Oznaka: ljudski vrt

Eko gol

Včasih pač samo greš. Laufaš. In si to, kar si. Nič več, nič manj. Laufaš, še preden sploh veš, če ima laufanje smisel. Laufaš na upanje. Laufaš na zalogo. Laufaš na odprta usta. Laufaš naprej, ko bi bilo bolje, če bi laufal nazaj. Laufaš tja, kamor ne laufa noben. Laufaš zgodovini naproti. Laufaš preko sebe in svojih. Laufaš za stvar, ki ne laufa. Laufaš.

Tako je stekel. Iz svoje polovice. Stekel je, kolikor so ga noge nesle. Stekel je, ne da bi ga brigalo karkoli o ofsajdu. Stekel je, še preden je sploh dobil podajo. Stekel je, kot bi stekel kdorkoli od nas. Stekel je, ker kaj pa naj bi. Stekel je zase, za klub, za regijo, za vse. To je tek, ki ne pride niti enkrat v življenju. Ne pride. Pika. To je več kot šprint kariere. To je šprint upanja, ravnice, okolja, časa, zgodb, življenjepisa. To je nekaj, za kar lahko sanjaš, da bo kdaj prišlo. In skoraj nikdar ne pride. Ampak če pride… Narediš tako, kakor si vedno počel. Nisi nič več, nič manj od tega, kar si. Ker to si. To si ti.

In ko je dobil žogo k nogam, jo je brcnil. Brcnil jo je nagonsko. Brcnil jo je tako, kakor si brcnil žogo že od malega. Na dvorišču, na slabem igrišču, po slabi ali preveliki žogi. Brcnil si jo je tako, da si je dal, no, for. Če ne veste, kaj je for… Če bi prevajal, bi rekel, da je to prednost. Ampak ni, ker pogosto ni. Prednost je zgolj in samo, če si hitrejši od tipa, ki te lovi. In pogosto nisi. For ni znanje. For je upanje. For je totalna naturščik poteza. Nič elegantnega ni v foru. For je podaja samemu sebi. For je kot šolski test. For je golo vprašanje: ali jaz ali ovi poleg. In for je v bistvu udarec, ki se ga ne moreš naučit. For je v tebi. In for je pogosto zadnja opcija in kot taka tudi večinoma spodleti. In tukaj bi skoraj moralo spodleteti. For, ki si ga je dal, je bil skoraj preslab. For, ko komaj zadaneš žogo. For, ko boš spoznal, da so pač hitrejši od tebe. For, ko zdrava kmečka pamet dobi svoje omejitve. For, ki ni for. For, ki ni for, ker ne veš, ali si udaril s špičko, nartom ali z golenico. Gre tudi s kolenom ali z glavo, samo za to moraš biti že kar maher. For, ki je zgolj in samo zate.

Nato je tekel. For. Naprej. Do konca. Tekel je, kakor bi tekel vsak od nas. Ko tečeš na polno, brez pomisleka. Tako tečeš, kadar nimaš več česa izgubit. Tečeš z odprtimi usti. Ni več niti šprint, ni kas, ni galop. To ni atletika. Atletika je trening, je dril, je znanje. To pa ne. To je še en nagon. To je nekaj, kar ponavadi počnemo, kadar, kaj pa vem, bi nam kdo maznil telefon ali torb(ic)o in bi laufali za njim. To je tek za tistim avtobusom, za katerim se še splača laufat. To je tek za v bistvu edinim avtobusom v raj, tek, ki pravzaprav ga nikdar ne odtečemo, ker nikdar ne pride. To je tek, ko verjameš, da boš nekam prišel, pa sploh ne veš, če ta cesta kam pelje in če avtobus tukaj sploh vozi.

Foto: zajem zaslona / Arena

On pa je tekel. Kot da teče sam. Kot da je na polju, v gozdu, nekje. Tekel je, kolikor so ga noge nesle. Po razmočenem, zmučenem, grudastem, luknjastem Ljudskem vrtu, ki že dolgo ni imel tako slabe zelenice pozno novembra. On pa kot riba v vodi ali, bolje rečeno, Prekmurec na ravnici. Saj ga je Davinson Sanchez lovil. On je bil tisti, ki je vse zašuštral. Že pri prvem golu, ko je Tomi Horvat na tisti gol, kamor je Agim Ibraimi leta 2014 proti Chelseaju poslal orgazem mimo Petra Čecha, spražil evrogol, miu je zdrsnilo. Dve leti mlajši Kolumbijec, ki je bil leta 2017, ko je prišel v Tottenham, najdražji nakup v zgodovini kar bogatega kluba, 42 milijonov funtov, ga je začel dohitevati. Neizbežno je bilo tudi, da ga bo prehitel. Fant, ki si je ime naredil v Ajaxu, kjer je bil igralec sezone 2016/17, jasno, da si ga je, ter odigral že 43 tekem za Kolumbijo. Ja, Sanchez je že imel svojo Panini sličico. Igral je v Rusiji na svetovnem prvenstvu. Vse tri tekme skupinskega dela in še osmino finala. Za Tottenham igra peto sezono, finale lige prvakov je sicer presedel na klopi. Kot da je to kritika. Ni.

No, tip, ki je tekel za življenje, svoje panini sličice nima in je skoraj gotovo ne bo imel. Slovenija nima že dolgo več panini sličic na štiri leta. Niti tekme ni začel, vse redkeje jih. Za Muro. V slovenski ligi. In tako sta prihajala skupaj. Kolumbijec, ki je mlad šel v Evropo in si ustvaril ime, kariero, bogastvo. In on. Skoraj vselej bi bil razplet enak: Sanchez bi ali ujel in izbil žogo ali pa bi počakal, da se lastnik žoge z njo zaplete. Ali pa jo nabije čez gol.

Ne tokrat. Zgodila se je finta, kakršne se prodajajo od malega, ampak ne gredo v promet, ker so venomer v akciji in se take akcije sčasoma tudi naveličaš. In nanje pozabiš. To je izdelek, na katerega so vsi pozabili. Kot rum ploščica ali bibita. Ne izgine, ne gre pa v promet. Ampak vsake toliko se zgodi nostalgija. Zakaj pa ne bi spet… Tega. Zakaj ne? In tako je storil, kar se pač stori, če priletiš po desnem robu igrišča. Samo največji vztrajajo po desni. Predpogoji so brutalni. Hitrejši moraš biti vsaj od enega, pogosto dveh branilcev. In pametnejši, bolj premeten od golmana. Če imaš panini sličico, je to možno. Če je nimaš… Ti bi ostalo le upanje. Ampak tega si pokuril že, ko je žoga sploh prišla do tebe.

Kar je storil nato, je dobra, stara, znana, že skoraj preveč znana poezija. Verz, ki je znucan, refren, ki je preveč znan. Žogo si je z eno potezo zavrnil. Z desne na levo. Da je Sanchez odletel. Prehiter je bil. Ni vajen, da nekdo potegne ročno. Da je nekdo naredil, no, to. Si jo tako zavrnil. Z desne, hop, na levo. To je obenem genialno, predrzno in noro. Kajti ni videl, da mu bo zmanjkalo prostora. Prelaufati toliko igrišča? Skoraj pol? Pa četudi si rezerva? Pritekel je še Skipp. Zagotovo bosta dva pa zmogla, ne?

Foto: zajem zaslona / Arena

Ne. Ker nista več poznala, nista se spomnila, kako je, ko igraš kot na dvorišču. Ko reče učitelj »zadnji gol zmaga«, pa ga ne zanima, koliko je bil rezultat prej. Če bentiš, je jasno. Fasal ga boš. Zato uspejo tisti, ki se sprijaznijo. Ki v dani situaciji reagirajo po najboljših močeh. Zveni klišejsko, ja, ampak narediš to, kar pač lahko. Ne nekaj, česar ne moreš. So pa pač razlike. Mile Ačimović je pač verjel, da lahko zabije čez pol Bežigrada. In je. Milan Osterc je verjel, da gredo podaje tudi v gol. In je šla. Ante Šimundža in Stipe Balajić sta vedela, da lahko Lyonu za prvo ligo prvakov zabijeta dva huda štikla precej od gola. In je bilo: bam bam.

Samo verjeti moraš. Zakaj? Kako? Ni pomembno, kako je vse skupaj videti. En lep gol je bil dovolj, Tomi Horvat je zabil klasiko. No, lep. Vsak gol je lahko lep. Subjektivna reč. Ampak on je nato storil še edino možno. Ostala mu je levica. Ostal mu je samo še en dotik žoge. Tretji in zadnji. Kaj več in stadion bi se držal za glavo. Kot se je že, tudi zanj, tudi v Evropi. Tako pa je storil zadnje možno. In tudi to ne uspe, skoraj nikoli, ni te sreče, da ti uspe. Že tek je bil… Zadetek na lotu. For? In nato še dribling? Kdo zadane dvakrat na lotu? In potem še to? Še tretjič? Udaril je po žogi. Slabo. Ja, bodimo iskreni. Slabo. Ne vem, ni nujno, da bi strel šel v okvir. Morda sploh ne. Ampak ni pomembno.

