Najprej je nekdo verjel, da bo dobil stavo. Z njim. Butasto, naivno, pa obenem prismuknjeno, luštno, zajebanstsko stavo. In Bryan Adams je, sredi Stožic, izgubil. Bam. Za 20 centimetrov. Ali 20 evrov. Bojda. Okej, videl sem že kar nekaj pogruntavščin, bizarnosti, fint, štosov na špilih. Kako so Coldplay v Stadthalle 2008 zginili z odra in se pojavili kar nekje za nami v milisekundah. Kako se je Pink zabrisala bungejump dol iz cirkusantske kocke v Münchnu 2010. Skoraj nam na glavo. Kako je Prince po že prižganih lučeh v Stadthalle 2010 priletel nazaj na oder, za četrti ali peti bis, ter zakričal: »Kam, pizda, greste?!?!« In krenil v ubijalsko Sly and the Family Stone priredbo. Kako je na The Wall v Zagrebu 2011 iz kota priletela maketa letala in padla zadaj nekam za nastajoči zid, zadaj za Rogerja Watersa. Pa kako je Ozzy Osbourne v Münchnu šprical z vodnim topom. Ali kako so Rammstein v Zagrebu med Pussy sedeli na ogromnem falusu in špricali ven, khm, belo, em, peno.
Ampak redko pa sem videl take finte s publiko. Direktne. Na izmenjavo. Iz oči v oči. Poimensko. Bryan, Jure, Maša, Zala.
Nekdo je spredaj v parterju že takoj, prvi komad, visoko držal napis z mastno debelimi črkami. V angleščini ali v prevodu: stavim, da sem višji od tebe. Bryan je hudiča videl takoj. In se nanj spomnil skoraj poldrugo uro kasneje. Na vnaprej za lastnika plakata dobljeno stavo. Človek bi mislil, da bo rock/pop zvezdo vseeno malo streslo, zeznilo ali ujelo, da se nekdo dela norca z njegove višine. Ne Bryan. Ne Adams. On uživa v tem. »Daj, kje je tisti napis? No, dajmo. Dvigni. Evo. Huh. Človek, daj poglej me, kaj kdo v tej dvorani ni višji od mene? Dobiš stavo!«
Ni zvenel arogantno, jezno, naveličano, užaloščeno. Zvenel je kot nekdo, ki bi rad naslednjič pokasiral še več takih napisov. Vi kar. Še! Ker je njegova glasba, ob tem, da je nežna, prelestna, mehka, objemajoča in še in še in še, tudi zabavna. Ja, Bryan Adams je z leti postal zabaven. Ampak zmagal?
Zmagal je pa Jure. Zaželel si je drhtečo I’m Ready. In potem ga je nekaj kakor prcal. On. Bryan Adams. Ja, Jureta. In ne, Bryan si ni polomil jezika, čeprav je seveda po angleško zavil za izgovarjavo ne ravno najlažje ime. Joure. Ampak ja. Jure je bil prvi na vrsti. »I’m Ready bi imel? Res? Ti velik romantik ti!« se mu je režal še Adams. Kako se mu ne bi. Pa kje si tega našel, ni dovolj mehkih baladuric? Saj Bryan redno to počne, da prepusti publiki izbiro treh komadov. Danes, ko greš na setlist.com ter lahko vidiš seznam komadov vnaprej (nekateri za potrebe recenzije to počnemo redno in vestno, kar je evfemizem za neučakanost in strah pred nepričakovanim), je sicer toliko lažje ne zakričati naslovov komadov, za katere veš, da bodo še prišli. Run to You ali Straight from the Heart ali All For Love.
Ta del koncerta je morda najboljši, ker je res »prost«. Saj podobno počne Bruce Springsteen, le da dobri stari Šef, The Boss, vzame kar celoten napis, karton, letak, papir, ga pokaže bandu in gremo. Zdaj… jaz sem v Stožicah zakričal Freebird. Tudi na Springsteenu sem. Zakričiš dvoje, ko si na špilu. Freebird in Maribor. Ker sem večno premlado prestar in ker poznam foro iz, kaj, sedemdesetih ali kdaj že, ko je bilo nadležno, da se je na vsakem koncertu (in ne zgolj Lynyrd Skynyrd) nekdo zadrl: Freebird. Adams prakso izvede drugače. Pogleda ljudem v oči in poskrbi, da celo sliši njihovo ime. V precej nabiti dvorani. To je mega dosežek. Ni lahko.
Jure je dobil I’m Ready. Potem je bila Maša, ki je vmes nasrala Bryana, da ji je ime – Laško. Ali nekaj takega. Smešno? Pa malo pa je, ja. Sploh ko je Adams venomer ponavljal, da bi bilo dobro, če bi se spečali z Juretom. Verjetno finta z vsakega koncerta, samo Jure bo vedno lahko trobezljal, da mu je Bryan Adams (z)rihtal bejbo. Nekdo prej si je sicer zaželel tako redko igran komad, da sta Adams in kitarist Keith Scott tuhtala, če je v c ali h molu. Druga ali tretja prečka? Sta raje kar obupala. Vsega se vendarle ne da. Po Maši, ki je dobila Reckless, je bila pa še Zala, ki si je zaželela za finiš Please Forgive Me in jo dobila – skupaj z vprašanjem, če je sama na špilu, ne ni, mož čuva otroka. »A mož čuva otroka? Bravo, mami! Ampak… Jutri pa bo po takem koncertu treba pet ravno ta komad, ne?« Haha, dobra, Bryan. Prosim, odpusti mi.
Vsa imena je Bryan Adams precej zadel. In imel tisto pristno komunikacijo s publiko. Ne kot zvezda, ampak pač. Bryan Adams. Je bil, je in bo zvezda, seveda bo. Vsi milijoni albumov. Vsi hiti. Vsa čast in slava. Toda Kanadčani so pač drugačni. Ko sem bil 2013 v Stadthalle na – ja, od vseh bandov – Nickelback, so se ga 31. oktobra (ja, noč čarovnic) tako nasisali, da je koncert postal srednješolska zabava. Okej, draga zabava, pa vseeno.
Ampak še to. Koncert Bryana Adamsa je v času, ko je sto evrov za karto postala norma, vse bolj pa minimum, dostopen. Zelo. Parter? Tam. 50 evrov. Kot bi nekako, če bi se pač glasbena industrija ustavila, bilo »normalno«. Razlika med 50 in 100 evri na špil je dvakrat večja, pa ne le matematično. Cenejša kot je karta, boljši je vajb. Ne nujno, ne pravim, da za 150 evrov ni žur. Seveda je. Kakršnega si pač narediš. Sploh pa mlajša falanga, ki sem jo žal izpustil (Harry Styles, Ed Sheeran, Billie Eilish).
Bryan Adams to dela za tiste, ki bi še radi, da je koncert še točno to. Koncert. Ne investicija. Bryan Adams ni instagramovski moment. Vsaj meni se ne zdi. Bryan Adams je moment zate, za vaju, za vas. Greš, plešeš, poješ, fajn se maš. Seveda fotkaš, snemaš, tvitaš, tiktokaš. Itak.
Koncerti Bryana Adamsa so torej zicer.
Fiks je. Totalni fiks. Da bo njegov koncert vžgal in pobožal. Vedno. Nikdar si sicer ne bi bil mislil, da bom še tretjič na njegovem špilu. Kot si nikoli nisem mislil, da vselej v taki družbi. Ali da bom sploh kdaj. Pa čeprav je bil sinoči že šestič pri nas v Sloveniji. In dovolj sem se z leti naposlušal, da je bil njegov najboljši špil itak tisti v Izoli leta 1996, ko je prišel k nam, ko se je zdelo, da po Kurtu Cobainu ne bo nihče več niti povohal naših krajev. Kaj šele v Izolo in Bonifiko, nad katero je še Damir Skomina očitno nedavno obupal. Ampak okej. Če je lahko prišla v Izolo leta 1992 tudi Benfica? Zakaj pa ne. Sledila dva Tivolija (2003, 2006) in zdaj še trikrat Stožice (2014, 2018, 2022).
Bryan Adams da točno tisto, kar ve, da mora. Ne deluje repetitivno, čeprav se mu že štiri leta in ena pandemija pozneje niti malo ne pozna. Bryan Adams pizda res rad koncertira. Ni narejeno. Kljub napihljivemu avtu, ki se vozi nad glavami in krajša čas v nagnetenem parterju. In navzlic pompoznemu uvodu, kjer gromki glas in bliskajoči napis data vedeti, da je tip uslišal klice k nebu in »zrockal« in »skitaral« občestvo.
Bryan Adams je star, če morda ne veste, 63 let. Ja. Faking 63. To so leta, ko bi se naj pa kaj vendarle že poznalo. Ne njemu, zapriseženemu veganu. Ponavlja, da laufa na rastline. In to kako. Človek ima neverjetno energijo. Pri teh letih ni več veliko uveljavljenih izvajalcev, ki bi »štepali« koncerte enega za drugim. Torej: sobota, nedelja, ponedeljek. Adams je pa združil ravno zdaj trojček. Sobota dunajska Stadthalle, nedelja Stožice in ponedeljek Italija.
Dobro se stara Adams. Ne kot vino, prej kot viski. Ker je bil klasa že na začetku in samo še toliko večja. Z leti je postal nekako… Samoumeven? Recimo na Rock Radiu. Tam bo fiks. Po občutku? Enkrat na uro. Ali več. Run To You, Heaven, Summer of ’69, When You’re Gone, Cut’s Like a Knife. Pa še se najdejo. Adamsovi komadi so se dobro postarali ravno zato, ker ostajajo nekako narejeni za radio. Da so vedno to, kar hočeš. Saj v avtu ali doma so včasih, em, nadležni. Ne pridejo v vsakem trenutku ravno najbolj prav. Ampak tako? Zloženi skupaj? Bam!
Sploh pa v živo so še bolj… Hiti. Ker imajo ta »live« občutek. Kakšna solaža, zahvaljujoč Keithu Scottu, je drugačna. In nekaj komadov je precej slečenih. Vidi se, kaj v osnovi ti komadi so. Saj ni nič novega, Adams zdaj to že nekaj časa počne. When You’re Gone, recimo, zapoje sam s kitaro. Enako Straight From the Heart, ki z ustno harmoniko samo odkrepi njegove besede, da je komaj napisal star 18 let. Če tak komad napišeš pri osemnajstih… Ni čudno, da si pri 25. letih že velika zvezda z albumom Reckless (1984). In nato samo »štancaš« hit na hit.
Bryan Adams bi, ugibam, nekje vmes lahko zapadel v krizo. Saj, kdo pa kdaj ni. Nekako je po letu 1996 in zadnjih res ornk hitih na prehodu v novo tisočletje (18 till i Die, Back to You, When You’re Gone, Cloud Number Nine…) izpadel iz prvokategorniškega kitarskega pop rocka. Ne le po svoji »krivdi«. Žanr je pač zbledel, zradiral ga je zasuk v sceni. Začel je postajati nostalgija, čeprav ne zato, ker mu kaj drugega ne bi preostalo. In preobrazil se je. Danes tip s kitaro pač ne vžge tako več. Lahko, ampak ne pa nujno.
Ko prihaja na oder zdaj, no, zdaj, že kako desetletje, pride gor kot dobri stari rockabillyjevec. Torej, petdeseta. Sijajna gold top debelejša kitara. Taka. Za preigrane, že malo zguljene prste. Pa skoraj polizani lasje. Daleč je pričeska z lasmi, ki grejo v oči. Tista, David Beckham ali Nick Carter. Daleč so razmršeni lasje. In še nekaj je naredil. No, ni naredil. Članov svojega banda praktično ne menjava. Razen morda enkrat na desetletje. Keitha Scotta pa sploh ne. Keith Scott je tisti kitarist, za katerega še mi, rock kitaristi, ne bi nikdar slišali. Če ne bi bili pametni, rekli na avtocesti potencialni punci (»Ker kdo te ve, kdo je kitarist Bryana Adamsa!?«) pa dobili nazaj krik »Keeeeiiiith Scooooooootttt!«. Jebemti Keith Scott. Kako še vedno nažge, napali, navije, nafržmaga, nacilja te kitarske solaže, motive, pejsaže. Noro.
Ko si tretjič na Bryanu Adamsu, lahko počasi že izbiraš svoje top momente. Moj je prišel čisto na koncu, ker mi bo komad All For Love pač vedno predstavljal skakanje s tenis loparjem, ki je simbolično ponazarjal električno kitaro, ter prepiranje s sestro in mamo, medtem ko smo skoraj objemali televizijo, ker smo imeli MTV, kdo je boljši: Sting, Rod Stewart ali Bryan Adams. Ampak izbere se lahko karkoli. Sploh »lučke« moment. Adams je sicer zapel še enkrat »shine a light« pred Straight from the Heart, zgolj košček, da so vsi prižgali svoje mobitele. In en model faracajg, ja, še so, slava jim. Vsi so prižgali, ampak faking vsi. In videti to? Dva, trikrat? Brez nekega poceni štosa, dajmo dajmo dajmo, lučke. Od vseh božičnih dekoracij, je pač ta bila najboljša. Pa še Christmas Time je zapel. Kar poje redko. Res, res, reees redko. Ali se turneje končajo že pred decembrom ali pa so v Avstraliji. Ne pa tokrat. In še drugič so Stožice dobile njegov božični komad. Tik pred koncem. Akustično.
Bryan Adams ne rabi igrati novih komadov, ni pa slabo, če jih. Zaigral je kar štiri komade iz aktualne plate So Happy It Hurts. Pesmi, ki so ena za drugo, kakor velja tudi za album, dobrovoljne in dobrohotne. Pozitivne, dvigajoče, energične. Bryan Adams ve, da ima več kot dovolj balad. Zato ga je čudilo, da so ljudje želeli balade, ko jih je vprašal, kaj naj zaigrajo. Pač ima ta dva dela. Najbrž te Bryan Adams namami s Summer of ’69, ki v živo izpade kot res dober in kolektivni žur. Potamani pa te z baladami. Nekdo si je od vseh komadov zaželel Have You Ever Really Loved a Woman. Kar nekaj nas je zavilo z očmi. Ne vem za vas, meni bo komad vedno nekako dišal po Oliverju Dragojeviću. Dišal, ne smrdel, da ne bo slučajno pomote.
Ampak prav ta njegova dvojnost, kombinacija bolj kitarskih in mehkejših komadov, je tisto, kar koncertu dodaja, ne odvzema. Ima spisek toliko hitov, da lahko kakšnega tudi gladko izpusti (Let’s Make a Night To Remember, The Best of Me, Cloud Number Nine). Duetov v živo nima, nasnetih gotovo ne. Saj trik s Tino Turner poznamo, ne? Kaj ga kdo ne? Če pa je veeeedno isti. »Naslednji komad je It’s Only Love, ki sem ga posnel z veliko Tino Turner. In zdaj, samo za vas, samo nocoj, tukaj jeeeeee…. Ne, ni je. Je pa Keith Scott«. Ampak to je ena tistih redkih potegavščin, ki jo radi slišimo. Prikupna je. Kot »dad joke«. Humor starcev, ki je smešen zato, ker, no, ni.
Bryan Adams ni starec. Vsekakor ne z izjemnim vokalom. Pišuka, kako mu gre petje. Vse linije, vse verze, skoraj vse je zadel perfektno. Zvok morda ni bil povsem popoln, jebiga, to že skoraj ponaredolo sodi, če je špil v Stožicah (je bil pa čisto okej zvok, vsaj dokaj spredaj v parterju), ampak zato pa je vokalna linija še vedno ravno dovolj razkava, pa obenem točna, izpiljena, prodorna. Pa ti komadi niso lahki. Višje lege niso izi, če so pretežke, se Adams ne muči več z njimi. Ve, kje so glavni deli. Ve, kjer »mora«. In tam briljira. S priredbami, kot je Can’t Take My Eyes Off of You vred. Ja, nenavaden izbor, ampak prekleto dela, sploh v bisu.
Na koncu Bryan Adams na odru vedno ostane sam. Z lučkami, komadi, ljudmi. Tako, kakor je pač začel. Ne zato, ker bi rad bil v ospredju. Ko je bilo vsega konec, ko smo vsi-za-enega-eden-za-vse mušketirsko zapeli, da smo vsi za ljubezen, je vzel telefon in nas slikal. Kot da bi rad domačim pokazal, glejte, kje sem. Že tretjič v Stožicah. Ja, tretjič. V osmih letih. Bil bi še prej, če ne bi bilo korone.
In vem, kako siruklasto, čizi je napisati, da najbrž ni zadnjič. Bilo bi škoda, če bi bilo. Dokler je tako. Dostopno, nasmejano, razplesano, zabavno. Ko ne more skoraj nič biti narobe. Ker ni. Bryan Adams torej ve, kako ohraniti v koncertu osnovo. Od uvodne Kick Ass. Ne toliko z velikimi zasloni, pirotehniko, čirulečarule. Ne. Zato je tisti napihljivi avto tako smešen. Ker je poceni štos. Pa dela. Ko si tako srečen, da že skoraj boli. Ampak saj vemo. Tudi ko se zelo smejimo, lahko boli. In ko smo zelo, zelo, zelo srečni, lahko jočemo.
Bryan Adams? Je točno taki, kot mora biti. Je profič, ki pa to naredi tako, da nikdar ne rabiš reči, da je profič. In poudarjati, kaj vse je bil. Vse povedo, pismo res vse, njegovi komadi. Še je tisti moment, da se uščipneš, mater Summer of ’69 že na kakem žuru vžge, ampak to? To je pa v živo, to je on, vaaau. In to je dobro. Zelo dobro. Da ti občutek, da so nekatere stvari vseeno še take, kot misliš, da bi naj bile. Pa ne zato, ker bi morale biti ali ker bi bile spremembe odveč. Ne.
Bryan Adams je samo še bolj Bryan Adams. In to je fajn in lepo. Zelo.
Čevlji so še vsaj naslednji dan vedno beli. Ve-dno. Jap. Kadarkoli pridem iz Stožic, imam čevlje povsem bele. No, ne povsem. Spredaj. Ker pač tiščim noge tja, kamor ne bi smel ali kaj. Tja. V podboj, v rob novinarske tribune Stožic. Kakor da bi želel iztegniti noge dol do igrišča. In malo brcniti. Tak. Ker ja. Ker Stožice.
Pa zraven je vedno dobro imeti poseben podaljšek, ker v tiste omarice s »štek dozami« pač ni sedel ravno vsak polnilec. Zato so kasneje prišli razdelilci. Proti temu se še lahko boriš. Vzameš zraven in gremo. Proti kobilicam, mrčesu, komarjem in kar še prileti, pripleže, živi tam, v tistem koncu Ljubljane, se pač ne da. Upaš na najboljše. Mislim, da sem na zadnjem derbiju zamudil vrat televizijskega kolega. »Nisi videl? Rdeč obroč okoli, ves popikan od komarjev.« Ampak take so Stožice. Svojevrstne. Kraj, kjer nalepke životinjskega carstva letajo po zraku. In kjer te lahko pozimi resno zanohta, ko imaš noge na tisti kovini. Po eni strani največ(je), po drugi pa… No, pač so. Nikoli zares sprejete. Nimajo tiste res prave duše. Pa ne pišem tega kot Mariborčan. No, malo že, ampak ne. Na Stožice se navadiš prej, kakor se one navadijo nate.
Ko smo v sredo, ko je Maribor gostoval pri Bravu, pobrali izjave in se počasi odpravljali s stadiona, kar novinarji, ki smo na gostovanju, vedno počnemo počasneje od tistih, ki so doma blizu (enako je v Ljudskem vrtu, kjer se nam, domačinom, vedno bolj mudi), smo ugotovili, da so nas bili pravzaprav zaklenili not. Vsaj iz press tribune. Vse so že skoraj pospravili, odnesli, čao, zdravo. Je bilo kar malo nenavadno gledati ob vhodu v garderobe tisti dve rumeni pahljači Bravo, v ozadju pa velik napis Olimpija Ljubljana. Ve se, kdo domuje v Stožicah. No, zaenkrat. Saj kot javni objekt si ga Olimpija le najema, kakor počnejo vsi klubi pri nas. Privatnih igrišč ni. Ker tudi klubi niso privat.
No, ko smo tako počasi odhajali, smo ugotovili, da smo poleg prijaznega varnostnika, ki najprej ni točno zares vedel, kje je težava, kar je pri nas, em, težava, še edini v Stožicah. Največji stadion v državi. Malenkost 16 tisoč sedežev. Dobro, če bi radi videli predemenzioniran stadion, ga imamo Mariborčani bližje, sprehod v Celje je dovolj, da se najde zablode, ko gre za infrastrukturo, postavljeno bolj na horuk kot resno, zdravorazumsko, kaj šele udobno planiranje. Vendar začuda občutek, ko smo odhajali sami iz Stožic, kjer ni bilo več žive duše, ni bil tako bizaren. Bolj shrljiv, spooky, čudaški. Ker tako je, kadar gre sezona h koncu. Neka romantika udari ven. Ko povzemaš sezono in tuhtaš o vseh tekmah, na katere si vmes pozabil, nato pa jih nekako obudiš. Celo v Stožicah pokasiraš tak občutek, da.
Nemara tudi zato, ker sem tokrat prvič dejansko stal ob zelenici, tam, kamor novinarji praviloma nimamo dostopa. Razen če bi delali na televiziji. Nič narobe. Stožice so vsaj, kar se logistike tiče, res okej. No, skoraj okej. Ko so jih zgradili, deset let bo 11. avgusta, kar je bila prva tekma med Slovenijo in Avstralijo, sem se tam redno izgubljal. Takrat še kot novinar, ki je več pisal o košarki, četudi zaljubljen v nogomet. Pa si naletel na vrata, za katerimi je bil beton, nedokončane prehode, slepa čreva zablod praznih supermarket privatnih obljub, zaradi katerih Stožice, bodimo iskreni, nikdar niso to, kar bi morale biti.
Kajti potem ko v Kaunasu spremljaš zaključek Eurobasketa in greš do steklene dvorane, ki je na umetnem otoku, vse tip top, krasno, urbano, urejeno, potem pa prideš v Ljubljano, polfinale in finale Eurobasketa, ter spredaj raste koruza, ki je tam še iz časov Vike Potočnik… Pa nič narobe proti tistemu koncu Ljubljane. Ravno narobe. Ne vem, kako domorodci pravijo tistim BS3 blokom, ampak vsi, ki smo v Ljubljano kapljali na študij in tam ostajali eni manj, drugi več časa, smo iznašli vsa možna imena. Od ošiljenih blokov do korneta ali kaj je še bilo besed. Nekaj posebnega je na Vojkovi cesti, najbrž ker vodi proti obvoznici, ki vodi k našim koncem. Pa tam okrog Reboljeve, ves tisti mikrokozmos mini poti, ki jih pač spoznaš, če zaman hodiš dejtat tam okrog, kakor se je nam študent dripcem pač redno dogajalo. In za tiste, ki smo hodili na faks za Bežigradom, je pač bila kultna picerija Piramida, kjer so se našli le redki heroji, ki so zmogli veliko pico iz oljnate peči in veliki pir. Da se o bufah, ki so tam okrog, ne menimo. Pač posebni konec mesta.
Stožice so res dobre, kadar so res polne, kar je res redko. Tisti derbi 2:2 pa tisti 0:1 in še kakšen… Že reprezentančne tekme so tam bolj kilave, izjema sta bili Poljska in Izrael septembra, ker ne samo, da ni duše, kaj šele rezultata, ampak ker smo se lahko počutili bedno in ponižano, ko so prihajale Albanije in Bosne in Hercegovine ipd. Stožice imajo dobro akustiko, ampak spet ne tako dobro. Koncert Siddharte v Stožicah je bil organiziran gotovo boljše kot tisti za Bežigradom, ampak izkušnji sta bili seveda neprimerljivi. Pa ne zato, ker je na dvakrat večji stadion (po sedežih) prišlo dvakrat manj ljudi. Ne, ne zato. Eno je bil moment, ko smo prihajali v EU, ko je tranzicija imela nekaj dobrega, ko smo bili »mi«, ko ni šlo tako… Korporativno. Bežigrad je bil dober zato, ker je lahko scalo po tebi. Ker so bili sedeži bogi. Ker smo bili navijači ločeni na tekmah reprezentance. Ker smo delali snežaka pri pumpi pred tekmo z Romunijo.
Stadion v Stožicah je postala javna infrastuktura, nekaj, kar pač je, ampak dejansko nimajo občutek javnega. Morda zaradi Zorana Jankovića, kdo bi bil vedel. Stadion je večinoma siv, sploh pa ne deluje kakor stadion, če ga iščeš z obvoznice. Dvorana ja, seveda, kupola je impozantna, stadion pa… Vkopan in skoraj skrit. Okrog stadiona ni pravzaprav nič, tiste redke domače bufe pač ne morejo same zgraditi duše, saj podobno je tudi v Mariboru, ampak je vsaj do mesta bližje in stadion je, kakor je bil Bežigrad, v osrčju urbanosti.
Stožice pa so pač tam. Zdaj je, kar je. Zato mi je bilo žal, da tekma z Bravom ni bila v Šiški na ŽAK-u. Ne samo zato, ker mi bo tako zmanjkal samo ta stadion v tej sezoni prve lige. Vedno, kadar imaš možnost tekme na stadion, kjer se pelje vlak mimo, izbereš to opcijo. Vedno. ŽAK je sicer atletski stadion, ampak vse okrog tam, kjer se mi sicer Šiška nikdar ni zdela zares Šiška, morda ker sem kot bruc bil pri Kinu Šiška, ki je bil takrat še neobetavna podrtija in preživet spomin, vse tam okrog ŽAK-a ima nek pridih, kakor ga pač morajo imeti klub, kakršen je Bravo. Morda zato, ker sem se tam enkrat pogovarjal z Alenko Bikar. Ali pa ker so tista pomožna igrišča med steklenimi bloki neka preteklost, ki kima prihodnost. Ko sem lani delal intervju s Koala Voice, ki so pičili tam nekje v Šiški, sem šel na sprehod ravno okrog ŽAK-a. In videl napise Brava, ki je tam že vse bolj domoval.
Bravo je najbolj simpatičen klub letos v ligi, no, recimo, blizu Aluminiju, ki pač ima, kar tak klub mora imeti. Ljubljana nikdar več kasneje ni imela zares mestnega derbija, kakor ga tudi Maribor več nima, ko je šel Železničar. Pa je imela klubov toliko, da bi danes, če bi vsi bili tja uvrščeni, tvorili polovico lige. Pa se ni obdržalo in tako je tudi Bravo pač klub, ki marljivo dela. Ko so razbili Olimpijo 5:0 v Stožicah kot gostje, na tekmi, kjer so vsi tuhtali, zakaj trener ni več Safet Hadžić, je bila zgodba Olimpija. Bravo tudi, ampak ne zares. Saj tudi v Mariboru niso bili, tik pred prekinitvijo prvenstva, ko so zabijali gole, viole so metale papirnate 500 evrske bankovce, Darko Milanič pa je nato odstopil. Bravo (še) ne more biti zgodba, naj dela tako pridno. Ko so lani osvojili naslov v 2. SNL, sploh ni bilo tekmecev, ker Ankaran, ki je tako brezbrižno vmes igral celo v 1. SNL, v katero se je javil, ne da bi imel rezultat, ni imel zadosti nogometašev. Škoda. Že tukaj so bili oškodovani, pa so navijači, tista zvesta peščica, vseeno prišli.
Ker Bravo je pač to, kar bi naj danes bili vsi klubi. Imajo vrhunsko razvit marketing. Za svoje pogoje in razmere, jasno. Gradijo na identiteti, kakor se to danes počne. Sodobno. Marketing. Piar. Omrežja. Bravo nima zgodovine, letnica nastanka je 2006, tako da nimajo pravzaprav nobene avtohtone tradicije. Imajo pa nekaj drugega. Plan in izkušnje in idejo. Delujejo kakor klub, ki se mora bolj boriti za tisto, kar je drugim samoumevno. Ali pa naj bi jim bilo. Kaj s tem mislim? Bravo se mora truditi za navijače. Drugi ne da to razumejo kot samoumevno, ampak pride kot navada, tradicija, zvestoba. Dokler seveda ne gre kaj narobe. Takrat lahko navijači postanejo tudi breme. Ali pa prevelik izziv, ker zakaj bi zdaj »delal« z navijači, uvajal družinske sektorje, razširjal ponudbo, dodajal program, če pa… So bili, so in bodo? Nak.
Ne pri Bravu. Zaenkrat so izrazito simpatičen klub. Nihče jih ni videl tako visoko, na šestem mestu, vse tiste posoje in mlad trener Dejan Grabić? Pa se je izšlo. O, kako. Ravno takrat, kadar nihče ni računal nanje. Saj so tekmeci jamrali, kako počasno je igrišče na ŽAK-u. Da se ne da. Da ne gre. Morda zato toliko bolj čudi navdušenje v Bravu, da bi več tekem igrali v Stožicah. Ja, Olimpijo so razbili. So. Ampak kot domačin so se proti Mariboru odprli, krenili, slabo izvedli dober načrt in pokasirali gladko tri komade. Niti blizu niso bili, da bi se udomačili v Stožicah.
Ampak za to gre. Kaj če se nihče zares ne more udomačiti v Stožicah? Saj Olimpija se je. Brez dvoma. Ker je to zdaj pač edini »normalen« stadion. Ki je dober in lep in nogometni, brez atletske steze, je pa že uporaben bolj tako ali tako. Kar nekaj pomanjkljivosti seveda je. Dostop do stadiona, ko morajo gostujoči navijači parkirati daaaaleč stran. Pozni prihodi zaradi prometnega kolapsa. Nobene infrastrukutre za navijače v neposredni bližini. In reflektorji, ki so zdaj že dvakrat crknili med tekmo, enkrat reprezentanci, enkrat Olimpiji. Zato je vprašanje, kaj bi redno igranje dejansko prineslo Bravu. Tekmeci bi to videli manj impresivno kakor domačini. Saj imaš v tej ligi itak še dve tekmi z Olimpijo. Nasploh pa se deljenje stadiona pri nas ne izide, Radomlje so redno gagale v Domžalah. Klub, ki nima svojega pravega doma, se slej ko prej kot brezdomec seli tudi v ligi. Če se samo spomnimo, kako je Ankaran hodil na domače tekme v Dravograd.
