[wp-review id=””]
Boljšega samozaštihanje se ne da najti! Nak. Kakšno samozaštihanje! Ko se režiš in ti gre hkrati na jok. Shakespeare bi ploskal, gotovo. Ni nemara to najbližje časom Shakespeara, elizebatansko gledališče? Ko ni samo zaželeno, temveč priporočljivo, da se krohočeš? Saj ste gledali film Shakespeare in Love. Ali pa kake druge filme, najbolj nam iz glave pade Dead Poets Society/Društvo mrtvih pesnikov. Pri nas morda ni take močne tradicije v ZDA, kjer se igralci spominjajo svojih srednješolskih gledaliških vlog. Ampak točno taka predstava – še posebej, če jo gledaš z dijaki, tokrat Prve gimnazije – je Sen kresne noči, slabo leto po aprilski premieri, ko smo obhajali 400-letnico Shakespearove smrti.
Priznam, da nisem nikoli bral Sna kresne noči (upamo, da sklanjamo prav?). Ne vem, zakaj. Nisem. Ni me Društvo mrtvih pesnikov tako namamilo, da bi šel čitat Shakespeara, kot me je recimo 10 Things I Hate About You, da sem ne samo šel čitat Ukročeno trmoglavko, ki je v bistvu osnova filma, temveč sem do onemoglosti gledal, kako Larisa Olenyuk zažvali Josepha-Gordona Levitta, kar je imelo dolgoročne posledice. Ampak o teh kdaj drugič in na katerem drugem mestu.
S Shakespearom je bil že v srednji šoli križ. Ne, Baz Luhrmann in njegov Romeo+Juliet ni kaj dosti pomagal. Ko misliš, da štekaš Hamleta, ga v bistvu ne. Ko ga ne, ga v bistvu štekaš. In ko sem šel čitat sinopsis tokratne uprizoritve, mi ni bilo jasno ama nič. Čital in čital in čital sem, gor dol, dol gor, pa nisem prišel nikamor. In ugotovil, ko sem se zaman in napak piflal, kot v sredni šoli, da je to najslabši možni način, da bi bil dojel neko umetniško delo. Saj jo bodo uprizorili, ne? Plus, na spletni strani lutkovnega gledališča je lepo z modrimi velikimi črkami pisalo 12+. Torej, če najstniki tole poštekajo, bom pa jaz tudi, ne?
Pač, ne vem, kakšen odnos imate vi do klasikov. Jaz premorem preveliko dozo strahospoštovanja, s poudarkom na strahu. Ne vem, zakaj, ampak tako pač je. Toda po drugi strani lutke? Ko sem srečal v Isabelli kasneje kolega, glasbenika Martina P., je tudi sam pokazal kake pol metra od tal, ko je razlagal, kdaj je bil nazadnje v lutkovnem. »Ko sem bil taki… Mali.«
Nesporno dejstvo je, da je Lutkovno gledališče najboljše gledališče v Mariboru. Vsaj za nas. Zložljivi stoli, mično urejene hostese, ki jih pohvalijo še gospe. Res luštkane, ena se je sploh tako vljudno smejala in tokrat smo se zelo fino znašli tudi z blagajničarko. Garderoba je štimala, morda bi lahko le nekoliko prej začeli spuščati v dvorano, saj se je zunaj pripravljalo k dežju, poleg tega je včasih malo utesnjeno hoditi po hodnikih, ura je pa tri minute do predstave (karikiramo). Morda to pišemo samo zato, ker se v Lutkovnem tako dobro počutimo, čeprav smo tam doslej gledali, hm, da se spomnimo… Ja, Tovarishio in že pred časom Jureta Ivanušiča, ko je prirejal Jacquesa Brela in je bilo nasploh nepozabno. Pa tudi sicer, sprehod po Lutkovnem, ki ima krasno ekipo, je sprehod, kjer gledaš, z otroškimi očmi, kaj vse imamo danes. Ker včasih smo lazili gor nad knjižnico, v najmanjšo dvorano v mestu in ja, tam uživali, neskončno, baje smo kričali, takoj ko so pogasnile luči nato pa se, vsaj sam imam par spominov v obrisih, predali temu magičnemu svetu lutk.
