Oznaka: maribor

Mala, naporna mal’ca

Če bi ultimativno droljal, bi hvalil restavracije. Češ, i’ite tja žret. Tam je dobro. Tam boste vrei pajsnili. Pa tokrat ne bom, čeprav bi enkrat rad živel od pisanja. Oziroma rad bi živel tako, da bi si lahko sredi dneva, tam nekje med 12. in 14. uro spet privoščil malico, ki stane od 5 evrov gor. Ker zdaj niti blizu nisem, da bi si kaj takega lahko redno privoščil, se lahko počutim toliko bolj napizdnjenega. In sem se. Včeraj. Tam, v Mal’ci.

Všeč mi je, da so se tudi v Mariboru našli ksihti, ki jim vrhunec kulinarike niso šnicl, pomfri, solata z jajčko in litrom bučnega ter babičin štrudl, čeprav babice nikoli niso delale štrudla. Ni jih malo in eni se tega lotijo tak, drugi drugače. Vietnamsko je, recimo, totalno na Koroški presenetil obisk in naval. Vsaj ko sem šel tja še službeno. da je to jebivetrsko, ni bilo daleč od resnice, ampak, hej, pubec je to zalaufal iz čiste nule. Malo je takih, ki še nafehtajo kredit ali erbajo milijone. Imamo London street food, imeli smo Hudo hrano in tako naprej. Ko je lokalni časopis Večer pogruntal, da narod raje je debeli štikl mesa v hamburgerju kot čita črno kroniko in fuzbal, se je lotil gastronomije. Zakaj pa ne. Pun pisker je relativni hit.

No, ampak pride dan, ko te kolega vpraša: “Čuj, si kaj lačn? Bi šou kaj žret? Daj, grema nekaj pajsnit!” In sva šla. Ker je bil Arty totalno nafilan, sva šla dalje po Slovenski. Zakaj pa ne. In, evo, bum. Prideva v Mal’co. Pardon, uradno Mal’co mimogrede. Bil sem prvič, z zamikom, ker pač nimam 6 evrov za rižoto. Včeraj sem pač imel in, gremo, ajmo.

Najprej sem mislil, da je pod stropom, kjer je bil napisan meni, dejansko dobra stara črna topla, popisana z dobro staro belo kredo. Ma, kje pa. To so te hipster finte. Vse je videti kao original pa ni. Zakaj dva led zaslona, če bi lahko bilo res lepo na roko napisano in imelo ta čar… Ne vem. Ne kupim tega. Ampak dobro, delovalo je sveže. Kot tudi napisi, v pristni mariborščini, na papirnati podlogi. Raje neke štajerske fraze kot reklame za neke firme, o katerih še nikoli nisem slišal. Tisti časi, ko si pod pico videl reklamo za frizerja, ginekologa ali kremo proti glivicam, so hvala bogu mimo. Zdaj skuša vsak čim bolj uturit ta očitni marketing. Ono, dajmo prodat tisto, kar folk govori. Zveni dobra ideja, zakaj pa ne, a slovenščina zaradi milijon razlogov ni tako prožna, da bi zadeva delala sama po sebi. Zato so tisti izreki, frazemi, drobci štajerskih pogruntavščin, povezanih s hrano, malo preveč na silo in predvsem jih je preveč. Ne dela.

Vir: facebook

Itak pa niti nisem imel časa prebrati vsega. Narisal se je ob nama kelnar. Šef. Ali kelnar. Saj ne vem. Ni se predstavil, kar je glede na šov, ki ga je bil želel ponudit, epski feler. Kot da bi žogo falil na metru pred golom ali jo nabil tak kot mali Zaho proti Chelseaju tja, čez Kalvarijo, do Lipnice. Mize so itak postavljene zelo skupaj, kar je glede na koncept gostilnice pričakovano in dobrodošlo. Ampak Slovenci nismo taki, Štajerci morda malo bolj, a še vedno, ko je tako majhen razmik med mizami, se ne moremo sprostiti. Vsaj ne trezni.

Zato je bilo tako nenormalno čudno, ko je tip začel s svojim monologom. Zraven naju sta sedeli dve gospe/ični, ki sta ravnokar dobili svojo porcijo. Za njima je sedela še ena gospa in en gospod v kotu. In to je za izhodišče vzel kelnar, strežaj, šef. Nekaj v stilu, da je vesel, ker sta prišla dva deda, saj da ima sicer le ženski spol. Mislil sem mu reči, da je za to najbrž kriva ponudba, še bolj pa cena. Štajerca boš težko nagnil, da bo dal 6 evrov za neke testenine ali njoke, ki jih lahko prešteješ, saj jih je že na oko manj kot deset. Pa sem bil tiho. Ko pa se je postavil, ono, da je na to ponosen, da ženske res rade poklepetajo z njim, e, te mi je dvignilo dekl. A ne tako kot kolegu, ki pa ima drugačen pristop.

Modela je pogledal in mu, ko je še tretjič omenil ženske to in ženske ono, rekel, da je morda razlog, da mu manjka moških, prav on sam. Pristop je bil… Ne, ne bom. Ker bom izpadel nekaj, kar nisem. Vem, da nisem. Vsak ima pač svoj stil. A ker je namig razumel, je na mizo dal svojo roko, veliki zlati prstan in povedal, da je srečno poročen oče dveh otrok. Lepo njemu. Če bi bil sam in če kolega ne bi bil tako lačen, bi se v tistem momentu vstal in rekel, veste kaj, potem pa i’ite domov k ženi in otrokom.

Ampak itak nisem prišel na štih. Eh. Tip se je nato lotil jedilnika. Kar razumem, saj imajo pač malo manj tipične jedi. A ko nama je začel razlagati vse tisto, kar si lahko razbral iz zaslona, pismo, še McDonald’s ima večjo kvantno fiziko od menijev [vlki, mali, srednji; coca cola, fanta, sprite; za tu ali za zraven], se mi je zdelo, da naju ima malo za dva kretena. Malo je manjkalo, pa bi nama povedal, kaj delamo z žlico in kaj z nožem. Iz vsake jedi, napisane na meniju, je delal ne vem kake kulinarične presežke. Okej, če grem k Maku, Denku ali kamorkoli, kamor te punce naflodrajo, da greš, potem mi je jasno, ker bi rad kaj več vedel, vsaj ime tote svinje, ki me košta 40 evrov. Ali kdo je trgal vino, ki mi ga še poleg zaračunajo za 20 evrov.

Težava Mal’ce mimogrede je zato ta, da skuša biti hkrati minimalistična, ono, by-the-way, kot pravi že njeno ime, a kako je lahko mimogrede, če smo ponucali skorajda 10 minut, da sva mu midva še 15-ič rekla, da bi rižoto. Žal mi je bilo, da sem mu, ko je prišel do maminih žlikrofov, omenil Idrijo. Žal zato, ker me je tip spomnil, da stranka nima nikoli prav. Čeprav je Idrija znana po čipkah, sesedanju, rudniku, dobrih žurih, Kuzlah in Zablujeni generaciji ter žlikrofih, sem slišal predavanje, da so žlikrofi iz Poljske. Vredu, okej, seveda se tudi jaz motim, ampak eno je, da ti nekdo – tebi kot stranki – lepo, nasmejano in vljudno razloži, pardon, popravi tvojo omembo, nekaj povsem drugega pa je, da sem se spet počutil, kot da mi profesor želi povedati, da sem ne samo zabit, ampak še predrzen in pobalinski.