Stožice delujejo preglomazno že včasih za tekme Olimpije. Prav je, da Bravo sanja, upa, razmišlja, da bi brcal raje tam, gojil atraktiven stil igre ter imel več takšnih dosežkov, kot je bilo tisto nabijanje Olimpije. Ampak je pač tako, da bodo manjši klubi pač toliko večja zgodba, če bodo znali svojo majhnost izkoristiti, postaviti naprej, vnovčiti. Zavrč, Aluminij, Tabor so denimo taki primeri.
Do takrat pa… Bodo pač beli čevlji še nekaj dni. Nič zato.
Moje ime je … Moje ime ni pomembno. Sem pa leta 1999 bil star štirinajst let. Šti-ri-najst. Šel sem v osmi razred. Osemletke. Dvajset let to pač naredi mlademu človeku. Da že moraš, hudo nerad, kaj pojasnit. Kot da bi biil že imel vnuke. Da smo »nekoč« hodili osem let v osnovno šolo. Nekoč. Ko je Tomi Meglič bil še star 22 let. Leta 1999, ko se je, mimogrede, ravno začela uvajati devetletka. V dvainštiridesetih šolah. Leto, ko se je zdelo, da vse gre skozi, da se vse da, da je vse mogoče. Ne zato, ker bi Slovenija res postaja(la) druga Švica, ko je februarja postala pridružena članica EU. Je pa Bill Clinton v Ljubljani na Kongrescu med tistimi marelami, v katere smo zijali na teveju, špilal saksofon. Komaj, kaj, piškavih šest, sedem let kasneje se je Edi Pucer na FDV nonšalantno nastavil na mizo in nam, študentom, ki smo se prepozno rodili, razlagal, kako je prav on Billu postavil vprašanje na Brniku. Ja, lahko si ameriškega predsedika nekaj vprašal. Takrat. Ja, že tako kmalu se je očitno vse t(ist)o zdelo… Nenormalno. Daleč. Stran. Kot Tomaž Humar, slava mu, večna tudi v B Mashini, s tistimi mogočnimi besedami, ki je novembra preplezal južno steno Daulagirija. Pa papež je še drugič prišel v Slovenijo. V Maribor, kamor sem šel kasneje delat svojo prvo reportažo, že leta 2003, kaj je ostalo od tistega. Danes je tam koruzni labirint.
V naš Maribor je prišel, Maribor, ki se je še bolj kot Slomšek med blažene dvignil iz fuzbala, ko je -hvala Ante, hvala Stipe – butnil Lyon in splezal v ligo prvakov. Surrealno je bilo tam mahat, sredi Ljudskega vrta, s tisto ogromno zastavo s tistimi črno-belimi zvezdami. Še danes, kot da ne bi bilo res. Poln ljudski vrt, narod drži gor koreografijo, tam je postava Lazia, ki te še danes sezuje. Ti pa na sredini. Mahaš. Še generalko smo imeli dan prej, neki Šved nam je razlagal, kak naj mahamo. Ker kot da ne štekamo, kot da ni za nas. Pa je bilo. Aja, pa foter je pozno jeseni zgubil stavo. Nisem rabil šparat ko butl. On je plačal. Hvala bogu. Zelenobeli reprezentančni dres. Desetka. Priimek? Zahović, kdo pa. Bilo je leto, ko ga je Mile Ačimović, ko sem mogoče celo edini na glas zakričal »pa neeeee … jaaaaa«, za Bežigradom zabil iz Šiške. Ali pa Šentvida, če hočete. Saj se, večina vas, spomni, ne? Darja Švajger je na Emi spet zmagala, ko je pela Še tisoč let. Na Popevki je slavila senzacija. Naj pada zdaj dež so dehtele Tanja, Mirna in Maja.
In bilo je leto, ko je izšel Id. Nekje tam, maja. Ne da bi kdo zares dobro vedel.
K nam domov je prišel, ker si je foter vnaprej kupil slavo. On ga je prinesel, nekje je slišal, nekje prebral. Kot pač vse. Saj ni pomembno, kje, kdo, zakaj… Samo. Daj. Sem. Daj meni. Ne, daj meni. Ne, meni. Maaamaaaa. In se je začelo. En diskman, brez antišoka, in dva froca. Brat in sestra. Starejša, jasno. Pa si zračunaj. Sploh ko ti, ko kar ne nehaš gušit, zine »jaz sem rojen otrok, to edino dekle v familiji!«, pa ti nič ni jasno. In si pač čakal, da si prišel na vrsto. In poslušal, bral, gruntal, kaj vse to pomeni.
Kot vseh dobrih stvari, sem se Id-a najprej – bal. Pa poglejte naslovnico albuma. Halo? Tisti špegl je zgledal tak resnično, ampak ono v špeglu pa. Kaj te to je? In ko ti še kdo reče, pa, eh, kaj boš to razumel, kaj pa ti veš o Freudu, pa psihoanalitični teoriji osebnosti, pa… Še dobro, da je Siddharta prišla k nam preko Videospotnic, kjer je Pot v X mislim da bil v tistem letu kakih šestinpetdeset tednov na prvem mestu. Si vsaj malo bolj poštekal, recimo, čeprav se v spotu vse tako bliska, Tomi pa zgleda, kot da živi samo ponoči. Pa konkurenca takrat na Videospotnicah ni bla švoh, o, ne.
Težava je bila le, da se o Siddharti, o Id-u dolgo nisem imel s kom konkretno za pogovarjat. Slovenščina pač ni bila kul. Rock tudi ne. Vsaj ne taki. Sploh pa si bil za vse skupaj premlad. In sploh taka slovenščina. Ljubljanska. Kao. Sicer so to bili časi, ko si prišel s Smelt Olimpija v četrtek v šolo, dan potem, ko si v Tivoliju videl, kako je Dušan Hauptman pokazal Saletu Đorđeviću, da mu niti bog ne more pomagat. Pa so te sošolci gledali, kot da si četrti Hanson bruder. In tisto šilt kapo mi je, častna, nekdo maznil. Ja, na mariborski osnovni šoli. Danes me sicer ne bi namahali, bi pa bil najbrž »zvezda« instagrama. Cela šola bi me fotkala, po moje.
Indija Črnobelo Alive* Pot v x Farmer Live and Let Die* L.E. Siddharta Creep* Le Mavrica Stipe Enter Sandman* Nespodobno opravilo … Lunanai Epic Killing in the name* Ledena
Sošolcev zatorej ni zanimala, če si pa Siddharto omenil kaki punci, pa itak adijo. Kako je Tomi lep, pa kako si lahko barva nohte, samo res, kako je mističen, kako je to in kako ono. Zato si s Siddharto komuniciral sam. Miza, slušalke, diskman, cd in knjižica. Kot vidite, je moj Id zlizan do amena. Kaj manjka? Cd, itak. Ko so mi v Ljubljani, tam gori, na Bratovševi, kjer je megla še posebej debela in kjer se nič ne zdi tako kot v Sreči na vrvici, kakih sedem let nazaj maznili cliota, po koncertu Whitesnake, od vseh špilov, je to mogoče najbolj bolelo. Ker je bil cd Id v oni torbici s cdji. Originalni Id. Druga izdaja, prve, modre špilje ali kaj so fantje razlagali pri Karoliju, itak nima noben. Zraven je bil tudi Nord in šele takrat sem ugotovil, da sem ga polomil, ko sem med legendarne, kultne, nepozab(lje)ne v serialu za sobotno prilogo Večera raje izbral Nord kot pa Id, ker je pač bil toliko bolj oh in sploh in ah in oh. Saj je bil, ko gre za prodajo, itak.
Ampak zgolj Id je imel tisto patino. Itak je album na koncu že tu pa tam malo poskočil – pa ne, ne pri poskočnem Farmerju –, ker je bil tako zdrajsan. Toda tisti skoraj ritual, ko je album šel od začetka do konca, večkrat in skoraj vselej, ko si se kmalu nadudlal vse tiste tekste, nekatere za vse večne čase narobe (»le jubam ti vesno« v Le Mavrica recimo). Upam, da kdorkoli je avto maznil, vsekakor za dele, da je imel vsaj soliden okus za glasbo. Ja, če mi mazneš avto, se lahko razpravlja o okusih.
Id je bil zato album, ki ti je res sporočal, da »že bo enkrat nastopil ta dan, ko ne bom več sam«. Bil si sam. Pa nisi bil.
In, tak. Dvajset let je mimo. Kar tako. Pride maj, pride obletnica izida in pride en, pa potem še drugi napovedani koncert za Cvetličarno. Za oktober. In je razprodan prvi, pa drugi, pa… Ne, tretjega žal ni. In upaš pač na najboljše. Da mogoče. In se zgodi. Čudo. Da bi rad popisal, ker si popisal toliko. Od prvega špila na Piše se leto 2000 dalje. Časi, ko je Siddharta špilala še po svetlem. Mhm. Ko je imel Tomi nekaj kakor rdeče lase, ob sebi pa poleg brata Boštjana in šiltkapastega Primoža ter harmoničnega Tomaža še Primoža na basu, ki je bil še na plakatih za Nord včasih tako podoben Tomiju, da si mislil, kot da je to njegov brat, in pa Ceneta na saksofonu. Tistem saksofonu, ki sem ga sam šprudlal nato med gimnazijo, po osmih letih klarineta v osnovni. Saksofon, zaradi katerega sem Siddharti pisal na mail, ko smo približno že vedeli, kaj maili so. Ja, časi Matkurje in domene email.si. In mi je Cene napisal, da se da tudi z alt saksofonom zaigrati kul stvari, ne rabiš tenorja. Ampak Cene je pisal prepozno, takrat sem se že učil štikl Siddharta na akustično kitaro. Če ne bi sekina sošolka L. pozabila klump klasične kitare, se je najbrž ne bi naučil okoli. In čisto možno, kaj možno, skoraj ziher, da tudi teksta ne bi bilo. Pa mi je seka, ki je rada in dobro pela, dala neki list z akordi in – zdravo. In kmalu, ko sem zgruntal, kako in kaj, sem ugotovil, kaj je to solo. In sem poskusil, na akustiko pač, ravno s Siddharto. Ono, remek delom od duple solaže. In ugotovil, maaamiiiii, da rabim še električno. In potem solažo skinil, kakih, em, petnajst let kasneje.
Siddharta je bil band, ki si ga gledal z bazena na Ptuju, med koncertom katerega si neki sosošolki v hangarju v Slovenski Bajstrci roko čez dve vrsti folka tiščal roke v gate, kamor si prvo punco peljal na Štuka, ki je bil poln tako, kot baje ne bi smel več bit, ker smo mi generacija, ki je vse dobro zamudila. Saj veš, ti prideš z Orion Lady na ustnicah, naučiš se Eboran na pamet, potem pa ti sosošolki, obe v črno oblečeni, taki, ko misliš, da mogoče pa bi kaj vsebinskega o Siddharti, začneta razlagat, kako si poceni in naiven, ker ne veš, kdo je bil Primož Habič in kako ne poznaš štikla Lep dan za smrt, potem pa je leta, em, 2011 ali kdaj na tvojem rojstnem dnevu po čistem naključju Aleš Češnovar, basist Niet, večna slava mu. Kolega Matija je šel delat reportažo, the reportažo, za Bežigrad na the špil in me peljal zraven v rdeči renault devetnajstki, ki bi morala že takrat v muzej, po tem špilu pa še bolj. Vem, da sem takrat, med tistih 30 jurja folka, nekje naletel na Guštija, ki pri zdravi pameti ni mogel vedet kdo sem, pa mu rekel, da bi to lahko ali morali biti tudi oni, Matija pa je, če dobro vem, napisal to ali pa vsaj mojo izjavo, da kako nor špil je to. Saj je bil. Rh- mi je sicer šel na živce, ker je za stadionom povozil Id, le Pot v x in, ironično, Siddharta sta se zguzila na setlisto.
Ampak takrat je bila Siddharta tako velik band, da ti je bilo, kot novinarskemu praktikantu in kmalu še študentu, nerodno, ko si moral kaj vprašat, ko so prikazali dokumentarec o špilu, kakršnega ne bo več. Špilu, ki je dobil svojo relativno čudno ponovitev s krstom v Stožicah, kjer sem tudi bil in kjer sem pomislil, da se mogoče pa vseeno nekoliko staramo. Ampak vmes, sploh na Štuku, ponavadi takrat, ko je snežilo, si videl Siddharto, kako poje, vmes pa Pandorice ob štangi izvajajo svojo prelestno poezijo. Ali pa slišiš, po sto letih, Le Mavrico. In ugotoviš, da si senilna pizda. In greš napisat reportažo v Berlin. Zakaj? Ker lahko. Ker ti ne da miru, zakaj Siddharti ni nikoli zares ratalo. Ko si v bunkerju, še v Šiški, pa jih to sprašuješ, preden so se preselili v Detroit. Pa kako je bil maraton, ko so zašpilali vse do, em, 2008 v Tivoliju tako dolg, da si se ga lahko dvakrat nacedil. In se spomnil, kako te je seka v Križankah, leta 2002, okarala, ker si hotel spit drugo pivo. Ja, to je bilo še preden je Dušan Keber imel ideje. Prvih Križank ne pozabiš nikoli, tudi če nisi bil na Novem rocku 1982. Jani Hace je takrat pokazal, kaj lahko narediš z basom in to zdaj ponovil v Le Mavrici. In potem so prišli intervjuji, pa noro dobra predstavitev Sage v Orto baru, pa možnost, da si naprej slišal celotni VI. V živo. Ti kot edini poslušalec.
Pa takoj, ne vem, če sem ga dvakrat videl v živo na špilu, je odšel najprej Primož, Tomija so kmalu postrigli na balin, približno ko sem ugotovil, da mi starši nikoli ne bodo dovolili na Rock Otočec, potem pa itak ni bil več, kar bi lahko bil. In sta prišla Infra in Ultra, ko sem spisal oceno vseh komadov in se, dripec kot sem, cmeril doma za nekaj totalno trivialnega, ko mi kolega na prvi večer na Štuku napiše »Stari, posvetili so ti Le Mavrico, ti pa doma, jaaao!«.
In potem, kar naenkrat, je leto 2019. In ugotoviš, da je Andrej Karoli še vedno z razlogom naveden v večini bookletov, spremnih albumskih knjižicah. Ker je posnel zgodbo o Id-u, za katero si tako veselo favš. Imel sem sicer kakih gilijavžnt vprašanj tudi sam, zabezecan intervju tu v Mariboru, ljubi bog, pa za vikend fasal virozo. Kako že gre? Ubijali so le povabljene? Hehe. Pa res.
In saj res. Spremna knjižica Id-a. Ne vem, če sem kdaj videl boljšo ali pa se mi je pač zdela najboljša, ker drugih dotlej nisem poznal. Ampak še danes je najbolj noro to, da je na prvem mestu naveden Jure Grgurevič, ravnatelj Gimnazije Šentvid, ki je bandu zrihtal plac za vaje. Ravnatelj. Še je šansa, da je/bo tudi moj foter, ravno tako ravnatelj, tako kul, kar sicer takrat ni bil, sem pa poslušal, kako dober ravnatelj da je bil, dokler ni prišel nazaj, ko sem šel jaz v drugi letnik, in za zgled fasal takoj, do novembra, tri graje in ukor razredničarke zaradi šestih neupravičenih (vse zaradi zamujanja, ker če imaš v drugem letniku v petek popoldan pouk, se to pač zgodi). Ampak ja. Ravnatelji so lahko zelo kul. Ko si bral tisto zahvalo, v bistvu še danes, napisano bolj na drobno kot niti najboljši švinglci (beri: plonklistki, za one na oni strani Trojan), vidiš, koliko ljudi so potrebovali, kdo vse je bil zraven, da je to sploh izšlo. In koliko so morali našparat, nakelnarit in napraskat, da so v dveh delih posneli, dvakrat po štirinajst dni, z enoletnim razmakom, plato, na katero so čakali štiri dolga leta od prvega špila, ker jim je prvič pobegnil producent in kako so imeli, če se dobro spomnim, težave tudi z založbo. Ker samo tako si si lahko pojasnil, zakaj je poleg zadnjega komada Stipe pisalo »bonus« in ni bil naveden kot enajsti komad, temveč kot dodatek, s plusom. Pa se nenadoma spomniš, kako ti Aco Razbornik potisne v roke Tivolski pomp, na vrhu katerega je bila med dvajsetimi izbranci, od katerih danes poznam samo še Babewatch, kjer sta brata Šalehar potapljala ladjice, prav Siddharta z Lunanai.
Po vsem tem pride četrtek, 24. oktober 2019. Cvetličarna. Najprej, tudi ko sem prišel v Ljubljano, petnajst let tega, sem seveda vse zamudil. Kot da že to, da je Emkej kot sovrstnik in sosošolec v Tekochee Kru na Adijo stari, kaki scenarij repal, kak mu je »muka it na Štuka«, ni bilo zadosti. A-a. Ali pa da si dobil Dandrough šele, ko so ga vsi slišali in si zgrešil lajf. Pridem v Ljubljano in samo poslušam. Zamudil si Kra kra. Zamudil si Hound Dog. Veš, da je Tomi včasih kelnaril tam? Ja, ta Tomi. The Tomi. Baje ona teta zjutraj v Hombreju na Viču še reče najboljšim študentom, nekje okrog pol šeste, naj samo, prosim lepo, dvignejo noge, da pomete, potem pa kar dalje žingajte, ampak tudi to si najbrž zamudil. Ja. Tudi Ljubljana je bila zamujena. Pa si pač odkrival in vmes videl tudi Siddharto v Cvetličarni. Najprej kot bogove, ko so imeli release party Petrolee, tega nesrečnega albuma, med katerim ni veliko manjkalo, pa bi tole zdaj bil reunion, ne le pogled nazaj za skok naprej. Nato pa še še kot res mastno dober rock band, ko je bila Cvetka še taka, kot smo jo imeli najraje. Virk Žerdinova je tam ponavadi najavila band, da bi to vsak naredil boljše, ampak seveda ne bi, ker noben od nas nima take karizme. Potem so jo prenovili kot so tudi vse drugo. Prej so imeli najbolj mean, nesramne cuba libre, zdaj imajo za štiri deci nizozemskega pira ceno 3,5 evra in namesto sorodnic Toneta Kregarja, ki sta bili najboljši garderoberki obeh strani Trojan, pač neke tri študentke, ki ne da se jim ne da, samo pač počasi že zebe, zdaj je garderoba zunaj, dva evra in pač del programa. In ni več del zgodbe. Pa okej.
Nič zato. Je pa bilo jasno, da bo nabito. Če je razprodano. Saj veste, koncerti v Sloveniji so lahko res dobri ali pa razprodani. Ne, ne. Šalo na stran. Najprej te seveda vse moti, ker pač nisi star šestnajst, ko sploh nisi vedel, da se nekdo rine ali da se ti rineš in butneš v koga. Takrat si bil. Zdaj pa pač slišiš tipa in, to najbrž res lahko slišiš samo v prestolnici, brez zamere, kako ti reče »opravičujem, vračam se na svoje mesto, veš«. Vem. Razen če si član banda, nimaš svojega mesta, dragi. E, samo to si rabil, pa si se spomnil, zakaj je to tak fajn. Da ti je vroče. Da imaš mokre lase. Da si zašvican. Ker ko vse to ponotranjiš, potem tisti komadi delajo. Ampak, moj bog, Cvetličarna, ventilacija so torej odprta vrata do kadilnice oziroma predprostora. Ampak spet. Dokler ne ponotranjiš Emša, nimaš šans. Ko ga, potem ugotoviš, zakaj. Zakaj si sploh tam.
Ne vem za vas, ampak jaz nisem šel po spomine. Vem, kako zgleda leto 1999. Lahko zaprem oči ali pa, kot je dobro napisal Boštjan Kljun, v Mariboru vidim table firm, ki še imajo šestmestno telefonsko, ki se začne z 062. Ni šlo zato. Lahko tudi poslušam Id. Primem album. Nisem šel niti nujno zato, da bi videl, kako bodo komadi zveneli zdaj. Mogoče za to. Ampak ne. Šlo je samo zato, ker me je zanimalo, ali mi je ratalo v lajfu. Njim, onim na odru, seveda je. Živijo od tega, še so frendi, špilajo kje in kdaj hočejo. Zato sem jih lani šel gledat po Tivoliju, ki so ga skoraj zlomili, še prvi pravi špil turneje Nomadi v – Ljutomer. Kjer je špricer 90 centov. In je bilo. Seveda je bilo. Kot je bilo tudi v Žički kartuziji, kjer so podrli rekord, ko gre za obisk in kjer je bilo… No, tako.
Zanimalo me ni, kako se kaj ima Id. Ima se dobro, mimogrede. Pri dvajsetih težko rečeš, da se stara, ker bo večno mlad in večno posnet z napakami, kot so povedali njega avtorji. Zanimalo me je, kako se ima tisti štirinajst, petnajsletnik, ki doma drajsa in piči ta album. Ugotovitev? Ni je. Ker ko je, sicer ne dovolj naglas, pripičila frula Indije in je zagrmel bas, sem ugotovil, da bi dal levo jajco za Ceneta na saksofonu in Primoža na basu. Pa saj sta bila na maratonu, oba. Tam smo slišali vse, da, tudi Id, ampak Id ga je tam, se mi zdi, najbolj nadrajsal, ker je bilo pač treba vse preigrat in je lažje žagat tisto, kar žagaš večkrat.
Ampak poznalo se je. Samo da se je Tomi namestil. Band nastavil. Tomi je zgledal, majke mi, vsaj deset let mlajši. Skoraj tako kot na oni VHS kaseti, kamor sem posnel špil iz RTV Slovenija. Bela majčka. Z nekim napisom. Črni pas. In sunburnt gibsonka. Ter, pazi, kapica. Ta frdamana kapica. Ta. Ta bo. No, ta pa nenormalno dober glas. Primož je pritiskal na wah-wah, Jani je vesoljsko zvijal ta debele strune, Tomaž, ki je prišel med snemanjem Id-a, da bi po Andersu Kallmarku, ki je nekaj že ustvaril za album, posnel, čakaj, kako je že rekel, ma, ne bom se spomnil, skratka, recimo temu, poceni klaviature, potem pa ostal, ker ja. In Boštjan? Boštjan se je učil bobnov, ker je brat tako rekel. In četudi sem kdaj slišal kako kritiko, ma pozabite. Ste normalni? Odpihne ti glavo, kaj dela v Indiji. Ja, še vedno.
»Ne pusti jim prostosti,« je zapel pesnik. Napisal? Primož M. Ja, prvi basist. Najbrž tisti tip, ki je, nesramno ugibam, prvi prebral Hermana Hesseja in njegovo Siddharto. Ko sem doma rekel, da sem knjigo prebral, sta staradva samo zamahnila, srednješolcu, da so to včasih že v osnovni šoli brali. Ampak ja. Indija. Ta mistika, ta tuj svet, ta mol in ta tekst. Upor, boj, strah in trepet. Ne klanjaj se postavam! To pot gostiš ti ta ples! Ja, to je štikl, vreden klicajev. Manifest. Komad, po katerem, ker smo tako albume poslušali, ni več bilo poti nazaj. To je zdaj to. Dober dan, to smo mi. Gromki Tomijev glas, še vedno. Razkav. Za to ne rabiš pira in čikov, sicer najbrž pridejo prav. Nucaš idejo. Nucaš puzanje. Kjer strelski vod in zanka, zastreta vsak pogled. Ljudje.
Indija seveda nikdar ni mogel biti hit. Je pa takšen šus in kitarsko šprudlanje. Ja, je manjkal Cene? Ja, meni je. Ornk. Ker sonični zvok, ki te prestavi do Koromandije, je dal ravno tisti podton. Gromoglasni. Ampak tudi tako je šlo. Tem, ki jim ni prostosti.
Nato se je takoj pokazalo, da to ne bo klasično preigravanje albuma. Več možnosti je. No, v osnovi so tri. Prvič, lahko odšpilaš album tako, kot je narejen. Kot hiše v Trsti. Em… V Sloveniji to nima smisla. Ne, ker ni fajn ali ker smo celo mi preveč poštirkani. Ne, ne. Nima smisla, ker so to naredili že Zmelkoow s Čiko Pajo in Pako. Zagotovo še kdo, ampak tako kot Zmelkoow? Sam sem imel čast v mariborskem Klubu MC, kjer ne verjamem, da sem enkrat samkrat slišal Siddharto, pa so imeli prek ceste prvi mariborski špil, ki se ga celo še spomnijo, ampak ja, tam je Goga pokazal, kako se to dela. Odšpilali so album točno tako, kot je posnet. Nič posebnega? Ne bi bilo, če album ne bi imel dveh favš mašil, eno pavzo in en skrit komad. Šli so dol z odra in tako kot na plati, prišli po enako, v nulo enako odmerjenem času ter odigrali Lotusov cvet, skriti komad. Zato… Nima smisla. Druga varianta je, da album, če si dal najboljše na začetek, obrneš in odšpilaš v obratnem vrstnem redu. To je naredila Metallica ob 20-letnici črnega albuma in sodeč po živi izkušnji v Vidmu je bilo res primerno, ker so tako dvignili album nazaj do mesta, kjer mu je, em, mesto.
In potem je še ta, tretja možnost. Da komade zabrišeš gor in dol, pa kaj bo – bo. Ampak samo s tem bi za en fuzbal polčas, brez podaljška, zmanjkalo šestnajst sekund. No, v živo gre itak čez. Za kako uro in zdravo. Nekaj bi nemara manjkalo. Igrati še kaj, kar je potem šlo na Nord? Ne. Bilo bi švinglanje. Doping. Zato je bil ta koncert svinjsko dober. Ker je bil Id razstavljen. Sigmund Freud bi dal za rundo najdražjih gin tonicov. Kajti po Indiji je priletelo Črnobelo. Kot vsak, je tudi ta na Id-u štrlel. Včasih sem ga preskakoval, včasih si dobil na internetu verzijo, ki je trajala, kdo ve zakaj, kako dobro minuto. Intro na bobnih je taka razpaljotka kot pri Nirvani, da, hej, niso zaman bojda ravno Šentvidu rekli ljubljanski/slovenski Seattle. Če bi živeli v politično hiperkorektnem okolju, bi se tista »prasica«, ki se ji »jebe zame«, bolj slabo postarala, ampak glede nato, da je Črnobelo najbrž prequel štiklov Klinik, Neon, Nespodobno opravilo in Samo edini, je bolj pomembno, kakšni so bili časi, ko je Tomi pisal takšne tekste. Nobenih piknikov, dolgih poti domov, narave, tralali. »Vzamem belo … na steno / pristavim les v okvir, čisto ob njej. / Krivijo … se roke na njem, / v črnino zre, zre…« Toliko o svetlem 1999.
Morda je na tej točki bilo še premalo na glas. Smo se pa gužvali. O, ja. Cvetličarna ima pač, po prenovi, ta peh, da je zelo hitro lahko idealna za sponzoriranje Ete in onega mroža na konzervah. Pa dobro. Saj gre, saj bo. Maš to. Dihaj. Če gre. Če ne pa… Bo že.
In je bilo treba vdihnit. Kajti potem je Tomi povedal. Da bodo zaigrali še kaj. Malo verjetno zato, da večera ne bi bilo prehitro konec. Malo pa zato, ker pač. Zakaj pa ne. In bom zato kar na tej točki. O priredbah. Ja. Priredbah. Siddharta je včasih pridno žingala priredbe. Kateri band pa jih ni in jih še vedno ne? To pač moraš dat skozi. Kako boš dal skozi in če boš dal skozi pa je tisto, kar bande loči. Na one, ki bodo bandi dve leti, in na one, ki bodo šli delat avtorske štikle. Siddharta je že v osnovi izbirala itak najbolj prepoznavne priredbe. Kdo pa jih ne bi, če bi rad žagal orto rock? In to, kar so izbrali, pardon, ponovili, je prva liga. Liga prvakov. Zdaj, to so priredbe, ki ne želijo biti niti malo avtorske. Ker so jih v nulo skinili, je edino, kar ima smisel analizirati in primerjati, kako se Tomi znajde in počuti v teh štiklih. Svojih vzornikov, idolov banda. Takole gre: več jih je bilo, še bolje je bilo. Alive je bil kot komad, ki ga preigraš, da vidiš, če vse štima. In štima? Ja. Bolj kot Eddie Vedder ima Tomi zmožnost noro dobrih kitarskih solaž, ki jih je bilo vmes na nekaterih albumih in turnejih (pre)malo. Live and Let die je bil odigran zato, ker je tudi Tomi bil nor na Guns N’ Roses. Hej, še moja mama je bila nora na Gunse. In namesto Sweet Child O’Mine, ki mu najbrž res ne bi ležala, je izbral priredbo priredbe, ki je bila še najbližje Siddharti.
Nato je pa prišel Creep. Kaj si je Thom Yorke vmes mislil o komadu, dolga leta, vemo. Niso ga igrali. Pa ga spet. Ne moreš, da ne bi. Ker ja. In oni srednji del, ko moraš zavijugat, ko je treba resno zapet, je Tomi ftrgal gate. Kaj je delalo puncam. Na faking priredbo, ki jo Rock Radio zaigra ob 08.44, 11.12, 14.54 in 17.12. Se vidi, zakaj je šparal za kitaro, zakaj se je po tonih piflal November Rain in pokazal Primožu, kaj zna. In če je Enter Sandman iz prej omenjenega črnega albuma Metallice zaigran zato, ker je Primož B. samo letos šel šel štirikrat ali kolikorat na Metallico (na Dunaju so ga res noro fejst fajn žgali, upam, da ni razlog v tem, ker je James Hetfield zdaj v rehabu), je moral biti vseeno odpet. Oponašati Jamesa Hetfielda niti ni tako težko, če je publika milo, mikrofon pa tuš. Nekaj drugega pa je v polni Cvetki. Je šlo? Je. O, ja. Da ne omenimo, kakšen fris je imel Primož, ko je lahko po kaj, sto letih, odšprudlal wah-wah solažo. Če mu ni prišlo, mu najbrž še bo. In hvala bogu. Naj. In potem sta bili po setlisti še dve. Dve, za kateri se mi sanjalo ne bi, da ne samo, da bi Siddharta kdaj to igrala, temveč da to je igrala.
