ, da saj zna igrati nogomet. Ni bilo pokroviteljsko, še zdaleč ne. Predobro je ocenil tekmo v Domžalah, da bi govoril na pamet. Če si v ligi prvakov, nekaj znaš. Kvalifikacije gor ali dol. Maribor je pokazal precej več, vendar realno še vedno zdaleč premalo. Proti Liverpoolu, ki ne daje ravno občutka tiste ekipe, ki bo premier ligi vrnila čast v Evropi. To počneta Manchester City in zlasti Tottenham precej bolj udarno. Liverpool bo svoje pokazal na Ramon Sanchez Pizjuanu čez tri tedne.

    Ampak… To je napredek. Vsekakor je. Maribor je bil en polčas, prvi, na Anfieldu konkurenčen. No, delno konkurenčen: zgolj v fazi obrambe in zgolj v taktiki, kako ne dobiti zadetka. Ampak to je znal početi. En polčas i kusor. Pragmatika, bunker, avtobus, nabasana šajtrga. »Pripravili smo se na drugačen način in postavili drugače, fantje so oddelali tekmo dobro, bi jih pohvalil za veliko teka, borbe, garanja. Na koncu je razlika v detajlih, v prvem polčasu niso imeli rešitev, škoda za zadetak na začetku druega polčasa. Ta gol nam je vzel nekaj energije, nam je pa dala obranjena enajstmetrovka Jasmina Handanovića energijo nazaj, a ni bilo dovolj proti izredno kvalitetnemu nasprotniku,« je bil Milaničev povzetek tekme za Pop TV.

    V primerjavi s prvo tekmo, ko je Liverpool zadel sedmico, je opravil kar pet menjav. Pet. In vtaknil prav toliko mož v zadnjo vrsto. 5-4-1 je sistem, ki ga Maribor doma ne more igrati. Še v evropskih kvalifikacijah ne. Billong, Rajčević in Šuler so se »stučkali« na sredino, še bolj očitna navodila sta dobila Milec in Viler (»Čim manj čez polovico«?) ter se jih tudi držala. Ta del je precej striktno funkcioniral. Kar ni lahko. še Klopp je to priznal. Maribor tako doma ne igra. Ni naravno. Doma bi Milaniča križali, če bi tako igral. Morda proti Olimpiji, še posebej v Stožicah, vendar tam je to kompaktno, vendar diha. Ni vakuumsko zaprto in epredušno zaprto ter nikoli s tremi štoperji. Tokrat je bilo, vendar bi še več pomoči – za končni uspeh, 0:0 – potrebovala zadnja vrsta v sredini. Tu pa je zmanjkalo za resnejši uspeh.

    Zakaj se je Milanič odločil za Aleksa Pihlerja in Marwana Kabho, ne pa (sploh?!) za Blaža Vrhovca (prej kot za katerega koli od prej naštetih, vsekakor pa prej Pihlerja), bomo še preverili. Sploh Pihler, ki se mestoma sprehaja po zelenici, čeprav veliko preteče, je bil kritičen pri oddaji žog in še bolj pri striktnem pokrivanju, kjer je puščal ogromno prostora – podobno kot v Sevilli. Kar pomeni, da se Maribor vseh lekcij vendarle do 4. kroga še ni naučil. Sredina bo tista, ki bo podala odgovor, ali lahko Maribor tudi raste v ligi prvakov in ne zgolj pada.

    Dino Hotić je skušal vsako žogo izkoristiti za dribling ob avt črti, kar je vratolomno, naivno, kamikazasto proti takšni kvaliteti, vendar je tudi prineslo eno lepših, redkih akcij, kjer je neumorni Hotić znal izkoristiti prostor, čeprav je od daleč vidno, da Hotić, ki v fizičnem razvoju ni napredoval, težko parira na tem nivoju in da je uspešnost teh driblingov precej nizka. Ne samo v ligi prvakov. Na drugi strani je bil Damjan Bohar aktiven kot celotno sezono, a je hkrati zapravil najboljšo priložnost, ko ni točno vedel, kaj bi z žogo. »Malo nas zmanjka zgoraj, to je največja razlika,« je priznal tudi Rajčević, ki je najbrž komaj videl, kje je Jasmin Mešanović. Ta se je še enkrat več skoraj hvalevredno objestno podredil navodilom, taktiki in sistemu, kar je pomagalo v prvem polčasu in je Mešanović vnovič dal vtis igralca, ki najbolje razume, kar Milanič želi od njega – zato pa je tudi dobil mesto v prvi postavi.

    Milaničeve menjave so dale precej manj kot Handanovićev ubranjen penal, pri čemer je ključno vprašanje, zakaj se – če izvzamemo Vrhovca – vendarle ni odločil za Dareta Vršiča, saj je daleč najmanj pokazal Valon Ahmedi, ki se počasi, a vztrajno izgublja v preveliki konkurenci vezistov. Gregor Bajde je bil Gregor Bajde, kar pomeni, da je želel driblati za vsako ceno, medtem ko je bila menjava Marcosa Tavaresa, ki ga bo klub novembra očitno zelo potreboval in katerega goli vse bolj manjkajo, ker mu do živega prihaja menjavanje sistemov, bolj častna kot konkretna.

    »Meni lažje ni,« je za Val 202 po porazu povedal Marko Šuler in tako pokazal, da Maribor vendarle želi tekmovati oziroma ne izgubljati. »To so osnove nogometa, prepoceni prejeti zadetek,« je opisal tretji zadetek, ko so se vijoličasti kregali s sodnikom in pozabili na branjenje. Liverpool tega ne oprošča. Ker že pri pri prvem in drugem ni. Kot tudi ne trenutek nepozornosti, kot se je zgodilo Rajčeviću, ko se je zgodil penal. »Cicibanska napaka, to se ne sme zgoditi,« je odkrito priznal.

    Če bo Maribor več tako odkritega, direktnega, javnega priznanja zmogel tudi doma, bo (še bolj) napredoval. Liverpool mu je pokazal, kaj je bistveno, ko igraš proti bunkerju. Potrpljenje in individualna kvaliteta. Individualna. Ne moštvena. Salah je potreboval tako malo. Çan tudi. Zdaj sledi november, ko bo več moral prispevati tudi napad, če bo Maribor želel osvajati lovorike. V domačem prvenstvu obramba dobro stoji, na zadnjih štirih tekmah so dobili en gol. Hkrati pa se bo Milanič moral tudi ubadati z vprašanjem, zakaj njegovo mošvo, včasih tudi komaj, zmaguje le za en gol. Odgovore bomo dobili še v tem mesecu. Tistega, ali bo Maribor prezimil v Evropi, pa smo že dobili.