Temu je Ante Šimundža rekel, da če narediš v osnovi vse, kot znaš in zmoreš, te bo nogomet nagradil. In kakšna nagrada. Za povprečen strel. Za strel, ki naj ne bi šel nikamor. Za zasilno udrihanje. Ampak od prvega koraka dalje je šlo tole vse prej drugam kot nikamor. Šlo je v zgodovino. Šlo je v Sancheza. Spozabil se je bil. Padel je na naturščikovo finto. Padel je, kot ne zna več pasti. Padel je ne nizek nivo, ampak prenizko sam. Uličarstvo lahko namreč kmalu pozabiš. Ugonobijo ga taktika, zahteve, tviter, folk, mraz, splet nesrečnih okoliščin. Uličarstvo, ki je večinoma že izginilo in je rariteta, ki se jo išče le še na drugih kontinentih, je dobro, ko ga nujno rabiš. Ampak ne deluje na gumb. Žal. In tako je Sanchez padel, ker je padel na finto. Vrgel se je, kot se že dolgo ni. Klizačkega. Ne prav, bolj narobe in ne zares. Kot blok. Kot pač nekaj, česar te ne učijo. Z razlogom. Vrgel se je in postal asistent. Stranska vloga. Sposodili so si ga. Niti javil se ni za to vlogo, pa je bil pahnjen vanjo. Padel je dvakrat. Najprej na rit, nato še na finto.

In žoga je poletela. Golman Gollini je poskrbel, da je. Seveda je poletela. Gollinija je pač preprosto preveč zanimalo, kaj se dogaja. Šel je… Malo pogledat. Če je res, kar se dogaja. Šel je ven. Pomagat. Saj nekaj pa ve, če je branil toliko tekem za Atalanto, da je zbral še en nastop za italijansko reprezentanco. Stopil je ven, preverit, če je karkoli, kar lahko pomaga, pripomore, ukrene. Premalo tekem ima, ne brani dovolj, še on se je zafrknil in ravno napačen let žoge. Leto manj kot oni, ki je streljal, ima. Stal je narobe, stal je tam, da je še on padel na finto. Češ, saj ne bo šla čez. Želel je dvigniti roke. Pa jih je spustil. Obrnil je le še glavo in gledal, kako gre žoga tja, kamor nikoli ne gre. Ne na tekmi takih dveh klubov.

Pa je šla. Tja not. Ni bil niti lob. Ni bil epski strel. Niti zares odbitek. Niti avtogol. Saj ne veš, kaj je to bilo. Konfuzija, zmes vsega, kvantnost nemogočega. To je bilo, kakor leta 1998, ko je sloviti Bobby Robson, ki je videl in vedel vse o fuzbalu, kar je možno, pa je spoznal nekaj novega, ko je Peter Pero Breznik, človek skala, gora od napadalca, fuzbaler neskončnih anekdot, originalni špricermen, uvalil PSV Eindhovnu gol, ki je prišel od nikoder. Nekje tam iz trebuha.

Foto: zajem zaslona / Arena

Ta gol je prišel pa iz polj. To je eko gol, ne da bi dobil sredstva za eko gol. To je gol z vonjem vasi. To je gol, ki ne pade, se ne zgodi. To je gol magičnega realizma, to je gol, o katerem bi Feri Lainšček lahko pisal. To je gol, iz katerega bi Vlado Kreslin naredil hit. To je gol, ki je takšna zmes kot gibanica. Prekmurska. Ne veš točno, kaj izstopa. Vse. To je zajeten gol, to je gol, ki bi ga vzel pol, kot gibanice, pa ne moreš. Celega ali nič. To je gol, ko levo in desno od tebe dva Prekmurca, en tipka na telefon in javlja stavnicam, kje je žoga in kdo ima več ali manj možnosti, druga pa je tam, ker se spodobi, kričita, rohnita, domala padata v trans, delirij, nezavest. To je magični realizem. To ni kot tisti gol Mitje Vilerja, ko je raztrgal mrežo. Zanj smo nekako pozabili, da je to imel v sebi. Včasih tudi levi beki dajo evrogole. Kaj pa za tega? Za napadalca? Ki ga je največja prekmurska navijačica Keku dajala v uho, da je bilo, ugibam, selektorju malo tudi nerodno. Za igralca, ki je edini lahko dal taki gol in se je njegov trener skoraj smejal, kakor se je kolega novinar, ko sem vprašal, če je to tudi edini tak način v taki fazi tekme, v zadnjih sekundah. »Res je, da mu marsikateri nasprotnik ne odgovarja,« je lucidno povedal Šimundža. Priznal, samozavedajoč se, da igralcu nekaj manjka. Saj sam ve, bil je napadalec, ki je marsikaj znal, a česa tudi ne.

To je bil gol, po katerem je vse bilo takoj drugače. Tip je razkrečil roke, pritekli so vsi z golmanom vred. Sodnik je odpiskal, Tottenhamovcem ni bilo jasno ama nič. A ni prišel Antonio Conte zato, da bo poslej vse drugače? Človek čarovnik? Niso s prejšnjim trenerjem Nunom Espiritom Santom nabili Mure s 5:1? Kaj je potem to? Nek spodleteli trik? Ni Maribor mesto, kjer pomahaš s krompirčkom in se ti začnejo uresničevati želje? Ni Mura pokurila »enega, lepega, pa zdravo« kredit na White Hart Laneu, ko je Žiga Kous sprašil strel, ki ga nikdar več ne bo? Ko je Tottenham to streznilo, ko sta vstopila Kane in Son ter pokazala na milijonske razlike in je bilo po 1:1 na koncu 5:1?

Ne. Ni šlo za Maribor. Še manj za Tottenham. Šlo je za Muro. Kar naenkrat je Ljudski vrt, da, celo hram fuzbala, edini po Bežigradu, deloval smiselno. Ne idealno, vseeno ni enako kot na Fazaneriji, ki jo bomo eni vedno pisali »na Fazaneriji«, čeprav je slovnično ustrezno v Fazaneriji. Ne. Neka patina je tam, kjer vse ves čas izziva, sprašuje, boža z upanjem, da bi bilo še kaj več. Ko se srečata neverjetni ponos in neskončne želje. Ko imajo tako radi klub, da so ga z naivno ljubeznijo že dvakrat poslali cugrund. Klub, kjer so našli človeka, ki ne živi pri njih, pa je tako njihov. Ante Šimundža se na delo vozi iz Hoč. Murski Soboti ne pravi dom. Verjetno ji pravi »Murska«, kot govorimo mi v Mariboru. In ne Sobota, kot se ji ustrezno reče. Morda pa ne več. Ne vem. Ampak vse sloni na njem. Kot da je on tisti, ki maha s krompirčkom.

Ampak to ni generični krompirček iz friteze. Ne. To je krompir, ki si ga pobral sam. Zase. Iz njive. Avtor gola nekaj o tem ve, domači imajo resno kmetijo. Tudi Damjan Bohar je vedel, ko je prilezel do resne kariere tako, da je za bencin pobiral krompir. To je krompir, za katerega ne rečeš kar tako, da si imel krompir. Nekaj je tudi na tem. Ni pa to krompirček. To je krompir, za katerega si garal. Več let. Iz sezone v sezono. Boljše in slabše letine. To je krompir, ki si ga olupil in dal v pečico. Ali pa olupljenega v folijo. In je krompir, ki ga ne dobiš kar tako. Za zraven. Kot del menija. Ne, to je krompir, vreden časa. In še, ko ga dobiš, moraš počakat. Potrpet.

Kot je on. Vstopil je s klopi. Ni več prvi napadalec. Ta je prišel iz Kopra, ker da bo spet prvi strelec. Pa mu ne gre. To, kar dela na Bonifiki, še ne bo nujno delalo na Fazaneriji. Pa sta se vrnila Mitja Lotrič in Nik Lorbek. Oba iz tujine. Kao predobra za tu, ne, ker bi tako sama mislila ali reklamirala, ampak ker sta želela videti, kako je, če greš še kam. On pa… Ni šel nikamor. Ne še. Šel je po Prekmurju, igral tudi za Beltince, kar ti črnobeli oprostijo. Nafte mu ne bi. Bil je v Avstriji, tam, v nižjih ligah, kjer nogomet postane res le še kruh, in tuhtal, če ima vse skupaj smisel.

In je stuhtal. In čakal. To je tip, ki pride na pumpo s tabo naredit intervju. No, ti z njim. ampak zdi se ti, kot da je on prilagodljiv tebi. Ob avtocesto. Ker bo tako lažje obema. Tip z empatijo. Pa takih v fuzbalu veliko ne srečaš. In potem, ko se skoraj 45 minut pogovarjaš, posnameš in greš domov, tipkat, povrhu s frizuro, za katero si plačal in bi raje imel nazaj lase kot denar, ugotoviš, da so te zajebale bluetooth slušalke. Ki so ostale prižgane, mobitel, kamor snemaš, ker reč res dobro snema in se hitro naloži na računalnik, pa je ostal povezan z njimi. Zakaj včasih crknejo te slušalke s povezavo od glave do žepa? In zakaj včasih ostanejo povezane z avtom, parkiranim kakih vsaj 20 metrov stran. Ne veš. veš samo, da si posnel 45 minut tišine v avtu. In greš tipkat po spominu.

Foto: zajem zaslona / Arena

Ko se enkrat pomiriš in sprijazniš, da si si novinarstvo sam izbral in da je to trpljenje, sploh če se ga greš na tak način, na upanje in ideale, ne pa na realnost in prilagodljivost, ti ne ostane drugega, kot da napišeš sms. Ne pokličeš, ker ti je, pizda, nerodno. Prosiš, če bi lahko pogledal, če štima vsaj koliko toliko od spomina. In se spomniš na mentorja, ki je rekel, kako je delal pogovor z Ingemarjem Stenmarkom in pisal na roko, kolikor je le šlo. Mi pa jamramo zaradi – bluetootha.