Ampak okej. Tisto so lutke za otroke. To pa je predstava za odrasle. In to za odrasle, ki se znajo sprostiti, predati in zabrisati na glavo v še tako klasično predstavo. Ki je klasična. Kot je spisal v recenziji kolega z Dela: tole je commedia dell’arte, mojstrsko komedijo. Ampak je predvsem predstava v predstavi. Kako nor preobrat, premik, dvojni zasuk pripravi režiser Metteo Spiazzi. Za tiste, ki smo šli lutke gledati prvič »po sto letih« in upamo, da bo takih predstav čim več (saj pripravijo po šest premier na leto!), je tole bila lekcija vseh lekcij. Kako ne imeti pričakovanj, kako se niti ne ustrašiti, češ, saj sem prestar za lutke. Eh.
Sen kresne noči v taki izvedbi in samo v taki izvedbi lahko prikaže komedijo, kakršnih v »resnih teatrih« (narišite si največje možne narekovaje, prosim lepo) danes skorajda baje ni več. Ali pa mi živimo nekje za luno. Eno ali drugo, saj ni pomembno. Že začetek je namreč dvojen: dvakrat slišimo opozorilo, naj ugasnemo telefon; zavesa gre gor, pa spet dol, pa spet gor. Kako poigravanje z gledalci, neverjetno. Aja, saj res, gledalci. Tako, čez palec, je bila publika mešana, otrok – torej takih, ki še gledajo, če jih v Gardalandu spustijo na vlakec – relativno mala, dva premajhna, pri čemer je fantek padel noter, ko je gledal lutke, punčka pa zaspala. Nič hudega.
Prav ta fantek, star, kaj pa vem, nekje med šest in osem, nismo stručkoti, je bil dober tesni material. No, saj je bila tudi Minca Lorenci, ki je sedela na moji levi (hvala za bonbon, mimogrede) in padla totalno noter v predstavo. Toda fantek je ponazoril bistvo predstave, ki je v bistvu razsekana na dva dela. Najprej namreč vidimo ekipo petih »gumbcev« – prav vsi imajo nadeto lutkovno masko -, kako se pripravljajo na to, da bodo odigrali Sen kresne noči. To je najbrž skoraj neponovljivo, kako dobri so. Njihova severnoprimorska/kraška dialektalna govorica je nekaj, nad čimer bi stoječe ovacije odkričala Iztok Mlakar in/ali Smaal Tokk. O, ja. Bi. In v tem delu, ko se nariše popolnoma magičen svet, čeprav je v bistvu razgaljen, saj je scena slečena do zadnje stene, je Tilen Kožamelj briljanten. Tako briljanten, da nas povsem povozi, ko se nato spremeni v žensko vlogo, ki pripade tudi izvrstnemu Mihi Bezeljaku. Maksimiljan Dajčman, Danilo Trstenjak in Anže Zevnik en za drugim temu briljantno sledijo. Zakaj briljantno? Zakaj tako razmetavamo s pridevniki in hvalo? Zato, ker so spomnili, pokazali in razkrili, kaj je bistvo igralstva kot takega. Kako se pripraviti na vlogo, kako jo definirati. Res. Če je kdaj bila kaka predstava v predstavi prikazana tako, kot bi naj bila, je to uspelo tej zasedbi.
Kajti preskok, pa naj bo to pantomima z uporabo listov, iz katerega se da narediti najbolj preprosto masko vseh časov, ali igranje z lučmi, kjer svetilne luči že dolgo niso tako osvetlile temačno stran karakaterjev, je režijsko driblanje prve klase. Kajti preskoki med priprave na predstavo in nato igro so bili močni. Že zato, ker bi otroke zbegali in tistega fantka tudi so. Namreč, ko so igrali vloge, torej izven sebe, so maske igralci slekli in igrali čisto konkretno predstavo. Kakšen zasuk, a? Saj, kot pravi napovednik predstave:
V sanjah pogosto oživijo skrivnostne podobe, osebe in simboli, katerih smisla si budni ne znamo razložiti. Takšen želi biti tudi ta Sen: čudaško zrcalo življenja kot labirint, kjer tu in tam izgubimo občutek za to, kdo smo in kam smo namenjeni. Zato je fabula v dinamični multižanrski predstavi ohranjena le v osnovnih potezah – ljubezenska tematika jo na rahlo veže v številnih barvah in zvokih, ki sporočajo o večplastnosti najmočnejše življenjske sile.
Torej sploh ne gre za klasično interpretacijo. Ja, saj razumemo, da skuša Spiazzi vsaj v obrisih slediti izvirniku, toda že na Wikipedii je obnova zgodbe relativno dolga in tudi dokaj konfuzna. Za lutke gotovo, kakopak. In za nekoga, ki ni prebral izvirnika, tudi precej tuje in temu delu zgodbe, kaj spada kam in zakaj, ni tako lahko slediti, čeprav je močnejši tisti del, kjer se pripravlja igra o Piramu in Tisbi.
