Oznaka: maja keuc

Dobila sva se, jasno, v Mariboru. Kje pa drugje. V tistem kratkem času, ob koncu poletja, ki ga je prebila tukaj. Sicer je v Rotterdamu. Pa v Stockholmu. Pa v Rotterdamu. Pa v Stochkolmu. Sledite? Ne? Mi tudi težko. Vsekakor pa je Maja Keuc… Tam nekje. Zgoraj, na severu. Končuje, počasi, fakulteto. In piše vmes komade. Za Korejce. Jap, za Korejce. Pili svoj fusion pop, a upa, da je v glasbi ostalo še kaj… Tiste prvinske doze človeških čustev. Sicer pa ostaja takšna, kot je bila. Odkrita in preprosta. Glavno, da lahko gre mirno po sendvič v trgovino. To.

Nista ji stopila v glavo ne Slovenija ima talent (2010) ne Evrovizija (2011). Niti ne solo album Indigo (2011), ne sodelovanje s skupino Papir. Vse je šlo tako… Prehitro? Da, priznava Maja. Ko je lani prišla pokukat nazaj s pravljično skladbo Close to You, smo videli, kako odrašča skupaj s svojo glasbo. Stara je 23 let in še vedno se zdi, da je ves svet pred njo. Le ne je posesti za volan, ker orientacija… Recimo tako, da niti garmin včasih ne pomaga. Čemu se samo debelo smeji, tudi ko njen fant Jonah iz švedske skupine Dirty Loops zamudi na letalo.

Maja, kdo je bolj mahnjen na Eurosong: mi ali Švedi?
»Švedi, definitivno, haha! To je del njihove kulture, Melodifestivalen, njihova Ema, je pet izborov, ki se dogajajo ves mesec v raznih večjih mestih, kar si – v živo, v dvorani – ogleda 250 tisoč ljudi! Bila sem na finalu, doživela v živo, kako to zgleda in… Skoraj enako noro, kot da greš na Eurosong! Čisto res!«

Pa Švedi na predizboru medijsko tako forsirajo, saj veste, v smislu talent šovov – podobno, kot so to naredili Nemci z Leno?
»Ne, pri njih je to bolj tradicija, povrhu so vselej zelo uspešni. So pa, če me sprašujete o tradiciji, mega ponosni na Abbo.«

Švedi bolj stojijo za svojimi, ponosni so

V novem muzeju Abbe v Stockholmu ste že bili?
»Ne, sem pa šla ene milijonkrat mimo in vselej je taaaaaka vrsta.«

Radi poveste, da smo Slovenci precej bolj vročekrvni kot Skandinavci. Ampak postanejo pri Eurosongu tudi Švedi bolj »glasni« kot se primeri pri nas, kjer je na Emi najprej vse narobe, nato pa za zmagovalca vsi navijamo?
»Hahaha! Vsak ima svojega favorita, vedno se tudi tam razvijejo debate o tem in onem. Ampak Švedi bolj stojijo za svojimi, ponosni so, predvsem pa nimajo občutka manjvrednosti. Letošnja podpora Månsu Zelmerlöwu je bila izjemna, verjeli so vanj in fant je na koncu še zmagal. Niso negativni, predvsem pa niso vsi ‘pametni’, ko ne uspe.«

Ko ste prišli v Rotterdam, ne samo, da niste povedali, da ste predstavljali Slovenijo na Eurosongu… To ste celo skrivali! Podobno menda tudi na Švedskem? Zakaj? To so vendar države, ki imajo rade Eurosong..
»Nisem si želela tega razglašati na veliko – še posebej ne v šolskem okolju. Zakaj bi to razlagala? To bi me označilo in morda komu vzbudilo obcutek, da se imam za kaj vec. Nisem si zelela te pozornosti. Seveda pa se je razvedelo, raztrobili so učitelji, ker so to prebrali v življenjepisu. Razširilo se je kot epidemija, ne zdi pa se mi, da bi me zaradi tega jemali drugače. Eurosong so vzeli kot nekaj profesionalnega. Kar se tiče mojega uveljavljanja na švedski sceni, mi je samo pomagalo. Ker sem bila tujka, mi je takšna referenca prišla prav.«

Zanimivo, ker pri nas v zadnjih letih… Eva Boto je bila »ime«, prepoznana, a ji je, kamorkoli je prišla, to nekako škodovalo – vsaj če pogledamo, kje je danes, tri leta kasneje.
»Ne vem, kako bi ji to lahko škodovalo… Pomembno je, kakšne korake delaš sam po tem. Vsak ima drugačno zgodbo in sama redkokdaj sodim ljudi, sploh kadar ne poznam razlogov. Meni je večinoma koristilo, ko sem prodirala na švedsko sceno, četudi trenutno delam bolj v alternativni smeri, pravzaprav zelo daleč od Eurosonga.«