In je razumel. Še prebral je, skrbno in prijazno. Kot fuzbaler, ki je vse drugo, kar ne bi pričakoval od fuzbalerja. Ne, ne govorim o stereotipih. O zabitih fuzbalerjih. Ne, govorim o sodobnem prvoligaškem fuzbalerju, ki živi, kolikor imam stika, pa teh niti ni tako malo, v nekem svojem svetu. Kjer je fuzbaler cel teden razen tistih 90 minut. Ko gledamo vedno več mučenje in je treba uvažati, da bo vsaj nekdo pokazal, pogosto, kako se ne zna. Ne vsi, seveda ne. Ampak ko se nagledaš toliko slabega nogometa, kjer trenerji sanjajo taktiko in govoričijo nebuloze, realnost pa z vsako drugo podajo konča v avtu, nehaš verjet v smisel vsega tega. Ko je fuzbal zdrknil v pozabljeno obskurnost. Ja, fuzbal. Ko ne gre reprezentanci in ko je liga zeh. Ko se sprašujemo, kdaj smo recimo v Ljudskem vrtu gledali slabši derbi. Od zadnjih štirih. In je izbire v izobilju.

Te mine, iz vikenda v vikend. Sploh ko je mraz, tekme na teveju, ti pa tam. Posnetek pride 30 sekund kasneje, ker toliko rabijo eoni in to. Ne vidiš, zebe te, zmotiš se. Pa si tam. Še kar. Za tak denar, kot pač si. Noben ti ni kriv, sam si si. Če že. Pa niti časa nimaš, da bi o tem tuhtal. Kar te samo še dodatno razpička. In se voziš iz daljših gostovanj, gre ti cel dan. Vikend, sobota ali nedelja, ko bi lahko počel kaj lepšega. Ali bolj donosnega. Ko gledaš neko sceno, ki se ti začne gabit. Nisi favš. Ne, nisi. Naj imajo, nič narobe, samo za to? Take plače za to? Za podaje v avt, za bizarne avtogole, za nič od nič? Za ligo, kjer je vedno manj točk za prvaka? Pa jo imaš rad. Pišeš. Živiš. Gledaš, kako samo pri nas ni res dobrih zgodb, pa jih je kaj povedati. Kako takih intervjujev ob pumpi več ni, ker ni denarja, če se greš tako novinarstvo. In ti? Še podkast snemaš, že pet let.

Vidiš, da gre na dol, povrhu pa se ti še zdi, da imajo vsi nekaj več od tega. Kako slovensko. Vem. Ampak kaj ti pomaga, da te Mitja Viler omeni, kako si začel pisat o finti Rulo. Pomaga ti dober občutek. Tu začneš, to si. Nisi šel v novinarstvo, da si boš kupil, kaj pa vem, lep avto. Ali se kopal samo v turkiznem morju. Nak. Saj enim to celo v novinarstvu uspe, tebi pa ne. In to zna biti kruto, drma te, ne veš, kaj bi. Spolziš, dolguješ, izgubljaš.

Potem pa se zgodi to, kar se je v četrtek, 25. novembra, tam nekje po pol deveti zvečer, zgodilo v Ljudskem vrtu. Ravno tukaj. V mojem mestu. Kjer je Mura osvojila naslov. In spomnila, kaj je bistvo nogometa. In kaj je naravno in kaj ni. In takšen je bil ta gol. Ki je prinesel to zmago. Nad Tottenhamom. To je bil eko, bio, naraven gol naturščika. To je bil gol za vse nas, ki smo že bili v tretji ligi življenja. To je bil gol, po katerem morda večjega gola ne bo. To je gol, ki ne pride, ki ga skoraj ni, to je gol, ki ga sanjaš, ki ni resničen, ki ni možen.

To je gol, ki je spravil velik klub in velikega trenerja v zadrego. To je gol, ki je v zadrego spravil vse, ki smo dvomili v naš fuzbal. To je gol, ki je vreden več kot vsa socialna omrežja. To je gol, ki je v mrazu na stadionu spomnil, zakaj je mraz na stadionu lahko lep. To je gol, ki nasmeji polno novinarsko sobo, ki bo, tako kot stadion, kmalu spet opustošena. To je gol, ki ga ne bomo pozabili. To je gol, zaradi katerega je nastal ta tekst. To je gol, ki iz četrka naredi skoraj celo leto. To je gol, ki ni samo za dva ena in tri pike. To je gol za nas, ki smo še tam. To je gol za leta truda. To je gol, ko si plačan v občutku. To je gol, ko moraš imeti krompir, ampak tak, ki si ga nabral in olupil in spekel sam.

To je gol, ki ga je zabil Amadej Maroša.

26. novembra 2021
Pet ugotovitev: Maribor vs. AIK [2:1]

Maribor naredil skoraj vse prav. Bo to dovolj?

Morda ne o taktiki. Gotovo ne o vlogi favorita. Vsekakor pa sta se Maribor in AIK strinjala o nečem. Da bo dvoboj zares odločen v Stockholmu. Da, seveda je to kliše, ki ga, ko se spopadeta relativno izenačeni moštvi, redno čungalungamo. Ampak v primeru tega dvoboja je res, drži, mhm. Sploh ne zato, ker bi to bil kliše. Odločila bo povratna tekma. Zakaj? Ker prva tekma v Ljudskem vrtu ni. Pa bi lahko. Skoraj. V tem je razlika. 2:1 je pač zelo aktiven rezultat. Za oba kluba. Za koga bolj? Odvisno. Od? Tega, kako bosta moštvi taktično postavljeni naslednji teden.

Cel drugi polčas. Skoraj. Morda ena faza, kakih deset minut. Sicer pa je celi drugi polčas bil kot priprava na tretji in četrti del čez teden dni. To je bilo skoraj kot drugi niz Novaka Đokovića v Wimbledonu proti Rogerju Federerju, ko je »počival«. Seveda moštvi nista počivali, sploh ne, ni šans. »Fizično močni,« je Martin Milec, ki ga je ob Kolbeinnu Sigthurssonu odbilo kot od kombajna, ampak mu je takoj vrnil in šel v duele, kot sta šla nenehno tudi oba na sredini, še zlasti Alexandru Cretu, nenehno ponavljal. Nekaj je presenetilo. Že Darko Milanič je ocenil, da bi AIK bolj sodil za tekmeca v tretjem krogu. Ne že v drugem. Milec je to pripisal naravi AIKja. »Predvsem fizika je tista, ki bi jih skoraj uvrstila v naslednji krog. Saj smo vedeli kaj bo, ampak vseh 90 minut moraš biti pripravljen, ne veš, katera bo zalutala, kdo bo priletel. To je tisto, kar te tekme dela posebne in se odločajo. Zato bi spadala v kak krog višje.«

Podobno je menil Milanič, ampak to je zdaj realnost kvalifikacijskega sistema lige prvakov. Veliki bodo veliki ne samo zato, ker so veliki, ampak ker se majhni potolčejo že (večkrat!) med seboj (za še manj, dve in pol mesti manj, kot prej, ko jih je bilo pet za prvake držav, ki niso šli direktno v ligo prvakov). Tekmeci zato sploh niso nujno z vsakim krogom toliko težji, močnejši, brutalni. Ne nujno, kot je Mariboru dal slutiti žreb, ki je v tretjem krogu ponudil zmagovalca iz dvoboja Bate vs. Rosenborg (2:1 v Belorusiji prva tekma, mimogrede).

So pa neugodni. Med Mariborom in AIK-jem ni čutiti velike ljubezni ali naklonjenosti. Oba sta bila najbrž bolj navdušena takoj nad žrebom kot pa potem nad dejanskim spopadom. Rikard Norling je pred tekmo deloval vsaj presamozavestno, če že ne na meji arogance. Maribor se tudi ni štedil, ko je Saša Gajser za klubsko stran dejal, da »smo premagovali že boljše.« Norling je poudarjal, da je AIK pač velik klub, ki od teh vlog favorita ne beži, čeprav je Sebastian Larsson ponovil na vprašanje, da je že 20 let, kar je AIK edinkrat igral v ligo prvakov, nato pa sam wikipediasto pristavil, da je Maribor igral dvakrat v treh letih. Drugič in tretjič.

Zato je bila to tekma, kjer so tekmeci vse vedeli drug o drugem, povedali vse prav, imeli oboji prav. In oboji narobe. In spet prav. Norling je imel prav, ko je rekel, da bo ključno, kako bo Maribor igral doma. Godilo bi jim, če bi se postavili bolj previdno oziroma drugače. Če ne bi, po domače rečeno, toliko šikali. Pa so. Takoj. »To je res lep nogomet, briljantno!« je bil navdušen še Norling. So pričakovali kaj takega? So. Da bo velik pritisk. Kar je lahko samo kompliment. Pa ne da bi z njimi skoparil, še posebej je pohvalil pred tekmo Milaniča, ne toliko zaradi naslovov z Mariborom v prvenstvu, temveč zaradi njegovih uspešnih izkušenj v Evropi. Milanič pa je opozoril, da bodo morali biti pozorni na vsako žogo, paziti na vse in vsakogar. Ko niso, so ga dobili. In ga potem spet dali. S predložka. Z glavo. Nekaj, kar naj ne bi bila opcija, kot je še v torek rekel Milanič. »Ampak analiziramo vsakega nasprotnika, vemo, kje so njihove pomanjkljivosti. Sale je dobil blok in dal gol.« Zveni tako preprosto.

Pa ni. Maribor je imel cel polčas. Še Dino Hotić je dodal, da so bili Švedi »zreli za tretjega«. So bili. Skoraj cel polčas. Ampak ni šlo. Mariboru se nekje tudi ustavi. Seveda AIK ni Rudar ali Triglav. Kot tudi nemški sodniki niso slovenski. Ampak dejstvo je, da utegne Maribor še več kot tolči po zelenici, ker žoga ni šla v gol (Kotnik), ali se držati za glavo, ko so žogo slabo zadeli (Kronaveter).

