Oznaka: maribor

  • “Neom joko za Cineplexxom”

    “Neom joko za Cineplexxom”

    »Policijska akademija, enkica,« je rekel oni na moji levi. »Indiana Jones,« pa oni na moji desni. Šanki bodo šli, hvala bogu, zadnji. So pa vedno redki šanki, taki šanki, kjer sredi tedna, sredi mesta vprašaš, če ste, pardon, da motim, mogoče, slučajno, vem, da je intimno vprašanje, no, če ste, mogoče, kdaj kak film gledali dvakrat v kinu? Fejst intimno vprašanje je. Če vprašaš nekoga, ki ga poznaš na videz ne pa po imenu. Veš, koga to sprašuješ. Starejše od tebe. In ti povedo. O časih, nekih drugih časih. Pa ti prilepiš, da si gledal več kot enkrat v kinu – Titanic. Štirikrat. »Štirikrat? Kaj? Si mislo, tretjič, da bodo šli okoli ledene gore?« in podobne poglede pol fašeš. Moraš. V Mariboru izveš, kje so bližnjice in lepi avti, če se vržeš pod avtobus. Lepota mesta.

    Na to prigodo, ki je stara kaka dva meseca, sem se spomnil ta teden, ko smo izvedeli, da se poslavlja Cineplexx v Mariboru. Jokal ni, vsaj ne da bi vedel, nihče. Pa saj. Ko zaprejo kino, ne jočeš. Vsekakor se ne cmeriš. Ne cmizdriš. Ni to tako, kot če ti preimenujejo, prenovijo šolo ali podrejo lokal, kjer si naročil prvo juicevodko. V bistvu, ko zaprejo kino, dobiš nekako topel nasmešek na lice. In najbrž na misel sploh ne pridejo filmi. Ne takoj. Ko gre kino cugrund, se spomniš vsega drugega.

    Čeprav sem mnogo, mnoooogo premlad, da bi stal od Partizana pa okoli nekam vsaj do Dravograda za karte za Kekca, Neretvo ali kaj takega, ali gledal vesterne ali kaj že v Udarniku, pa nisem toliko premlad, da se ne bi spomnil maaarsičesa. Še vedno se. Partizan? Po karte si šel strahoma mimo tistega šanka, kakršnega ne prej ne kasneje ni bilo. Kaki liki, kako zakajeno. In stoli v Partizanu. Ko so ti odtrgali tisto zeleno karto, ko so karte še bile oblikovane, ko so ti odtrgali pildek z ogrizeno jabolko, si prišel not. Kina Partizan najprej nisi uzrl, temveč zavohal. Videti ni bilo kaj dosti. Taki. Rjavo-bež zlizani stoli. Ko neki tapisan ali nekaj. In imeli so vonj po … Kako naj to opišeš? Vonj, kjer so se mešale izkušnje in švic. Upanje in razočaranje. Smeh in solze. V Partizanu je bil vonj Maribora. Potem Udarnik? Zanimivo, bolje ga pomnim, ko so ga res lepo obnovili, taki krasni modri zici, veliki, celo parni so bili v zadnjih vrstah, velika finta za tiste, ki smo lahko samo sanjali, da bomo kdaj v dvoje, Udarnik je imel zvezdice na vrhu, bil je narejen za to, da v kino nekoga pelješ in upaš, da boš zapeljal ali bil zapeljan. Še na balkonu, kjer sem, denimo, gledal v dvoje Trojo. Film, ki je bil čisto okej, ne pa presežek in ki nam ga je na faksu ubil Janez Vrečko, stručko antične književnosti, ko je prijavil, da je bil Ahil tako lep, da je Brad Pitt grd.

    Potem pa smo imeli ob Unionu, kamor si šel, če si želel pred sabo imeti vsakega Mariborčana, višjega od dveh metrov, v dvorani, kjer ni naklona z vrstami, še Kino gledališče, ki je bilo, ne bomo se kregali, najboljše kino vseh časov. Ko smo tam zijali Gospodarja prstanov, enko, to nisi spal tri dni. Dobro, kino je imelo nekdaj davno tudi Pobrežje in najbrž še kdo.

    No, ko je potem prišel Kolosej, tista črna kocka, ki je povozila vse spomine na Halo C, A, B, kako že gre, je Maribor že bil zadaj. Multipleksi so bili… Nekako … Mamljivi, ko smo šli EU naproti. Ko sem dobil izpit za avto, sem šel v Celje v Tuša, nek kič z Drew Barrymore in spomnim se samo, da je bilo najlepše na počivališču Zima, ker nisem bil sam. Pa pustimo, kakšno je počivališče Zima. In kakšno ime ima. Kolosej je bil magnet približno en ogled. Mogoče dva. Potem pa smo kmalu začeli gledati, kako je to skupaj narejeno. In kako pač drugače je. Bolj vse drugo – samo kino ne. Z multipleksi so prišle reklame pred filmi, prišel je nacho čips, prišli mobiteli in opozorila, naj se jih ne uporablja. Prišla je tudi navada, da si je folk začel čipse, pohano, naprsnico, gigabambus zraven nosit. Saj je šla tehnologija dalje, filmi epski, superjunaki, vsi možni in nemožni rimejki. So filmi, ki so vseeno delali in bodo delali. Gravity, recimo. Vau.

    Ampak že to, da si gledal, če boš šel v Kolosej – zdaj Maribox/KinoBox – ali Cineplexx – prej Tuš – je bila izbira v času, ko je izbire (pre)več. Cineplexx je bil tam, pisal sem o njem. Meni je bilo nekako weird, čeprav sem tu in tam rad šel. Najbrž zato, ker sem tja šel z avtom in ne peš. Ne bi znal prešteti, kolikokrat sem bil v Cineplexxu, ampak tam nekje do ali okrog desetkrat. Če že, bi več znal povedati o Koloseju, em, Mariboxu, em, Kinoboxu. Ampak drugače. Ne tako zagnano. Kaj bo z vsemi temi velikimi kompleksi, nimam pojma. Da bi kdo imel nostalgijo? To ni ravno TAM ali MTT, ne? Ni pa niti manjše, osrednje. Škoda je, kvečjemu, za tiste, ki jim je Cineplexx lokacijsko bližje. In za desni breg, pa četudi se mesto primarno ne deli po reki. Cineplexx je plačal davek cele filmske industrije, ki je imela zadnji veliki šus z Barbenheimmer, dvema filmoma, zdaj pa ima hude težave, ker smo pač vsi tooooliko raje doma. Čeprav skoraj vsak, ki gre v kino, reče, da bo še večkrat šel. Potem ko pozabi na zavijanje z očmi, ko sijejo telefoni, šklepeta čips, se zamuja in klepeta. Ta izkušnja nam je vse bolj tuja in to ni nič novega. Paznikov, rediteljev v kinu pač ne bo. In tudi zato bo kina manj. Ampak ne samo zato.

    V Mariboru bi itak naj dobili mestni kino, ko bomo dobili Center Rotovž. Kadarkoli to bo, če bo, ker je cena šla tako gor, da se ne ve, kdo bo to plačal. In tudi tam ne bo ravno kino-kino. Manjše bo. Pa še Lutkovno imamo, kjer se luštno trudijo. Udarnik je bil vmes spet kino na idejo, zagon in upor, pa ni dolgo neslo in zdaj noter ni več nič. Partizan je depot muzeja. Kino gledališče pa je postal del rts studia, ki ga tudi ni več. Le Union še laufa, ampak ta bo laufal, že dolgo pa ne več kot kino. V bistvu, ko človek tako pomisli, če je nekaj zdaj kino, kdo ve, kaj bo kasneje. Kino skoraj ziher ne. Sploh pa… Bolj, kot so se ti multipleksi trudili biti čim več, manj so dejansko bili. Bodi eno in še nekaj in čao. To je bila formula uspeha. Bowling, knjigarne, hipermarket, pa še kino … Kje je kino na vrsti, se mi pa itak vedno zdi fascinantno, ko navedejo, da je na neki ogromni ladji, križarki, še toliko kinodvoran. Ker to ja. Na Madagaskar bom šel na križarjenje in vmes pogledal, ne vem, Pirate s Karibov 12. Ne. Kino je kino. No, bilo. Pa naj zveni še celo elitistično. Tako kot gledališče, jebiga. Ali pa fuzbal. Še fuzbal. Ko greš na fuzbal tekmo, ne boš šel še po fasungo ali, ne vem, še malo ročnega fuzbala pa biljarda zmetat. Zato pa dela.

    Cineplexx nekega romantičnega slovesa zagotovo ne bo imel. Ne more ga imeti. Zato, ker je tako s kinom nasploh. Kar je lahko žalostno, usodno ali pa mimobežno. Taki časi pač so. Pali nostalgija, tega pa ni. Kaj šele takih, ki bi v kino en film šli gledat večkrat. Takih? Pa sploh ni. Več je onih, ki so se spraševali, zakaj bi moral plačati več za film, ki je daljši. Ker tudi to je bilo. V teh, ja, trinajstih letih. Simbolika te cifre ne gre mimo.

    Foto: Google

  • Še z nobeno z levega brega

    Še z nobeno z levega brega

    »Alo,« nam je kar tako, sredi druge runde, na še en prepozni petek razlagal Uroš, »veste, kaj sem zadnjič nagruntal? Da še niti enkrat nisem zalizal niti ene z levega brega. Niti ene. Nikoli.«

    Uroš, kdo pa. Uroš. Za njega res velja, da je pojava. Ne, ne pojava. Prej pojav. Pojava bi bilo prenežno, šlampasto in zastarelo. Ampak Uroš je bil ves ta čas, ko srednja šola še noče postati spomin, zato si vsake toliko laže, da je nostalgija, še naprej pojav. Kot dodatni okvirček v učbeniku za geografijo. V tistem modrem iz prvega letnika, ko je »obča« geografija res zajebana in ko ti ravno tisti dodatni okvirčki dajo vedet, da pač nikoli ne boš zdravnik. Ni šans, da se boš vse to napiflal. Ne v prvem letniku, ko itak ne veš, pa bi rad, da se nikoli ne boš lizal z nobeno iz levega brega. Ljudje se pač ločimo postopoma in večplastno. Eni še danes rečemo »pohorski tonalit«, ker zakaj bi vedeli, da je granodiorit. V tem mestu je itak kocka pač kocka. Ponos, sredstvo, zagon. In reka ni ločnica. Ne namenska. Jo pa spoznaš. Še Tone Partljič tako pravi.