    Martin Milec pokazal, kako je treba

    Martin Milec je imel po povratku v Maribor eno res dobro tekmo. Tisto povratno proti Hapoelu v Ljudskem vrtu, ko je pospravil Anthonyja Nwakaemeja. In eno zelo solidno: proti Olimpiji. Že vmes proti Domžalam je pokazal, da je sicer hitrejši, okretnejši in bolj vpliven kot Matej Palčič, vendar se je hkrati poznalo, da mu manjkajo bolj standardne sezone. Povedano drugače, forma.

    Še v Domžalah je Milanič o njem govoril sicer s presežniki, omenjal kvaliteto in se zahvaljeval Zlatku Zahoviću, da ga je pripeljal. Hkrati pa vendarle posredno priznal, da se od Milca pričakuje tudi nekoliko več: »Ve, kakšne so zahteve.« In zdaj je ta »več« tudi ponudil. Ja, ve, kakšne so zahteve. Na morda najpomembnejši tekmi za mariborsko obrambo in bistvo mariborske igre, ki ima na sredini osnovo, na bokih pa dodano vrednost, je Milec pokazal, kakšen je, ko je takšen, kakršna ga mariborska publika pozna. Aktiven, vendar primarno zato, ker svojo aktivnost črpa iz aktivne obrambe.

    Čeprav je imel nekaj težav z obvladovanjem žoge na začetku tekme, je kmalu tudi žoga postala njegova prijateljica. Bil je edini – poleg Boharja, delno Hotića in Bajdeta -, ki se ni bal imeti žoge v nogah. In pomeril je, kresnil po materialu, imel najlepšo priložnost na tekmi, ko se je Karius moral edinkrat konkretno stegniti. »Lepo je sedla, morda je šla malo preveč po sredini,« je priznal Milec.

     

    Še več pa je povedala njegova izjava po tekmi za Pop TV. Ko je spregovoril o tem, kaj pomeni igrati na takšen način proti takemu tekmecu. »Smo izgubili, vseeno je bila drugačna zgodba, borbeno do konca. Imeli smo kakšno priložnost za gol, na koncu so zasluženo zmagail, prevladala je njihova kakovost. To je super izkušnja, nekateri lahko samo sanjajo, da bi igrali v takem ambientu, za nas pa je to nagrada. Smo razočarani zaradi poraza, hvala pa vsem navijačem za vso podporo, bilo je fino igrati. Z moje strani je bilo tokrat 200 odstotkov bolje kot v Mariboru.«

    Morda je 200 odstotkov nekoliko (pre)visoka ocena, saj so vijoličasti še vedno izgubili in bili najbližje izenačenju tako, da je Jasmin Handanović ubranil enajstmetrovko, toda tega, kar je storil Milec, bo Maribor potreboval še več v novembru, ko se bo trikrat pomeril z Olimpijo in gostoval pri Spartaku, ki komaj čaka, da nabere tri prepotrebne točke proti Mariboru. Če bo Maribor imel več Milcev, jo lahko znova pošteno zagode. In pokaže, zakaj je odšel v tujino. Zdaj ima možnost, da pokaže, zakaj bi v drugo lahko dobil več priložnosti. Če bo imel takšen pristop, kot ga je imel tokrat.

    Druga plat veteranov/izkušenih

    Sezona je dolga in nihanja v individualni igri so njen sestavni del. Ena krat ena. Še posebej se to pozna, če strokovni štab pri nekaterih igralcih vztraja skoraj za vsako ceno. To se ne maščuje le Mariboru: analize jasno kažejo, da bo Chelsea stežka ubranil naslov v Angliji in resno tekmoval v Evropi, če bo Antonio Conte uporabljal samo 17 igralcev. Darko Milanič rotira že zdaj letos bolj kot v lanski sezoni, saj je že proti Krškem v 6. krogu uporabil več igralcev kot v celotni lanski sezoni, ko so priložnost po osvojenem naslovu dobili mlajši; vendar ne rotira povsod enako.

    Mitja Viler je odigral prav vse tekme – razen na tekmi s Krškim, ko je Milanič dal prednost Žanu Kolmaniču. Glede nato, kaj je fant pokazal v pripravah, si je absolutno zaslužil to mesto. Vendar ga je premikanje sem in tja v mladinski pogon – podobno kot lani Sandija Ogrinca – obremenil tako fizično (število tekem) kot še bolj psihološko in posledično Viler adekvatne, konkretne menjave nima. Morda bolje, ker kadarkoli izkušenejši dobijo tekmeca, se ne konča vedno nujno dobro. Menjava Janža-Viler je že bila ena takih, enako velja za dobre predstave Denisa Šmeja pred poškodbo. Zagnana mladost – Sandi Ogrinec, Martin Kramarić, Valon Ahmedi – dobi priložnost, vendar bolj zaradi priložnosti same kot zavoljo resne konkurence v moštvu.

    Maribor je najbolj tanek na levi strani, kjer mu je Liverpool primazal prve štiri gole v Mariboru in še prvega na Anfieldu. Krivec ni neposredno Viler, je pa res, da se je Milanič jezil nad levo stranjo tudi v Sevilli. Ne neupravičeno. Že res, da je imel Viler vrhunsko poletje in zgodnjo jesen, kronano z golom proti Zrinjskemu in Hapoelu ter dokaj uspešnim vpoklicem v reprezentanco (Slovaška), vendar Viler ni nič mlajši, tekmeci v domačem prvenstvu, kaj šele v Evropi pa nič manj obzirni. Okej, finta Rulo™ še dela, tokrat je nasmodil Trenta Alexander-Arnolda, Viler je imel letos nekaj izjemnih tekem in je bil med glavnimi aduti, da je Maribor premagal Hapoel in remiziral s Spartakom. Toda njegov oktober je bil stagnacija v najboljšem smislu. Kje bo Viler v tem ritmu našel rezerve v mesecu in pol fuzbala, kolikor se bo še igralo do dolgega premora, je legitimno vprašanje. Milanič ponavlja, kako Viler rabi tekme bolj kot treninge, vendar klub, za kakršnega se Maribor upravičeno ima, potrebuje več konkurence. Nujno.