AIK igra na Friends Areni. Ampak prijateljsko ne bo niti malo. Tam ne bodo umirjali, kaj šele zavlačevali, še posebej, če dolgo ne bodo zabili. »Moramo dati gol,« je prepričan nenazadnje Dino Hotić. Kar samo kaže, kaj čaka Maribor. Po Olimpiji, seveda.

Kronavetrova špička? Evropska klasa.
Špička. Samo to: špička. Ko bi kdo drug okleval, pomislil, premleval, da bi morda bila prelahka, prepoceni, prenavadna opcija. Pa ni bila. Še zdaleč ne. Najprej se moraš sploh znajti v taki situaciji. V Ljudskem vrtu. Rok Kronaveter je imel dolga leta, desetletje profesionalne kariere, čas, željo in razmislek, da je tuhtal, v bistvu pa obžaloval. Da se to ne bo zgodilo. Nikoli. Ne v vijoličastem. In zdaj? Ne. Ni prvi gol za Maribor. Že tretji je. Doslej najbolj pomemben, čeprav sta bila tudi tista pri Valurju. Ampak tu je pokazal, kakšen fuzbaler je. Na tretji evropski tekmi. Tretji gol. Ni čudno, da je Darko Milanič rekel, da bo Kronavetru počitek zaradi kazni prišel prav. Seveda bi mu najbolj godilo, obema, če bi lahko igral na derbiju. Vendar ne bo. Gladko je pa pozabil na Velenje, na kazen, ki ga čaka zaradi izključitve, na Sagrkovića. To je ta visoki tempo nogometa. Nimaš niti časa, da bi premišljeval, premleval, grizel samega sebe.

In to je profesionalnost, evropska klasa. Tako umirjena, izzivalna, preprosta, predvsem pa igriva špička. Kot na Željotu. Kot med bloki na desnem bregu. Cik, cak. Bum. Pa ne samo to. Kronaveter je zdaj težišče, bistvo moštva. Kot za zadetek je priboril, ko Maribor ni imel ravno najbolj prepričujoče faze. Našel je prostor in priboril kot. Ne edinega. Je pa podal še Saši Ivkoviću, kar samo kaže, kako hitro je nagruntal vse tisto, kar pač krasi Maribor. Ima zastrašujočo fizično pripravljenost, če odmislimo priložnost na samem koncu, ko je nekoliko slabše zadel žogo in jo je Oscar Linner uspel odbit.

Nekaj je jasno: Maribor, sploh Milanič, bo v nedeljo na derbiju prvič spoznal, kako je tekmo začeti zdaj, ko nima več svojega prvega igralca-kreatorja. V Velenju se to niti malo ni dobro obneslo, ne glede na širše razloge poteka tiste tekme. Morda bo Maribor šele zdaj ugotovil, kakšno vlogo ima zares Rok Kronaveter.

Tokrat je bila napaka celo privilegij
Maribor je imel proti AIK Stockholmu celo privilegij. Lahko si je privoščil napako. Pa to ne majhno napako. Ne. Napako, ki je privedla do zadetka. Za izenačenje. Uf. Kako sezono nazaj, pa bi jih to ne sicer pokopalo, vsekakor pa načelo. Najprej v nogah, potem še v glavah. Zdaj pa ne več. Grejo dalje. To je na prvi tekmi dvoboja drugega kroga kvalifikacij za ligo prvakov, v Ljudskem vrtu, res velik privilegij. Kar samo kaže nato, kako drugače se Maribor ne samo loteva, temveč procesira tekme v Evropi. Reagira na napake, ne potolčejo ga, ne zlomijo in povozijo, četudi se je Andrej Kotnik vidno sekiral. In bil bitko s samim seboj.

Saj se je imel za kaj. Izgubil je žogo, prelahko, skoraj prepoceni, kar je Sebastian Larsson izkoristil, ker je – Sebastian Larsson. Mož je prebrcal 113 tekem za švedsko reprezentanco. Se žogal leta in leta v premier ligi. Podaja je bila taka, da je še Milanič povedal, kako bomo pisali, da je bila odlična, a da njega bolj zanima reakcija njegovih fantov. In ta reakcija lahko skrbi. Ne toliko Kotnikova, ki sicer neredko zapravlja žoge na sredini, vse v veliki želji po igri naprej in iskanju novega zadetka, praviloma zadetka za dvojno vodstvo, temveč reakcija Saše Ivkovića. »Tako je reagiral že proti Triglavu,« ni ušlo Milaniču, ko je Ivkovića podobno prehitel, nato pa še nasmodil David Tijanić. Henok Goitom je še nivo višje.

Privilegij je bil samo zato, ker je Maribor lahko popravil svojo napako. In to osebno, poimensko. Prav Ivković ga je zabil. Lahko bi ga tudi Kotnik. Da se še uči, da je to proces, pravi Milanič. Dejansko je za te fante prednost veliko število tekem, ker nimajo niti preveč časa tuhtati, kaj vse so zapravili. Bo pa za tretji krog takšne napake v Friends Areni moral Maribor eliminirati. Ne sme jih biti. Če bodo… Kenan Pirić žal, tudi tokrat je z eno parado zgrešil ne samo žogo, ampak tajming, trenutek in v bistvu vse, še zdaleč ne daje občutka, da bo rešil, ko bodo vsi pred njim zatajili. Vsaj za zdaj je občutek tak. Zato pa so tekme.

Rezultat & igra = kdaj gol za 2:0?
Razlaga je zdaj že redna. Ctrl C + Ctrl V. Kopiraj, prilepi. In ne samo pričakovana, ampak upravičena. Dokler si Maribor pripravlja toliko priložnosti, potem težko rečejo pri vijoličastih, da niso dobro igrali ali da ne morejo biti zadovoljni. Razen z… V tem razen, ki je neke vrste nogometno neromantični »ampak« (angl. but), utegne biti ključ mariborske sezone. Zaenkrat gotovo je. Maribor na dveh od petih tekem ni znal doseči gola za 2:0. Imel je priložnost, 60 minut, proti Rudarju. In zdaj po 2:1 še tudi skoraj spet natanko 60 minut proti AIK. Imel je posest, akcije, podaje, strele. Vse. Zmanjkal je le gol. Andrej Kotnik je zgrešil, tolkel po tleh, Kronaveter se je držal za glavo, ker polvoleja ni najbolje zadel.

Vprašanje se zato porodi, še zlasti, ko vstopi igralec kova Rudi Požeg Vancaš, zakaj se ne zgodi in dočaka gol za dvojno vodstvo, ko bi bil ravno drugi gol (ali tretji tokrat) tisti, ki bi ne bil odločil, vsekakor pa nagnil tekmo. Vsako. Evropsko pa sploh. Razlogov je kar nekaj, ampak ključni se nemara skriva se v odločitvah, načinu, psihologiji vodenja ekipe in tudi v ekipi sami. Ter še zlasti v menjavah. Ne to, kdo gre noter, temveč kdaj in namesto koga. Maribor ima zdaj res prvih enajst, postavljenih in definiranih – ob dolgoročnih poškodbah (Zahović). Kot da bi prvi gol lažje prišel kot drugi, kar vsekakor ni običajno – kjerkoli, ne samo pri Mariboru. S tem ima Darko Milanič še veliko dela. In celoten strokovni štab.

Izziv zanj namreč je, da je Maribor moštvo, ki zdaj skoraj ves čas želi napadati, kar je sicer razumljivo in samo po sebi nič izstopajočega, toda tudi ko ima žogo dalj časa, tekmec začuti in čaka, da bo nekje, nekaj, nekako šlo narobe. In AIK je to izkoristil. Še bolj, kruto, sta to kaznovala Rudar in Triglav. Morda bo za tekme, ki bodo pristale v »mirnih vodah«, kot si je v Velenju zaželel Milanič, moštvo moralo igrati na več načinov. Sprejeti rezultat, manj tvegati, počakati. To je AIK naredil daleč najboljše v Ljudskem vrtu, čeprav je odigral pod pričakovanji in tvegal s taktičnim saltom. A se je obnesel. Kar kaže, da AIK zna odigrati drugače. In zato odnesel rezultat, ki mu očitno ustreza. Če mu je že proti Ararat-Armenii v prvem krogu. Zato bo ključno vprašanje, ali je tega zmožen tudi Maribor. Vprašanje, če mu bo »kdo da več« koristilo v Stockholmu.

Norling (pre)samozavestno (ne)preprečljiv
Rikard Norling je, ne bomo okolišili, kar pojava. Fejst pojava. Dostopen, prijazen in, pa nič slabega, nadut. Na koncu tiskovke po tekmi je recimo obžaloval, ker ni bilo še več vprašanj. »Če pa ta fant tako rad govori angleško,« se je pošalil iz Stipeta Jerića. Dober štos. V bistvu je Jerić res izpadel »skandinavsko«, svoje delo pač jemlje zelo resno, kar je tudi prav, če smo pri stereotipih, kot je tisti, da so, kot je rekel Norling, Švedi še 15, 20 let tega brcali po slabih, popeskanih igriščih. Ampak da se razlika manjša.