Sen kresne noči v tej izvedbi ovrže kakršno koli linearno sledenje tekstu ali njegovemu sporočilu. Uspe mu nekaj drugega. Gledaš. Predaš se. Vsaki sceni posebej, ker so žanrsko tako ločene in po svoje na prvi pogled nepovezane. Ko j treba igrati steno ali se pogovarjati skozi luknjo, razumemo vse. Ko se igra ljubezen, je karikirana do onemoglosti, saj vse vloge odigrajo moški, ki pa svoj spol reducirajo na karakter in bolj izražajo osnovna človeška čustva, razpoloženja, stanja. Lutkovnemu gledališču primerno je vse potencirano, ampak tako, da je tako prekleto resnično in dojemljivo, da smo mi povsem padli v predstavo, ne da bi v bistvu dobro vedeli, o čem gre.
Vsaka scena je zgodba zase. Vsak lik je drugačen, vsaka cunja, sablja, krzno, lisica.. Vse dobi na novo pomen. Pa ni prav to bila največja želja in hkrati odlika gledališča v Shakespearovih časih? Da so ljudje antični ali zgodovinski ali bajeslovni štof relativno hitro dojeli? Videli astronomske razlike med jokom in smehom, med seksom in smrtjo? Zato je Sen kresne noči Mattea Spiazzija predstava, ki bi najbrž vsakega dobrega igralca spomnila, zakaj je sploh postal igralec, zakaj to počne in zakaj gledamo to, kar gledamo, zakaj uprizarjamo to, kar uprizarjamo?
Baje je 75 minut, kolikor traja predstava, dokaj dolgo za lutkovno gledališče. Nam se ni zdelo niti malo, ker je tako prekleto zgoščeno, razumljivo, spoštljivo do prav vsega, čeprav gre v vsem ravno daleč, čez rob, hodi po tanki liniji, vendar je nikoli ne prestopi, četudi skače po liniji, da bi jo zlomil. Pa je ne. Niti ne s harmoniko, ki tako presneto paše noter, celo s sklepno glasbo iz filma Boter ne. Sen kresne noči je bojda lahkotna predstava, če ne kar lahkomiselna, in to je uspelo Spiazzi. Da gledamo podobe, da spremljamo vsako sceno posebej, da vpijamo, se predajamo in da nas vrže v nek čisto drug svet, kar igralcem uspe že s spektakularno dobrim izražanjem. Ne, take primoriščine še dolgo ne bo in v primerni rabi dialekta bi se lahko slovenski film (izjema je tu Pr’ hostar) marsikaj naučil. Igralci – še zlasti Kožamelj – ne zlorabijo dialekta, temveč ga gnetejo, delajo z njim kot s plastelinom. Prav na plastelin sem se večkrat spomnil. Kdaj sem ga nazadnje gnetel po rokah? Pa bi ga. Po taki predstavi absolutno.
Že res, da je ta predstava slavila 400-letnico Shakespearove smrti (če se to sploh lahko slavi, pa pustimo naše dojemanje kulturnega praznika), vendar v bistvu slavi igro kot tako. In samo škoda je, da to ne igra precej pogosteje. Že res, da dijakom pripravijo nacionalni teatri večne klasike, kot smo videli v petek na Antigoni v ljubljanski Drami, toda sodeč po reakcijah dijakov Prve gimnazije, jim tak princip zelo sede. Kot tisti iz Alice v čudežni deželi English Student Theatra, ki pripravlja za jesen prav premiero Sna kresne noči. Bomo videli, kako se bodo tam spoprijeli s Shakespearom. Spiazzijeva predstava, kjer se režiser ravno dovolj umakne in da prostor igralcem, česar pogosto drugi ne naredijo in predstava izpade naduvano pretenciozno, postavlja letvico prekleto visoko. Bravo! Zakaj? Ker nam je dal občutek, na tistih najboljših sedežih v mestu, da lahko gnetemo spet plastelin in se igramo. In to s Shakespearom. Špasno, molto špasno!
Bis. Gospe, ki je imela phablet, torej največji telefon v državi, sporočamo, da lahko precej boljše fotografije najde na spletni strani lutkovnega, hkrati pa jo prosimo, naj tega ne počne več; Hvala Lutkovnemu gledališču za prijazno in hitro sodelovanje;