Vir: facebook

Naročila sva zraven še deci vina in kolegu se je zaluštal čikec. Pa sva šla ven, ker je bilo pač dovolj toplo. Pepelnik mislim, da sva našla, ni pa bilo blazin na železnih barskih stolih, kar je epic fail. Ko sva ravno padla v debato, je prišel kelnar ven, čeprav je imel noter stranke. Želel je klepetati z nama. Okej, desetka za trud, ampak čista nula za izvedbo. Ni vsak za kelnarsko evrovizijo, i guess. Prekinil je debato in želel biti nekaj kakor komičen. Češ, če je kaj prometa in kje je sonce in take jajce. Pusti goste pri miru, jebemomast. Da sva pozabila, kje sva sploh bila. Deloval mi je kot tip, ki si je zamislil, kako točno naj bi gostje “uporabljali” njegov lokal in želi imeti čisto vse pod nadzorom. E, zato je morda McDonald’s tako uspešen. Ko naročiš, ti dajo dokončno mir. Še odložiš vse sam, nikogar ne čakaš, odvisen si samo od sebe.

Ko sva se vrnila, je bila hrana že na mizi. Rižota je bila… Nisem stručko za hrano, pojma nimam. Ampak za moje pojme so bile bučke pretrde, nepotrebne kocke korenja čisto prekuhane, od pancete ni bilo veliko, kaj šele od miniaturnih gamberov, ki so delovali bolj kot prostovoljni prispevek. Preden sem jih našel, sem opazil, da se je riž ekspresno hladil ob robu krožnika, na sredini pa je bila jed korenito prevroča. Poštekal sem, da je kolega imel prav, ko je izbral žlico za rižoto, čeprav sva dobila na voljo celoten pribor. Menage a trois.

Saj sem poglodal in pojedel, bilo je solidno. Vendar ne za ta denar. Še najboljše je bilo pripadajoče vino. Gostje so malicali, čeprav je bilo jasno, da so bili v bistvu na kosilu. Malica je za mene skorajda nujno pakirana ali v papir ali v alu folijo. Že ko je ona posodica, je to kosilo. Ne vem, vsaj zame. Finta je bila, da se nihče ni upal kaj prida na glas pogovarjat, ravno zato, ker je bil plac tako majhen. Ali pa so se bali, da se bo kelnar našel v debati in jo ubil s svojo vsiljivostjo. Svoje goste moraš pač znati ocenit, če želiš, da se bodo vračali zaradi ambienta. Ena najboljših tv fint vseh časov je recimo bila tista, ko je Tony Soprano rekel Artieju Buccu, naj se drži raje kuhinje in ne hodi ven prodajat preživetih štosov. Artie se je branil z, češ, če znaš jest, pomeni, da veš tudi vse o kuhariji. Ampak ne, Tony je imel prav in Artieju pač pomagal.

Ne, ne verjamem, da bo tale kritika pomagala. Itak, da bom hepan, ki je zloben in ima ne vem kake predstave od ene preproste malice. Okej, nimam pričakovanj recimo, če grem na kebab in naročam hrano skozi šajbo, kot da bi kupoval loto, stavni listič ali čike v trafiki. Pa mi, vsaj tam na Partizanski, vedno kaj povejo, vprašajo, kako je in si zapomnijo, kaj sem naročil kaki mesec in pol nazaj. Zanimam ga jaz. In oni mene. In se nekje na polovici najdemo.

Tu pa me je bilo strah, kaj bo, ko bova naročila račun. Bum. Najprej je takoj rekel, da bo dal račun na pol, za kar ga nisva prosila. Tudi če je 99 gostov prej reklo, da bi račun na pol, to ne pomeni, da bo tudi stoti. Ne vem, izpadlo je, milo rečeno, češko. Čakaj, lahko dobiva prosim možnost, da se sama odločiva, kako bova plačala? Kaj te je to, šolska menza, kjer bi ta glavna kuharica povzroča otroške travme in freudovske komplekse, ki bodo vdarili ven čez 30 let?

Tu se je, jasno, začelo. Nato je rekel, da bova še vedno drmnila eno kavico. Ne bi, hvala. Okej, dajta, ziher bosta. Ne, ne bova. Kaj pa vino. Pa jebemomast, no! Pa od kod ta vsiljivost? Če bi že tako naju želel obdržati, bi nekaj od tega, kar je želel uturiti na račun, tudi častil. Pa tega nisva pričakovala, seveda ne. Samo račun bi. Ko sva skupaj nabrala keš, mu ni bilo nič jasno. Dala sva mu on 10, jaz 5 evrov, račun je bil pa 12 ali 13 ali tu nekje. In on je gledal v denarnico, v drobiž, čisto zmedeno. In ko je videl, da ga ne šljiviva pet posto več, je malo užaljeno bolj glasno odložil gor na mizo tiste kovance.

Ko sva prišla ven na ulico, sem se počutil osvobojenega. Zadihal sem sveže in bil vesel, da imam spet svoje življenje pod nadzorom, da sem jaz kreator lastne usode. Huf. Res, takrat sem šele spoznal, kakšen napor zna biti ena sama malica. Ki to seveda ni. Midva sva opravila v malo več kot pol ure in ko sva šla ven, se mi je zdelo, kot da naju vsi gledajo, ker da sva postavila nek neslavni pogrej-in-pojej rekord. Prišel, pojedel, spizdil.

Verjamem, da vsi nimajo take izkušnje in da je nekomu takšen pristop všeč. In nič od tega ne bi napisal, če ne bi vmes, ko so debatirali o takih malih gostilnicah, ki da so tako okej, za sosednjo mizo in se je v debato seveda ušunjal kelnar, poslušal, kako se drugi lotijo kuharije nekako na pol, neresno in nimajo tako pošlihtanega placa kot on. Pa kaj mu to pomaga. Pismo, še v McDonald’su, ki je naloadan s kešem, nimajo takih LED zaslonov. Ne pretiravajo, pa bi lahko. Saj so McDonald’s. Okej, odnos zaposlenih tam je… Pač pričakovano korporativen, a sem celo tam srečal več študentk in študentov, ki so znali reči nekaj izven tistega, kar baje smejo. In se mi je to zdelo okej. Ne pa predrzno.

Morda sem pa nabasal samo takšen dan. Ampak vem, da bom naslednjič dvakrat premislil, če bom šel še na malico, ki ni ne malica ne mimogrede. Bom pa skušal, vseeno, dati drugo priložnost. Ker si to vsak zasluži. In ne rečem, ideja Mal’ce mimogrede je izvirna, poštena, marljiva, topla in še marsikaj. A včerajšnja izvedba… Žal. Ni zame.

*Naslovna fotografija, vir: facebook

4. novembra 2015
Gospa Mira Mercator

Vedno je bila tam. Ampak res. Vselej, vsakič, ziher. Kot da bi me nekaj kakor čakala. Gospa Mira. Komaj sem čakal, se kezil in mencal, da me povpraša, kaj je novega. Ker me je pač vedno vprašala. Ne vem, eni otroci se postavijo ob podboj vrat in se tam z datumom meri, kako so zrasli in napredovali, drugi pišejo dnevnike, tretji limajo skupaj fotoalbume [ampak z razvitimi fotkami, saj jih še pomnite, ne?]… Jaz pa sem, se mi zdi, odraščal z gospo Miro.

Še kot pamž, tam, čiček, prvi, mogoče drugi, sem skorajda zbral dovolj poguma, da bi jo tikal. Nisem je nikoli, itak, da ne, in je tudi zdaj ne bi, če bi jo bil srečal. Če pa je bila vselej tako pozorna in vljudna. Bili so, to je res, drugi časi. Tam, kjer je zdaj Europark, je bil mini gozd, ob katerem se je vzpenjala vijugasta cesta, po kateri je foter, ko je peljal seko, sestrično in mene na zadnjih zicih, vselej dal prestavo nižje in pohodil gas, da smo mi kričali. Sploh pa mama na sprednjem zicu. Šrajala je, uf. Po moje se je fotru to sila fajn zdelo. Meni pa sploh. Ni čudno, da se nikoli nisem tako cmeril, tako mi vsaj pravita starša, kot takrat, ko smo prodali tisto stoenko. Rdečo. Jokal in jokal. Za prvim avtom. Starša sta bila čisto paf. Država je razpadla, stoenka je bila duh nekega drugega časa, jaz sem se pa cmizdil. Noro.