Se. Seveda. Švedi znajo igrati fuzbal. Reprezentančni. Klubski pa kljub temu trpi, pohvalno sicer je, da imajo dokaj solidno število švedskih nogometašev, nekje jim nekaj zmanjka. Preko prsta, kot se je dalo slišati na novinarski tribuni, je njihova težava, kar je seveda priložnost za Maribor, da imajo tri izstopajoče nogometaše, ki lahko naredijo razliko. Sebastian Larsson jo je s podajo, Henok Goitom z golom, nekoliko je ostal dolžan še Tarik Elyounoussi, vendar je tudi on imel dobro tekmo, le da je spoznal, kaj lahko pripravita Blaž Vrhovec in Alexandru Cretu. In zmeljeta in zaustavita.

Zato AIK najbrž ne bo Mariboru zapretil s posamezniki, četudi te premore. Ne. Milanič ni zaman opozoril, da v prvenstvu in nasploh doma AIK igra povsem drugačen nogomet. Z več tempa, z več pritiska, vse to delajo hitreje. Tečejo po žoge, ki gredo v avt. Na pamet jim ne pade, je šlo razumeti Milaniča, da bi zavlačevali, umirjali, stopali na žogo, se tako consko branili in čakali, ker da bo 2:1 dovolj. »Umirjal je stvari in nam hotel uničiti ritem igre. Kdor je spremljal, kako so igrali v prejšnjem krogu kvalifikacij doma, je videl, kako so potem hiteli. Hitro so izvajali kote, avte, pritiskali. Na to moramo biti pripravljeni. Danes so prišli v Maribor z namenom, da umirjajo ritem igre, v nekem trenutku so tudi malce zavlačevali, na povratni tekmi pa pričakujem višjo raven igre Aika,« je napovedal Milanič.

Morda je zato Norling povedal precej sprijaznjeno, skoraj čisto samoumevno, da je to šele prvi del in da ta rezultat zdaj daje vedeti, kaj morajo narediti. Deloval je čisto skulirano. Odgovarjal kratko, skoraj odrezavo, če ne bi bilo komično. Kot da tako lažje živi s pritiskom, ki ga takšni navijači, kakršni so bili ti, ki so prišli v Maribor, seveda nalagajo. AIK že lep čas ni doživel evropske jeseni, letos niso več tako suvereni v prvenstvu, ko je Malmö razrešil svoje težave.

Toda to ne spremeni dejstva, da je Norling kot hladen špricer. Res skuliran tip. Izgubijo, pa vseeno najde razlog za smeh. Da je dvoboj še živ in rezultat, kakršen je. Skandinavski tip humorja, pač. Ampak pomembno bo, kdo se bo smejal na koncu. Doma ga čaka gotovo drugačen tip tiskovnih konferenc. In vprašanj. In nemara tudi manj smeha, če se bo še enkrat od bolj prilagodil Milaniču kot obratno. Nevarno za Norlinga je, da je sam pred tekmo rekel, kako bo pomembno ravno to, kako bo Maribor igral. In Maribor je naredil ravno to. Kot je rekel Dino Hotić. Da je dojel, da se nogomet lahko tudi malo igra. Poigrava. In to je Mariboru prineslo zmago. Sicer s prejetim golom. Tekma v Ljudskem vrtu bo svoj kontekts zares dobila na gostovanju. Po derbiju. Kakšen teden, koliko nogometa! Dobrega nogometa!

Drajek

Sojenje. Nemški sodnik Sacha Stagemann je odelal vrhunsko tekmo. Skoraj ga ni bilo. Pa ne da je to vedno nujno dobro, ker ni. Ampak tokrat… Kakšna razlika. Kakšno sojenje. Kakšen stil. Nič govorjenja, nobene razlage. Nič. Res pa je, da je bila tekma zelo poštena. In niti malo groba. Četudi trda. To. To je to.

Švedski navijači. Takšni gostujoči navijači lahko pustijo velik vtis. Res vtis. Tudi na fantih v vijoličastih dresih, kot je po ovinkih povedal Milanič. Prednost Ljudskega vrta je ob tako zagnanih gostujočih navijačih celotno navijanje stadiona. Violam je to tokrat zelo dobro uspelo. Zelo.

Obisk. 7.816 je zelo soliden obisk, sploh glede na tempo tekem (in ceno vstopnic), bi pa lahko bil boljši. Ampak zato bi moral biti tudi razpored tekem nekoliko drugačen.

Igralec tekme: Rok Kronaveter [Maribor]

25. julija 2019
Pet ugotovitev: Maribor vs. Celje [1:1]

Ni forme, ni zmage
Morda je bila ključna dnevna forma. Kriva je sobota. Morda je bilo krivo Celje, katerega prehodov se je vnaprej bal Maribor, moštvo, ki je bilo v 24. krogih le enkrat samkrat tik pod vrhom. Morda je razlog v Ljudskem vrtu ali, kot mu pravi devet tekmecev, Točka, vredna bunkerja. Pa Celje ni igralo bunkerja, eh, kje pa. Celje bi kaj kmalu zmagalo. Maribor je imel en strel v okvir. Celje devet. Statistika ne pove nič, sploh za take tekme, saj ne bi povedala, da je bil prvi polčas en zelo dolg zeh, čakanje na hrenovke, kokice in pivo. Iz tistega edinega strela je dal Maribor gol takoj v drugem polčasu. Ni bilo dovolj, še zdaleč ne. Igralec tekme? Kenan Pirić. Rešil je, kar se je rešiti dalo. Najboljši v polju? Alexandru Cretu. Zakaj? Ker je bil edini zmožen slediti, zaustavljati, sesuvati igro Celja. Ta, ki dolgo ni »poštekal« sistema, ga je zdaj edini udejanjil. Kolikor je pač lahko. Maribor je zgrabila, še preden je prišel april, v prvi tekmi ritma, spomladanska utrujenost.

Darku Milaniču tekma, milo rečeno, ni uspela. Šel se je prilagajati Celju, ki mu je Maribor stisnil pet komadov novembra. Resda na Stadionu Z’Dežele in res je tudi Celje tretje najboljše gostujoče moštvo v tej sezoni. Toda Celje je tudi moštvo, ki se pod pritiskom zlomi. Pustimo jesen, tri gole mu je dala Gorica, dva okorna je dodala Olimpija, Krško je osvojilo edino točko prav proti grofom. Celje, torej, ni bav-bav. Že dolgo nismo videli, da bi se Milanič tako zelo prilagodil tekmecu, ki tega morda sploh ni potreboval. Odločil se je za postavitev, ki je morda več obetala, na koncu pa bila odvisna od individualnih potez. Ko je Robert Pevnik pred derbijem siknil, da Maribor nima takih igralcev, je torej imel prav. Vsaj nima jih vedno. Četudi odštejemo prvi polčas, ki je bil mučenje žoge, tekma s toliko napakami, da je bila tretja uspešna podaja že joga bonito, je Milanič morda izbral še zadnji pravi trenutek, da je vrnil v moštvo tiste, ki naj bi tja spadali. Včasih garancija pač prinaša le to: remi [ocene igralcev tukaj].

Toda ravno to zna biti ključni problem. Če Maribor računa, da bo na dobri, stari, preverjen način, ko četudi ne gre, ga bo Tava že zabil, pa ga tokrat ne bi, če bi igrali do naslednjega rojstnega dneva, potem bo to nemara dovolj za Slovenijo, čeprav se Olimpija, za razliko od dveh sezon nazaj, ne predaja, niti približno pa ne za Evropo, za katero se Maribor sploh ni okrepil. Že res, da ima Maribor izkušnje, vendar ko igralci iščejo ritem in ga ne ujamejo pravi čas (Mitja Viler, delno Gregor Bajde, četudi je zabil, celo Martin Milec) in ko imajo nosilci tihi dan (Dino Hotić ni dojel, kakšna tekma je to, Aleks Pihler se je izgubil v lovljenju celjske sredine, Luka Zahović je sicer bil pripravljen, vendar več od podaje za gol ni zmogel) potem lahko Milaniča skrbi. Taktika namreč ne prinaša individualnih potez, še več, pri Mariboru jih celo onemogoča. Kajti najbolj skrbi to, da je Milaniču ostala še ena menjava in je ni izkoristil. To pomeni, da boljšega nima. Tudi takrat, ko bi naj imel najboljše že v polju. Ampak nima. Kar je vse bolj očitno. Mariboru manjkajo Amir Dervišević in Blaž Vrhovec na sredini, Marko Šuler v obrambi, kjer Saša Ivković še nima tiste liderske prezence, ter, najbrž še najbolj, Jan Mlakar v napadu. Kar je ugotovitev zase.

Strelska spomladanska utrujenost
Širše gledano, kot je pred tekmo rekel tudi Darko Milanič, je vse to priprava na Evropo. Cela pomlad. Še posebej, ko pride pet tekem v štirinajstih dneh. Ritem, na katerega je Maribor vedno pripravljen z besedo »privilegij«, a tudi ritem, ki včasih terja totalni makiavelizem, kjer cilj (tri točke) poveličuje sredstva (estetika v igri). Marcosu Tavaresu se smeji, ko ga vprašate, če ima rad ritem sreda-sobota. In to po slab(š)i tekmi. Seveda ima. Dino Hotić tudi. Maribor je pač tak klub, vse odkar je tukaj Zlatko Zahović. Težje je, manj se jamra. Ne jamrajo, igrajo tekme.