Epic od Faith No More? Me vi zajebavate? In ja. Tomi je to zdemoliral. Ka-bum! Najboljše od vsega. Zakaj? Ker je pokazal, zakaj »zajec v grmu« zacvili v Le Mavrica. Tomi ima več vokalnih person, okej, zna peti v rikverc (Eboran), žlobudranščino (Bonsai), bizarščino (Kloner) in še in še. In če lahko tako odkričiš, odrimaš in odpiliš Epic. Potem si to. Epic. Da ni čudno, da ti malo zmanjka sape in ugotoviš, zakaj je Zack de la Rocha iz Rage Against the Machine tako jebeno neponovljiv. Killing in the Name? Še enkrat: se vi zezate? Vi to resno? In je šlo. Upam samo, da bo tudi na drugem špilu danes, ker tako odkričati ponavljajoče se verze in na koncu sredinčasto še zarohnet »madafakeeeer!«.
Priredbe so bile tam kot, em, recimo temu fillerji. Morale so biti, ker Id praktično nima fillerjev. Nima mašil, nima štiklov, ki so pač tam zato, da albumu lahko rečeš album in da si nafilal cd vsaj približno do konca. In priredbe so bile zato, da so prišli avtorski štikli. In ravno take priredbe, liga prvakov od njih, jebeni mozart in beethoveen rocka, pokažejo. Kdo in predvsem kaj si.
Siddharta je Siddharta. Ko je šla delat svoje komade, je šla svojo pot. Še kasneje, ko smo izvedeli, da so Na Soncu, Apokalipsa, Opice in, od vseh, Ledena nasta(ja)le že v času Id-a, je bilo jasno, da je Siddharta imela tisto nekaj. Ne več. Imela je vse. Ni se bala zapodit v studio, najet tipa za introt in za producentsko mizo posadit praktično vrstnika, ki je o vsem skupaj najbrž vedel le malo več kot oni sami. Mogoče sploh niso vedeli, so pa trofili. Pot v x. Raztegnili so ga, uvodoma tokrat. Ampak samo da je Boštjan nastavil činele. Se spomnim, ko mi je sošolec Kamil v Brezju pokazal, v čem je finta. Ne samo, da je simpl ko pasulj. Eh. Na, tu maš. Pa me ni dol spravil, ker sem mel tisti orgazmični izraz na faci, ko sem pol ure drajsal eno pa isto, da se je ovemu skoraj zmešalo.
Pot v x je še vedno hit. Aham. Vidi se, zakaj. Ja, ker tekst. Ja, ker ga poznamo. Ja, ker ja. Ampak dela, ker tako gradi, raste, kliče. Ker je vsaka stvar že takoj zvenela kot »klasični rock«. Za marsikateri band bi tu bilo tudi vsega konec. Kako boš to presegel? Verz »v sobani poet sedi«, ki gre takoj skozi. Gre, ker je, kot je povedal Dejan Radičević, Siddharta nazaj prevedla v komade. Iz angleščine v slovenščino, pri čemer je Tomi ohranil spevnost angleščine. Bi radi dober fix ali le pot v x pa vprašanje, ki so ti ga, da ti je bilo nerodno, postavljale prfokse, ki so skušale biti kul, pa niso štekale, da samo sranje na police filajo. Tisti »sam je pravil, da je pisal, kar je čutil« pa je še vedno treba odkričat. Ne gre drugače. Zdaj sicer ne zapiska kitara, zdaj že Tomaž nastavi E-dur in a-mol tone, mater, komad si podajajo ko fuzbal žogo. Krik, oni, oktavski Tomiju mogoče ne znese več, zato pa publiki. Ne vedo iiiiiuuuujeeee. Saj res. Publika! Po starosti? Mešano na žaru, kar nekaj tudi takih, ki se z Emšom zlijejo z obletnico albuma. Samo da so. Da ni tam lažnivih, ki bi dobili denar, ki samo sranje na policah filajo. Nenazadnje, tik pred vhodom sem videl tri tipe, med katerimi je en silovito razlagal, da ja, da ima on to, da valjda, da so na guesti, pa, žal, ni zneslo. Ker je bil taki naval.
Slišat ne toliko Pot v x, ampak vse ono, česar ne boš slišal najbrž spet kakih dobrih deset let. Farmer, ljudje! Na poskok, mu pravi Tomi. Še »Joooužeee!« je zakričal na mali plošči Lunanai, kjer je živi posnetek totalni ska, tokrat pa so vseeno ohranili ritem, kakršen je na Idu. In hvala bogu. Pa ne da bi jim norca bril, ampak ker ti zdrav razum in sama logika dost’ dobr’ vedet’ da, da še farmer sam prekopaval bi zaman, o, pa naj bo še tako pregnan. Farmer je komad, ki ga je morala Siddharta posneti. Morala. Da je dala ven iz sebe komade treh akordov, kjer je tekst tako bizarno narobe prav, da ga še danes, ne da bi vedel, znaš na pamet. Kot zna Tomi solažo in band transpozicijo gor na B.
Ne vem za vas, ampak mene sta zanimala predvsem dva komada. Tista, ki ju skoraj nikoli ne igrajo. Ajde, L.E. se da slišati na že omenjeni mini plošči. In brez Ceneta je komad skoraj nekaj kakor pust. Je, jebiga. Če pa manjka solaža. Uf. Soprano saks. Pa tisto besedilo. In eye of the tiger kitarski moment. Do tega tedna sem bil zatrdno prepričan, da L.E. pomeni inicialki. Neke hude bejbe, take, ojštre, ki ji minuta smeha ne bi bilo zaman. Ne. Bi. Bilo. Zaman. Če kje, je tu Siddharta mene odpeljala, kot štirinajstletnika. Ni veliko opisljivih tekstov tipa »sam po mestu hodim / kolega srečam, a pravi / da ima doma otroke, ženo, hišo in še psa«. Takrat je bil Tomi star 22 let. Ja, leta 1999 so njegovi kolegi že vse to imeli, česar eni še pri trideset-in-nekaj niti slučajno nimamo. Ker »le krila misli me neso«.
Foto: Marko Alpner
Tam, v Cvetličarni, sinoči, tam sem šele razumel, kaj pomeni. Le. Krila. Misli. Me. Neso. Zdaj šele. Tomaž je zadaj praskal po klaviaturah, Primož je spomnil, kako je včasih motiv dajala kitara, in kar naenkrat si videl, kako nisi edini, ki imaš na ustnicah slovo »pride čas, ko zaživim v vetru / saj vse predolgo že lovim, ta prave si ljudi zlahka ali pa težko / samo da vse fino je«. Enjambement rock. Miselni preskok. Ko se besede prekopicajo iz enega v drugi verz. Moja želja, če bi bil kdaj dokončal slovenistiko na filofaksu, je bila napisati diplomsko s prekleto fajn droljastim naslovom »Nominalni slog Siddharte na albumih Id in Nord«. Albumih, ko smo eni vztrajno, s pešico v brk, kričali, kako vse samo fino je, ne da bi priznali, da nimamo pojma, o čem govorijo Tomijeva besedila. Ker da niti ne moremo vedeti, ker da niti on ne ve. O, ja. Se ve. L.E. Long Enough. Zdaj vemo.
Kot vemo, zakaj ni bilo tako megalomansko, ko sta Primož in Tomi razmišljala, da bi bil prvi spot za komad – Siddharta. Valjda najdaljši na albumu. Zakaj pa ne. Šest minut in pol, poljane, gore in band, ki se ga snema od zgoraj, torej iz helikopterja. Čisto resno, imate vse na Valu 202. In morali bi. Morda kdaj za nazaj. Čeprav… Mogoče pa ni treba. Mogoče je bolje, da Siddharta ostane za posvečene. Tam, skrita v morju, potopljena v svet Dalantika, kjer je klan malih ljudi sklenil svoja verovanje. In se vidi, smeh ujet med utopije utrganih pojav in ideje kvazi velikih ljudi. Kakšen test. Kakšni trije akordi. E. C. D. Kako to dela. Vsaka roka in lice in telo, vsaka pamet gre v nebo. Ko se se nemir ovija, ko se mir ubija vsem zaznamovanim. Če to ni načitanost, potem ne vem, kaj je. Naj se vidi. Naj. Naj se vidi Svet ujet. V srcu malih, ne na steni.
In potem solaža. Primož pravi, da je to moment, ki je najbolj topel, ko se spomni snemanja. Pa kako se ne bi. Ta solaža? Dvojna? Ko kitari mistično napišeta ep? Ko si poješ tone zraven? Ko se spomniš, zakaj. Zakaj vse to. Ja, ravno v tistem trenutku je, ja pa seveda, ravno predme stopil tip z ono mobilno kamero, hd ultra 4k qled ali kaj je. Pa se nisem motil. Air guitarsko sem risal solažo po luftu. In se spomnil. Vsega. Zakaj ima vse to smisel. Lajf. Ti. Jaz. Mi. Hesse, jebeni Hesse. Zato ime banda. Zato. Zato so ga upravičili. Ne ker bi bili pretenciozne pizde. Zato. Zato, da bi še leta kasneje pisali ime banda z enim d, s h ali z kdo ve katero tipkarsko še. Zato. Ker o hej, hej, hej ti v črnem, ti v zelenem, ti v belem. Zakaj ubijali so, ubijali so le povabljene.
Zato je šlo. Ubijali so le povabljene. Sicer je na koncertu prišla kasneje, ampak ubijalo je Nespodobno opravilo. »Tretjič smo ga mogoče danes igrali,« je povedal Tomi. Tretjič. In če sem dobro razumel, je v angleščini nosil naslov Human Price? Ali nekaj takega? Hm. Bo treba preverit. Je pa zdaj jasno, da je inspiracija film Nespodobno povabilo. So raje malo spremenili naslov, saj veste, avtorske, kaj pa mlad band ve. Eden od dveh akustičnih je ta. Nakazal je Nord. Nakazal klanje, ki bo sledilo in ki bo skelelo kasneje v Keltveku in Naivnem plesu. Nespodobno opravilo je najbrž najbolj Id-ovski štikl. Ja, ker psihoanaliza, ampak tudi zato, ker se začne s krikom, bolestno nemočnim, ter verzom »strah v slovo duši libero zaspi«. Še enkrat: strah v slovo duši libero zaspi. In v temi nad rjuho. Udari v glavo. To so teksti tekstopisca, ki je prekleto, frdamano, mogočno vedel, kaj želi povedat. Če pa sam vmes prebije četrti zid in zakriči: naj ponovim še enkrat. Ko dere se naglas, pleza na drevo, v momentu pade dol, ko ju vidi v rokah. Vse je zaman, vse je zaman, zaman, potem ko je bil lep kozarec, noter vino, samo kaj, ko je roka drsela za vrat, ker vse to je videl le spomin. Ker ne vidi vse, kar se zdi. Le misli si. Hm.
Zato pa ni bilo treba prav nič tuhtat pri paketu Le Mavrica in Stipe. Kako si ta dva komada ne bi mogla biti bolj raznolika, vsaksebi, nasprotna. Le Mavrica je trpeče, orientalsko nizanje, zgodba, roman, ep o dekletu, o katerem se samo slabo sliši, v očeh modro nebo, v duši pa vse drugo je kot zlo. Divje oči, noro telo, ne vem, kako na nogah stojim? Ubit razum, kako zabilo mi je srce, samo še danes sem tak, a drugi dan znorim. Zvečer junak, zajec v grmu sem v temi. Potem pa sanje. Njen obraz, njen obris, le glas iz ust njenih lovim, do nadaljnega komaajda živim. Kako. To. V. Živo. Dela.
In potem verzi verzov. Me rana skeli. Zaledenela me kri napaja. Za-le-de-ne-la. Ljudje. Zaledenela. Ni čudno, da »preveliko dozo lepega sem dobil«. A ko pomislim le, da v bistvu sem srečen, v barvah je naenkrat spet vse… V barvah. Takšna črnina, poprej. Modro nebo le v očeh, vse drugo tema, norost, divjina. Potem pa se komad, ko Jani iz basa naredi vremensko napoved, tako, lepo, odpre. Kot cvet. Ja. Kliše, poceni, lajna. Ne, ne. Ker ni vse lepo. Komad se nazaj zaprej, potem ko mavrica, ta lepa lepa mavrica, vse bolj bledi, se pojavi par, ki z rokami se zdravi in so res roke v ustih bile, ker nič ne boli, je le način, ki polepša ti dan in spomin. Le juban ti besno. Juban. Ljudje. Juban. Kdor ve, ve. Kdor čuti, čuti. Daj še ti. Ampak kaj pa… kaj pa… Če zame je arest azil?
Ni. Ker je tam zunaj realen svet. Le Mavrica je samo to. Je le mavrica. Čeprav je več, tisti hip, tam, v Cvetki, ko ti luči rišejo roke, usta, način in nebo, je potem tudi realen svet. Je svet, kjer potrebuješ Stipeta. Kolega, ob men. Pred mano je stal par, kjer se je punci trgalo, mešalo in po prvi kitici Stipeta, komada, ki ga sploh ni bilo na prvi izvedbi ida, komada, ki je dodatek, čeprav nikoli ni, komada, ki ga je folk fehtal tako zagreto, da je band res nucal varnostnike, med tem je ta punca z roko uprizorila »na gobec«. Mhm. Čisto zares. Stipe sicer nima saksofona, ja, žal, takšno je življenje, ima pa zgodbo, večno zgodbo o primitivcih, o življenju, ki na ulici mimo gre, kjer šut v ta malo njen bratec zabije in gre. Ampak prej še reče. Nekaj kakor. Dej denarja meni, denarja meni. Denarja. Siddharta v svoji ulični različici. Brez zob in z zadahom po vinu. Pred mano grozi. Tam nekje, za vogalom.
Pa še nekaj vemo. Da bo komad …, ki se izgovori kot tripike, vselej najbrž ostal tako zapisan. In vselej v angleščini. Čeprav bi lahko bil drugače. Pa ni. Ker gre za resnično zgodbo. »Še vedno skrit naslov,« je izdavil Tomi. Ni pa izdal. Kdo, koga, komu. Resnice tega kilometrskega komada, ki ga je tako nedavno pohvalil Tomaž, sam na prelomljeni poti do resne akademske kariere iz slovenistike in anglistike. Ne ravno zato, ampak kljub temu, da angleščina ni tako prepričljiva. Ker deluje prepričljivo, iskreno, avtorsko. Ne naučeno, ne napihnjeno, ne nadudlano. Tripike bi bil že v materinščini zajeban komad s tako opisljivim, doživetim, zgodbenim, odkričanim, prepričljivim, ampak v taki angleščini? V zgodbi o izgubljenem in najdenem? Prav je. Zares prav. Da bo zgodba, morda za vselej, ostala izpovedana, ne pa povedana. Saj sta se na koncu našla, band je spet našel ta komad, zakaj bi potem še sploh kaj povedali?
Tako je ostala le še skladba, za katero je Tomi nedavno rekel, da ima vsega preveč. Pa dve kitari, pa saksofon zraven, pa double time ritem, pa bridge, pa efekti, pa ska, pa uvodi različni, pa še kaj? Aja, dajmo še Vlada Kreslina zraven. Morda. Ampak Lunanai bo ostal hit. Meni brez Kreslina, ki ni prav nič manjkal. Bo hit ne zaradi četudi, ampak zato, ker ga je zajebano igrat. In četudi ima preskoke, pa dvojni bas boben, pa backvokale, pa nima Ceneta. Manjkal. Damn. Je pa Primož nadel klobuk. Ne vem, če je isti, kot na viktorjih, kaj, em, 2000, ampak eni smo se spomnili, kako je band v Cankarjevem domu, kot se je videlo potem v videospotu, znesel nad inštrumenti. Morda jim tisti kostumi, alufolijasto vesoljski niso najbolj sodili v koncept in kontekst komada, pa dobro. Bili so mladi in kaj narediš, ko dobiš te, ki ti dan kradejo, te prevarante.
Komad, v katerega si lahko spravil ne le staršev, prfoksev, prvih in predzadnjih ljubezni, kasneje šefov, sodelavcev in kaj vem koga še vse, najboljše, prav najboljše pa to, da si lahko v komad dal tudi sebe. So mi dejali, da sam bom ostal. Ne lirskemu subjektu, ne Tomiju. Ne. Meni. Ne mine namreč dan, ko ne nosim okov. Ja, prihodnost je takrat delovala freh zajebano, ampak v vsem je podton, upor, je to, kar Id je. Podzavestna borba. Če boš premagal sebe, svoje notranje dialoge, če boš kričal, da mi Lunanai posije na mesto izgubljeno, le takrat potopil bi vse, kar izdalo bi me. Seveda je komad mračen. Lahko se bere tudi kot zadnje sporočilo. Če pa gre tudi za slovo. Ampak dokler je še retorično vprašanje, dokler Primož in Jani pomagata, pa mi zraven, ej, le do kam znal bi? Ej, le do kam sam si?. So dejali. Da sam bom ostal. Pa tisti osamljeni stol. Še je.
Še. Zicleder se mu reče. Stol ni bil, kot se je izkazalo, tisti v šoli. Marveč oni doma. V otroški sobi. Stol, na katerega sedeš. Najprej misleč, da gre za kazen. Za domačo nalogo. In potem si sedel. Ja, Id se je poslušalo sede. Diskmani še niso imeli antišokov, vsaj ne taki, ki niso stali pol bajte. Zato je, evo, šlo. Za to. Za sedenje na tistem osamljenem stolu, za pesnika v sobani, za klan »malih ljudi«, za Stipeta, za zaladeneli arest azil, za vse to je šlo.
Predvsem pa je Id album, ki je imel zalogo. Bil je arhiv, skrinja, skrinjica. Ni ne Pandora, ne Dorian Gray. Ni dal le komadov, ki so nato dobili mesto na Nordu. Ne. Saj vemo, kako gre. Le kaj v tvojih je očeh… Ledena. Ledena je komad, ki je Siddharti ne toliko rešil, kolikor na novo naredil, osmislil, podaljšal in polepšal kariero. To je največji zaklad. Lepo je Tomi povedal, kako se je Ledeno, sicer bog ve v kaki verziji, dalo slišat. Dalo. Nekje tam. Do Vrhnike. Dlje demo posnetki, bootleg kasete, na črno, ki so si jih od Šentvida dalje talali tisti, ki se niso prepozno rodili, niso prišle. In tam je tudi bil komad, ki ni bil nikoli izgubljen, vselej zgolj in samo najden. »Čisto za konec imamo še en komad, ki mu ni bilo usojeno, da pride na prvo plošči in niti na drgo, da ne govorim o tretji, četrti, peti in šesti. Šele tam nekje na sedmo, osmo?« ni Tomi niti dobro vedel. »Zaprla se je za skoraj 20 let, pa se ni čisto ohladila.« To pa drži.
Ni se. Tudi Id se ni ohladil. Ni čudno, kako je šlo fantom, možem, očetom, stricem na smeh. Tudi in morda še zlasti Tomiju. Videl, da je nekaj naredil prav. Da je Id dal skozi. In ga ni šel ponavljati, čeprav smo ga cukali, pa fehtali, pa gurali, pa kritizirali, pa, to še najbolj, neutrudno primerjali. S samim sabo. Ampak Siddharta je šla naprej. V dobrem in slabem. Pa ostala. In se vrnila ter pokazala, dokončno, zakaj je morala naprej.
Nenazadnje, tudi Herman Hesse ni napisal samo ene knjige.
Zdaj vem. Id je klan “malih ljudi”. Je podzavest. Je nezavedno. Je “neorganiziran del osebnostne strukture, ki vsebuje človekove osnovne, instinktivne nagone. Je vir telesnih potreb, želja, želja in impulzov, zlasti njihovih spolnih in agresivnih nagonov. Id vsebuje libido, ki je glavni vir nagonske sile, ki se ne odziva na zahteve resničnosti. Id deluje po “načelu užitka” – psihična sila, ki motivira nagnjenost k takojšnjemu zadovoljevanju kakršnega koli impulza.”
In v Id-u, prosto po Freudu, ni ničesar, kar bi se lahko primerjalo z negacijo … Nič ni v id-u, ki bi ustrezalo ideji časa.
Freud je imel res prav.
Ne gre za čas. Gre za nadčas. Aaaa, to je torej – Id.
Ko je, skoraj eno leto vnaprej, prišla novica, nato plakati in zatem še tv oglasi, da gredo Pankrti v Stožice, sem poškilil. Okej, štiridesetka. Štekam. Ampak javiti tako daleč vnaprej? Ampak zakaj pa ne? Kajti ko sem oni dan v avtu slučajno na Valu 202 nabasal na intervju s Perom Lovšinom, dobrim starim Perčijem Gnusom, mi je postalo jasno, da tega špila, 40 let po Mostah v Stožicah, ne smem zamuditi. Zato pa pišem ta tekst. Da se »nahajpam«. Ne milenijsko, generaciji, ki ji sicer pripadam. In da morebiti nafehtam akreditacijo. In napišem članek. Ali tri.
Na ta špil se gre iz več razlogov, najbrž ni med njimi nobenega, ki bi bil golo iskanje nostalgije in izgubljen iluzij. Ne. Eh. Sem premlad, da bi vedel, kaj je punk zares pomenil, povrhu si Maribor in punk bojda takrat nista bila najbolj na ti. Nostalgija nima nič s tem. Osamosvojitvene težnje še manj, čeprav sem dalj časa trdil, kako je Pero Lovšin za samostojno Slovenijo zaslužen bolj kot marsikdo, ki vleče tiste čase vsakega junija ven, sem in tja. Ampak mene ni bilo zraven, z mano se ni dalo računat, ker sem bil, jebiga, premlad.
Foto: Arhiv [Naj dogodki]
Vendar v Stožice »se mora« že zato, ker se moram pokloniti dejstvu, da je malo preden so Pankrti prvič nažgali svoj punk, ki so ga via Gregor Tomc prinesli iz Anglije k nam, v Mostah na gimnaziji učil tudi moj foter. Fiziko. Uf. Ja. Fiziko. V Stožice grem tudi zato, ker sem Perčiju lahko hvaležen, da sem se – via Neta Zalar, hvala Neta – na kitaro, ki jo je pri nas pozabila sestrina kolegica – hvala, Livija – naučil svoj prvi song. Bandierra Rossa. Hvala, pjebi, da gre tole na G, D in C. Ker da sem zgrabil za barre, mi je mama morala najprej pomagat držati moj čevap od prsta. In mama me je peljala tudi na Sokole, na Festival Lent, prvi pravi rock’n’roll špil, ko so bili Pankrti sicer že spomin.
Ko so me zadnjič spraševali, češ, zakaj nisem šel na The Rolling Stones v Avstrijo, se mi ni dalo niti razlagati. Prvič, ker je zgodba preosebna in predolga, in, drugič, ker težko priznam, vendar sem na Guns N’ Roses na Dunaju videl, da je včasih morda bolje, če se ti katere sanje ne izpolnijo, sploh če ne veš, ali si sanjal ali ne, v bistvu pa si pol itak pozabil. Ko mi je ena obiskovalka koncerta v Zelwtegu, Mariborčanka, ki je videla ohoho in še in još špilov, priznala, da je bilo sicer fajn vzdušje, blato gor ali dol, ampak da so pa res morda že malo stari. Ja seveda so.
Pankrti, verjamem, ne bodo glumili, da niso stari. Zakaj pa bi? Če greš gledat točno 10 let nazaj, na 30 obletnico, na YouTube, se že tam vidi, da se je žgalo za dobre , stare, tovarišijske čase. Ampak žgalo pa se je. Na polno. Ravno zato, ker Pero Lovšin in celotna ekipca niso ravno tipi, ki bi hodili v fitnes, lovili staro formo in praskali gubice z obraza, čeprav imajo v svojih vrstah tudi maratonca. Jebeš to.
Če bi to počel, bi Pero izgubil vse, za kar se je boril. In Pero se je boril. Metal se je – kot je povedal punkomentarec – po odrih, ko tega še nihče drug ni počel. Pero se je spogal za to državo, tako je videti vsaj meni. In ostal je zvest glasbi. Ko vidiš Perota, je zadnje, na kar bi pomislil, neka blesava politika. In tri, štirikrat, ko sem delal z njim intervju, sem res vedno, ampak vedno dobil filing, tisti nezmotljivi občutek, da je punk, rock res način življenja. In da se Peru nikoli ne mudi, pa je na nek način vedno spredaj.
Foto: Arhiv [Naj dogodki]
Zato bi šel v petek v Ljubljano, kjer sem bolj bival devet let. Ker upam, da bom videl in doživel tisto gnilo, sivo, brezupno Ljubljano osemdesetih, ko so bili žabarji res pravi žabarji, kar je Košak v nulo posnel in zajel v Outsiderju, bolj dokumentarec kot film, čeprav so Pankrti dobili tudi pravi dokumentarec Dolgcajt. »Isti nismo, nismo pa kaj dosti drugačni. Navijamo za iste klube, poslušamo podobno muziko, veselimo se istih stvari in jezimo se zaradi podobnih ljudi. Torej malo smo isti, malo smo si pa podobni,« je za STA povedal Lovšin.
»Če hočeš polniti dvorane, moraš poslušati veliko dobre glasbe. In veliko brati časopise, knjige, gledati filme. Razumeti moraš razmere, v katerih delaš,« je za Dnevnikov Objektiv v vrhunsko obdelani zgodbi povedal Lovšin. In v tem času je treba razumeti, zakaj Pankrti igrajo v Stožicah. In, še bolj, komu. Zato se luštajo Pankrti v petek, v mestu zvečer. Pa zato, ker se vmes, sproti, naučiš refrene štiklov. In nenazadnje tudi zato, ker je čas, da nekdo s tremi akordi povozi te Stožice. In ker napovedujejo tokrat šestindvajset štiklov. Pred desetimi leti so jih v Tivoliju zmogli triindvajset.
So res dobri koncerti, ki jih (res dobro, haha, #egotrip) popišeš in med pisanjem doživiš še enkrat. Na pune. In so fajn obletnice, ki jih praznuješ, obeležiš in spektakularno, po možnosti s pirom doživiš še enkrat. In potem je to, kar so naredili Happy Ol’ McWeasel. Ajme. Meni. Kjer pomagaš potiskat prikolico. Kjer se na zajtrku nadevano režiš nadevani hrani. Kjer dobiš nasvet, da gresta arašid in rozina krasno skupaj. Kjer na odru narediš selfieja. Dvakrat. V petek v Šiški, v soboto na Štuku. Kjer se ti dva vikenda kasneje še kar smeji. Kjer se ti zdi, da je čas morda šel naprej, pa sicer nič narobe, da je šel. Ampak da tudi nič ni narobe z nami, ker bi še enkrat splezali Alešu za bobne in se potem zabrisali na glavo iz odra. Stejđzdajvali svoj lajf. Štrbunk. Direkt. Na. Glavo. To ni bil rojstni dan, to ni bila obletnica. To je bila oda preteklemu času. To je bila desetletka moje generacije. Jebeš obletnice valete in maturancev. To je bila obletnica emsija, rocka, Maribora.
Dva vikenda sta mimo, dva vikenda, ko bi sicer lahko šel na kaki koncert, pa se mi je zdelo, po drugem koncertu ob desetletnici Vizlov, kakor jim bolj ali manj pravimo vsi, da takih koncertov morebiti res ne delajo več. Da tega ne moreš nabasat kar tak. Mimogrede. Po Štuku pa sploh. Kako je Štuk zdaj lep, obnovljen, pizda, vse ima. Ni, da ni.
Ampak ko smo s Trash Candy obujali spomine na oni steber pri didžeju, kjer si se vsak petek skušal zažvalit, pa si potem steber na koncu objemal, ko ti didžej ni namenil nobene balade povrhu, vmes pa sanjal o top koncertih, o sardinasti Siddharti pa tja do Serš rocka. O, ja. Happy Ol’ McWeasel so ob desetletnici pokazali, kakšna je vmes nastala celo razlika med Mariborom in Ljubljano, tokrat v prid prestolnici, kakor koli že obrnem. Vem, blasmefično. Totalno. Da je Ljubljana nadskakala Maribor? Ni šans! Ne? Em… In ne, nihče ne pravi, da je Ljubljana, khm, boljša. Ste smešni? Itak, da ni. Ampak če bi Vizli res razpadli, kot so se kvalitetno pohecali za prvi april (ja, pubeci, meni je dejansko srce padlo v rajsaste gate)… Ne, mariborskega rocka ne bi bilo fertig kar tak’. Seveda ne. Bi pa nekaj iber manjkalo. O, ja. Manjkalo bi to, zaradi česar se zdi, da smo bili v petek in soboto večno mladi. Ali pa se meni še zdaj zdi. Dva tedna kasneje. Pubeci, počakal sem, da se tole vsede. In sedlo je. O, ja. Kot ata na mamo.
Začelo se je… No, spontano. »Čuj, mor’ma še po backdrop, po zastavo…« mi je rekel Gregor Jančič, ko me je pobral v petek, 7. marca, dan Sv. Patrika, opoldan. »Uuu, ste novo naročili za ta dva špila?« sem ga navdušeno, predvsem pa novinarsko vprašal. »Ja in ne… V bistvu… Smo prejšnjega pozab’li, pa sploh ne vemo, kje.«
Krohotal sem se skozi nos. Vi se ne bi? To je taki band. Ki pozabi backdrop. Boli te briga. Ker taki so ti pubeci, še vedno. Itak. Flegma, jebivetrska, na-boli-te-briga. Začelo se je v petek opoldan, končalo v nedeljo ob treh zjutraj. V noči s petka na nedeljo. Vikend, ki ga ne pozabiš. Koncerta, ki ti ostaneta. In desetletnica, taka, proper. Ja, band Happy Ol’ Mcweasel je star/mlad deset let. Torta? Ne, jebeš torto. Konfeti! To je to. Ko imaš konfete, te veš, da ti je ratalo. Od tam do Wembleyja ni več daleč. Vsaj v glavi ne. Kajti back-to-back koncerta v Kinu Šiška (petek) in Štuku (sobota) sta pokazala, da lahko špil zajebancija rata resna špil zajebancija, ampak ostane zajebancija. Kjer članu banda pade na pločnik, ko lovi taksi ob dveh zjutraj, v noči med dvema špiloma, po tleh 50 evrov, pa jih ne odpihne, temveč ga počaka. Taki zegn ima ta band. Pride, vide, zgrize. In se ima fajn. Res fajn. In ne, jebeš klišeje, Happy Ol’ McWeasel ni band, ki bi bil družina, kot reče vsaki drugi band. Ne. To so posvojenci, nabrani na kup. Rejniška familija. V vsem svojem sijaju. O, ja.