    In tak je bil Uroš. Je bil in je. Mislili smo, da tudi bo, kot je šel včasih skozi slogan za NK Maribor za tistih prvih sedem državnih naslovov. Ko je vse postalo samoumevno in ko noben ni podvomil v Železnega Jožeja, ko je vsako leto maja ponavljal »Maribor je bil, je in bo prvak«. Ampak tako kot Maribor itak ni mogel biti večno prvak, tako tudi Uroš ni imel več možnosti, da bo granitna kocka. Ampak saj ni bil on kriv. Problem je, ker smo vsi mi ostali želeli, trmarili, vztrajali, da bi bil Uroš še naprej granitna kocka. Ker saj vemo, kakšne so tiste redke ulice, kjer še greš čez kocke. Imajo, eeem, karakter. Ko se pelješ po granitkah, e, takrat veš. In enako je bilo za Uroša. Mi smo nehote gazili čezenj. Hupernli stil.

    Zajebano za Uroša je bilo pa to, da je on bil prav rad še naprej nostalgični granit. Mi pa smo se, jebiga, radi vozili čez njega. En petek na leto. Samo zato, ker smo en petek 25 let nazaj na neke balkone metali kepe snega. In zato smo komaj čakali, da bo zinil nekaj točno takega. Da še ni zalizal nobene z levega brega. Kar bi še šlo, če ne bi bil sam z levega brega. In zdaj, ko je to govoril, noben od nas ni pomislil, da mogoče govori tako resignirano, kot da je na smrt bolan. Ni bil, eh, kje.

    »Čaki, pa se nisi takrat žvalil z Barbaro, kaj je blo, Piše se leto al City al nekaj?« sem ga vprašal jaz.

    »Ne, skoraj, samo ona se je itak preselila šele pol v četrtem letniku. Tak da ne šteje.«

    »Kam se je že preselila?

    »Iz Nove vasi nekam tam Košaki ali Počehova al nekam tam.«

    »Počehova… to je tam ko je piceria Ali?«

    »Ja, ampak to zdaj ni pomembno…«

    »Kak smo pa tam žrli one canabis pice…«

    Mi smo pice res žrli. Ko smo še šli na pico, v časih, ko si šel na pico zato, da si tresno še tri pire. Tega že dolgo ni več. Razen kake obletnice, samo kurc, na obletnicah so zdaj kanapejčki pa to. Noben ne upa predlagat, alo, daj, naročimo neke kebabe, pa pice, pa burgerje ali pa kar gremo do Đabirija.

    »Ja… Smo, smo,« je resignirano ponavljal Uroš in žulil kozarec, ki je imel toliko njegovih odtistov, da bi se lahko kar sam predal, če odtise še sploh jemljejo v DNK dobi. Pa saj bi se moral, ampak ne. Uroš je, tako kot vsi mi, pač Mariborčan. Kar pomeni, da se ne predaš. Nismo mi taki. Ravno zato mi avtohtono, če smo fejst živčni, v besedi ne za e dodamo še a. Nea. Samo nea. In tak je Uroš. Petkov simbol pozabljenih petkov.

    Uroš bi najbrž lahko imel pri 40 letih življenje z reklame za kredit. Samo ga nima. Kje in zakaj in kdaj … Še on ne ve, kaj šele mi. Čeprav smo ves čas gotovo dajali občutek, da vemo mnogo, mnogo, mnoooogo več o njem kot on sam o sebi. Skoraj vse. Razen tega, da še nikoli ni bil z nobeno z levega brega.

    »Pa saj breg, levi, desni, jaz nikoli nisem tak na to gledal,« sem ga nekako skušal preusmerit.

    »Ja, to rečeš ti, ki si z levega brega. Vi ste tak meli vse.«

    »E, pa smo spet tam. Veš, tudi nam ni bilo lahko.«

    »Kak te vam ni bilo lahko, daj no?«

    »Veš, kak zruži, ko zlata žlica po tleh pade?«

    »Hahahahaha, iji v pizdo.«

    Pa se je nasmejal. Vsi smo se, vsi štirje. Moralo bi nas biti šest, samo življenje gre naprej za ene, nazaj za druge, mi pa smo nekako vmes. Kot cela naša generacijo. Nismo ne eno ne drugo. Ne pionirji ne devetletkarji. Diplomiraj, ker prihaja bolonjski, če ne, boš žrl bolonjsko s konzerve še šest let. Ena taka generacija, ki ji noben ne bo posvečal pozornosti. Še Drevenšek je naredil Špilfederber podkast na Valu 202, dobro je hoto, samo so valjda podkast skenslali. Itak, itak.

    »Pa, čakaj,« je zdaj vprašal Robi, »kaj si res hoto kiro tak ali si zdaj kako srečal al…?«

    Robi je bil pač tak. On je vprašal še bolj direkt od direktnega. Zakaj bi šparal in čakal. Kot da ne čakaš na radar, ampak greš kar kroge delat okrog policijske postaje.

    »Ne, ne. No, okej, videl sem zadnjič neko sliko na fb, pa sem se spomnil na Manjo. Se spomnite Manje?«

    Tak. Še sednajst pirov. Njegova Manja. Jao. Ta faking Manja. Nikoli, ampak nikoli, ko je treskal o tej Manji, še te, ko je bil zatreskan v njo, res zatreskan, vredno te besede, ki je od 2001 nekje noben več ne uporablja, no, nikoli nismo bili doma pred poldrugo ali spili manj kot sednajst pirov, ko je začel o Manji. Pa saj ne rečemo, Manja je bila čisto okej, tam, skoraj a liga, nekje za 8,5, ajde, 9, preden je valjda dobila nekega tipa, ki je bil 11, ampak Manja in Uroš res, res, reees nista bila za skupaj. Kako pa bi? Ona je vedela, kaj bi. Saj on tudi. Samo on je hotel samo njo, ona pa še kaj več. Jeba je bila, da dokler je on hotel samo njo, je imel jebemti vse, tipu, našemu Urošu, je ratovalo vse, da smo ga samo zijali, kje vse ni bil, koga ni vse poflodral, s kom vse se ni menil. Zajebalo ga je, da se mu je vse to zgodilo tam nekje do 2012, 2013. to je prazgodovina v dobi družbenih omrežjih. On je bil naš facebook, njemu si stisnil lajk. Ko nam je poslal kartico iz Južne Afrike s fuzbala, gor pa taki podpisi, da smo šli skoraj h grafologu, če je res, da so vsi ti fuzbal asi se mu gor podpisali, no, takrat smo mi okoli hodili kazat kartico. V kafič, našim dragim, še staršem je Robi pokazal. In vsi smo vedeli, da bo Uroš samo šel dalje. Samo, če pozabi Manjo. Ampak ne. Je rinil, je trajbal, je gural, je rintal. Jebogabog.

    »Čakaj,« je bil Robi spet Robi, »si se spomnil na Manjo ali je bila slika od Manje?«

    Uroševo življenje je seveda padlo v odgovoru.

    »Oboje.«

    »Kaj?« sem se zmedel. »Kak kurc oboje?«

    »Ma neki plakat je bil za to njihovo firmo, kaj majo.«

    O Manji smo vedeli vse, cifra noge 36, polt ji diši po marakuji, sestra starejša in poročena, študirala nekaj nekaj družboslovenga, rada ima neko muziko, ko so vsi bandi na The, in, ja že dolgo je v zvezi, ima dva otroka, pesa pa ne, ker je drugi mali alergičen. No, sem rekel, vse vemo o Manji. Edino, česar pa res nismo vedeli, ne da ne bi probali, pa je to, kaj kurc je ta firma delala. Nekaj med svetovanjem in izležavanjem. Saj smo rekli, tip je bil za 11. Smo ljudje, ki nimamo thule na strehi, in so taki, ki jo majo. Manjin tip jo je imel. In njo. In firmo.

    »Kaj pa je bilo na plakatu?«

    »Pa nič, neki slogan, reka teče pod mostom sreče in sami srečni ludi pa Manja nekaj tam roko steguje čez most.«

    »E, vidiš, mogoče bi rada šla na levi breg,« sem rekel jaz.

    »Hahahah,« smo se zasmejali vsi.

    »Uroš,« je vpadel Robi, »samo Manja ni bila doma z levega brega.«

    »Saj to vem…«

    Bili smo take mb face, da smo se iz Maribora lahko vredu norca delali. Da je pač tak, ko je nekdo s tega ali onega firtla. Samo Uroš je imel petkovo krizo, redno zanj, redko za nas. In smo pač skušali pomagati.

    »V čem pa je potem problem? Saj pa, Uroš, imaš zdaj Žano, kaj vama pa manjka,« sem vztrajal.

    »Pa Žana je hodila na Polančiča, ni? Evo ti levi breg« je dodal Robi.

    »Je, ja, samo doma pa je bila s Pobrežja. No, je.«

    »No vidiš in kje zdaj gradijo lepe nove bloke? V jebenem centru zabačenem in praznem ali na Pobrežju?«

    Vedel sem, takoj, da sem mimo butnil. Zelo. Kaj te majo novogradnje veze s tem? Sploh pa Uroš ne bo šel v novogradnjo. Noben od nas ne bo, vsi smo nekje vmes, nekaj kredit, nekaj erbanje, nekaj sreče, nekaj Jazbinšek. Uroš se je kasneje preselil k Žani in šel živet na Pobrežje. Po moje ga je to zajebalo na dolgi rok, da je pomislil na to, kak se žvalijo one z levega brega.