Da bodo prišle tekme tudi z višjim rezultatom, Milanič verjame še naprej, toda tudi tekma s Celjem ni bila takšna. O, ne. Ne samo to, Maribor je postal moštvo, ki stežka zabije drugi gol. Kako drugače od jeseni. Takrat je na 19. tekmah le štirikrat zabil manj kot dva gola. Zdaj pa že tretjič na peti tekmi le en gol. Gorici dva, Olimpiji nič. Pet tekem, pet golov. Maribor se tudi po reprezentančnem premoru, tej fazi, ki lahko prinaša bipolarnost moštvom, (samo)zadovoljuje z izidi, ki prinašajo zmage, ti pa naslov. Milanič je pričakoval več od kombinacij v zadnji tretjini, za zmago bi potreboval odličen ritem, razigranost itd. »Visok pritisk na našo zadnjo linijo je pripeljal do tega, da nismo več igrali in iznesli iz zadnje linije, kar smo v prvem polčasu lahko delali. Druge žoge so nam tudi v prvem polčasu pobirali. Vse žoge so tako rekoč oni pobrali. Prehitro so bili pred našim golom.« Analiza, kakršnih včasih ob takšnih tekmah, označenih za zelo dobre, ni bilo. Samozavedanje je na visoki stopnji. »Premalo smo imeli žogo v svoji posesti, premalo umirili nasprotnika. Nuja je, da nekatere vrnemo v ritem in ko nekdo res dolgo ne igra, smo šli v rizik in je težko pričakovati, da bo vse teklo zelo enostavno.«

Notranje rezerve 2019: Gregor Bajde
Gregor Bajde je star 24 let. V Mariboru je že četrto sezono, vmes je bil resda na posoji v Italiji, zbral je pa vseeno v vijoličastem 65 ligaških nastopov in zabil svoj šestnajsti gol. Gregor Bajde je v fazi kariere, ko se bo počasi pokazalo, kakšen tip igralca bo. In kakšna bo druga polovica njegove kariere. V Mariboru se nikoli ni obnesel ne kot napadalec ne kot del sredine. Bil je nekaj vmes, trmasto prepričan, da se bo sistem, nekako, nekje, že prilagodil njemu. Ne vedno, prišle so tudi tekme, tudi tiste večje, ko je storil prav to in bil nagrajen tudi s pohvalami trenerja.

Prišel je v času, ko se je igralo v sistemu 4-3-3, ki mu je najbolj pisan na kožo. In tokrat mu je, spet proti Celju, le uspelo. Maribor je spet moral iskati v notranjih rezervah in Bajde se je prvi ponudil, ne samo zato, ker se je lahko, ampak ker se od njega – za razliko od Nina Žuglja ali Žana Kolmaniča, ki bosta očitno spet stran od kadra – to pričakuje. Milanič bi ga lahko ob polčasu celo bil zamenjal, kot je razložil po obračunu, toda Bajde je dobil slabo uro in takoj, v 46. minuti, bil tam, kjer ni bil nihče drug. Zasluge gredo seveda tudi soigralcem kot tudi nepozorni celjski obrambi, vendar s tem golom je pokazal, da je tu in da je lahko notranja rezerva. Če bo to zadnja prehodna sezona, bo prihodnje poletje eno tistih, ko bo moral počasi pokazati, kako in kaj. Pogodbo ima do 31. maja 2021, po odhodu Jana Mlakarja poleti pa priložnost za še večjo minutažo.

Celje za Evropo potrebuje obrambo
Dušan Kosič ni ovinkaril. »Vsaj pol lige ima enak cilj kot mi,« je rekel, kaj mu pomeni, da so v 24. krogu prvič s točkami pri Domžalah na tretjem mestu. Ne pozabimo, ko so prišli v Ljudski vrt v petem krogu, so bili zadnji. In na prvo zmago so čakali še tri tedne. Našteval je klube, celo tja do Rudarja je šel, ki imajo tak cilj kot oni. Vendar v Celju vse to počnejo zelo potihoma – v bistvu, da gredo po Evropo, so v hešteg stiščali le v Domžalah –, še zlasti po prestopnem roku, v katerem so ostali brez Elvedina Džinića, Jana Andrejašiča ter Tilna Pečnika. »Resna ekipa je, ko prejemaš malo golov. Včasih želimo publiki nekaj dati, pa smo za to kaznovani,« je Kosičeva ugotovitev.

Če bi bili zlobni, bi sestavili napake ožje celjske obrambe. Pa ne samo tega, kar sta spregledala Žan Zaletel in Tadej Vidmajer, ko sta jima ušla Luka Zahović in Gregor Bajde. Ne, ne. Nabralo se jih je že kar lepo število: od tekme z Gorico, pa nato Olimpijo, delno tudi Krško. Celje ima v Rudiju Požegu Vancašu igralca za skupinski evropski del, v Mitji Lotriču in Janezu Pišku kandidata za solidne kvalifikcije, vse ostalo pa niti v Sloveniji ne zadošča nujno za Evropo. Čeprav se tudi letos z lupo išče koliko toliko konkurenčen četrti klub, potem ko je Rudar pokazal, koliko lahko terja Evropa. Celjani imajo sistematičnost, kar je prinesel Kosič, vendar še vedno znajo popustiti, pogosto nerazumno, tam, kjer bi potrebovali stabilnost. Še posebej, če želijo resno razmišljati o Evropi. Tega se v klubu zavedajo, toda s kadrom, kakršnega imajo, se bodo pač morali sprijazniti na kdo-da-več nogomet. Sedem prejetih golov na petih tekmah pač ni evropska forma. Niti ob desetih danih golih.

Obisk v Ljudskem vrtu letos (še) boljši
Bolj zanimiva kot kvalitetna je bila debata med tednom, sodeč po povzetkih iz najbrž enega redkih »korpo« dogodkov, ki imajo običajno izključno formo, vsebino pa na plakatu ali novinarskih »goody bagih«. No, ta ni bil tak. Tista debata o navijačih. In zlasti tistih navijačih, ki nočejo na stadion. Eni, ker je kavč pač bolj udoben, drugi, ker ne marajo vsega, kar pride z nogometom. Stvar kulture in dojemanja nogometa. Nam je sicer bližje to, kar je rekel Matjaž Kek. Družinski sektorji so super stvar, toda mora rohneti, tudi pokati in bliskati, a v mejah (varne) normale. V Mariboru se vedno v praksi vidi razlika, saj si Viole pogosto vzamejo »akademskih petnajst«. Razlika je očitna. Kot je tudi v obisku, saj je letos v povprečju obisk v Ljudskem vrtu še boljši kot lani. To ni nezanemarljivo, saj je v lanski sezoni povprečni obisk znašal 3.509 gledalcev, letos pa je pri 4.745. To je velik preskok. Pa je Maribor igral lani v ligi prvakov, res pa je tudi, da nato ni ubranil naslova.

Letos je na dobri poti in to se pozna tudi na tribunah. Nekoliko pomagajo tudi termini tekem, ki so ob sobotah popoldan zanimivi za najširši krog. Še bolj kot ura pomaga dan, saj Slovenija ni dežela nedeljskega profi fuzbala. Pozna se, da v Ljudski vrt prihaja vse več otrok, obiski šol imajo še večji vpliv kot odpiranje Vijol’čnih baz v okoliških krajih, pri čemer je štajerski derbi običajno tisti, ko tudi (klubski) Radio City oceni, da je štajerska meja nekje pri Tepanjah. Cena vstopnic je na dan tekme precej visoka, 13 evrov za tak nogomet pač ni nizek znesek (čeprav to piše akreditirani novinar). Zato je seveda predprodaja, pa akcije, nagradne igre in podobno. Kulisa v Ljudskem vrtu je vsekakor lep(š)a, toda finančno poročilo prihodnje poletje bo pokazalo, koliko se obisk pozna v klubski blagajni. Vsekakor pa se ne moremo znebiti občutka, da bi podjetja rada iz Ljudskega vrta naredila trgovino, šoping center, pa so prišli v kraj, kjer je kultura fuzbal tekem pač drugačna.

Igralec tekme: Kenan Pirić [Maribor]

Celjski navijači. Ko ga je Žan Benedičič zabil, je vstala ducatnija celjskih navijačev. Pa še kje kakšen. Škoda je, da Celje nikoli ni posvojilo nogometne navijaške kulture in jo obdržalo. Rokomet gor ali dol. Celje je poleg Gorice in Maribora pač edini tradicionalni prvoligaš. Gorica ima zveste Terror Boys. Celje bi si zaslužilo več.

Sojenje Mateja Juga. Vsaj nekaj mu lahko damo: Matej Jug je neustrašen. Ne ozira se na tribune, kar ni vedno praksa pri sodnikih, niti tistih, ki jih gledamo po televiziji v torek in sredo zvečer. Je pa težava prav v njegovem karakterju, ko želi dati, praviloma takrat, ko je to najmanj pomembno, vsem vedeti, kdo in kaj je. Maribor je jezil s kriterijem, ko je že v prvem polčasu dosodil 20 prekrškov, toliko jih je Maribor imel tudi na koncu. Tekma ni bila ne groba ne trda. In vprašanje bo ostalo, ali je bil nad Aleksandrom Rajćevićem res storjen prekršek. V Ljudskem vrtu bo po tej sezoni (derbi) pač ohranil renome. Ne najboljšega.

Čestitka Tavaresu. Lepo so mu Viole čestitali, včasih celo pozabimo, da je Brazilec, da je njegov materni jezik portugalščina in da so časi, ko je bila njegova najbolj pogosta slovenska beseda – Jezus. Zdaj je, že lep čas, ta beseda – navijači. Dočakal je 35. let. Dobil stisk roke od novinarjev, človeku se pač vošči za rojstni dan. In rekel je, da ni imel pripravljenega slavja, če bi ga zabil. Skromen, vljuden, resen. »Katering smo naročili, pa bomo videli kaj bo,« je rekel, kaj bo po tekmi. O kateri je govoril z resnim, skoraj žalostnim obrazom. Se vidi, ne samo, zakaj je še več kot kapetan. Klinc pa rojstni dan, kaj pa dve točki? Nihče namreč niti na tiskovki ni omenil, da je prednost spet padla na osem.