    Pa ne samo na levem bočnem. Rotacija treh štoperjev je sicer dovolj. Če so vsi zdravi. In fit. In v formi. Aleksander Rajčević je imel na Anfieldu izrazito slab dan, najslabšega letos, pri čemer je krenil v sezono zelo dobro. Podobno kot Viler. Toda na drugi strani se je Billong po krstnem nastopu v Sevilli veliko naučil in pokazal, da je resen konkurent, dobrodošlo je tudi, da ima v domačem prvenstvu med trojico največ tekem. Pri čemer Maribor potrebuje ves čas četrtega štoperja. Odgovor ne more biti »Šme še okreva«. Rajčeviću je pobegnil Salah pri prvem golu, nato še Firmino takoj po njem. Se zgodi. Pride tudi takšen dan. Vendar to so vse opozorila, ki znajo biti še posebej boleča, če se to zgodi proti Olimpiji ali naslednjič, ko bo šlo bolj na tesno.

    Na drugi strani druga »veterana« Šuler in Handanović seveda nista brez madeža niti v tej sezoni, daleč od tega, vendar sta se Anfieldu zelo dobro odrezala – še posebej glede nato, da sta bila vmes že oba letos poškodovana in sta izpuščala tekme. Handanovićeva obramba ob odbitku Billonga pri strelu Firmina v prvem polčasu in njegov ubranjeni penal ter nasploh suvereni predstavi sta v vsej svoji legendarni veličini prav tako resno preizpraševanje o kadrovski politiki kluba. Handanović brani vrhunsko, res je, toda kako dolgo še? Matko Obradović ima prebliske, vendar nima višine, prezence in je že tako dolgo drugi golman, da smo že pozabili, kakšen je kot prvi vratar. Pa je pri Krki zelo obetal, da ne bo pomote. Tibor Cajnko se v mladinski ekipi dokazuje kot velik talent, ki ima ravno tisto, česar Obradović nima: sigurnosti v kazenskem prostoru. Vsaj glede nato, kar smo lahko videli na tekmah mladinske lige prvakov, kjer Cajnku – ravno tako kot Handanoviću – ni lahko.

    A ključna poanta te ugotovitve je, da ima Maribor sicer presežek igralcev glede na potrebe (slovenske lige in pokala), vendar ne enakomerno na vseh pozicijah. Ne razvija igralcev sproti, tokom sezone. Kar ni lahko in tega v večjem obsegu ne počne nihče. A po drugi strani so včasih ukrepi nujni. Reakcija prepotrebna. Zato bo počasi »moral« dajati priložnost drugim ali pa vsaj pokazati, da resno misli nanje. Ker tako Pihler in Kabha v najboljšem primeru stagnirata. Pa, tako na oko, v bistvu ne. Čemu potem premikanje Ogrinca iz klopi nazaj med mladince, in vrnitev Amirja Derviševića? Da o napadu raje sploh ne začenjamo, ker je tam Maribor, ko gre za domače prvenstvo, najbolj tanek.

    Kloppova lekcija in usoda skupine E

    Nihče ni tako šprintal cel rigidni prvi polčas, kot je Klopp stekel v slačilnico takoj ob premoru. Čeprav se težko znebi stereotipne nemške okorelosti, tudi takrat, ko pošola novinarskega kolega Božidarja Bulata – nasploh je v izjavah Klopp na obeh tekmah pokazal, zakaj je postal tako poseben in drugačen, ker govori neposredno, v celofan in floskule zavija le spodrsljaje, kar pa je del samopreživetvenega trenerskega nagona, je vendarle na koncu očitno zelo umirjen tip.

    »Povedal nam je, naj ne paničarimo, da bodo priložnosti že še prišle,« je Alexander-Arnold povedal po koncu tekme Tadeju Vidrihu. Nič dretja, nič težkih besed. Ker je Klopp vedel, da te niti malo ne bi pomagale. Sploh zato, ker se Liverpoolu to dogaja redno. Moštva se mu na Anfieldu zaprejo. Ne, ne tako kot tekmeci Mariboru v Ljudskem vrtu. To so resni bunkerji. To so 5-4-1 sistemi, kjer po hokejskem power playu ali po rokometnem principu žogo podajaš okrog, okoli in počez. Iščeš preboj. Po zraku, po tleh, po sredini, po kotih, po bokih. Priložnost je nato v nadaljevanju hitro prišla in Liverpool je strl Maribor tam, kjer je tudi vedel, da ga mora streti. Po svoji desni. Se je pa poznala odsotnost Coutinha, absolutno. Roberto Firmino je sam premalo, ne glede nato, da je bil igralec tekme Mohamed Salah vnovič razpoložen in se za letošnji Liverpool skupaj s Coutinhom zdi zrel za odhod, če želi pobirati lovorike.

    Nihče noče omalovaževati zmožnosti in kvalitete Liverpoola. Daleč od tega. Vendar delujejo kot moštvo v sestavljanju, kar so precej bolj bili lani, pa so končali na četrtem mestu, ki se jim, na pavšalno oko, letos precej bolj izmika. To je Kloppova tretja sezona in počasi se vidi, da bo težko uveljavil svoj heavy metal fuzbal, s katerim je navduševal pri Borussii. Čeprav sta si kluba v marsičem podobna, ima Liverpool preveč gibljiv napad in mestoma premalo trdno sredino ter včasih tudi naivno obrambo, da bi našel kombinacijo konkretne metalske solaže na nujno stabilno ritem kitaro. James Milner ni imel tako dobre tekme kot v Mariboru, ampak je po zastreljanem penalu sijajno odigral z Emrejem Çanom, ki si je sila želel gola in pokazal, kakšen je letošnji skupinski del lige prvakov, kjer je 0:0 sila redek rezultat. Podobno je potrdil Daniel Sturridge na samem koncu tekme, ko mu je prerekanje Mariborčanov s slovaškim sodnikom prišlo še kako prav, da ga je zabil.

    Skupina E se je po zmagi Seville nad Spartakom (2:1), kjer Andaluzijci sicer pravijo, da ni šlo za maščevanje po šetnji Moskovčanov doma (5:1), spremenila v dokončni troboj, kjer je Liverpool opravil minimum: dvakrat je ugnal Maribor. Spartaku je že spodrsnilo in malo verjetno je, da bi si Rusi to dovolili še enkrat. Sploh zdaj, ko so tako blizu napredovanju. Sevilla ostaja favorit v tej skupini vsaj za ta portal in bo to potrjevala v naslednjem, najbrž odločilnem krogu, ko bo gostila prav Liverpool, kjer bo tudi Maribor relativno spoznal, kako močen je dejansko ta Liverpool.

