Oznaka: luka dončić

  • Mitski. Zadnji. Napad.

    Mitski. Zadnji. Napad.

    Enaidvajset sekund. Velikih, neskončnih, epskih 21 sekund. Za zmago. Kako, ne vemo. Zakaj, še manj. Žoga je šla okrog. Dobil jo je tisti, ki jo je moral dobiti. Vedel, da ni njegov dan. Podal jo je. Raje. Ker… Raje. In naslednji je šel. V prodor, do table, v zgodovino.

    Dobili smo svoj mitski met. Dobili smo ep, imenovan Zadnji napad.  

    Bil je četrtek, 5. avgusta 2021. Ura pri nas še ni bila tri. Na drugem koncu sveta tekme, polfinala olimpijskih iger, še ni bilo konec. Slovenija je nekako še bila v igri. Kako. Ne vemo. Zakaj. Še manj. Pa vseeno. Le. Točko. Zadaj. En sam napad. 90 proti 89. Sekunde tečejo, zgodovina se sproti piše in še hitreje izteka.

    Dobili smo met, kakršnega nacije redko sploh dobijo. Take, kot mi, pa sploh. Dobili smo priložnost. Ne. Priborili so si jo. Trmasto, borbeno, skupaj. Za vas nas, ki nismo niti sanjali, da kdaj priložnost bo. Košarka na olimpijskih igrah je za vse nas, ki gledamo od dream teama dalje nekaj, kjer smo samo čakali, če bo kdo namahal Američane. In bili ponosni, če smo imeli tam svojega sodnika.

    Sanje? Mi? Olimpijske? Košarka? Ker saj je bilo rečeno. Skoraj pitijsko prerokovano. Sanje trajajo danes. Kaj danes, samo nocoj. Jutri je pa že nov dan. In prišel bo nov dan. Vprašanje, če še kdaj tak. Malo je takih napadov. In žog. Ter metov.

    Met, ki ni met. Met, ki je več kot upanje. Met, ki ti daje upanje. Met, po katerem se vse v življenju vsaj za hip povrne. Met, za katerega smo mislili, da ga sploh ne bo. Met, kjer stopimo skupaj. Met, ko smo. Doslej je bil tak met tisti od Jureta Zdovca. Ko žoga ni šla v koš in Slovenija ni šla v Barcelono 1992.

    Čas se je iztekel, zgodovina se je pisala. Žogo je imel tisti, ki jo mora imeti. Luka Dončić. Zlati fant. Ki nikdar še ni izgubil v slovenskem dresu. Poskusil je z meti, pa obupal. Pred njim je bil Rudy Gobert. Omara do košarkarja. Zalepil je banano Edu Muriću, postal Banananjam proti Vlatku Čančarju. Luka pa, kot da je vedel. Ampak prav to je trenutek, ki ga bomo večinoma pozabili, čeprav ga zares ne bo. Zgodba bo, kako je Nicholas Batum prilepil banano. Pokazal, kje, kaj, kdaj, kako in zakaj da Slovencem manjka. Surovo. Ampak Slovencem je manjkalo le za točko. Pozabljeno bo, kako so Francozi rajali. Ne zato, ker imajo vsaj srebro, ampak ker so Američane v Tokiu že namahali. Pozabljeno bo, kako se je Vincent Collet, dolgoletni, umirjeni selektor, spozabil in pošiljal sodnike v tri krasne. Ne bomo pozabili, kako se je sodilo na turnirju, kjer se zdi, kakor da so sodnike žrebali. In kako so gledali vse mejne situacije, kadar je šlo na tesno Francozom. In kako bomo večni Balkanci, ker da »nas vedno pokradejo sodniki«. Ti so nam, kakor je rekel Aleksander Sekulić, pobrali živce in smo se ubadali z napačnimi problemi. Sodniki so nam tekmo pokvarili, izgubili smo jo gotovo drugje. Najbrž s slabim metom. Za tri in proste mete.

    Bil je dan, četrtek, 5. avgust, ko ni bil njegov dan. Ne nocoj. Vedel je, Luka Dončić, tudi, tako je igral, da ga jutri ne zanima. No, jutri. Sobota. Zanima ga sobota, že že, ampak tista prva tekma, ker na teh igrah je narejeno vse za ameriške oči. Finale najprej nato tekma za 3. mesto. Glavni šov bi naj bil prej. Ob 04.30 po našem času. Ne pa potem ob 13.00.