Kako Švedi ravnajo z dediščino Abbe – če primerjate recimo z našo Poletno nočjo ali Na Golico?
»Lepo ravnajo, ponosni so, nikoli še nisem nič negativnega slišala o Abbi. Smo pa tudi doma še vedno ponosni na našo glasbeno dediščino, imam občutek.«

Zdaj že pišete komade za švedske založbe. Ampak kako danes, obrtniško, gledate na skladbo Vanilija/No One?
»Na to skladbo skušam gledati kot na pomemben del mojega življenjskega in kariernega razvoja. Skušala sem vse te izkušnje obrniti v pozitivno smer: se pravi, vse se je moralo zgoditi, kot se je, da sem danes tukaj, kjer sem. Mogoče to ni melos, ki bi ga želela nadaljevati, ni mi pa škodoval.«

Kako škodoval? Saj ste prišli v finale Eurosonga!
»No, torej že ni bilo tako slabo, kajne? (smeh).«

Podobno kot Vanilija se od vseh skladb, ki ste jih posneli v Sloveniji, najpogosteje vrti skladba 2010, ki ste jo tako, bolj na mimogrede, posneli z mariborsko skupino Papir. Na drugi strani se praktično nič iz solo albuma Indigo ne vrti več.
»V življenju lahko načrtuješ ogromno stvari in se te morda ne odvrtijo tako, kot bi si želel. Potem pa se nečemu bom-samo-pogledal spontano pridružiš in – rata! Papir je bil nekaj takega, pa tudi pesmi so bile takšne, z dušo, dobrim besedilom, pravo melodijo. Celota!«

Švedi so si – med drugim – izmislili Spotify, platformo, kjer lahko v zameno za mesečno naročnino poslušaš neomejeno količino glasbe. Če Spotify pri nas (še) ni na voljo, pa je Apple Music, podobna stvar. Vi ste obdelali številne žanre, povejte, kaj je tisto, kar v glasbi »dela«? Kako se znajdete?
»Smo v eni taki eri, v kateri me skrbi, kam bo glasba šla, kje je konec vsemu temu. Vse več temelji na šokantnosti in zunanji podobi. Bojim se, da so številni ‘songwriterji’, torej pisci glasbe, spremenili glasbo v eno veliko tovarno. O čem govorim? Nekateri napišejo in sproducirajo po sedem komadov/hitov na teden!«

No, saj to je v petdesetih počela tudi recimo Carole King.
»Že, ampak danes se večinoma piše po naročilu, po algoritmih… To je produkcija, kjer se mi zdi, da ni več nobene duše. Sledimo le trendom, vse je le ponavljanje že slišanega. Vsak si želi HIT! Nobene dinamike, vse je skompresirano. Pop glasba je postala tako inovativna kot majica v h&m, za katero veš, da jo boš nekaj časa nosil, znucal in nato pozabil nanjo – ter kupil novo.«

Pa vi še pišete komade na dobri, stari način: svinčnik, notno črtovje, partitura in klavir?
»Še, seveda. Kadar pišem zase, sledim samo srcu in trenutnemu počutju.«

Ampak kako to izgleda na dnevni ravni? V stilu, hej, ja, lahko greva na kosilo, ampak čakaj, samo da še napišem hit vmes, do dveh..?
»Hahaha, ne, ne. Dogovorimo se za ‘sessione’, kjer je prisoten producent, nikoli pa nas tam ni več kot štirje. Sedimo za glasbilom, klavirjem ali kitaro, razvije se jam session, tako da nekaj kreativnosti je še ostalo. Imam pa to srečo, da si lahko malo več dopustim, saj večinoma pišem za azijski trg. Tam si lahko malo več privoščiš, sploh za korejski pop. Tam so bolj popularni principi devetdesetih, japonski trg mi pa še ni blizu, ker tam najbolj ‘pali’ največji šlager, ki si ga lahko predstavljate. Delamo fusion pop.«

Hm, ob omembi azijskega trga, pomislim najprej na korejski pop, na Psyja, na Gangnam Style, karaoke, parado kiča… Kako daleč je to, kar počnete vi, od Gangnam Style?
»Uf, zelo, bližje je recimo neka kombinacija Lauryn Hill in Destiny’s Child. Privoščiš si lahko harmonije, bolj zapletene ritmične vzorce, ni tako zategnjeno.«

In potem se zgodita najprej Lana Del Rey, nato še novozelandska senzacija Lorde. Kako odreagirate pisci, industrija?
»Seveda vsi skušajo slediti nekemu novemu valu, uspešnemu. Skušajo pogruntati in slediti tej smeri, Švedom je to sledenje še posebej blizu. In včasih res pogrešam kvaliteto cez kvantiteto… Konkretno, mi včasih posnamemo v osmih, devetih urah cel komad. Vse: jaz napišem besedilo, melodijo, odpojem demo… Velikokrat od založbe dobimo tudi zelo točne zahteve za komad. Seveda tega niti slučajno ne počnem za svoje pesmi. Korejci potem besedilo prevedejo, priredijo in posnamejo.«