    Mariboru bo življenje težko v zadnjih dveh krogih. Sploh ker prihajata Spartak in Sevilla na koncu že tako nabitega urnika, kjer pokalna derbija na vrh ligaškega z Olimpijo ne bosta prav nič olajšala dela klubu, ki vseskozi poudarja, kako je vse to nagrada/privilegij. Morda pa celo še bolj kot štirinajst prejetih zadetkov, govori podatek, da Maribor ostaja pri golu Boharja proti Spartaku. Ni tako hudo, ima vsaj točko. Benfica (gol razlika 1:10) in Anderlecht (0:15) imata še slabše dneve. In morda na oko težji skupini. Zdaj se vseeno pozna, da je bolje dobiti takšno skupino. Koliko toliko tekmovalno. Čeprav je Maribor igral proti Liverpoolu z mislijo, kako čim kasneje dobiti gol.

    Desant navijačev razmislek tudi za klub

    Takšnega desanta slovenski klubski šport ne pomeni. 2.416 vstopnic so pokupili mariborski navijači oziroma tisti, ki navijajo za Maribor. To ni ogromno. To je gigantsko veliko, še posebej glede na dejstvo, kje je Liverpool in kako priti do njega. Ne tako zlahka, kot se je izkazalo. Pri čemer je večina slovenskih agencij, tudi lokalnih, očitno gladko spregledala možnost zaslužka, tako da so več od tega imela letališča v Budimpešti, Milanu, Zagrebu, Dunaju. Da kolobocije, ki si jo je (ne prvič) privoščila Adria Airways, zdaj v tuji lasti, raje ne omenjamo. Morda le to, da bi poslovni del kluba počasi lahko razmišljal o menjavi. Saj sam izbira in plačuje čarterje. In Adria jih ni prvič pustila na cedilu.

    Tako masovno gostovanje je najprej impozantno in nekaj, s čimer se klub lahko absolutno postavi. Takšna gostovanja so sicer praksa v Evropi, vseeno pa ne za slovenske klube. Pri čemer je bil mariborski sektor razprodan. Ne dan pred tekmo. Že lep čas. Raz-pro-da-no. Več kot 2.000 kart. Ampak po drugi strani je letošnji obisk ligaških tekem v Ljudskem vrtu 2,543. Lani je bil 4,222 in tudi letos bo zrastel, saj bosta domači ligaški tekmi z Olimpijo gotovo dobro obiskani. A kljub temu je – gledano širše evropsko – anomalija, če imaš v gosteh več gledalcev kot včasih na domači tekmi. Kar ni le problem Maribora, da ne bo pomote, saj se to, ko gre za večja gostovanja, zgodi tudi drugim klubom iz Balkana.

    Vendar to ni edini primer. Večkrat smo že pisali o fenomenu, ki ga recimo nemška mentaliteta, bližja Mariboru, ne pozna. Da greš na tekmo glede nato, kdo je tekmec. Psihološko gledano greš potem na tekmo tudi zaradi tekmeca. Gledat Olimpijo. No, gledat Maribor, ki igra proti Olimpiji. Ne pa proti Triglavu ali Ankaranu. Vendar naprtiti to navijačem seveda ne gre. Hvala bogu, da jih je toliko šlo Liverpool. In da se Ljudski vrt napolni za Olimpijo. Vendar ključno vprašanje, s katerim bi se moral ubadati tudi klub, je, kje točno nastane ta razlika. Maribor ima še vedno impozantni obisk v Ljudskem vrtu, ki ga povrhu čaka obnova (čeprav kdaj točno in kakšna še zelo visi v zraku). Ampak večinoma so pogoji v Ljudskem vrtu dobri, gledati tekme v Ljudskem vrtu je še vedno doživetje. Na katerikoli tribuni. To je rekel tudi Darko Milanič, ko smo ga vprašali, kam bi sam šel, če bi kupoval karto. Kamorkoli.

    Liverpool je bil dobra priložnost, da je klub videl, srečal in spoznal tudi tiste, ki jih zanimajo večje tekme. Nekateri jim pravijo tudi »derbi« navijači. Da. Če imaš preveč teh, ki jim je nogomet predvsem socialni status na facebooku in instagramu, se ti lahko začne dogajati in naposled zgodi to, kar se v Angliji. Gledališko vzdušje. Tisto čemerno, komorno in tiho. Na Anfieldu so Viole gladko preglasile celoten stadion. Ni čudno, da sta bila Angleža, ki sta lani obiskala derbi v Stožicah, bila tako navdušena. Da, tudi nad bakljami in tistim, kar sicer deli mnenja (baklje na igrišče tudi mi ne podpiramo). Ampak nasploh nad pristopom, nad hrupom, nad dogajanjem.

    Vse to ponuja tudi Ljudski vrt. Vsaki drugi vikend v času sezone. Viole so v tej sezoni ravno na »manjših tekmah« ponudile precej kvalitetno navijanje, črpajo iz svojega vse bolj bogatega repertoarja, pri čemer – za nas nostalgike – novi napevi ne delajo tako kot zdaj že zimzeleni. Maribor je inštitucija, ima dve klubski trgovini (kaj se zgodi, če je nimaš, so lahko ugotovili Škoti v Ljubljani), večina avtov v Mariboru ima pod ogledalom zastavico z grbom kluba, insignije kluba se redno nosi, ljudje poznajo igralce in nogometni klub je simbol mesta. Bi pa lahko bil obisk še precej boljši.

    Čeprav se klub trudi z grafičnim delom, ki (spodrsljaj z nemškimi uniformami gor ali dol) resnično kvalitetno nagovarja navijače, mu vendarle še vedno manjka napredek pri marketingu in zlasti odnosu z javnostmi, ki se je sicer po predlanski sezoni precej izboljšal in je odprt v komunikaciji, igralci pa tudi vse bolj dosegljivi, sploh zdaj, ko so uspehi. Vendar spletna stran kluba ni (mobilno) odzivna (responsive), je zastarela in predvsem ponuja absolutno premalo vsebin. Facebook in instagram kluba sta na evropski ravni, vendar še vedno ponujata premalo vsebine. Tudi twitter profil je postal bolj aktiven, zlasti med tekmami, s čimer je Maribor začel ujemati v smislu družabnih omrežij – ne glede nato, da ima glomazno in impozantno število všečkov in sledilcev – celo nekatere domače klube, ki so ga začeli v tem prehitevati (Rudar, Olimpija, Domžale, Gorica, Triglav).