Le še enkrat sem bil tako bizarno, otroško, čuteče, sentiš vezan na nekaj, kar gre težko pojasniti. Na Mercator trgovino, tu, na križišču Tyrševe in Krekove. Ker nam je bila direkt doli pod nosom. Saj je še ena podobna mercatorjeva štacuna naprej, ta še zdaj dela, tam višje gori na Krekovi, blizu OŠ Bojana Ilicha. Tja smo hodili iz šole, kot muloti, pa tista trgovina nikoli ni imela tega nekega občutka sprejetosti, topline, najboljšega soseda. E.

Ker gospa Mira, ja, ona je pa delala v tej trgovini tu spodaj. Najmanjši Mercator v mestu po moje. Imel si le en ovinek za naredit, tam pri delikatesi in, e, tam je stala gospa Mira. Ne vem, če je kdo s takim veseljem narodu delal sendviče kot ona. Pa se je sendviče – saj veste, žemlja, na pol, pariška, rezina sira in morda še kumarica – takrat na veliko delalo. Zadaj, tu blizu, je bila še mini tekstilna poslovalnica, tam so gospe šivilje že navsezgodaj tkale in garale in potem šle na zasluženo malico v to trgovinico. Na sendvič. Nekako je le dijaki Prve niso posvojili, najbrž, ker je bilo bolj kul zaviti proti Modni hiši, centru in to.

Gospa Mira je bila kraljica delikatese. Delala je najboljše sendviče, majke mi. In vedno me je pohvalila, ker sem si zaželel kumarico. In nikoli me ni pozabila vprašati, če bom to kumarico. Niti enkrat samkrat. Pa sem, ko sem počasi odraščal in spoznaval, da so tudi boljši in slabši poklici, videl, da je na nogah po več ur. Ampak vedno, čisto vedno je bila dobre volje. Vljudna, resda morda malo štajersko direktna, ampak hej, saj je to Štajerska. Ni pa šla predaleč, če koga ni poznala in je bil komaj polnoleten, ga je vseeno vikala. Zaželela lep dan. Povedala kak štos. Vprašala kaj.

Danes tega ni. Ma, jok. Star sem 30 let, pa me v vsakem Mercatorju, sploh pa v tistem, kamor se hodi zdaj, še vedno tikajo. Ne da me to posebej moti, ker me ne, vendar ta še živeči Mercator je, ko gre za osebje, polom. Čisto vsakič moram čakat in prosit, da se nekdo prideva do delikatese, čeprav vedo, da narod v te trgovine ne lazi po zaloge piksen fižola ali kartone mleka. Ne. Pridejo po sendvič, štručko, malo piščančjih prsi in zdravo. Vedno jih čakam, da se pridevajo v delikateso. Saj ne, da niso prijazne, samo… S tistimi rednimi strankami so si preveč na ti in vse skupaj spominja na frizerski salon, ki nekako še (pre)živi. Čenče, trači in poceni štosi. Ne morem se znebiti občutka, da skorajda nobena od prodajalk ne šteka mesta. Nič nimam proti vaškemu, ruralnemu ambientu. Nasprotno, hvala bogu, naj bo tudi to, zakaj pa ne. Ampak ne na tak, poceni, vsiljiv, glasen in nespoštljiv način, ko je evidentno, da so nekateri prišli v trgovino res samo po nakup, ne na debato o Talentih. Vidi se tudi, da nekaj ne štima v ekipi prodajalk, ki se trudijo biti prijazne, a jim vedno pač ne uspe. Saj tudi stranke nismo vedno v top formi, je pa res, da je Slovenija ena redkih držav, kjer stranka nikoli nima prav.

Kolikor vem, so gospo Miro kasneje premaknili tja, na Pobrežje, v novi Hipermarket, kjer je samo delikatesa velika za tri majhne Mercatorje. Videl sem jo samo še enkrat in bilo mi je nerodno, ker se mi je zdelo, da se muči in da ravno tako kot jaz pogreša neke druge, lepše, manjše, skromnejše čase. Hipermarket je tako… Brezoseben. Ne vsak, ne nujno. Ravno ko so zaprli ta Mercator, sem videl, kako zelo sem bil navezan nanj. Okej, ker je bil direkt pod nosom, že. Ampak cela ekipa prodajalk – razen ene bolj sitne – je bila tako naklonjena ne samo nam, ampak tudi druga drugi. Smeh, debate, prijaznost. Ni, da ni.

Morda je takrat Mercator res bil še najboljši sosed. In Mira najboljša soseda, čeprav mislim, da sploh ni živela v Mariboru. Potem so v tej poslovalnici naredili videoklub za nekaj sekund, kjer sem bil samo enkrat, saj je videoklub takrat, malo po vstopu v novo tisočletje, še hitreje propadal kot te majhne trgovinice, ki da jih je bojda ubil Europark. Velikokrat zato pomislim, kaj bi bilo, če bi se Mercator vendarle malo bolj posvetil tudi majhnim prodajalnam. In se osredotočil na tisto, kar najbolj znajo. Ne pa, da tekmujejo v hipermarketih. Kjer, se mi zdi, na veliko popušijo.

Takšen hit je bilo recimo odprtje male Sparove trgovine tam pri Kođaku. Elegantno, urbano, mestno. Resda zdrilano avstrijsko in rahlo brezosebno, saj je bolj priporočljivo, če uporabljaš elektronsko blagajno… Ampak vseeno. Nekako diha, lepo je prenovljeno… Pa Sparu tega, se mi zdi, sploh ne bi bilo treba. Okej, itak da ima ta nova trgovina profit, logično, vendar zame je to bil dokončen dokaz, kako zelo zavožen je Mercator, ki ima švoh lastne izdelke, ti pa so izrinili dobre tudi slovenske produkte. Zdaj je, zaradi politične situacije, itak Mercator skorajda najmanj slovenska trgovina od vseh. Vsaj meni se tako zdi.

Ponujanje dobrih izdelkov le v gigantskih pakungah v tamalih trgovinah je zajebavanje strank. Kot je tudi torkovo popoldansko zalaganje polic z novo, prepozno dobavo, da si v torek srečen, če sploh kaj najdeš v trgovini. Občutek imam, da samo čakajo, kdaj bo taka trgovina propadla in bomo imeli še 317. pekarno, ki so sicer dobrodošle, a tudi prepogosto nudijo tako švoh storitve, da to res ni.

In ko tako čakam, stojim v vrsti ali pač hočem čimprej opravit z nakupom… Se spomnim na gospo Miro. Vsakič bolj. Na neke druge čase. Ko se ni tako mudilo. Ko te je kdo še vprašal, hej, mulo, kako je šola. In, če bom, seveda kumarico. Saj ne rečem, hvala bogu je zdaj v tej poslovalnici res dobra, kvalitetna in v okolje vpeta cvetličarna, kjer se tri marljive cvetličarke ne samo trudijo, temveč tudi pozdravijo, se nasmehnejo in te spomnijo, da mesto ne rabi biti nujno zaprto in odtujeno. In ko njih vidim, se spomnim nanjo.

Gospa Mira, kjerkoli že ste, upam, da ste dobro in da veste, da vas pogrešam.