    Uroš je bil prvi, ki je vzel pivo, ko je prišla nova runda, čeprav je imel v prejšnjem kozarcu še kaka dva prsta brozge. Uroš je imel tudi finte, recimo to, da nikoli, ampak nikoli ni spil piva do konca iz kozarca. Jebali smo ga mi, jebalo ga je osebje, jebali so ga lastniki lokalov, češ, veš, koliko se to nabere pri pirih, ki jih ti spiješ?

    »Sploh pa,« je dobacil Robi, »čakaj, v bistvu, e, moja Jana je tudi z desnega brega, no, Razvanje je tak daleč od Drave, da niti nima veze levi ali desni. Pa, no, Urban, saj tudi Tina je iz Borove, ni?«

    »Mhm.«

    »No, Uroš, vidiš. Kaj te jamraš pol?«

    »Ne vem, pač … Spomnil sem se, kak je bilo, ko smo lazili od emsija do štuka in trusta pa to. Pa kak se nismo nič sekirali. Ne vem, saj nima veze.«

    »Čakaj, čakaj,« sem zdaj jaz začel, »kak se nismo nič sekirali?! Hodili smo pecat vse po spisku, pol pa ko nismo našli ma niti ene, smo še ko butli iskali kaj za jest. Pa nikjer nič. Jebojih bog, včasih smo lazili po celem mestu, lahko si šel, kam si htel, od Satchma do Krpana, od Yucatana do pekare, pa kurc kje blo kaj za jest. Zdaj pa kebabi pa vege kebabi pa burger na palčki pa pakistanski burek, pa vsi doma ob pol enajstih rečejo pri 31. letih, mami, jaz grem ajo bajo. Jebote ajo bajo. Kaj se nismo sekirali, seveda smo se, samo pač o drugih stvareh. A misliš, da je našim v vrtcu lahko? Te pa ti ostani brez rdeče voščenke, pa da te vidim.«

    »Hahahahha,« se je smejal Uroš. »Evo, sem že boljše, hvala ti.«

    »Ma nič hvala, saj toto rundo boš ti mel. Pa nea mi cmizdri, noben od nima kaj cmizdrit. Na koncu nam je še vredu uspelo.«

    »Govori zase, Urban,« je prijavil Robi.

    »Zakaj? Kaj pa te tebi manjka?«

    »Ma, pusti…«

    »Ne, daj, povej.«

    »Urban, pusti ga,« je bil zdaj takoj resen Uroš.

    »Ne, zdaj me pa zanima. Ker kaj, meni gre pa tak vredu? Te pa ti mej sp.«

    »Saj ga bom moral met, pizda jim materna. Ne gre več tak popoldanski pa to. Bom moral na polnega. Prispevki pa sam veš, kaki so. Ampak saj bom, saj bom. Pustimo. V bistvu, Uroš, zdaj bom še jaz začel razmišljat, če sem se kdaj lizal s kiro z levega brega. Je lažje. Daj, odpri facebook, pokaži Manjo, mogoče še mene zgrabi nostalgija.«

    »Hhahahaha.«

    »Na, izvoliš,« mu je neverjetno hitro pokazal Uroš.

    »U, jebote, reka teče pod mostom sreče,« je začelo streljat iz Robija. »Kaj te to je? Pa kje je ta most? Trbovlje? Kaj te niso našega lepo vzeli, rdečega, starega, mamo še kopijo poleg. Kaj je te tak srečnega na teh ljudeh? Gleeej to no, vsaki drugi v rumeno oblečen. Zdaj pa poglej tu po lokalu, če je kdo oblečen v rumeno.«

    »Oni tam je, glej,« sem rekel jaz.

    »No, oni je, jebote, dobro, če bi jaz bil tak dugi bi tudi nosil rumeno. Drugače pa doben. Kdo te nosi rumeno?«

    »Pol klubov v naši fuzbal ligi.«

    »No, zato pa imamo tako ligo in taki fuzbal.«

    »Hahaha.«

    »Dobro, no, evo, bom vzel tam z onega roloja še piksno arašidov, pa gremo pol še kam?«

    »Ja. Kam pa?«

    »Ne vem, bilokam, samo bek od tu pa na desni breg. Če ne, se bom šel še kje lizat z onim v rumenem puloverju.«

    »Hahahaha.«

  • MB šus: R., nepredvidljivo nujni R.

    MB šus: R., nepredvidljivo nujni R.

    Pa ravno, ampak res ravno, ko sem mu verjel, da me pa ne bo, me je. Na grdo. Na debelo. »Jaša, daj,« me je spodbudno napeljal, v duhu že(l)jnega ponedeljka, ki mu ni bilo usojeno biti vsaj četrtek, »dvigni brado gor, daj daj.« Pa ni bil ravno dan za travmiranje. Samo pač poveš, da bi kaj lahko bilo bolje. In ti da zagon. Mariborski zagon. Trgaj in grizi. Saj pa smo te mesto, kjer se sfajtaš. In on? R.?

    »Taaak ja. Zdaj pa dvigni vse brade, kaj jih imaš.«

    Aaaaaaa!!! Sem vedo, vedo, vedo, veeeedo sem. Faking R. Frdamani, zagamani, nabriti R. Ne poznam ga niti toliko, da bi vedel, kako mu je ime. R. je priimek. Vem, da je hodil na Prvo, poznam vsaj tri sošolce njegove, čeprav o Prvi ne vem skoraj nič, pa ne zato, ker bi bil elita z Druge. R.-ja sem spoznal tam, kjer sem spoznal vse po koroni. Celo garnituro novih ljudi. V Gambrinusu. Saj vem, saj vem. Kolko reklame boš še naredo placo? Niso dovolj kvizi, pa kvizi, pa fuzbal, pa članki, pa … Ne, ne. Tokrat ni poanta niti Gambi, pa čeprav je. Poanta je R. On je tisto, za kar v Mariboru nimamo izraza, pa bi ga morali imeti. Ker »smejati se na lasten račun« je tako zborno, knjižno, duhamorno, jebote.

    Z R. sva se pogovarjala ravno o stand upu, ko mi je prijavil, naj dvignem brado. Pol pa še duplo brado. Trojno brado. Jebote, ja, debeli sn. Ampak v tem je finta. Če boš nekomu rekel, da je debeli, to ni nekak smešno. Saj če si debeli, veš, da si debeli. Ampak temu? Ko te nekdo tako nasmuka, nadribla, nafopa? Adeeeejo. R. je majster tega. Kameno lice ima. Saj se smeji in to, nič ne rečem, ampak ravno, ko spustiš maaaalo pozornosti, e, takrat te pehne. In, ja, enkrat je pa dejansko počakal. Imel sem zajeban teden, dva, kdor je kdaj sam malal stanovanje, potem ve. In prideš ob koncu te na pivo, likof že bil, samo za spucat še toooolko. Pa sem prišel, sedel in videl sem ga. V mračnem kotu sijoče zajebano pripravljenega obraza. Buljil sem v šank, čisto zlaman, milijavžnt skrbi, če te že malanje zajebava, kaj bo šele, ko pride dete. Pivo, ja, prosim. In mir. Ovi pa v kotu čaka in čaka. Vidiš ga s perifernim vidom, tudi če na periferiji perifernega vida nimaš, čeprav jebiga, mi ga moramo imet, če smo pa z Maribora. In videl sem ga, cel kup štosov je imel spet perajt. Pa sem ga prosil. Ne da bi ga gledal. Periferno sem ga fehtal. R., kaj lahko, prosim, malo počakaš.

    In, e, tu smo duše, tu je mesto, tu je bistvo. Počakal je, sedel sam, pil pivo. In čakal. In čakal. Trajalo je, ziher, kakih pet minut. Mogoče deset. In je čakal, si nekako navznoter požvižgaval. Videl si, ni moglo biti bolj očitno, da ima na jeziku rafal štosov. Takih. Mastnih na tvoj račun. »Okej okej, bom še malo počakal, zaslužiš si.«

    In to njegovo čakanje ali pa ta finta z brado, to te nasmeji. Imaš takoj lepši dan. Takrat sem počakal, ampak potem je obrnil in jaz več nisem mogel čakat. Dobro, R., ajde, daj. In je. Streljal take, da sem se valjal. Ravno, ko ne pričakuješ. Vedno moraš biti perajt v našem mestu, ampak vedno. In taki kot je R., ga delajo to, kar je. Nepridvidljivo zabavno. Ko najmanj pričakuješ. Pa magari na ponedeljek.

  • Ovinek, kjer se začne “mesto-mesto”

    Ovinek, kjer se začne “mesto-mesto”

    Še mi, totalni centraši, smo na vratih, ko smo šli ven-ven, rekli, da »gremo v mesto«. V mesto ja. In tako je, ugibam, še danes. Po moje, če si doma nad Glavnim trgom, rečeš isto. Greš. .. V mesto. Na Krekovi smo ziher tako rekli. In kaj je potem mesto? Ko sem gor rasel, tam nekje, ko je Maribor bil drugo največje mesto Slovenije z resnim izzivom, ker ni bil več največje industrijsko mesto Jugoslavije, se je mesto začelo, ne vem zakaj, na vogalu Tyrševe in Slovenske. Zakaj ravno tam? Najbrž bi me prijatelji iz ostalih firtlov samo debelo zijali. Zanje se je mesto ziher začelo prej in širše. Kje se začne center? Kdo bi vedel.