    Če bi bil Maribor v vsem tako pedanten in profesionalen (kot je bil v Ljudskem vrtu, ko je moral Firmino nazaj na bus po akreditacijo), bi se to še bolj poznalo. Že zdaj se, klub dobro opravlja svoj posel (letos precej bolje, saj je imel minuli dve poslovni leti klub več kot milijonsko izgubo) tako na igrišču kot izven njega. Vendar bi se lahko začel spraševati tudi, kje nastane razlika med 1,500 gledalcev proti Triglavu in skoraj desetkrat več proti Olimpiji. Odgovor so ponudili tudi vsi tisti, ki so se v največji večini odpravili v lastni režiji za svoj denar navijati za svoj klub. Seveda bo povsem drugačna slika v soboto v Krškem, a tako pač je. Vendar možnosti za izboljšave so vedno. »Hvala navijačem za podporo, želim jim varno pot domov,« je izjava Martina Milca, ki je pokazala, da igralci vedo, kako se počutijo navijači. In to je tisto najbolj dragoceno. In kar občasno tudi manjka. Večja povezanost igralcev z okoljem. In okolja z igralci, ko ti igrajo prav za to ligo prvakov. Tudi v Krškem. Ali kadarkoli doma.

    Igralec tekme: Mohamed Salah [Liverpool].

  • Avtodestruktivno strahospoštovanje

    Avtodestruktivno strahospoštovanje

    Pet ugotovitev: Maribor – Liverpool [0:7]

    Boleče strahospoštovanje, čas za preizpraševanje
    Če je kdaj bila tekma, ki ima eno ugotovitev (ali pa neskončnih milijavžnt), je to tekma, ki jo je Maribor takoj po žrebu daleč najbolj čakal. In to po žrebu, ko bi lahko dobil tri take tekmece – in še boljše, kar Real Madrid, Tottenham in Borussia Dortmund gotovo so -, kot je Liverpool. Maribor se je primerno napalil za Liverpool. Nahajpal, naborbal, naspidiral. Tekma sezone, ki je bila obkrožena z debelim vijol’čnim robom. Tekma kariere za tiste v kadru, ki so v ligi prvakov prvič. Tekma življenja za tiste navijače, ki so razumljivo ponavljali, da je Liverpool, petkratni evropski prvak, najbolj prestižno moštvo, ki je kadarkoli gostovalo v Ljudskem vrtu. In moštvo, ki je Mariboru nasipalo sedmico. Neutrudno, neumorno in neustrašljivo. Spoštovanje je dobilo predpono »straho«. In rezultat je bil tu. Ena, dve, tri, štiri. Polčas. Pet, šest, sedem. Konec.

    Vse je očitno vplivalo na moštvo, ki ni tekmovalo na tej tekmi. Ni moglo. Dve, tri napaki in hvala lepa, nasvidenje. Kruto, boleče, pretrdo. Nekoliko je presenetila izjava Aleksa Pihlerja pred tekmo, ko sem ga vprašal, kaj bo ključno v karanteni, debeli dan pred tekmo. Je rekel, da so vsega tega že vajeni. Hm. Gostoljuben ni bil Maribor samo do nizkega Liverpoolovega avtobusa, s katerim želijo redsi nabildati svojo znamko, obenem pa pokazati, kaj si lahko vse privoščijo. Ni bila postavljena samo klančina za lažji dostop avtobusu. Maribor je klančino nagnil tudi do svojega gola. Kajti vijoličasti so klonili tam, kjer so poprej črpali največ samozavesti. In našli zmago. Ključni napaki sta storila Mitja Viler, ki se je odkrito pokesal za svojo napako v četrti minuti, po kateri Maribor ni zadihal, kot se včasih zgodi po šok terapiji, in Marwan Kabha, ki je najprej sijajno odvzel žogo, nato pa vnovič pokazal, da je dokončno daaaaaleč od lanske sezone, ko je bil sidrišče moštva, ki je pripeljalo naslov nazaj čez Trojane.

    In ko so tisti z manj izkušnjami (Ahmedi, Vrhovec, Kramarič) na takem nivoju videli, kako slab, grozljivo nemočen večer imajo najbolj izkušeni, se je igra sesula v prah. No, »igra«. Maribor je imel igro samo takrat, ko sta žogo dobila, če že, predvsem Marcos Tavares, edini, ki mu žoge tekmec ni odvzel takoj, in je bil tudi edini, ki ni dajal občutka, da se žoge boji, ter Blaž Vrhovec, ki edini stopnjuje formo tokom te jeseni. Bolj kot je neopazen, boljše tekme ima.

    IMG_1049

    Ker taktika ni mogla biti kriva, saj za taktiko potrebuješ kolektiv, je potem za rekordno visok ne samo domači evropski poraz (prej 0:4 z Laziem), temveč tudi nasploh najvišji domači poraz v zgodovini lige prvakov, če že, kriv pač pristop. Ali pa ocena, da so ti fantje sposobni parirati največjim.

    »Dobra ugotovitev,« mi je Mitja Viler rekel po tekmi, ko sem ga vprašal, koliko pogrešajo takih vtekanj, kot so se jim dogajala ob nepostavljanju ofsajd zank, za hrbet v domačem prvenstvu. »Prihajali so od vsepovsod,« je dodal Viler. Zdelo se je, da se bo še po tekmi obrnil za hrbet, če bo Salah še kaj pritekel. Že v Sevilli je Milanič, vendar ne ad personam, pokritiziral levo stran. Vsi prvi štirje goli so zadetki padli po akciji, začeti na tej strani. V Sevilli dva od treh. Tu bi Viler potreboval pomoč, če že zamenjave nima ali ne sme/mora imeti.