    Saj ni bil edini. Zoran Dragić je kmalu sedel. Vlatko Čančar se je prebudil v drugem polčasu. Jaka Blažič je zadel dve trojki. Od sedmih. Vse to bo pozabljeno. Bo.

    Žoga je šla proti tabli. Šla je naprej. Saj je šla. Je šla. Od table. Pa potem v mrežico. Vsi smo znoreli. Zmešalo se nam je. Zmagali smo. Finale. Aaaa! Slovenska Bistrica je že postala Klemnova Bistrica. Klop je skočila. Francozi so popadali po tleh. Luka Dončić je bil heroj, ker je uvidel, da mu met ne gre. In je raje podal. Še, em, devetnajstič. Trojni dvojček. Pa Mike Tobey je pokazal, kaj je borba. Pa ne glede nato, da še nisi Miha, si danes postal res Miha. Pa da je Gregor Hrovat zadel trojko, ko je nihče ni. Ne Prle, ne Donke, ne Jaka. Vse to ni bilo pomembno. Ker je prišel mitski met.

    Trenutek, ki si ga bomo za večno zapomnili. Oto Pestner nima komada tako daleč na zalogo. Na to se kdo ve kako dolgo čaka. Ker šport je tako krut, naša realnot taka, da ni vprašanje zgolj, ali bo prišel vlak. Ampak če bo še postaja. Ni razlogov, da ne bi bila. Luka Dončić je prekleto mlad. Ampak sam ne more. Nihče ne more. Potrebna je ekipa.

    Ostal bo met, ki ni postal olimpijski finale. Šport ima rad karakterje, zgodbe, tudi kisle momente, ampak prešteva in predvsem nagrajuje zmagovalce. Odmevalo bo, kdor je gledal, širše v regiji in po svetu, ne bo pozabil. Kako blizu je bila »ena Slovenija« finalu. Z Ameriko. Proti Franciji, ki je v Tokiu namahala Američane, da se je košarka nekaj kakor resetirala.

    Klemen Prepelič je šel proti košu. Prle. V najboljši veri. Malo naivno, ampak predvsem na pogum. Druge opcije ni imel. Če ne vrže tisti, ki bi »moral«, ti kaj drugega ne preostane. Vsaj v avt ni šla žoga. Ali nekam v tri krasne. Vsaj to, ker tudi tako smo že gledali, kako grejo medalje mimo. takrat je žogo imel tisti, ki jo je moral imeti, ker je bilo tako določeno. Ne nujno na igrišču. Ja, trdi, grdi, kisli, peklenski spomini. Ko mahaš medalji. In se sprašuješ, če bi se ta hec še šel. Zakaj vedno mi. Zakaj ne gre. Zakaj smo tak narod. Nič od tega ti ne pomaga, nasedeš na upanje, ampak če upanje umira zadnje, kaj potem umira pred njim?

    Ker takšni so kolektivni športi. Mi. Množina. Skupaj smo. Prekanaliziramo se noter v te fante. Najbrž noben od nas ni Dončić v svojem življenju. Moramo pa prevzeti odgovornost in ne podamo žoge. In smo zdaj besni. Ker če že, zakaj vsaj banane ni dobil Dončić. Ni je. Pika. Poskušal je nase navleči igralca. Tudi Jordan ni metal vseh metov za zmago sam. So zadevali tudi drugi. Glavne mete je pa zadel sam, drži. A jih ogromno tudi zapravil.

    Ampak vse to, kar pišem sedaj, vse to, kar se kopiči v nas, ko bi radi prekleli vse, ko smo besni, žalostni, na robu infarkta… Ne, tega ne bomo pozabili. Ker boli. Ker je upanje, kakor pravijo, tisto, kar te ubije. Ampak dovolili smo si upati. En met. Do kolajne. V košarki. Na olimpijskih igrah.

    En met. Klemen Prepelič je šel, kakor bi šel vsak od nas. V najboljši veri. Ponosno. Pogumno. Korajžno. Jaz pa pojdem in polagam… Šel je. Zadel še tablo. Gledal. Vsi smo. Čakali. Verjeli, za hip, da smo dočakali orgazem nacije. Največji uspeh kolektivnega športa pri nas. Trenutek, ko sami sebi damo petko. Ne gre zato, da nas bodo, recimo, na morju trepljali, čeprav bi padla runda na »ko vam je ovaj Prepelič, majke li vam!«.