Zakaj to počnejo ravno Švedi?
»Ne vem, se tudi sama sprašujem, ker toliko kot oni delajo za azijski trg… Tudi za ameriškega, ampak azijski trg je res velik biznis.«

Kot je tudi Ikea.
»Haha, ja.«

V katero smer gre vaš glasbeni okus? Kaj je za vas pop, kaj r&b?
»Dobro vprašanje. Kot ste rekli, dala sem skozi veliko žanrov, včasih bi bilo težko strniti in se usmeriti v nek žanr, ko gre za moj solo projekt, saj sem obkrožena s toliko stili, ki so mi vsec. Rekla bi, da je moja glasba v stilu trip hopa. Elektronska glasba s primesmi hip hopa, soula, jazza, funka. Navado sem imela, da je več – več. Nikoli ni bilo premalo linij, glasbil, harmonij. Mislim, da grem zdaj končno v smeri ‘manj je več’. Pomembno mi je, da se prepozna emocija in sporočilo pesmi.«

Pa si lahko še kreativen po devetih urah korejskega popa?
»Večinoma si ‘izcuzan’ in se moraš zvecer odklopiti, sicer pa tega ne delam v tolikšnem obsegu.«

Nove Maje Keuc, kljub talent šovom, v Sloveniji še ni. Zakaj?
»Verjetno se skrivajo v svojih kotičkih in ustvarjajo svoj masterpiece ali pa čakajo na pravo priložnost. Videla sem, da RTV Slovenija končno nekaj pripravlja, festival Dnevi Slovenske glasbe, ki naj bi zajemal vse žanre… Največji problem Slovenije je malo priložnosti za resnejšo promocijo in da je trg sorazmeroma majhen, zato recimo domače r’n’b ali elektronske scene praktično sploh nimamo.«

Če odštejeva dijaško skupino Hrošči in sodelovanje v muzikalih gledališča English Student Theatre, ste se vi Sloveniji konretno predstavili šele v Slovenija ima talent.
»To je bila največja možna odskočna deska. Sploh, ker je bila pri nas prvič in so to vsi gledali. Iskreno, niti sanjala nisem o tem, da bi znalo biti tako. Načrtovala sem študij, ne pa glasbene kariere (smeh)«

In potem se, po trudu za par medijskih vrstic, zgodijo Stožice, finale, večerna toaleta, nagrada, tisoči evrov… Kako zdržiš tak pritisk?
»Tista produkcija je prevelika za kogarkoli v Sloveniji, ki nima predhodnih izkušenj ali že izdelane lastne glasbene indentitete. Največji problem talent šovov je, da se talenti ne zavejo, kaj pomeni, da ti vse to uspe samo s talentom – iz nule. Tam imaš vse: reflektorje, obleko, kamere, luči, publiko, ekipo… Veš, kako hitro se na to navadiš? Takoj! Potem se to konča, televizija svoje pospravi in začneš še manj kot z nule. Zakaj se potem izgubijo? Ker ne pišejo svojih komadov, ne vejo niti tega, kaj točno bi radi…«

Vi ste potem šli iz POP TV na TV Slovenija v Misijo Evrovizijo. Čeprav se je izkazalo, da za tv voditeljico niste, bi se strinjali, da ste vi izvlekli še več iz nacionalke kot ona iz vas?
»Takrat je bilo vse skupaj malce nekontrolirano iz moje strani. Moja pot se je prehitro vzpenjala in morda mi ne bi škodoval kakšen premislek več pri svojih odločitvah in potezah. Želela sem samo iti naprej in bila sem lačna novosti. No, vsekakor sem se naučila, kjer so meje, kaj zmorem in kaj ne.«

Nikogar nisem poslušala, mislila sem, da sama vse najboljše vem.

Ste imeli koga, ki vas je vračal v realno življenje? Starše, partnerja, prijatelje?
»Iskreno? Nikogar nisem poslušala, mislila sem, da sama vse najboljše vem. Ne vem, od kod mi to… Vsekakor pa nisem človek, ki bi zapadel v depresijo po neuspelem podvigu. Četudi ga gleda cela Slovenija (smeh). Saj nisem nikomur želela nič slabega, znam si stvari priznati in trudila sem se po najboljših močeh. Več kot to pa človek tako ali tako ne more narediti. Klinc, življenje je prekratko, gremo vsi dalje.«