    Ampak nekaj je bilo na tisti stavbi. Z dolgo zgodovino, tam, od leta 1930 in malo čez. Še iz časov Dravske banovine, kakor pravi članek. Stara bajta, arhitekturna bajta. To vidiš, da so še delali Arhitekti. Ne to, kar bi naj bilo danes, ko ne veš, zakaj nihče več ne naredi ono okna-okna. Ne pa čez neke stebre. Bajta tam na ovinku je bila sila impozantna. Morda zato, ker sem tam videl prvi bankomat. Verjamem, dopuščam, da seveda ni bil prvi, je bil pa med prvimi. In vsekakor med zadnjimi, ki je bil še zelo prvinski, prototipski, preden so bankomati začeli izginjati še iz centra. Ko sem bil mali, je bila tam not, v lepi ogromni stavbi, še banka. Ne vem, katera poslovalnica, kakšnega tipa, kdaj sem bil tudi noter, jasno ne kot komitent, temveč kot froc. Na zunanji strani, na stebru, vem, da je bila telefonska govorilna, ona, stoječka, ko ena želva nabita na steber.

    Z leti se pač marsikaj spreminja. Banka je kar dolgo zdržala, ampak ne pa večno. Kje pa, še »naša« ni več, šla je ven leta 2017, če sem prav našel, noter pa je potem prišel, prvi, po moje Petrol. V peš coni. Pa razumi. Itak da ni neslo. Poskusile so pekarne, mislim, da bo Hiša kruh zdaj tretja že. Ker ima pač mimohodno lokacijo. Ampak ne celo leto. Samo takrat, bolj ali manj, ko je šolsko leto.

    In to je v centru res pomembno. Vse bolj in bolj. Saj je bilo tako najbrž vselej, ampak ne pa tako očitno. Ko ni pouka, ko so počitnice, katerekoli že, dobro, pustimo zdaj poletne, ker da imamo turizem, ki je res viden in ne le statistika, ampak Maribor center je zelo, zelo drugačen med tednom in vikendom. Med prvim tednom septembra in februarskimi počitnicami. Sobotni popoldnevi v mestu so, pustimo zdaj lepo vreme in Lent, kar precej očitno prazni. Ali pa kaka manj lepa sreda v juliju. Še vedno imamo kar nekaj praznih lokalov, zdi se, da jih bo še več. Razlogov je malo morje, niti ni to poanta tega teksta. Bolj pa tista, da si nekako včasih prišel na Slovensko in je bilo to res mesto. Nafnaf, papirnica, mesnica, vse to je bilo okoli banke. Zdaj nič več od tega ni, kafič, bajta od kluba, restavracija … Saj se vsako mesto menja, itak da se.

    Vendar vse manj pa vem, kdaj in kje pa je torej mesto res mesto. Kje se začne? Poštna? Glavni trg? Trg Leona Štuklja? Lent? Vendar ne gre samo za kje, bistveno vprašanje bo postalo, kdaj se mesto začne mesto. Ne zato, ker bi ga bilo nujno toliko manj. Je pa mnogo bolj odmerjeno.

  • “Od Wernera bratranec”

    “Od Wernera bratranec”

    Ko vidiš, zaslutiš, začutiš nekaj takega, nekoga, ki je taki, kot da je »boga za jajca primo«? Imaš dve opciji komunikacije. Lahko pokažeš s prstom. Kar se bojda ne spodobi najbolj, ne? Lahko pa zineš tiste tri besede. Lej. Ti. Ovega. »Pa kaj te tebi jasno ni?! Dela se, da mu dol visi!«

    Ko sva šla na špil Alo!Stari na Štuk, se nama je na parkingu zgodilo nekaj točno takega. En parking malo bližje, ampak edini parking. Ker sva nekaj še gledala, verjetno sem jaz bil pameten, je tip seveda najino dobroto izkoristil. In se vslino direkt na tisti parking. In kaj sva rekla?

    Lej. Ti. Ovega.

    Bemfa od fotra

    Obstaja torej še tretja opcija komunacije. Napišeš komad. Narediš to, kar so Alo!Stari s komadom, ki bo, verjetno, pristal na drugi plošči. Lej ti ovega je komad, ki je tudi v živo svinjsko zarezal. Hakl, kot se reče po naše. Pa smo ujeli, jebiga, živi šus, le refren. Lej. Ti. Ovega.

    Ko pa je zdaj prišel ven še obdelan iz Kina Šiška, pa izpade kakor mojstrski uvid v … No, nemojestrski štajerski uvid. V to opazovanje, ki hitro preide v podzgodbe. Take, mini črtice, ko te definira avto (bemfa od fotra), odnos do punce (svojo babo vedno ponižuješ) in mame (doma se mamici prilizuješ) ali potencialno sorodstvo (ti neoš alfa samec / ti si od Wernera bratranec).

    Albume. Koncertne albume.

    Prav komad Lej ti ovega kaže, da ne bi bilo slabo, gotovo pa ne narobe, če bi domači bandi iz takih koncertov izdajali kar cele live, koncertne albume. Pa čeprav so te kasneje pogosto obdelane, popeglane, preproducirane. Nič zato. Alo!Stari v Kinu Šiška je bil dosežek. Bil, itak. In sliši se, da je bil tudi presežek. Seveda je prišel pozno, ne pa prepozno, ker vendarle gre za band, ki sam reče, da mu je »čez noč uspelo po 25 letih«.

    In, kar je najbolje, Tinetu Matjašiču je uspelo ubesediti točno tisti mariborski uvid, ki je poln primerjav, ocen, stališč. V dobrem in slabem. Band pa si privošči še več ostrine in kitarskih preskokov. Pa ne, da je to doslej manjkalo. Vse pa samo kaže na to, da Alo!Stari ne popušča. Niti malo. In prav je tak.

  • Žanovo leto

    Žanovo leto

    Imeti najbolj predvajan komad na Valu 202 ne prinese bazena, avta, hiše na Obali. Ne. Vsaj ne takoj. Vsekakor ne takoj v naslednjem letu. Prinese pa poseben prestiž, čast, obliž, renome. Ker je vse to. Val 202 s svojo glasbeno uredniško politiko vztraja. Izbira tako, da… precej izbira. In izbral je. Žana Hauptmana.

    Val 202 ponavlja le svoje popevke tedna. 168 predvajanj za najbolj predvajan komad ni ravno številka za »petkrat na dan«, ne? Zato je izbor pesmi Sledim toliko bolj pomenljiv. Žan Hauptman je bil na Emi šele osmi. Na Val 202 pa je »zmagal«. In to je pomembna zmaga. Za novo mariborsko sceno. Ki je. Tu in zdaj. In na katero je mesto lahko ali pa bi moralo biti upravičeno ponosno.

    Komad Sledim je dober. En tistih komadov, ki neizogibno pobašejo domiselne komentarje na YouTube. »Takle komad ne zmore zmagat na Emi. Žal. Je predober.« Žanova glasba vsekakor ni za tekmovanja. Vsaj ne takšna, kjer pride do prepirov. Med žirijo in občinstvom, med mlajšimi in starejšimi, med žanri in okusi. Da je Sledim največkrat predvajana skladba, pove veliko tudi o Valu 202. Ker ni ravno najbolj enostaven komad. Vsekakor ne. Refren deluje bolj kot verz, modulacijski preskoki so polni, bas kitara Vida Turica močna, že sam uvod ni ravno tipično radijski. Še val202-jevski ni najbolj. Diši po harmonijah sedemdesetih, klavir je že mejno »jazz«, vokal pa ravno toliko razpoznaven, da deluje kot dodatni inštrument v celokupni, kvalitetni močni produkciji.

    Predvsem pa kaže, kakšen Žan Hauptman je. Muzičar. Sodeluje tu, tam, vsepovsod. Z Lacha after jami je na Festivalu Lent pokazal, da se ne le najde, ampak ohrani publiko, ki prihaja z nekimi čisto drugimi, svežimi, novimi EMŠI. In to ni lahko. Hauptman je ime, na katerega Maribor mora biti ponosen. Tudi zato, ker zna prekleto dobro igrati »air klavir«. Poglejte spot. Tip po luftu »igra« klavir. In stopi za mikrofon. Brez strahu. Z občutkom. Miže. Ker bolj kot miži, bolj njegova glasba dehti.

  • Štikl leta? Ljujez’n!

    Štikl leta? Ljujez’n!

    Ena mapa. Debela mapa. Žalostna mapa. V njej pa… Velik, zajeban, nehvaležen, življenjski adijo. Ena mapa. En komad. In nato, par mesecev kasneje, ena popevka in ena zmaga. Trpka, a zaslužena zmaga. Ker ta komad res zveni kot trajni komad. Kot slovo. Poletju, ljubeznim, zakonom. Adijo ti, dobrodošel jaz. In prav je tako. Če kdaj, je tokrat nagrada kljub razgibani konkurenci zadela pravega. Če smo že pri tisti primerjavi med medaljo in metkom.

    Pa čeprav sem pesem, sprva, ko sem jo pač ujel, nekako… Tlačil. Nekam tja. V shemo, kjer pač taki komadi (ne)prostovoljno pristanejo. Ampak sčasoma je pesmi uspelo, kar ni lahko, pa kljub tik-tokovski nalezljivi realnosti parsekundnih napevov. Ljujezen gre v uho in se boji iti v srce.

    Emkejeva Ljujezen je frišni slovenski komad leta. Izbor Radia Maribor in Radia SI, ki je letos doživel drugo izvedbo. V državi, kjer smo uvedli nazaj tudi glasbene nagrade v kategoriji popularne glasbe, imenovane zlata piščal, ampak še dolgo ne bomo imeli tradicije nagrad. Kar pa ne pomeni, da so takšni izboru vnemar. Sploh ne. Prej so dobrodošli, še zlasti, če je nabor tako eklektičen, kot je tokrat. Pa čeprav bi o radijsko-glasbeni politiki zlasti Radia SI lahko debatirali. In bomo. Ampak tokrat je v ospredju – komad.