    Ne bo. Kar bo ostalo, je odvisno od nas. Francija je velesila v košarki. Ki smo ji prišli prekleto blizu. Bližje se ne da. Ena točka. Na živčni tekmi, ki je bila, kot je rekel kapetan Edo Murić, povrhu najslabša. Na najslabši tekmi je bila Slovenija zadaj le za točko. In imela met.

    Šel je Prle. Kakor moramo mi. Vsak dan. Skozi življenje. Šel je. Ampak je prišel nekdo boljši. In mu prilimal trdo banano. Uf. Taka, ki res boli. Ampak… Slovenija ima najboljšo priložnost sploh. Da potala banano komu drugemu. Da nam pokaže, kaj je karakter. Pa nam ne rabi, že od davno ne, sploh pa od Carigrada 2017 in Kaunasa 2021. Ja ja, pa pa je takrat rekel Donke in mahal celi Litvi. Nam je pomahala Francija. Ampak nismo zgrešili mi. Batum je moral skočiti, se pretegniti, na celi tekmi ne tako, da so si oddahnili. Ker ja. Poglejte posnetek. Francoze je bilo strah, kakor jih še nikdar ni bilo.

    Sloveniji to zdaj nič ne pomaga. Tudi na dolgi rok ne. Bili smo blizu, kakor… Boli. Pekli. Stiska. Duši. Grize. Jezni smo, ker smo upali. Ampak oživeli smo. Za kak hip smo živeli, kakor živeli skoraj nismo. Verjeli v to, da bomo v finalu. In to bo, vsaj zame, zgodba, ki bo ostala. Pa še imajo fantje možnost za bron. Imajo.

    Klemen Prepelič bolj pomembnega meta ne bo imel. Najbrž ne. Dobival bo vprašanja. Skozi leta, bo. Najbrž več kot Dončić, zakaj je podal. Ampak tudi ta bodo enkrat prišla. Vprašanje je le, kakšni bodo, joj kliše, takrat pa naši občutki. In kje bo slovenska košarka. Ali šport na sploh.

    Dobili smo mitski met. Ep od zadnjega napada. Takšen, pravi naš. Ko en poda drugemu. Ko vsi upamo in vsi hočemo in vsi vidimo, kako je žoga padla noter. Pa ni.

    Ampak takšno je, žal, življenje. Tudi. Nauk, ki ga lahko odnesemo, ni ta, da naj vrže tisti, ki bi naj bil najboljši. Ne. Nauk je, da upaš najti možnost. Kakršnokoli. Pekli pa le, da se vsi sprašujemo, ali še bo kdaj takšen met. Za finale. Olimpijskih iger.

  • Oni pa še kartajo!

    Oni pa še kartajo!

    Oni pa še kartajo. Da bo ja še bolj napeto. Ker kot da ni dovolj.

    Klemen Prepelič je pred kamerami zgledal resno zdelan. Kaj zdelan. Zgaran, povožen, »fertig«. Kot da bi Španija povozila Slovenijo, ki da je dobila Američane v četrtfinalu in gremo domov. »Ne, da je veselje zadržano,« je rekel v mikrofon TV Slovenija v Tokiu. »Ful sem utrujen.« Kot da se bo zdaj, zdaj vlegel.

    Nato je dobil še vprašanje za torkovo četrtfinale: raje Italijani ali Nemci. Prle je deloval, kot da je samo še potreben masaže, postelje in prostega dneva. »Edina želja je, da ostanemo zdravi,« je še dahnil. In postal. Za hip. Ne zato, ker bi moral prijaviti še kaj smešnega. Čeprav je to on. Prle, ki zadeva trojke »s parkinga«. Prle, ki se vedno reži. Klemen Prepelič Prle. Postal je, pa prijavil. Ne, ker mora, ne, ker je prav. Ampak ker lahko.

    »In da bom imel še jaz danes malo sreče pri kartah!«

    Nasmeh, vreden vsaj četrfinala, čeprav se je bleščal kot medalja.