Kajti ni ga banda, ki bi te spustil tako blizu. Novinarja pa sploh ne. Pa ne, ne mislim na backstage, na kombi, na hotel, celo na skupni zajtrk ne, čeprav smo dali vse to skozi. A-a. Tako blizu, da jim pomagaš tiščati prikolico do kombija. Ker ne gre kombi dol do placa za vaje. Če ne pride gora k Mohamedu in to. »Kaj se režiš? Saj boš pomagal, veš?« ti reče Matej Kosmačin in ker s Kosmačinom ni zajebancije pač tiščiš. Z veseljem. Tako blizu, da jih vohaš. Švic, upanje, volje. Tako blizu, da skačeš z njimi na odru, se štuliš k bobnom. Zgodba Vizlov, kot jim res pravimo v bistvu vsi z njimi vred (če jim še ne, jim začnite), je mariborska zgodba o Mariboru, kakor koli čudno se to sliši. Je zgodba moje generacije, je zgodba vseh nas, ki smo imeli v srednji šoli in takoj po njej občutek, da smo že takrat živeli nostalgijo. Da nič ni bilo res. Da so časi rock bandov mimo. Da kelnarji niso več, kar so bili. Da je šlo pač, skratka, mimo. V desetih letih, kar so Vizli štartali, se je namreč ogromno spremenilo, kar sta pokazala vsebinsko sicer skoraj identična, doživetveno pa precej drugačna koncerta v Ljubljani in Mariboru. Spremenilo se je praktično vse. Vse razen Vizlov.
Najprej je bila ideja, ki je bila v bistvu bolj štos. Tiste klasične mariborske finte, čuj, kaj pa če bi mi… Pogojnik. Kaj pa če bi. Pogojnik tipa, kaj če bi šli samo na en pir. In ne, ne greš samo na en pir. Kot oni niso šli organizirat le enega špila. Kar bi naj bil en St. Patrick’s day, leta 2007, je ratal band, dva albuma, deset različnih članov skupine, če sem dobro preštel, in ohoho koncertov. Ter nepreštete gajbe pira, ultimativni piar na slovenski rock sceni. Vizli s pirom, ki leti iz odra, ne kupujejo svojih oboževalcev. Ne. Če ne, se ne bi zgodilo, kot takoj na začetku špila v Ljubljani, ko je Gregor Jančič pokasiral pir – resda iz plastičnega glaža – direkt v fris. Vizli menjajo pir za backvokale publike. Deal? Deal.
Happy Ol’ McWeasel je bil kmalu tisti band, za katerega in od katerega noben ni ničesar pričakoval. Še sami najbrž ne. Veste, kako so dobili ime? Ne, zgodba ni enotna. Luka Cajnkar, Aleš Voglar in Primož Zajšek imajo že lokacijo različno, ko sem jih vprašal, če se spomnijo. Eni MC, drugi studio zadaj, kjer je danes hostel. »Ime je prišlo šele po drugem, tretjem koncertu. Sedeli smo za mizo nasproti šanka v emsiju. Apostrof pa še zdaj falim. Dirty Ol’ McWeasel sem mislil, da smo,« mi je v Ljubljani natrubnjal bobnar Aleš. Na poti do Ljubljane se je pobralo še laška favorita Aleša Pišotka (bobnarja) in po stažu najmlajšega člana Matjaža Piavca (akustična kitara, bendžo). Vizli so v kombiju band debat, kjer se ne špara nič, nikogar, še najmanj drug drugega. Vozi običajno Aleš, ključne dovtipe pa, če bi jih želeli pokasirati, prispevata Kosmačin in Zajšek.
Ob prihodu v Ljubljano se je band hitro lotil postavljanja odra, opreme in tega. Očarani nad širokoročno pomoč Šiškarjev so jim zažarele oči in ko so slišali, koliko vstopnic je prodanih v predprodaji, so bili kot majhni otroci, ki lahko po risankah ostanejo še malo pokonci. Noro. Sam sem sicer skušal pripomniti, da je važna kvaliteta in ne kvantiteta publike, ampak povsem razumljivo je, da so imeli pred Šiško, čeravno so že igrali v Cvetličarni, Ortu in še kje, svojevrstno tremo. Tja se zbaše do 900 ljudi (gre pa seveda tudi več, a jebiga, birokracija ne dopušča) in to je resna cifra za band, ki je bil najprej zajebancija.
»To je bilo čisto spontano, bili smo odločeni, da nekaj ‘moremo’ naredit. Izziv je nastal sproti. Priložnost je bila dobra in nobenega drugega banda ni bilo na voljo. Zdelo se je logično, ono, dajmo, bomo že zrihtali. Impulzivni smo.« In zakaj so taki ostali – nikoli preveč in nikoli premalo ambiciozni? »Mi se fuknemo na glavo. Glej nas, v Šiški smo! V Šiški!« je bil vesel Ufo, kakor vsi kličemo harmonikaša Zajška. »Ljubljana je trdnjava, nekaj za osvojit. Mislim, da nismo še presegli te oznake in da tovrstni bandi te oznake nikoli ne presežejo. Plus, skromen sem in ni v tem nič napačnega. Seveda nosimo tudi sporočila, ampak smo party band. Najboljše leto? Lansko, ker smo igrali pred Iron Maiden. Ne delamo si visokih pričakovanj, zato tudi razočaranja niso tako velika.« Nikoli ni tako, kot se zmenijo. »Zdaj smo šli prvič po desetih letih vaditi sklop komadov, ko se en takoj pretoči v drugega.«
In zakaj je bila Ljubljana takšen izziv? Gregor Jančič pravi, da Ljubljana pač vedno prva pade, Maribor pa vedno ostane: »Maribor ima manjšo kritično maso in je v tem oziru Ljubljana popolno nasprotje. Ni nas bilo strah v petek prirediti koncerta v Ljubljani. Mi bomo špilali v Šiški, pa magari sami: na foro smo obrnili.« E, štekate zdaj? Primož Bezjak, violi(ni)st, je pripomnil, da bodo naslednji dan, v soboto, v Mariboru samo še potrdili zmago.
Zakaj toliko o Mariboru in Ljubljani? Seveda so Vizli mariborski band. Jebiga, kakorkoli obrneš. Irsko-štajerski, če želite. Ker se je vse začelo v emsiju, še s precej drugačno zasedbo, toda hvalevredno, častno in prav je, da je skupina namesto medijskih-kao-zvezd povabila raje tiste nekdanje člane, ki so lahko prišli. Tine Trapečar, ultimativni bendžo maher, je tam v sončni Kaliforniji slavil gotovo v mislih (in s kozarcem penastega, kakopak), sta pa v živo prišla, opremljena z inštrumentoma, nekdanji kitarist Luka Cajnkar in nekdanji basist Bine Zorko. Kaki žur sta si naredila… To je bilo treba videt! Noro vesela, ponosna, razposajena. Ni veliko bandov, kjer bi nekdanji člani šlu tako na glavo. O, ne. Cajknar je mislec svoje sorte. Pravi, da si apostrofa, ki ga je Moony, kot pravijo Jančiču, edini vztrajno postavljal na pravo mesto, kjer ga drugi pač niso, nihče ne lasti. Zajebancija gor ali dol. »Vsi smo skupaj spoznavali irski punk – ne da ga nismo poznali, ampak tovrstni bandi v Mariboru niso imeli prezence. Želeli smo narediti le zajebancijo, določili smo ime, naredili repertoar in stvar se je takoj prijela. Na koncertu se je hitro pokazalo, da ljudje potrebujejo in želijo dobro glasbo, žur, rock’n’roll. Band je rastel s publiko, kar je danes težko videti.«
Bine je prikimaval. »Happy Ol’ McWeasel je postal piedestal, na katerega lahko stopiš in rečeš, hej, tu sem, zdravo! Morda reklama navzven ne pove vsega – jaz denimo v prvo vrsto ne upam.« No, glede tega, da si Bine česa ne bi bil upal.. Zelo relativno. Hudo relativno. Ja, že res, Cajnkar je na oder v Šiški prišel zgoraj brez. No, Bine je prišel na oder samo z basom. Jap. Samo z basom. Nagi. Goli kot takrat, ko se je rodil. In na koncu še dvignil svoj bas. Evo vam… Haha. Totalni odlom, vam pravim. To je rojstni dan, obletnica, vse v enem, kakor si želiš, da bi bila taka stvar. Ravno prav na foro organizirana, da ni preresno, ampak da tudi ni preveč ohlapno. Kako jim ves ta čas uspeva vendarle ostajati resen pri vsej stvari? Zdaj se jim kitaro že tu in tam poda v roke, čeprav klasičnih roadijev seveda nimajo. Zvadili so prehode med komadi. Jančič je, tako se je zdelo, tuhtal, kaj bo povedal med komadi, čeprav ga je, kako ga ne bi, gotovo malo zdrmal Tine Matjašič iz Trash Candy v imitiranju Vizlov, napovedniku, trailerju za špil, ki si ga lahko namudrijo samo v Mariboru. Haha.
Vizli tako kot noben profi band niso klasična demokracija, so pa demokracija, ki ve, da je to najmanj slaba opcija, da zdržiš skupaj, ne da bi si skočil v lase ali potamanil upe, željo, voljo in trud. »Na eni točki se moramo vsi strinjati glede naslednjega izziva. Morda se zdi čudno in da za nas ni značilno, ampak tudi mi se dobimo izven vaj in sedemo. Tudi mi se resno spravimo zraven, drži pa, da če se le da, delujemo tudi spontano. To, kar angleškim bandom pomeni Amerika. Maribor je z nami gor ‘rasto’ in mi z njimi,« je modro povzel Voglar. In kaj vidi izza bobnov? »Kot obiskovalec koncertov sem videl kar nekaj profi bandov, kjer vse štima. Pri nas sem najprej začutil nebrzdan kaos, nekontrolirane presežke, ki so ostali na tak način, da vsaj zgledajo organizirano. Če kdo misli, kako smo vse naštudirali… Nismo, marsikaj rata spontano.«
In tako je ratal špil v Šiški. Veste, kak’? Tako, kot ni nič od Megadeth in Dropkick Murphys dalje zgoraj v predemenzionirani Katedrali. Če so bili Megadeth nafilani tako, da je teklo po riti, v kanal in naprej, smo na Murphyjih vsi plezali gor na oder, ampak zato, ker smo pač bili vsi povabljeni in je bila to finta – med Kiss Me, I’m Shitfaced -, redno uporabljena na njihovi turneji. Pri Vizlih je to šlo bolj na aufbiks. Trajalo je, da se je prvi dol zabrisal. Zakaj? Ker pač Šiška ni primarni plac, da bi se metal folk dol z odra. Ni taki plac, pika. In je šel gor prvi. Model za vaterpolo reprezentanco. Omara od človeka. Dras in na glavo. »Kar pridite gor, ne se bat!« ali nekaj takega je rekel Jančič, »pri nas se skače!« Varnostniki so vedeli, koliko je ura, poštekali situacijo in se prepustili kemiji banda in publike. Kaj mislite, da se je zgodilo? Pol madafaking dvorane je šlo gor na oder. In se metali. Eni na folk, drugi na štenge, tretji na ograjo. Folk je plezal po Jančičevem »grilu« kot pravi železni, khm, pručki, ki jo da čez monitorje, da ne bi skakal po njih, ker se je že prevečkrat skegljal čez ostre robove zvočnikov in zletel kdo ve kam.
Letelo je sem, tja, gor, dol. Vmes pa štikl na štikl. Vizli imajo dve plati za sabo, ampak delujejo kot band, ki je ali posnel več plat ali pa band, ki je posnel dve res dobri plati. Najbrž pa kar oboje. Da si folk prepeva njihove komade, je po svoje čudno in po svoje ni. Saj podobno uspeva, denimo, Elvis Jackson, ampak Vizli so po prvencu No Offence (2012) v nadaljevanju Heard Ya Say! (2015) zavili še bolj tudi v socialne, ljubezenske in ostale teme, ki niso nujno žurerske. Left Behind že ni tak štikl, kaj šele spot. Pa dela. O, ja. Kot dela njihov sploh prvi komad, še danes instant hitič, Harry Grizzly, oda mačku, slabemu seksu, fehtarjenju za keš in še čemu, tako neskončno ovekovečenem v videospotu. Ja, videospoti, kjer Vizli gladko naplahtajo Jano Morelj in Jerneja Dirnbeka, da se oblečeta v nemško verzijo osemdesetih… So nepozabni šus. Manequin čelindž so si izmislili, preden je ratal viralni hit. In še in še. V spot fuknejo vse in vsakogar, s toncem Markom Jakopancem vred. Ali pa nas in vas, kot v zadnjem Join the Crew, še eni odi, tokrat popivanju in popevanju.
Vizli so band, ki se je lahko tudi sofisticirano lotil pitja. Iz odra zdaj ni letela kar neka piksna. Ne. Leteli so bevogi. Ja. Dafaq. Bevogi. Je to uspeh? Seveda je. Kot je tudi to, da žingajo skoraj dve uri, kar je za band, ki koketira s punkom, ki ima mejo tam nekje pri treh minutah po štiklu, res garanje. In so garali. Prešvicani, prekurjeni, prenapaljeni. Kosmačin je migal z basom, Bezjak je minglal z viol(in)o, Voglar je skrbno držal vse skupaj, Pišotek je nastavljal svoje top akorde, Zajšek je vlekel tisti svoj meh, Piavec se je čelavo smejal sploh z bendžom in Jančič, najmanjši med vsemi, je velikansko rohnel. Publika? Mešano, ampak mularije ni manjkalo. Ni bil magnet samo petek, St. Patrick’s Day povrhu. Ne. Privlači njihova zajebantska energija. Dovtipi, ki jih nima smisla ponavljati, šleka pac, kaj pa vas ni bilo tam.
Šišenski koncert je Vizlom dal potrditev, da nekaj delajo prekleto prav in da je še bolj prav, da ne ugotavljajo in potem potencirajo točno tega, kar delajo tako prav. Največji kompliment je bilo morje plastičnih kozarcev po špilu. Na koncu špila smo bili vsi gori, jaz pri Voglarju, ki se je imel čas med Cotton Eye Joe slikat. Noro. Taki band je. To. Ajmo se slikat. Jančič je takoj po koncu zadnjega štikla, bisa, ki je bil totalna razpaljotka, skočil iz odra in skušal med, saj še sam ne ve, najbrž med oboževalce. Ni prišel daleč. Vizli niso rock zvezde, pa ne zato, ker pri nas z redkimi izjemami rock zvezdami ni. Ampak so pa tipi, ki bi jim stisnil roko, jih objel, peljal na pir.
Zato je bilo morje kozarcev, ko je malo utihnilo vse skupaj in so se fantje lotili pospravljanja, takšen kompliment. Ker je bilo vse kot po dobljeni bitki. Tišina, bingljanje z nogami čez rob politega odra. Ja, bil je žur. Ja, bila je čaga. Pismo, pa kaka. Forza Vizli? Forza Vizli. In ker so redke priložnost za dva koncerta, se seveda ni šlo takoj spat v bližnji hotel. Par urc spanja bo dovolj. In potem v Maribor, pri čemer so Vizli band, kjer se v kombiju pelje manj ljudi nazaj kot se jih je peljalo tja. Haha. Ne, nihče ni padel ali bil povožen. Kje pa. Zmačkani, ampak dobro zmačkani, Hairy Grizzly točno tja, kamor je šel spot. Na Štuka. Kako kitico so že odspali, potem pa spet postaviti vse na oder, kakšen intervju, pica, pivo in jovo na novo.
Vizli so seveda upali, da bo Maribor triumf vikenda. Poln Štuk bi bil eno od uspešnih meril za triumf, vsekakor. Žal Štuk ni bil povsem poln. Zakaj, kako, čemu se je porodilo že med koncertom predskupine Trash Candy, kjer so sploh pupikam med I Should Have Listened, balado, ki je tako za zjokat dobra, da ti sije vse v očeh. Maribor nima koncertne kontinuitete, kot sem potem debatiral z Markom Brumnom, ko je naslednji vikend prišel na spored klasično mariborski dvojni paket (Hamo & Tribute 2 Love v Satchmu, Demolition Group v Wetrinskem). In to se pozna. Saj ima Štuk koncerte, pa Satchmo, pa KGB, pa Poštna, pa Salon, pa Wetrinsky pa… Ni, da ni. Ampak ni pa več tega klasičnega gremo-na-koncert filinga. Pa ne samo zato, ker bi bil v letih. Ni več isto. Saj vem, ne more bit’, Jaša, ne sanjaj. Itak. Ampak ko se zgodi v Mariboru na veliko, takrat rata. In rata dobro.
Zato je špil na Štuku po svoje vseeno uspel. Pred špilom sem Jančiču smeje rekel, da naj reče »Štuk, saj ste vreji, sam fčeraj v Ljubljani je bilo pa boljše« in bi folk zmetal gor vse z zokni, šuhi in trepalnicami vred… A glede na zadržanost občinstva je čisto možno, da nihče ne bi ničesar gor zabrisal. Pa to ni kritika publike. Takle pač ‘mamo. Vizli so zgolj to pokazali, ko so prirohneli iz neverjetnega špila, takega, ki ga pač ne pozabiš. Pelo se je, vse od On Your Own, Not True, Sail Away pa do No Offence, Good Deeds in ostalih šus štiklov. Folk je ravno tako splezal gor, a v precej manjšem številu (na Štuku je sicer oder malo višje, to je treba povedati), na koncu smo vseeno skakali in ja, bili so konfeti. Kar je velik uspeh za band, ki bi pred leti za konfete narezal pač cajtng papir. Za band, ki se je lotil irskih priredb, pub’n’roll rocka, pa mu ni dalo mira in je hitro videl avtorski prispevek, kaj prispevek, totalno avtorstvo in šel špilat svojo verzijo tega žanra, ki ga razteguje po svoje.
Ko so leteli konfeti po luftu, na koncu Cotton Eye Joe, ki se je prelevila v All the Small Things, se mi je ne samo zdelo, da je pa nekomu v moji generaciji ratalo. Jebiga. Konfeti res niso kar tak’. Deset let še manj. In to band, ki pozabi zastavo. Ki si pove med sabo vse tak’ kot je. Ki tišči gor prikolico. Za lasten špas, primarno. To je band, ki samemu sebi vredu naredi. Dobro želi. In to tako naredi. Piksna, flaša, steklenica, točeno… Nima veze. Samo, da je. Imajo službe, niso rock zvezde, gurajo vsak po svoje. Ampak ko gurajo tisto prikolico, nafilano do amena, gurajo svoje sanje. In tudi moje. In upam, da še čigave. Ja, Happy Ol’ McWeasel so imeli tako desetletko, da je trajalo dva tedna za tekst. Ne, ne zato, ker bi imel avtor zgodovinskega mačka. Ne. Ker se mu je zdelo, da se vse to niti ni tako zgodilo. Pa se je. For real. Čisto zares. Pubecom vse najboljše in samo tak’ dalje. Ostanite (ne)resni. Gurajte. Nekdo mora. Seos!
Bis. Še enkrat, iskreno hvala skupini za prevoz, prenočišče, nasvete, hrano, pijačo, intervjuje in neskončno nepozabni vikend. Hvala!
Na koncu je bil že totalni razvrat. Kolega Marko ni mogel, da ne bi zinil. »Čuj, stari…« je pripomnil, ono, ne da bi bil žaljiv ali nahantlan ali kaj takega, ne, pač zinil je nekaj, »oni tvoji kolegici pa sta že perajt!« Lahko sem se samo smejal. Na glas. Ker kaj takega lahko rečemo pač samo Štajerci, sploh pa v Ljubljani in še posebej v Kinu Šiška. »Ni finta, da sta onidve perajt,« sem mu odgovoril, »finta je, da ostali niso.« Ampak do takrat so bili. Po Mi2 je to bil naslednji špil, zaradi česar bi lahko Kino Šiška bila domicil in praznik slovenske glasbe. Lahko si Mario Galunič izmisli desetletje slovenske glasbe in kdo ve kake zaboga vse festivale… Ampak e. To je to. To je bil praznik slovenske glasbe. To, kar so odhropeli Hamo & Tribute 2 Love. Dve uri in pol zaljubljenega rock’n’rolla.
Dimek me je lepo pozdravil, ravno prav ruknil, da bi se bil polil s pivom. Tomija sem na wcju povprašal, kako kaj glasilke. Lado Leskovar je v kotu na stolu pridno čakal na začetek špila. Ni, da ni. Pa sem prav to na veliko očital Šiški in Ljubljani in naši sceni, šank očitek, tjavendan pizdakanje, češ, kako nimamo scene, kako glasbeniki ne podpirajo drug drugega. In pride Hamo in reče veste kaj? Ko je bil špil na vrhuncu, ko sta dve uri postajali neskončni stop-čas, je pripomnil: »Kolegi glasbeniki so mi rekli… Saj se da v Šiški tut oduzpod špilat.« Ja. Se da. Namesto v Katedrali (kapaciteta 1.050, prosto po Hamotu, ko je kričal jurjapetdeset vas je!) se da tudi v Komuni (kapaciteta, kaj pa vem, 100-200?), če ti slučajno megalomansko spodleti in te pribije ne realna tla. Ampak eto.
Foto: Marko Alpner
Hamo in ekipa so tole razprodali – s pametno stragijo video posnetkov na facebooku, ena boljših akcij, upam samo, da je ne bodo zdaj vsi do onemoglosti kopirali – že v torek, če se dobro spomnim. Špil je bil v četrtek. Kaj češ lepšega kot razprodati Šiško, a? Zato je tak’ frdamano delala ta njegova izjava. Ma kaki oduspodaj?! Lepo vas prosim. In nato je predstavil Rudija Bučarja, top presenečenje in top duet, da se je kadilo od kvalitete, sproščenosti, žuranja, objemanja, stiskanja, žvaljenja. O, ja.
Ampak gremo lepo po vrsti, nazaj na začetek. Še pred dvema letoma, ko sem delal intervju s Hamotom (jebiga, sklanjamo po štajersko na Urbani.si), sva se dobila spodaj pred Šiško, na terasi. Nič ni kazalo, da bi Hamo razprodal takrat Šiško, ker je plata Pol (2015) šele prihajala in je bila vse, kar Dve (2013) ni bila. Slovenska, dostopna, instantno nalezljiva. Hamo ni bil rock zvezda, ne še takšna. Ampak ko sem se peljal s koncerta domov in sem poslušal podcast revije Rolling Stone in debato z naslovom »Is Rock Dead?«, kjer so sicer izkustveno in zanimivo blebetali o tem, ali je Taylor Swift rock zvezda (ker Beyonce to gotovo je!) ter se fokusirali pač na medijsko in finančno percepcijo rock zvezdništva, ki ga v klasičnem smislu seveda ni več, sem se spomnil tistega intervjuja s Hamotom. Ne toliko intervjuja samega, temveč bejbe, ki je prisedla in na Hamotovo opazko, češ, da snemava, ni šmirglala ama niti pet posto in je pač poslušala. In nama potem obema (!) plačala pir. In, mimogrede, bila je iber raketa.
Hamo je v svojo glasbo vrgel sebe. Niti najmanj ne skriva svojih vplivov, še manj to počne Tribute 2 Love. Zakaj ne bi bili ravno prav nostalgični, se poklonili največjemu in najboljšemu, kar je poredni blues rock za dva spravil skupaj? Hvala bogu! No, s to mislijo sem se jaz podal onkraj Trojan. In nabasal na kolegico, ki mi je rekla, kako ji je na Urban festivalu tam v Tobačni Hamo s Tribute 2 Love zamoril. No, »zamoril«. Ne ravno zamoril. Ampak da mu je zamerila štikl Nazaj (moj najljubši), ker kaj kurac gremo tipi stalno »nazaj, nazaj, nazaj« in ne vidimo tistega, kar je pred nosom, ono, tu in zdaj. Pa saj ne rečem, tako kot je razlagala, je imela gigaiberhiper prav. Ja. Pika.
Foto: Marko Alpner
Skušal sem ji dopovedati, kako je meni pomagala in me nabincala v zobe plata Pol, pa sem se čisto predal v večeru. Kar v Šiški ni najlažje, ker se kelnarji držijo kot preslabo plačani in izmučeni utrujenci na predrago plačani poroki. Ali nekaj takega. Saj ne rečem, niso si sami krivi in sploh to ni od včeraj in nihče ni bil žaljiv ali karkoli takega, ampak ko sem šel novi prijateljici po drink in dvakrat kelnarci rekel, da bi imel vodo, ona pa mi je dvakrat pred nos pomolila pivo… E, nekaj pol ne štima, ne? Pa to je bilo tam zgoraj, pred dvorano, kjer je taka škoda, da šanka ni noter, kot to zmore denimo Cvetličarna. Bi klepetali kaj bolj? Ne vem, vprašanje. Če greš ven, zapustiš špil in čeravno so vrata odprta, da slišiš vsaj po ovinku, kaj se dogaja not, se zdi, kot da se vsakič, ko se vrneš v plac, koncert začne znova. No, rešitev je seveda, da pač ne piješ piva, ne hodiš posledično lulat in teh težav nimaš, vendar če bi vsi tako razmišljali, bi lokal gotovo riknil. Načeloma za kake bolj intimne, komorne ali eksperimentalne koncerte taki aranžma res sede in je primernejši, za taki špil, kot je bil tale, pa bi dal levo roko, da bi bil šank noter in da bi se kelnarji vsaj malo bolj nasmejali. Vem, ni lahko, ampak hej. Pir košta tam od 2,90 evra dalje. To ni malo.
Pa dobro. Ne bomo zdaj tu safer furali, ker pač ne. Samo pač toliko. Ampak itak bi lahko delili na tem špilu topel pir za sedemnajst evrov, pa bi delalo. O, ja. Čeprav najprej ni. Nič ni narobe s predvozači, včasih zna biti prav simpatično, toda The Leading Guy, kot si pravi italijanski kantavtor, ki si je na kitaro nalepil podobo Boba Dylana (kar ima toliko smisla, kot če si daš sliko Messija na majico pod dres tretjeligaša), nekako ni sedel v ta kontekst, saj je bila ciljna publika malenkost preveč izkušena za taki Ed Sheeran cuker. Pred Franka Turnerja, denimo, bi tole neprimerno bolj pasalo. Tako je pač tip skakal, premikal kapodaster iz pete na sedmo prečko in nazaj ter skušal biti videli kot Chris Martin iz Coldplay, zveneti kot Ed Sheeran in, najbrž, postati Bob Dylan. Nak. Ne tukaj. Pa ja, ko prebereš, kaj vse in kje vse je bil ta pubec, si misliš, okej, mogoče pa mi ne štekamo, ampak vseeno… Škoda, da priložnosti ni dobil kakšen domači kantavtor, ki jih niti slučajno ni malo. Ampak okej. Smo prežvečili tudi to.
Foto: Marko Alpner
Edini spodrsljaj špila ni bila ura, kot bi morda pričakovali in tu gre absolutna hvala izvajalcem, placu, organizatorjem. Kajti da se špil začne ob 20:35 (od oka) v Ljubljani je giga napredek in je za tiste, ki pridemo onkraj Trojan, od boga dana ura. Res, bravo, hvala! Sploh pa, mimogrede, iz Maribora nas je bilo kar lepo število, verjamem, da tudi iz drugih krajev in to je nekaj, kjer ima Šiška, ki jo resda financira mestna občina (in ne država), še rezerve, da bi postala meka slovenskega rocka. Finta je, da je bila. O, ja. No, skratka, edina jeba, edino, kar ni prejelo, je bila izbira prvega štikla. Ne, ni hudo, da je z nove plate, to povsem razumemo, hvala bogu, da se je res predstavilo večino, če ne vse iz 3P, ki, če sem dobro razumel, na cedejki izide šele jeseni (je pa na voljo 200 vinilk, če niso včeraj ponoči že vse pošle), je pa začeti z Uspavanko resda drzno, sporočilno, a tudi nekoliko prepočasno, megleno in rahlo… No, bizarno. Kajti ko je pripalila Nazaj, ko so kitare postale zlovešče, globoke, rezke in ko je Hamo naštartal vokal in smo videli, da je Peter Dekleva zamenjal Uroša Primožiča na kitari, poštekali, da bo tole zelo kitarski, feršterkerski špil.
Spretnega, kot je nadimek Uroša Primožiča, sem srečal nekje na sredi špila in sem ga vprašal, dafaq, kvajzdejto, zakaj Pero ne pa ti? Rojstvo deteta in to. Pa so raje tako naredili. In so naredili dobro. Peter Dekleva je požvalil, poseksal, porintal svojo električno kitaro tako, kot jo zna pri nas res, res, res samo on. Je Spretni manjkal? Seveda je, ker s svojo skoraj cca. dvometrsko pojavo da svoj pečat. Toda boljše začasne menjave ne bi mogli najti, kot so jo v Deklevcu. Band je takoj pri Nazaj in nato do konca zvenel tako povezano, celovito, mogočno, hkrati nežno, a ojštro, obenem hrupno, a intimno. Ni čudno, da je Drago Popovič – Popi dobil taki aplavz, ko ga je Hamo izpostavil kot tistega, ki je kriv, da so sploh posneli tretjo plato. In ta glasba je tisto, čemur v ZDA pravijo »musician’s musician«. Za sladokusce. Če ne marate raztegnjenih komadov, kjer kitara joče čez nastavljene orgle… Bo dolga. So namreč komadi, kot je bil Tiho, kjer bi bil celo Vlado Kreslin, ki poje na plošči, odveč, ker se je Hamo na glavo zabrisal v štikl, ali Greva še mal dlje, ki se zdijo daljši od live verzije Freebird od Lynyrd Skynyrd. In tisto so doooolgi komadi.
Presenečen sem bil, da je publika poznala toliko besedil. Kar pomeni, da so plato Pol res preposlušali. Saj se Hamota suče tudi na radijskih postajah, seveda se ga, ampak vseeno pa spet ne toliko in predvsem ne na toliko različnih radijskih postajah. Pri Rabm tebe, denimo, ali Pol ali Gospa magister. Čisti odlom. Da pa ima Hamo potencial »ljudskosti«, ki kiti Mi2, se je pokazalo v Vreme za lubezen, kjer je publiko naučil tekst praktično med špilom.