    Komad o… No, saj je vse… Če ne odpeto in odrimano pa prikazano. Emkej ima pod pajsko debelo, predebelo mapo z napisom ločitveni papirji. Ljujezen je. Kreativno ljujezen. Takšen pač je. Od nekdaj. Samosvoj, poseben, trmast, nepropadalčkan. Tip, ki ima tisti prefrigan pogled, ki pa se na koncu izkaže za kreativno poštenega, delavnega, pač z žilico za izstopanje in nastopanje. In v Ljujezen je uspel narediti iz zajebane osebne izkušnje hit. In vmes pobasal še nagrado. Zakaj? Ker ima pesem zgodbo. Pa četudi tako, da nanjo zgolj namiguje. In to je velik dosežek. To je nekaj, kar danes umanjka številnim komadom. Nekaj, s čimer se lahko poslušalci identificirajo, če le malo prisluhnejo tekstu. In Emkejeva mb tempirana dikcija, ki se je upočasnila z vrnitvijo v domače mesto, je pravšnja za tako poslušanje.

    Emkej je nekje vmes seveda postal mainstream rap popevkar. Itak. Tip ima 10 popevk tedna na Valu 202. Ja, deset. Pa še osem drugih takih, ki so bile nominirane. Emkej je prišel do točke, ko je prerasel zgolj rap osnove, kar je seveda spolzek teren, ker se lahko zgodi, da še sam več ne veš veš, kam zares »pašeš«. Ti pa to vestno dajejo vedeti drugi. No, Emkej, tisti pubec, ki so mu še ne dolgo tega pravili, da ima rdeče oči in iz ust mu srmdi, dalje fura svoje, še raje pa je to potem rekel sam sebi, vse to ve. Z ekipo, ki v Mariboru dela nek čisto svoj melos, za katerega se zdi, da mu v tem mestu namenjamo skoraj premalo pozornosti – glede nato, kake uspeše žanjemo.

    Ljujezen je v osnovi precej skuliran komad. Ni sicer zenovski, noče imeti recepta, kako preboleti in »it dalje«. Ne nudi nasvetov, izžareva pa izkušnje. »Jaz grem naprej po poti, rad bi samo malo mira / stopim mimo, prvo prehitim, pol se obiram / jem vegi, hodim v naravo, se hidriram / ne maram onih, ko so redno jezni / rad bi, da si me zapomnijo po ljubezni,« so verzi, ki bi se jih lahko pretopilo tudi v knjižno uspešnico, najdeno pod razdelkom samopomoč.

    Ampak Emkej v Ljujezni pokaže le pot, kako je našel ta svoj… Karkoli že to je. Chill, mir, priznanje. »Vem, da si jezna, samo kaj naj / Vem, da si jezna, samo kaj zaj / Sama si si kriva, da si tak zaj / Sama si kriva, da je tak zaj,« se bere sicer mnogo bolj neposredno, kakor se sliši s spremljevalnim ženskim vokalom (Polona Leben). Vendar niti za hip ne dobimo občutka, da bi Emkej razščiščeval, obsojal ali, po naše rečeno, pucal za nazaj. Marsikdo od nas je že kdaj grdo nadrajsal v življenju. Ko nas pokopljejo želje, pričakovanja, razumevanje. Lahko bi na dolgo in široko pisal tudi jaz o tem, pa zakaj bi, če nekdo nekaj takega stišči v, kaj, tekoče štiri minute.

    Emkej je napisal enega boljših rap ljubezenskih komadov pri nas. Tudi zato, jasno, ker ima ob sebi take mojstre, kot je Vid Turica, s katerim sta naredila tekoči spoj ultimativnega štajerskega flowa, in Žan Hauptman, ki s klaviaturami pravzaprav dela celotne atmosfere občutij in počutij. Ampak bistven je njegov pristop. Ne samo k videospotu, ki le še podkrepi zgodbo, kar je Emkejev vidnejši pristop. Pač vizualna so že njegova besedila, kako ne bi bili še videi. Ljujezen je komad o ločitvi, ampak ne zgolj in samo ločitvi ter vsem, kar ta prinese, najprej slabega, včasih še slabšega, občasno celo nič dobrega.

    Ljujezen niso puzli, čeprav bi lahko bili. Pa niso. To ni mozaik, v katerem bi iskali tuj odsev lastne (ne)sreče. Emkej ni raztreščen, hkrati pa ni nekdo, ki bi dramaqueenasto hlepel po pozornosti, pomoči, uslišanosti. Ne. Preprosto… Je. Kar v tej državi, kjer meodosebna nesoglasja prepogosto pristanejo v črni kroniki, nudi povsem drugačen vidik. Nujen vidik.

    In obenem Ljujezen, ki sem jo sam kar nekajkrat čisto naključno ujel – zlasti na Radiu SI in Valu 202 –, zlasti zdaj, ko je poletje res že odšlo, res zveni kot post-poletni štikl, kot neke vrste mahanje temu, kar je bilo vroče in sijoče. Ni pa skominanje. Daleč od tega. Obenem pa je – po lanski zmagi Alo!Stari za najboljšo izvedbo (Vse bi dal) – to nov dokaz, da ima Maribor živahno, fajn, napolnjeno sceno. Še desetletje nazaj bi komaj našteli dva banda ali izvajalca, ki bi izstopala na nacionalni ravni. Pa zdaj?

    Imamo… To. In povrhu sodelovanj. Alo!Stari in Emkej. Kdo ve, kaj vse še bo.

    Nekaj pa je jasno. To, da je Ljujezen po izboru poslušalcev najboljši komad leta, je dobra stvar. Zelo dobra stvar. Za marsikoga dobrodošla. Ker je jeza… Včasih… Lahko tudi… Ljujeza.

    Nominirani so bili še:

    Neisha – Lajf je tvoj

    Žan Hauptman – Sledim

    Mi2 – Čavun

    Hamo & Tribute 2 Love – Zato ker je mraz

    Jaša Šaban – Roka v roki

    Čedahuči – Odprta knjiga

    Fed Horses – Argentina

    Anja Hrastovšek – Tja bi šla

    Saša Lešnjek – Kaj bi svet brez upanja

  • Glas, stas in Štras

    Glas, stas in Štras

    Rit. Najprej nam je roadie pokazal… Rit. Khm. Ja. Rit. Pojasnilo? Ja, ga je ponudil. Zinil je, da si je en od Mrfy zlomil roko. Bojda bobnar Rok Klobučar. In da bo pač nocoj, samo za nas, nastopil on. Nato se je začel slačit. Se obrnil. In slekel. Do gole riti. Ob že tako ali tako skoraj polurni zamudi. Mater, kako star, siten, beden zvenim. »Mogoče pa so s tem pokazali, kaj si mislijo o nas?« se je zaslišalo. Hm.

    Ampak vse je bilo vredno. Ja, celo ene nage riti za poldrugo stotnijo od švica dvakrat bolj kot dežja premočenih teles. Ja, vredno. Vredno vsega. Celo predskupine EET. Ene tistih zasedb, ki sicer varjame v svoje žaganje, vendar občasno verjame tudi namesto publike, ki ni najbolj razumela, kam je pevec meril, ko si je po komadih, ki so daleč od radijsko mamljivih, privoščil lestvico lokalnega radia, kjer bi radi bili (osemnajsto) mesto višje. Ah. Nikoli ni prepozno za kitare in rock, stvar duha, mlad si, kolikor se pač počutiš mladega. Ampak EMŠO se tokrat pač ni poklopil. Nič se ni. Niti kadar je predskupina glasnejša. Itak pa noben, no, skoraj noben, ni bil tam zato.

    Bili so za nekaj čisto drugega. Prišli so… Pripravljeni. Mlada dekleta, o, koliko faking mladih deklet, najstnic, dijakinj, mogoče, kvečjemu študentk. Ene z majicami do popka. Druge z mrežastimi majicami. Tretje z bleščicami na obrazu. Vse pa z nezaustavljivim pričakovanjem, ki ti ga lahko da pač samo mladost. V MC Pekarni. Za hip sem starikavo poskusil pomisliti na 20 let nazaj, ko sem začel sam hoditi v ta klub, ki je takrat svoja leta še lahko štel na prste (obeh) rok in, večinoma, tudi dekleta. Če bi bil takrat dijak? Bi to, kaj pa vem, bil vrhunec leta? Gladko.

    Vem, pojma nimaš, kakšni so danes 20 let mlajši in mlajše, hvala bogu, da so, kakršni so. Mogoče malenkost bolj tako previdni kot samosvoji. »Kaj je tu vrsta?« te vprašajo z nežnim glasom, ko se naslanjaš s pijačo v klubu, kjer, pazite to, je veliki bambus res veliki bambus. Veeeeeliki bambus. Tri deci vina, dva deci kokakole. Na zdravje, rigajte, če gre, prosim doma. In kjer ti varnostnik prilepi obvezni štempl na roko – ja, to moram vedno napisat, to so take proustove magdalenice -, potem pa ujameš pogovor z njegovim sodelavcem varnostnikom, očitno začetnikom, in ujameš navodilo: »Če gre nekdo samo na wc, mu ne daš štempla. Samo če pa ga dolgo ni ven, pa greš not po njega?« Hm. In če ga ne najdeš? »O, ga najdeš!«

    MC Pekarna je za take koncerte po svoje blizu tega, da bi bil idealen. Najprej, v osnovi, morda ni, ker nikdar ne bo imel garderobe, kar je na prvi dan, ko je resnejši naliv in občutek pozne jeseni, pač nekaj, kar bi človek imel, ampak MC to nikdar ni bil in upam, da nikdar ne bo. Garderoba je stanje duha. Garderoba je v glavi. In na hrbtu, stopnicah, omaricah. Folk pač obesi oblačila kamorkoli. In moraš. Ni druge. Če je tako nabito polno, domala razprodano, ko neutrudni Ramiz malo pred začetkom še računa, koliko kart še lahko gre v prodajo, potem pač moraš sleči vse, kar ima rokave. In tedaj si prisiljen najti rešitev. In enako velja, če želiš še po kako pijačo ali na wc, pa nisi ravno na robu placa, ki bo vedno imel zlizane ploščice in zatohli brezkisikni vakuum. Pa četudi je MC dobil tisto najbolj luksuzno dobrino. Klimo. Je bila prižgana, ja ja. Ampak pomagalo pa kaj dosti ni. MC je tisti plac, na katerega si pomislil, ko smo bili pandemično doma in vselej na razdaljo.