2. novembra 2015
Ni pendreka, ni derbija

Če katerega, sem se veselil tega derbija. Uf. Res. Itak da iz športnega vidika, ker tu v Mariboru je tistih 0:3 za Olimpijo, ko je Ezekiel Henty peljal Damjanu Boharja na ringšpil, bolelo bolj, kot se je takrat na glas želelo priznati. Okej, Ante Šimundža je moral spakirat’, ker tako enostavno ni več šlo. In že zato, zaradi teh sedmih točk razlike, ki nikakor ne skopnijo in grozijo, da bodo iz Maribora po dolgih letih odnesle pokal za naslov državnega prvaka, je ta derbi bil pričakovan… Uf. Dolgo. Ampak ne samo zato. Slovenski fuzbal, naša prva liga, je postala res kul. To. Zato je hudo. Zato boli. To bi bil gotovo najbolj gledan derbi po tistem, ko je Barnabas Stipanovizczcz [Stipanovič] maznil štikl za naslov prvaka sredi Bežigrada. Tako na stadionu – ziher bi bilo skoraj 15.000 ljudi, stavim glavo – kot pred malimi zasloni. Največ v zadnjih desetih letih. Derbi desetletja.

Ampak tega derbija ne bo. Nak. Ne. Ne gre. Več ste itak že prebrali in lahko preberete tukaj. Razumem, da so problemi objektivne narave in načeloma podpišem tisti strah “kaj pa če bi se komu kaj zgodilo…”. Spomnim se granitnih kock, ki so letele po tekmi z Muro na Mladinski v Mariboru. Ni bilo zabavno. Pa odrezani prsti, pretep med tekmo Romunija – Slovenija in še in še. Vendar tega v zadnjih letih, odkar policija pošlje (pre)velike sile na stadion, od konjev, psov pa do helikopterja, ni bilo več. Okej, se je Dragonsom utrgal film, ko je prišel Dare Vršič v vijolično nazaj v zeleno Ljubljano. Se je prekinilo tekmo, ker je Ubi žabara po žnj derbijih naenkrat ratalo zmerjanje take sorte, da se zato prekine tekmo. Nenazadnje, Olimpija je lani en derbi morala igrati pred praznimi tribunami in so navijači Maribora tekmo gledali kar v Ljudskem vrtu v prenosu na semaforju. Tisto je bila tudi edina tekma po več kot desetih letih, da so na stadionu lahko pili pivo. Manjkali so le fuzbalerji na igrišču.

Lahko bi se spuščal, kot se ponudi primerjava sama po sebi, v to, da če PU Ljubljana nima 143 policistov, kaj potem to pove o trenutni varnostni situaciji v prestolnici, da ne rečem v državi. To je res majhna številka, ki se seveda s 15.000 ljudmi ne bi mogla spopasti in bi bili pendreki, solzivec in ostalo zaman.

A ravno za to gre. Razumem, da morajo varnostni organi predvideti najslabši scenarij. Okej. Štekam. Prav je tako, da se ne bi ponovili heysli in hillsboroughi. Bog ne daj. A zdaj izpade, vsaj v mojih očeh, kot da je nogometna publika, ki bi prišla na derbi, takšna grožnja javnemu redu in miru. Vdorov na igrišče ni manjkalo niti, ko je bilo dovolj policistov in redarjev, ki jim kakšen navijač kot po pravilo na derbiju uide in steče na zelenico. Bakel pa itak ne pobirajo policisti, temveč marljivi glasilci.

In potem je tu še najbolj neumen ukrep od vseh: personalizacija vstopnic. Ne spomnim se, da bi kdaj kdo poimensko po derbiju, ker je recimo vrgel baklo ali topovski udar, stal pred sodnikom za prekrške in fasal nekajletno prepoved približevanja na stadion. Personalizacija je na letošnjem prvem derbiju v Ljudskem vrtu na zahodni tribuni skorajda pomendrala najmlajše, ker je bil preozek vhod, prepočasni varnostniki in velik naval v zadnjem momentu. Pri čemer je personaliziran celotni stadion. Okej, ampak saj na jugu in severu, kjer so Green Dragons in Viole, itak noben ne stoji na točno določenem sedežu. Nak. Niti blizu. Pomešani so, zaviti v šale ipd. Zakaj potem celoten stadion zamuja na tekmo, se drenja, riva in išče tiste osebne izkaznice, če ni za to prav nobene potrebe?

Imam občutek, da so ta derbi “prepovedali” tisti, ki jih na tekmo sploh ne bi bilo. In na tekme ne hodijo. Slišijo pa doma Andreja Stareta, ki se spravi nad navijače ob prvi bakli in jadikuje, kako družine ne hodijo na tekme, da (pretiravam) otroci jočejo pred tv zasloni, ker ne morejo za atejom na tekme. To ne drži. Sam hodim na derbije, tam, od leta 1993 naprej. Kot mulo sem hodil že. In ne edini. Ja, topovski udar je resno sranje. Ni fajn. Ampak to ne pomeni, da je celoten stadion leglo primitivizma, huliganizma in ne vem česa še vse. Fuzbal pač ni balet, dragi moji. Pa še, ko grem v Dramo, me je ravno tako strah, da se ne bom obnašal tako, kot bi se baje moral. In, spomnimo, Zoran Predin ni žvajznil sodnika na nogometni, temveč na košarkarski tekmi. Pa bo Union Olimpija gladko lahko igrala to soboto, tri ure prej, svojo tekmo v ABA ligi. Okej, ker striček Zoran več ne hodi na tekme in morda hodi na tečaj boksa.

Ob logistično zahtevni organizaciji nedeljskega ljubljanskega maratona, ki bo prav tako terjal posebno prometno ureditev in prisotnost mož v modrem, torej to pomeni, da je nogometni derbi resna grožnja za javni red in mir. Ker bi bilo premalo policistov, pri čemer vselej vlada občutek, da jih je preveč in da morata kluba plačevati tako fakturo, da se ti od višine cifer zvrti. Spomnite se, kako je Izet Rastoder upravičeno pošizil, ko je liga pritisnila, naj se derbi odigra v februarskem snegu, čeprav je bilo jasno, da se bodo fuzbalerji kvečjemu le kepali. In so se. Kakih deset minut. Tekma je bila prekinjena, prestavljena, Rastoderja pa je čakal nov račun za 50 tisoč evrov. To je narobe. To. In tisto, da je pokalna tekma v Rogaški Slatini med domačimi in Olimpijo odpadla ravno zato, ker klub ne more plačati teh silnih policijskih sil, ki so z upravno enoto prišli do vrtoglave cifre za varovanje tekme. In je ta odpadla. Adijo, Rogaška. Se vidimo v pokalu čez kakih petnajst let. Narobe.

Prav je, kot rečeno, da se vedno premisli najslabši možni scenarij. In, ja, nogomet pritegne množice. Mariborčani bi na veliko navalili v Ljubljano, kaj pa vem, vsaj 1000 bi jih šlo na derbi. Minimalno. In bi morda kri zavrela, ker je letos res napeto, Olimpija bi lahko zbežala na deset pik ali pa bi Maribor zbil razliko na štiri ali pa bi, kar se tudi rado primeri, gledali mučenje žoge, zeblo bi nas, morda bi še fejst scalo in šli bi domov pri 0:0 brez enega samega izgreda.

A vseeno bi v tistih dveh urah vsaj malo pozabili na vse skupaj. Zato pa je šport. In fuzbal. Najbolj postranska stvar na svetu. Kruha in iger. Naša država se trenutno še tega noče it’. Zakaj Slavko Bobovnik v Odmevih ni vprašal Mira Cerarja, kako to, da imamo kar naenkrat tako malo število policistov, ki pa so na veliko delali (in aretirali) ob množičnih političnih protestih v Mariboru in Ljubljani in drugih slovenskih mestih, ne vem. Po moje bi ga moral. Ne, ker bi menil, da je fuzbal tako pomembna stvar. Ni. Ampak zato, ker – pa se ne bom spuščal v politiko – se naša država ne znajde več v tej situaciji in si ne zna postavit prioritet. Ker vprašanje je, zakaj se je na upravni enoti v Ljubljani sestankovalo celi ljubi dan, od 11. dalje, odločitev pa sporočilo tam enkrat po šesti. Sedem ur? O eni tekmi? Halo? Ja, to je politični flop. Da nimaš 143 policistov za derbi, ki bi ga gledalo, sodeč po podatkih zadnjih let, vsaj 200 tisoč ljudi v soboto zvečer pred malimi zasloni, je slabo razporejanje sredstev in politični polom.