Foto: Marko Alpner
Sicer pa sploh nemara ni šlo toliko za komade sami, saj se ti itak prelivajo en v drugega, še zlasti tisti iz 3P, plošči, ki se vseeno po Pol mora pošteno dokazovati in se bo, upamo, čim dlje uspešno borila s predhodnico, ne glede nato, da glasba ni tekma. Šlo je za to, kako presneto ti pubeci čutijo, odživijo in prenesejo te štikle. Ni veliko bandov dandanes, kjer bi karakterji bili tako razpršeni in kjer ni nepomembno, kdo igra posamezni inštrument. Če kateri, potem to ni band pevca, katerega ime poznamo, in »onih poleg«, katerih niti ni pomembno poznati. A-a. Po turneji za zadnjo ploščo je Hamo, nesporni lider banda, ampak v demokratični obliki po vzoru Brucea Springsteena, ki je o tem na veliko pisal v Born to Run, raztegnil svoje roke v največji objem in nam prenesel vso to silno moč Tribute 2 Love.
Uroš Škerl Kramberger – Hipi je na basu spodaj dajal podlago in se hihital, kot se pač zna le on. Ni prvi in najbrž ne zadnji novinar, ki je šel na oder v rock glasbo, je pa gotovo najbolj sproščen. Denis Horvat Duki je skriti biser banda, ne samo zato, ker suvereno binarno šalta med orglami in kitaro, temveč ker, kot mi je rekel Spretni, zdaj šele slišim, kaj vse model dela med komadi. Njegove klavitature so tako komplementarne s kitarami, da sploh ne veš, kdaj špila kdo kaj. Preplet nog in rok v najbolj seksi objemu, kar jih je. Kajti ob Hamotovih sploh wah-wah solažah, ki kričijo, rohnijo, ampak celo te ne dosegajo veličine in »hripavosti« njegovih glasilk, ter Perotovi vesoljski kitariadi, je fenomen, bistvo, ontologija tega banda Martin Janežič Buco. Dame in gospodje, morali bi biti tam. In to videti. Buco ne bobna. Buco objema te bobne. Buco je Sausages, je Siddharta, je Big Foot Mama. Je. V Stožicah je tako rintal in plazil med enim in drugim bandom, da smo komaj verjeli. Toda v Hamo & Tribute 2 Love je motor, je traktor, je kombajn, je motokultivator, je kosilnica, je karkoli hočete, da bi bil. V belem brezrokavniku (na koncu koncerta se je preoblekel v kričeče rdeče!), srajci, kodrastih las, predanega pogleda je krmiril ne samo band, temveč tudi nas. Pogledal si njega in vse ti je bilo jasno. Ko si je dal pa skozi svoje sončne špegle z modrim odsevom in je našobil tiste ustnice ter odprtih ust držal ritem… Ni čudno, da je babam odfršlogalo in odlomilo. Buuuucoooo. Buuuuucooo. Ne samo one. Vsi smo skandirali. Še jaz. Buco, majstore. To je bil špil, ko si se drl Buco, pa si imel v mislih cel band. Buco kot generični izraz za vsesplošno odobravanje in navdušenje. Zato takšen naslov. Buuuuco! Kar pomeni: Hamo, Hipi, Pero, Duki, Buco! To mi delaj!
Foto: Marko Alpner
Ne da se tega pojasnit, zakaj je Buco ta band v dveh rokah. Morali bi biti tam. Pa ne, ne zgolj, ko je stopil pred nas za Zabluzu, še en svež štikl. Buco je dobri stari rocker, ki mu prav zavidaš to flegmo, ta stil, to iskreno dojemanje rock’n’rolla, ob kateri se jaz počutim kot zategnjeni piflar. On pa hara. Kar je Primož Petkovšek Petko za slovenski film, je Martin Janežič Buco za našo muziko. Je. In zdravo. Kot velja za Yankee Stadium v New Yorku, da je “the house that Ruth built”, je v četrtek veljajo, da je Šiška dvorana, ki so jo Buco, Hamo & ekipa gor nared’li.
Brez Bucota bi bil špil gotovo bolj zategnjen, kot se pač v naši prestolnici prepogosto rado primeri, če z odra nekdo ravno ne kriči. Hej, Hamo je celo rekel, da, hej, pa kako se bolj ne deremo, če nas je pa 1.050, razprodano. V Šiški zna nastopiti ta problem, da folk ne ve točno, kakšna klientela je tisti večer prisotna in se nekako ne sprosti, vsaj ne prvih pet, šest, sedem komadov. Ali pa sem le jaz dobil tak občutek, vendar res, noben se ni žvalil, plesal, kričal. Je kar malo trajalo, nekje do Pol in Gospa magister. Sploh pa je to špil tako za žur kot stiskavac, tempo seveda ni prehud, še posebej ko pridejo balade a la Vija vaja ven ali Rožice. Koncertni lok se za dvoinpolurni špil dejansko ni zlomil – morda so se zaradi dolžine špila in dobrih fotk zato pubeci preoblekli, hehe? -, gostovanje Rudija Bučarja, ki je bilo dejansko presenečenje, pa je bilo takšno, kot bi takšna gostovanja morala biti. Brez oglaševanj in tistega PR kiča, ki nam skuša dopovedati, da nam prodaja dva za ceno enega, pa nimamo glih tega občutka.
Foto: Marko Alpner
Dolgo nisva pila je nekaj, kar bi moralo biti v slovenskem rock muzeju, če bi ga bili kdaj imeli, ker sta Rudi, ki ima takšen neskončen potencial kot etno-rocker, in Hamo, ki v duetih da dovolj prostora za sebi precej drugačen vokal, z le eno kitaro in dvema mikrofonoma ponudila več, kot ponudijo Eme ali tisto, kar nam Mario Galunič in Televizija Slovenija ponujajo kot »festival slovenske glasbe«. Da je Rudi dobil solo točko, pa je itak biser od biserov. Tako se to dela, spoštljivo, domala pietetno. Bravo! Čeravno se je zdelo, da so bisi morda malo predolgi in da jih je preveč, je vseeno Hamo upravičil dolžino koncerta s komunikacijo s publiko. Kako bi to opisal… Ni hiper prijazen. Ne glumi. Ko je pozdravil Marka Alpnerja, fotoreporterja nove generacije, ki je prispeval te bisernate fotke za ta tekst ob 04:14 (hvala, Marko!), se je javil namesto njega nekdo pod odrom, pa mu je Hamo zabrusil: »Ti nisi Marko, on ima tatu, logo našega banda tu gori na zapestju!« Na koncu štikla Ona je se je obregnil ob bejbo in zapel »ona ve, da komad zajebala mi je«. In s prstom pokazal, ko smo mi na levi strani bolj glasno peli od onih na desni. Pa med Gospa magister je skoraj pozabil tekst. Pa kaj. Med baladnim, posebej tihim delom, pa je pripomnil: »Gospa, ne tipkat. Slišim tipke!«
E, to je to. Ne gre boljše. To je ta stik s publiko, ki pri nas pogosto manjka, še posebej mladim bandom, ki jim je nekaj kakor nerodno povedati nekaj pristnega in prepričljivega, nenarejenega in iskrenega. Sploh pa je to lažje početi, ko tvoji komadi (Govori mi grdo!) že sami toliko povejo. Telo se je pokazal kot nadkomad, ravno pravi za konec, ki ni pravi konec, ker je na koncu za konec po koncu treba iz stropa še zabrisati konfete in papirčke. Ja. Treba je.
Februarski koncerti znajo biti bodisi polni patetike zaradi valentinovega ali pijana brozga zaradi pusta. Hamo & Tribute 2 Love so v Šiški nabrali sprva še malo zadržano publiko, potem pa take, ki so perajt za življenje. Ne, ne gre za izbrane, ali, bog ne daj, za kako elito. Eh. Cena karte v predprodaji je bila 12 evrov. Dvanajst evrov. Toliko. Ko boste naslednjič kupovali karte za valentinovo ali pa one jubilejne/tradicionalne špile.
Foto: Marko Alpner
Tole ni bil špil, za katerega bi se moral ne vem kak gor narihtat ali gruntat, ali je to špila za cmok, fuk, odlom ali kaj devetega. Ne. Ne rabiš navodil, čeprav se zdi, kot da v Šiški prav navodila včasih edino manjkajo, ko se ljudstvo ne sprosti takoj in gledajo malo še drug drugega, češ, kateri se bo prvi »spustil s ketne«. Na koncu smo vsi bili perajt in največji uspeh je, da za šankom ali zunaj ni bilo na koncu špila skoraj nikogar, ki bi klepetal in minglal, ker je to pač »a place to see and be seen«. Ne. Tokrat hvala bogu ne. Je bil predober večer za kaj takega. Za dolge solaže, najprej kitarske, potem orglarske, predvsem pa vokal, dušo, izkušnjo, bolečino, upanje, optimizem, sentiš, nostalgijo, stiskavac, humor, štose, anekdote Matevža Šaleharja Hamota s tisto figo, nad katero so bejbe norele, ko si jo je na novo naredil iz svoje čupe, v tistih dveh srajcah, ki nista mogli slediti kitarskim vragolijam, ker Hamo ne igra kitare, temveč kitara igra njega, vse skupaj pa se podredi njegovemu dominantnemu vokalu. Ko Hamo na trenutke poje eno in isto, je to najboljši repete, ki se ga ne moreš nažreti, ker preprosto ne gre. Zato, drage urbanke, dragi urbanceljni, slovenski rock’n’roll je živ in zdrav, zgodil se je v Kinu Šiška v četrtek, 16. februarja 2017 in to ni imelo z valentinovim čisto nič. Nobenega srčka. Ne. Dva poleg mene sta se skoraj ponegavila tam zadaj za miš pultom. Taki špil je to bil. Za pofukat dober. Plata Pol ima največje hite, plata 3P pa potrjuje, da je prav, da tale band tako zelo rad grize dalje in toliko igra. Samo tak dalje pubeci. Ljubezen se pač začuti, odživi, zažvali, odslini. Ne pa srčki in cukri. In tole bo držalo še nekaj časa. Ker je bil točno taki špil, po Mi2, taki, zaradi katerega je Kino Šiška lahko najboljša dvorana v državi, če se res tako izide, kot se je tokrat.
Bis. In res se tokrat skoraj nič ni klepetalo, kar je dodatno poskrbelo, da kljub Uspavanki tale špil dobiva petico. Varnostnikom v Šiški pa tudi kakšen nasmeh ne bi škodil. Nismo mi tu zaradi vas, gospodje, obratno je. Kelnarjem pa še kak nasmeh. Pa bo. Zvok pa je bil, dragi Popi, popolnost. Aja, pa Andrej Pečenko je bil tudi omenjen. Pri komadu Vreme za ljubezen. In, tudi to pozabili, Buco je tudi zapel in takega basa zlepa ne najdeš. In pa Hipijevi backvokali so neverjetni!
Dame in gospodje. Drage dame in gospodje. Dame in gospodje, dame in gospodje, daaame in goooospooodje! To vam moram kar takoj natrabunjati! Ne morem se zadržat, ne morem začet drugje, ne gre. Eto. Iz prve. O, ja. Čisto pretresen sem, povožen, sferderban. Netuzemski. Kajti… Kajti… Kaaaajti! Videl sem ga. Začutil. Zbal. Ampak ja! Jim Morrison je živ! Ja, ja! Živ, živ. Živ, čil in zdrav. In še vedno čisto prifuknjen. Ljudje so čudni, muzike je konec, pet proti ena, to je konec. In, ja, čisto zares je še živ. Lahko ga vidite v Ljubljani! Ja, ja. V. Ljubljani. Naredil, zaigral, zašpilal in riknil, gagnil, crknil je v Antigoni v ljubljanski Drami. Vstal je iz groba, se pobril, oblekel v črno in rekel: Mrtvi su mrtvi! Ooooo! Aaaaa! Eeeee! Če bi to predstavo vsaj jaz videl tam v prvem letniku, ko me je mama še bolj kot prfoksa nagonila čitat Atigono in Kralja Ojdipa, bi bil nemara tudi jaz Jim Morrison. Ali pa, še bolje, Damir Avdić, Jurij Zrnec in Nina Ivanišin. Jebemumajku, kaka Antigona, kaki Kreon, kaki zbor, kaka režija! Šest od pet, sedem od pet, osem od pet. Več kot pet od pet. Oooo. Aaaa. Eeee. Jebemumaaaajku. Antigona, Turbo Mach 3 ne žiletka tako.
Ampak gremo počasi, res, lepo počasi, na začetek. Tole bo, opozarjamo, najbrž dolg tekst. Ne vemo, kako dolg. Ker pišemo na navdih, na izust, na izdah, na eks. Ker drugače nima smisla. In kje začeti? E, to sem tuhtal, ko sem se osedlal tja prek, k Prekotrojancem. Tja, kjer sem prebil devet let, razočarano ugotovil, da ne vem, kako Ljubljančan izgleda in nikakor nisem našel identiteta (šele potem sem ugotovil, da ta v prestolnici najde tebe, ne ti njo), imel dve leti od tega abonma prav v ljubljanski Drami, bolj zato, ker sem verjel, da bom kupil abonma z mamo mojih otrok, pa je ona potem kupila svoj abonma na prvem štuku prva loža, da sem bolj gledal njo kot vse tiste zajebane predstave (recite karkoli, predstave v Drami so, četudi po le dobrih ducat izkušnjah, resno zajebane, kar sploh ni slabo), pa sem vseeno predstave bolj poštekal kot njo. Ampak ni to poanta. Nak.
Pred ljubljansko Dramo sem imel (in še vedno imam) strahospoštovanje. Še ko so uvedli cikel Drama Akustika sem imel nek cmok v grlu. Pa ne, ne tistega kislosmetanastega, ko se bojiš, da boš viden in to. Ne, ne. Bal sem se, pa sem zamenjal en faks (FDV) za drugega (filofaks), vpisal študij slovenskega jezika in književnost in vzel abonma in šel. Trpet? Ne. Ne ravno trpet. Pogledat? Ne. V Dramo ne zalutaš, v Dramo ne greš-samo-malo-pogledat. Drama ni firbec, veš. Drama je tlaka. Drama ima na vrhu odra napisano Libertas, pa si misliš, da te nekdo resno jebe v glavo, ker se ne počutiš svobodnega v tistem trenutku, ko kupiš abonmna. In ostaneš za vikend v Ljubljani za predstavo Ojdip v Korintu, recimo. Eni se grejo za vikend sankat, poseksat ali na kremšnito. Eni se grejo mrcvarit. In ja. To je bil izziv. Vedno. Kako zelo me bo Drama pregazila.
Ampak sem se preizpraševal, od kod ta prastrah v kosteh? Kaj od kod. Iz srednje šole, od kod. Na začetku je bil domišljijski spis. Slaba trojka. Da imam težave z izražanjem je sledil prfoksin pripis, ki je seveda kmalu postal refren, vsi spisi pa bolj ali manj nedoživete trojke. In vse je bilo kmalu poskus eseja. Celo leto smo gagali v prvem letniku slovenščine za maj, ko sem se prvič na smrt zaljubil, ko je sledil ta veliki poskus eseja. Ker, dragi fazoti, matura je pred vrati. Pustimo, da smo se vmes uvrstili še na en mundial in da smo skoraj vsi prvič vmes seksali, naredili izpit za avto in ostale neumnosti. Ampak ja. Matura je pred vrati.
In tako je, prav spomnim se, nekje tako kot zdaj, februarja, marca, moja mama opazila, da pa kaj veliko ne čitam. Ne vem, od kod ji ta ideja, ampak najbrž je imela prav. Niti ni moja mama zgodba. Morda sem kako slabo oceno dobil (jebena matematika), morda je bilo kaj drugega, ampak dva, tri mesece vnaprej sem se spravil čitat Antigono in Kralja Ojdipa. Kondor opcija. Prebereš najprej spremno besedo, ker si star 16 let in rabiš pomoč, pa te zajebe že spremna beseda. Ker pač. Vsaka čast Kosovelu, Jarcu, Ketteju in ekipi, da so bili rosno mladi sposobni pecat v starogrščini in podobno. Slava jim. Mi nismo ta generacija, jebiga. In, skratka, tako jaz čitam in čitam, pridem do konca in pač… Me ne povozi. Ne tako kot mojo kolegico, ki je bila z mano na predstavi. Ona pravi, da se je kar razjokala, ko je tole čitala.
Foto: Peter Uhan
In je prišel maj, prišel je esej. Prav spomnim se, da je bil torek, ker smo imeli v prvem letniku le v torek popoldan pouk. Zunaj sonce, v omarci fuzbal žoga, sošolke vse bolj tolsto razgaljene. Žur, si lahko mislite. Mi pa jebeni esej. Naslov je bil že taki, da bi šel štihat mrtvega Polinejka, skakat po njem. Neka dilema o Antigoni ali nekaj takega. In sem se mučil, ljudje, kako sem se mučil, 16 let je tega, pa se spomnim, kako sva se s parker penkalom namučila. Joj, prejoj. Ampak hej. Nisem ga najbolj nadrasjal. Ne, ne. Ta čast je pripadla sošolcu Milka.
Veste, dragi čitatelji, sošolec Milka je bil tič res posebne sorte. Lase je imel na špičke, žogo je brcal postrani, ampak nekako vedno proti golu. In kasneje je vpisal filozofijo in grščino (in potlej ga nisem skoraj nikdar več videl, ga pa toplo pozdravljam na tem mestu). No, tako mi pišemo, skoraj debela ura že gre mimo, mučimo se in mučimo. Nakar se oglasi fazo Milka.
»Em… Gospa profesor…«
»Kaj bi rad?«
»Em… Jaz… Nimam… Tega v tekstu…«
»Kaj?! A me ti … zajebavaš?«
O, gospa profesorica so zakleli, huda ura bila bo, smo se mi ozrli kot antični zbor.
»Ne, ne. Čisto res.«
»Pa kako nimaš? Ti sploh veš, da je tekst že več kot dva tisoč let isti?!?!« se je skoraj penila okrog ust.
»Ja, nimam.«
»Pokaži, daj da vidim, kaj, za vraga, si ti to bral.«
In je Milka segel v torbo in ven pomolil črno knjižico. Bemtimast. Pa je res. Tako črna kakor moja. Kondorček. Dobri, stari kondorček.
»Ja in? Kako nimaš?«
»Ja nimam.«
»Daj sem.«
»Izvolite…«
In ji je dal. In ona ni vedela, ali bi se zasmejala, bila tiho ali vrgla šolstvo in sebe skozi okno.
»Pa kaj si mislil? Pa kaj moram dati tako natančna navodila?«
Mi smo gledali kot zadnji buteljni.
»Pa saj veš, da delamo an-ti-čno književnost, ne?«
»Ja, gospa profesor.«
»In, kaj meniš, Matej, se tebi Dominik Smole zdi, kot da je živel v Stari Grčiji?«
Milka, dobri stari Milka, seveda ni rekel nič.
»Nič, piši dalje, bova že nekako to uredila. Joj joj, kake generacije, vsako leto hujše, vsako leto slabše.«
Tega slednjega gospa profesor najbrž niso rekli in povsem dopuščam možnost, da je moj spomin postal res dober dialog, ampak nekako tako se je to primerilo. In takrat sem sklenil, da bom to nekoč zapisal in da si bom, da ga jebeš, ogledal kdaj predstavo Antigona. Ne vem, kako sta Milka in gospa profesor uredila svojo situacijo, vem samo, da sem jaz – eden od šestih abonentov v SNG Maribor v našem razredu – grobo pogrnil na tistem poskusu eseju in da se mi je književnost skoraj dokončno zagabila, ker so sošolke harale s peticami, pa nisem bil prepričan, da so stvar prebrale. Kot sošolka na faksu, ki je prišla ven iz kabineta, cela naorgazmena, kričeča: »Desetka, pa onega glupega Stritarja sploh nisem brala!!!«
Foto: Peter Uhan
Skratka, eto, frustracij za izvozit, malo morje in to. Zdaj, osnovni plan za Urbani.si ta vikend je bil primarno takšen, da bi si ogledali tako Antigono kot Ljudski cirkus Sakašvili, pa nam je Gregor Baković, igralec, tisti ja, prekrižal plane, ker je zbolel. Prmejdun, kako nam je zrušil plane! Ampak smo cincali, skušali ujeti potem Antigono v Ljubljani pa še Staromodno komedijo v Mariboru (Alan Kavčič v SNG Maribor ima veliko potrpljenje z nami, hvala Alan!). Na koncu smo videli »le« Antigono. Delno je zato kriva lepa Helena, pa ne, ne ona iz Iliade, čeprav bi jo Paris ugrabil (vprašanje pa je, če bi se šli vojno, bi pa Homer gotovo kaj spesnil). Ne, ni delno kriva. Helena je kriva. Ker je po predstavi, ko sem mislil jaz že laufat do avta in odkliopeljat na naš konec Trojan. Pa ni mogla, da ne bi.
»Moram nekaj kratkega! Moraaaam!« je pisnila.
In veste, kaj? Moral sem tudi jaz. Kako napačen vrstni red besed, vem, vem. Ampak to je predstava, ko je vse narobe prav. Kot je rekel gospod Morrison. Rad je imel ljudi, ki so ga zdrmali, pretresli in vzbudili v njem neprijetnost: »Izpostavi se najglobljemu strahu; kajti zatem strah nima več nobene moči, strah svobode pa se skrči in skopni. Svoboden si.« Dobri stari Jim. Stal sem pred njegovim grobom eno uro na Pere Lachais v Parizu. Ja, ja, tudi jaz sem kupil vmes zaroto, da tam not ni on, temveč gajba pira, on pa preganja kamele ali antilope nekje med Kenijo in Ruando. Ampak tam ga, naj sem še tako rjovel z muziko v ušesih, nesrečno zaljubljen, srečno izgubljen, nisem poštekal. Ne tako kot v petek, 3. februarja 2017, ob sedemnajstih.
Ne vem, kakšne so vaše osebne preference za petkove večere. Jaz zdaj vem, kakšne so moje. To bi. Razsekajte me. Kot kos mesa. Dajte, javim se za gudeka v Odi gudeki. Bamf! Še dobro, da sva s Heleno premogla prešerno dozo optimizma. Marsikdo namreč, ko zagleda hordo mozoljavih dijakov, začne sikat in si misli, pismo, to bodo ja klepetali, pa snepali, pa se šlatali, pa fotkali pa… Mater, takoj sem to zatrl v sebi, saj nisem star 60 in tudi ko bom, upam, da ne bom zagrenjen. S Heleno sva posedla v ložo, parter levo, kjer so nam sedeže podali v ljubljanski Drami in se zanju – za sedeža namreč – tako iskreno, ganjeno, otipljivo in prešlatano zahvaljujeva, da vam težko opišem, kako zelo. Nekaj magičnega je v stolih ljubljanske Drame. Ko sem čital Kocbekove dnevnike, sem ugotovil, da je še on sedel na teh prastarih zicih. Najbrž niso tako stari, ne vem, pojma nimam, ampak bilo bi lepo, če bi moja rit sedela tam, kjer je sedela Cankarjeva rit. Ni to fajn? Rit na rit?
Prvič sploh sem sedel v loži ljubljanske Drame. Tretja levo. Vse druge so sicer zasedli dijaki, ki so, za razliko od naju, očitno vedeli, da imaš tam svoje obešalnike in to. Midva sva se pač nasmejala sama sebi in nato ugotavljala, ko sva premerjala dijaške face, in tudi dosihmal ugotovila, da so najbrž prvi ali drugi letnik, da je njihov dialekt ovinkasto koroški in predvsem ugibala, kateri od njih bo odvetnik in kdo zdravnik in komu se kaj sanja in kaj ne. Zdaj, za frocovje to najbrž ni idealna ideja o petkovem popoldnevu. Gotovo ne. Generacije so se spremenile… To sem slišal že jaz. Češ, kako neotesani, nevljudni, nenačitani da smo. In kako ne bo nič iz nas. No, niso nam to rekli, seveda ne. Bila je še boljša finta. Rekli so nam, tam leta 2004, froci, deca, pojdite študirat gradbeništvo. Če je bil res kaj krut vic, je bil to. Idite gradbeništvo. Haha. Trica Igorja Bavčarja ob sireni čez celo igrišče. Bamf! Trica! Caf!
Foto: Peter Uhan
Kar želim povedati in zato smo, dragi čitatelji, skočili vse tja do mojega prvega letnika gimnazije, je to, da sem predstavo skušal pogledati tudi skozi njihove nemirne, nezbrane, neafektirane oči. Za mularijo je tole seveda nabor, tudi če skačejo od veselja, ko vidijo, da predstava traja 70 minut in nima odmora. Glede nato, da je tudi Medeja onidan trajala ravno tu nekje, imajo antične drame glavni adut ravno v svoji sodobni zgoščenosti, čeprav bi bil tv serijski format 45 minut najbrž še bolj idealen, ker pač živimo v času Igre prestolov in Hiše iz kart.
Mogočno zaveso, ki je hermetično in vakuumsko zaprla oder, sem gledal s strahospoštvanjem. Ma, klinc pa strahospoštovanje. Strah me je bilo. Da ne bom poštekal, čeprav sem Antigono dejansko po tistem prvem letniku še dvakrat prebral in nekako osnovno foro pogruntal, čeprav sem šele v tretje ugotovil, da je pomembna tudi zgodba Kreona. In da je fajn nekaj vedeti o antičnih anekdotah, ker vic, kako Ojdip vpraša Sizifa, ko gura skalo navkreber, češ, je’l ima umora, pa mu Sizif nazaj blekne idi jebi mater, no, ker tak vic šele potem dela. Čeprav tole ni vic. Ne Antigona. Nak.
Zavesa se je začela dvigovati. Ampak ne prej, dokler ni zadonelo. Pa se je zdelo znano. Prebral sem malo o predstavi vnaprej, tokrat sem se odločil, da bom šel v gledališče kot na dejt. Pač, nekaj veš, malo se delaš, malo fejst, da veš še več. Saj sem z eno dramaturginjo debatiral na Ptuju in se delal, kot da sem Dramatikon na dveh zlaganih tacah, in sem ravno bljuval čez Kralja na Betajnovi, ki sem ga gledal ves polomljen leta 2014 (torej ravno prav za cankarjansko verzijo kolektivne resignacije), ne da bi vedel, da je režiral Eduard Miler, gospod, ki mi je leta 2016 prodal vse razloge za vinjeto in vožnjo v Ljubljano. Saj je bila Medeja okej. Ja. Kot doživetje. Antigona je bila še klasico višje. Ker tole ni bilo le doživetje, bilo je sporočilo, dikcija, šus, okameneli, zamrznjeni frisi in taka Jurij Zrnec in Nina Ivanišin, da sem po predstavi za razcepom Malence kar zavil z obvoznice proti Mostam, ker me je postalo tudi prekleto strah. Držala me je še predstava. In vprašal sem se: zakaj? čemu? kako?
Kaj kako. Kaj. Kako! Dvignila se je zavesa in ja, kot rečeno, nekaj sem prebral, vedel, da je Damir Avdić kar sam zbor. Če kdo, potem on. Še pomnim prvi Yu-Go! v Kinu Šiška, kakršnega potem, to si drznem trditi, ni bilo več. Damir Avdić je bil sam na odru. No sam. Ko imaš v roki zlato lespaulko-gibsonko in za sabo blok od marshall ferša… Nisi sam. Si rock bog. In od tam, čeprav je tudi tega sedem let, sem se takoj spomnil. To je toooo! Aaaaa! A-mol. Pa d-mol. Pa a-mol. Pa d-mol. Pa F-dur. Pa E-dur. Ti-tara-ti-tara-tum-tum. Mrtvi su mrtvi. Zavesa se je dvignila in zlovešče črn, a tako mrtvaško gologlav je z zlato gibsonko kot najboljši zbor, ne, ne, tega Carmina Slovenica in Perpetuum Jazzile ne spravijo skupaj, tako nastavil predstavo… Da sem v hipu odmislil, kje sem, kdo sem, kaj sem. Saj je frocovje klepetalo. Za njih je taka drama, taki štikl, tako narejeno, taka scena, taka glasba, rock’n’roll… Mene bi sesulo, da bi bil star petnajst, šestnajst let. Ne bi poštekal, bi me pa bilo strah, da bi bil težko spal ponoči. Kajti Damir Avdić, bosanski psiho, tako ljubek mož sicer, je obesil in obsodil vse na smrt. Ne samo ljudi, temveč njih sporočila. Mrtvi su mrtvi, đaba ti je molitva sad. Resda so tisti, ki so skrbeli za podnapise, očitno malo kinkali in so uspeli šele na koncu predstave ujeti Avdića, ampak saj približno smo razumeli (no, Helena in jaz), čeprav ta mularija najbrž ni, sploh ker ima Avdić tako prelestno krut bošnjaški naglas(ak).
In vsi ti liki, Antigona pa sploh, Polinejk pa še toliko bolj, so hin že vse od leta 442 pred našim štetjem. Ker za to gre, za štetje. Mrtvi su mrtvi. Avdić je tako nastavil Antigono, da smo se kar sami pokopali, dol, tja dol, globoko dol. Ne vem točno še, katera se je guncala prva in kako točno je šlo. Ampak Nina Ivanišin je, ko je krenila v svoje monologe in preizpraševanja, ki niso preizpraševanja, ker je imelo vse, prav vse, kar je rekla, na koncu tako globok klicaj, da te je prestrašila, prekričala, presunila, približala Antigono, kakršno sta v originalu najbrž videla Anton Sovre in Kajetan Gantar. Premislimo namreč, za trenutek, da je to v Stari Grčiji videlo, kaj, 50 jurjev gledalcev? Tole je bil greatest hits material. In še vedno je. Saj vem, to skoraj moraš napisati. Ono, kako je to oh in sploh vedno aktualno. Veste kaj? Po svoje tudi ni. Kajti danes taki vik in krik zaženejo vsi, ko mora brat gledat, kako sestro posilijo v Igri prestolov in pravijo vsi, da fuj, da fej. Stari Grki bi, prosto po Ojdipu, najbrž zehali.