    In oni? Ah, oni. Ja, oni pa še kartajo. V prostem času. Za zabavo. Ker jim ta triler, imenovan košarka, pač ni zadosti. Oni kartajo, da je še malo bolj napeto. Pa snemajo, kdo bo na treningu žogo čez celo igrišče brcnil v koš. Ja, brcnil. Ne, preden vprašate, ni Luka Dončić. Nogometna zveza Slovenije je na spisek dodala Eda Murića. In Dončić? Ker on te bo namazal v pingpongu. Njim je vse to fajn. Nikdar dovolj. Njim. Skupaj. Množina.

    Dihamo? Še dihamo? Komaj, samo po zmagi… Taki zmagi? Vsaj ne sopemo. Bila je ena tistih tekem, saj vemo, kakšna. Tekma, ki je prestavila nedeljska kosila. Tekma, ki je v nedeljo preganjala sobotnega mačka. Tekma, ki je donela v kampih, apartmajih, hotelih, stanovanjih, hišah.

    Gledaš, za vsak slučaj preračunaš, kam bi zabrisal tv skozi okno. Hkrati pa še veš in nekje globoko v sebi upaš. Da kaj pa če. Čeprav pregovor pravi, da je upanje tisto, kar te ubije.

    Gledati tekme slovenske košarkarke reprezentance je zabavna reč. Dokler ni. In predvsem, kadar gledamo te tekme, kakršna je bila ta še sveža s Španijo, v bistvu ne gledamo v ekran. Gledamo v ogledalo. Povej mi, kaj komentiraš, in povem ti, kdo si. Kdo od nas ni bentil? To ni vprašanje optimizma in pesimizma in koliko vode, da je v kozarcu. Kozarec je že odletel v steno, samo v bistvu ni, če pa bi, ga takoj zložiš nazaj in se opraviš, ker veš, prekleto veš, da ni konec. Ne samo dokler, kakor rečejo v operi, debela gospa ne zapoje, ne dokler ni zadnje sirene, ne vse do tedaj, doklej nisi prepričan, da res ni več možnosti.

    Slovenija ima, vsaj v košarki, še vedno nekje možnost. Kako, od kod, saj niti ne veš. Končno malo prednosti, vsaj piškava točka bolje kot nič, pa kar naenkrat spet zaostanek. Ko stiskaš pesti, grizeš nohte, preklinjaš komentatorja, sodnike, trenerje, košarko, vreme, se skoraj skregaš z vsemi okrog sebe in še s sabo, pa je zaostanek izničen, zdaj bo, zdaj nam bo uspelo, skupaj, v prvi osebi množine. Pa spet nove trojke, novi favli, nove izgubljene žoge. Začetek prve četrtine slab, začetek tretje še slabše.

    In Luka Dončić, fant, s katerim smo zmagovalci še, ko jemo isti sendvič kot on, je imel relativno slab dan, čeprav njegov slab dan je tak, da ima tri osebne napake v prvi četrtini, pa doseže dvojni dvojček nekje nevidno vmes, ker pobere vse skoke. ena podaja več, pa bi imel trojni dvojček. Ampak saj je rekel, da ni šel v Tokio po rekorde. Osebne gotovo ne. Podajal je, ker mu kaj drugega ni ostalo. Španija je skušala narediti vse, da bi nekdo pri nas dobil potrditev, da brez pravega Dončića ne more Slovenija premagati niti Madžarske. In so naredili vse. So. Dejansko. Samo potem je bil čas, da najdejo svojega Dončića.

    E, ko je šlo najbolj zares, ga niso našli. Večni čudežni deček Ricky Rubio je zgrešil ključne mete. Saj vemo, tiste, ko zapremo oči, ker si tega ne bomo delali. Ne bomo si delali grdo, ne? Saj slišimo, ko pade v mrežico. E, ni.

    Slovenija pa ni našla novega Dončića. Ni ga rabila. Ker Luka Dončić za to reprezentanco je, pa naj bo tak kliše, stereotip, arhetip, karkoli že, slovenski Luka Dončić je celotna reprezentanca. Žiga Dimec je danes vsem tistim, ki so s prstom kazali nanj, da kot orjak ne more niti »kucnit«, pokazal, da ne le, da zna zabiti, ampak da si lahko gremo to vrtet. In da doseže koš, ko je najbolj treba. Morda Jaka Blažič ni imel dobrega dne v napadu, ampak v obrambi je šel Špancem strahovito na živce. Pa vsi odprti meti, zgrešeni na obeh straneh, ko smo mislili, da če ne bo trojk, vsaj ne toliko kot španskih, nimamo kaj upati na zmago.