Ampak… Derbi se seveda vedno lahko prestavi. Le sporočilo, ki ga prepoved daje, je zelo slabo. Fuzbal = problemi. Kar preprosto ni res. Je najpopularnejši šport na svetu. V katerem smo relativno solidni, da ne rečem uspešni. In v soboto bomo namesto fuzbala pač razmišljali še malo bolj o beguncih. In pisali. In komentirali. In se kregali. Okej, saj bi se zaradi nogometa, jasno, tudi. Sploh Štajerci in Ljubljančani. Itak. Nisem zagovornik kruha in iger, ampak v tem primeru, v trenutni situaciji, bi derbi prav sedel. Pa se še kruha in iger ne znamo it’. Škoda. Slovenski fuzbal, ki ga, ko gre za reprezentanco, radi pridejo podpret ravno politiki, je s “prepovedjo” tega derbija veliko izgubil. Če se mene vpraša, politika nima kaj iskati na tisti tekmi z Ukrajino. Ne, hvala. Niste nam zagotovili derbija, mi vam ne bomo tekme za Euro. Ko vas jebe.

23. oktobra 2015
Ni šajba! Maribor je šibedah!

Just do it, Franček. Ja, Franc! Just. Do. It. Ha? Kak? Ha? Ker glih se je pa Frančku, tam okrog osamosvojitve, ko je po Lentu itak španciral Jurček, sanjalo, kaj pomeni just do it. Najkičev itak ni imel. Vsaj ne takih, kot jih je imel Jordan. Ime je pa, v svoji glavi, skoraj take. One, ko so s tovornjaka dol padle. Boljše bit fejk kot bos. Itak. Aha. Zbledel je že ta grafit, žal, tam, doli na Lentu. Hvala bogu, da vsi še niso. Najboljši mariborski grafit? Konkurenca je kar silna, taka prepotentna in naduvana, ampak za moje pojme zmaga še en lentovski: Oko za oko, pasta za zobe. Ni ga piarovca ali marketingarja, ki bi pogruntal boljši slogan. Ni. Oko za oko, pasta za zobe. To je vsa življenjska resnica, ki ju rabiš.

Sposojati si grafite za uvod je seveda čizi. Sploh ker Maribor nima ravno na pretek popkulturnih referenc. Kar pa ne pomeni, da jih nima. Itak, da jih ima. Tekochee Kru so jih posodobili na vseh svojih treh albumih. Najjača je valjda tista »Kaj ti si care, ker si trofo listek na stavnici? Kaj vsaki teden maš dejt v avtopralnici? Kresno vse lulike na pravni si? Pa ja no, stari, glej – glavni si.« Skulirano so Tekoči nadaljevali tam, kjer sta zdrmala sceno Dandrough, še danes najbolj kreativna dijaka III. gimnazije. Kritiki, ki bodo to poslušali, bodo rekli, da sem nor – dobrodošli v Maribor. Dets haw it iz on d maribor strits. Tudi ta grafit najdete, na nadvozu pri železniški postaji Maribor – Tezno. Nastal je post-festum, itak. O, ja, devetdeseta. Trda, kruta, siva, zafurana devetdeseta. Štrajk, stečaj, štrajk, stečaj. Zavod za zaposlovanje. Čakanje, pet let, na prvi naslov v fuzbalu. Lokalna, šank tranzicija. Skejtanje, novi punk. Katja Koren, Tomaž Pandur in Alojz Križman.

“Zakaj bi rad živel, ustvarjal in dihal v Mariboru?”

Lahko bi šel daleč nazaj. Do Nekaj lepljivega na prvi plati Lačnega Franza. Dobro jutro vam strehe in servus soseda. Ko je Zoran Predin živel še v Mariboru in se na II. gimnaziji režal, da mu zjutraj, tam zadaj za senfom, v hladilniku mežika hladen pir. Oto Rimele, čudo na kitari, pa je žingal svoj jazz. Cela Juga mu je gledala v prste, nihče ga ni skužil. Enako, le da v noge, so zijali v Mladena Kranjca, baje najbolj talentiranega fuzbalerja, ki je kadarkoli brcal žogo v Ljudskem vrtu. Ja, socializem, sedemdeseta. Za Jančarja trda, za ljubitelje fuzbala zlata. Maribor je igral v prvi ligi. Pet sezon. Ko je prišla Crvena zvezda, ki je sem pošiljala na izobraževanje svoj perspektiven kader, so sneg metali gor na igrišče, ne dol z njega. Pa tudi fuzbal ni bil vedno perla. Eh. Maribor je en klub potopil (in malo je manjkalo, da bi tudi drugega). Branik je nastal na pogorišču kluba, ki so ga oblasti ukinile, ker se je zastrupilo fuzbalerje Karlovca, da so ti fasali drisko, a na koncu je srat pritisnilo Mariborčane.

Ko sem pri znanih imenih… Adolf Hitler je gotovo najbolj znano ime, ki je obiskalo to mesto. Aha. Okej, saj je prišel Tito, pa Janez Pavel II. Vredu. Ampak Hitler je prišel samo v Maribor. In nikamor drugam. Evo vam, Ljubljana. Za en popoldan. Baje so se mu lokalne dekline z oken dol ponujale, iz tistih redkih, ki jih Švabi niso z latami dol zabili, ker so se zbali, da bi kaki lokalni Joža pahnil s puško, granato, kamnom ali šuhom Dolfija in bi bilo vojne konec. Tako vsaj pravi eden in edini Furgula, ki ve vse, kar morate vedeti o Dolfiju. Naredite nam to deželo spet nemško. Kar je pljunil pri Astorii, tam, ko ima zdaj Astoria zimski vrt. Ne z Rotovža dol. Se je pa prošetal čez stari most, ni pa šel na sladoled tam prek, kjer pol Maribora liže sladoled. Ja. Za tri, štiri leta je bil spet nemški. Maribor je bil tega, da bo nekdo iz njega nekaj naredil, že počasi vajen. Na oni strani starega, rdečega, zdaj sto let starega mosta, na desnem bregu, so trg devetkrat preimenovali v sto letih. Ne sprašujte, po kom in čem vse. Zdaj ostaja ime. Že dolgo. Trg revolucije. Nekaj ulic so preimenovali (nimamo več Svetozarevske, temveč Ulico Maksimilijana Držečnika), Leon Štukelj, mož, ki je največkrat prehodil park, je dobil eno šolo in en trg…

Nekaj spomenikov tudi imamo. Ne, ne mislim stare trte. Eh. Najboljši je, vsaj zame, Kođak, ker smo se kot froci vedno drsali po njem. Nato pa je že oni Maistrov, čeprav ga zaradi tega tam v kotu kot neki knjižničar, ki te jebe zaradi opomina, nadrajsa Josip Jurčič, ki je Josipu Stritarju pisal, kako lačen da je v Mariboru, čeprav so tu, kdo bi pa bil vedel zakaj, nagruntali prvi slovenski cajtng. Skratka, dobri stari Rudi vleče vun tisto sabljo, obrnjen najprej proti vsem onim prvogrimnazijcem, ki bi radi fazote pometali noter v fontanico, v bistvu pa tja, proti Koroški, proti Avstriji. Kar je malo ironično, saj je zdaj Avstrija socialno-ekonomski korektiv, popravni izpit za zavoženo lokalno politiko. V Seiersbergu dobiš 25 evrov za liter krvi. Po glavi. Hm. Včasih se je na liter kupovalo vino, naročalo štajerski kristal (liter-liter), pa so tudi Vinag zafurali. Kdo ve, morda pa ga reši penina Marcos (Tavares). Ja. Kapetan. Braziljero, ki je mislil, da v Mariboru ne bo ostal več kot pol leta, zdaj pa govori samba štajerščino. Oni, Nilton, kjer koli že je, ga je bil pripeljal.