    Ne samo, da nima zamenjave, Maribor je z njim podaljšal pogodbo. To gre razumeti, nenazadnje se je Viler dobro odrezal v slabi tekmi proti Slovaški na svojem (pre)poznem reprezentančnem debiju. Vendar narava Vilerjeve igre je, da se vključuje naprej in tam ponudi svojo finto, ki jo tukaj imenujemo »Rulo«, na katero je nasmodil tudi Jamesa Milnerja in takoj po njej poleg Šulerjevea medlega strela z glavo sprožil edini strel v okvir. Viler je vsaj ponujal napake, Martina Milca po Hapoelu praktično ni več, muči se s tekmeci, zamuja v štarte in daje vtis igralca, ki ga čaka daleč največ dela v dolgem zimskem premoru. To ni bila namreč tekma – in tudi na Anfieldu ne bo, sploh ker je Spartak imel v Mariboru očitno slab dan in ne dobrega proti Liverpoolu in Sevilli -, kjer bi bil navdih dovolj. Kjer bi »bočna igra« lahko nekako presenetila tekmeca. Klopp je vedel, kaj bo počel Maribor. Edino, česar ni mogel vedeti, je, da se bo Maribor tako mučil sam s sabo in si sam grenil življenje, saj sta le dva gola padla kot posledica resnično lepe akcije, Jasmin Handanović pa je ubranil tisto, kar je pač lahko. In to dobro. To ni bila tekma, kjer bi se dalo igrati na »kaj pa če nam danes rata«. Milanič je rekel pred tekmo, da bi uspeh prišel, če bi pokazali vse, kar krasi nogomet. Ampak govoril je o napadalnih delih igre: vtekavanju, vključevanju, driblanju. Kot da bi pozabil, da je bistvo takih tekem predvsem obramba. Najbrž ni mogel pričakovati, da bo Maribor imel posest v vsaj 50 odstotkih? Opozoril je, da Liverpool hitro odvzame žogo. Ja. Odzvame. Ni zaleglo.

    IMG_1051

    Kar so si igralci med sabo očitali tudi med polčasom, je bila tudi morda premehka in preveč spoštljiva igra. Absolutno premalo število prekrškov. Nihče ne pravi, da bi morali mesariti poletni trojček Firmino, Coutinho, Salah. Če že, je boljše imeti renome »kante za napucavanje« kot mesarjev. Pa saj Maribor ni kanta za napucavanje, čeprav je gol razlika 1:11, pa smo šele na polovici, res negativno izstopajoča. Tega se glede nato, da so vijoličasti doslej v petnajstih tekmah v ligi prvakov zabili vsega šest (!) golov, ne bo dalo zakriti. Maribor ne bo najslabši v zgodovini, brez skrbi, vendar pogledovanje v Zagreb k Dinamu in 0:15 gol razliki brez točk ne pomaga kaj dosti. Čeprav se zdaj remi s Spartakom zdi že večji uspeh, ne glede nato, kako blizu je bila tudi zmaga. Maribor je klub, ki resnično gleda predvsem nase in to počne v okolju, ki ne vidi ključnih izzivov moštva, kot rad poudari Zlatko Zahović. In prav to je zdaj tisto, kar jih čaka v naslednjih tednih. Če bo Maribor znal ne samo povedati, kje ima napake in razložiti, kaj je šlo narobe, v čemer je Milanič zelo napredoval kot trener, ki kritike ne jemlje nujno (pre)osebno, temveč to udejanjiti tudi na igrišču, ne samo na pohvaljenih treningih, temveč tudi na tekmah, bodo porazi nižji. Ne gre se namreč znebiti občutka, da je moštvo premehko in da so se napake Seville, vsaj ko gre za trd(n)o pokrivanje tekmeca, ponovile.

    Izjave športnega direktorja Zlatka Zahovića, ki jih Ekipa ni uspela položiti v usta Jürgenu Kloppu, ki se takih lokalnih, folklornih štosov pač ne gre in je pokazal »klaso«, ko je rekel, da pač bi bil smešni in karizmatični luzer, če bi odgovarjal na take provokacije, se kar precej maščujejo, ne glede nato, da nekatere stvari, ki jih je Zahović izjavil, preko palca tudi držijo. Klopp res še nima tega, kar ima denimo Jose Mourinho. Že res, ampak če kdaj, je zdaj čas, da se Maribor zazre v lastni kader in si počasi prizna, da je v nogometu treba včasih naprej. Povsem razumljivo je, da strokovni štab ne bo menjal ekipe, ki je omogočila ligo prvakov. S tem ni prav nič narobe. Toda po drugi strani podaljševanje pogodb vse starejšim igralcem pošilja trdo sporočilo tistim z manj izkušnjami (ne nujno mlajšimi), ki nikakor ne dočakajo svoje priložnosti. Pa saj ne nujno mlajšim. Toda vztrajanje pri Luki Zahoviću in posoji Liorja Einbroma se kaže, kako trmast je Maribor, ki nikakor ne da prave priložnost tistim, ki zadaj čakajo in zabijajo v drugi ligi na posojah. Ali pa prave priložnosti sploh ne dočakajo. Ali pa se dogaja primer Amir Dervišević, ki se bo, če bo Kabha tako padal v formi, kmalu ponujal kot rešitev, obenem pa Sandi Ogrinec niha v preklopu iz članske v mlado ekipo, kar je še ena od potez, ki Mariboru ne uspeva.

    Tekmo, kjer je Jürgen Klopp po tekmi vsem mariborskim fantom stisnil roko in govoril spoštljivo o tekmecu, zato ne gre označiti neposredno za sramoto. Ne. Tekma bo itak dobila svoj kontekst na Anfieldu, še bolj pa bo pomembno, kakšen november bo imelo moštvo, ki ima za sabo že naporno sezono. Dolgo sezono. Nekoliko je moštvo tudi žrtev lastnih uspehov, saj so se vpoklici reprezentantov eksponentno povečali po uvrstitvi v ligi prvakov. Zato še dobro, da ni dodatnih kvalifikacij, če razmišljate kot Darko Milanič. Maribor čakata v novembru dve težki gostovanji na Anfieldu (ob 2.500 mariborskih navijačih) in v Moskvi, kjer bo Spartak želel maščevati uvodni remi, najbrž kar tri tekme z Olimpijo, gostovanju v Krškem in Celju ter še tekma z Gorico. Kader je dovolj širok, da bo vse to zdržal, vendar Milanič bo moral poseči po menjavah tudi tam, kjer prej niti pomislil ne bi, da bi menjal. Tudi na levem in desnem bočnem ter v osrčju vezne vrste. Ali morda vendarle presoditi, če zdrav štoper vendarle ne pride bolj prav kot še tako izkušeni pokrpan Šuler.

    Ključna bo sledeča izjava: »Morda bi bilo s petimi v zadnji vrsti ali sredini drugače in bolj zaprto, vendar nam zmanjka res pravih specialistov za branjenje.« Kaj je razlog, da Mariboru takih igralcev primanjkuje? Jih res nima ali jih noče pripeljati in vpeljati?