Od kod ta stabilnost, ta karakter? Ni malo takih, ki bi ob tako trdih in direktnih komentarjih, z nasmehom šli naprej.
»Brez veze se je s tem obremenjevati. Je že mimo. Sekirati se je vredno za precej večje stvari v življenju. Naučiti se moraš biti kritičen sam do sebe, si priznati, ko ti nekaj ne gre ali vsaj prisluhniti, ce ti to govori velika večina ljudi. Če veš, da ni bilo slabonamerno, da si bil pogumen, se je brezveze do konca življenja tepsti po glavi. Vsekakor sem pevka in ne voditeljica in tega se bom tudi z veseljem držala (smeh). Juhu!«

Nikoli vam nikoli nič od tega ni v glavo?
»V Sloveniji roko na srce ravno ni nekega pretiranega zvezdništva. V bistvu sovražim to besedo, ker imam občutek, kot da samo sebe povzdigujem. Seveda s prepoznavnostjo pride kanček vec odgovornosti, ne pa osebnostne spremembe. Še vedno grem rada v Mercator po sendvič (smeh). Brez problema. Vedno moraš ostati na realnih tleh ne glede na to na kakšni ravni se tvoja prepoznavnost giblje. Je pa res, da je Maja na odru nekaj čisto drugega kot Maja za odrom. Ko nastopam vstopim v nek svoj alter ego, ki ne bi mogel biti dlje od Maje v vsakodnevnem elementu in si ljudje morda na podlagi tega včasih ustvarjajo mnenje o mojem karakterju.«

Naučiti se moraš biti kritičen sam do sebe, si priznati, ko ti nekaj ne gre

Je bila morda prednost, ker ste doma iz okolice Maribora?
»Odraščala sem v takem okolju, ki mi ni dal nobene potrebe po tem, da bi bila v središču pozornosti. Rada se zlijem z ljudmi, občutljiva sem, če se ne morem poistovetiti z občinstvom. Včasih morda pričakujejo, da bom nekaj, kar nisem. Zakaj bi to bila? Dostopna sem.«

In kako je, ko zdaj pridete nazaj domov?
»Super, komaj čakam. Ampak opažam, da ljudje mislijo, da če delaš in živiš v tujini, ti avtomatsko vse ratuje.«

Saj, vam pa sploh, šovbiznis, vi se z nizkocenovniki ne vozite…
»Kje pa, vse mi plača moj bogati Šved, haha. Ko slišim o teh komentarjih…«

Jih berete?
»Zelo redko. Ne morem jih resno jemati, ker to ni konstruktivna kritika. Ne morem si predstavljati, da bi takšni komentarji prišli od ljudi, s katerimi bi se kadarkoli želela družiti, zatorej mi nebi moglo biti bolj vseeno. Včasih me je bolj strah za to kakšni ljudje hodijo po tem svetu.«

Ste velikokrat slišali »Maja, takih kot si ti, je tam gori milijon«?
»Tega mi nihče ni rekel direktno, je pa seveda delovati na takšni ravni veliko težje. Tukaj se moram veliko bolj dokazovati, imeti samozavest, da sploh lahko sodelujem. Šele ko sem videla, da so me tujci zares sprejeli in da si želijo sodelovanja z mano, sem si majčkeno oddahnila. Prišla pa sem res kot samo še ena številka več. Šele zunaj ugotoviš, ali si iz pravega testa ali ne, ker je tebi podobnih seveda veliko vec in se profesionalnost giba v vecjih okovih. Odprejo se možnosti, če si sam dovolj odprt in determiniran. Vesela sem, da sem šla ven, ker mi je to dalo širino, ki si je drugače ne bi mogla izboriti. Nekje globoko v sebi pa sem že leta in leeeta nazaj čutila, da sam tak mali raziskovalec in rabim to pestrost v življenju in si ovire kar sama postavim, da jih potem lahko preskakujem ali pa malo butam v njih (smeh).«

Je Jonah »rock zvezda« s svojo skupino Dirty Loops?
»Pa… Mislim, da ljudje bolj pričakujejo, da bi bil, ampak on je najdlje od rock zvezde (smeh). Ne pije, ne kadi, po špilu gre spat, pokliče svojo punco pred in po koncertu… Ne morem se nič pritoževati. Seveda sva že na samem začetku zveze morala čez stvari, ki jih večina parov morda nikoli ne bo dala skozi, ampak za pravo ljubezen se je vredno boriti do konca in verjeti, da bo vse ok! Meni so to sliši romantično.«

Klemen Slakonja je na Misiji Evroviziji navijal, da bi Slovenija zmagala na Eurosongu in da bi Stožice gostile finale Eurosonga. Če bi res zmagali, ne bi bili najbolj logičen izbor za voditeljico…
»Joj, joj, joj. Joj ne. Res bi mi morali napisati tisti ‘cetlc’, samo s troteljbobnom bi se to šla. Morda sem v teh letih malo odrasla, šlo bi lažje, ampak joj, res NE. Kot sem že povedala, ne uživam noro v vodenju (smeh).«