Foto: Peter Uhan
Finta je, da se Antigona zagunca že na začetku. Ta del je Milerju tako v nulo uspel. Nastavil je tok tako, da skoraj gledamo rikverc predstavo. Din-don. Nihala je kot Foucoultovo nihalo, kjer, kot vemo, smo skužili, da na nihalo ne vpliva nobena zunanja sila, da je taka pač narava stvari, v tem primeru rotacije zemlje. In e. Tako se je zibala, skoraj ljubko, Antigona. Hip-hop. Cik-cak. Nobena zunanja sila ne more vplivati na Antigono. Njena rotacija je v njej sami. In vse ostalo je kot super slow motion, najbolj seveda Kreon. Antigono so torej obesili, pardon, se je obesila, na začetku. Vemo, kaj bo. Že 2500 let vemo, kaj bo. Ve tudi teta Wikipedia:
Med Ojdipovima sinovoma Eteoklom in Polinejkom pride do oboroženega spopada za nasledstvo kraljevega prestola. V usodni noči pride do dvoboja med njima, v katerem oba obležita mrtva. Antigona, njuna sestra, odvleče Polinejkovo truplo na Eteoklovo grmado, kjer pride sovraštvo med bratoma do izraza še po smrti.
Antigona skuša že takoj v uvodnem prizoru pridobiti sestro za sodelovanje pri bratovem pokopu, vendar brez uspeha. Dobrosrčna Ismena s povprečnim ženskim značajem sicer občuduje pogum svoje sestre, vendar njeno početje označi za blazno. Že ob prvem svitu je kralj Kreon, ki je ravnokar prevzel oblast, razglasil svoj vladarski program. Med drugim prepoveduje tudi pokop Polinejkovega trupla, ker je le-ta sodeloval v boju proti državi.
Antigona, ki raje kot zakonom države sledi nezapisanim človeškim zakonom, truplo kljub temu prekrije s tanko plastjo prahu in tako opravi simboličen obred pokopa. Ko je drugič ob njegovem truplu, da bi nanj izlila pitni dar, jo pri dejanju zalotijo stražarji. Odpeljejo jo pred kralja, kjer prizna svoje dejanje in Kreon jo obsodi na smrt. Kljub dejstvu, da je bila zaročenka njegovega sina Hajmona, jo ukaže živo zakopati v kamniti grob. Od tega ga ne more odvrniti nihče, dokler mu videc Terejzias ne napove družinske tragedije. Kralj tako sklene pokopati Polinejkovo truplo in izpustiti Antigono, vendar je že prepozno. V grobnici najde obešeno truplo nečakinje, ki je naredila samomor. Zaradi žalosti ob izgubi najdražje si pred očetovimi očmi vzame življenje še Hajmon. Toda mera Kreonovega trpljenja še ni polna – ob novici o sinovi smrti si meč v prsi zabode še njegova žena Evridika.
Tako original. Miler si je štikl zamislil precej blizu izvirniku. Osnovno poanto je ohranil. A prikazal je nekaj drugega. Ne zgodbo, temveč like. Kako ljubimo na Urbani.si tako gledališče. Že na začetku se Antigona in Avdić ovijeta, on plazi s kitaro okrog nje, pa ne kot rock zvezda (kar v tej predstavi nesporno je), temveč kot njena senca, frdamani Mefisto. Plazi, zalezuje jo, šepeče, straši, testira. Ona se ne da. Ljudje zevsovi, kaj dela Nina Ivanišin! V tisti škrlatni, bordo, skratka skoraj rdečkasti obleki, z lasmi nazaj, popolno masko, s ponosnim razkazovanjem beder v ravno pravih dozah… Lahko bi kdo v tem videl feminizem. Ne ne. Več je. Hoho. Hudo več. Antigona vse druge pregazi. Ja, saj v osnovi Kreon sprevidi šele ko Terejzias, ki ga igra neopisljivo transcendentalna Saša Pavček, napove zlo usodo, ko je Kreon vladarsko gluh za vse osebne izpovedi in grožnje… Ampak v bistvu, tako smo predstavo videli mi, Kreon nima šans.
Foto: Peter Uhan
Ampak ravno to je za zjokat dobro! Ker je Jurij Zrnec naredil takega Kreona, kot je Heathu Ledgerju uspelo (ponoviti) vlogo Jokerja v Batmanu. Ljudje zevsovi! Ko pride Zrnec gor na oder, pride gor kot neka mešanica Kraftwerk, robota, androida, okamenelenosti, trdote. Ne nas razumeti narobe, ampak Zrnec je tako trd. Beton. Ja. Zabetonirano trd. V antiki niso imeli pojma, kaj je beton. Zrnec je jonski, dorski, korintski steber v enem. Njegovi mrki, zlovešči, zaprepadli, groteskni pogledi so – še posebej, ko se zdi, da ima največji heksnšus v zgodovini človeštva, v tistem ravno prav prevelikem mantlu – kot najboljša ritem kitara pod najboljšo kitarsko solažo. Zrnec se ponudi za pogreb. Ne žrtvuje vloge, ne, ne, ostane trumpovski Kreon, idealen za te čase. V sončnih špeglih je pa itak nadcar. Ker je zvezda. Ker je tako oh in sploh vladarski. Ker on ve. Ker on vlada.
O, kako strašna slepota je človeka, ne? Ja. Ja. Ampak ravno to nas je vodilo skozi predstavo, ki ni ne o Antigoni, ne o njeni sestri Ismeni. Ne, ne. Prelomi se, ko na sceno stopi stažar, ki ga igra Vanja Plut. Zdaj, ko je uletela gor in imela svoj monolog, svoje videnje, svojo razlago, sem gledal, kam neki ženska gleda. Iskal sem namreč troteljboben. To mora čitat! Mora! Ne, pa sploh ne, ker bi tako dobro drdrala tekst. Ne, ne. Tole je bilo nekaj povsem osemnajstega. Njen rafal, mitraljez, njeni metki besed so izpadli kot Svet na Kanalu A. Češ, breaking news. Zdaj pa res nekaj pomembnega. Toda ko hodi na koncu z mikrofonom in skoraj naredi intervju s Kreonom… Kruto. Joj, ljudje dragi, kako kruto.
Foto: Peter Uhan
In vmes, ves čas, zadaj praska, boža, lomi, trga, rinta, grize po kitari Avdić. Dura tu ni, dame in gospodje. Mol globočin Hada. O, ja. Če imajo v Hadu spletno povezavo, gotovo na veliko dol vlečejo Avdićev material. Ker za to gre. To ni linearna predstava, čeprav je tako vrhunsko tudi zrežirana, da je dijakom lahko premosorazmerno padala koncentracija in je nekje po fuzbal polčasu tudi popustila, da so se na koncu, škoda, zarežali, ne pa zajokali in zahlipali, ob jebemumater Avdića, ko je padala zavesa in nismo dobili odgovora na sedemustno vprašanja: kam.
Kaj kam. V pizdo materino kam. Saj je jasno. Kreon je moralni poraženec. Bla bla bla. Seveda je. Že 2500 let. Naj bo. Ampak Antigona v Milerjevi izvedbi ne naredi iz Antigone svetnice, iz Ismene neodločne babure, iz Tejreziasa neko Pitijo, ki vse vidi in vse ve. Ne, ne. Nekaj drugega je. Nekaj kar je, kako prikladno, v svoji najavi letošnje sezone, ki smo se ji mi pridružili na samem koncu, spisal ravnatelj Igor Samobor:
Živimo v času čakanja na »dobre« spremembe, ampak nič takega se ne pojavi. Družbena in gospodarska kriza kar trajata in trajata, predolgo, da bi še lahko verjeli, da je to le prehodno obdobje. Je torej to nova podoba sveta? Konstanta? Se bo treba navaditi in v tej podobi iskati spremembe? Če ja, upam, da ne spremembe »v nazaj«, ampak »v naprej«. Pogonsko sredstvo vseh velikih obratov sta bila zmeraj idealizem in vizionarstvo. Postavlja se vprašanje, kaj je danes z idealisti in vizionarji, kje so reformatorji, revolucionarji, utopisti, sanjači, romantiki, entuziasti. Smo potopljeni v realnost tako globoko, da njihovega glasu ne moremo slišati? Ali pa jih ne slišimo, ker imamo ušesa polna blata banalnosti in oči prelepljene s strahom? Smo mogoče priča zmagi pragmatizma nad idealizmom? Gre za izgubo ali samo za popačenje razsvetljenskih idej?
Sama dobra, tehtna, predirljiva in prodorna vprašanja. In ključno? Kdo neki bo dal odgovor? Kdo? Ti? Jaz? Kdo?
Ni veliko javnih prostorov, v katerih bi sedeli poleg tujca, gledali v isto smer in z njim delili življenjsko izkušnjo, ki je bila v tistem trenutku ustvarjena za nas. Gledališče s svojo esencialno človeškostjo je idealen prostor za raziskovanje našega časa, časa, ko vedno bolj izgubljamo občutek za človeško.
Samobor to prepušča prostoru, Miler prepušča času, nam pa ostane časovno-prostorski kontinuum. In vidiš, prokleti Grki, frdamani Sofoklej, kako to res dela tako, da v bistvu ne dela. Zdaj počasi razumem, zakaj so to Grki hodili gledat. Da so si potem še glavo razbijali, dokler je pač šlo. Tole je štof, tole je predstava, ki jo lahko vidiš na deset let. Je čisto dovolj. Žanina Mirčevska je priredila tole tako, kot je Hendrix prirejal Dylana. V nulo. Večplastno. Ohranila sporočilo, ampak jo zavila v psihadeliko, le da si to tako pokjen, da ta droga, imenovana teater, ne more spustiti. Nas še ni. Pa smo imeli pester večer, vožnjo nazaj v Maribor, pa smo raje odpovedali ogled komedije. Po tem ne moreš več gledat nič več. Ni teatra po tem.
Da ne bo pomote, ni vse idealno za naš okus, morda je Hajmon, ki ga igra Nik Škrlec, bolj prostovoljni prispevek v taki priredbi, bolj zaradi pač, kaj te vemo, lepega, tudi Ismena je premalo izdelana, ampak hej, znate vi našteti preostale člane, kaj pa vem, Guns N’ Roses razen Slasha in Axla? Še koga razen Morrisona v The Doors? Ne? Ne gre? Torej ni v tem finta. Čeprav je. Zrneca bom kdaj gotovo nevede oponašal. Toliko stand-upa, vlog, filmov, vsega je dal, ampak da se tako vrneš, najprej k Vesni Milek na tv in s tako vlogo, ko tako veličastno prikorakaš na oder, tako mogočno, da so vsi dijaki utihnili samo da je premaknil glavo (in ko je upognil vrat, si hlastal za zrakom, misleč, da je zadnjič)… In pa grleni, globoki, trdni, ponosni kriki Nine Ivanišin? Jelena Proković je igralce oblekla tako, kot bi radi bili oblečeni vsi fuzbalerji. Tole je bila Barcelona (Ivanišin) proti Realu (Zrnec). Izčiščeno, hermetično, enobarvno, mrko, zatemnjeno, na sceni, kjer je sedem mikrofon prav čakalo na končni refren, pa se je zdelo, kot da vsi ti mikrofoni ves čas govorijo. Igralci so prihajali iz konca in odhajali ob strani, Avdić je skušal predreti zid, zbežati nekam, spizditi z rifi vred, nastaviti tako hrupen krik, da bi izplezal, predrl, razbil vse te zidove, pa seveda ne gre, o ne, v jamo se gremo na koncu vsi obesit, vsi tisti, ki imamo ponos, ki imamo sebe, ki verjamemo v dobro.
Foto: Peter Uhan
Saj. Kreon je taki kot zadnja Lavričeva Diareja, še topla, še sveža. Ko novinar pobara Mira Cerarja tisto o človekovih pravicah, pa reče Cerar, češ, veljajo samo, če jih imamo za ljudi, migrante namreč. Pa ne, ne bomo o politiki. Ne gre zato. Gre pa za moralo, za etiko, za to, zaradi česar je Antigona to, kar je. Prikazana tako groteskno, rock’n’roll pokop v bistvu pa sedmerica igralcev ves čas uprizarja največjo sedmino v zgodovino človeštva s himno Mrtvi su mrtvi. Brez Avdića bi to bila klasična predstava, ena mnogih o Antigoni in njeni borbi za bratca Polinejka. Z Avdićem je tole The Doors gledališča.
Nekaj, kar bi Morrison tako lepo pozdravil. Kot v Miamiju leta 1969, ko je Morrison skoraj zamudil na prvi koncert turneje, ker je tako dolgo v New Yorku tri dni gledal nek performans in je rekel, hej, bom pa še jaz prebijal četrti zid, preplašil in tako osvobodil ljudi. In mu je najrepj nekdo porinil v roke jagenjčka, pa je rekel Jim, dobri stari Jim, češ, saj bi jo pofukal, pa je premlada. Nato pa šel v monolog, ko je narod želel Light My Fire, in poslal vse v kurac tako, da je prijavil: »Adolf Hitler je živ in zdrav in živi v Miamiju!« Potem je pa sledilo tisto, kako je baje mahljal s tičem in vse ostalo. Ko so na sodišču vprašali Morrisona, ob predočenju fotografije, kako na kolenih simulira felacijo pred kitaristom Robbiejem Krigerjem, češ, zakaj je počel to: »Ker je Robbie tako dober kitarist!« Ampak gospod Jim, so rekli sodišče, saj ste morali videti Robbieja stokrat igrati take solaže: »Že, že, ampak Robbie je vsakič boljši!«
In vsakič ko kdo kaj reče v tej predstavi, vsakič ko jo igrajo, čeprav so že drugi pred mano po premieri rekli, da se bolje od tega ne da, da se take klavstrofobije ne da ponoviti, ja, vsakič je tole boljši. Vsakič gremo na kolena. Skrijemo se, zabubimo, pred smrtjo, pred moralo, pred etiko. Đaba ti je molitva sad, mrtvi su mrtvi.
Ko pade zavesa po taki predstavi, ko se spet pojavi nedifinirano ukazovalni video Ateja Tutte, ko začnemo pogrešati to utesnjenost scene Branka Hojnika in ko bi še in še in še, da bi Eduard Miler raztegnil in pokazal še kaj, pademo tudi mi. Padejo naša še tako izdelana, celovita, trdna in plemenita načela. Nič smo. En kurčev nič. Mrtvi su mrtvi! Klanjaj se marmorju! Tako se mi je zdelo, da mi je nekdo rekel, naj se gonim v pizdo materino. Da mi je izjebal mater. In mi je. O, ja. Še nihče tako. Že res, da smo z ocenami, najbrž ker se tako vživimo v predstave, na Urbani.si res radodarni, zato temu dajemo pet, ker več ne gre. Tole je nov standard, vrže malo tudi luč na Medejo, ki je želela šokirati in posegla po preskoku zidu. Eduard Miler nas je zazidal tako zelo, da sem se, ko me je Helena peljala na špricer in jeger gor v kavarno Drama (prvič sploh bil tam, super plac, vinilke in vse), in je prišla pet minut po predstavi Nina Ivanišin k svojim, no, prestrašil sem se je. Čisto. Vzelo mi je dah. Ona se je pa smehljala in seveda preklopila takoj. Jaz ne vem, kdaj spet bom. Vem pa nekaj. Da me je strah. Tako zelo. In kaj ni tudi to poanta teatra? Da te pretrese do temeljev? Da se ti lahko zgodi potem vse živo še zvečer, pa ne more noben prah zapasti čez to?
Ključni citat iz Antigone je itak oni, češ, ne da sovražim, da ljubim sem na svetu. Jaz se sploh sprašujem, če sem na svetu. Ni to – Had? In še nekaj bolj pripali. Ona druga. Ona o nespameti. Kaj če smo mi vsi Kreon? Ha? Kaj pa pol? Kaj če se držimo tako načel? Ampak kdo je potem videc, kdo nam napoveduje zlo usodo? Facebook, vsaki dan znova, ko nimamo otrok, kosila za 100 evrov, izleta na Bali? Ha? Odgovor je samo en: jebemumajku. Ja. Je-bem-mu-maj-ku! Ne vem točno komu. Ampak je. Zakričite še vi. Jebemmumajku, Antigona!
Bis. Najlepša hvala Drama Ljubljana za vstopnici in zelo prijazni gospe na blagajni. Vprašanje imamo sicer za eno hosteso, zakaj je tako pedantno pregledovala vse vrste in stole (kot da bomo kaj odnesli), ampak dopustimo možnost, da je pač bil deževni petek. Tretja parterska loža levo je pa za dijaški abonma najbrž kar idealna pozicija, da gre šepetanje mimo. Škoda malo za nadnapise, jebiga, se zgodi. Sicer pa super. Res. Skoraj osem let je od zadnje predstave, pa je bilo kot »včeraj«. Še bi. Še.
Bis 2. Med pisanjem recenzije smo poslušali izključno Mrtvi su mrtvi, pesem, malo tudi album. Priporočamo tudi vam. Tole reže bolje kot Mach3.
Odprite okna ponoči. Dajte. Kar dajte. Tam, v torek in sredo. Sredi noči. Zima gor ali dol. Odprite. Takrat, ko študentarija lazi domov. Ali pa za vikend. Dajte. Aj der ju. Ofnajte. Kar kar. In prisluhnite! Kajti… Na poti domov se bodo zdaj peli drugi komadi. “Morali” bi se. Ja. Morali. O, ja. Bodo bodo. Po takem šusu in žuru in eksploziji. Ja. Dobili smo namreč spomenik. O, ja. O, ja. O, ja. O, ja. Taki pravi, bronasti, ogromen, taki, kot jih hodimo fotkat v tujino. Tamladi bodo šklocali selfieje pred njim. In so. Ampak imamo ga!
In… Imamo jo! Slovensko hišo slavnih rock’n’rolla. Jap. Hol of fejm. Muzej rock’n’rolla. Ker to vse smo dobili za debeli dve uri v petek, 9. decembra 2016. Ki bo šel v zgodovino, itak, kakorkoli bomo tole zasukali, prešlatali in prepili. Ker ja. Tole je bilo nepozabno… Dobesedno, ker ne moreš pozabit. Bil je kompo paket, kuponska akcija: bežigrajski stadion in lanske BFM Stožice v enem. Slovenski rock v takšnem šusu, kakor smo mislili, da nam nikoli ne bo izprašil src, oči, ušes in duše. Gigantski, odkričani, odzažvaljeni, živalski špil. Ko vidiš mamke, strice, kolegice, srednješolke, pare, ločene pare, kelnarje, osebje, organizatorje… Kako se jim trga. Ja, trga. Od čustev. Od vseh praznovanj ob 25-letnici države, je to imelo najmanj veze s tem. In največ za novo generacijo. O, ja. Kakšna šansa bo to zanje. O. Moj. Bog.
Za tiste, za katere je to bil nemara celo prvi koncert v življenju (in na videz se mi zdi, da jih ni bilo malo), je še upanje. Pa ne le zanje. Stožice, Ljubljana in Slovenija sta v najmanj pričakovanem paketu in na res (pred)zadnji pričakovani lokaciji končno dobili to, kar smo mislili, da se ne da, da ne gre, da saj to pa ne pri nas. Praznik in čisto pravi, ornk, konkretni koncert. Ampak tukaj in zdaj. Naše. To je res naše? Je to pri nas? Pismo, nekaj smo pa očitno vseeno v samostojnosti očitno naredili prav. Nekaj pa nam je ratalo. Ne samo na športnike in kakega znanstvenika. Tole gre ob vse olimpijske medalje, fuzbale in košarke.
Narodu se je namreč peglalo. Trans. Ponos. Mladost. Kričalo, ihtelo, pozibavalo je od prve vrste pa tja pod strop stožiške kupole. Kamorkoli si se obrnil. Nasmeh na obrazu. Objemi, stiskavac in pol. In petje, koliko frdmanega petja! Verz na verz. Refren za refrenom. In pričakovanje, kaj za vraga bomo še slišali, kaj bosta spravili skupaj še Big Foot Mama in Siddharta v tem edinstvenem in vprašanje če še kdaj ponovljivem paketu. Slovenci smo, ko daš dva taka banda na oder, res narod, ki mu nekako ne rata tisto, kar rata drugim in potem pač uvažamo ali si sposojamo. Talenti in to, nak, na televiziji tega ne dobiš. Ne. Kajti včasih se pa spomnimo nečesa, kar se očitno lahko spomnimo res samo tukaj.
Pa Ritem mladosti, če smo iskreni, ni bil ravno na najboljšem glasu. Res ni bil. Nihče, vsaj od sodelujočih ne, ni tega nikoli povedal na glas, čeprav pred koncertom Boštjan Meglič ni pozabil izpostaviti, da je bolje in izziv, ker je glasba na Ritmu mladosti stopila v prvi plan. Na parkingu BTC-ja pač ni mogla. Ko imaš literco, pvc vrečko in pet evrov preveč… Če stvar zastaviš tako, na takšen način, boš pač dobil to, kar si vložil. Parking žur z muziko. Kjer je glasba v drugem planu. Lahko pa vseeno vztrajaš do desete izvedbe in narediš vse skupaj tako, da lahko še najbolj očitno korporativni žur izpade… No, zgodovinsko. Ker tole je bila, ne pretiravam, zgodovina. Že zato, ker je narod moral kupiti karto. Kar ni majhen zalogaj za tako prireditev, miselni preskok in to. Stvar lahko narediš na parkingu ali pa v predemenzionirani dvorani. In razlika se bo poznala. Mora se. In se je. O kako se je. O madona. O bog. Kaj takega!
Stožice so potrebovale nekaj, vendar nihče očitno ni vedel, kaj točno. Poskušali so levo (Rammstein), desno (Boccelli, Carreras) in po sredini (One Republic, Sting, Elton John) in še z marsičim. Pa smo videli morda res le dva nepozabna koncerta in to enega izvajalca, ki se je v Stožice celo vrnil: Leonard Cohen. Vse drugo… Na Big Foot Mami sicer nisem bil, zato vzemite z rezervo poprej zapisano, vendar sem slišal znova prežvečeni očitek: ozvočenje je katastrofa. In je doslej še vsakič bilo, kar morda preneseš na OneRepublic, težje pa pogoltneš pri Marku Knopflerju. Pa ne samo to. Stožice še vedno nimajo mestnega pridiha (grmičevje in koruza pred dvorano sta se med Eurobasketom težko skrila), ker je to plac, kamor turistična noga ne stopi. Pa saj tudi ljubljanska bolj redko, vsaj ko gre za dvorano, če pomislimo na košarkarje Uniona Olimpije, ki bi itak najraje šli nazaj v Tivoli. In Stožicam toliko manjka, arhitekti pač niso redni obiskovalci ne koncertov ne športa.
In tako so bili v parterju znova nekje zadaj dixiju, kar je ponižujoče in bi se morala arhitekta za kaj takega javno opravičiti tistim, ki so čakali v vrstah tudi v petek. Čeprav, da ne bo pomote, je organizacija štimala v nulo. Res v nulo. Prehodi parter-tribuna so bili super dostopni s stopničevjem, pri čemer je žal davek plačalo kar nekaj osediščenih vrst, potisnjenih nazaj. Še nekaj, česar arhitekti očitno sploh niso predvideli. Tudi postrežba je bila zelo solidna, pivo sveže, koktejli perajt in kelnarji koliko toliko okej. Koliko toliko.
Edino, kar je koncertu res odvzelo nekaj duše, je bil konstantni prepih v dvorani. Saj ko se je napolnila – nekje okrog pol enajste, kar je napredek za Ljubljano in nenavadna praksa za evropske standarde -, je še nekako šlo. Vendar je pošteno zeblo, če si prišel prej in slišal eno najboljših voženj, ki so jih spravili skupaj predvozači Zgrešeni primeri, punk rokiš pubeci, ki jim je čisto na otročje vrglo, čeprav ustvarjajo že od leta 2001, ter skupino Adam, ki se je malo zakalkulirala z aranžmaji in izborom komadov, saj so vmes že pošteno zabluzili in ni čudno, da je redkokdo želel prepevati z Damirjem Lisico »Je sredi Ljubljane še dovolj muzike za vse?«. Če so Zgrešeni primeri ravno prav izpadli za Ritem mladosti, ker so imeli ritem in mladost, je Adam zmanjkalo kanček ravno pri ritmu, dva do pasu slečena pubeca pa iz banda še ne bosta naredila Biffy Clyro. Pa da ne bo pomote, Adam so se vrgli na glavo v špilu, Peter Dekleva je garal in garal, vendar so prepozno skužili, kakšen folk imajo pred sabo. Primarno žurerski. Tole ni bil koncert za progresivnost. Tudi, seveda, nenazadnje za eksperimente, ampak ne pa za take ekskurze. Nihče pač ne gre s Collegiumom/Mondialom v Tate Gallery. Nak. Grejo žurat, ne?
Ampak so pa Adam zastavili pravo vprašanje. Je sredi Ljubljane dosti plesa in muzike za vse? Pa ne le retorično. Najprej je, ker smo pač taki koncerti folk, sploh ko gre za večje domače koncerte z obletnicami vred, ki so v bistvu stalnice pri nas na takem nivoju, bilo vse skupaj še kanček zadržano. Ker smo pač taki. Ne znamo trofiti tajminga. Ali se napiješ prehitro ali prepozno nikoli pa taman. Pohvale gredo organizatorju, da je na letake napisal spored, čeprav tudi vnaprejšnje opozorilo ne škodi. Ni namreč res, da bodo ljudje prišli točno ob 22:15, če boš takrat napisal začetek. Ne. Dejansko folk potem zna zadeti tajming. Če pa predvideva sam po sebi »eh, saj bo akademsko rockerskih tričetrt ure zamude«… Zna biti pa hudič.
No, tokrat ni bil. Z malenkostno zamudo sta za uvod dva voditelja (ugibam da povezana z Radio Antena) napovedala koncert tako, da nista izpadla kot zaadnja dva gumbca. Saj jih poznate, tiste animatorje, ki pač morajo biti tam in so tako faking anojing nadležni, da bi najraje zalučal pir vanju, spakiraj in daj muziko. Ker ti samo špilaj. Ne, dejansko sta izpadla okej. Tudi zato, ker sta pustila, da sta se banda predstavila sama. Lahko bi razmetavala in onanirala s pridevniki »legendarni, zgodovinski, kultni, največji, tralalala«. Pa nista. Spakirala sta in pustila zaslonu, da je opravil svoje, pri čemer je to bil morda še najbolj nedodelan in nivoju nezadosten element koncerta. Video ni bil namreč nič posebnega, plus računalniško odštevanje v angleščini pač ne dela tako, čeravno da občutek globalnosti dogodka, ono, kaj si nor stari, to imamo pri nas, Stožice, slovenska muzika, faking praznik… Že res, ampak vsi rock bandi so kričali v materinščini, zato bi odštevanje v slovenščini morda sedlo še bolj.
Pa saj. Ko je video opravil svoje in so zasijale luči, je bilo pomembno samo še to, kako fejst se ti bo snelo. In strgalo. In odlomilo. Full on luči, snop zgodovine, sijaj truda in dva banda. Big Foot Mama desno, Siddharta levo. In en akord. Polna moč. Đumbo đet, A380, spejs šutl. Vzletelo je, ker je tako huronsko enormno pripalilo, da – ne pretiravam, majke mi – mi je pihalo v lase. Jap, tako so prikričali decibeli. Lahko bi bila finta, klasično prepucavanje tonskih tehnikov, češ, ajmo navijemo muziko do amena pa bo walda zgledalo še večje. Ne. Ni. Kajti dolg akord je nato premoknil in nato se je začelo. Najkrajši 135-minutni koncert, kar smo jih imeli. Kako je to laufalo, kako je to delalo, kako je to šlo. Nepozabno, dejansko nepozabno. Samo šibalo je. Ravno prav so fantje skrivali, kako točno bo to dejansko zgledalo.
In ta nepričakovani moment je tisto, kar je podpisalo bežigrajski koncert (je to možno pri nas?) in bfmjevske Stožice (od kdaj slovenski bandi filajo velike dvorane?). Če je kdo mislil, da bosta banda igrala izmenično, pa kakšen duet in zdravo… Joj ne. Tam v Detroitu, v tistem predelu Ljubljane, ki ga ima tako rad Andrej Košak, ker pooseblje neke druge čase, no tam so fantje iz obeh bandov tole res gulili, vadili in žulili. Do onemoglosti očitno. Lahko bi vzeli vse skupaj kot veseli december, kuhanček, pirček, medica, bomo malo vamo-tamo in bo ratalo. Nak. Priredba na priredbo, kolaboracija, pogum. Da Siddharta zna znati žgati Big Foot Mamo, smo ugotovili na Gospodarskem razstavišču leta 2005, ko so zažgali in prežgali Neki sladkega. In ponovili vajo. Ampak da bo pa tako… Da bo naredila BFM iz štikla Ring ven Sympathy for the Devil? Da bo Alen Steržaj razmontiral bas kitaro v B Mashini? Da bo Grega Skočir zmogel Klinika tako odkričat, da smo si praskali ksihte in stran glejte vsi? Da zna Siddharta preigrati tri akorde iz Male nimfomanke tako, da bi šli nazaj v Hound Dog, na njene prve špile? Da bosta Jani Hace in Tomaž Rous spomnila na najboljše čase Videospotnic v skladbi Oklep?
Sodelovanja, prehajanja prek odra so bila totalni bromance med dvema bandoma, ki hvala bogu nikoli nista šla tekmovat drug z drugim. Čeprav gotovo ni bilo lahko Skočirju, ko je skakal in plezal čez ograjo na bežigrajskem stadionu, kjer sem takrat, kot totalni mulo, ogovoril Guštija sredi parterja, kjer je gledal enako kot mi: čudo. In ravno tako ni bilo lahko Siddharti leto, dve kasneje, ko so videli, kako lahko Big Foot Mama zamenja enega ključnih članov in piči dalje svoje brez pritiska. Vsi skupaj pa smo še vedno gledali, kako v Zagrebu in Beogradu tamkajšnji bandi filajo dvorane velikosti Stožic a i šire. In da se je zdelo, kako bosta Parni valjak in Plavi orkestar vsaj dočakala vse zadnje koncerte in penzijo vsaj pri nas, če je že Goran Bregović do zadnjega odlašal z vsem skupaj. Kaj potem še ostane? Študentski žuri? Niti ne, tam harata Dubioza Kolektiv in S.A.R.S., malo prej še TBF in Edo Maajka. Pa nič, res čisto nič »proti« bandom in izvajalcem iz bivše skupne države. Toda šele koncerta BFM v Stožicah in Mi2 v Tivoliju sta pokazal, ej, pa stari, saj bo folk prišel tudi na domače bande.