    IMG_1057

    Taktika pogubno prepogumna glede na “žar”
    Darko Milanič je na prvo vprašanje, ki ga je dobil po tekmi na novinarski konferenci, odgovoril tako direktno, kot smo ga vajeni le redkokdaj. »Ni Martin Kramarič kriv, da smo danes dobili [sedem golov]. Bili smo preslabi. To se je takoj pokazalo pri prvem sprejemu [Viler],« je nanizal strateg, ki je imel za sabo enega najtežjih večerov. Da, padla so vprašanja o sistemu. Če se je v Sevilli odločil za zadržano, konservativno postavitev 4-3-2-1, pri čemer Aleks Pihler ni točno vedel, kaj igra, je pa pomagal tam, kjer je bilo treba pomagati, vendar je leva stran trenutno resnično šibka, je Milanič proti Liverpoolu poskusil s 4-2-3-1 in vtaknil namesto Pihlerja v sredino Kramariča. Ki žoge domala niti pošlatal ni.

    Njegova obrazložitev? »Ne smemo pozabiti, da nas je točno taka postavitev [4-2-3-1] pripeljala v ligo prvakov,« je poudaril Milanič. Resnici na ljubo je letos sistem tudi nekoliko prilagajal in se vmes naslanjal tudi na romb, na trenutke pa pokazal obris klasičnega 4-4-2 sistema, ki je podpisal njegovo prvo ero. Milanič se k preverjenemu, rigidnemu modelu, kjer je po lokalni oznaki izumil igralca, z imenom Luft, ki da je manjkal za povezljivost sredine in napada, ne vrača ali pa vsaj ne tako očitno. Maribor mora igrati nekoliko bolj odprto in atraktivno, če želi vsaj malo pokazati, kakšne individualne igralce ima. Nič narobe, če je to poskusil proti Liverpoolu, vendar obenem je Milanič precenil sposobnosti in zlasti zmožnosti moštva, ki ima v bočni igri največje prednosti, a posledično tudi pomanjkljivosti.

    Vendar v samoprežitvenem trenerskem nagonu je ocenil, da bi »pravi« lahko pokazali precej več. »Prepričan sem, da smo sposobni tudi proti Liverpoolu v idealnem stanju odlično odigrati tudi v taki postavitvi.« Morebiti, vendar če trener reče, da svojih igralcev sploh ni prepoznal, je to precej skrb zbujajoče. Strokovni štab čaka zdaj veliko, če ne celo največ dela. Tisto delo, ki ga lani spomladi niso znali opraviti in so cincajoče pomlajali moštvo, ki ji je štirinajsti naslov postal (pre)hitro tudi breme. Maribor čaka zdaj taktični izziv, kako se lotiti zadnjih treh tekem, kjer bodo vsi v vijoličastih videli tri točke. Kdor bo izgubljal točke proti Mariboru, bo spomladi igral v evropski ligi. Tako je, žal, videti vsaj sedaj. Kar pa ne pomeni, da tako tudi nujno bo. Sploh ne. Vendar ključna – sploh za domačo sezono – bo rekcija po tem rekordno visokem porazu. Iz katerega se lahko Maribor veliko nauči tudi, če pogleda, kako je Liverpool igral tudi v zadnjih desetih minutah. Na polno in do konca. Maribor je letos tako igral samo proti Ankaranu.

    IMG_1052

    Usodni tretji krog: Lazio, Chelsea, Liverpool
    Ko, če bo Maribor naslednjič v ligi prvakov, bo moral biti hudo previden, pozoren in spoštljiv, ko se bo podal v tretji krog. Ne glede nato, da se v trenutnem sistemu žreba pare in ne več določa glede na boben, v katerem se posamezni klub znajde.

    Začelo se je v Rimu, ko je Maribor po (še vedno edini) zmagi v Kijevu proti Dinamu nato doma boleče po porazu z Bayerjem kar pošteno obžaloval zapravljeno priložnost Klitona Bozga, zato se je tekma s takrat izjemnim Laziem izkazala za lakmusov papir, ki je – gledano iz današnje perspektive – nakazal, da Maribor z velikimi res težko igra. Že res, da je bil Geri Čipi strogo izključen, res pa je tudi, da je Maribor dihal na škrge in poraz 4:0 je spodrezal krila. Kajti ko je Lazio prišel v Maribor, je vajo ponovil in vijoličastim nabil najvišji poraz. Bil je 19. oktober 1999. Kasneje nihče ni dal Mariboru več kot tri gole v Ljudskem vrtu.

    V drugi sezoni je Ante Šimundža krenil v London razumljivo samozavestno. Maribor je doma v izdihljajih odprl tekmo z remijem s Sportingom (1:1) ter proti Schalkeju z neverjetno kolektivno predstavo, kakršno smo videli, iskreno, le še proti Hapoelu v letošnjih kvalifikacijah, izvlekel še drugo točko. Da ni imel nič izgubiti, je morda pretirana izjava. Vendar odprta taktika, ko je Maribor imel občutek, da pa saj, saj pa, pa saj, nekako igra steče, a so pokasirali šest golov. Rekord, tista famozna tekma z Ajaxom (9:1), je bi še daleč. Maribor se je takrat pobral. Ko pride november, igra lažje v ligi prvakov. Najhujši je ravno tretji krog, ko se najbolj pozna, kakšna razlika je, če začneš s sezono v drugi polovici avgusta (z evropsko pa celo septembra) ali zgodaj julija.

    Vendar tako pač je. Maribor je vedel, kakšen je razpored. Kar je Milaniča najbolj presekalo, je bil najbrž, tako je vsaj videti sedaj, reprezentančni premor. Že res, da je zmogel premagati Rudar na tekmi, ki kaže karakter in zmožnosti ekipe, da se pobere po anemičnem prvem polčasu. Je pa tudi res, da so bili Marko Šuler, Valon Ahmedi, Marwan Kabha in Martin Kramarič že lep čas brez klubskih minut. In pač niso bili kos, dorasli nivoju, pri čemer še največ odpustka zaradi mladosti in sploh prve tekme, ki jo je začel v ligi prvakov v prvi postavi, dobi Kramarič.

    IMG_3825

    Liverpool našel, kar je iskal
    Philippe Coutinho je igral vseh 90 minut. James Milner je imel tekmo, kakršne že dolgo ni imel. Roberto Firmino kaže, zakaj je Brazilija tam, kjer je (na vrhu Južne Amerike), Mohamed Salah pa, da se odkrito ponuja kot najboljši afriški nogometaš na prihodnjem svetovnem prvenstvu, kamor je po žnj letih spravil Egipt. Liverpool je tekmo v Mariboru več kot očitno razumel tudi kot popravljanje vtisa po tekmi z Manchester Unitedom, ko so si pred golom jemali žogo iz noge, in dvigovanje samozavesti pred tekmo s Tottenhamom, kjer potrebujejo več kot le samo točko, če želijo upravičiti pričakovanja in znova končati med štirimi najboljšimi v Angliji.