Ni čudno, da drugje po državi niso znali prekopirati sistema. Problem je v izgovarjavi. Gotof.

No, v bistvu pa Zlatko Zahovič. Mož, ki nam je vsem pokazal, da se da. Kako? Huf. Lahko tudi nepreklicno odstopite. Za teden dni. Zaho, ostani. Ja. To so klicali, leto zatem, ko je spakiral Kangler. Za njega so pa želeli vse, razen da ostane. Gotof je. Dve besedi, tako preprosti, tako naši, tako aufbiks. Gotof je. S f. Ni čudno, da drugje po državi niso znali prekopirati sistema. Problem je v izgovarjavi. Gotof. Ne gotou, gotow, gotov, gotol. Gotof.

Maribor je torej, aha, glasen. Pardon, GLAAAAASEN. Pove, kaj si misli. No, pove. Misli raje potem, ko nekaj pove. In se čoha, tumba, šora po glavi, kasneje, če sploh. Kangler je spakiral. Šel je v – medije. Saj jih obvlada, čeprav mariborskih medijev res ni težko obvladati, saj se še sami komajda obvladujejo in se ne znajdejo z interneti, kaj šele s svojimi bralci in poslušalci. Gledalcev ne bom omenjal, ker imamo več televizijskih hiš kot gledalcev. Če je Večer zdaj pisker in popotovanje, pa naj bo. Po bivših tolčt in pizdakat… Ni ravno žur. Ampak, hej, Reporter Milan ostaja. Še je tu. Ne gre nikamor. Ima nivo, kakršnega ima. Bolje imeti taki nivo kot hipertolerančnost in nobene karizme. Pa, ne pozabimo, šef Radia City, ki je začel iz nule od nule, vozi ferrarija. Rdečega.

Ja, pikam. Tja čez. Čez Trojane zbrane grem, adijo Jožica, je pel Zoran. In šel v Laibach. On in horda drugih, le da drugi za povprečni evropski basket klub ne bi šli in žvajznili sodnika. Direkt. Na. Gobec. Tudi sam sem bil devet let v Ljubljani – žvajznil nisem nobeneg. Kako sem fotra podjebaval, češ, kakšno svetsko mesto je ta »naša« prestolnica. Vraga. Vkradli so mi tri bicikle, avto in vlomili v stanovanje. Imel sem intervju z Zoranom Jankovićem, kjer mi je, de, povedal, de, da nimam, de pojma o muziki in da imajo Stožice, de, vrhunsko akustiko, de. Imajo vraga.

Ko bo Maribor ugotovil, da ima krog 360 stopinj in da je Ljubljana le ena od smeri, kamor lahko usmeriš svoj bes, srd, jezo [evfemizmi za pičkarjenje]… E, takrat bo krasno. Graz je to že skužil. Itak. Avstrijci nas sicer nikoli ne bodo gledali kot enakopravne Evropejce, čeprav so k nam poslali najbolj slavnega Avstrijca… Ne, ne Darka Milaniča. Ampak jozefi strobli so pogruntali, kaj imamo radi. Da nismo tako različni. Saj, zato pa pušijo v kafičih. Še vedno. Ne pa mi, bolj evropski od modrega fascikla v bruseljski pisarni. Kao.

Iz Maribora najhitreje vodi vinjeta. Pa ne slovenska.

Ampak, evo. Da ne bom bluzil predolgo. Vse to, dobre in slabe plati mesta, vse to kupim. Kar je lažji del. Težji je tisti, kako vse to prodati. Kot EPK? Ma, jok. Kot ligo prvakov? Okej, bolje, ampak žoga je okrogla, tekma pa relativno kratka. In vedno te, potem ko ti čestita Jose Mourinho za remi, lahko zajebe nek Kazahstanec. Ali Branko Ilić, da še bolj boli. Borštnikovo srečanje? Se trudi, čeprav je gledališče postalo odmaknjeno od ljudi in mesto s festivalom, če smo iskreni, res ne diha. Na Poštno bi lahko dali kako predstavo. Pa dol na Lent. Dež, veter, tornado, cunami. Nima veze. Mariborčani imajo radi ulico, čeprav tam hitro vidijo sebe čez kako uro ali leto. Vidijo iztegnjene roke, šilt kape, kitarske kište. Vidijo. Vejo, izračunajo, potihoma, ko gledajo v tla, kako daleč so še od tam. Ne daleč. Vse bližje je. Iz Maribora za zdaj najhitreje in najbolj pogosto vodi vinjeta. Pa ne slovenska.

In kaj naredijo, oni, ki so še tu, ko res zagusti? Na drink kliznejo. Aha. Pa ne na enega. Enega pira v Mariboru ni. Daj tu en pir, čeprav je miza že puna punih pirov. Morda to res spominja na Srbijo in sankcije poznih devetdesetih. Pa ne samo zaradi tega, ker turbofolk dobro prime na šestnajst đekkol. Ampak hej, narod ne pije, da bi bil pozabil. Ne. Pije, ker je fajn pit. Zavre kri, aufbix in dras, bum, šus. Tudi v glavo. Žal. Ampak Mariborčani imamo vseeno v sebi nekaj tistega upora. Ne bomo tiho in pri miru. To ne. Raje se zajebemo kot da odjebemo. Nekak tak. Raje na glavo kot na noge.

Je lahko živet v Mariboru? Kakor za koga, ampak neki graf v Ljubljani na Statističnem uradu najbrž na širši skali, pokaže, da res ni. Da je težje kot drugod v državi. Ampak se živi. Po svoje. Z vsemi problemi. Šinfamo? Seveda šinfamo, gušimo, težimo, žnjarimo. Itak. Ampak se tudi režimo. Sami sebi? Bi se lahko bolje, ja, a vseeno nam grejo štosi na lasten račun bolje kot drugim. Je lahko ustvarjat? Pa… Če si pravi, si pravi. Filip Flisar je tu najboljši primer. Do prve kros proge ima, kolko, tri, štiri ure vožnje. Pa je svetovni prvak. On ima v glavi tiste kuclje in hufernle. Skače, se reži, miga z brki. V glavi. Štala v glavi je druga opcija, kot je Tekochee naslovil svoj debi. Glava v štali, štala v glavi.

Daj mi avtogram, daj mi zokn!

Če si pravi, si pravi. Luka Šulić, violončelska rock zvezda, je kot dripec ravno tak plezal čez ograjo v Ljudskem vrtu, ko je imela še špice, ko so vijoličasti drmnili piko Ajaxu. Edwin van der Sar je skušal laufat. Pa ne pred Šuljotom. Daj mi avtogram, daj mi zokn. E, to. Sanje. Samo en je klub, samo ena čast, samo ti si naš – gremo Maribor! Okej, itak da je zajebano, če je glavni psiholog Maribora fuzbalski klub, kot so rekli Tekochee. Freud najbrž ni zaman izumil kavča, vprašanje, kaj bi bil porekel, če se psihoanaliza mesta igra na dve štangi in prečko. Se je pa težko upreti. Bobby Robbson, trenerski guru, je bil v nogometu doživel vse živo. Vse je vedel, znalac, majstor. Dokler ni prišel v Maribor. Pero Breznik, legenda, že zato, ker si je komaj dres gor spravil na krepki štikl torsa, je stisnil štikl za zmago proti PSV Eindhovnu. Pero Breznik. Sopihal je, zaripel v lica, pa ga je maznil. Dras! Liga prvakov je sicer počakala še leto dni, ampak you get the picture. Ko je prišla v mesto liga prvakov, ko je padel Lyon, je prišla Evropa. Takrat smo se nekako res osamosvojili. Takrat smo vedeli, e, zdaj smo v Evropi. Evo nas!