Razlika je, da so za to nucali kar nekaj let. Da se je sploh kdo spomnil nanje ali da so se sami gurali gor in dol po državi, kar vse bolj počne tudi Siddharta, ko gre v Idrijo, Sežano, na Ptuj… Slovenski rock je vseslovenski rock v tem oziru in Ljubljana bi v tem oziru morala biti sidrišče, center, tempelj, kjer bi se zgodilo največje. In evo. Zdaj se. Zakaj ravno zdaj, ko mularija zija v telefone, suče youtube in tako naprej… Kdo bi bil vedel. Ampak Ritmu mladosti je uspelo zamenjati eno celotno generacijo in ji pripraviti tako vstopno točko za domači rokenrol, da je vanjo zdaj položeno upanje, brez izgovorov, kako lahko nekoč, nekje najdemo novo Big Foot Mamo in Siddharto. Seveda zdaj to izgleda in deluje tako samoumevno.
Pa ni. Zakaj? Zato, ker je kar sredi špila uletela priredba skladbe Črnobelo v verziji BFM. Komad, ki ga je Siddharta nazadnje špilala kdo ve kdaj. Najbrž na maratonu. Pa še tam skrajšano verzijo. Ravno v tistem delu koncerta sta dva lepo oblečena pubeca (lepo oblečena = usnjena jakna, ki je fejk znucana) v spremstvu staršev skomignila z rameni. Kako bi poznala, če se pa še rodila najbrž nista, ko je izšel Id. Morda so Iskre bolj nove, štiri leta stare, toda ravno tako ni klasičen hit. Ki nemara sploh ne bi spadal na tak špil. Ampak Siddharta je v tem oziru najpogumnejši band, kar jih imamo. Tudi Elvis Jackson z Radio Friendly, najmanj radiu prijaznem, a pogumnem žaganju, so, vendar pred deset tisoč ksihti, ki drži v luft telefone in gleda skozi lečo kamere z največjimi možnimi željami in pričakovanji?
Takrat se ni za hecat. Nak, ni. Pa je bil takšen hec, v tem je ravno finta. Rock’n’roll. Vse povedo bpm (udarci na minuto), ki sem jih dobil na setlisti. Pod 128 je šel itak le Samo edini, ampak ker je bas zamenjal klavir, je tudi to tako presneto delalo. Če vas je kdaj zanimalo, kako bi se zamenjali največji baladi dveh bandov, e, ste slišali tukaj. Led s severa je Siddharta preoblekla v mamljivo psihadeliko, z dovolj prostora za taki duet, da smo dočakali še večji, bolj pričakovani bromance kot v mash-upu Voda/Male roke med Tomijem Megličem in Dušanom Jovanovićem Tokcem. Skočir in Meglič sta komplementarna, ker sta si bolj različna v svoji podobnosti, kot bi pričakovali. Oba rada govorita in napovedujeta komade na svojstven način – Meglič s poveličevanjem dogodka kot takega, kar ni moteče, čeprav smo nucali malo, da smo se navadili njegovega krika »arena«; Skočir pa z metaforiko, simbolizmom in komparacijami, kar je delalo bolje pred Sam’ prjatla kot pred Ring – in oba sta rock zvezdi v tem, da jima dol visi za vse – razen za band in muziko. Šla sta dlje tam, kjer bi drugi vprašali, če se to sme in ali bo to sprejemljivo.
Zdaj vemo. Je. THOR se še vedno trese, da je Stožicam pokrov skoraj odneslo. Meglič je šel tja k Rammstein, kamor Laibach ni želel. In Garbage je še vedno najboljši seks s porom (mimogrede, videospoti na zaslonih so bili dobra ideja; škoda le, da smo videli le en večji LED zaslon, ne bi škodilo, če bi bil še kakšen, ampak okej, muzika je bila bolj v prvem planu, kot bi kdo pričakoval), najbolj poredna rock masturbacija med nogami, hiphop. Siddharta in Big Foot Mama sta si pa v tem večeru dala najboljši kompliment, kar si jih lahko zamislita. Nič več ne rabita povedat. Tomi, vaše mnenje o BFM? Izvolite Slab spomin, kakšen šus, dras dras DRAS! Grega, vaš povzetek Siddharte? Nastalo bo. Nič več. To je to. Sploh ko je bil zraven s svojo šilt kapo še Primož Benko.
Poimensko izpostavljanje posameznih članov obeh bandov pa je nekaj, za kar je še Bruce Springsteen v svojem SWSX govoru rekel, da ni več možno. Ker ni. The Boss je namreč rekel, da je U2 zadnji band, kjer zna našteti vse člane na eks pamet. Danijel Gregorič in Zoran Čalić sta prinesla v Slab spomin k Siddharti tisto dozo marshallovskega žaganja in drajsanja, ki je Big Foot Mami dajal svobodno voljo garažnega rocka, ki se, tako se zdi zdaj, zanalašč ne spremeni. In zanalašč sta Boštjan Meglič in Jože Habula, ritem mojstra, zaigrala na bobne uvod v Garbage, kjer se je vseeno pokazalo, zakaj dvojna kompleta ne bi delala tako, kot bi nemara pričakovali in želeli.
Ritem mladosti bi lahko bil precej manj, pa bi še vedno bil »zgodovinski«. Kjer bi pač pisali o tem, hej, dva banda, naša banda, sta na karto, pred Umekom, žagala v Stožicah. Je to že dosežek sam po sebi? Je, seveda je. Priložnost, ki jo je imel Radio City pod Pohorjem, pa jo je raje podaril folku in dal folku tisto, za kar misli, da bo drl pri poceni karti. No, Ritem mladosti je letvico zdaj postavil do nezaslutenih razsežnosti. Ne bomo rekli, da so ravno Žigi Zoisi in meceni, toda za turistično agencijo in komercialni radio komercialnih radijev, bi lahko priredili čisto nekaj devetega. Pa bi tisto ravno tako delali, kot je tistih deset sodobnih anteninih hitov pred špilom, ki so bili seveda en in isti hit.
In ja. Večino zaigranega od obeh bandov smo slišali tudi pri nas že milijavžntavžnkrat. Smo. Vendar nikoli v takem kombo paketu. Tole je bila gigantska pokovka, huronska kokakola. Film, ki smo ga želeli videti, pa vedno le s podnapisi. Ne tokrat. Nobenih podnapisov. Ne nucaš. Ne ob Rola se. Ali Ledeni. Kar je bilo pred bisom že na 130% od pričakovanj. Rola se je zlajnan refren, ki pa ga lajnaš z veseljem. Ledena pa je pokazala, kako čustvena populacija je slovenska koncertna scena. Od Rola se, adolescenetnega kričanja, pa do Ledena, najbolj sodobnega rock komada, ki ga je Siddharta posnela po Sagi in ujela hkrati preteklost (forza, ID) s ščepcem sodobnosti (produkcija dela kot šus in sam satan).
Veste, kaki enjambement je to? Neverjeten, hraber, ojšter. Med Ledena sem s konca parterja (šetal sem od prvih vrst pa do zelenega ringa) ozrl po tribunah. Ne, dame in gospodje, če pridejo Coldplay in U2 in Guns ‘N Roses k nam ne bo takega leska v očeh. Morda bi bila pričakovanja večja, filing in vse. Ampak ne more tako delat kot v materinščini. In ne, nočem biti zapečkarsko zaplankan, globalno neprepusten. Sploh ne. Ampak ta krik? Ledena, ledena, ledena? In verzi tipa »ne morem stran od srca, bojim se da bi šla«, ki ga prepevajo horde in horde deklet, mladih in še manj mladih? To ni bil čas za selfieje. Prav čekiral sem. Telefoni so za marsikoga ostali v žepu. Raje so se objeli in sprejeli trenutek kot takšen. Veličasten! Veliki briljantni valček! So tvoji biseri v očeh pretemni za ta greh? In spet naenkrat ne najdem besed, ko te vidim, da greš mimo mene, a ne morem te objet?
Foto: Marko Ocepek
In takrat, nekje med Ledeno, pred bisom, ko so rock koncerti, ki so seveda izgubili čar bisov, ki to po klasični definiciji niso, takrat sem videl, da na šankih ni gužva. In da sem po dolgem času popolnoma sam na koncertu, ne da bi s pogledom iskal karkoli drugega razen – koncert. Bil sem sam v najboljši možni družbi. Ledena, ledena, ledena. Dekleta so Tomija in trenutek resnično požirala. Vsi očitki, vsa očitna štancarija o tem, kaj vse je Siddharta in kako je to do tega prišla. Pozabite. Tega se ne da kupiti, narediti, nabavati, skokipejstati. Hvala lepa za rokenrol, se je zahvalil Tomi.
In rokenkrol je res bil. Bis je namesto na klasične štikle pokazal, kaj vse sta ta dva banda počela v karieri. Morda Petrolea res ni bila neka iber plata, so pa Homo Carnulo radijske postaje rade vrtele v času, ko se je zdelo, da nihče ne mara Siddharte več. In v živo štikl še dela. In nekaj se je še bolj videlo: dame in gospodje, Sam’ pr’jatla je točno tako večno srednješolski štikl, kot mora biti. Skočir ima deco, zrajsan fris, Big Foot Mama dolgo brado. Pa pozabite. Preprosto pozabite. Po hodnikih se je frocovje lovilo, punce so fantom rekle »ne morem, ker sva Sam prjatla«. V tistem enem songu se je pomlajšal trenutek, slovenski rock, slovenska publika. Ena cela nova generacija. Ritem mladosti, ferdamt. Res. Pomislite na to besedno zvezo: ritem mladosti. Seveda je kdo pogledal v kozarček in je bilo marsikaj tudi ogabno pijano, marsikaj, kar je bil še par pirov prej marsikdo. Ampak če že, v tem slabem momentu, kot bi ga videli puristi, se skriva doza izkušnje, ki bo iber dragocena za to generacijo. Rojeno po tem, ko je prilezel ven Sam’ prjatla. Komad, kjer lahko mirno poveš, da se boš ob drkanju obrnil stran.
Vidite, to je napredek, ki bi ga zadnjemu pripisali Ritmu mladosti. Raje je odrastel skozi komade. Garbič, hop-hop med nogami. Ko pa zatem prileti še Platina, ima domovina svoje nove stare junake. H koncu gre namreč leto, ko smo praznovali 25-letnico države in, majke mi, da je to bilo za »tamlade« najboljše možno praznovanje države, ki najraje sama sebi hrakne v fris. To je bil drugačne vrste pljunek, masten hrakelj. Sporočilen hrakelj. Ker to vse smo lahko tudi mi. Vem jaz sem bil platina, a hotla si bič. Refren je šel okoli po dvorani hitreje od nadležnega prepiha. Bilo je, kot da bomo večno mladi, kot da ne bo nikoli konec tega tukaj in zdaj.
Foto: Marko Ocepek
In ko misliš, okej, kaj bi še za konec? Lahko bi pirotehnika (te ni bilo, iz stropa so se tu in tam malo podili ogromni baloni, ki pa večjega efekta od scenografskega niso premogli) razpalila in dvignila moment do onemoglosti. Ne. Zakaj bi, če pa je nekaj boljšega? In to kaj. Pitch Perfect, Glee, Perpetuum Jazzile, Talenti, Ema, Misija Evrovizija v enem! Stari, v enem! Kakšen mash-up! »Prijatelji eno veliko, veliko spoštovanje, za vse kar smo lahko naredili nazaj. V čast in veselje nam je, da smo lahko sprejeli vašo energijo, ki je enormna,« se je Stožicam poklonil Tomi. »Zdaj pa… Ostaja samo še ena stvar. Veliko se vrtimo okrog ljubezni, veliko se vrtimo okol’ prijatlov, o rolanju, o tresenju, o soncu in nisem več s tabo, mogoče?«
Pa je pripalil »the riff«. Ta-ra-ta-ta-ta. Oba banda hkrati. Na polno. Ne rabiš, ne nucaš ognjemeta. Nič drugega kot to. In je šlo do refrena, ko bi vsi kričali »ne ne nisem več s tabo«. Nak. »Ker ne verjamem v telo, rad bi te videl v srce!« je prevzela Siddharta. Kakšen spoj komadov, transpozicija, kompliacija, mešap! Saj je Skočir na Siddhartinem maratonu v Tivoliju brundal Na Soncu in pozabil tekst, prehitro skočil in se zgubil (nekaj kar je pri Lunanai spodrsnilo v Križankah tudi Vladu Kreslinu). Ne tokrat. Prepomemben trenutek, da bi se zajebavali. Že v Samo edini je Skočir pokazal, četudi z nižjo linijo, da ga je treba sprejeti takšnega, kakršen je. On. Za katerega mi je Tomi Meglič povedal, da bi bil Na Soncu idealen komad zanj in za njegov band. Bolj kot za Siddharto. In zato je bilo podajanje verzov kot žogo na malem fuzbalu pefektno, že do bipolarne točke, na meji epileptičnega napada. Začutil si preskakovanje nevronov iz leve v desno polovico možganov. Ja, možganski trust od spoja dveh iber giga hitov.
Ni šlo za to, kateri band je večji. Res ne. Če že, okej, jasno, Siddharta je šla tja, kamor ni šel noben drugi band. Na stadion(a). Pa ni šlo zato. Siddharta in Big Foot Mama sta pokazala, kaj lahko dosežeš ob premišljeno garaško izpeljani ideji, si podaš roko in sodeluješ. Skupaj, ne narazen, ne vsaksebi, ne drug mimo drugega, mimobežno. Na takšen način je možno vse. Peti »ne ne nkol več nkol več« na podlago Na Soncu. Da Meglič poje prek Skočirja. Eksplozija petindvajsetnega slovenskega rocka, ki se je na najmanj pričakovani prireditvi in najmanj opevani/prepevajoči lokaciji spremenil v veliki pok nas samih in naše rock glasbe. Ne samo, da so bila vsa (negativna) pričakovanja presežena. Nak. A-a. Šli smo kako dimenzijo višje, drugam, odpihnjeni. Čeprav je to bil širše koncipiran dogodek, Umek in to. In čeprav pri nas nikoli ne bo štimalo tako, da ne bi bilo kiksov (faking dixiji)… Je pa to, kar imamo, ne samo dovolj. So mašine, dvignjene v nebo, k nam, ki smo šli v Stožice. Marsikdo, tudi jaz, iz firbca. Prireditev, namenjena mladim, kjer leta niso imela prav nič s tem. Res ne. Ni neka piar finta to, da bi Ritem mladosti zvenel kot Woodstock, joj prejoj, bognedaj.
Foto: Marko Ocepek
Ampak ta ihta, kriki, solze, objemi, pecanje, poljubljanje in neprestani ples so pokazali, koliko pomeni, če je to »naš« žur. Domovina je ena sama in to. Ker je. In to je bila domovina, kot jo izžura in izgavda neka generacija, o kateri bolj malo slišimo, vidimo in sploh ne vemo veliko o njej. Seveda bi bilo idealno, če bi jim iz odra dol peli generacijski vrstniki. Vendar pri tempu sodobnega rocka, ki se raje mladi kot odpira vrata, bodo otroci članov bandov (in otrok v teh dveh bandih je za tri ornk rock bande in za pet punk rock bandov) prej stali in kričali pod odrom kot videli svoje vrstnike. Pa nič hudega. Boljše pozno kot nikoli, ne? Kdor iz kavča po svoje razumljivo jamra, eh, kam pridemo, da Siddharta in Big Foot Mama žurata z mladimi… Je pač tam. Na kavču. V pričakovanju česa novega, svežega, drugega. Ali pa z daljincem na nacionalki in Modrijanih, ki imajo čisto svoj žur.
Namesto da bi jamrali, kako mediji, nacionalka in vsi skupaj ne naredimo dovolj, da bi pokazali še na kako dobro vsaj Melodija kitaro, tako ornk znucano, ne pa samo na harmoniko, no namesto da bi jamrali, senilno in bedno, se je zgodilo to, kar se je zgodilo v Stožicah. Spomenik. Pa ne oni monolit iz Kubrickove Odiseje, okrog katere bi skakali kot tiste opice. Nak. Ne. Lepo se vede lepo se obnaša. Kdor je otožno čakal, da bodo Avseniki in Slaki dobili svoj poklon, so nabasali na Atomik Harmonik, šele nato na Modrijane. Kdor čaka na Pankrte… No, lahko gre drugo leto v Stožice, kjer bodo za vsakega – celo za Big Foot Mamo – precej večja pričakovanja kot so bila doslej. To resda ni bil »klasičen« koncert, seveda ne.
Pa kaj, če ni bil. Bil je neverjeten žur. In bili so koncerti pred Ritmom mladosti 2016. In zdaj bodo tisti po njem. Nekaj je jasno, kdor je bil na tem špilu, ga ne samo ne bo pozabil. Mirili ga bodo kolegi, ko ne bodo nehali blebetati, kako je Big Foot Mama igrala Ring (ta bo res vedno iber carska) in kako se je Tomiju odfuzlalo v Mali nimfomanki. Pa sta rekla banda, da ne bosta igrala hita drug drugega (kaj sta potem Klinik in Mala nimfomanka!). O tem ne moreš nehat govorit. Morda bi še tak zategnjeni kritik lahko videl štanc kulturo hitov. Pa ne. Progresija priredb ni bila niti malo švoh (več o priredbah bom pisal za Sigic, vabljeni k branju), ravno obratno, neverjetno globoka obdelava štiklov, kjer sta banda prav tekmovala v tekmi, ki je bila prijateljske sorte, kjer se obrambe ni igralo.
Taki. All star. Basket recimo. NBA. Kjer je res tekma v drugem planu. Ne pa tudi košarka. In tako je bilo v Stožicah, 9. decembra 2016. Tole gre med top pet doživetij, ko gre za večje zgodbe na naši koncertni sceni. Imamo ga torej. Spomenik. Ki ga banda nista postavila drug drugemu. Niti jima ga ni postavila korporativna logika, ki je naredila nekaj, česar nista sama ali še kdo poprej (Stožice so pokazale Siddharti, koliko in kaj je bilo drugače za Bežigradom). Skupaj bo lažje, pregristi vse tiste nepotrebne sestanke, garati za piar. Ampak kot rečeno, spomenik ni domača glasba dobila zaradi bandov samih ali organizatorjev. Ne. Zaradi publike. Zaradi nas samih. Ker nisi niti na poti domov dobro dojel, če se je vse to res zgodilo. Dve uri in petnajst minut je šlo keks, ajns, cvaj, draj mimo. In đuboks v glavi, ko si kar sam delal mash-up. V vsakem primeru pa…
Koncert leta? Morda ne. Dogodek pa absolutno, sedemnajstkrat podčrtano. Deset tisoč ljudi v Stožicah namreč ni več zgodba sama po sebi. To ne. Takšno zadovoljstvo in energija in predvsem poplesavanje. E, to pa je. To je bil špil, ko nisi mogel obstati. Nak. Si se zibal. Na zelenem ali rdečem ringu ali pod stropom. Bilokje. Kjerkorkoli. Plesal si. Se zibal. In niti za sekundo nisi mogel biti sam. Ne. To je bil lepo-je-biti-v-naši-domovini-mlad za to generacijo. Ima priložnost in vstopno točko, ki je moja generacija ni imela. Upam, da jo izkoristi v nulo. In da najdejo čez 25 let taka dva nova banda in s tako glasbo in tako energijo.
Ker vse to smo mi. Na Soncu. Koncert, po katerem se bo na poti domov, še tako pijani, še tako prepozno, prepevalo Sam prjatla, Na soncu, Nisem več s tabo, Ring. Upamo. Res upamo. Držimo pesti. Ritem mladosti je naredil svoje. Zdaj bo zanimivo videti, kaj bo naredila mladina. Nasvet je preprost. Ti. Samo. Špilaj. In pridi tja, kjer je plesna muzika. In imamo jo. O, ja. Samo upamo lahko, da bo mularija pobrala inštrumente v roke in videlo, hej, saj se da tudi tako. Ajmo. Kaj takega!
Bis. Arhitekti dvorane se lahko še tako hvalijo s kupolo in postavljajo z njo. Za katero pa so, ugibam, predvidevali, da bodo obiskovalci zapirali vrata za sabo? No, niso jih. Pihalo je v dvorano, da je bilo kar lepo mraz. Še dobro, ker kakšna bi bila šele potem gužva v garderobi. V Stožicah tudi nihče ni pomislil, da bi kakšen evro še zaslužil s hrano. Kelnarjem pa nasvet. Če je pivo po tri evre in naročiš enega, daš petevrski bankovec in slišiš, a kovančkov pa ne bi bilo… Ne se čudit, če te nekdo otera v tri krasne.
Luči so se polagoma ugašale. Čisto res. Ne nakladam. U-ga-ša-le. In jaz. Skoraj sam. 19:55. Četrtek, ko je odprto do osmih. Zunaj je škrebljal dež. Noter pa… Mi. Slovenci. Težko je opisati, da občutek. Ta šus. To klenost. Te mravljince. Si predstavljate? Da ste praktično sami v naši Narodni galeriji? V onem delu, kjer je najboljše, kar se je v Sloveniji namalalo v 19. in 20. stoletju? Ko vidite, kako gre Kofetarica spat, kako Sejalec seje v poltemi? Neverjetno. Res. Neverjetno. Da dobiš tisti iskreni občutek… Ko ti slike govorijo… Ko gledaš… Samega sebe. Nas.
Nikoli ne bom pozabil napisa in krikov v Bratislavi na fuzbalu. Slovaki, ki smo jih takrat sredi njihove prestolnice namahali, so tako na veliko kričali… Tu. Sme. Mi. Doma. Favš sem jim bil. O, ja. Ker je tako donelo, tako ponosno, domoljubno, prikupno. Ravno v pravi meri. Ne izključujoče, nikogar se ni naganjalo. Prijetni Slovaki so nam samo dali vedeti, hej, tu smo pa mi doma.
Velikokrat to nakracam. V kakšen tekst na tej strani, v kaki facebook post… Ampak nikoli me še ni tako frdamano poknilo to geslo, ta slogan, moto, klic… Kot… Minuli četrtek v Narodni galeriji. Saj vem… Obnovljena je, tisti sprednji del, narodni dom, če se ne motim. Tako da sta zdaj novi novi in novi stari del ali nekako tako. Vhod iz Cankarjeve je res vrhunski, čeprav tudi tisti iz Prešernove, ki sem ga uporabil jaz, ni švoh.
Skratka, ko so januarja odprli prenovljeno galerijo, je bil to velik hit. O, ja. Pa saj, tudi impresionisti so bili iber šus, mega fantastična razstava, na kateri sem se nekje na sredini počutil kot v londonski National Gallery, amsterdamskem Rijksmuseumu ali madridskem Regina Sofia. Bil, bil, bil. In, ja, bil sem kar nekajkrat v Narodni galeriji. Muzeju, ki… Je več kot le muzej. Ko sem bil nekje na začetku faksa tam prvič, me je sezulo. Čeprav sem bil prvič v kaki večji galeriji v Londonu in sem tam spraševal fotra, če je tole res narisal Rembrandt, da se je stari prijemal za glavo, me je vse tisto prevzelo. Pač. Nekje si, slej ko prej, naletel na Kofetarico, na Sejalca, na Ivana Tavčarja, na Šubica na to na ono. V šolskem berilu Svet književnosti ali na semenih Semenarne. Ali pa dobro staro Kofetarico recimo v originalnem Skeletu, kjer ji manjkajo zobje, gleda zlovešče in je najbolj svetovna čarovnica sploh.
Ampak ta del, 19. in 20. stoletje, je bil pred obnovo, vsaj ko sem jaz bil tam nazadnje, v srednjem delu in je bila recimo ena soba, kjer so bili Rdeči parazol, Sejalec, Pomlad, Križanke v jeseni… Okej, lahko da sem zdaj kaj brcnil v temo, ampak…Evo. Vendarle. Kofetarica je špegala izza enega od ovinkov, Zamorka je bila ravno prav frontalno uperjena vate, da te je Anton Ažbe prav direktno napenalil.
Imel sem, ker sem pol zrinil še na Siddharto na dež, vsega uro in pol. Vem. Vsi umetnostni zgodovinarji, kustosi in oni, ki se jim voščenka Duga nikoli ni zlomila, se zdaj držijo za glavo. Jaz pa ne. Pač. Bolje ura in pol kot nič, ne? Zdaj… Dekle na informacijski točki je bila tako sladka, prikupna, iber prijazna, da bi kmalu raje pisal o pecanju, magari spodletelem kot o obisku stalne zbirke. Res. Kako krasna pupa, črtastega pulovra in toplih oči. Vau.
Priznam, zaradi obnove in vsega sem se malo lovil. Najbrž, ker sem pričakoval, da bo vse tam, kjer je bilo. Kmalu sem nabasal na ono gospo, ki je očitno odgovorna, da prečekira, če imaš karto [hvala Narodni galeriji in Živi Rogelj za vstopnico!], kar je storila zelo nežno, nevpadljivo in dobrohotno. Ne vem, zakaj, ampak nisem upal vprašati direkt, kje so naši »greatest hits«, že zato, ker bi mi itak rekla, da je vse najboljše, kar imamo, in bržkone bi imela prav.
Zato sem malo izgubljeno lutal, ta soba, ona soba, novi del, ki res diši po novem delu, tako da če imate radi sveže popleskani vonj, pojdite čimprej še v Narodno galerijo, predvidevam, da je na tisti strani nova stalna zbirka Zorana Mušiča, ki nam jo v Mariboru tako vneto oglašujejo, kot da bi postavili plakat »Hej, pridite ligo prvakov letos gledati v Ljubljano«, ampak, glej… Se zgodi, haha. Z Mušičem težje podjebavaš kot z Olimpijo, ne?
Nato sem gledal napise, table, usmeritev… Vmes nabasal na oni kultni pogled Marka Pernharta, ki na hodnikih zdaj kaže svoj pogled iz Šmarne gore, ko Vič, Šiška in ostalo še sploh ni bilo del Ljubljane. Ne vem, zakaj, ampak tako zelo sem želel do malo mlajših umetnin, da sem zgrešil Matevža Langusa, ki je naslikal Primičevo Julijo s kuro in bratom, ki je, mimogrede, bila naslikana na moji vstopnici. Pač. Kar trgalo me je. Nemir. Vihar. Nevihta. Samo da bi čimprej našel… Nek mir.
Veste, ko si tako sem-in-tja, facebook, twitter, fuzbal, koncerti, novinar, pisec, ono, ovo… Se je težko umiriti. Jaz sem potreboval kakih petnajst minut, da sem… Se predal. Priznam, imel sem glasbo v slušalkah, mislim da celo Siddharto, ampak bolj nežne ali pa bolj indie komade [forza Id!], pa bi dal muziko na off, izključil, ugonobil in prisluhnil slikam… Če ne bi, ko sem končno našel, kar sem iskal, tam dve študentki tako zagrizeno čebljali. Pa… Se ne bunim. Četrtek je zanje še posebej naporen dan. Dolg dan. Aja, kako sem našel… Nisem mogel verjeti, da je ta del zdaj na najbolj severni strani galerije, da moraš torej čez tisti nadhod, ki gleda, kako originalni Robbov vodnjak moli ven… In potem prideš tja.
Najprej sem bil razočaran, ker sem pač bil vajen, da je impresionizem in to… Tam, kjer je bil prej. Ni več. Uf. Dihaj. Dihaj. Dihaj. In sem dihal. O, ja. Prišel k sebi. Ugasnil muziko. In slišal… Študentki. Ne vem, o čem sta se pomenkovali, ziher ne o tem, kateri Šubic je večji car. Sta imeli pa obe all starke, nezlikani majici in skuštrane lase. Taki. Pravi študentki. Pa saj… Po svoje hvala bogu, da sta bili tam. Sicer bi bil povsem sam. No, nekje se je smukala še varnostnica. Ne vem, zakaj, ampak zalotil sem se v razmišljanju… Kaj če bi lepo pljunil in eno sliko odnesel domov? Kot so eno od Munchovih slik Krik v Oslu. Prišli sredi dneva, z lojtro, v delovnih oblekah. Seos, mi smo prišli po sliko, gre na restavracijo, smo zmenjeni, a niso javili, pa bi morali, skratka… Hvala lepa.
Pa ne, da bi karkoli odnesel. Joj ne. Preveč cenim te slike. Me je tako jebeno strah, da bi kihnil ali da bi mi spodrsnilo ali da bi se mi preprosto zmešalo in bi padel v sliko, s ksihtom naprej. Pač. Skrbelo me je za slike, to je vse. In ko sem videl ti pupi in potem še varnostnico in enega modela, ki je očitno želel prej domov, pa je padel v debato s študentkama… Sem bil pomirjen. Dobro je. Vredu je. Nihče ne bo odnesel Ivane Kobilce domov.
Začel sem gledati slike. Ampak ono. Gledat, kot gledamo danes. Mimo, skozi, okrog slike. Ker nucamo. Težko je gledati leta 2016 nekaj, kar je staro skoraj dvesto let. In bi se težko pomiril, ko sem gledal Janeza in Jurija Šubica… Če ne bi.. Videl… Ivana Tavčarja. O. Moj. Bog. Dobri stari Ivan. Saj je bil narisan v učbenikih, ja ja, pa kaki portret na magistratu ziher kje sloni. To me je premaknilo. To me je prevzelo. To me je sezulo. Da sem sedel. Na tisto edino, majhno klop, ki je v bistvu malo višja pručka. Preden padem v opis slik… Naj povem, da v galeriji s klopmi res šparajo, povsem po nepotrebnem, saj so sobe zelo prostorne, težko kdo komu zastira pogled in klopi so res maloštevilne in še tiste, ki so, v najboljšem primeru stisnejo tri otroške riti.
Ampak… Kakorkoli že… Zastrmel sem se. In zijal. V Ivana. Zdaj… Ivan Tavčar je bil v svojih književnih delih… No, George R. R. Martin ravno ne, ampak… Baje je pobil pet tisoč likov, plus minus. Tu pa… Pač, njegove fotke nimamo, vsaj ne v Galeriji, hehe, imamo pa ga takega… Kakršen je očitno bil za Jurija Šubica. Nežen? Ne vem, vsekakor pa zamišljen, skorajda nežen, pomirjen sam s seboj, nekako toplo-hladno. Sploh, ko zraven vidiš soprogo Franjo Tavčar. Prej bi potem pomislil, da bi srce – kot Meti v Cvetju v jeseni – počilo njemu, ne njej. Tavčar ni takšen hrust, vsaj ne v tej sliki.