    Maribor je na Liverpool nabasal v najslabšem možnem momentu. Klopp je dobro vedel, kako pomembna je ta tekma iz vidika težišča sezone. Če Liverpool po uvodnih sicer potentnih in napadalnih remijih s Sevillo in Spartakom, ko so preštevali zapravljene lepe priložnosti, ne bi slavil v Ljudskem vrtu, bi si zelo otežil življenje. Tako je zdaj na vrhu skupine E, kjer je Spartak pokazal, da je v Moskvi pač letos očitno nepremagljiv. Liverpool čaka še gostovanje v Sevilli, kjer se zna odločiti ta skupina, kjer bo očitno tudi najbolj štelo, če iz gostovanja odneseš kakšno točko.

    Obenem pa smo lahko v Ljudskem vrtu spoznali, kakšna hitrost, tehnika in igrivost krasijo najboljše fuzbalerje na svetu. Pa Salah, Firmino in Coutinho ne spadajo nujno v top 3 trojčke. Ima pa Klopp ekipo, v kateri ne rotira preveč, vendar so denimo Alex Oxlade-Chamberlain, James Milner in Daniel Sturridge, ki niso nujno v prvem planu, pokazali, kakšno željo imajo in koliko je ta tekma pomenila Liverpoolu, ki še sam ne ve najbolje, do kam lahko letos pomeri. V Angliji so očitno premalo konkurenčni, ker sta kluba iz Manchestra letos pač razred zase, v Evropi pa imajo Kloppa, ki lahko zasuka miselnost, ki tako tepe angleške klube (še bolj kot božično-novoletni fuzbalski ritem). Je Liverpool najboljše, kar je kadarkoli gostovalo v Mariboru? Najbrž je res, čeprav še vedno delujejo kot moštvo v izgradnji, ki ima za sabo poraz v finalu evropske lige in četrto mesto. V primerjavi s tem sta Chelsea in tudi Lazio imela bolj impozantni moment. A ne glede nato je bil Liverpool iz drugega planeta. Ker je pokazal, kaj je profesionalizem do konca. Že res, da gre za milijone, toda Liverpoolovi fantje so tokrat pokazali, kako je, če oddelajo te milijone. Bum, bum, bum.

    IMG_3831

    Viole pokazale, kaj je bistvo nogometa
    Še Trent Alexander-Arnold, ki je uvalil sedmega z razdalje, ni mogel, da ne bi ne samo opazil, temveč pohvalil tega, kar je ponudil Ljudski vrt. Saj smo v preteklosti opazovali, kako so recimo navijači Bayerna rohneli, prepevali in skandirali, pa jih je Real na Alianz Areni naravnost gazil. V Ljudskem vrtu se je večkrat slišal krik »ni predaje«, najbolj slavno proti Palermu, precej manj denimo proti Zürichu ali Viktorii Plzen, ko je bilo vsega kmalu konec.

    Za tekmo, ki je seveda najbolj pritegnila tiste, ki Maribor gledajo v Evropi in proti Olimpiji, je bilo vzdušje precej boljše kot bi morda pričakovali. Bilo je morda še boljše kot proti Chelseaju, pa je tam Agim Ibraimi sprašil evrogol. Seveda je vzdušje samo stvar relativne, subjektivne presoje, vendar nihče ni mogel ne preslišati ne spregledati fanatizma na jugu Ljudskega vrta. Malo je vse skupaj podžgal sodobni fenomen, ko se Slovenci v rdečem dresu narišejo v Mariboru kot največji feni Liverpoola vseh časov. Tisti, ki so se naguzili po tekmi na ograjo, čakajoč na ograjo, da si se komaj spravil na tiskovko mimo njih. Fenomen, ki je pač posledica globalizma, nekaj pa ima s tem tudi pomanjkanje zdravega lokalpatriotizma, ki je ata in mama vsakega poštenega, zgodovinsko bogatega kluba. Tisto, kar pogrešamo na domačih tekmah. Predane navijače, ki podpirajo klub, za katerega je samoumevno, da je »njihov«.

    Novinarski kolega na moji desni, ki so mu navijaški fenomeni tuji, kar gre razumeti, ni mogel razumeti tega fatalizma. Saj v tem je finta. Ne gre za razum. Gre za gola čustva. In ta so preplavila tiste na stadionu, ki so znali narediti preklop v glavah in raje do konca občudovali Liverpool, ki je imel svojo najboljšo tekmo letos, ne glede na razliko v kvaliteti tekmecev. Ostali so do konca. Večji del njih. Nekateri so odšli, kar tudi gre razumeti.

    Vendar aplavz viol, ki so se jim nogometaši prišli poklonit po koncu tekme, je tisto, kar je bistvo nogometa. Maribor je že znal črpati tudi iz trdih, hudih porazov. In redko šteje le en remi kot uspeh. Tudi zbadanje, lepljenje posnetkov tekme Olimpije z Liverpoolom iz leta 2003, ko so redsi obtičali z 1:1 za Bežigradom, je po svoje dobrodošlo. Je pa tudi res, da je na dve tekmi takrat Olimpija gladko izpadla, pri čemer poraz na Anfieldu (0:3) ni bil prav nič slabega, kaj šele sramotnega. Je pa res, da mariborska kluba na fuzbal gleda bolj »sezonsko«, ne iz prizme ene ali dveh tekem. Imajo tretjič ligo prvakov. Zdaj so šele na pol. Liga prvakov je pač vrtiljak, včasih smeha, drugič groze, če si klub kot Maribor. Stvar karakterja pa je, če si znaš prepevati, ko tvoje moštvo guzijo in gazijo. Takšni navijači si – ampak ne kar tako, čez palec, na račun knjižnice ali zdravstvenega doma – zaslužijo najboljše pogoje. Tudi do je Maribor. Ali pa predvsem to. Goltanje, požiranje (pre)visokih porazov. S pesmijo. In spoznanjem. Ter kritiko. Predvsem pa upanjem, da bo naslednjič pač boljše. Tokrat ni bilo. Najdražja šola, ki jo je doslej plačal Maribor. Ampak tudi najbolj glasna.

    Igralec tekme: Mohamed Salah [Liverpool].

    IMG_3830