Tako, da eto. Aja, še ono vprašanje, če bi rad dihal v Mariboru? Kako se diha v Mariboru? Imamo hudo veliko sonca, megla se pojavi redko – če odštejemo občinske pisarne. Tako da zrak je svež, kar je posledica dejstva, da so vse fabrike šle cugrund. Kaj ti bo svež zrak, če imaš prazno denarnico? Ne veliko, seveda ne. A vedno je lahko huje, itak. Maribor ne beži od svojih problemov. Ne zna jih (še) rešiti, ker niti ne ve točno, kaj je. Pred sto leti so v mestu živeli sami Nemci. Pred stopetdesetimi leti je bil Ptuj baje dvakrat večji. Kako velik je Maribor, vesta Roman Abramovič in Dimitrj Medvedjev. Tu sta pokasirala fuzbalski šus. Vem, fubal ni vse. Še zdaleč ne. Je pa vsaj nekaj. Daje nam občutek povezanosti. Raje žoga kot tragedija na bankomatu. Morda pa so nam naredili toliko rondojev. Da se nam v glavi malo zavrti. Vijuuu.

Ne verjamem, da bo en tekst, ena delavnica, ena generacija lahko obrnila to našo slovenceljsko miselnost, ki potolče dol vse, kar izstopa. Ampak če kje, se bo ta sprememba slovenstva, kjer je vse razdeljeno na dvoje, zgodila v Mariboru. Nekdo v Mariboru bo pogledal v nebo, lepo nadelan in narolan, iztegnil sredinec in pisnil: “Cankar, pička ti materna, jaz že nisn hlapec, ti kojn!” Ajnfoh in aufbix. Ne bo to neka revolucija, da bi to prenašal CNN. Niti NET TV ne bo, RTV Slovenija še manj, čeprav imamo tam, pod Pohorjem, celi rtv center, a kaj, ko ga prešiša par njivic in vrtičkov, urbane brazde. Noro, ne? Da je Europark, ki je kriv, da je spraznil celi center, rojstni dan praznoval s Siddharto v – mestu. Noro! Pa dobro, Europark hvala bogu vsaj parkinga ne kasira, niso tam tako nori, da bi se šli neke dajmo-malo-probat fore a la Koroška. Nekaterih stvari se res lotevajo v tem mestu tak kot grejo lačni srat. Pohorje, recimo, je podoben primer. Bo smuka, ne bo smuke, bo smuka, ne bo smuke… A itak je boljše vprašanje, če sneg sploh bo. Vreme bo. Tako in onako. Morda pa bi bilo bolje, če Lisica res odpade. Boga Mazika. Se je zložila ravno pred celim Mariborom, doli v ciljni areni. Kak je telebnila, direkt na fris. In, adijo veliki kristalni globus. Da se je naslednji dan še vremenu skisalo. Pa dobro. Smo uživali vsaj en dan na soncu. Zlata lisica. E. Zlata.

Maribor te zažvali z zadahom.

In, evo, dragi moji udeleženci delavnice (Re)Kreacija. To je odgovor Zakaj živeti, ustvarjati in dihati v Mariboru. Park, Piramida, Pohorje. Drava center, Mačka, Niagara. Podrum, Ribičija, Poštna. Lent, MKC, Pisker. Kalvarija, Betnavska šuma, Stražun. In, ja, joj, da ne pozabim. Štajersko novo leto – martinovanje. Juhuhu, bruhuhu. In takrat, sveže skozlan, še s koščki slabo prežvečenih gobic, z malo salame in one hrenovke brez ovoja, takrat, z zadahom, te Maribor zažvali. Najprej je kislo, potem sladko, nato jedko, potem pa si njegov. Da tega nikakor ne pozabiš. In Maribor zažvali te na debelo. Z jezikom po celi faci. Da dol teče. Da prek teče. To vse je Maribor. Žvaljenje z zadahom. Šlatanje. Mesto z dobrimi fukročkami. Tangice vun gledajo. One, plastične. Vijolčne. Itak. To je Maribor. Res dobra, fajthna, koketna, zgovorna, ampak tudi sposobna, kreativna, pametna, lucidna in freh bejba. Lahko bi rekel, da je droljica ali pičkica, ampak to itak Maribor samemu sebi pove.

E, zato. Maribor, ostani.

P.S.: Več o delavnici (Re)Kreacija lahko najdete tukaj.

17. oktobra 2015
Muzika na bando

Trash Candy. Evo jih! Spet so tu. Tretja plata. Ha! Tisti mariborski band, ki sicer lahko menja člane, pevko, bobnarja, spodnje gate, ampak je še vedno najboljši kufer, rugzak ali pasoš. Ker z golo muziko pelje vse nas, ki smo še kar tukaj, tja, kamor bi vsi mi radi, da gre tudi tale band. Ne ven, ne stran. Temveč dlje in naprej.

Dol, pod Slomškov trg, so me povabili. Tam, kjer sicer deluje tudi Alice Blue, poleg Happy Ol’ McWeasel del mariborskega trojčka, ki najbolj kuka ven, ko gre za novodobno muziko teh treh bandov, ki jim celo jaz priznavam, da morajo nujno peti v angleščini. Ker ja. Pivo sem si prinesel poleg [kar se sliši tudi v intervjuju ali kot je Medo sredi balade Should Have Listen ob zvoku sntntna zakričal: “Ovi pa kuj zadi pire štema!”], ampak so na koncu potegnili ven nek avstrijski viski – ja, avstrijski, majke mi -, ki je bil res tako dober kot pravi ameriški bourboni.

“Res je pohvalno, da hodi z vlakom na vaje” – Medo o Špeli

Škoda le, da je Martin Potočnik alias Smeh spil večino kokakole in prvi kliznil, ne da bi lahko kaj povedal o tem, kako pri quadruplem gin-tonicu priteče solzica. Kot je pritekla po intervjuju tam nekje okrog izida druge plošče Nihče se ne spomni predolgega naslova, je pa tip imel rugzak na na naslovnici [sicer pa Running from something, searching for anything iz leta 2013, ki je sledil prvencu What’s The Story iz leta 2011].

Trash Candy je večno mlad. Res. Še vedno je to muzika, ki je malo bolj nežna od tistega, kar smo cepali v dijaških letih. Green Day, Nofx, Bad Religion… Ampak ne. Ni. Toliko več je. In po svoje nežno. Čeprav… Hud šok je bil, ko je odšla Pija Tušek. Vem, ker sem sedel za isto mizo, po naključju, in se presedel stran in samo videl šok. To je res drama. Da bo šel Niko Rakušček in bo na njegov zic sedel Tomaž Medvar zvani Ropotuljica, raje pa sliši na ime Medo, se je vedelo in izšlo dobro. Ko je šla Pija… In to ravno ko je kazalo, da bo Trash Candy najboljši izvozni produkt Maribora, pa tole. Neradi govorijo o tem, vsaj ne uradno. Boli, seveda boli. Koga ne bi. Ker je bilo tako… Dobro in spevno in visokoleteče. Od koncertov v Nemčiji do krutega dejstva.

“Maribor je daleč – od tam, kjer sem jaz doma.” – Špela

Ampak Candyji niso obupali. Ma, jok. Ni šanse. Niso taki. Vse povedo že v komadu Something To Believe In. Če bi radi videli najbolj nasmejane tipe, e, idite kdaj pa kdaj v Living Room. Tam so. In se režijo. Pokajo štose. Ti je hudo? Pa seveda je, glej, kaj sem v piru not našel. In taki štosi. To so old-schol post high school muzičari. Gurali so dalje, naredili avdicijo. Da bi Tine šel za mikrofon, a-a. Ženska mora bit. No. Punca. O tem itak več povedo v intervjuju, ki vam je na voljo v poslušanje.