Toda ne glede na vse me je to spravilo v tisti najboljši možni občutek, ki ga lahko pokasiraš samo v galeriji. Kar naenkrat so slike gledale mene, ne jaz njih. In slik je… Uf. Malo morje. Ko sem se pomiril, sem ocenil, koliko je sob v tem delu galerije v obliki črke u. Hodil sem in hodil… In nabasal na Petkovška. Bam! Direkt v fris! Bum! Kakšne obraze, ksihte je risal Jožef Petkovšek. Mož, ki ima nabrežje in lokal ob Ljubljanici, poimenovan po njem, tam smo viseli večer za večerom, ne da bi se nam malo sanjalo, kakšni umetnini sta Doma in Beneška kuhinja. Vaaau! Kot da sedim tam za mizo. Tam. Tam. Tam. Niti klasiki slovenskega realizma te ne povlečejo tako za roko v stare čase…
Foto: Narodna galerija
Pa moraš dalje. Seveda moraš. In greš, tavaš, skoraj blodiš. In prideš. V tisto sobo. The sobo. Takoj je tam desno Kofetarica. In ti je ono… Ne boš šel najprej tega zijat, nisi neki dripec, ki bo šel najprej tja. In odločitev je bila več kot krasna. Ker sem šele nato ugotovil, da Kofetarica ni taki šus, kot bi bil pričakoval. Ne. Iskal sem pravo točko pogleda v največji sobi, ki raztira pogled še v ostale sobe… Nisem je našel, ker je ne moreš najti. Niti nimaš miru. Ne zaradi študentk, ki sta čebljali z onim modelom. Ne. Šunder je. Tako klepetajo, gofljajo in lopetajo te slike. O, ja. Bratranec Ivan me je gledal. Ko te jebe, gledam te nazaj. Ne, vražjih rokic si ni izmislil Ronni James Dio, tisti metalski kazalec in mezinec. Nope. Janez Šubic, brate!
Pa nimaš časa, da bi se ustavil, da bi postal, premislil. Nak. Odkril sem nova presežka stalne zbirke. Moj bog! Henrika Šantel in njeni dve nadumetnini: Deček z oranžami in Rdečelasa deklica. Kakšna zgodba, štorija, štof! Deklica sedi naveličano, deček ravno tako, vendar sta si tako jebeno različna. Pokjen sem bil. Čisto pokjen. A greš dalje. Vidiš, kako te Anton Ažbe, najbolj napredni med vsemi, mož, h kateremu se je v Monakovo [beri: München] šlo na šolanje, pa jih je vse našolal, scat peljal. Njegov avtoportret je prav drkanje v glavo, kakšno muzanje, skoraj parodija. Tisti čikec? Halo? Kaj je to? Rizla fest? Hahahaha. Prav na glas sem se režal, pa kako se ne bi, ko je pa njegova Zamorka tako resna, mogočna, slavna, skoraj kot Nefreteta. Da ne omenjam njegovo delo v haremu, ki ga najdeš sicer v naslednji sobi. Adeeejo pamet. Jim Morrison bi si ga roko vrgel ob tem. Kakšen presežek!
Vendar ne. Ne. Ne. Ne. Najbolj me je oprala Ivana Kobilca. Najprej, njen avtoportret je vse, kar pet jurjev tolarjev ni bilo. Niti malo. O, ne. Nak. Ni šans. Nada. A-a. Ne vem, frisi njenih slik so… Tako različni, ampak po svoje malo mogoče, kaj pa vem, predvidljivi? Če je vse, kar poznaš, Kofetarica, potem… Morda Bosanska deklica, Mira Pintar, Dekle v naslonjaču, Gosja pastirica niti niso tako odstopanje, šok ali prevrat. Celo Poletje ali Parižanka s pismom… Saj so dih jemajoče slike, đizs, totalni fultrefer!
Ampak… Ampak… Ampak… Za eno sliko sem pa šel, oprosti Saša Lendero, na kolena. Ja. Dejansko. Na. Kolena. Obklečal sem, obtičal, obnemel… Pred… Mico Čop, rojena Kessler, kar ti daje vedeti, idi na kolena, ampak to je to. Ne bo to tvoje. Kakšna… Se res opravičujem… Ampak… Kakšna pička. Adeeeeejo! Zrl sem. Se zaljubil. Hlastal sem, si oblizoval ustnice in bil cel mehak medo. Mehak, ja. Ne trd. Ne, to ni pornografija, čeprav je dobra stara Mica imela lip gloss preden so vedeli, kaj je lip gloss. Kakšne ustnice! Prve ustnice Narodne galerije! Prve ustnice države! Ne samo smejalo… Čutil sem, bil sem. O, ja. Še dobro, da nimam punce, ker če bi jo imel, bi ji rekel, nisi Mica Čop. Jebiga, nisi.
Mica Čop. Foto: Narodna galerija
In tako vznesen sem končno stopil do Kofetarice. Tam je. Nagiba tisti kafe in je carica. Ja. Je. Ampak zraven so zdaj dali – najbrž je bil že prej – Dečka v mornarski obleki. Mali pubec, deček, dripec, gizdalin. Ubogi poba. Zraven Kofetarice se drži tako, kot bi se vsakdo držal zraven Kofetarice. Ampak je tako dober! Tako se ti zasmili, da bi… da bi… ne vem… Zdi se mi, da je njegova mama stala direkt za Kobilco in gledala, če bo mali razprl roke, dlani, komolce… Ampak ne. On sedi. Nemo. Milo. Nežno.
In e! Kako ne bi bil povožen, vznesen, napolnjen že na tej točki? In to še preden sploh prideš do impresionistov. In naprej. Tam nekje sem pomislil, da bi pa mogoče le kaj pofotkal, ampak… Kaj če me bodo po prstih? In takrat prideta edina druga gosta med mojim obiskom. Punca lahkotna, svobodna, ded pa otovorjen z rorom, gigantsko bazuko od fotoaparata! Ha! Če lahko s tem fotka, lahko pa tudi jaz, ne? Ampak še bolj so me zamikale tiste QR kode ob očitno najbolj znanih in zgodbenih slikah. Zamaknjen sem si upal. Mira bi si želela, da bi. Moja Mira. In Župančičeva mira.
Pa saj… Na tej točki sem bil malo pa tudi besen. Gledal sem, skoraj šlatal [beri: nisem, bog ne daj] kipe Ivana Zajca in Alojza Gangla in Franca Bernekerja, treh kiparjev, ko slovenstvo postane meso. Požar me je sesul v prakoščke. Zdenka Vidic in Mira Ban ter Ženska glava sta čisto tumač, Berneker je delal tako nežne kipe, da se ti milo stori. Ampak kipi so tako… Sredi sobane, da… Je bilo prej bolje, ko so bili posebej na parketu na južni strani galerije… Ampak tudi tako… Saj ne rečem, edino preveril sem, ali dobri stari Ivan Cankar v izvedbi Alojzija Repiča res škili, bulji, zija naravnost v Sternenov dekle z Rdečim parazolom. Kar bi bil problem. Kot mi je povedala QR koda, je to Sternenovo dekle, tako da… Bi imel razlog za ljubosumje in pol.
Itak ne bi to čudilo. Te doriangrayovsko povozi že Ivan Vavpotič z dvojno lastno podobo. Kaki šmeker, kaki car, kaki blefer, skoraj kvartopirec, Freud, filmski superstar. Ubije te. Finta je ravno v tem. Zato tako dela stalna zbirka 19. in 20. stoletje. Ker so podobe tako prekleto pristne, doživete in skoraj naduvane. Ene bolj, no, druge precej manj, ampak vse dela. Nato se začne film kar naenkrat vse hitreje vrteti, slike so se mi nizale vse hitreje, skorajda že 24 sličic na sekundo, kakor gre v filmu… Še malo prej, sobo prej, sem bil v Škofji Loki, pa Brdu pri Lukovici, pa v Križankah… Tja so me, v sneg, v zimo, v pomlad, na polje, njivo, popeljali Matija Jama, Matej Sternen, Ivan Grohar in Rihard Jakopič. Kako dobra je tista QR koda! Najprej sem še kliknil in mi je dalo spletno stran, ampak potem ti oni model iz RTV dokumentarcev [oni drugi, ne Ivan Lotrič] prečita tekst, ti pa gledaš sliko in vpijaš in padaš noter in si polje in si sejalec in si zima. Neverjetno je, kako so Cezanne in oni slikali pomlad, lokvanje, drevorede… Pri nas pa tako frdamano dela dooolga bela zima. Večja reklama za sneg kot faking božič, dame in gospodje! In ko slišiš v slušalke, za đabe, prek qr kode, da je Sternen preslikaval prve akt fotke, ker je težko dobil modele, kako je Ivan Cankar hvalil Pomlad in to…
Si tam. Si not. Ostane trenutek. To pišem štiri dni kasneje, pa se spomnim svojih občutenj. To. To mi daje Narodna galerija, kadarkoli jo obiščem. Menjavala se je svetloba, zunaj je škropilo, mudilo se je, hitro je šlo, ko so prišli Veno Pilon in njegova vrhunska vas Sv. Križ, Tone Kralj te z nevihto ubije, pripelje v grozote, a tudi naprednost 20. stoletja, Gojmir Anton Kos ima tako tihožitje, da se prav vidi, kaj je prinesel socializem, Stanetu Kregarju se odfuzla v Fantaziji na terasi, Dalmatinski konjički so najboljša kombinacija Picassa in Don Kihota, ki jo je lahko naredil samo Mušič, potem najbolj prikupen froc v celi zbirki dobra stara Lucija, prvorojenka Gabrijela Stupice… Vrteti se ti začne, vrtoglavica, Hitchock stil.
Tam sem šele naletel na varnostnico. Ura je šla, tekla, šprintala. Bal sem se, da bom predolg, da bom tvegal preveč. A sem prav upal, da bom čim bolj sam s temi slikami. Da bom imel mir. Da bom… Slišal, kar bi radi, da bi videl. Hotel sem prijeti zvok, sliko, zgodovino.
Sprehodil sem se torej še v kontra smer, nazaj, koder sem prišel. Luči so počasi ugašali. Študentki sta spakirali. Varnostnica se je preoblekla. Videl sem, kako bo noč padla na Mico Čop. Kako bo glavni junak Požarja imel še bolj odprta usta, še bolj kričal. Šlo mi je nekaj kakor na jok. Od sile. Od slovenstva. Od umetnosti. Od tega… Ko vidiš, v sobanah na črko u, v uri in pol, kako smo postajali narod, kako smo bili klasični, pa napredni, pa njivasti, pa nravni, pa socialistični, pa kritični, pa nežni, pa čuteči…
Ko sem šel dol po štengah, sem stopicljal. Bojazljivo in nežno. Slišal sem svoje lastne korake. Kako so doneli. Si lahko predstavljate? Jaz si nisem in si še zdaj ne. Vsak trenutek gre fiksno v spomin. Hodil sem stran od slik, pa so slike lazile za mano. Ne, ne samo našobljene, roza, seksi ustnice Mice Čop. Zdelo se mi je, da ima Ivan Vavpotič tri odseve. Da Tavčar hodi za mano. Da me Sejalec čaka v gostilni za rundo. Da so Bernekerjevi kipi oživeli, se postarali in postali… Mi.
Nežno sem rekel pupi na informacijski točki hvala. Vzel knjigo sto umetnin Narodne galerije. Šel proti ulici. Nerad. A moraš. Ven. V trenutek. V naravo. V svet.
Ko sem porinil vrteča se vrata Narodne galorije, sem zajel sapo, dih, moment, slovenstvo. In prišel ven.
Mogoče si je mrmrala en refren. Tak. Na pol. Ker ni mogla niti pet poleg. Ono, ko poješ, pa v bistvu ne veš, da poješ. Ker itak cmok v grlu. Ajde. Mogoče je mrmala dva. Ha? Na tej točki, ko sem to štel, bi mi moralo biti vsaj nerodno. Iber nerodno. Pizda, da tako buljiš v nekoga? Tako nesramežljivo, direkt, dejansko. Buljil sem vanjo. Odprtih ust, kot predzadnji dripec. Ampak nisem se mogel zadržati. Buljil, zijal, špegal sem vanjo. Enajsta vrsta. Levo. Bež majica. Temni bernard. Zraven nje kolegica v očalih in s telefonom v roki. Tako sem zijal, da sem videl, da nekoga ta njena kolegica kliče. Kako kolegico, ampak, pri moji sreči, ziher fanta. Od te, druge. Pa ni bila v tem finta. Ne. Sploh ne. Kakorkoli. Obrnila je, očalasta kolegica, telefon, da bi oseba na drugi strani slišala… slišala… slišala… tole. Biffy Clyro. Ker ja. Taki špil, da moraš povedat, kako jebeno dobro je.
Saj vem… Ko novinar piše o sebi, je novinarstva konec, kot pravi Boštjan Videmšek. Dobri stari Boštjan ima seveda itak v nulo prav, glede nato, kje se on potika, raziskuje in popisuje… Štekam. Ampak pisati iz sebe, o sebi, s sabo, za sebe je tako prelestno in prekleto fajn. Drugače o tem špilu ne gre. Špil, na katerem bi se zaljubil. Ne bi. Se. Pismo. Da. Bi. Se. Čisto res. Ja, v ono, enajsta vrsta, levo, temni bernard, bež majica, očalasta kolegica.
Bil je tretji zaporedni večer moje “Ti. Samo. Spet. Špilaj. 2016” turneje. Tretji večer zapored v Kino Šiška, kar ti, če se greš prekotrojanski nočni hec, naflodra sinkope v bioritem. Malo sem že škilil, priznam. Ni še bilo na “kaj mi je tega treba” točki, ni bilo pa daleč. Sploh pa… Biffy Clyro? Dal sem jim, prav pogledat sem šel, obupnih 2/5, ko so pred dvema letoma zganjali svoje slečeno, nago, potetovirano, mojzasto žaganje na Dunaju. Priznam, nisem poštekal, kaj bi radi bili. Nickelback? Ki radi igrajo balade, zaradi katerih so slavni, še raje pa bi dvojna fusa, drop d, heavy metal razbijaštvo? Resno? In tako je bilo tisto na Dunaju. Ni bilo. Kar nekaj. Da sem si resno razbijal glavo z vprašanjem… Češ… Mogoče pa imajo res pravo ime, ki ga nihče ne šteka? Halo? Saj razumem, če prideš iz pripizdine na Škotskem, ni lahko… Nenazadnje, nihče od Guns N’ Roses ni iz Los Angelesa, Nirvana je prišla iz, če prevedemo v Slovenijo, iz sela, ki ga še kočevski medvedi ne najdejo… Ta dva banda sta pač pognala Biffy Clyro tam leta 1995, ko so najstniki začeli svoje.
Pa dobro. Ne bom zdaj tu flodral biografije banda, ker nima smisla. Imate vsi vse na Wikipedii in ne glede nato, kolikokrat boste kliknili, prehvalili, izustili ime tega banda, ga vaša mama/dedek/babica/teta ne bo znal/a izgovoriti. Sprijaznite se ali pa v jok in na drevo. Vaša stvar. Morda pa, hm, tega takrat na Dunaju nisem poštekal…? Da pač… Pa kaj, če folk z določenim EMŠO-m tega ne bo nikoli poštekal, kupil, vzel, navil?
Ampak potem se zgodi tole, kar se je zgodilo v Šiški v sredo, 8. junija 2016. Dan, ko si ga zapomniš. Šiški manjka špilov, ki bi ti ločili koledar, češ, je to bilo pred tem-in-tem-koncertom, sva se dala dol, smo se ga napili, smo šli tja-in-tja pred ali po tistem koncertu? No, ta špil je prišel zeeeelo blizu temu. Po dveh večerih, ki sta bila res super, res top, res fajn… Pride tole. Da dobiš resnejši kontekst. Da ti Andrej Karoli reče, da te bo na gobec, če ne daš temu špilu sedem od pet, če si, kot me je dregnil Jernej Sobočan, dal Garbage 4.5. Evo, Jerry, nižam. Na štiri. Biffy Clyro pa višam. O, ja.
Kako se taki večeri zgodijo? Kako se lahko vse poklopi? Morda je bilo vse jasno že zjutraj, ko so Šiškarje presenetile tujerodne najstnice, čakale ves frdaman dan na pobe zrelih let, ki so zdaj že 20 let starejši od njih ali, bolje, one so se rodile, ko se je rodil njihov band. Ampak…. Ampak… Ampak… Hvala bogu za to mularijo, ki je pririnila na svoj, najbrž pa tudi naš koncert leta, ko gre za klubske špile, čeravno Šiška sama po sebi ni klub. Ampak e! V sredo je bila! Sreda, 8. junij 2016. Večer, dan, koncert, ki gre v anale. O, ja. Zakaj? Že zato, ker se je vse začelo KOOOOONČNOOOOOO ob normalni uri. Končno! O, ko bi se vsi koncerti tako začeli… O. Moj. Bog.
Najprej so točno ob osmih, ko smo morali iskati parking sem in tja, ker je kar nekaj mularije prišlo najbrž s ful iber navdušenimi starši [ja pa ja], začeli predvozači Jardier. Naše gore listi. Jardier so tisti band, ki ga zdaj moraš poznat, mu dati priliko, če ceniš svoja ušesa. Škoda le, da jih ne ceni tonski tehnik. Okej, štekamo, Jardier ne seksajo v đakuzijih, temveč v retro & echo & delay zvoku svojega melosa, ki tako prekleto dela in ga tako prekleto kupiš. Te premakne. Le pevca so tako naštimali, tako je pel v mikrofon, da je band zvenel, kot da se v jugecu pelje mimo z odprtim oknom in na pol priprtim šibedahom. Ampak okej. Pol urce. Ravno prav. Kakšen cuker.
Ne sicer taki, kot je bila vljudna bejba gori na šanku. Pustimo, da so ji joški skoraj padli ven, ampak to je rešitev, da se dedi ne pizdimo, ko čakamo na pir. Pa saj. Gužve na šanku kasneje ni bilo več. Ni imelo smisla it na pir. Nič ne prime tako, kot je prijel tale špil. O. Joj. Prejoj. Prmejdun. Forza.
Ko se je ob točno devetih začelo, je pripalilo kot seks po dveh letih, kot dve desetki na faksu, kot dve vespi za birmo… Katedrala, gornja različica Kina Šiška, je bila ravno prav polna. Ne tako nafilana kot večer prej. Ampak ni to poanta. Nak. Ni. Šteje folk. Veste… Kino Šiška ima še vedno sterilen okus, če resno vgrizneš v tiste štenge. Še vedno ima vonj po novem, ki bi zdaj, ko se stvar bliža desetletju, moral biti stari vonj. Ne vem. Meni ima še vedno vonj po novem. Saj se je vohalo švic (Megadeth), pivo (Flogging Molly) ali še več piva (Dropkick Murphys). Se je pritiskalo na ušesa, ko je My Bloody Valentine stvar skoraj podrl z jumbo jet feršterkerijo in napisom »čepke za ušesa najdete na šanku«, kar je itak čudež, glede nato, da vnovič prihajajoči Mudhoney niso s kitarami prežagali še sveže Šiške, ki jo je glomazno z decibelnim orgazmom, atomsko bombo hrupa opustošil hurikan Goodsped You! Black Emperor. In nihče ni tako kričal kot frocovje in bebasta bivša punca na Franku Turnerju ali mahal, krilil in škilil kot na The Kooks.
Torej, ja. Ko greš tako, čez palec, kaj smo v Šiški že videli… Ni poanta v tem, kaj smo videli. Šiška je vsakič drugačna, vsak dan, z vsakim koncertom. Tu je point. Tu je finta. Tu je fora. Folk naredi plac. Saj vem, ravnokar sem povedal, da Avstrija nima morja. Ampak v Šiški to tolikanj bolj velja. Vsak prišlek nastavi ton, barvo in okus večera. Ker je ljubjanska scena pač takšna… Zadržano intrigantna. Firbci, sami faking firbci. In iber ljubitelji in poznavatelji muzike. Res. Samo pač… Ko se v treh dneh zamenjajo trije tipi publike… Vidiš, kaj je bistvo Kina Šiška. Druženje, folk, koncert. V tem vrstnem redu.
V ponedeljek smo tako videli folk s Slash majicami, dobre stare rockerje, ki so nekoč pivo grizli iz piksen, zdaj pa gledajo, katerega pira še niso kresnili [in spisek je vse krajši, ne glede na pestro šišensko ponudbo]. Zakk Wylde je dal točno to, kar je folk želel. Kitaro, zdaj soliraj, zdaj porini, zdaj ti gre. In potem je po ponedeljku, d’oh, prišel torek. In Garbage. Keson. Koncert za vse, ki so feministi in za tiste, ki bi to radi postali. Shirley Manson je gofljala, gobcala, nizala, je pa res, da je zvok bil… No… Če imate cdje, niste veliko zamudili. Ja, Sobočan, prav imaš. Ni bilo za 4.5. »Jaško, se ti vidi, da nekaj časa nisi bil na koncertih,« mi je sredi sredinega večera podjebantsko pljunil Boštjan Tušek, novinarski kolega. Tušo, vem, da si dobro mislil, štekam. Ampak ni šlo zato. Malo pavze in distance je prišlo prav. Ker potem vidiš, preveriš, lažje opaziš, če ti stvar prime, če te zgrabi, če bi, iskreno povedal, fukal na tole.
O, ja. Kdo pa ne bi? Saj je pa Simon Neil, ikonični frontman, kitarist, pevec, takšen prišel na oder. Neodoljivo, droljasto, tetovažasto šekasto, nenadjebljivo poseksan. To je bil seks od koncerta. Libido? Navit prek deset. Tako kot zvok. In kakšen zvok. V Šiški se še vedno najdejo talenti, ki resno zajebejo koncert. Pridejo bandi, ki vzamejo stvar z levo roko [še pomnite Florence and the Machine?] in ne izkoristijo ponujenega. Biffy Clyro so po White Lies, bandu, s katerim smo nekateri špilali pingpong po špilu, prvi band, ki ni prišel samo obujati spominov in je tako željan igranja. Vsaj tako kot fuka. O, ja. Kako je priružilo, prihrumelo, priropotalo!!!! Adeeeeejo!
Mon the fucking Biff. Kdor je bil, ve. Prvi komad? Nova komadčina, Wolves of Winter. In krik… Kako se počutiš, ko ni nikogar, ki bi te podprl, kako je, hej, pizda ti materna, ko ni nikogar, ko si tako jebeno sam… Pogledal sem po ksihtih folka. Mulariji se je odpeglalo. Preprosto… Pozabi. Padli so noter za naslednjo poldrugo urco. Ni drugega. To je to. Ko pozabiš na vse drugo. Si tam. Zaliman. Zaprepadno te prilima na tla. Zijali smo, čitali tetovaže iz Neila, kot da bi brali Prousta. Basist James Johnston, nekdanji profi alkoholik, zdaj pa profi muzičar, je v črni majici deloval kot idealni kontrast. Zdaj Biffy Clyro končno ve, kaj bi rad. Špilal svoje. Se predal. Delal, kar mu paše. Saj so, še dve leti tega, v Gasometru tudi. Za tri tavžnt faking folka. Jamesov bruder Ben je pa udrihal, tolkel, glomazel, šodral, razbijal, uničeval vse pred sabo.
Ni čudno, da so po treh komadih pohvalili publiko. Sploh ženski del je znal na pamet, nazaj vse. Še tekste, ki so sveži. Po moje. Ja, pretiravam, ampak za to je šlo. Za pretiravanje občutkov. Da, špil si tako frdamano začutil, pičil ti je, prilimal focn, hej, zaj te bomo hiptnozirali. Neki trije dedi pred mano so se objemali in skakali skupaj. Ko vidiš Mančka, Klančarja, Karolija, Majcna, ljudi, ki so vsak od njih doslej videli sedemnajst giljonov špilov, kako migajo z glavo. Med Bubbles je nekdo pihal milne mehurčke. Pazi, da se to spomniš prinesti s sabo? Te veš. Za en song… pa saj. Že v prvem so povedali vse. Dosegli smo toliko več, kot ste sploh mislili, da bi lahko. Dosežeš lahko vse. Poceni verzi? Pa… Dve leti tega, na Opposites, plati, ki je bila tako nagnjena kot je nagnjeno drevo na njeni naslovnici. Pa saj… Jih razumeš. To je band, ki s tremi platami ni prišel nikamor, eno te isto, vukojebina, tema, anonimnost, podn, alternativa, luknja. Potem pa posname plato s par dobrimi štikli in ti enega spiči Simon Cowell in ga nek lepi poba lepo odpoje za najlepši angleški božič. Love Actually? Pravzaprav… Bolezen.
Biffy Clyro je nastavil špil v Ljubljani tako, da so to res gigantska jajca, ki se lahko izpraznijo le na en način. Z odfukanim špilom. O, ja. Jajca pa zato, ker so odšpilali lep kos novih štiklov, jih pritaknili preverjenim hitičem, ki imajo resda podobno finto, ampak vsakič znova dela. Biffy Clyro je punca, ki jo nategneš še sedeminpetdesetič in se ti smeji. Simon Neil je vmes od vzhičenosti skočil kar ob zaveso, na podest, skakal neumorno, faking Tarzan, kitara mu je mlahedrala ob žilavem telesu, basista je peglalo, še oba spremljevalna glasbenika, ki sta pač na turneji poleg, da je zvok pravi, še njiju je ubrisalo. Ne vem, ali je bil Mike ali Richard, en od njiju je kar za glavo šprudlal. Tako zelo so bili navdušeni nad publiko, ta pa nad njimi. Vzajemni orgazem. To je bil špil, kjer je ded dvignil deda na rame. Ker pač. Se ti odpegla, sfuzla, odkadi, odrola. Novo, staro, prastaro. Nima veze. Še Spanish Radio je tokrat, čeravno je žanrsko shizofren štikl, delala. Za Mountains, Bubbles, Black Chandelier, Sounds Like Balloons, Different People.. Pa… Pozabite. ne mravljinci. Tole je bila droga. Koka, eks, hors, pivo, trava, žvaljenje, oralni seks, zadetek na lotu, nova služba, rojstvo prvega otroka… Vse v enem. Nič drugega ni bilo. Samo muzika.
In ko pride potem še bis… Ko vidiš, pod božajočimi rumenimi lučmi, vse ožarčene obraze, nasmejane, romantične, pizda, ti je šlo na jok. Saj… Many of Horror, ki jo bolje poznamo pod When We Collide, je lepa pesmica. Taka. Za iMDB filme, ocena 3.7. Ko veš, da se bosta na koncu v dežju žvalila. In zakaj je tako prijelo? Zakaj tega ne more naflodrat noben radio, noben Denis Avdič, noben džingl, noben prastari vic…? Zakaj? Ker je Šiška komaj še obstajala. Cepetalo se je z nogami za bis. In verjemite, to se sliši do backstegea. Kaj sliši. Treslo jih je, stavim glavo. Zato je bil bis res… Bis. Vreden vsega tega in dasiravno bi bis moral biti nekaj nepripravljenega… Je šlo za to. Nepripravljeni smo bili. Na to… to… to… to… Ljubezen muzike. Ni bilo kot v filmu. Bilo je kot v res dobri tv seriji, s katero vztrajaš nekaj let, pičkariš čez torrente, ker ne grejo hitreje.
Many Of Horror ni bil presežek, ker presežkov ni moglo biti. Ko napiše član Happy Ol’ McWeasel, da je to najboljši faking ever špil. E, te veš. Pogledal sem ono punco, ki sem jo omenjal na začetku. Ne vem. Zgledalo je, kot da je sredi špila ratala noseča. Tisti ožarčeni ksiht, topla lica, prijazen pogled, ki te poboža in ti reče, da vedeti, te objame z vedenjem, da bo še vse vredu, da je svet lahko tako presneto lep, fajn, krasen. Za zjokat, vam pravim.
Ampak ker Biffy Clyro niso sisiji, je Stingin’ Belle pripalil še za veliki konec. Ura je bila pol enajst, ko so končali, prišli do konca, ejakulirali. Ravno prav. Ne nucaš več. Lahko greš še samo domov. Saj vem, moral bi to do one punce, ji rečt, napisat, sporočit, da je bil cel koncert pospravljen v njen obraz, njen pogled, njene nasmejane oči. Nisem, ker ni bilo potrebe. Ker je to sama vedela. Ker je to vedel vsakdo, ki je prišel.
Ja. Tole je bilo od ena do pet… Za sedem. Karkoli manj in bi sam sebe na gobec. Kar se bom itak moral, da pridem k sebi. Kako te lahko nek band v drugo obrne. Samo še Arctic Monkeys je to uspelo. Ampak tole zdaj… Na Dunaju sem si želel, da bi bil spet srednješolec, magari nesrečno zaljubljen in magari spet sedem haklov pri matematiki do novembra. Zdaj pa si tega ne rabim želet. Ker še kar drži. OoooooooOOooOooOoOooooo. Še enkrat? OooOoOoOooooOooOOo. Ja. Pridejo koncerti, ko verjameš. Da je glasba… Ljubezen. Da se lahko spet zaljubiš. Da se lahko spustiš s ketne. Da se lahko objemaš sam, v družbi, v dvoje… Ampak s tako glasbo. Cuker? Ja. V kockah. Fuck me, kako nenadjebljiv koncert. Iber! To je Kino Šiška. In upam, da se bodo kaj naučili. Biffy Clyro so končali pet minut zatem, ko so večer prej Garbage začeli. In je bolje delalo tudi zato? Ja. Ja. Ja. Še bi. Ampak dvomim, da je tak večer ponovljiv. Po White Lies drugi taki koncert. Svež. Ne samo za obujanje spominov. Biffyje čaka nova plata, ki so jo suvereno predstavili. Ko veš, pizda, ta band bo pa še nekaj dosegel. Pa ne, ne rabi bit’ One Republic. Ne. Lahko je slečen, potetoviran in piči svoje.
Koncert… Tedna ziher, najbrž pa še kaj.
Hvala punci, enajsta vrsta, levo, temni bernard, bež majica. Ti si. Mon the Biff.