    Dokler bo takšen, kakršen je, pa čeprav je z leti dobival izboljšave, nenazadnje večji oder na kontra strani, kabino za tehniko in boljše luči, bo MC najbolj primeren plac za takšne koncerte. Ne idealen, pride pa blizu. Mrfy so bili v tem istem placu že tri leta nazaj. Bil je april 2019, pripravljalo se je k pomladi, ampak je prav tako neutrudno zunaj deževalo, noter pa se je stiskala malenkost drugačna publika. Ja, tudi tedaj lepa, zagnana, z y kromomosi, ampak… ne tako mlada. Ali pa me spomin pač vara, četudi sem pisal o koncertu. Takrat je Mrfy deloval primarno kitarski band z zelo solidnim prvencem. Ampak že takrat je bila razlika med ploščo in koncertom kar konkretna. Zdaj? Zdaj je pa brutalna.

    Mrfy je vmes postal band, ki se ga omeni ob Koala Voice, Joker Out, delno Alo!Stari in še kom, ko se poudarja mladi rock val, ki je pokazal, da bi lahko monoliti slo-rock klasike dobili ne ravno naslednike, tudi dediče ne, v bistvu je nemogoče reči, kaj točno so. Ker za to gre. Preprosto so. Mrfy je naredil vse, kar se mora in lahko naredi. Bili so predskupina Siddharti, kar ni lahko. Z leti Siddhartine dominacije morda še težje. Pa Izštekani, pa Zlata piščal za novince leta, pa nastop pred Skunk Anansie, pa sodelovanje Gregorja Strasbergarja – Štrasa v 1 na 1 z Bojanom Cvjetićaninom, pa sklepna točka na Dan 202 ob 50. letnici Vala 202 s skladbo Prjatučki, lani četrto najbolj predvajano skladbo na Valu 202 in nagrajeno z zlato piščaljo za skladbo leta 2022, pa nato še kar dva koncerta v Kinu Šiška… Ni, da ni.

    Tako pride band do točke, ko še redko kaj sploh ostane. Kam še? Okej, Joker Out so šli v Križanke. Ne le razprodali mesece vnaprej, nak, na dan, ko so šli tja, z novim albumom, ki je izšel teden prej, so prijavili, da gredo čez leto dni v dvorano Stožice. In prodali že par tisoč kart. Kira finta. In izdali skladbi v srbščini, ker bi radi pokukali še kam. Koala Voice so se prav tako obrnili malo sem, malo tja, letos pa ravno v začetku junija prav tako v MC Pekarni zvrteli možgane in srca na izjemnem koncertu. Ni lahko obhajati enih in istih placov. Ker jih kmalu zmanjka. To so povedali vsi bandi, s tem so imeli krizo tako Siddharta kot Mi2. Dokler niso prišla nova prizorišča in je vsak malo večji kraj v Sloveniji ugotovil, da si lahko tako ali drugače, z javno ali privat podporo, privošči do tri večje dogodke na leto.

    Ampak Mrfy pa delujejo… Ne, ne skromno. Joj ne. Delujejo pa za takšne odre. Za nagnetenost. Za zvestobo. Za pričakovanje. Če prideš tako na oder, ko vehementno mahata in sta (sama s sabo) zadovoljna že roadie in »tonc«… Ki sta prinesla različne pijače fantom. Iz zaodrja, ki je v MC Pekarni oddaljen, koliko, tri male stopnice in pol metra? Ampak ja. Ni moteče. Je celo, em, zvezdniško, karkoli že to pri nas pomeni.

    Mrfy že pred koncertom delujejo nekaj kakor oksimoron. Begajo. Ne veš, kaj bo. Pol publike so pridna, nedolžna, mila dekleta. Vsaj pol, če ne več. Potrpežljivo so čakala, da je prišla skladba Always (Če te najdem). In da je na oder priletel on. Štras. Ampak… Samo malo, da ne bom delal krivice preostali trojici. Ker ti tipi? Tri, štiri dekleta pred mano so kitarista Tomaža Zupančiča snemala v eno. Obstajal je samo on. Kamera nanj, pogledi vanj, upanja zanj. Rock zvezda? Pa ja, zakaj ne. Enako je bilo z basistom Lenartom Merlinom, da za bobnarja Roka Klobučarja sploh ne govorimo. Tip je prevrgel činelo pri, kaj, četrtem komadu? Pa ima tipski, tipičen, tradicionalen, skoraj Ringo Starr komplet. Pa je ruknil. In se prvi slekel. Nato še druga dva. Le on se ni. Štras. »Vsi se slečite!« je kasneje priletelo s publike. On pa… Kot zanalašč. Ne.

    Na oder je prišel v nečem, kar bi lahko bil pulover. Taki. Skoraj kvačkan. Očitno zlate barve. In z bleščicami. Prosojen, ampak ne zares. In ko je prišel na oder, je prišel s tako dozo karizme, da je presegel vsa pričakovanja. Zagotovo pa je nadgradil koncert iz 2019, pa je že takrat govoril, da »o, saj skoraj zvenim kot Kreslin« in zaradi naliva zunaj krenil v epsko priredbo »Naj pada zdaj dež«, kakršne MC ni videl in vprašanje, če jo kdaj bo. Zdaj ni bil nič manj ekstrovertiran. Le počel je to… Bolj z mimiko, gestami, telesom, kitaro in, še najbolj, glasom. Od najnižje do najvišje lege. Od tišjega petja pa do totalnega kričanja. Delal je, kar je hotel. Pa ne samo on. Celoten band. Karkoli bi lahko igrali. In karkoli tudi ne. Z Video Games, drugim štiklom večera, priredbo, ki jih bo še dolgo spremljala, so ustregli, pobožali, nastavili. Kot da bi bil koncert neke vrste daj-dam.

    Mrfy so združili dva albuma – Story (2018) in Use (2022) – v preplet nečesa, kar je indie rock v svoji osnovi in podstati, ampak dodajajo toliko različnih ščepcev. Od dvojnih synthov pa do resnega kričanja. Kar izdatno pooseblja Zaljubljena, zlomljen, ranjen, krvav, trohneči komad. Kakšna verzija. Kitare, bobni, petje. In publika. O, publika. Vse so ta dekleta faking znala. Ne samo znala, vedeti so, kdaj je treba umret v refrenu. Kaj se ta mularija uči sploh še česa drugega? »Kaj kdo ve, kaj so praštevila?« je nekje vmes vprašal Štras. Kot da bi bil test. Češ, saj v šoli počnete še kaj ali ne?

    Koncert Mrfy je zdaj primeren Štrasovim čustvenim nihanjem na odru. Štras namreč počne vse. In še več. Pusti prepevati publiki. Zahvali se. Po drugi strani pa gre skoraj kričati v obraz. Zabriše se na tla. Zavija z očmi. Kot da bi gledali epileptični napad čustev brez pene na ustih. Tobogan je tak komad. Bizarno zasanjan, post-psihadeličen, kot neke vrste mini živčni zlom, kjer band počne vse živo. Eklektika – v pozitivnem smislu. Potem je bila tu mogočna verzija Anakin, ko se je podredil, polomil na lastnem komadu z: »A se ti ne zdi, da sva enaka?« Ne. Malo verjetno. To je klasa zase.

    In potem je prišel bis. Prvi. In drugi. In bi še četrti. Po drugem, ko je že šla skozi San Francisco, čakalo pa se je na Klic, ki se ga, žal, ni dočakalo, saj je bila BBY izpeta, kot da jutri ne obstaja, je nekdo v prvi vrsti vzel enega od mikrofonov, ga obrnil in prijavil: »Mrfy!!! Kličemo vas, Mrfy!!!« Pa je prišel. Še tretji bis. S čikom bobnarja v ustih. Post-milenijska, generacija z brezbrižnost, ki je pa nikakor ne gre zamenjevati za nečimrnost.

    Mrfy bi lahko imeli še tja, peti, šesti bis. Tako so namamili občinstvo. V tisti sopari, kjer se koncertno gara. Tak občutek je bil, občutek pripadnosti, neponovljivosti, sorodnosti. Tu in zdaj. Mi. Nekaj, česar ne more poustvariti nobena tehnologija. Pa se je snemalo, instagramalo in to. Že, že. Ampak »švica« se ne da spraviti v zaslon. Še v tekst ne. Bila je nekaj kakor borba. Vprašanje pa je, borba za – kaj? In koga? Vsak zase? Vsi za njih, oni za vse? To pa ostaja vprašanje. Kot ostaja ta koncert. Mrfy so prešvicali MC, kar je velik kompliment. Ga stresli, objeli, skričali. In pokazali, zakaj so to, kar so. In še več. In bodo ostal za neko celo generacijo sinonim za tisto neponovljivo obdobje. Ko ne veš, če je bilo vse to res. Pa je bilo. Ali kot so dvakrat zapeli v Prjatučki: »Spet bo zagorelo, ker nam vedno tli na dnu srca!« O, ja. Tli.

  • Pižama + solze = Vertigo!

    Pižama + solze = Vertigo!

    Zašepetala je, naj zapremo oči. Zaprli smo oči. Nato je začela recitirati. In smo deklamirali. V petek zvečer. V placu, kjer je zlizane ploščice polagala neka pokojna vojska, ko se nihče od nas zbranih še rodil ni in ki je prav te dni dobil – klimo. Fensi-šmensi. Pa je vseeno teklo z nas. Ampak se je zaprlo oči. In krenilo. V vrtoglavico za konec desetletja. Vertigo.