    Pa smo upali. Nekako, nekje. Po dveh tako suverenih zmagah nad Argentino in Japonsko, ko je bila glavna dilema, no, vsaj na koncu, bili sta konkretni tekmi, kdo bo dal za rundo, ker je dosegel stoto točko. Potem pa pride taka tekma. Kot je bila ta s Španijo. Kot da bi vedeli, da nam Španci, ki so nas povozili na poti do groznih kvalifikacij za SP, kjer se nam očitno niso povsem oddolžili za polfinalni poraz v Beogradu 2017.

    Bila je… Evropska tekma. Na taki tekmi ne moreš prodati hot-doga, skočiti po pivo, poklicati kolega. Ali likati, obešat perila, čeprav, ko je sila, ko je tako napeto, nekateri gremo obešat perilo. Vsaj vmes, med minuto odmora, medtem ko veš, da bodo sodniki šli gledat tv in bodo poskrbeli, da ti ne boš več gledal tvja.

    Nak, še tvitnit nimaš časa. Hop, pa je že spet nekaj narobe. Pa favl. Pa avt. Pa se žoga odbije narobe. Pa prestop. Pa prosti met ne gre not. Pa sodniki, o sodniki, ki vedno, kadar smo zadaj, sodijo proti nam. Pa kriki, zakaj ni menjav, zakaj ima Dončić tri osebne v prvi četrtini, pa zakaj Prle včasih s parkinga, potem pa niti zicer ne gre noter. Pa izgubiš upanje, eh ne bo, lepo je bilo, bomo nabasali na Američane, saj to ni nič slabega, prve igre, ohoho, nobenega z Balkana ni tam, saj ni skromno… Ampak ne. Pride ekipa. Dončić je sedel. Med reklamami nam je govoril »mažemo zmažemo«. Pa so Španci mazali naše. Dobro, ne pošteno, ker je bila tekma, kjer je šlo toliko mimo.

    Ker tako je, ko res šteje. Pa je bil le skupinski del na tekmovanju, kjer še res ne vemo, kdo je najboljši. Američani bi naj bili, samo kaj je bilo tisto proti Franciji?

    Tekma, ki nas je spomnila, kakšna drama, infarkt, travma je lahko tekma slovenske košarkarske reprezentance. Kot da smo nekje vmes že pozabili na vse tiste krute drame. Ko so medalje šle mimo nas, v kaj, dveh, treh dneh. Ko si je Jure Zdovc drgnil obrv, mi pa z nohti lica. Ko je bilo konec, še preden se je začelo, ker se je preštevalo, kdo pride in kdo ne. Vsa tista prazgodovina od tistega meta Zdovca, ko se je žoga kotalila po obroču, pa Slovenija ni šla v Barcelono 1992.

    Zdaj pa… Celo tekmo zadaj, na koncu pa Edo Murić zabije še trojko, ko Špancem nikakor ni bilo jasno, kje so zapravili skoraj dobljeno tekmo. Muriću so žogo dali, češ, na, malo jo imej, počakaj, da mi pogruntamo, kako in kaj.

    Proti Sloveniji ni kaj gruntat. Ker naj gre toliko skoraj vse narobe… Se na koncu izide. Skoraj komot. Za objem, za slavje, za zgodovino.

    Pa je bila »le« tekma v skupinskem delu. Ampak prekleto pomembna tekma. Proti svetovnim prvakom. Ki so bili šokirani. Oni so bili še pri vprašanju, kako, če pa je imel Donke tri osebne. V prvi četrtini. Slovenija je bila spredaj, skakal je Dimec, skakal je Mike Tobey, skakal Aleksej Nikolić, ki mu v napadu ni šlo, a je tudi on zmajal kolena Špancem.

    Slovenija je v četrtfinalu olimpijskih iger. Kot nosilec. Kot ekipa. To je njena največja odlika. Košarka je, na tej ravni, pač ekipni šport. Vedno bil, vedno bo. In morda ta košarka ni lepa, nima veliko vrhuncev, ogromno je napak. Ampak tako košarko si pač zapomnimo. Jo imamo radi tudi, ko ona prekleto fejst nima rada nas.

    In jo bomo imeli spet radi v torek.