31. marca 2019
Mi. Smo. Maribor.

Pet ugotovitev: Maribor – Spartak [1:1]

Ni. Predaje. Ni predaje. Ni. Predaje.

Uvodne tekme Maribora v ligi prvakov… Uf. Hudo. No… Kako bi se reklo… Moraš biti pripravljen nanje. Dobro. Ker očitno nekaj bo. Nekaj se bo zgodilo. Nekaj bo spokalo. Ali gol Anteja Šimundže v Kijevu, po taki, ekipni akciji. Ali gol Luke Zahovića proti Sportingu, ko je tekme že praktično konec. V Ljudskem vrtu. In zdaj še plasirana mojstrovina Damjana Boharja. Maribor ima, ko gre za otvoritvene tekme v ligi prvakov, glede na dejstvo, da je osvojil sedem točk v ducat tekmah (štiri prvič, tri drugič), izjemne uvode. Tudi spektakularne, vendar točkovno izvenserijske. Nekaj ima ta Maribor. Ta aufbix. Ta kaj-nas-briga-zaj-smo-mi-tui-tu. In če s(m)o tu, nimamo kaj izgubit’. Težko se milijoni borijo s tako voljo.

Do Schalkeja je treba nazaj, globoko v pozno jesen, zimo 2014, ko se je liga prvakov poslovila za tri leta. Tam se najde zadnji evropski poraz Maribora v Ljudskem vrtu. Osem tekem že ni noben tukaj slavil. Nak. Marsikaj mu manjka, legendarnemu stadionu. Marsikaj. Stara tribuna… Raje ne bomo. Ampak takšen, kot je, je v svoji relativni majhnosti, vendar z izjemno akustiko, ki jo (pre)pogosto izkoristijo tudi gostujoči navijači, sploh če jih je dve tretjini na severu in tretjina na zahodu, je za fuzbalske milijonarje kot tisti stadion, kjer se je zanje vse začelo. Ni ravno miniaturen, četudi najmanjši v ligi prvakov (a so manjši tudi v španski primeri), vendar ima karizmo stadiona, kjer pokažeš, ali si ali nisi. Milijonar ali ne milijonar.

In Maribor, kjer folk o fuzbalu ve dosti, dokler znanje ne zamenjajo želje, je spet pokazal. Ne samo Rusom, ne samo Spartaku, ne samo Evropi. Pokazal je predvsem sebi. S sloganom: Mi. Smo. Maribor. Zaostanek 0:1 je znal obrniti. To je bilo bistvo obračunov s Hapoelom iz Beršebe, nauk, da ni konec, dokler Maribor ne reče, da je konec. Nasprotnika, kdorkoli je, je treba premagati. Pika. Ali pa pokazati, zažugati, da si mu enakovreden. S 27 poskusi na gol je Maribor pokazal predstavo, kakršne že doma ni doooolgo pokazal, kaj šele v Evropi. Seveda je to posledica, če smo taktično pedantni, trka dveh sistemov, Milaničevega 4-2-3-1, ki rabi potezo več, in Carrerovega 3-5-2, ki računa na igralca na boku več, toda v prvih 20 minut je vrat bolel, ker tole je bilo teniško nabijanje, izmenjevanje, ping-pong priložnosti. Ja, Tavares ima slovenski rekordno hiter gol, toda uvodna akcija, ko je Ahmedi med nogami spustil žogo Martinu Milcu in se je Artemi Rebrov že po 54 sekundah pobiral s tal, srečen, ker je ubranil… To je to. Maribor se na prvi tekmi ne pusti trepljati po ramenih in po glavi, pokroviteljsko, češ, welcome to the nfl, kid. Ne.

Mariboru morda ni šlo vse povsem prav, kot bi si bil želel, ni pa šlo dolgo nič narobe. Ja, imeli so eno napako. Saj so jo imeli v Mostarju, pa ne samo eno. Pa proti Hapoelu, ko je žoga Nwakaemeju sedla na nogo, ko je Milec izbijal. Zdaj Vrhovec ni izbil, Samedov, prefrigani Rus, kakršnih bi Spartak rabil več, je odbitek pospravil pod prečko, česar Ješčenko v prvem polčasu ni.

In Spartak je imel dve match žogi, zaključni, zicerja, kaj sta naredila mariborski obrambi Promes in Fernando. O. Moj. Bog. Za aplavz. Nič kriva obramba Maribora, tokrat ne. Pač dobra sta. Frdamano dobra. Našikala sta jih, da je bilo luštno gledat. Iskreno. To je pač fuzbal. Skupinski del lige pvakov ni več, kar je bil. Ni več dosadnih 0:0. Ena tekma v torek, nobena v sredo. Gol na gol elita. Vendar Maribor se… Ne, ni se pobral, ker ni padel. Morda Milanič ne bi bil tako rabil kričati na svoje fante. Se zgodi. V taki tekmi, polni ritma, pa sploh. In so se pobrali. Zelo. V Ljudskem vrtu. Ki je imel najlepšo priložnost za zmago, če odštejemo zgrešeni zicer Klitona Bozga proti Bayer Leverkusnu in še zlasti še večji zicer, priložnost stoletja, za Luko Zahovića pri vodstvu 1:0, ko s par metrov ni spravil žoge v gol. Ker prideta Sevilla in Liverpool, je vprašanje, ali ni to bila največja (edina?) možnost za zmago, zato ne čudi, da so bili igralci s točko manj zadovoljni kot trener.

Dobrodošel, evropski Damjan Bohar

Ko sem v torek šel na tiskovno konferenco Maribora, v dežju, opoldan, se mi je zdelo, da škilim. Res. Na vozniškem sedežu avtobusa, ki je čakal, da odpelje moštvo v karanteno, je sedel Damjan Bohar. Manjkalo je samo še, da bi proizvajal zvoke. Vruum vruuum. Saj veste, ko smo se kot otroci igrali in se delali, da šofiramo. Ni skrivnost, da ima Bohar rad avtomobilizem. Recimo, da sem sodijo tudi avtobusi.

No, seveda bo klišejsko znucan simbol, toda Bohar je včeraj pripeljal Maribor do točke. Ni bil ravno vođa puta, ni bil vodič. Ampak ni bil pa »along for a ride«. Sam nisem pozabil njegovih dosežkov iz sezone lige prvakov, ko je zabil Maccabiju, Celticu in nato še Schalkeju. Kakšna sezona za Prekmurca, ki je nekoč obiral krompir ter na vprašanje, kdo je bil idol, ko je odraščal, rekel, da je bil idol samemu sebi. Tudi prav. Ko je imel še posebej slabo tekmo spomladi v Kidričevem, ko so avtmigeci s strahom čakali, če bo pomeril še kakšno tja daleč v šumo, se je odmahovalo. Da je z njim konec. Da ne bo šlo več.

Jezen, besen, skoraj užaljen je bil, ker je bil poškodovan v Mostarju. Naslonjen na steno je čakal. In kdo ve, kaj vse razmišljal. Ampak morda je tam bil začetek preobrata, da se je spet zgodil »evropski« Damjan Bohar. Da bi bil še vedno joker s klopi, bi bilo pri njegovih letih in izkušnjah neresno. Ne moreš biti večni adut, rezerva, za-tisto-nekaj. Ne pri Mariboru. Manjkala je samo še konkretnost. Tako kot Bohar je denimo tudi Bajde silno željan zadetkov. Bajde je svojim najbližjim še dolgo po tekmi kar na Mladinski razlagal, kako si je želel. A tudi poslušal nasvete. Prilagoditi se je treba, razumeti logiko, moto, filozofijo, taktiko. Drugače se v Ljudskem vrtu, kot je najbolj izkusil Sintayehu Sallalich in se izgubil med svojimi lastnostmi in idejo moštva, pač ne da.

»Bohar je specialist za evropske tekme. Zelo dobro izrablja medprostor in sodeluje z napadalci. Po tekmi proti Celju je bil zelo dober, spodbudil sem ga h konkretnosti in tokrat je bil konkreten. Ekipa ga na evropskih tekmah zares potrebuje, saj ima hitrost. To so njegove tekme. Odločil je že nekaj evropskih srečanj. Take tekme niso za vse, on pa se na njih odlično znajde,« je rekel Darko Milanič za strelca gola. Bohar je zadel vratnico, sprašil zadetek in imel še zmago na nogi, ko je za las, tak, iz hofa, pomeril in je žoga šla res za las mimo zmage. Tekma, kakršne ni imel … Pa vsaj tri leta. Maribor lahko upravičeno vsaj upa, če ne kar pričakuje, da bo naslednja prišla prej. Da ne bo Bohar samo zraven. Da bo vozil. In tokrat je več kot zvozil. Igralec tekme.

Milaničeve menjave tokrat v nulo uspele

Pogled na klop ali pa na list rezervistov, kakorkoli hočete, ni bil kdovekako obetaven. Res ni bil. Amir Dervišević se je tudi tam znašel. Človek, ki je tam, ko se drugim zalomi. Morajo računati nanj, ker na Aleša Mertlja pač ne. Razlika med njima? Po tekmi se je Mertelj lepo mirno rokoval z novinarji, navijači. Dervišević je med živim intervjujem Martina Kramarića grobo potrepljal in kričal kot jesihar. Pač.