    Zabrisala se je na kolena. S kitaro. Podrsala na rob zdrajsanega odra kluba MC Pekarna. Pa ni bila tam dolgo. Ne, ne na robu. Bila je itak čez rob. Valjda. Že kako uro. Že kako desetletje. Čez, onstran. Sunkovito se je dvignila. In migljavo poplesavala. Še bolj, še več, še, še, še. Sem, tja, levo, desno, gor, dol, mimo, okoli, počez. V nekaj kakor pižami. Okej, ni bila ravno pižama. Saj ne veš, kaj je. Ne pri njej in ne pri tej skupini. Ne moreš vedeti. Gledaš, čutiš. Slišiš, vzameš.

    Trzala, udrihala, skoraj orgazmirala je s celim telesom. Na lastne štikle. Z lastnim bandom. Poseksala nas je, pardon izrazu. Vse po spisku. Sebe, band, muziko, publiko, plac, mesto. To je muzika seks. To je… Ejakulacija akordov. To je platonsko platnšpilersko onaniranje. Temu se sicer znucano reče, da je »padla not«. Da je v elementu. Da ji je dogajalo. Pa ne le njej. Vsej četverici.

    Bobnar Miha Prašnikar se je s čelom skoraj dotikal snare bobna. Da bi ta nek poltempo zamaknjenosti, ki ves čas pazi, da so epileptični kitarski napadi dozirani še do zadnje zdrave mere, skušal nadzorovati. Kolikor pač gre. In nekdo pač mora. Basist Tilen Prašnikar naposled ni videl nas in mi nismo videli njega. Zlasal se je z basom. Čez oči. In čisto levo je Domen Don Holc stal tako kot mora stati nekdo s takim imenom. Kot – don. O, ja. In s sončnimi očali, pač, dokler je še šlo. In izpod njih je mižal še on. Dvojno mižanje. In še kolektivno za povrh. Ko kitara postane post-rock sfingasto polbožanstvo. Oni trije. In – ona. Vsi skupaj – Koala Voice. Ampak ona. O, ona. Dve figi, ki zgledata kot gobi. Ne, nima več spuščenih las. Zdaj zgleda še bolj navihano. Post-adolescentno. Z glavo je risala navidezne osmice. Z boki jih je odmotavala nazaj. S koleni je skakala, delala počepe, drsala, suvala. Redki so bili trenutki, ko je imela obe stopali hkrati na tleh.

    Kako bi jo vi gledali? Mi? Vanjo smo gledali kot uročeni, kot povoženi, kot zamaknjeni. Kaj je to? Pa kako? Od kod? Je to še možno? Kdo je že rekel, da bo pandemija prinesla novo normalnost? Pa da nikdar ne bo več, kot je bilo? Em… Vsi? Pa saj nikdar nismo želeli biti normalni. Niti nismo bili. Ta generacija pa sploh ne. Zanje je normalno nekaj nenormalnega.

    Po ducat letih, kar so pokukali iz zasavskega Kisovca, to so kraji, kjer tisti, ki se odločijo, da bodo nekaj naredili, ker je želja lačno prevelika, potem grejo in postanejo, no, rogliči in koalice, in odprli val, ki je pomladil slovensko kitarsko sceno za približno vsaj dve desetletji, je Koala Voice na tisti najbolj nehvaležni točki. Po že štirih albumih, kjer so na vsakem ne samo iskali, ampak tudi našli nekaj novega v svojem indie rocku, kar je že giga dosežek sam po sebi, nagradah, regijskih top kritikah in špilih od najmanjših sob pa do trgov in festivalov, je Koala Voice tam, ko lahko butne le še utesnujoče domača realnost majhnosti, ki je nepremično dejstvo in ne majhnost v glavah. Slovenija bo imela še lep čas dva milijona ljudi.

    Ta jedka realnost pač ne čaka na nikogar. Na muzičarje toliko manj. Sploh take sorte. Na »mama, ata, jaz grem v muziko!« redko padejo družinski ponosni kriki veselja. Da je, pade kolektivna ugotovitev, to nekaj, kar se zgodi vmes. S kitaro pač… Si… Na poti do… Bridke cankarjanske bučne realnosti. Ampak odgovor na lasten komad »kam bi šla / kam bi šla, če bi lahko zbežala« vseeno obstaja. Narediš si ga sam. Kam bi zbežala? Sem. Točno sem. Na oder. Med ta folk. Premešan. Ko te dregne tip, ki hodi na koncerte od leta, ko si se ti rodil. Ko na enem prvih špilov cca. dvanajstletnik očitno z res kul starši ne more verjeti, kaj doživlja. Ko se dekleta čisto sprostijo, skačejo, gledajo, varno in ponosno delajo, karkoli želijo gledati. Če se pa itak miži. Tu buljiš… Mimo desetletja, ki bo težko kdaj doživelo nostalgijo. Bo pa ostalo. V občutkih. V hipotalamusu. V nas. Desetletje, ko je mladina spet bila mlada. Za hip. Da vsaj enkrat, kot gre tisti angleški pregovor, mladost ni bila zapravljena na mladih.

    Pa sem, odkrito priznam, na TAK koncert zamudil. Priznam. Zato, ker živimo v mestu, kjer imam(o) ta privilegij, da se dogodki kakopak prekrivajo. Ko v Sodnem stolpu nastopa post-Ema fenomen LUMA in ko vidiš razliko med golimi začetki in tem, kaj se zgodi, če to delaš desetletje. Ko je na Židovskem trgu Maribor z Jazz ‘ma mlade najbližji izlet v v Evropo ali ZDA. Ko sem se peljal mimo s kolesom na Tabor, čez most, ko po Dravi nosi utrip mesta, za katerega vedno upamo, da bo vse in še več, kar potem itak je, je izza pekarniških sten že bučala Ker tu je vse tako lepo. Ko sem prišel pred vrata, je bila Go Disco. In ko sem se odločil za manj kisika in vrtiljak, vertigo, tornado, orkan, je Manca Trampuš rekla, naj zapremo oči. In krenila v Vertigo. V pesem, ki poje. O vsem. Vseh. »Samo igramo se dokler ne umremo / In potem sonce eksplodira / V solzah in ljudje se razprše.« Svet je začel umirati, ampak o, naj tako umira. V dvoje. Srečko Kosovel bi na tem koncertu najbrž bil tonski tehnik. Odobravajoče bi čakal, da pesem postane konstrukt. »Ta pesem žal ne zna, rešiti oba, ustaviti sveta / Da se spremeni, si povedal mi, to je vertigo.«

    Začne se ti vrteti. Saj »je rekel«. Morda zaradi sopare, kakršna mora biti v točno takšnih klubih. Ko band zveni tako prekleto kot celota. Ko sta kitara in bas objeta, ko bobni delujejo kot frdamani timpani. Od vseh koncertov po koroni, pa sem za kakega to že zapisal, je bil ta koncert tisti, po katerem vidiš, da: ne, rock ni crknil. Kitare še niso riknile. O, ne. Nič ne pride blizu temu… Dialogu, izmenjavi. Tega, mulci in mulke, se na internetih ne dobi. In za tak občutek, kot je štikl Vertigo, ne gre skozi tik tok. Moraš čakat. To niso sekunde. To so ure. V bistvu leta. Desetletje. Na zvok sirene, da zapoje ob 22.00. V emsiju jo še vedno, gasilsko, sučejo na roke.

    Kadar se zgodi to, kar se je v petek, 10. junija 2022, je koncert odmik, obvod, oddih. Po dveh letih in pol pandemije. Po desetletju, ki se je začelo s krizo in končalo s pandemijo. Po desetletju, ki nam bi naj prinesel reset. Po desetletju s šestimi predsedniki vlad. In vsem vmes. Koala Voice so na odru negirali sami sebe. Da pesem, žal, ne zna rešiti obeh, ustaviti sveta? Je vertigo, seveda je. Ves ta čas je en sam vertigo. Prehitro gre. Prehitro. Sploh, ko komadi tako bobnijo. Ko se zdi, da vsak od četverice igra več kot en inštrument in več vlog. Ko bobni pojejo. To je koncert, ko bi vsak dal tonskemu tehniku za rundo. To je koncert, ki se lahko zgodi bolj ali manj enkrat samkrat.

    Pa čeprav so, če štetje drži, v klubu MC Pekarna igrali že – petič. Vsaj. Ko sem jih gledal nazadnje, bilo je novembra 2017, joj, kako pet let hitro mine, so rekli, da ne čutijo več, da so glas generacije. Kakor, češ, da so bili leta 2014. Pa Koala Voice nikdar ne govorijo o sebi visokoleteče. Kot je rekel Ramiz Derlić iz MC Pekarne: za starejše so bolj pop, za mlade bolj alter. Leta 2017 je bila predskupina – MRFY. Mladost je že počasi na novo skakala čez jarek in ne čez most. Koala Voice je bil prehiter in prepozen hkrati. Naredil čisto vse, no, prav. Več s takšno glasbo v Sloveniji z vsemi njenimi specifičnostmi težko narediš. Koala Voice so šli od Baltika do Nizozemske, bili predskupina Pixies, napolnili Cvetličarno, alo, Manca Trampuš je pela na državni proslavi, kadar so te takšne, da lahko taki kreativci tam seveda sploh nastopijo. Naredili so vse. In kaj zdaj? Kam potem? Kaj se zgodi? Če nisi tista prva, stara liga, kar zaradi EMŠA nisi niti mogel biti. In še to: leta 2017 so delovali… No, drugače kot zdaj. Ko…

    Potem… Igraš. Če to res delaš… Še iz enakih razlogov kot na začetku. Potem… Igraš. Špilaaaaj, bi rekli v Mariboru. Nismo rabili. Dvajset štiklov smo dobili. Dvajset. »Maribor, hvala vam stokrat!« je proti koncu začelo lomiti Trampuševo. Lomiti? Ja, lomiti. Čutila je, z vsakim bolj norim aplavzom, ne, saj to niso več aplavzi, tole je grupnjak, da se bo na neki točki zlomila.