Špela, ki se za tuje trge predstavlja kot Shana, jih je takoj prepričala. Ujeli so se. Čeprav so ugotovili, da Sevnica ni isto kot Selnica. Niti malo. Zato se Špela tako cijazi s cugom. Dve uri in še malo čez. E, dragi moji, to je volja, to je žalja, to je upanje. Špela se sicer piše Gorogranc, priimek, ki ni šans, da si ga zapomnite, še manj pa bi se bil našel junak, ki bi znal priimek zaklicati trikrat zapored. A-a. Kar vprašajte Medota. In prav njega sem vprašal, naj opiše pevko.

S katero se je, seveda, toliko spremenilo. A se v bistvu ni. Nadomestiti Pijo ni bilo lahko, nove Pije ne bi našli, ni šans. Pevk se ne dobi na mercator pike. So pa v Špeli dobili pevko, ki iz grla prinaša nepopisno željo, srečo, otožnost, gromoglasnost, voljo, solze, smeh… Skratka, vstavite po potrebi. Je pa Focus kar hitra plošča – z izjemo, zanimivo, uvodnega komad The Way I Feel Now, ki je na vratih nežno povabilo za neskončni žur, ko starih ni doma. Leto dni je, kar je odšla prejšnja pevka. Zdaj pa že nova plošča in do konca leta koncerti po državi, najbolj pa se seveda ogrevajo za tujino.

Ja. Prikimali so mi, ko sem jim rekel, da je daaaaaleč najboljši komad, vsaj za moje otožno srce, Should Have Listen. To je njihov Nothing Compares 2 U. Saj. Ker so se tam Martinu Bezjaku, temu mariborskemu znalcu produkcije, tudi baje najbolj prepustili. Sicer pa je Focus nažigaška žoga, na prvo žogo, brez popuščanja, čisti šus, tak kot fuzbal na bande. E, to. To je ta plata: muzika na bande. Ni avta, ni premora, ni kota, ni sodnika. Candyji si sodijo sami, Martin in Jernej oglodata kitare gor in dol, Tine prikriči s svojimi back vokali in Medo je vedno tam, da si obriše pot s čela in tako tolče bo fusi, da vam ne da niti malo časa za neko resno razmišljanje.

“Dance je še vedno vrhunski, simpl, čizi komad […] Ampak muzika mora rasti z bandom” – Tine

Focus bo plošča, ki vas ne bo peljala na znižani gigabambus v petek ob treh popoldne, ko se vikend zdi rešitev za vse vaše težave [What’s the Story], še manj vas bo lirično zazibala, objela, pocrkljala in zažvalila [Running From Something, Searching For Anything], vas bo pa zato spomnila, kako je, ko skozi slušalke neko dinamično, mamljivo, melodično in svinjsko dodelano muziko skozi vaše slušalke poslušajo še vsi okrog vas. To je muzika, zaradi katere vas bo nekdo pocukal za rokav in spet vprašaj: čuj, kaj maš to? To je naše?

Ja. Je. Tinetu sem, ko je dal za xx pir, povedal, da mu samo zato, ker niso razpadli in ker kljub šihtom, puncam, resnosti in vsemu ostalemu še verjamejo. Zato je Focus štirka. Ne šenkana in ne na lepe oke. Čeprav jih Candyji imajo. Itak. Ne. Štirka zato, ker če kdo nuca podporo in motivacijo, so to tile modeli in modelka. Ne nazadnje, te se pa vi peljite v Sevnico, tja dol. Pa tako verjamite kot verjamejo štirje fantje in dekle. Če ne verjamete, se pojdite v soboto, 17. oktobra v Klub MC prepričati na lastne vuhe. Štopli za ušesa so bili nazadnje, ko so izdali drugo ploščo, skorajda obvezni, ampak tokrat baje ne bodo. Greh bi bilo zgrešiti tale šus melodije in mladosti. Muzika na bando!

P.S.: Mulec z naslovnice ni ne oni z Jerry Maguiera niti ga ne poznamo.

P.P.S.: V zahvalah bookleta lahko ugotovite, da en član banda ni zabezecan.

9. oktobra 2015
Ker ga cenijo

Začelo se je, ko bi marsikdo pomislil, odmahnil, zaklel, da se bo končalo. Aha. Ja. Navijači Maribora so se lotili samoupravljalske akcije, kako podpreti svoj klub. In to takrat, ko ni (več) šlo, ko bi marsikdo rekel, klinc, saj so v življenju še druge stvari. Saj fuzbal ni vse. A-a. Ne nujno, ne tu, ne v Mariboru.

“Neom joko za Evropo!” je bila prva popotnica. Pohod iz Maistrovega trga na jug na derbi z Olimpijo je bilo nadaljevanje. In tako naprej. Bolj so navijači mislili, da bo kmalu bolje, slabše je bilo in ko so vijoličasti pomahali ligi prvakov, prvemu mestu, zmagi proti Olimpiji in naposled še Anteju Šimundži… Je bilo nekje treba začeti znova. Misija 14 temu pravijo Viole. Pod slogan “Gremo Maribor” se je zbrala preostala ekipa.

Najprej so izglasovali geslo za prvo naslednjo domačo tekmo. – povsem demokratično, kreativno, izvirno in konkretno. Morda so se kanček preuranili, saj je bila 7. septembra, ko so začeli s temo na neuradnem forumu NK Maribor, domača tekma z Domžalami še daleč [23.9.], vendar pomislek, da bi začetni entuziazem kmalu ugasnil, je bil povsem odveč.

Zdaj, ko nisi prvi, dokažimo, da si nam v krvi

Tudi meni so na šoferšajbno nalimali prvi letak. Ne le meni in ne samo v Mariboru. Po okoliških krajih, nekateri so se javljali celo za Ljubljano. Zdaj, ko je ekipa po prihodu Krunoslava Jurčića gostovala v Novi Gorici [4:1] Tolminu [3:0] in Zavrču [1:2], bo zanimivo videti, kakšen vpliv ima precej preverjena mobilizacijska metoda. Tekma z Domžalami je sicer med tednom, hvala bogu vsaj ob 18. uri, saj so se v obeh krogih pokala Slovenje tekme ob štirih popoldan izkazale za totalen nesmisel, zato konkretnega efekta najbrž še ne bo tako zlahka presoditi.

A ne glede nato, koliko ljudi se bo zbralo v Ljudskem vrtu, je taka akcija dokaz, kako radi imajo ljudje fuzbal v tem mestu, da so zanj pripravljeni žrtvovati prosti čas, trud, voljo, denar in še kaj. In to v času, ko je ekipa rezultatsko padla, ko je bilo treba zamenjati trenerja, ko se je žvižgalo in ko se je, kar je tudi faktor, dvignila ravno Olimpija. Itak pa največ pove sam slogan. In to lektorsko popeglan slogan, kar zasluži posebno pohvalo.

Hkrati pa poraja takšen zagon vprašanje, kje je takšna energija sicer v mestu oziroma, kako je NK Mariboru uspelo, da so navijači ne samo preboleli trd poraz [z Astano], temveč takoj videli pol poln kozarec, stopili skupaj in naredili nekaj produktivnega, pozitivnega in povezovalnega. Še posebej zdaj, ko je vse okrog kluba na in ob igriščutako turbolentno.

P.S. Vse fotografije so iz neuradnega spletnega foruma NK Maribor. Ekipo Gremo Maribor lahko najdete na Facebooku, Instagramu in Twitterju.

19. septembra 2015

Oznaka: maribor

Mala, naporna mal’ca

Gospa Mira Mercator

Ni pendreka, ni derbija

Ni šajba! Maribor je šibedah!

Muzika na bando

Ker ga cenijo

Zdaj, ko nisi prvi, dokažimo, da si nam v krvi