Dervišević je bil na klopi, ker Denis Šme in Jean-Claude Billong zaradi zdravstvenih razlogov nista bila. Vrnil se je še pravočasno Aleks Pihler in zamenjal, sicer kot zadnji, Blaža Vrhovca, ki je imel nevarne napake bolj kot se je tekma lomila. Ni imel več moči za izbijanje žoge, čeprav bolj kot kondicija pri Vrhovcu skrbijo same odločitve. Že res, da ima Marko Šuler bolj očitne kikse, tiste, ki se mu pripetijo, ko je samozavest bolj kamuflaža za pomanjkanje rešitev, toda Vrhovec moštvo prevečkrat pusti na cedilu in morajo skupaj popravljati njegove individualne napake. Kar ne pomeni, da je imel Vrhovec v celoti slabo tekmo. Ni imel, proti koncu prvega polčasa se je zelo sestavil in s Kabho sta zdržala metamorfoze Spartaka na sredini, ki je bil enkrat s premalo, nato pa s preveč igralci.

Kar želimo povedati, je to, da so Darku Milaniču menjave več kot le uspele. Sploh dvojna Kramarić->Bajde in Mešanović->Ahmedi je bila vse, kar je še imel. Ni izpadlo obupano, čeprav je bil Ahmedi še vedno aktiven in do tistega trenutka, sploh po zadetku, igralec s potezo več. Mešanović se je tokrat dovolj znašel, da je ustvaril prostor, pritiskal na obrambo, medtem ko je bil Martin Kramarič vse tisto, kar se je za fanta, ki je malo posebne narave, govorilo, da bo. Kramarič ni bil kdo ve kako priljubljen med soigralci pri mladincih Maribora. Kar sploh ni čudno. Ni. Kramarič je igralec, ki prekleto dobro ve, kaj hoče. Tudi takrat, ko to morda ni najboljše za ekipo. Je igralec ena-na-ena, kakršne Slovenija sicer uvaža. Olimpija, Domžale, Maribor. Čeprav so pogosto pred nosom. In tudi Kramarič je bil, ves ta čas. Proti Spartaku je pokazal, da je včasih bolje na glavo, samozavestno. Kramarič ima morda celo najboljše driblerske sposobnosti v tej ekipi Maribora. In včeraj jih je lahko pokazal. On je zmogel komunikacijo s sicer odrezanim Tavaresom, ki niti pred leti ne bi mogel, še v najboljši formi, sam proti taki kvaliteti. A v dvoje je šlo. Cik-cak, cik-cak. Do Boharja. Maribor je Spartaku vrnil tam, kjer je Spartak želel streti Mariboru. Na bokih. In menjave so tokrat Milaniču resnično uspele.

Carrera bolje naštudiral Maribor kot Spartak

Ni neobičajno, da trenerji med sezono menjujejo sisteme. Še najbolj, če že, je čudno, če to počnejo v obrambi iz treh branilcev na štiri. Vendar Massimo Carrera je pri 53 letih v svoji prvi tekmi v vlogi glavnega trenerja v ligi prvakov presodil, da bo to za Maribor več kot dovolj. Zadostovalo je. Spartak ima kvaliteto, ki pridejo z milijoni (bolj kot obratno). Sistem 3-5-2 jim je deloval tako dolgo, dokler ni Maribor pokazal na svojo kvaliteto: moštveno igro.

Spartak je, po vseh priložnostih, ki jih ni bilo malo, zabil tako, da Maribor ni izbil »pimplanja«. Fernando je pomeril, Handanović odbil in Samedov je odbitek pospravil v mrežo. Spartak je imel vsaj dva, pardon, tri zicerje, ki bi Maribor pokopali. DO konca prvega polčasa se je zdelo, da je Carrera prebral Milaniča in ga taktično zdrobil, ko gre za igro prek bokov, kjer se je pravzaprav vse dogajalo.

»Kljub doseženemu zadetku smo v nadaljevanju še naprej vztrajali pri svoji igri, poskusili še enkrat zabiti, nisem želel zapreti igre. Igrali smo dobro, ampak vseeno menim, da je izid pravičen. V ligi prvakov ni lahko igrati, ne glede na to, kdo je nasproti. Maribor ni imel toliko priložnosti kot mi, po dobljenem zadetku se nismo dobro odzvali. Vsekakor želim dejati, da smo šli v Maribor zmagat. Pred nami je še pet tekem in boj v tej skupini bo napet do konca,« se je branil Carrera. Ruski novinarji so se za mikrofoni tako stegovali, da je zdaj že kultni piarovec, ki nam je v torek rekel, da lahko sprašujemo samo o tekmi in da naj vsi ugasnemo telefone, rekel, da bodo mikrofon še zlomili na pol.

Niso ga, a jih gre razumeti. Tiskovke, sploh Uefine, znajo biti mukotrpno naporne. Prevajanje je šlo tako: ruska vprašanja se je prevedlo nam v slovenščino, Carreri pa je pomočnik prevajal v italijanščino. On je odgovarjal nato v italijanščini, pomočnik je prevedel v rušino, prevajalec pa še v slovenščino. Vprašanj so imeli pa še in još. Razumljivo, pet let Spartaka ni bilo v ligi prvakov, njihovi rezultati so milo rečeno klavrni in pričakovali so, da bo Spartak premagal (vsaj) Maribor. Carrera je lani res priboril prvi naslov po dooooolgih petnajstih letih. Ja. Vendar Carrera ni imel evropskih izkušenj. Te pa Milanič, čeprav ni imel še nobene tekme v ligi prvakov, vsekakor ima. In jih je izkoristil ter dal tisto, česar Carrera skozi dvojni prevod ne more. Navodila za moštveni duh do konca.

Navijaški efekt in Milaničeva izjava

Dve raketi sta včeraj prileteli. Prva, prava, je priletela iz severa, kjer so navijači Spartaka precej upravičili svoj sloves. Poleg političnega prepucavanja, ki ga Uefa ne mara, o Kosovu in Srbiji, je novo dimenzijo ultraštva uprizorila raketa, uperjena proti nemškemu sodniku Denizu Aytekinu. Ruski navijači so se dobro borili v prvem delu, kar malo pokvarili žur domačim navijačem, ker so bili res silovito glasni. Na obeh tribunah. Ne. Na vseh treh. Da tudi na vzhodu je bil kakšen, se je našel, kakopak.

Preprodaja. Grda beseda, sploh ko gre za stadion z že itak majhno kapaciteto v mestu, ki ima (predvsem) fuzbal. Ni prvič, že pred tremi leti so jo Avstrijci pridno mahali v Maribor, ker je to pač najbližja pot do lige prvakov (beri: Salzburgu nikakor ne gre). Izkazalo se je, da niti tovrstna prodaja, ko je moral plebs v vrsto, čeprav so šli bolj za kolege kot zase, saj so imeli dostop do kompletov le lastniki sezonskih vstopnic, niti retro model ni preprečil tega. Vzhod se je prebudil v drugem delu, vendar občutek je bil, da je bilo proti Hapoelu bolje. Od začetka do konca. Bolj konstantno. Viole so se potrudile in letos kažejo na stadionu precej bolj konstruktivni odnos, čeprav se nikoli ne ognejo zbadanju tekmečevih navijačev. Že zato, ker je sever prepogosto prazen, priložnosti pa redke. A vseeno. Nobena baklja ni priletela z juga. Se je pa na zahodu poznalo, da liga prvakov pač prinaša… Drugačen tip publike. Ni bilo malo takih, ki so se v vipu očitno zadržali krepko do Spartakovega gola. V tem Maribor ni izjema, vsaka tekma premier lige kaže v drugem polčasu prazne sedeže, ker je petnajstminutni odmor pač prekratek za žvenketajoče minglanje.

No, druga raketa je priletela na samem koncu novinarske konference. Stipe Jerič je povedal, da ima Darko Milanič še sklepno misel. No,to je bilo novo. Tega nismo vajeni. Okej, smo bili, ko je Milanič po lanski tekmi z Domžalami, jezen nad žvižgi po zmagi, povedal samo, da je Tavares podaljšal za dve leti in odšel, osorno, jezno, domala užaljeno. Zdaj je bilo podobno, le da kritike tokrat niso letele na nobenega doma. »Kazen, ki jo je dobil naš športni direktor, da ne more biti zraven; upam, da nikoli ne bo povedal, zakaj jo je dobil.« Ostro? Seveda. Za Maribor, ki vedno pazi, da je Uefino osebje – uradna predstavnica iz Srbije je ponudila obupno angleščino, mimogrede – zadovoljno in potešeno, ker v Mariboru pač iščejo vsako malenkost, medtem ko gladko zamižijo, ko v Sevilli ni ne duha ne sluha o wifiju, čeprav je ta med glavnimi zahtevami. Tista Islandija bo tepla Zlatka Zahovića do 28. februarja prihodnje leto. Dolgo. Kaj je bilo, vedo povedati tisti, ki so bili. Islandci so, kolikor vemo mi, resnično težko prenesli poraz in se temu (ne)primerno tudi obnašali. Vendar zdaj je, kar je. Nenavadno je samo ta, da je Milaničev ton bil tako prekleto resen. A ima po svoje prav. Maribor ni samo na igrišču pokazal, da je resen evropski klub, vreden resne obravnave. Sama reakcija birokratske Uefe, na čelu katere je vemo kdo, bo zanimiva. Najprej v kazni za Spartak. Pa tudi sicer. Maribor je poslal jasno sporočilo: Mi. Smo. Maribor.

14. septembra 2017

Oznaka: ljudski vrt

Eko gol

Pet ugotovitev: Maribor vs. AIK [2:1]

Pet ugotovitev: Maribor vs. Celje [1:1]

Mi. Smo. Maribor.