    Koala Voice namreč zdaj deluje kot tisti edini par iz srednje šole, ki mu je res ratalo. Pa res ratalo. Ne ono, ko že misliš, evo, glej, še sta skupaj, potem pa tam proti nezadržnemu koncu tridesetih slišiš o varanjih, objokanih otrocih, neplačanih svežih kreditih in podobna sranja. Ne. Koala Voice deluje kot četverica, ki je na odru tako prekleto povezana. Kakor da, kot mi je rekel Domen Holc za Večer leta 2018 v Šiški, ko so iskali plac za vaje, Kisovec nikdar ne bo pobegnil iz njih. Tista želja. Ki lahko nastane kjerkoli, v manjših krajih pa zagori kot večni plamen ustvarjalnosti.

    Koncert v emsiju je šel nezaustavljivo dalje. Publika je bila newtonov zakon v praksi. Vsaka reakcija na odru je imela svojo enako močno reakcijo v publiki. Po spolu nekje pol-pol, pa ne da bi to bilo pomembno. Starostno, kot rečeno, premešano. Ni bilo nabito, to ne. Je bilo pa dovolj polno, da si se dotikal ljudi. Na relativno introvertno glasbo je bila to ekstrovertirana dogodivščina. Tu ne moreš, da ne bi plesal. Ne gre, da ne bi skušal slediti. Fluidnemu jeziku. Slovenščina, angleščina, hrvaščina. To je band, ki jezika ne rabi, je pa vseeno v Vede premikanja, Ker tu je vse tako lepo in Vertigo, pogruntal, da materinščina ne samo, da bolj pali. Ampak se bolj začuti. In dikcija Trampuševe? Že na plošči, sploh Plata (2021), je sijajna. Ampak v živo? To je bil presek rock špila in top literarnega večera, kjer osupneš, da lahko poezija v živo iz ust in ne s papirja tako trofi.

    Ko je šla skozi Wild Dancer, pesem, za katero vedno zapišem, da sem jo v živo prvič slišal v miniaturnem, ampak popolnem Glasu podzemlja leta 2014, ko je Trampuševo naslednjo jutro čakala matura, je Holc začel igrati skoraj kot Tom Morrello iz Rage Against the Machine. Tapkal je. Drug drugemu so na odru kimali. Se občudovali. Bili zliti skupaj. Vem, zveni osladno, pa ni. Ostro je. Koala Voice ni sacher torta. Ne. Prej tabasco. Pri Wild Dancer je pesem v živo še vedno to, kar njen naslov pravi, da je. Njena doorsovska repetitivnost poskrbi, da se skače.

    In potem je prišel še bis. O, bis. Dva komada. Ne več na gas. Ne več na polno. Da ne bo kot pred dvema tednoma. Ko je Marko Soršak – Soki iz istega odra prosil, lepo prosil, moledoval, naj vendar, za božjo voljo, publika dovoli konec koncerta Elvis Jackson. Koala Voice so to naredili drugače. Na drugo finto. Niso šli z najbolj udarnima komadoma. Ne. Šli so z Zlomila si mi srce za na plato, ki se skoraj samougonbi. Ter poslovili z Brainstorm. Nežnim kitarskim praskanjem. Kot dotik rahlo pogrizenega nohta na dotika željno kožo. Komad s katerim je vsak konec možnost za nov začetek. Ni nujno, da je. Ima pa potencial. Band se je priključeval. Začela se je risati svetloba. Tam, ob pol dvanajstih zvečer. V pesmi, ki, prosti prevod, pravi, da »mi praviš, da so moji možgani zlomljeni / kot odrasli možgani, ampak preprosto ne delujejo / kot mesto, v katerem nikdar nisem bil(a) / kot poved z milijon besedami.«

    In potem, ko se komad zaustavi. Ko strune postanejo film. Sledijo le še štiri besede. Teh ne bom prevajal. »It’s gonna be alright«. Začela je Manca Trampuš. Sledil je Miha Prašnikar. Za njim Tilen Prašnikar. In potem cela MC Pekarna. Zdaj, ko to pišem, imam naježeno kožo. Peli so vsi. Smo vsi. Vse bo vredu. Vse. Bo. Vredu. Se lahko koncert bolje konča? Kot sporočilo, nagrada, napotek? Da bo vse vredu? Po kanonskih akordih, torpedih od komadov. Potem tole. Božanje. Zdravilo. Omilitev. Tole je kot ležanje… Kasneje. Peli so. Peli smo.

    Vsi.

    In nato… Se je Manca Trampuš, tako je bilo videti, zlomila. Ni šlo več. Konec. Tresk. Solze so ji stopile v oči. Kitaro je že odložila. Paličice in trzalice so bile pospravljene. Le še četverica. Objeta. Štirje v vrsti. Kot večni prijatelji. Mi smo pa peli. Vsi. Da bo vse vredu. Medtem ko ti folk na angleški tekst v Mariboru, ko si prišel iz Kisovca, poje nazaj tvoj refren. Se ti prikloniš. Je kaj večjega? Ne stožice, ne tivoliji, ne wembleyji. Ko dobi pevka solze v oči. In to potem, ko je že rekla: »Vi ste čist nori usi skp!«

    Pa so peli, »samo igramo se, dokler ne umremo«. Morda pa je to, kar pravi Vertigo, življenjski nauk in nauk o življenju. Samo igramo se. Kadar igrajo Koala Voice. Ko veš, da bo vsake toliko spet vse vredu. Ko te četverica iz odra, ki zdaj preprosto špila in se špila, poboža in objame. Tisti spontani trenutki koncerta, kjer se je vmes Trampuševa čudila, ker so šli v drug komad od napisanega. Ja, še so taki koncerti. Kjer šprica spontanost. Kjer se švica. Kjer se pleše. Kjer se joče. Kjer je vse tako lepo in kjer »nič me ne boli«.

    Mogoče ena pesem ne zna rešiti oba in ustaviti sveta. To ne. Zna pa en koncert v poldrugi uri spržiti vrtoglavico z rešitvijo za vsakega od nas. Ker… Bo vse vredu. Ker… tu nič me ne boli.

  • Zadnja. Bolonjska. Na glavi.

    Zadnja. Bolonjska. Na glavi.

    Pride tudi taki dan. Ko skoraj ftrgaš volan. In z glavo omahneš na hupo. S krikom. Aaaa! Ko preglasiš avto hupo. Ko ti pristanejo špageti na glavi. Z bolonjsko omako. Pa ne tisto generično. Pravo, z debelimi kosi. Ko ti priletijo cote iz okna. In ko ti, ugibam, bivša počoha avto. Pa ne z eno prasko. Celi grafit, avtogram. Ne ostane ti kaj drugega kot… Rorschachov test. Skupinska terapija. Grupni ping-pong. Rezanje žive meje. Košnja s traktorjem. V krogu. Vožnja sobnga becikla. V naravi. S knjigo v roki. Čemenje na čolnu, resignacija na klopci.

    Ja, tako je videti zadnja dobra priložnost. Prosto po Happy Ol’ McWeasel v novem štiklu Last Good Chance. Štiklu, ki bo šel predvsem med najboljše videospote. Sploh. Pa, gledano za nazaj, konkurenca ni ravno švoh. Sploh ne. V zlatih časih Videospotnic smo se režali vsemu od Reperja (Slon in Sadež), Žitije Miće Muriqija (Zaklonišče prepeva), Who’s the Real Kekec (Ali En). Oh ja, tisti časi.

    Foto: zajem zaslona / Happy Ol’ McWeasel

    Ampak ne bo nostalgije. Ker zakaj bi bila? Last Good Chance je domala film. Vsekakor ima zgodbo. Morda še bolj potencirano kot sama pesem, ki nemara iskreno govori o tem, kako skrušeno je lahko življenje, če je vse, kar poznaš, kako izgubiti. Od poraza do poraza do… Skoraj nikamor. Do, kot se izkaže, grada Štatenberg. In do tovarišev, bratov, sotrpinov. Ki sami pišejo svoje himne o porazih. V povsem nedolžno belih oblekah. V resda prekrasnem okolju. Ampak stigmatizirani.

    Tako pač je. Nimajo resda prisilnih jopičev, nihče ne daje občutka, da bi rad zbežal. Ker čemu potem skoraj na stežaj odprta grajska vrata, skozi katera pride Moony. Do, kot piše v lično izpisanih filmskih Tarantino črkah na začetku, The Broken Heart Club. Klub strtih src, torej.

    Foto: zajem zaslona / Happy Ol’ McWeasel

    Toda ključen obrat, ki uspe režiserju Nikolaju Vodošku ter zlasti direktorju fotografije Roku Nagodetu, je prav v destigmatizaciji. To ni niti Let nad kukavičjim gnezdom. To je le postaja na poti. Kot… E! Zadnja dobra priložnost. Polna dvomov, kamer, sumov in prerezanih telefonskih žic. Ampak kaj če je to edini način, da spoznaš resnico še iz časov, ko si bil… Resničen.

    In zato je Last Good Chance, tipično vizlovski komad, torej z udarnim refrenom, himničnimi back vokali, nujnim breakom z benždom in harmoniko, tako prekleto dober spot. Še en v nizu ne le dobrih, zmešano nepozabnih spotov Happy Ol’ McWeasel, ki so si letvico postavili nenormalno visoko že s prvim za Hairy Grizzly ter jo nato potiskali samo še višje z Good Deeds, Left Behind in Blow, temveč le še en gradnik mariborske estetike, ki je kristalno čisto posneta, ampak vselej nekako zasukana. Kot neke vrste štos-na-svoj-račun realizem, kakršnega je očitno dovolj za izvoz.

    Last Good Chance je očitno res zadnja dobra priložnost. Ampak taka, ki lahko traja. In rodi nove. No, četudi na račun tega, da kakšen grad zagori. Ups.